Izhaja po
dvakrat na mesec v Ljubljani, L	kedar ga prebere
U. in ne konfiscira policija.
5^
Vrednik Jakob Alešovec.
(fes-	— E:g5gg^;-r--c—	
11	Velja celo leto 3 gl.,	1
	pol leta 1 gl. 50 kr. in četrt M	
	leta 80 kr.	
	za vsacega brez ozira.	
		
Posamezne številko se dobivajo, če jili kaj ostane, po-15 kr. v administraciji na velikem trgu hiš. št. 3 v prvem nadstropji na ulice.
■g^^Mur ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.	—------
Lj ubi Moj Auersperg! Mokrota Tvoje modrosti, razlita v ukazu zoper nabiranje podpisov za prošnjo do Tvojega cesarja, pridrla je tudi do Mene. To-raj se Mi je vnela želja, takega moža in varovalca države in javne varnosti šteti med Svojimi hlapci, zato Te imenujem za Svojega ministra policije in Ti pošljem ob enem Svoj dvorni red zlatega ukana, kteri se nosi v prevrtanem nosu.
Ti-Ti-Čum-Čum,
vladika divjakov na otokih velikega morja.
•¥r ~ -
* *
Ljubi Moj grof Chorinsky! Slava Tvojega imena in Tvoje delavnosti pri podpisovanji prošnje do Tvojega cesarja predrla je do Mojih ušes. Ker bi bil davno že rad napolnil izpraznjeno mesto načelnika Svojih žandarjev in beri cev, pa nisem na celem svetu našel možaka temu sposobnega, obrnel sem Svoje oči na-te in Ti podelim ono mesto s priimkom: Vitez Dolgo pl. Uški.
Kro-Ho-Til.
gospodar vsili Hottentotov v daljni Afriki.
Ljubi Moj Fladung! Cul sem, s kako Sveto jezo si lovil Ti podpisovalce adrese do Tvojega cesarja in do solz ginjen imenujem Te pašalika z neomejeno oblastjo čez vse Turke Moje dežele ter Ti podelim križ, kterega imam Jaz s Svojimi ženami. Ob enem sprejmeš poveljstvo nadzorstva Mojega harema (ženskega golobnjaka.)
Vis-Lic-Paša,
vsih pravovernih Turkov.
* *
Ljubi Moj Derbič! Jaz Te imenujem nadzornika Svoje državne policije in Ti podelim Svoj hišni red, šest centov težak, da ga vedno na prsih nosiš.
Fez Marokanski,
y gornji Afriki.
*
* *
Ljubi Moj Sch<5nwetter! V soglasji s Svojim ministerstvom pokličem te .za največega Svojih hlapcev, t. j. Svojega dvornega ministra, kteri ima dolžnost stati pred mano celi dan do tal priklonjen, kar sicer nikomur ni dovoljeno.
Čak-Čak-Ti-Tu,
kralj srednjih Afrikanov, ki že sem ter tje človeško meso jedo,
Ljubi Moj Ogrinec! Glede zaslug pri nabiranji podpisov za prošnjo do Tvojega cesarja in naročnikov za „Laib. Scbulzeitung“ Te moram počastiti s službo pašalika, ki ima nalogo preganjati berače po Mojem kraljestvu. V prilogi dobiš sedem konjskih repov, ktere mora Tvoj sluga na dolgem drogu pred Tabo nositi.
Paša Turkovič.
*
* |
Ljubi Moj Globočnik! Ker si se tudi Ti nekoliko „auscajhnal“ pri lovu podpisov do cesarja, Te imenujem Jaz za Svojega „ponižnega slugo“ in Ti podelim red Svojih „prokletih grabelj“, ker dru-zega nimam.
„Brencelj“.
Rešpehtarjova kuharca.
Ce bo to dolg gveral, ne bo več za živet. Ti ldje so ajdje. Des-glih je post, pa je hotel ta rešpehtar, per kterem sem bla zdej, vsak dan Slovence jest, čeravno sem mu pravla, de je to mesna jed, ktera je o post tri dni v tednu prepovedana iz pridge dol. Pa nič ni nucal, zato sem aufkindala in šla, ker jest ne bom na nobeno vižo nikol spoznala, da so Slovenci postna rihta in tud ne znam toko všti-mat, de b’ takim iblaj-tarjam šmekal.
Zdej sem pa spet brez službe al brez dinsta, kokor se prav reče. Z mano je koker z ministronti; nikol ne vem, koko dolg bom kje, ker nisem taka, de b’ mi vsak zašafval, koker b’ se mu zdel. Pa me nič ne skrbi, saj se troštamo novga škofa. Nov škof pa nuca novo kuharco, zato se pa tud ne obrnem do nobene cubringarce, toko dolg bom že še počakala, de bodo peršli nov škof, potlej se bom pa forstelala.
