575
Poročamo — glosiramo
SPREHOD  PO JUGOSLOVANSKIH REVIJAH
Na uredništvo Sodobnosti prihaja bolj ali manj redno vrsta domačih in tujih slovstvenih časopisov. Nekateri prihajajo z zamudo, bodisi da so z zamudo natisnjeni in nosijo star datum, bodisi da nastane zamuda pri pošiljanju. Ker pa skoraj vsi po vrsti obravnavajo tudi vprašanja, ki niso živa samo ta hip, se zdi uredništvu Sodobnosti vredno, da opozori na nekaj tehtnejših prispevkov, nedavno objavljenih v posameznih časopisih, ki jih je dobilo v pregled.
Tretja številka Književnosti, enega najstarejših beograjskih časopisov, ki ga zdaj v 1500 izvodih izdaja Prosveta pod uredništvom Vuka Krnjeviča, prinaša na dobrih sto straneh vrsto prispevkov, ki niso zanimivi samo za srbsko bralstvo. Tako je z dokajšnjo mero skrbnosti, predvsem pa odprtosti napisana razprava hrvaškega esejista Predraga Matvejeviča o književni dejavnosti in politični organizaciji. Ta prispevek priteguje pozornost toliko bolj, ker pisanje o razmerju partije do književnosti pri nas dolgo ni prišlo na dnevni red. Pomena razmerja med partijo in književnostjo sicer ne gre preveličevati, niti kar zadeva partijo, niti kar zadeva književnost. Na splošno namreč to razmerje ni tako izjemno, da bi ga mogli obravnavati ločeno iz celovitega razmerja partije do revolucije in kulture v službi te revolucije.
Matvejevic najprej navaja nekaj opomb, s katerimi skuša razmejiti predmet razprave, ter nekaj zgodovinskih izkušenj drugih partij, nato pa se loti razčlenjevanja razmerij partije in literature v Jugoslaviji, ki mu je namenjena  glavnina  prispevka.   Podati  skuša
pregled in nekatere primerjave med programi in resolucijami, ki so jih sprejemali na kongresih in pokrajinskih konferencah Komunistične partije Jugoslavije in ki nekoliko nakazujejo, kakšno mesto je imela kultura v partiji in gibanju.
V prvih listinah te vrste se kulturna politika izraža v okviru splošnih socialnih zahtev: kot prosveta (prosvetljeva-nje) ali agitacija, vzgoja (poučevanje) in vzgajanje partizanskih delavcev, ustvarjanje lastnega tiska, obveščanje članstva ipd. Titov prihod na čelo KPJ osemnajst let pozneje je v tedanjih okoliščinah in glede na položaj v domovini ter na razmere v Sovjetski zvezi in svetu ustvaril monolitno partijo, ki ni mogla — ob porajajoči se svetovni katastrofi ¦— odstopati prostora manjšemu delu levega razumništva, ki je bilo pridruženo gibanju ali pa je simpatizi-ralo z njim. Tako imenovani spor na književni levici — eden od številnih podobnih spopadov v evropskih državah — pa vendar ni nastal iz književnih ali estetskih razlogov, ampak predvsem političnih: partijsko vodstvo je zahtevalo popolno disciplino in ideološko enotnost.
Med vojno, navaja Matvejevic, je bilo na jugoslovanskih tleh veliko nujnej-ših zadev od književnosti, pa vendar je tudi književnost našla svoje mesto. Partiji je uspelo pritegniti k vstaji in revoluciji sorazmerno veliko književnikov. Šestinsedemdeset jih je zgubilo življenja.
Po vojni so se razmerja v temeljih spremenila: partija je na oblasti. Književnosti ne preostaja veliko izbire: pridružiti se zmagovitemu gibanju, partizanskemu in ljudskemu, ali pa ostati ob strani; vsaka opozicija se je enačila z
576
A. A.
izdajo in s kolaboracionizmom. Že proti koncu tridesetih let pa je prihajal do izraza dvojni vidik partijske dejavnosti: po eni strani boljševizacija v organizacijskem in ideološkem smislu, po drugi strani pa širjenje delovanja ljudske in narodnoosvobodilne fronte. Ta dvojnost se kale tudi v razmerju partije do kulture in književnosti med vojno in v prvih povojnih letih.
