|20| Planinski vestnik | JUliJ 2012 PRVA SVETOVNA VOJNA L a Spezia je idilično obmorsko mestece s toskanskim zaledjem, strmo padajočo obalo ter nad Ligursko morje zazrtimi obdelanimi terasami. Zaradi viharne interesne lege jo je v zgodovini večkrat opljusnila kakšna od neviht, ki so se rade razdivjale med podjetnima pomorskima republikama na zahodnem zgornjem robu italijanskega škornja, Piso in Genovo. Danes je tam mirno, spokojno in La Spezia z okolico je uvrščena celo na Unescov seznam svetovne dediščine. Veliki heroj ali žrtev propagande? Besedilo: Dušan Škodič Zavzetje Krna in mit o Albertu Piccu |21| N a začetku dvajsetega stoletja, ko so bili viharji med nekda- njima republikama že zdavnaj pozabljeni, je prišel tudi čas za šport in v La Spezii so zgradili moderno nogometno igrišče. Eden od ustanovi- teljev kluba, kapetan in strelec prvega klubskega gola je bil študent Alberto Picco. Ljudje so bili tako nad nogome- tom kakor nad mladim nogometnim upom navdušeni. Vendar bodočemu računovodji ni bila namenjena nogometna kariera, saj ga je doletela mobilizacija, in nogometni dres je moral zamenjati za uniformo. Alberto Picco je bil vsestranski športnik, med drugim tudi navdušen alpinist in planinec, zato je bil razporejen med alpine v alpski korpus. Dobil je čin podporočnika, njegovo enoto pa so kmalu poslali na soško fronto. Vendar pravila igre, v katero je vstopal, niso bila jasno zapisana in predvsem je bila ta igra zelo nevarna ... Bujenje spečega leva Strateški cilj, ki so si ga tik pred poletjem 1915 zastavili Italijani z ge- neralom Cadorno na čelu, je bila 2244 metrov visoka gora nad Drežnico, Krn 1 . Ta markantna gora opazovalcu daje vtis podobe spečega leva, ki ne- premagljiv drema visoko nad Sočo in skoraj dva tisoč višinskih metrov nad bližnjim Kobaridom. Če ga zavzamejo, bodo imeli odločilno prednost in av- stro-ogrska vojska nad Sočo bo resno ogrožena, je razmišljal generalštab. Pripravili so načrt, kako alpine poslati na to skrajno drzno in tvegano akcijo. Za napad so določili dve alpinski skupini; prva je morala zasesti greben med Mrzlim vrhom in Slemenom, druga pa sam vrh Krna. V nizu alpinistično-vojaških akcij so Italijani najprej zasedli Krnčico ter greben Vršič–Lopatnik, s čimer so si pripravili potrebno izhodišče za glavni napad. Okoli polnoči s 15. na 16. junij 1915 sta se v drzno nočno alpinistično akcijo podala dva bataljona; bataljon Sousa je krenil s Krnčice, s Pleč mimo Kožljaka pa bataljon Exilles, ki ga je vodil Picco. Špico napada je tvorilo zgolj pet mož s Piccom na čelu. Plezali 1 Italijani so goro sicer poimenovali Monte Nero (Črna gora), kar pa je posledica slabega prevoda, saj so namesto besede krn prevajali nekoliko podoben izraz črn – nero . Obstaja tudi ime Pico delle folgori (Vrh strel), ki kaže na značilnost gore, ki rada privablja strelo, vendar se drugo ime med Italijani ni prijelo. so v največji tišini in opremljeni le z osebnim orožjem ter nahrbtniki, v katere je bilo nasutega za nekaj lopat peska – da bi si na odprtem vrhu s tem skušali narediti skromen zaklon pred kroglami branilcev. Preostali vojaki so jim sledili na primerni oddaljenosti, da so bili dovolj tiho, saj bi preseneče- nje in uspeh akcije sicer padla v vodo. Kratek boj za vrh Noč je bila temna in branilci na vrhu so dremali. Napada preko strme