^Škofova kuharca je bla gvavtna peršona, in kar sem jest Spela, kar je skor glih tolk, koker Urša, le en par tednov je vmes v pratk, ni cviblat, de b’ ne dobila t’ga dinsta, k’ je bil v zadnjem cajt toko gvavten. Zato pa tud’ že zdej povem, de se bom na vsako vižo jest oglasila, de ne bo kakšna druga se ponujala. Mene že poznajo, kakšna sem, res, de me je polcija že večkrat zaprla, pa to se zgodi dandons vsakemu še-toko poštenemu človeku, to b’ mogla bit za-me še le emfelenga al rekomandacija, koker se v belj nobelj Šprah prav, ker se iz tega spozna, de nisem kakšna tukmavsarea al kej tacgav
Adijo! Gez politko dons ne smem nič plavšat, de me ne zapro med tem, k’ bi_ pršli nov škof. Potlej b’ blo pa vse ven.
Tatvinska zvitost.
(Dogodba, kakoršna se zdaj prav lahko zgodi.)
Bilo je v nekem kraju — kje, tega ni treba nikomur vedeti — ob času, ko se je podpisovala prošnja do cesarja, prepovedana po sl. c. k. predsednikih, pašah i. t. d.
V tem kraju, za kterega bo po tem popisu vsak vedel, je bil bogat tržan zaklal troje prav težkih pre-šičevinmeso obesil v dimnik za Veliko noč. Plečeta dišala so po _vsi vasi, toraj tudi v kočo nekega gostača o kterem seje močno govorilo, da je s tatovi v zvezi. Duh plečet pa je bil jako neprijeten temu gostaču in sicer zato, ker ni imel tudi mesa in ne upanja, 'da bi ga kdaj imel. Več noči premišljuje, kako bi prišel skrivaj v hišo bogatega tržana ter snel iz črnih drogov nekaj rumenkasto rudečega mesa, pa ne pride mu kaj pametnega v glavo. Vštric tržanove hiše stala je ž an-darmerijska kosama, toraj bi bil drl levu v žrelo, ako bi se bil ponočni čas blizo tržanove hiše le pokazal. Plečeta mu pa vendar ne gredo iz glave, toraj, kaj storiti?
Posvetuje se s svojem tovaršem, človekom, kteri je bil nedavno prišel iz ječe. A tudi ta mu ne ve svetovati, da-si bi se prav rad vdeležil lova na krače in plečeta.
Že sta skoro obupala ter popustila mesene misli do slanine, kar se prime tovariš za glavo in reče:
„Kako je človek včasih zabit! Da mi ni moglo to prej na misel priti! Slanina, plečeta, krače in klobase, vse je najino.“
„Kako to? Govori bolj pametno“, pravi na to pajdaš, kteremu so se jele pri tem govoru zopet sline cediti.
„Naj te ne skrbi, jaz bom že vse vredil“, pristavi tovariš. „Da mi boš le pomagal nositi, pa bo vse šlo.“
Drugi dan dobi okrajni glavar, -hud nemškutar, ki je posebno tiste lovil, kteri so podpisovali prošnjo do cesarja, sledeče pismo brez podpisa:
„Slavno okrajno glavarstvo! V vasi B., ki je dve uri daleč od tu, nameravajo drevej -slovenski puntarji v velikem številu zbrani podpisavati znano prošnjo do cesarja. Shod je skriven; zbrali se bodo tam v neki hiši, ktera mi pa ni znana. Lahko bi bilo s pomočjo ž and ar jev vse zasačiti;“
Se ve da gospod okrajni glavar, prejemši to pismo, nima silnejšega posla, kakor da ukaže žandarjem nemudoma se podati v omenjeno vas in tam stražiti ter zalezovati slovenske rogovileže in jih njemu naznaniti. Žandarji se" res naglo podajo vsi na pot ter stražijo vso noč, a razen dvoje maček ne vidijo nič živega, tudi nikjer nobene luči.
Ko se vsi trudni in zaspani vrnejo k okrajnemu glavarju nazaj in mu sporočijo uspeh ponočne preže, jih ta debelo gleda in jim noče verjeti. A v tem hipu pridere bogati tržan ves plah v pisarno in naznanja, da mu je bilo po noči meso treh prešičev do malega vse pokradeno, kar se mu je skoro nemogoče zdelo, ker je vštric njegove hiše žandarmerijska kosama. Žandarji gredo res tatove sledit, se reče, ko so se naspali, a ne najdejo nikjer nobenega sledil in tržan je in ostane okraden.
Čez nekaj dni dobi glavar zopet pismo brez podpisa; glasilo se je:
„Slavni gospod okrajni glavar! Hvala Vam lepa, da ste nama, čeravno nevede in nehote, dali priložnost,
priti do tako lepe svinjine! Kedar policija in žandarstvo lovi politične muhe, se nam dobro godi. — Tat.“
Kaj je slavni okrajni glavar na to rekel, tega svet ni zvedel.