Ni dovolj, pravi med drugim Mat-vejevič, govoriti samo o razmerju partije do kulture ali književnosti, ne da bi upoštevali tudi razmerje kulture (ra-zumništva z različnimi pogledi) do partije. To ambivalentno razmerje se je prav tako moralo spreminjati od obdobja do obdobja. Vse različice razmerij književnikov do politične stranke nasploh in do stranke na oblasti še posebej niso zadosti kritično preučene. V jugoslovanskih razmerah, Zveza komunistov je in ni stranka na oblasti. Vsekakor je to bolj v političnih in državnih zadevah kot na področju kulture: po eni strani je samoupravljanje prevzelo določene naloge, ki jih je imela nekdaj v rokah partija; po drugi strani pa imajo v praktičnem kulturnem delovanju nacionalistični lokalistični krogi pogosto večjo moč od partijskih teles. To močno velja tudi za književno življenje. Nemara pa pri narodih, ki so se ohranjali z nacionalizmom, mora tako biti?
Pojmovanje, po katerem naj bi bila vsaka podpora partijski kulturni politiki režimska in nasploh ugled jemajoča poteza, je tudi politično pojmovanje. Pri nas je precej razširjeno. Razlogi, iz katerih se je utrdilo v zavesti in vedenju ne samo tradicionalnih krogov razumništva, so zelo številni in zapleteni.
Jugoslovanske izkušnje v razmerjih med partijo in književnostjo, posebno tiste v obdobju »odmrznitve« in nasprotovanj stalinizmu, imajo prav gotovo mednarodni pomen. Naša kritika jih ni uspela ovrednotiti in jih na pri-
meren način predstaviti svetu. Podobno se je dogajalo na Poljskem in Madžarskem, na Češkoslovaškem in v Sovjetski zvezi pod Hruščovom, pa na Kitajskem na koncu sedemdesetih let — vendar v veliko manjših razmerah in razsežnostih. Jugoslovanska partija ni tako kot številne druge komunistične stranke na oblasti onemogočila nastanka vrste vrednih književnih del. O tem ne gre govoriti kot o kaki posebni zaslugi, je pa vseeno dobro na to opozoriti,  ugotavlja Predrag Matvejevič.
Ista številka Književnosti prinaša med drugim tudi trideset let stare zapiske o umetnosti poezije spod peresa Dylana Thomasa, poročila o decembrskih predstavah v beograjskih gledališčih, ki jih je zbral Jovan Hristič, sposojeni intervju s Czeslawom Milo-szem, zapis Draška Redjepa o liriki Dobriša Cesarica in že osmo nadaljevanje Tarasa Kermaunerja Meseci z dnevnikom. Ti zapisi se nadaljujejo tudi v najnovejši, četrti številki Književnosti. Taras Kermauner v njih polemizira z Jožetom Javorškom in razkriva svoje poglede na nov slovenski časopis, ki naj bi ga začeli izdajati na pobudo skupine književnikov in esejistov. Njegova razmišljanja so bila namenjena objavi v Nedeljskem dnevniku. Takoj za Kermaunerjevim je objavljen zapis Leona Žlebnika O gospostvu Tarasa Kermaunerja in Književnosti, ki vse prenese. V njem se dotika svoje delovne ocene Kermaunerjeve knjige Mesec dni z Ivanom Cankarjem. Tudi Dušan Mev-Ija je poslal (ponovno) pismo uredništvu s pojasnilom, zadeva pa njegovo polemiko s Tarasom Kermaunerjem, ki so jo bili sprožili njegovi že omenjeni Meseci z dnevnikom. V tej številki sodeluje tudi Meša Selimovič s črtico Visoki gost, medtem ko je Žika Pavlo-vič naslovil svoj literarni prispevek TeŠko je ubiti. Brez opombe časopis to pot ponatiskuje zapis Josipa Vidmarja o Borisu Kidriču, kakor je izšel v knjigi Obrazi pred dvema letoma. Dve raz-
577
Sprehod po jugoslovanskih revijah
