Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019): 21-134	113
Janoš Ježovnik
ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana
Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika
Prispevek obravnava distribucijo in izvor končnic rodilnika množine, ki se pojavljajo v štirih glavnih (sinhronih) sklanjatvenih vzorcih samostalnikov v terskem narečju slovenskega jezika - o-sklanjatvi moškega in srednjega spola, a-sklanjatvi, ¿-sklanjatvi. Oblika rodilnika množine izkazuje precejšnjo končniško variantnost tako med posameznimi skla-njatvenimi vzorci kot znotraj njih; možne so tudi dvojnične uresničitve z dvema ali več variantnimi končnicami pri istem leksemu. Obravnava se osredotoča na stanje v govoru kraja Ter/Pradielis.
The article provides an analysis of the distribution and origin of genitive plural endings of four main (synchronic) nominal declensions in the Tersko dialect of Slovene - the masculine and neuter o-declension, a-declension, and ¿-declension. The genitive plural form is marked using a variety of endings, varying greatly both between and within declensions; doublet realizations of two or more variant endings can occur with the same lexeme. The analysis focuses on the local variety of Ter/Pradielis.
Tersko narečje1
Tersko narečje slovenskega jezika se govori v severovzhodnem delu avtonomne zvezne dežele Furlanija - Julijska krajina v Republiki Italiji, in sicer v gorskih dolinah porečja reke Ter v zahodnem delu Beneške Slovenije. Po uveljavljenem slovenističnem pojmovanju se vanj uvrščajo tudi govori Breginjskega kota (naselja Breginj, Logje, Robidišče) na skrajnem zahodu Republike Slovenije (prim. Karto slovenskih narečij z večjimi naselji (2016)). Proti severu Terske doline od doline Rezije loči gorska veriga Mužcev/Monti Musi, proti jugu in zahodu območje meji na Furlansko nižino, na vzhodu pa območje terskega narečja na pobočju gore Ivanec/Joanaz meji na sosednje nadiško narečje. Pretežni del območja
1 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss.
22
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019)
upravno sodi v občini Bardo/Lusevera in Tipana/Taipana, tersko narečje pa se govori tudi v posameznih krajih občin Neme/Nimis, Ahten/Attimis, Fojda/Faedis in Tavorjana/Torreano.2
Tersko narečje je najzahodnejše slovensko narečje in hkrati danes skrajno zahodni del slovanskega jezikovnega prostora kot ostanek avtohtone slovanske naselitve v zgodnjem srednjem veku. Uvršča se v primorsko skupino slovenskih narečij, v geneolingvistični obravnavi pa glede na starejše jezikovne spremembe v beneško-kraško narečno ploskev (bazo) severozahodnih slovenskih narečij (prim. Rigler 1963: 46-47; Šekli 2018: 315-317, 326-328).
Govor kraja Ter/Pradielis je eden izmed najbolj zahodnih krajevnih govorov narečja. Med splošnonarečnimi3 in nesplošnonarečnimi razvojnimi značilnostmi4 govora je treba izpostaviti umik naglasa s končnega (odprtega in zaprtega) (staro) cirkumflektiranega zloga tipa isln. *oko, tož. ed. *nogq, m. sp. *vesel > o:ko, no:a, veisel/veisou, ki je lahko sprožil znotrajparadigmatske naglasne izravnave, npr. im. ed. no:a, ž., sr. sp. ve:sela ve:selo (in ne **no'a, **vese:la **vese:lo); vendar npr. orkuota, saruota z izostankom umika naglasa z nekončnega besednega zloga.5
2	Zgodovinsko je bilo narečje prisotno tudi v nekaterih krajih, ki danes pripadajo občinama Gorjani/Montenars in Čenta/Tarcento, vendar danes aktivnih govorcev tam več ni; sledovi slovenskega narečja so ohranjeni v krajevnih in ledinskih imenih. O stanju leta 1945 - že takrat močno napredovali jezikovni asimilaciji in posledični izgubi slovenskega narečja v teku - v teh krajih poroča Cronia (1950: 322-323).