„Ali je ta dogodba resnična?“ bo kdo vprašal. Mogoča je v sedanjem času na Slovenskem.
o kteri se zdaj toliko govori in piše, so se poslale „Bren-celjnu“ še sledeče reči:
Drog, na kterega obešamo mi Slovenci svoje domače perilo, da ga ves svet lahko vidi.
Limance, n^ ktere gredo tako radi širokoustni naši demokrati in tisti, kterim se slovenska reč že pre-dolgočasna zdi.
Slovenske igre, spisane po znanih grajalcih in „modrijanih za „dramatično društvo“.
„Pr e širno v album“, že davno izdan po slov. pisateljskem društvu. Jako zanimivo delce take lastnosti, da ga vidi le tisti, kdor ima trdno vero ali je čisto nedolžen.
„Ljubij anske mestne vo litve“, podoba jako zamotane štrene, v ktero se je letos zopet nekaj vozlov naredilo.	v
„D almatinski-poslanci“, podučna žaloigra peterih osob v enem dejanji; pa bi bilo bolje, da bi še tega ne bilo.
„Najlepši trenutek izkušenega domoljuba“, podoba nekega govornika v tistem trenutku, ko vtikuje v žep prisejeni desetak. Vidi se, kako se mu srce v prsih smeje.
Imena udov nemškutar škega „Lehrer-vereina“, listič v podobi in velikosti pratike.
N ek a j polen, ktere „Tagblatt“ vedno nam pod noge meče.
Daleč smo že!
Ko sem jaz živel, bili so v moji domovini Nemci in Kranjci. Kmalo potem so se „Kranjci“ razcepili v „Slovence“ in „Nemškutarje“. Zdaj so pa že Slovenci razcepljeni v „Novičarje“ in' „Narodovce“. Še „Bren-celjnovcev“ se manjka, potlej ste pa na suhem. Kako daleč se boste še cepili?
Vodnik, vpokojeni pesnik.
Ne boš si prebiral imena, ne!
Nek davkar — kakor sploh znano — se je pri c. k. sodniji sam zatožil, da je devet let bril brez po-tenta in da je nabril jako veliko. „Tagblatt“, kteri se za britje in zlasti za obrite svinje briga, je o téj prigod-bi molčal kakor bi bila kaka malenkost, dasiravno sicer tako posebno rad celó pičle ničnosti razbobnuje po svetu (če bi od kakega narodnjaka, duhovnika ali sploh poštenjaka kaj vedel). Zakaj pa zdaj molči? „Brencelj“ ki vse zvoha, je prišel tudi temu na sled. „Tagblattu“ njegovo pristojno ime „list za obrite svinje“ nič več ne dopade, rajši bi se imenoval „list za kosmate svinje“ — zato je sklenil, da od britja ne bo nič več pripovedoval. — Marsikdo bi si imena zbiral, kaj pa da!
Krišpin Krišpovič.
Nego naj premišljujem, od ktere strani hočem, te dalmatinskeposlance, naj si jih mislim,- kakorkoli hočem, Dežman je prvi, drugi Kljun, tretji Dežman, četrti Kljun in peti prvim štirim podoben, kakor Dežman Kljunu ali Kljun Dežmanu. Gredo na Dunaj sedet ne na svoje, timvečna državne stroške in potem, ko so lep čas molčali, glasujejo za volilno reformo, ktera je za slovenski narod toliko, kakor prazne jasli za lačnega in utrujenega konja.
Človeku, ki je tim na zgodovinskem, čim na modroslovskem polji količkaj doma, se morajo take prikazni tako čudne zdeti, da jame misliti na bližanje sodnega dne; kajti dandanes se politični in drugi grehi tako kopičijo, da že na ves glas po sodniku kliče. Kdor pa pozna tistega Leitmayerj a, sodnijskega svetovalca v Novem mestu, se mu bo gotovo zdelo,v da ta mož misli na veke živeti. Čuditi se je le še, da tako odlično-izvrstne moči, kar se tiče ustavovernosti, tisti naši nemškutarji niso še v deželni zbor volili, ker po vsakem koli brž sežejo, kdor koli kje glavo iz navadne navadnosti ali vsakdanske vsakdanosti le za las više pomoli ali pa v tisti kazini na oder zleze in se z jezikom po znanih frazah ali Slovencih sprehaja. Ta Leitmayer je pa tudi jako muzikaličen (kar se vidi na blizo tukaj stoječi podobi), zato ni mogel biti brez „filharmoničnega društva“. Hitro je, spoznaj, da je dolžnost c.’k. sodnijskega svetovalca, državi priskočiti fia pomoč z „bando“, ktero je res ( jako originalno sestavil.