pravi pojasnjujeta pripovedništvo Iva Andriča: Predrag Palavestra piše o fantomskem romanu Iva Andriča, Miroslav Egeric pa o nasilju in strpnosti v Travniški kroniki. Pod naslovom Ma-rinkovičev skok na »palomu« piše Ve-limir Viskovič o novem romanu Ranka Marinkoviča Zajednička kupka. Rado-mir Kordič piše o zbirki pesnitev Mio-draga Pavloviča 'Vidovnica. Šele na koncu pod naslovom Dokumenti objavlja Književnost dve še neznani pesmi srbskega romantika Laza Kostiča. Pospremijo ju komentar Mladena Leskov-ca o tem samosvojem srbskem pesniku. Zanimive prispevke objavlja tudi decembrska številka novosadskega književnega mesečnika Letopis Matice srpske, ki je začel izhajati že pred dobrim poldrugim stoletjem. Uvodoma predstavlja Milorad \Zivančevič svoje prepesnitve Prešernovih Gazel in Sonetov nesreče. S tekočimi, oblikovno čistimi in vsebinsko točnimi prevodi se tako Živančevič pridružuje Desanki Maksimovič, Trifunu Djukiču, Milanu Rakočeviču, Luku Paljetku in nemara še komu, ki so se poskusili z zahtevnim Prešernovim stihom in ga prelili v srbohrvaščino. Živančevičevi prevodi se, ne da bi bilo to posebej omenjeno, skupaj z esejem Kajetana Kovica Prešeren ali kako biti pesnik pridružujejo spominu na 180-letnico rojstva največjega slovenskega pesnika. Bosanski pesnik in prevajalec Kolja Mičevič, zdaj lektor srbohrvaščine na pariški Sorboni, se predstavlja s tremi realističnimi pesmimi. Vojvodinski pesnik in pripovednik Istvdn Domonkos je prispeval daljšo pesnitev o Titu, hrvaški esejist in pisatelj Oto Bihalji-Merin pa v drugem delu misli o leanu-Paulu Sartru pod naslovom Testament savesti i angažmana. Srbski pesnik in esejist Milorad R. Ble-čič je za to številko Letopisa Matice srpske prispeval razmišljanje o tem, kaj zmore poezija in v njem skušal navesti nekaj pripomb o moči poezije in pesnikov. V gledališkem delu časopisa
se je Jovan Putnik razpisal o metodologiji Branislava Nušiča, pri čemer opozarja, da je kljub množici zapisov o delih največjega srbskega komediogra-fa pravo literarnozgodovinsko, estetsko in dramaturško preučevanje Nušičeve-ga dela šele pred nami. Med drugimi prispevki velja omeniti tudi oceno knjige Somborske godine Laza Kostiča, ki jo je prispeval Miodrag Radovič, ne da bi bilo omenjeno, da je knjiga izšla verjetno ob 140-letnici rojstva tega malone  pustolovskega  srbskega   literata.
Reški mesečnik za kulturo in družbena vprašanja Dometi, ki je izšel v dvojni številki, prinaša v svojem naj-obširnejšem razdelku Zgodovina, praksa, etika med drugim tudi razmišljanje Jadrana Zalokarja o revoluciji in as-kezi. V njem skuša pojasniti nekaj skupnih značilnosti teh dveh temeljnih življenskih izkušenj, ki se sicer med sabo tako bistveno razlikujeta. Tako pmvi, da revolucionarna praksa poteka znotraj družbene celote, to je družbenih previranj in procesov, v katerih prehaja ena družbena formacija v drugo oziroma en razred zamenjuje drugega na oblasti. Smisel revolucionarne prakse je po Zalokarju prav dopolnitev teh družbenih procesov in vzpostavljanje nove družbene stvarnosti. Notranji smisel in namen te nove stvarnosti pa je novi človek, nova osebnost. To je bil meščan v razmerju do srednjeveškega človeka, to je delavec proletarec v razmerju do meščana.
Tudi asketska praksa poteka znotraj določenih duhovnih gibanj v neki tradiciji; to se pravi, da je sestavni del tudi drugih duhovnih delovanj in temelji na določenih idejnih, religioznih postavkah ter na religioznem načinu življenja. Ta religiozna razsežnost je tisto prvobitno, kakor je socialna razsežnost prvobitna pri revolucionarni praksi. Revolucionar je družbeno utesnjeni posameznik, katerega revolucionarna zavest je visoko razvita in jo spremlja globok religiozni občutek.  V
578
obeh primerih so izredno visoko razvite tudi moralne vrline.