3	Med glavnimi padajoče odvoglašenje isln. *e, *o > *ie, *uo > ie, uo; zgodnje podaljšanje isln. kratkih akutiranih zložnikov v nezadnjem besednem zlogu (in posledično npr. sovpad odrazov isln. *e- z odrazi isln. *e); vokalizacija *§, *3- > *a > a:, *-3, *3 > a; pozno raznosnjenje isln. nosnih samoglasnikov (in v tem govoru posledično razlikovanje med odrazi isln. *e, *e- : *q, *%- // *o- : *q, *q- > e: : e: // o: : o:); izostanek umika na prednaglasno dolžino po naglasnem pravilu.
4	Med drugimi sovpad odrazov *-q, *-q z odrazoma *-u, *u; ohranitev posebnega odraza isln. *t > c (nezveneči trdonebni zapornik), popolna onemitev isln. *g (> *y) > 0 (razen v soglasniških sklopih *zg, *žg), vokalizacija (in podaljšanje) polglasniškega dekomponata isln. *r (> *ar) > a:r, razvoj *l > o(:)u, drugotno nosnjenje samoglasnikov v položaju pred končnim -n (< *-n, *-m), fonološki sovpad isln. sičnikov in šumevcev (isln. *s, *š > s; *z, *ž > z; *c, *č > c); razvoj isln. *v *[u] (> *vE : *uO ) > v ne glede na samoglasniško okolje.
5	Narečno gradivo je bilo pridobljeno s terenskimi raziskavami v kraju Ter med letoma 2013 in 2018 ter analizirano v okviru priprave doktorske disertacije Notranja glasovna in naglasna členjenost terskega narečja slovenskega jezika (Ježovnik 2019) pod mentorstvom doc. dr. Mateja Šeklija.
J. Ježovnik, Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika
23
Končnice rodilnika množine
Oblika rodilnika množine je v štirih glavnih (sinhronih) sklanjatvenih vzorcih samostalnika - v o-sklanjatvi moškega in srednjega spola,6 a-sklanjatvi in /-sklanjatvi - označena bodisi z odsotnostjo oblikovno izražene končnice (oziroma z ničto končnico, -0) ali s katero od oblikovno izraženih končnic, izmed katerih sta dve lahko bodisi nenaglašeni ali naglašeni (in sicer kratki ali dolgi akutirani), ena je obvezno naglašena, ena pa obvezno nenaglašena: -e/-'e/-e:, -i:/-j/-j, -u:, -aj.1 Pri tem ima naglašeni samoglasnik v osnovi pri leksemih z ničto končnico praviloma, pri leksemih s končnicama -aj in (nenaglašeno) -e pa obvezno padajoči ton (cirkumfleksni tonem).
Pri končnicah rod. mn. prihaja v vseh pregibnostnih vzorcih samostalnika do notranje variantnosti, pogoste so tudi dvojnične uresničitve. V nadaljevanju so obravnavane končnice rod. mn., ki se pojavljajo v pregibnostnih vzorcih samostalnika.
Končnica -0
Ničta končnica se pojavlja zlasti pri samostalnikih o-sklanjatve srednjega spola in a-sklanjatve z nepremičnim naglasom na osnovi - izjeme predstavljajo nekateri samostalniki a-sklanjatve, ki se uvrščajo v mešani oziroma končniški naglasni tip in lahko poleg ničte dvojnično izkazujejo tudi druge končnice: da:ska (rod. mn. da:sk poleg daski:), la:va 'glava' (rod. mn. la:u), no:a 'noga' (rod. mn. (redkeje) nuox poleg (bolj ustaljeno) nou:) in ze'na 'ženska' (rod. mn. z£:n poleg ženi:)} Pri obeh sklanjatvenih vzorcih gre zlasti za samostalnike z osnovo brez izglasnega so-glasniškega sklopa ali z izglasnim sklopom tipa s + (ne)zvočnik (le v primeru o:uc tudi s soglasniškim sklopom u + nezvočnik). Pri tem zlasti v primeru samostalnikov
6 Drugotno so v o-sklanjatev srednjega spola prešli tudi nekateri samostalniki, ki so se prvotno uvrščali v psl. s-sklanjatev: koilo (rod. ed. ko:lu), o:ko (rod. ed. o:ku), u:xo (rod. ed. u:xa in u:xu).