Toda časti željnemu, po slavi hrepenečemu in na lestvi sodnijske službe še više plezati želečemu možu to ni bilo zadosti; vzel je pero, pomočil ga v črnilo ter je pri mizi sedeč na podloženo belo polo, papirja pisal, in ko je popisal prvo polo, vzel je drugo, jo zopet popisal, potem dal prepisati obe poli in ko je bilo vse to storjeno, je šel po pošti do vredništva tistega ljubljanskega „Tägblatta“ lepo zgrajen in obširen list. Čez nekaj dni je bral v „Tagblattu“ tisti, kteri je; hotel, dolgo, navdušeno hvalo Leitmayerju, kteri je po tem spisu prinesel Novomeščanom zveličanje in rešitev, kakoršne še doli • ni nihče poznal. Ko.. pride Leitmayerju omenjeni list v roke, se je smejal v pest in rekel: „O Viktor — menda je bil na to ime krščen, — ti si tiček. Stavim, da ga ni v Ljubljani nobenega, kteri bi mislil, da si ti sam to svojo širokoustno hvalisanje svoje koščene osebe spisal“.
Tako je govoril Leitmayer seboj in. tista slavna c. k. policija k temu nič ne reče, pač pa prav rada konfiskuje „Brenceljna“, kar pa nikdar in nikakorkoli ne more braniti, da si ga vsak naroči, kedarkoli in za kolikor časa koli se mu zdeti poljubi.
fjflgOVfif1.
Snideta se dva učitelja, prvi Slovenec, a drugi nemškutar in ud „Lekrervereina“. Jameta se pričkati o
vrednosti slovenskega in nemškega jezika. Vsled tega nastane tä-le pogovor:
Nemškutar. Vi toliko hvalite slovenski jezik, da-si je jako boren in pomankljiv. Prevodite mi le en stavek. Kako mi boste rekli v slovenskem jeziku: „Der Sperling wird auch Spatz genannt?“
Slovenec. Hm! Najbolje tako-le: Nemškutaf se tudi nemčur imenuje“.
Na to jo je nemškutarsk učitelj kaj hitro popihal.
Pred ljubljanskem „rotovžem.“
Meščan. Ali so že na rotovžu nastavili zopet blagajnika, ker se je zadnji vstrelil?
Predmeščan. Čemu jim bo blagajnik, če še denarja nimajo?
Gospodu Črnetu.
Jaz Vas odvežem od vsih Vaših političnih grehov, ker ste se v resnici poboljšali.
„Brencelj“,
spovednik za politične grešnike,
Prusaški servilizem.
Po časnikih se bere, da je tržaška protestanška občina prosila pruskega cesarja Biljeta, naj jej daruje kak v francoski vojski vplenjen top, da si da vliti iz njega zvonove za svojo cerkev.
Ljubljanski Prusaki so z manjšim zadovoljni. Kakor se sliši, poslali so te dni cesarju Biljetu prošnjo, da bi jim poslal kak strgan svoj čevelj, da ga bodo pri svojih zborih slovesno — poljubovali (kuševali).
Žgačkalno vprašanje.
Gosp. dr. Zarnik se je. odpovedal kandidaturi za ljubljanskega mesta svetovalstvo, rekši, da on ne bo nikdar sedel s takim človekom, kakor je Regali, v mestnem odboru.
Alibi gosp. dr. Zarnik tudi pri tem izreku ostal, ako bi prišel tak človek, kakor je gosp. Regali, v vodstvo banke „Slovenije“ ?
Nekdo, ki bi to kaj rad vedel.
Najskrivnejše misli odločnega demokrata.
Jaz sem doktor in ko bi tudi ne bil doktor, sem vendar veljaven mož. To jaz vem in' to je zadosti; če tudi ves svet trdi, da ni res, je dosti, da jaz vem, kajti kar jaz vem, to je. Ker sem pa jaz veljaven mož, .sem tudi demokrat in če tudi s svojim govorjenjem in dejanjem kažem, da nisem, je to vendar-le res, jaz sem demokrat, ker je dandanes demokratstvo edini pot, po kterem se pride po ceni do slave. Do kar pa se po ceni pride, to imam jaz, in če bi se mi. ponudilo baronstvo — hm! počakajmo! Govorim rad, o sebi najrajše, kajti jezik se giblje brez stroškov iz mojega žepa. Nekteri pravijo, da sem umazan. Haha, umazan! Kaj se to pravi? So li ministri, kteri so bili „Vemaltungsrahti“ pri različnih bankah in železnicah, umazani? Mogoče, toda
denar, bogastvo je moč in kdor ima moč, si pridobi svojat, privržence, kteri so tim boljši, izdatnejši, čim hujši imajo jezik, čim širokejša usta. Da bi pa človek zarad tega, ker je demokrat, družil se z ljudstvom, s čevljari, rokovičarji, mizarji itd. ali da bi celo štel se njim enacega, to ne gre, ni čast, ne nese. Slava človeka, bodi-si prvak, demokrat ali mladoslovenec, le tako dolgo trpi, dokler jo more podpirati s cvenkom, cvenk je glavna stvar in vsak je bedak, kdor prej vest izprašuje, od kod pride denar, predno ga vzame. Zato so pa banke za demokrate kot nalašč, to v.j e spoznal Giskra, to so spoznali vsi drugi, kteri imajo zdaj kaj pod palcem, to spoznam tudi jaz in kar jaz spoznam, je dobro, kajti jaz sem — jaz.
