E. Vranc: Nekaj misli k šolsko-reformnemu gibanju v dravski banovini Ob 10 letnici intenzivne poborniške aktivnosti V času prcdvrcdnotenja življenjskih dobrin in gesel ne smcmo v nizug^premenjcnih gospodarskih in kulturnih potret) prczreti našcga šolskega žitja in bitja v smcri poti in ciljev zadnjega časa. Domišljamo si namreč radi, da smo prcstali šolsko reformo in dosegli nivo, kjer sc stikata stvarno življenjc in šola. Da ne bo nepotrebnc samoprevare, je potrcbno, da odkrito pogledamo resnici v obraz. To tem bolj, ker baš poteka decenij, ko smo z vso vnemo pričeli dvigati prapor šolske reforme širom naše domovine. 2e prcd vojno, zlasti pa po vojni je tok šolske reforme pridrvel k nam iz inozemstva. Bil je izraz nezadovoljstva s šolo - učilnico, zato so prvi pristaši gibanja bili po vcčini podjetnejši"učitelji ki s« se zatckli k študiju novih poti in sredstev. Marsikoga je stvar omamila vsled modcrnizma, vse pa je spodbujala in krepila tnisel, da bo »delovna šola« odrešila svet... Pričeli smo s temeljito preobrazbo šolskega pouka. Z nastavki »delovne šole«, s ¦ knjižnicami, z ekskurzijami in hospitacijami je bila preusmeritev praktično in teoretično fundirana, »nova šola« že skoraj udomačena. Vzlic oficijelni desinteresiranosti jc delovnošolska ideja razmeroma napredovala in niti za svarila in trobila k umiku se ni nihče zmenil. In čemu tudi? Saj je bilo vsc tako »ograničeno«, da ni bilo povoda za razburjanje. Cilji so bili točno postavljcni, poti »svobodne«. V glavnem naj delovna šola stremi za tem, da se harmonično razvijejo vse telesne in duševne sile učencev. Učitelj naj vzbuja njih sodelovanje in iznajdljivost. Naj jih pripravi v delovnih zajednicah in v strnjenem pouku do tega, da si bodo sami pridobivali trajno in za življenje potrebno znanje. Podvig nravstvene osebnosti učenca naj mu olajša vživetje v sodobno kulturo. Temeljni poudarek, da ni glavno snov, temveč razvoj in zmožnosti otroka, t. j. duševno delo, ni bil vselej dovolj upoštevan, kar so dokazovali tudi izdani učni načrti. Zlasti se je neštetokrat istovetilo ročno delo v delavnicah z delovnošolskim gibanjcm. S tem v zvezi je postala kmalu tudi »moderna podeželska šola« šlagcr obnove, lvi naj čimprcj zajamc širokc masc učitcljstva. Ko je končno tudi oblast zagrabila idejo, se je učiteljstvo oprijelo novih smeri ter je zahteve izvajalo v šolskem delu na celi črti. Doba »moderne dida_tike« je vzcvetela, duh šole je ostal več ali manj neizpremenjen. Razne struje so pričele diferencirati take pojavc in bičati površno gledanje problemov. Zlasti so nekateri poudarjali socialni značaj nove šole in so s tc strani presojali važnosti in meje za izvedbo reformnih načrtov. Iz teh vidikov je bil nckaj časa urejevan tudi »Popotnik« dokler se socialna ideja ni morala podrediti drugim. Od takrat smo ostali pri »mojstrih učne umetnosti«, ker »delovna šola bo ostala vedno lc nekaka lastna in osebna tvorba v to usmerjenih novifa, Ijudi...« Nimam namena niti prostora, d'a bi se spuščal v podrobnosti. Naj zadostuje načelna ugotovitev. da se je preusmeritev šolskega dcla v smislu šolsko-reformneaa gibanja izvršila v vcliki meri. V metodično-didaktičnem pogledu jc slovcnsko šolstvo izredno napredovalo in bo kljub mnogim oviram in zaprekam. S te strani je pozitivna plat šolskc retorme neizpodbitna. Drugačna pa je stvar iz vidikov globljega razumuvanja in iskanja motivov novošolskega gibanja. Priznati moramo, da smo bili tu zelo pasivni in v ideologiji novc šolc zcva pri nas globoka praznina. Cc bi bili raziskovali stvar do dna, bi ugotovili, da je »delovna šola socialen pokret, ki pa je prišel v spačenih oblikah k nam in drugam; zato se je razvil le zunanje t. j. metod.-didaktično. Vsled tcga ni mogel rešiti ostalih problemov, ki si jih jc šolska reforma nadela. Ni šc dolgo, ko so listi soglasno ugotavljali, da imamo danes mnogo šolanih ljudi, pogrešamo pa značajneže, polne iniciativnosti v prid svojemu bližnjemu, prepojenc z altruizmom in z vero v boljšo bodočnost človcštva. Da takih ljudi ni, pa ni krivo učiteljstvo, temveč življenjski sistem, ki danes silovito posega med mladino. Pri najboljši volji ne morcjo uspehi danes biti takšni kakršne si želijo učitclji in starši. Mladina je danes takšna, kakršna je postala v svojem okolju. Ako je okolje zastrupljeno, ne smemo upati na 100% uspeh. Tra^ična je ugotovitev, da smo vzgojitclji dancs podobni zdravniku, ki mnogo govori o zdravju, ki zdravi morda znake te ali one bolezni, a kali bolezni zdraviti ne more ... Razrvane razmere v domovih, gospodarske tcžkoče, pomanjkanje, brezposelnost — to so danes faktorji. s katerimi moramo računati! Skratka: Izkustva kažejo že dolga lcta, da e^onomski motivi pretresajo tudi vzgojo tako. da je nad močjo današnje šole vzgojiti značaje, popolnc v smislu splošnih vzgojnih in izobrazbenih smotrov. Ali je kakšno zboljšanje mogočc? Trdim, da je z učiteljsko duhovno preorientacijo mogoča tudi uspešne.jša šolskoreformna akcija! Tov. Winkler jc lani med drugim v »Učiteljskemu tovarišu« točno ugotovil: »Mesto nas učiteljev se ne nahaja v gosposki družbi. Davno smo že preko tega! Zemlja in moč sta v rokah delovnega ljudstva! Učitelj izvira nedvomno iz njega. Zato bi bil velik nesmisel. če bi se naše jedro oddaljilo od širokih ljudskih plasti. Do njih mora biti usmerjeno učiteljevo socialno čuvstvovanje. ki naj se izraža v šoli, na vasi, povsod... Največja naša slabost ie ta, da je naša socialna orientacija tako plitks in šibka kot malokai, Pustimo fraze. s katerimi nas pitajo, pustimo stvari, ki morajo že umreti, ker je tak čas. Posvetimo svoje moči neznosnemu položaju kmetskega in delavskega ljudstva. Treba je stati v areni življenja, ne pa v areni filozofskih razprav!« Značilna izpoved mlajše učiteljske generacije! Vsekakor tudi kažipot šolsko-reformnemu gibanju, ki se naj poglobi in usmeri tako, da bo šola v službi gospodarske kulture na vasi, v industr. kraju ali v mestu! To je tudi program idejnega tečaja ki bo 22. avgusta pri sekciji JUU v Ljubljani. Osnove 2. decenija morajo biti trdnejše, da bo uspešnejši preporod naše vasi in našc domovine sploh!