1 V terskem narečju se v nekaterih govorih (npr. Čanebola, Zavarh) pojavlja tudi končnica rod. mn. -ax, ki pa v govoru Tera ni bila zabeležena. Drugotna končnica -ax je nastala z naplastitvijo končaja končnice rod. mn. pridevnika *-ix na narečno osnovo -a- končnic daj., mest. in or. mn. (isln. *-am, *-ax, *-ami). Do tipološko enake naplastitve pridevniškega končaja pride npr. v primeru končnice rod. mn. -mh v nekaterih črnogorskih štokavskih govorih, pri čemer pa je m drugačnega izvora (Kapovic 2015: 538F). O podobnem prenosu celotne pridevniške končnice -ih v obliko rod. mn. samostalnikov moškega spola pri slovenskih protestantskih piscih je pisal tudi Ramovš (1952: 45-46), ki je pojav označil za "psihološk[o] pomot[o]" (prav tam).
8 Sodeč po naglasnih značilnosti navedenih oblik rod. mn. sta obliki nuox in zq:n prvotni in izkazujeta odraz zgodaj podaljšanega novega akuta (prim. Kapovic 2015: 380); druge oblike so drugotne, nastale bodisi z naplastitvijo drugotnih končnic (daski:, nou:, ženi:) oziroma je njihov naglas analoškega izvora (la:u).
24
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019)
srednjega spola prihaja do odstopanj (npr. rod. mn. kri:le 'naročje', si:le 'šilo', si:te 'sito') in dvojničnih realizacij (npr. v primeru samostalnika niezdo 'gnezdo': rod. mn. niest, niezde in niezdaj); pri tvorjenkah s pripono -isce se poleg primerov z ničtimi končnicami pojavljajo tudi primeri z drugimi končnicami (prim. rod. mn. kosi:sc-0 'ročaj pri kosi' : kopi:sc-e 'kol za oporo sredi kope': rabi:sc-aj 'ročaj pri grabljah').9 Pri samostalnikih o-sklanjatve moškega spola je bila ničta končnica zabeležena le v dveh primerih (rod. mn. otruók, patuok 'potok'), v obeh primerih kot redka dvojnična različica ob bolj ustaljenih končnicah (rod. mn. otroki:, pato:ke). Pri samostalnikih /-sklanjatve se ničta končnica v rod. mn. ne pojavlja.
Končnica -0 predstavlja odraz izvorne psl. končnice *-b/*-b sklanjatvenih vzorcev, ki nadaljujejo psl. a-sklanjatev ali o-sklanjatev moškega ali srednjega spola (oziroma so v te sklanjatvene vzorce prešli v popraslovanskem obdobju).
Končnica -el-'el-é:
Pri samostalnikih a-sklanjatve in o-sklanjatve srednjega spola se pojavlja le ne-naglašena končnica -e,10 in sicer pogosto kot dvojnična končnica. Primeri samostalnikov a-sklanjatve s to končnico so razmeroma redki.
Končnici -e in -é: predstavljata najpogostejši končnici rod. mn. samostalnikov o-sklanjatve moškega spola; nastopata v komplementarni distribuciji, saj se prva pojavlja pri samostalnikih z nepremičnim naglasom na osnovi, druga pa pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa (pri slednjih poleg končnice -í:), le redko tudi pri samostalnikih, ki se sinhrono uvrščajo v nepremični naglasni tip z naglasom na osnovi, a nadaljujejo zgodovinski mešani naglasni tip (tj. odražajo psl. naglasni tip c oziroma b s (po)psl. dolgim samoglasnikom v osnovi): rod. mn. xlevé: (poleg xlieve), mozé:, nozé:, lasé: (poleg lasi:), traké:, zobé:. Oblike z nenaglašeno končnico -e imajo ne glede na naglasni tip v osnovi vedno dolgi cirkumflektirani samoglasnik. Kratka naglašena končnica -'e je bila zabeležena le pri dveh prevzetih samostalnikih ba'ket 'palica' in t'rop 'skupina živali' (rod. mn. bake'te, trope).
Ramovš (1952: 60) končnico razlaga kot razširjeno iz tož. mn. (odvisno od naglasnega tipa isln. *-e/*-e/*-q), ki se je naplastila na osnovo prvotno
9	Precejšnjo variantnost bi v primeru samostalnikov srednjega spola lahko pripisali težnji po upadu tega sklanjatvenega vzorca, pri katerem prihaja zlasti v množinskih oblikah bodisi do maskulinizacije - npr. im. mn. ce'li, oni:sci, vi:ni (im. ed. celo, oni:sce 'ognjišče', vino) - ali do feminizacije - npr. im. mn. kri:le, pi:sme (im. ed. kri:lo, pi:smo) -, neredko tudi dvojnično (npr. im. mn. mezda, niezde in mezdi; cedida, cedide in cedidi).