Gospodu Zagorcu,
dozdaj še deželnemu poslancu.
Vi ste se baje nekje izustili: „Le doktoijev in farjev ne v deželni zbor“, a pozabili ste pristaviti: „ker take ljudi, kakor sem jaz, pre kmalu spoznajo,“
Če tih zadnjih besed kmalu ne pristavite, k Vašemu govorjenji, Vas bom izročil tistemu, ki „koce žehta“.
-	„Brencelj“.
Ljubljanski mestni odbor bo v prihodnji seji pristopil prošnji do cesarja zoper volilno reformo, obžaluvajoč, da mu je ta tako potreben sklep še le tako pozno na misel prišel.
*	*
Deželni predsednik gosp. grof Aleks. Auersperg je daroval vse, kar mu nese deželno predsedovanje, „dramatičnemu društvu“ in s tem javno pokazal, da ni to, kar misli slovensko občinstvo, namreč sovražnik slovenske dramatike, marveč iskren njen častitelj.
*
*	*'
Gospod Stritar, marljiv kritikovalec slovenskih igrokazev, je poslal „dramatičnemu društvu“ ravnokar zopet izvirno igro, ktero je sam spisal. Ker je gosp. Stritar spisal že brez števila odličnih slovenskih iger, ne sme nihče dvomiti, da bi tudi ta ne bila izvanredno izvrstna. Škoda, da nam njeni naslov še ni znan.
*
*	*
Gosp. Leitmaier, c. k. deželne sodnije svetovalec v Novem mestu, ima biti prestavljen zavoljo skrivnih agitacij za prošnjo do cesarja. Tako imamo mi Slovenci marsikaj skrivnih prijateljev, za ktere še sami ne vemo. Te vrste prijatelj je tudi slavni gosp. Ahčin, policijski svetovalec v Ljubljani.
*
2|	*
Te dni je počil glas, da je posojilo ljubljanskega mesta, to je en milijon goldinarjev, splavalo po vodi. Vsled tega je ves Udmat nastavil mreže, da bi kaj vjel in blagajnica udmaška je zdaj tako polna, kakar ljubljanska.
Novomeška „banda“
pod vodstvom kapelnikarf slavnega e. k. sodnijskega svetovalca Leitmayerja, gre prijatelju po'ustavo-vernosti „ofreht“ delat. Vsi Novomeščani se vesele „koncerta“ tega „filharmoničnega društva“, kte-remu je pristopilo — kakor je tu videti — tudi mnogo nježne mladine.
Podboj kostanjevški.
v ■ •
Zupan. Kako doleti mene čast, gospod Podboj?
Podboj. Kako ? Me li poznate ?
Zupan. Jaz prav za prav ne, toda ker moja piščeta tako beže in iščejo zakotja, si mislim, da ste Vi gospod Podboj. Sicer se pred nikonrar ne skrivajo.
Iz Olimpa.
Dragi mi „Brencelj!“
Morda boš mislil, da se mi tu gori ne zmenimo za Vaše zemeljske homatije, ker nas prav za prav nič ne bolé, a motiš se. Kdor je bil na zemlji po različnih osode primerljajih med strankami tako sem ter tje pe-háp, kakor mi, tega tako brž ne pozabi, da bi se odpovedal vsaj pozornemu opazovanji gibanja zemeljskih črvov.
Tako sedimo mi v hladni senci tukaj, kamor ne sega roka Auerspergovih bričev, in opazujemo, kako Vi po nas Vam zapuščeno domače polje obdelujete. Zalibog, da dostikrat Tomanu, Tomšiču, Vodniku in celó Preširnu britki smeh pride med usta, ko vidimo, kako nekateri z neprevidno nogo poteptajo, kar so drugi s trudom sejali, kako spodrivajo in spodkopujejo s težavo sezidano zidovje, ker se jim ne zdi popolnoma dobro, okusno; namestu da bi vzeli .keljo in tu pa tam kaj popravili, zamašili, ogladili, pa vzamejo jake in drogove, ter se spravijo nad zidovje, da bi do tal podrli, kar so drugi morda s slabejem umom in spretnostjo, gotovo pa z boljšo voljo in pridnejšo roko sestavili in sezidali. Toda to bi se jim še odpustilo, ako bi sami^kaj storili, da bi imeli kaj pokazati; pa kaj imajo? Široka usta. Kaj so storili? Nič.
