190
v nečast. — Godba je uspela, libreto so kritike vse brez izjeme odklonile. Tako je Parma slovenski StrauB, ki nam je podal v plesnem genru že marsikaj lepega, — in upajmo, da nam poleg „Amaconk" in „Nečaka" poda kmalu zopet novo delo. Kot čujemo, piše sedaj novo opero: „Asra".     A. R.
„Daemon Venus" je ime ciklu treh enodejank — „Maru", „Velika laž" in „Vampir", ki so jih uprizorili 26. t. m. na slovenskem odru in ki jih je spisal Adolf Robida. Ti dra-matiški poizkusi niso na odru uspeli in topot je okus občinstva zadel pravo. Ne smemo prezreti v prvi vrsti pisateljevih sujetov, ki se sučejo okoli zakonolomstva na tako nedelikaten in tudi brezobziren način, da morajo odbiti od sebe vsakega resnično umetniško čutečega človeka, naj bo potem, kar se problema samega tiče, tega ali onega nazi-ranja. „Mary" je pisatelj pojmoval kot „dramo histerične žene", pa je namesto histerije orisal čisto vsakdanjo pol-tenost z naturno reakcijo nasičenosti in še to kolikor mogoče trivialno. Histerična žena nikoli ni zavestna lažnjivka, dočim Robidova „Mary" formulira celo metafiziko zavestne lažnjivosti. Pa tudi bolniki imajo svojo logiko. Gospod pisatelj zajema svoje osebe iz gole načitane domišljije, zato mu tudi nebroj sceniških pripomočkov — grom, požar, plat zvona, bliski in neprestana godba za odrom — ne pomaga pri zapletanju in odgonetanju vseh mogočih nepsiholoških kombinacij. V „ Veliki laži", ki začetkoma posega nekoliko globlje, dasi se tudi to pokaže kot kopija problema „Gio-conde", zabrede pisatelj kmalu v karikaturo na vseh krajih in koncih. Josina poniževalna vdanost je ravnotako kot Maruna histeričnost psihološki nonsens, kakor sta tudi nemogoča brezobzirnost Reginina in cinizem Tipkarjev, ki celo filozofa v sodu, Diogena, postavlja v senco. Brez notranje umetniške potrebe odkazuje pisatelj v dejanju prostora prizorom, ki napravijo iz dramatiške skice umazano-sensualno podobico. „Vampir" je še manj kot poizkus ter se s svojo nelogičnostjo in banalnimi barbarizmi, kar se jezika in misli tiče, sploh vsaki resni kritiki odteguje. Pisatelj ne zajema iz življenja, si življenjsko izkušnjo le domišlja in izmišlja, mesto živih značajev riše spominske tipe iz knjig, mixtacom-posita iz Strindberga, Ibsena in Schnitzlerja, ki jih pa vse prekaša v pomanjkanju takta in finese, kjer gre za gotove senčne strani življenja. Upajmo, da pisatelj še kdaj najde pravo pot!                                                      Franc Terseglav.
C6S593
Koncert Dimitrija ilgrenjeva Slavjanskega nam
je podal lepo vrsto ruskih pesmi, ki so nas ogrele. Sicer zbor glede izbire točk ni na višini, tudi solisti niso kaj posebnega , a občudovanja je vredna tehnična izvežbanost zbora v piano - partijah, in taki basisti so neka posebnost, ki jo je vredno slišati. Slavjanski je pel staro pesem o Dobrini Nikitiču, o katerem ravnokar razpravlja v „Dom in Svetu" g. Leopold Lenard, na kar opozarjamo poslušavce tega koncerta.