10	Naglašeno končnico rod. mn. -e: izkazuje le samostalnik celo (rod. mn. cele:), pri katerem pa je v množinskih oblikah prišlo do maskulinizacije (prim. im. mn. celi).
J. Ježovnik, Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika
25
ničtokončniških oblik rod. mn., najprej verjetno znotraj isln. naglasnih tipov, ki nadaljujejo psl. naglasni tip c in za katere je v tož. mn. značilna isln. končnica *-q (pri čemer naj bi prišlo do disimilatorne metatonije *-q > *-4, verjetno pod vplivom enako naglašene končnice rod. mn. samostalnikov /-sklanjatve - prim. nižje), kasneje pa se je končnica razširila na ostale naglasne tipe. Obvezno cir-kumfleksni tonem oblik z nenaglašeno končnico -e je posledica posplošitve (morda še pred naplastitvijo končnice) isln. novega cirkumfleksa iz oblik rod. mn. samostalnikov psl. naglasnega tipa a. Pri kratki naglašeni končnici -'e, ki je bila zabeležena le pri dveh končniško naglašenih samostalnikih, je verjetno prišlo do izravnave kratkega naglasa drugih oblik pregibnostno-naglasnega vzorca.
Končnica -i:/-\
Končnica -i:/-j predstavlja edino končnico rod. mn. /-sklanjatve.11 Končnica je nena-glašena le v primeru rod. mn. je:senj (in dvojnično v primeru samostalnika k!ras, pri katerem oblika rod. mn. kra:sj (poleg krasi:, krd:saj/kra:sjaj) predstavlja etimološko pričakovani odraz) ter v naglasnem tipu z nepremičnim (cirkumfleksnim) naglasom na osnovi, v katerega se uvrščajo iz furlanščine prevzete besede ženskega spola z iz-glasnim soglasnikom (rod. mn. cjta:dj poleg cjtadi: 'mesto', kuljta:dj poleg kuljtadi:, kuljta:daj 'vrsta česa', rogacjo:nj 'prošnji dnevi', televjzjo:nj 'televizija').
Pri samostalnikih a-sklanjatve se pojavlja le naglašena končnica -i:, in sicer pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa, ki nadaljujejo psl. naglasni tip b s psl. kratkim samoglasnikom v osnovi (rod. mn. kozi:, sestri:, sovi:, teti:, ženi: (poleg zq:n)) in pri večini samostalnikov mešanega naglasnega tipa, ki nadaljujejo psl. naglasni tip c (rod. mn. bouxi:, daski: (poleg da:sk), kopi:, ljsti: (poleg li:staj), metli:, souzi:, vodi:). Pri samostalnikih o-sklanjatve moškega spola se končnica -i: pojavlja pri redkih samostalnikih, ki nadaljujejo psl. naglasni tip c oziroma psl. naglasni tip b s (po)psl. dolgim samoglasnikom v osnovi (rod. mn. judi: 'ljudje', kosi: 'kos' in 'del zemljišča', lasi:, mozi:, pasi: 'pas', vozi:; cuci: (poleg cu:ce) 'ključ', xlodi: (poleg xlo:de)); nezanesljivo izpričana tudi v primeru dni:), pogosteje pa pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa, ki nadaljujejo psl. naglasni tip b s psl. kratkim samoglasnikom v osnovi (rod. mn. baki: 'bik', koni:, konci:, korci:, kotli:, lonci:, otroki:, storzi:, teri: 'reka', topoli:, voli:, uci: (poleg uce:) 'pes'). Pri samostalnikih o-sklanjatve srednjega spola je bila končnica -i: zabeležena le v primeru množinskega samostalnika ple:ca (rod. mn. pleci:) in dvojnično v primeru samostalnika o:ko (rod. mn. oci: poleg ocu:, prim. nižje).
11 Le v treh primerih se kot dvojnična končnica v tem pregibnostnem vzorcu pojavlja tudi končnica -aj.
26
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019)
Končnica -i; predstavlja odraz končnice rod. mn. /-sklanjatve psl. naglasnega tipa c. Iz tega naglasnega tipa je prešla v druge naglasne tipe /-sklanjatve ter v pregibnostni vzorec samostalnikov psl. naglasnih tipov b in c o-sklanjatve moškega spola in a-sklanjatve.