Kritikovalci so jako dobri in pridni, nad vsako suho kost se spravijo ; če jim pa pride celó kaj boljšega med zobe, tako oglodajo, da na zadnje nič dobrega ne ostane.
Nam tukaj gori se smili posebno „dramatično društvo“, ktero si z velikim trudom pridobiva igralce in pisatelje ter prestavljalce iger.' Ti ljudje pa, namestu da bi mu šli na roko, kar je dolžnost vsacega narodnjaka, gredo in grajajo igralce in raztrgajo nove igre, da še k nam sem gori leté cunje, da-si ne eden izmed njih še ni spisal ne enega samega prizora še tako borne igrice. Da, na tuje stroške mazati papir s svojim žol-com, je pač lahko in po ceni, naj stopijo sami enkrat na oder z izdelki svoje lene muze, ktera ima le dolg jezik, a druzega nič. Dobro je le, da ti „modrijani“ dozdaj še nimajo druzega za sabo, kakor lastno senco in nekoliko pritlikoveev, ki svoj kruh love, kakor la-stavka muhe, in le zato plašč za njimi nosijo, da včasih kaj pobero, kar jim iz žepa pade.
Ne zameri, da sem danes tudi jáz zajahal malo bolj ognjenega konja, a čeravno človek gleda vse to početje s hladno krvjo, mu vendar včasih izkipi žolč, posebno, kedar opazuje dogodbe, kakoršne so se godile pred volitvami ljubljanskega mesta'. Toda čemu bi Ti P teh dogodbak pisal, saj se je že dosti papirja potratilo po nepotrebnem, kajti tisti, ki so se- pri tem blamirali, se ne operó, če pokupijo vso „žajfo“, kar je je v Ljubljani na prodaj.
S tem končam. Da si mi zdrav! Varuj se Žabjeka!
Ves Tvoj
Miroslav.
JL. Kdo je v Ljubljani na najvišji stopinji? LB. L u m p j e.
JL. Zakaj ?
LB. Zato, ker so —- na Gradu.
Pagsvori.
Tone. Kaj bo li ljubljanski „rotovž“ počel » poldrugim milijonom, ako se mu‘dovoli, de si ga izposodi?
Jože. Najbrže bo napravil vsim „fajerberom“ nove čelade.
Tone. Kaj pa bo z lesenimi mostovi čez Ljubljano?
Jože. Ti bodo vstali leseni.
•i*
* *
Tine. Za kaj so dobre slovenske banke, kakor n. pr. „Slovenija?“
J aka. Za direktorje, kakor je n. pr. dr. Zarnik, so menda najboljše, ker si lahko kaj prisede, ako se jim zdu
*
H« H»
Jaka. Okrog banke „Slovenije“ je zadnji teden močno dišalo.
Jože. Kaj bi ne, če je Treuenstein voditelji *
❖ *
Tone. Ali si slišal, da se je že na Kranjsko-zatrosila živinska kuga?
Tine. Vsled tega je tudi med nemškutarji velik strah.
Nauki previdnega očeta.
v
Moj sin! Dosegel si starost, ktera daje človeku zmožnost služiti si svoj kruh. Učil si se in jaz mislim, da toliko znaš, kolikor je treba znati zdaj vsaj šolskemu nadzorniku. Stopi toraj na svoje noge in poskusi, kako je tiči, kedar jo starka izpelje iz gnjezda. Jaz ti zdaj ne dam nič druzega na pot, kakor nekoliko času primernih naukov, ktere si'vtisni v svoje srce, da jih imaš vedno pri rokah. Poslušaj tedaj besede svojega očeta.
Ako hočeš kdaj kaj veljati pred svetom, izuri si jezik. Ni ravno treba, da ti ga pri govorjenji vodi um, kajti dandanes svet ne gleda, kaj se govori, timveč, da se govori. Nauči se toraj nekoliko najbolj glavnih in .ljudstvo ali poslušalce sploh posebno osupljivih pregovorov, fraz, s tem zabeli vsako svoje besedovanje in slava tvoja je gotova.
Če se podaš na politično polje, zavaruj si hrbet ali skri se za kacega druzega; če pišeš v časnike, ne izdaj svojega imena, marveč pripusti, da za-te trpi kdo* drugi, ti pa v varnosti vživaj sad svojega truda, kjer ti slavna policija ne more do kože.
Glavno pozornost svojo' obrni do bank ali zavarovalnih društev. Skusi, da postaneš direktor kake take banke, potem glej, da boš imel vsak dan sejo, če mogoče tudi po dve na dan, in ker boš dobil za vsako sejo po 10 gld., se -mi ni bati za tvojo prihodnost.
Zastonj ne stori nič, domoljubje je puhla repa,, od ktere ne boš odebelil; ako boš le iz domoljubja pri kaki banki, ti bo trebuh kmalo vpadel.
Priimkov „nesramnež, umazanec, samogoltnež, egoist“.itd. se ne vstraši, kajti kdor ima dandanes občutljivo ali tenko vest, ima navadno tudi prazen žep in majhen trebuh.