stene niti niso pričakovali. Boj je bil kratek in iz neposredne bližine so poleg pušk spregovorili predvsem bajoneti. Obležalo je šest napadalcev in osem- najst branilcev, deset je bilo ujetih, drugi pa so se razbežali v noč. Branilčev bajonet je presekal tudi življenjsko nit še ne enain - dvajsetletnega Alberta Picca ... Mogoče je, da je k italijanskemu uspehu pripomoglo slabo razporejanje enot, ki si ga je privoščila avstro-ogrska vojska. Na vrhu so dan pred napadom menjali posadko branilcev in tja poslali vojake iz bataljona 37. nagy-varadinskega peho- tnega polka. Madžari, vajeni svojih ravnic, se v visokogorju niso dobro znašli. Napad na vrh so po predhodnih akcijah pod Krnom verjetno slutili, toda ne na tako drzen način. To je bila avstro-ogrskemu štabu dobra lekcija in madžarske enote so kmalu prestavili na Kras, kjer so se za razliko od poloma na Krnu odlično izkazale. Sama zasedba Krna je v Italiji izredno odmevala in še lep čas polnila časopisne stolpce, na poznejši razvoj dogodkov pa tako rekoč ni imela nobenega vpliva. Krivdo za to je pripisati predvsem notorični neodločno- sti in omahljivosti italijanskega generalštaba in Cadorni, ki je dal nasprotniku čas, da je prerazpo- redil svoje sile in zapolnil vrzeli v obrambi. Rojstvo mita Zgodba o nadčloveškem junaštvu podporočnika Picca, ki je postavil na žrtvenik svoje mlado življenje, je preživela vojno. Še več, postala je mit, ki ni ugasnil do današnjih dni. Seveda je zelo napihnjena in prav nič ne bo narobe, če jo označimo za klasično propagandno štorijo, s katero so vojaške oblasti med dolgotrajno pozicijsko vojno na soški fronti vlivale pogum svojim vojakom, ki se v bojih že pregovorno niso posebno izkazali. Tudi pozneje, ko je bila Primorska priključena k Italiji, propagandne igre še kar niso hoteli umiriti. Preveč lepo in navdušujoče je bilo pisati in pripovedo - vati o strašni gori Monte Nero, o Piccovi neskončni žrtvi do ljubljene domovine in o veliki slavi neustrašnih alpinov ... Kmalu po vojni so na izpostavlje - nem vrhu Krna zgradili okoli šest metrov visoko kamnito piramido z vdelano napisno ploščo in veliko zvezdo na vrhu. Ob sedmi obletnici zavzetja, 16. junija 1922, je bilo načr- tovano svečano odkritje spomenika, vendar jo je narava zbranim občudo - valcem hudo zagodla. Le dan prej se je namreč nad Krnom razdivjala huda nevihta in strela je precej poškodovala zgornji del piramide in zvezdo, saj je bil objekt na izpostavljenem vrhu zgrajen – brez strelovoda. Iskanje krivca za vsako ceno Da bi opravičili zgrešeno lokacijo spomenika, so oblasti zaprle nekaj zaslapskih pastirjev, v glavnem mlade fante in dva starejša, ki so se tiste dni zadrževali na tem območju, in jih obto- žile namernega poškodovanja. Prvo obeležje na Krnu, skalna piramida je postala žrtev strele, krivdo pa so po krivici pripisali domačim pastirjem. Iz zbirke Bojana Rustje Pomlad je prišla v Drežnico pod Krnom. Foto: Oton Naglost |22| Planinski vestnik | JUliJ 2012 Ker so pri zaslišanjih uporabili mučenje, so še nedorasli fantje v mukah priznali, da sta starejša dva kriva za očitano dejanje. Med sodno razpravo v Gorici je slovenski odvetnik zahteval strokovno preiskavo, ki pa je bila slabo opravljena, saj si je poslani italijanski inženir zaradi slabega vremena kar od daleč ogledal poškod- be na spomeniku in na