Končnica -u:
Končnica -u; je bila zabeležena le pri samostalnikih a-sklanjatve no;a 'noga', o;ra 'gora' in ro;ka (rod. mn. nou;, oru; in roku;), pri samostalniku o-sklanjatve moškega spola ruox (rod. mn. rou;) in dvojnično pri samostalniku o-sklanjatve o;ko (rod. mn. ocu; poleg oci;), ki pa se v to sklanjatev uvršča le sinhrono, po po-splošitvi imenovalniške osnove z umaknjenim cirkumfleksom (isln. *oko *očesa > st. ter. *oko *očesa > ter. o;ko o;ku), in v množini izkazuje nadomestno osnovo oc- s posebnostmi v im. in rod. mn.
Končnica -u; predstavlja odraz končnice rod.(/mest.) dvojine psl. a-sklanjatve ter o-sklanjatve moškega in srednjega spola. V vseh primerih razen v primeru oru; se je končnica iz rod. dv. v rod. mn. verjetno posplošila zaradi parne narave realij, ki jih označujejo navedeni leksemi, pri tem pa je pomembno vplival tudi upad dvojine v narečju, ki se je zvečine pluralizirala; vzrok za posplošitev oblike rod. dv. v primeru samostalnika o;ra ni jasen.
Končnica -aj
Končnica -aj je vedno le nenaglašena in omejena na naglasne tipe samostalnikov z nepremičnim naglasom na osnovi. Večinoma se pojavlja pri samostalnikih a-sklanjatve in izrazito prevladuje pri samostalnikih z osnovo na izglasni soglasniški sklop. Oblike s končnico -aj imajo ne glede na siceršnji naglasni tip leksema v osnovi vedno dolgi cirkumflektirani samoglasnik. Končnica se pri samostalnikih a-sklanjatve z osnovo na izglasni sklop tipa (ne)zvočnik + j pripenja na (sinhrono gledano) krnjeno osnovo brez končnega -j-, npr. im. ed. bu;rj-a 'kostanj', sku;sj-a 'ličje, olupek', im. mn. ra;bj-e 'grablje', ska;rj-e : rod. mn. bu;raj, sku;saj, ra;baj, ska;raj.n Pri samostalnikih o-sklanjatve moškega spola je bila končnica -aj zabeležena le v treh primerih, in sicer vsakič kot dvojnič-na končnica (rod. mn. ka;rtaj 'krt' poleg ka;rte, rod. mn. mo;staj poleg mosti;, rod. mn. ze;taj poleg ze;tue). Pri samostalnikih o-sklanjatve srednjega spola je bila končnica -aj zabeležena v sedmih primerih, pri čemer prevladujejo primeri z osnovo na izglasni soglasniški sklop (rod. mn. ja;slaj, niezdaj 'gnezdo', oni;scaj
12 Le pri samostalniku ruobj-a 'kup kamenja' na osnovo brez krnjenega -j- (rod. mn. ruobj-aj).
J. Ježovnik, Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika
27
'ognjišče', rabi:sçaj 'ročaj pri grabljah', repi:sçaj, zenùtkaj ter rod. mn. jelîezaj, Pùojaj (mikrotoponim)).
Sodeč po pogostnosti pojavitev končnica -aj verjetno izvira iz a-sklanjatve, in sicer je nastala po vrinjenju polglasnika v osnovah z izglasnim sklopom tipa (ne)zvočnik + *-j (slednji je lahko bodisi prvoten bodisi predstavlja odraz isln. *Î) za olajšanje izgovora po onemitvi psl. izglasnih polglasnikov ter po kasnejši narečni vokalizaciji vsakršnega polglasnika isln. *3 > ter. a (npr. rod. mn. psl. *burjb, *grablb > isln. *bûrsj, *grâbsl > ter. bùraj, rà:baj). Na takšen izvor bi kazalo sinhrono pripenjanje končnice ne neposredno na osnovo pri tovrstnih samostalnikih (npr. rod. mn. bù:raj, rà:baj, skà:raj, skù:saj); po istem modelu sta nastali tudi obliki rod. mn. çariesan, rà:kou (im. ed. çariesna, rà:kla), edini, ki izmed samostalnikov a-sklanjatve (ne vštevši oblike z -aj) izkazujeta odraz vrinjenega polglasnika v tem položaju. Končnica se je nato naplastila na osnove samostalnikov z izglasnim sklopom brez izglasnega -j (ali v nekaterih primerih morda na prvotne ničtokončniške oblike takšnih samostalnikov)13 (npr. rod. mn. psl. *mètlb, *sëncb > isln. *métal, *sênc > *mètbj, *sëncaj > ter. mè:tlaj, siençaj) in kasneje še na osnove drugačnega tipa (npr. rod. mn. psl. *rëpb, *strëxb > isln. *rêp, *strêx > st. ter. *rêpaj, *strêxaj > ter. riepaj, striexaj).