CS9KO
Andrej Kmef. Slovakom je 16. februarja umrl v Turčanskem Sv. Martinu v 67. letu svoje starosti imeniten mož, Andrej Kmef, župnik v pokoju, zaslužni predsednik „Mu-sealne slovenske spoločnosti", ustanovnik katoliške gimnazije v Klaštovu in pisatelj. Navadno se trdi, da nihče ni nenadomestljiv; v več slučajih življenje potrjuje ta stavek. A o umrlem slovaškem rodoljubu in pisatelju A. Kmetu se to ne
more trditi. A. Kmet je za slovaški narod v resnici nenadomestljiv. S temi besedami je tudi označen njegov pomen za Slovake. Dolgo let v zakotju tihe slovaške vasi je deloval kakor mravlja, pečal se je z znanstvenim delom imajoč zmerom pred očmi edini idealno-čisti cilj: razširiti slavo slovaškega imena.   V slovaškem žalostnem političnem položaju, v vedni borbi za kos kruha in za obstanek molčijo muze.  Ni čuda potem, da je bil Andrej Kmef dolga leta skoraj sam in sam s svojim težkim naporom. Ali njegovo neumorno delo je navsezadnje vendarle obrodilo sad. — A. Kmef se je porodil v Bzenici  v  tekovskem   okraju   19. novembra  1.1841. kot sin revnih  starišev.   Gimnazijske   študije   je   dovršil v Banjski Štiavnici, bogoslovje v Ostrigonu. Takrat — v petdesetih in šestdesetih letih — se je poučevalo na Slovaškem povsod v nemškem jeziku.   Bila je doba  germanizacije.   Šole so bile nemške, a vendar so bile boljše nego so sedaj, ker grof Leo Thun zlasti v prvih letih svojega  ministrstva je skrbel za Slovake vsaj tako, da je na srednje šole v slovaških krajih pošiljal dobre učitelje, Čehe in Nemce, ki slovaških dijakov niso preganjali. Dijaki so se mogli brez strahu in javno vaditi v svojem materinskem jeziku. Slovaške krožke za negovanje slovaščine so imeli slovaški dijaki skoraj na vseh šolah. Tako so si tudi v ostrigonskem semenišču   slovaški gojenci ustanovili 1.1862. „Slovensky oddiel cirkevnej literarnej školu"; v tem društvu so se slovaški bogoslovci vadili v materinskem jeziku   in  književnem delovanju.  Andrej Kmef je bil nekaj časa predsednik tega društva in že takrat je pisal članke za liste „Curill a Metod" in „Vojtech". L. 1865. je bil Kmef posvečen za duhovnika; poslali so ga za kaplana v Senohrad v hontskem okraju. Po štirih letih je postal upravitelj revne župnije v Krnišovu, kjer je deloval do 1.1878.   Gospodarski list „Obzor" je takrat prinašal članke izpod peresa Kmetova; v tem času je Kmet spisal knjigo „Hospodar na Slovensku". Izdajo je prevzela „Matice Slovenska". Prvi zvezek je že bil natisnjen in pripravljen za razpošiljatev, ko so Mažari 1.1875. naenkrat  Matico  zatvorili.   In v takem  času,   ko je bil na Slovaškem občutljiv nedostatek  gospodarske izobrazbe, se ni smela izdati knjiga, ki je imela slovaško ljudstvo naučiti obdelovati njive, rediti živino itd. Poizkušalo se je na razne načine pri ministrstvu, da bi se smela Kmetova nedolžna in koristna   knjiga  izdati — toda vse  zastonj.   „Hospodar na Slovensku" je še sedaj pod ključem. Pri »Slovenski Matici" je bil Kmef člen odbora za izdajanje poljudnih spisov. Ljudska   knjižnica v Budimpešti   je  izdala njegova spisa „Novy svet  alebo   čo   noveho ve svete"   (1871) in „Ako  sa   majii pokladu kopat?"   Ko so bile slovaške gimnazije uničene in „Slovenska Matica" zatvorjena, svetoval je Kmef Slovakom v člankih objavljenih v „Nar. Novinah": učimo se, študirajmo! In sam se je marljivo pečal najprej z botaniko, zlasti ko je bil župnik v Prenčovu pri Banjski Štiavnici. Izmed književnih spisov te stroke navajamo „Niektore odchylky u rostlin" in „Floristom slovenskym". Poleg botanike je študiral arheologijo.   Največje zasluge ima Kmef za ustanovitev „Musealne slovenske spoločnosti", kateri je daroval vso  svojo veliko arheološko in botaniško zbirko. Njegovi spisi arheološki so: „Veleba Sitna", „0 vyšivkach a čipkach v Honte", „Krupinske bralce",   „Nahrobky   kamenne  v  hrobitove   prenšovskem". L. 1906. je Kmef šel v pokoj in je stanoval v Turčanrkem Sv. Martinu.   V novembru preteklega leta je zbolel in dne 18. februarja so ga Slovaki slovesno pokopali na turčanskem „cintorine" (pokopališču). Vačna mu pamaf!             Fr. Št.
Jan Červenka. Smrt neusmiljeno kosi v vrstah čeških učenjakov in pisateljev. Pred kratkim je zopet umrl odlični pisatelj in pesnik Jan Červenka. V moški dobi 47 let je zapustil družbo literarnih in narodnih delavcev, v kateri si je
191
pridobil častno mesto. Jan Červenka se je porodil 3. aprila 1. 1861. v Pragi; dovršil je gimnazijo v Kraljevem Gradcu, nakar je študiral pravo in po dovršenih izkušnjah je bil imenovan za mestnega uradnika na Kraljevih Vinogradih. Červenka je prvikrat književno nastopil 1.1879. v listu „Kvetu" s prevodom pesni Fr. Coppeja in v „Lumiru" z izvirnimi pesmimi in prevodi nekaterih španskih pesmi. Prvo zbirko svojih liričnih pesmi „flmoroso" je Červenka izdal 1. 1863. in ne dolgo potem so sledile zbirke „Ztišene vinu" in „Pisne Zavišovu". Nekatere „Pisne Zavišovu" je virtuoz in glasbenik Friml uglasbil ter izdal v zalogi M. Urbanka v Pragi. Svoje novele in povestice je Červenka objavljal v „Lumiru" in v leposlovnih tednikih; izšle so pa tudi v posebnih zbirkah. Trajno umetniško ceno ima zbirka novel „Detske kartonu". Razen tega je umrli izdal prevod španskih „Legend" G. R. Becquera in spisal nekoliko dobrih dram.