oko presodil, da so bile storjene s krampom. Pastirja sta bila zaradi sabotaže obsojena na dolgoletno ječo. V strahu pred podob- nimi "diverzantskimi akcijami" sloven- skih pastirjev so nato pri spomeniku na vrhu Krna postavili oboroženo stražo. A le mesec dni pozneje se je zgodba ponovila. Tokrat strela ni le razmajala kamenja v piramidi, pač pa je ubila tudi dva stražarja. Naslednje leto je na vztrajno posre- dovanje slovenskih odvetnikov prišla na Krn mednarodna komisija, ki je ugotovila nesmisel in potrdila, da je bilo tudi za prvo poškodovanje krivo divjanje naravnih sil in ne domači pastirji. Maščevanje oziroma "krnski dogodki" Žal se je rehabilitacija zgodila šele po več kakor letu dni, pred tem pa je bilo lokalno prebivalstvo deležno represalij in divjanja fašistične horde, ki se je tistega leta že zavihtela na oblast. Po poročanju tednika Goriška straža so 23. in 24. junija 1922, torej neposredno po poškodbi spome- nika, proti Kobaridu in Drežnici na kamionih pridrveli oboroženi fašisti in preplašeno prebivalstvo je v strahu za življenje v deževni noči zbežalo v gozd. V Drežnici so do tal požgali župnišče in na hišah s kamenjem razbijali okna. Tudi v Kobaridu je vse bežalo, pretepli so kogar so lahko ujeli in nato sredi trga zrušili spomenik slovenskega skladatelja Hrabroslava Volariča in ob njem pustili svarilen napis: In rappresaglia per monumen- to al Monte Nero – per ora questo! 2 Ta dva dneva sta v zgodovini domačega prebivalstva ostala v spomin zapisana 2 Povračilni ukrep za spomenik na Krnu – za sedaj toliko! kot "krnski dogodki". Nič nenavadne - ga torej, da so lahko italijanske oblasti počasi in začudeno spoznavale, da zasedba teh krajev med avtohtono prebivalstvo ni prinesla nobenega navdušenja in hvaležnosti, ki bi ju morali čutiti – menda le zaradi dejstva, ker so se vsled političnega barantanja med zavezniki znašli pod okriljem potomcev rimskega imperija. Od spomenika zmagovalcem do ruševine poražencev Leta 1928 je bil fašizem v velikem zagonu in napočil je trenutek za novo osveževanje mita, pa tudi Krn je bil čedalje bolj zanimiv in oblegan cilj ita- lijanskih planincev tako poleti kakor pozimi. Zato so se odločili le dober lučaj pod vrhom zgraditi zavetišče. To pa ni bilo običajno planinsko za - vetišče, to je bil ogromen spomenik, v čigar notranjosti je bilo urejeno zavetje za obiskovalce. Notranjost za - vetišča je vsebovala tri enote: kuhinjo, spalnico in skupni prostor. Do vhoda je vodilo široko stopnišče, portal pa Zgoraj: Zračni posnetek Gomiščkovega zavetišča. Stopnišče pod njim pojasni, da res stoji na temeljih Piccovega spomenika − zavetišča. Foto: Tomaž Ovčak Levo: Fotografija iz leta 1935 prikazuje spomenik-zavetišče, zgrajeno v stilu antičnega Rima. Desno od vhoda je pritrjena bronasta plošča, ki je danes v muzejski zbirki. Iz zbirke Bojana Rustje |23| je bil glomazna stvaritev, ojačana s štirimi velikimi stebri, in na vsakem od njih je bil vgrajen velik betonski orel s priprtimi krili ter nekaj dodatni - mi okrasnimi elementi. Jasno opazen je bil antični in neoklasicistični izgled projekta, ki so ga očitno imeli pred očmi fašistični arhitekti, ko so v viso- kogorju načrtovali gradnjo nekakšne- ga antičnega templja. Ob vhodu je bila na steber pritrjena bronasta plošča s podobo Alberta Picca (ki so jo pozimi shranili v