Otroška individualnost. Fr. Gabršek. VIII. Skibno opazujočemu učitelju ne uide nobena posebnost učenceva. Vsak pojav v šolskem življenji uporabi, da iz njega sklepa na individualuost otroško. Mnogokrat iuu celo ni tieba globokega premišljevanja in utrudljivega ugibanja. Marsikako individualnost je uaoči že na hip izpoznati, kajti na sploh velja, da se otroci le malokdaj zatajujejo. Zato ni učitelju težavno, seznaniti se z onimi učenci, ki so posebno veselega individualnega značaja. Takih otrok je v šoli navadno največ in delajo učitelju največjo preglavico. Tu stoji učitelj na razpotji: ali naj ustreza njihovi posebnosti, ravnajoč se po pravilu, da se je treba kolikor moči ozirati na individualnosti ter jim priličevati vzgojno postopanje, ali pa naj vpliva nanje z obratnimi sredstvi, da tako proizvede v njih ona svojstva, katera ustrezajo njegovemu namenu. V tacih slučajih je treba učitelju posebne opreznosti, da ne zavira, kjer bi imel pospeševati, in da ne razvija napačnosti in prigojenih razvad. Glavno vodilo naj mu bodo vedno le ona prirodna svojstva, katera se ne dajo brez škode občnemu duševnemu razvitku prcdrugačiti in katera so bistven znak otrokove prirode. Na te je treba vplivati z vsein ugledom ter jib dovesti v sklad s celokupnim šolskira življenjem. Vsa ona svojstva pa, ki ne ustrezajo niti otroški prirodi, niti se ne dajo prilagoditi duševnim otroškim vzniožnostim, zavrača naj in nadomestuje s povoljnejšinii. Pri tem razbiranji mu poraagajo učenci sami, ker kažejo poleg dobrih svojstev tudi taka, katera niti součencem ne ugajajo. Taki učenci so sploh veseli inživahni, ljubijo družbo ter ne delajo razločka med součenci. Taki navadno največ šepetajo in klepetajo, zato se tudi največ kaznjujejo. Ta kazen pa je največkrat krivična, kajti njih vedenje ne izvira iz nagajivosti ali iz zlobnega namena; taki so, ker po svojih mislih ne morejo drugačni biti. Vsled tega so raztreseni, površni in lehkomišljeni, vender se dajo poučiti, kar pa kmalu zopet pozabijo ter se udajo prejšnjemu stanju. Taki so vzprejemljivi za vse blage vtiske, vender le, ako se vpliva na-nje z rahlo besedo, z opomini in s svarili. Tako ravnanje ima pri njih najtrajnejši učinek, med tem, ko jih ostra beseda ali mračen pogled zbega, da pozabijo vseh dobrih sklepov. Kar se zapove takemu otroku, to naj se poprej dobro premisli, ker ne gre mu nalagati opravil, katera bi mu omrzela. Marsikateri otrok pa je poleg razposajenosti tudi zapravljiv in sebičen, vrhu tega je še nečimuren in našopirjen. Res, da taka svojstva še niso individualnega značaja, kajti nastala so v poznejši dobi po vplivu neugodnih okolnosti, toda roogla bi se sčasoma tako ukoreniniti, da bi postala označevalna za vse človeško bitje. Zato je treba takemu otroku predočevati vse odurne strani takega ponašanja; to je tem lažje, ker ga je lehko pregovoriti in vneti za dobre lastnije. Tem nasproti so otroci, ki so bolj žalostnega vedenja. Pozna se jiin na prvi pogled, da jira manjka one notranje čilosti, ki tako lepo pristoji otroškemu bitju. Taki so sicer pridni in točni, vender se vidi na vsem njihovem delovanji, da jim nedostaje prave darovitosti. Marsikateri pa si ve poraagati iz tega neugodnega položaja s tem, da vse dobro preudari in preračuni, kar bi moglo podati trdno podlogo poznejšemu njegovemu pojmovanju. Ker vidi zgolj le težkoče, postane resen, večkrat colo boječ, a kar sklene, tega se drži. Zato gre tacega vzgojevati s posebno prijaznostjo, da se mu ne odvzarae še ono veselje, katero kaže vsaj v nekem delu. Kdor pa je neodločljiv v svojih težnjah in namerah, kdor poskuša zdaj to, zdaj ono, a pri nobenem ne najde pravega okrepčila, takega pouči z milobo o pravi uporabi sredstev in o poti, ki vodi do zaželjenega smotra. Takov se bode skazal pozneje hvaležnega za vsa dobra poučila, kajti izpoznal bode, da ne bi bil sam od sebe dovršil svojega napora. Mirno, tiho vedeuje otrokovo ni še vedno znak blagoglasne njegove individualnosti. Takov otrok še ne zasluži našu brezpogojne pohvale. Blagoglasna, s sarno sabo soglasna notranjost se ne izražuje niti v preočiti živahnosti, niti v vsem brezčutnem zamaknenji, v katerem niu je vsa okolica brez veljave, brez življenja. Lepo ubrano svojstvo otroškega srca se odliknje pred vsem z ono blagohotnostjo, ki je vir nekaljene, čiste ljubezni do svojcev, učiteljev in součencev. Učenec pa, ki ne Ijubi tovaiišije, navadno je nezaupljiv, večkrat celo svojeglaven. Iz ljubezni pregleda učenec marsikatero slabo lastnost sodrugov; nezaupljiv otrok pa vidi pri drugih le slabe stranf, katere rad razkriva učitelju in drugim. Takov je vedno pripravljen s tožbami, kar napravlja učitelju dosta sitnosti in nepotrebnega preiskovanja. Na pomanjkanje ljubezni smemo tudi vselej sklepati pri otrocih, ki so v vednem prepiru s svojimi součenci. Taka nespravljivost je dostikrat podloga poznejšemu mrzkemu značaju, kar nam jasno priča vsakdanja izkušnja. Marsikakemu sovraštvu med odraslimi ljudmi je postavilo temelj že šolsko življeaje. Zato zasluži ta pojav, da se z vso pazljivostjo opazuje in da se mu učitelj postavi v bran z vsern svojim ugledom in z vsemi prepričevalnimi besedami. Tu se ne smemo udati blodnji, da bi se vsa taka nasprotja izravnala v poznejšein življenji. Vsaka kal, ki se ne zatre o pravein času, poganja rastlike na vse Htrani in spodje stališee tudi nežnejšim čustvom. Otrok pa, ki se ni navadil za časa ceniti in spoštovati svojih bližnjih, ne more postati vrl sin in zvest državljan. Na tem pa je osnovana vsa vrlina človeškega dostojanstva. —