Če vidiš, da ti na slovenskem polji ne raste žito, ali da ti raste ga premalo ali prepočasi, preskoči k nem-
skutarjem in preskrbljen si. Padlo bo oko kacega predsednika ali glavarja na-te, kmalo boš dobil kak dekret in ž njim toliko plače, da ti ne bo treba ves dan nič delati.
Najskrbnejše se ogibaj pagolegadomoljubja; beseda je lepa, sem ter tje te bodo tudi povzdigovali in slovil boš, a vse to so prazne pene, s kterimi si še žeje vgasiti ne moreš. Tudi se ti lahko primeri, da prideš na Žabjek, kjer boš moral sedeti ne le brez vse plače, timveč še sam plačati stroške. Politično izkušen domorodec pa se bo ogibal tacega posedanja in rajši pustil sedeti namestu sebe kacega druzega.
Bodi demokrat, dokler ti to kaj nese; potem postani aristokrat, če vidiš, da to nese groše. Vselej pa skrbi za svoj žep, kajti to, kar je pod palcem, velja, za vse drugo jud nič ne da.
Moj sin! Ako boš ravnal po teb mojih naukih, se ti bo dobro godilo in boš dolgo živel na sveti, če te ne zadene debelosti mrtvoud.
Iz seje ongavih modrijanov.
Predsednik dr. GrabljeviČ. Slavni zbor! Sklical sem Vaše modre glave k posvetovanji o jako važnih predmetih. Jaz sicer tako že vse vem, a ker ste tudi vsi drugi enako meni popolnoma nezmotljivi, se vendar lepše vidi, ako nas več zboruje, kakor če bi zboroval jaz sam. Cujte toraj, v čim se imamo danes posvetovati.
Prvi svetovalec.' Prosim besede. Jaz imam nekaj posebno važnega na srcu. Mi, ki posebno radi jemo žemlje in rožičke, smo jeli strmeti, da so ti močnati objekti dan za dnevom manjši, tako, da človek moje velikosti, kije prej pri juterni kavi povil k večemu troje, čvetero rožičkov, jih zdaj brez posebnega napenjanja in slabih nasledkov za-se poduši po osem, celó deset, kar sicer ne škoduje ne peku, ne njemu samemu in dugim, pač pa njegovi mošnji. Jaz bi toraj predlagal, da se pred vsako žemljo, vsak rožiček nastavi daljogled ali mikroskop, skoz kterega se bo žemlja videla mnogo veča.
Predsednik. Želi še kdo o tem besede? Már stavi kdo kak drug nasvet?
Drugi svetovalec. Jaz! Da se odpravi napaka, se mora vediti vzrok njen. Vzrok majhnih žemelj in rožičkov pa je ta: Gotovo peki vzamejo premalo testa in tako so tudi žemlje potem premajhne. Jáz bi toraj nasvetoval, da se ukaže pekom, naj odslej jemljejo za žemlje yeč testa in ne bom se motil, ako rečem, da bodo žemlje potem veče. Kar se pa tiče pritožbe mojega predgovornika, se mi zdi ničeva, ker je gospodu predgovorniku vselej dovoljeno, mesto rožička k juterni kavi vzeti dvafuntno štruco in potem mu jih ne bo treba snesti deset.
Predsednik. Gospóda,-jaz občudujem Vašo modrost, s ktero ste se lotili glavnega produkta pekovske umetnosti, kakor so zdaj žemlje; a opomniti vas moram, da sem danes sklical vas iz tega namena, da storimo nekaj, kar je mnogo važnejši od občinskih ali mestnih zadev, namreč da izvolimo deputacijo, ktera ima
1.	gratulovati gospodu deželnemu predsedniku;
2.	gratulovati gospodu predstojniku davkarske pisarne, čegar god ho tekoči teden;
3.	milovati gospoda načelnika N. , ker mu je pretečeni teden najlepši lovski pes poginil;
4.	iti na kosilo k gospodu glavarju, kamor smo vsi povabljeni.
Tretji svetovalec. Kar se tiče prvih toček, naj se opravijo le po deputacijah, glede zadnje pa bi bil jaz tega mnenja, da se vdeležimo vsi, kajti pri gospodu glavarju se, kakor znano, izvrstno obedje.
Predlog, po vsih podpiran, se sprejme in seja, tako važna za ongavo mesto, se sklene.
Resnična prošnja.
„Brencelj“ je sklenil, naslikati po vrsti obraze znanih sedmero kranjskih pašev, kteri so se pri nabiranji podpisev za prošnjo do cesarja tako „avscajhnali“. Ker mu pa to ni mogoče, ako ne dobi slik (fotografij) omenjenih oseb, obrača se tu javno do svojih prijateljev s prošnjo, da bi mu, ako je komu mogoče, poslali slike sledečih oseb:
Grofa Aleksandra Auersperga, ces. kr. deželnega predsednika.