zavetišče), čisto zgoraj pa se je po vsej dolžini portala bočil latinski napis VICTORIBUS ESTO (Postavlje- no zmagovalcem). Gradnja je bila obupno draga in čeprav jo je osebno podprl sam Mussolini, denarja ni bilo dovolj. Treba ga je bilo iskati na vseh koncih, tudi s prodajo posebnih razglednic. Ko je bila dograjena, tudi ta zgradba ni imela posebne volje kljubovati naravnim silam, pa še "večni zmago - valci" so jo zapustili le petnajst let po otvoritvi. Zapuščeni objekt je pospe- šeno propadal, nekaj pa so k temu pripomogli tudi naši planinci, ki jih je v dušo grizel spomin na zgodovinsko krivico. Veliki betonski orli danes žalostno ležijo razkropljeni nekje na melišču pod novim zavetiščem, bronasta spo- minska plošča se je čudežno pojavila na nekem podstrešju in je na ogled v kobariški zasebni muzejski zbirki, razmajani spomenik (zavetišče) pa je bil po drugi svetovni vojni načrtno porušen. Delno ohranjeni so ostali le temelji in stopnišče, saj so planinci PD Nova Gorica leta 1951 na istem mestu zgradili Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Do danes je bilo to deležno že več sanacij in razširitev, njegovo vzdrževanje pa tudi v današnjem času ni enostavno. Demistifikacija mita Naj namenim še nekaj besed samemu nosilcu mita. Padlega Picca so najprej pokopali v Drežnici, vendar ga je dal njegov brat že leta 1924 prekopati. Morda je po "krnskih dogodkih" zaslutil, da Alberto v Drežnici ne bo užival pravega miru v "italijanski zemlji", ali pa je celo spregledal propa- gandni namen in mu ni bilo všeč, da bi bratov grob postal shajališče vpijočih črnosrajčnikov. Njegov grob se danes ne nahaja v rodni La Spezii, temveč v Torinu. Picco je posmrtno prejel srebrno medaljo za pogum in za zasluge ob osvojitvi Krna bil predlagan tudi za zlato medaljo. Zaradi birokratske napake mu v resnici nikoli ni bila podeljena. Pozabljen pa v Italiji ni bil nikdar. Po njem se imenujejo klub ita- lijanskih alpinov, glavni trg v Čedadu in še v nekaterih mestih ter seveda domači nogometni stadion v La Spezii. Kakorkoli že, zgodba o zasedbi Krna in mit o junaškem Albertu Piccu je del zgodovine, ki se je ne da izbri - sati. Mit je bil propagandni produkt, ki ga je s pridom izkoristila in hranila takrat vzpenjajoča se fašistična oblast v Italiji. A v bistvu gre le za žalostno zgodbo nesojenega nogometnega upa, ki je končal življenjsko pot po le treh tednih vojskovanja na soški fronti. m Viri: Bojan Rustja, Spomenik na Krnu, brošura, 2005 Vasja Klavora, Koraki skozi meglo, 1994 Rok Zaletel, Gorsko bojevanje; diplomsko delo, 2008 Goriška straža, št. 50, 25. 6. 1923 Slovenec, št. 176, 15. 8. 1922 France Malešič, Spomin in opomin gora, 2005 Muzejska zbirka I. svetovne vojne Alberto Picco Zbirka je urejena po državah, ki so sodelovale v vojni na obeh straneh. Predstavljeni so orožje, oprema, orodje in dokumenti s soškega bojišča. Večina predmetov izvira iz okolice Bovca, Kobarida in Tolmina. Na ogled sta tudi plinomet z Bovškega polja, ki je bil uporabljen ob preboju, in originalna bronasta plošča, posvečena Albertu Piccu, eden redkih ostankov italijanskega spomenika na vrhu Krna. Naslov: Bojan Rustja, ulica Sergeja Mašera 2, 5222 Kobarid Telefon: +386 41 693 049 Ogled zbirke je možen po predhodnem telefonskem dogovoru. Vstopnine ni. Krn nad Krnskim jezerom Foto: Peter Strgar