Seznam uporabljenih krajšav
psl./Psl. = praslovansko / Proto-Slavic
isln./Csln. = izhodiščnoslovensko / Common-Slovene
ter./Ter. = narečno tersko / dialectal Tersko
st. = starejše / older
ed. = ednina / Singular
mn. = množina / Plural
dv. = dvojina / Dual
im. = imenovalnik / Nominative
rod. = rodilnik / Genitive
daj. = dajalnik / Dative
mest. = mestnik / Locative
or. = orodnik / Instrumental
13 Na takšen razvoj bi kazalo tudi dejstvo, da pri samostalnikih a-sklanjatve z osnovo na izglasni soglasniški sklop končnica -aj izrazito prevladuje.
28
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019)
Bibliografija
Cronia, Arturo. 1950. Contributi alla dialettologia slovena. Slavistična revija 3/3-4: 321-326.
Ježovnik, Janoš. 2019. Notranja glasovna in naglasna členjenost terskega narečja slovenskega jezika. Disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kapovic, Mate. 2015. Povijest hrvatske akcentuacije. Zagreb: Matica hrvatska.
Karta slovenskih narečij z večjimi naselji, 2016. V: Jožica Škofic et al.: Slovenski lingvistični atlas 2, Kmetija 1: atlas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. https://fran.si/204/ sla-slovenski-lingvisticm-atlas/datoteke/SLA_Karta-narecij.pdf, dostop 2. 4. 2019.
Ramovš, Fran. 1952. Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Rigler, Jakob. 1963. Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija 14: 25-78. Ponatisnjeno v: Jakob Rigler (ur. Vera Smole), Zbrani spisi 1: Jezi-kovnozgodovinske in dialektološke razprave, 19-57. Ljubljana 20014: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Šekli, Matej. 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Prispelo aprila 2019, sprejeto junija 2019. Received April 2019, accepted June 2019.
Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika14
Pri samostalnikih a-sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi in z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasni-škim sklopom tipa s + (ne)zvočnik se praviloma pojavlja končnica rod. mn. -0, pri takšnih samostalnikih z osnovo z izglasnim soglasniškim sklopom pa praviloma končnica -aj, pri čemer so mogoče tudi dvojnične uresničitve. Pri samostalnikih mešanega in končniškega naglasnega tipa se praviloma pojavlja končnica -i:.
Pri samostalnikih o-sklanjatve moškega spola prevladuje končnica -e/-e:, in sicer prva pri tistih, ki se uvrščajo v nepremični naglasni tip z naglasom na osnovi, druga pa pri tistih, ki se uvrščajo v končniški naglasni tip (izjemoma tudi takšnih, ki so se zgodovinsko, tj. pred narečnimi naglasnimi spremembami, uvrščali v mešani naglasni tip). Končnica -i: se pojavlja pri nekaterih samostalnikih, ki nadaljujejo
14 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARRS.
J. Ježovnik, Končnice rodilnika množine v terskem narečju slovenskega jezika
29
psl. naglasni tip c in b s (po)psl. dolgim samoglasnikom v osnovi, in pri večini samostalnikov, ki se sinhrono uvrščajo v končniški naglasni tip.
Pri samostalnikih o-sklanjatve srednjega spola je zaradi upada te slovnične kategorije stanje mešano, kar je zlasti razvidno pri samostalnikih s pripono -isce (prim. rod. mn. kosi:sc-0 : kopi:sc-e : rabi:sc-aj); samostalniki z osnovo brez izglasnega soglasniškega sklopa ali z izglasnim soglasniškim sklopom tipa s + (ne)zvočnik imajo sicer praviloma v rod. mn. ničto končnico, vendar ne brezizjemno.