Sarajevski mesečnik za književno in umetniško kritiko Izraz prinaša med drugim poglede na Dnevnike Thomasa Manna; esej o tem Mannovem delu, ki se je, kot je znano, šele posmrtno pojavilo v javnosti, je pod naslovom Na razmedi života i umjetnosti prispevala Mira Dordevič. Mannovi Dnevniki, piše Dordevičeva, niso samo intimni zapisi občutljivega človeka in razžaljenega razumnika, ampak niz nenavadno zanimivih delovnih zabeležk, ki jih je neprestano, brez velikih preda-hov pisal in tako z njimi spremljal svoje življenje in delo. Pomenijo pravcati preobrat v našem poznavanju in razumevanju enega največjih pisateljev našega stoletja, edinega nemškega književnika po Goetheju, ki mu nihče v ničemer ni mogel oporekati. Slog esejistične refleksije in ton iskrene in častne konfrontacije pisatelja s samim sabo in s svojo dobo — to soočenje pa je bilo največje, pred katerim se je lahko znašel kak umetnik našega časa — sta razlog za ogromno zanimanje bralcev za te Dnevnike. Velja jih sprejeti kot dragoceno listino o nekem življenju, v katerem se razkriva celotna doba. Dordevičeva se opira na nedavno izšle prevode Dnevnikov v srbohrvaščini. Pred to knjižno izdajo pa so se v Srbiji in Bosni in Hercegovini že seznanili s posameznimi odlomki tega doslej neznanega Mannovega pisanja. Ker so torej Mannovi Dnevniki iskreno, čeprav ne bojevito soočenje z razmerami njegovega časa, jih je treba jemati kot kulturološko živo delo, nujno za vsestransko razumevanje tega »zapoznelega, če ne tudi poslednjega predstavnika evropskega tradicionalizma, ki se je v književnosti »na prehodu« tako značilno odprl sodobnim ^književnim tokovom.
To pot smo polistali tudi po Književni reči, listu za književnost, umetnost in kulturo ter družbena vprašanja, na-
A. A.
menjenemu predvsem srbski mladini. Številka je bila natisnjena 27. marca. Na prvi strani prinaša posebni pogovor Branislava Preleviča s španskim pesnikom Jorgejem Guillenom. Sestavku daje žal edino privlačnost dejstvo, da je za Književno reč spregovoril sloviti 88-letni književnik, sodobnik Federica Lor-ca, sicer pa pove o sebi bcfre malo. Mio-drag Pavlovič objavlja svojo pesem Sedanje na ©ombaj u Hajdelbergu. Med drugimi prispevki naj omenimo še tretje nadaljevanje pogovora, ki ga je imel Ivan Urbančič z Dušanom Pirjevcem, Rastko Močnik pa z mislijo, da nevednost škoduje, utemeljuje neresničnost trditve, da v dobrih šolah nastaja elita. Pod naslovom Umetnost u službi ob-mane objavlja Književna reč dolg pogovor svojega glavnega in odgovornega urednika s Tarasom Kermaunerjem. Pogovor je stekel o vlogi avantgardne književnosti in o njegovi najnovejši knjigi. Na vprašanje ali niso že določene avantgardne težnje prešle v celote, glede na to, da avantgarda sicer ne ustvarja celovito strukturiranih besedil, Kermauner med drugim pojasnjuje pojem formiranje, formativnost, pri čemer navaja strukturalizem kot filozofijo slovenskega avantgardizma, kar pomeni, da je med dntiformativnostjo in formativnostjo slovenske avantgarde bistvena notranja povezanost. Socialno gledano je avantgarda hotela formirati novo slovensko kulturo in prek [nje družbo. Osvobajanje je družbeni program. Svobodno združevanje ustvarjalcev je družbena forma. Ne smemo pa pozabiti, da je avantgardizem v prvi vrsti socialni pojav: gibanje skupin. Denis Poniž ocenjuje tretjo knjigo Kocbekovih dnevniških zapiskov Pod viharjem in med drugim opozarja na Kocbekove sintetične in usklajene sodbe o času (med letoma 1938 in 1942) in vseh njegovih razsežnostih, veličastnih in tragičnih. Več prispevkov govori o ustvarjalnosti srbskega pesnika in prevajalca Dorda Markoviča Koderja,
579
Sprehod po jugoslovanskih revijah
poljski pesnik in kritik Julijan Kornhau-ser pa piše o fenomenološki poeziji Mi-roljuba Todoroviča.