Češki  pesnik  Fr. Taborsky  je 16. januarja   dovršil petdeset let.   Porodil se je 1.1858. v Bistrici pod Hostynom na Moravskem. Književno je nastopil 1.1884. s knjigo „Basne"; osem let pozneje je izdal pesniško  zbirko  pod   naslovom   „Stara ko-                          I,
media" in 1. 1893. — „Melodie". Po trinajstih letih (1906) je izdal zbirko „Hodinne touhu". Poleg tega je spisal celo vrsto člankov o umetnosti in prevel velik del Lermontove poezije. V češki poeziji ima Taborsky sicer skromno, a trajno mesto. Najboljše pesmi Taborskega so balade, zlasti tiste, ki [je v njih udaril na ljudsko struno.
Karel Klosterman, češki romanopisec, je obhajal svojo šestdesetletnico. Porodil se je 15. februarja 1.1848. v Haagu na Zgornjem Avstrijskem, študiral je na Dunaju medicino in je bil nekaj časa člen uredništvu lista „Wan-derer". Potoval je po severni in južni Franciji, Dalmaciji, Črni Gori, Srbskem in Ruskem. Na podlagi zasebnih študij je dosegel profesorsko službo na nemški realki v Plznju. Sedaj živi v Pragi v pokoju, ali njegovo pero nima pokoja. Neprestano piše   češke romane, ki se odlikujejo po zdravem humorju. Zlasti češka Šumava je našla v Klostermanu navdušenega prijatelja.  Njegovi  romani,  za   katere   črpa gradivo iz življenja šumavsklh prebivavcev, n. pr. „Ze sveta lesnich samot" — „V razi šumavskem" — „V srdci šumavskych hvozdu" so pravi biseri v češki romanski književnosti. Tudi daljši njegovi spisi „Za štestim" — „Domek vPoledni ulici" — „Hostinny dum" — „Pan vrchni" —„Kam speji naše  deti"   so  kras   njegove  marljive literarne   delavnosti. K. Klosterman je v vseh svojih romanih brez vseh narodnostnih in  političnih  aspiracij  in nasprotij   navdušen oznanovavec sprave in enakopravnosti češkega in nemškega prebivavstva na Sumavi.
Slavnost Purkunova v Vratislavi. 11. januarja se je odkril v fiziološkem zavodu vratislavskem doprsni kip slavnega češkega fiziologa Jana E. Purkune. — Purkune je bil na vratislavsko univerzo poklican 1.1823. iz Prage in je v Vratislavi deloval 26 let na tamošnjem fiziološkem zavodu. Njegov spomin je vratislavska univerza imela zmirom v časti in 11. januarja je Purkunov spomin proslavila z odkritjem njegovega doprsnega kipa. Purkune je bil v Vratislavo po-
klican po prizadevanju Aleksandra Humboldta in pesnika Goetheja, ki je bil vsled Purkunove disertacije o vidu za njega ves navdušen. Purkunova predavanja se morejo z malimi izpremembami rabiti še sedaj navzlic temu, da se je takrat v ministrskem poročilu o Purkuni trdilo, da ne zna dobro nemško. Šele 1. 1839. je Purkine mogel v Vratislavi ustanoviti fiziološki zavod, prvi zavod te vrste na svetu.
059833
Naše slike. Še dve sliki prinašamo danes iz naših borb, ki jih je vojeval oče Radecki v Italiji. — Slike Kristusove razlaga spis g. Hvg. Stegenska. — Kotorske utrdbe se dvigajo nad slavno Boko Kotorsko v črnogorske pečine ter obvladajo morski zaliv. — Iz novejšega ruskega slikarstva prinašamo dve sliki od Sierova in Lewitana, ki sta na razstavah pred kratkim zbujali večjo pozornost.
Knez Radziwitt vodi v nemški državni zbornici Poljake. Ravnokar   se   je   zopet ves svet zgrozil   nad krivico, ki so
i
X- -..¦.¦¦¦-&¦.; &-r-
SPLIT:  GLEDIŠČE
jo sklenili Prusi proti Poljakom z razlastitveno postavo. Sivolasi knez Radziwill, ki bi lahko stal na najodličnejših državnih mestih, ako bi zapustil svoj narod in se po zgledu marsikaterih drugih postavil v vrsto pruske birokracije, pa z moško odločnostjo brani pravice svojega naroda, in če ga tudi večina preglasuje, ve, da krivica ne more večno trpeti. Josef Brandt je eden najboljših poljskih slikarjev. Živa in efektna je njegova kompozicija, snov jemlje iz življenja na stepi in iz bojnih prizorov.
650693
Pomota. Pomotoma sta se dva podpisa na slikah te številke zamenjala. Na str. 159., prvi stolpec, je: Glava Mi-chelangelovega „Od mrtvih vstalega Kristusa", na str. 156., drugi stolpec, pa: Rafaelov Kristus iz „Izpremenjenja". Naj se to blagohotno popravi!