Pri samostalnikih /-sklanjatve se razen redkih izjem in (drugotnih) dvojničnih uresničitev pojavlja le končnica -i:, in sicer tudi pri samostalnikih (sicer) nepremičnega naglasnega tipa z naglasom na osnovi. Le v naglasnem tipu z nepremičnim (cir-kumfleksnim) naglasom na osnovi, v katerega se uvrščajo izposojenke iz furlanščine z osnovo na izglasni soglasnik, se praviloma pojavlja nenaglašena končnica -j.
Končnica -u:, prvotno končnica rod.(/mest.) dv., se pojavlja pri štirih samostalnikih, ki označujejo parne realije: rod. mn. (ž. sp.) nou:, roku:, (m. sp.) rou: in (sr. sp.) ocu:, ter pri samostalniku (ž. sp.) o:ra (rod. mn. oru:), pri katerem motivacija za posplošitev prvotno dvojinske, pluralizirane oblike ni jasna.
Končnica -aj se pojavlja zlasti pri samostalnikih a-sklanjatve, le drugotno tudi pri samostalnikih drugih pregibnostnih vzorcev, in sicer prevladujoče v primerih samostalnikov z osnovo na izglasni soglasniški sklop. Končnica je nastala po narečni vokalizaciji vrinjenega polglasnika za olajšanje izgovora glasovnih sklopov tipa soglasnik + j, nastalih po onemitvi psl. polglasnikov v šibkem položaju (npr. rod. mn. psl. *burjb, *grabib > isln. *buraj, *grabsi > ter. bu:raj, ra:baj) in se nato naplastila najprej na osnove samostalnikov z izglasnim sogla-sniškim sklopom brez izglasnega j ter kasneje še na osnove drugačnega tipa.
Genitive plural endings in the Tersko dialect of Slovene
Nouns belonging to the non-mobile root-stressed accentual paradigm of a-de-clension with roots containing no final consonant clusters or containing consonant clusters of the type s + obstruent usually exhibit the genitive plural ending -0, while nouns of the same paradigm with roots containing a final consonant cluster usually exhibit the ending -aj; doublet realizations are also possible. Nouns of the mobile or end-stressed accentual paradigms usually exhibit the genitive plural ending -i:.
The predominant genitive plural ending of nouns of the masculine o-de-clension is -e/-é:, the first with nouns belonging to the non-mobile root-stressed accentual paradigm and the second with those belonging to the end-stressed
30
Slovenski jezik - Slovene Linguistic Studies 12 (2019)
accentual paradigm (rarely also those nouns which historically, i.e. prior to dialectal accentual changes, belonged to the mobile accentual paradigm). The ending -i: appears in nouns reflecting the Psl. accentual paradigms c and b with a (post-)Psl. long root vowel, and in most nouns synchronically belonging to the end-stressed accentual paradigm.
Due to the decline of this grammatical category, nouns belonging to the neuter o-declension exhibit a mixed state, most evident in nouns with the suffix -isce (e.g. gen. pl. kosi:sc-0 : kopi:sc-e : rabi:sc-aj). Nouns with roots containing no final consonant clusters or containing a consonant cluster of the type s + obstruent usually exhibit the ending -0, however not without exceptions.
Nouns of the /-declension with rare few exceptions exhibit the ending -i:, also in nouns belonging to the (otherwise) non-mobile root-stressed accentual paradigm. Only in the accentual paradigm exhibiting circumflex root-stress in all forms, comprised of Friulian feminine loan-words with word-final consonants, do we find the unstressed ending -j.
The ending -u:, originally the ending of genitive dual, was found in four nouns, denoting paired realia: gen. pl. (fem.) nou:, roku:, (masc.) rou:, and (neut.) ocu:, and with the noun (fem.) o:ra (rod. mn. oru:); the motivation for the generalization of the pluralized (originally dual) form in the latter example is not clear.
The ending -aj appears especially with nouns of the a-declension, and only as a secondary ending with nouns of other declensions; it appears predominantly with roots containing final consonant clusters. The ending was formed by dialectal vocalization of an epenthetic schwa in word-final consonant clusters of the type consonant + j, which arose as a result of the dropping of Psl. weak yers (e. g. gen. pl. Psl. *burjb, *grabib > Csln. *buraj, *grabsi > Ter. bu:raj, ra:baj). It then spread to roots of nouns with root-final consonant cluster without a final j and after that onto other types of roots.