Decembrska številka Foruma, časopisa Razreda za sodobno književnost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, objavlja drugi del romana Mirka Božiča Tijela i duhovi. Prvi del je izšel v istem časopisu že predlanskim. Vesna Krmpotič objavlja svojo poezijo pod skupnim naslovom Slušati nešto što nije zvuk. Vladimir Vratovič je prispeval sestavek o latinskem pesništvu hrvaškega pesnika Matija Petra Katančiča, ki je živel pred dvema stoletjema. Katančiča je zanimalo pesniško izražanje tako v domačem kot v latinskem jeziku in je tako v obeh primerih uporabljal iste lirske teme in iste metrične rešitve, pa tudi izražal ista občutenja. V hrvaški književnosti je bilo že pred Katančičem, v njegovem času, pa tudi po njem več primerov, da so pesniki ustvarjali v dveh jezikih, vendar je Katančič značilen prav po tej poenotenosti dvojezičnega ustvarjanja tako v jezikovnem kot v estetskem pogledu, pa seveda tudi ¦ v metričnem, kolikor pač kvantitativna metrika ustreza hrvaškemu pesniškemu izražanju. O pesniških kažipotih romunskega pesnika Tristana Tzara piše Božo Kukolja, ki je prevedel tudi nekaj njegovih pesmi. Leta 1963 umrli pesnik velja za glavnega utemeljitelja in pobudnika dadaizma, vendar bi ga ne mogli jemati izključno kot pesnika, vpetega v načela in težnje dadaistične-ga anarhizma. Branka Brlenič-Vujič pa piše o pripovedni strukturi Segedinove novele Sveti vrag.
Novy život, časopis slovaške narodnosti za književnost in kulturo, ki izhaja v Novem Sadu, objavlja med literarnimi prispevki tudi nekaj prevedenih odlomkov iz nove knjige Mirka Kovača Rane Luke Meštreviča, dr. Jan Sirdcky pa piše o slovaškem prebivalstvu v Vojvodini med vojnama, pri če-
mer izhaja iz ugotovitve, da je bilo nerešeno nacionalno vprašanje najusodnejši problem monarhistične Jugoslavije, ki je zasenčil druge probleme državnega, ekonomskega, zunanjepolitičnega in kulturnega pomena. Pri tem je bila za Slovake v Vojvodini zlasti usodna zemljiška reforma in njena nedosledna uveljavitev.
Zadnja lanska številka časopisa za znanost o književnosti, ki ga izdaja Hrvatsko filološko društvo v Zagrebu, objavlja razpravo Krešimira Nemca o problemih teorije novele, Vincent J. Giinther iz zahodnonemškega Mainza pa razmišlja o zgodovini besede paj-čolan kot prispodobe v evropski književnosti, medtem ko se Ivo Pranjkovič dotika nekaterih gramatičnih in leksi-kalnih posebnosti v sodobnem hrvaškem pesništvu.
Marčeva številka koroškega Mladja, ki izhaja v Celovcu in objavlja literaturo, družboslovje ter kritiko, objavlja med drugim sestavek Florjana Li-puša Pevci in pogrebci, Janko Messner pa Latinske kunštne in Težave z nekim vrhom, v publicistično informativnem delu pa svojo Besedo slovesa Gimnaziji za Slovence.
Dobili smo tudi skopski časopis za »literaturo, umetnost in kulturo« Razgledi, in sicer njegovo decembrsko številko, ki pa je izšla konec januarja. V njej so Danilo Kočevski, Miloš Lindro in Ljupčo Dimitrovski pod naslovom Na čekor od govorot napisal nekakšen nov manifest o makedonski poeziji in z njim uredništvo odpira vrata še za druge misli in poglede na sodobne tokove v pesniškem ustvarjanju v tej republiki. Ferid Muhič piše o filozofiji in negativni utopiji kot o prispevku k dialektiki jezika in sveta, pet pesmi Czeslavva Milosza v makedonščini in esej o njem pa objavlja Aleksandar K. Nejman.
A. A.