Grofa Chorinsky-ja, krškega glavarja.
Viteza Fladunga, paše v Kočevji.
Gosp. Sohonwettra, paše v Litiji.
, „ Derbiča, paše v Kranji.
„■ Ogrinca, paše v Planini.
Globočnika, glavarja postojnskega.
Te slavne gospode bo „Bre.ncelj“ narisal tako, kakor je v tem listu gosp. Podboj, da jih bo slovenski svet poznal. Prej so se nahajale enake slike na vsakem voglu v Ljubljani, kar pa izhaja „Brencelj“, se še Safarjev Dolfi ne da več fotografovati. — Tajnost je vsakemu zagotovljena in fotografija se mu bo nazaj poslala ter stroški povrnili.	„Brencelj.“
„Brencelj“ piše:
Gostaču na Pr. Jako meje razveselil Vaš dopis z vlogo za juho, še bolj pa se mi prileže hvala „Ričeta“, kteri Vam je tako dobro teknil. Za oboje Vam lepa hvala. Kar se tiče omenjene ilustracije, utegne priti na veršto, kedar sprayimo bolj nujne stvari izpod rok. Misel' je dobra in če dobimo še fotografijo ranjcega iz Olimpa, bo uspeh sijajen.
Gosp. V. v Z. Prav imate! „Brencelj“ ne more dosti vreden biti, ker ga policija tolikrat konfiscira. Da bi jaz vedel, ali je to Vaša prava, ali le ironična misel, bi Vam že zažvižgal. Če je to Vaša prava misel, potem tudi vsa slovenska opozicija v Vaših očeh ni nič vredna, ker jo vlada tlači, peticija do cesarja ni bila nič vredna, ker je bil Auersperg prepovedal nabiranje podpisev in Vi, Vi ste najbrže — nemškutar.
Gosp. J. D. v P. Za poslanega „kapuna“ dobil sem 1 gld. 62 kr., toraj sem Vam vpisal za tekoče leto 12 kr. Ne zamerite, da Vam še le zdaj odgovorim.	g
Gosp. Ivan Nanut, pek v Standreži pri Gorici. Vi nočete plačati dolžnih 3 gld, za preteklo leto, da-si Vam je bil „Brencelj“ po volji, ker ste ga vse leto nepretrgano sprejemali? Je že prav, tožil Vas ne bom, a toliko povem, da sodni dan ne bom hotel Sprejeti tega zneska, če ga boste prav po vsem sodnem svetu za mano nosili. Vi ste torej prvi „Kravssov-cev“, ki pridete letos na versto, drugi, kterim je bilo zažugano, pridejo prihodnjič.
Gosp. J. P. v Z. in F. B. na F. pri R. Ako ne.pošljeta do prihodnjega lista, kar mi gre, Vaju bom na tem mestu imenoval. Vajni dolg j e prevelik, ne morem ga pustiti.'
Tistim gg. naročnikom,
ki so dobili po pošti „listnice“ ostro pisane.
Ako ne bo do prihodnjega lista od Vas nič slišati, bom izpolnil, kar sem zažugal, kajti list stane mene lep denar in jaz moram vse ko j plačevati. Imam že s policijo in sodnijo dosti sitnosti, ne zatirajte me še Vi.
„Breueelj“.
Zaželjeni in težko pričakovani
je že skuhan. Tu nekaj ocvirkov iz njega:
Obiskovanje.
Poboljšani tat.
puh? Saj smo te še le kar izpustili.' Včeraj zjutraj je bilo.
Tat. Gospod nadzornik, veste, to je tako. Včeraj je bil četrtek, po „prežganki3 sem šel, danes je petek, toraj zjutraj ni bilo „prežganke“, jutri bo pa zopet. Jaz jo imam strašno rad in ker sem se bal, da bi je ne zamudil, sem ubil steklo pri štacuni, za kterim so bile ure, zlate in srebrne, shranjene. Policaj, kije tik mene stal, me vidi in — tukaj sem, da račun za mojo prežganko ne bo pretrgan.
Po „hišnem redu“.
2 Jetniki. Zapomni si, petelin, „hišni red“ velja za vse. Kedar boš prej zapel, kakor veleva „hišni red“,, boš dobil verižice na noge, kakor mi, kedar se pregrešimo zoper „hišni red“. Boš vsaj pomnil, kdaj si bil na Žabjeku-
IMov gost.
Jetniki. Oho! Zdaj že vsak smrkovec pride na Žabjek. Ah mislite, daje otročja odgojilnica? Kar nič se že več ne spoštujejo stari skoro vsakdanji gosti. Ali gre tako-le revče med nas?
., ker je skuhan za
Dobi ga lahko vsak, ako pošlje vredništvu „Brenceljnu“ 30 lir vsacega brez ozira na osobo, vero in narodnost.