GLAS
LETO XX. ŠT. 26 (940) / TRST, GORICA
ČETRTEK, 2. JULIJA 2015
NOVI
CENA 1 EVRO 
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale
D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46)
art. 1, comma 1, NE/PD
ISSN 1124 – 6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY
foto dpd 
  času majhnih zgodb(ic) ni ve-
liko priložnosti, kjer bi držav -
ljani lahko konkretno občutili
dušo skupnosti. Svoje. Odprtje centra
TS360 Tržaškega knjižnega središča
minuli torek, 23. junija 2015, je mestu
ob zalivu povrnilo manjkajoči koš -
ček. Onkraj polemik, finančnih ra -
čunic in upravnih vozličkov lahko
mirno zatrdimo, da ob takih pri-
ložnostih simbolika postane realna.
Leto po stečaju Tržaške knjigarne v ul.
sv. Frančiška se blešči nova izložba
slovenske knjige in kulture v središču
Trsta. Pogonska sila promocije sloven-
ske kulturne in gospodarske realnosti,
navzven in navznoter!
To središče ne bo namenjeno le pro-
daji knjig, učbenikov za slovenske
šolarje v Italiji, zemljevidov in
obrtniških izdelkov, temveč bo nudi-
lo prostor za promocijo slovenske kul-
ture in gospodarstva, za druženje in
preživljanje prostega časa. TKS sta za-
snovala zamejska arhitekta Aleš Ple-
sničar in Igor Spetič z ljubljanskimi
kolegi SoNo arhitekti. Nejc Batistič,
Edvard Blažko in Marko Volk so med
drugim nedavno ustvarili slovenski
paviljon na milanskem Expoju 2015.
Izbira lokacije je seveda strateška, saj
tke mrežo slovenskih institucij v me-
stnem središču. Posebej vidno je pou-
darjena bližina slovenskega Narodne-
ga doma, saj se vzorec fasade Maksa
Fabianija odraža v postavitvi knjižnih
polic, ki se raztezajo na 140 kvadrat-
nih metrih.
/ str. 2
Jernej Šček
V
www.noviglas.eu
Pozdravljeni, štirje zlati čedermaci!
Zlata maša štirih beneških duhovnikov
Petdeset let zvesti 
Bogu in ljudem
  sgr. Marino Qualizza,
msgr. Dionisio
Mateucig, g. Mario
Gariup in g. Božo Zuanella so za
naše rojake v videmski pokrajini
štirje stebri vere in slovenstva.
Bogu in ljudem so darovali
petdeset let svojega življenja ter
ostajajo - zvesti svoji poklicanosti
- še vedno njihovi neprecenljivi
in nepogrešljivi spremljevalci.
Svojo službo so opravljali v časih
in krajih, ki niso bili lahki. Ta
križ pa so vedno nosili - in še
nosijo - z veliko ljubeznijo.
V soboto zvečer, 27. junija, je bilo
v farni cerkvi v Špetru slavje ob
jubileju štirih beneških
zlatomašnikov, ki so bili
posvečeni v Vidmu na praznik
sv. Petra in Pavla leta 1965. Veliki
verski in ljudski praznik za dušne
in narodne pastirje bo gotovo
ostal neizbrisno zapisan v
spominu številnih navzočih.
Evharistično daritev v lepem
beneškem narečju je kot glavni
mašnik ob enajstih somaševalcih
- zamejske duhovnike je zastopal
msgr. Oskar Simčič iz Gorice -
vodil msgr. Qualizza, ki v špetrski
cerkvi ob sobotah zvečer redno
mašuje v slovenskem jeziku. V
homiliji se je navezal na
evangelij o dvanajstletni mrtvi
deklici ('čičica'), ki jo je Jezus
obudil z znanimi besedami talita
kum. “Tale ‘čičica’ je današnja
Benečija, ki je spet oživela”, je s
krepko mislijo začel pridigar. “In
upamo, da bo živela še naprej”.
Štirje duhovniki za Benečijo v
enem samem letu: “To se zgodi
bolj redko, a pred petdesetimi
leti se je zgodilo”. To je bilo
veliko veselje “za naše fare in za
vso Benečijo”. Vsi štirje so bili
veseli, saj so prišli do oltarja z
željo, da bi živeli po evangeliju in
ga oznanjevali, “saj to nas je
peljalo naprej in nam dalo moč
proti vsem težavam, ki niso
manjkale”. Za naprej vztrajajo v
zaupanju v Boga, ki nadaljuje v
današnjem našem božjem
ljudstvu delo odrešenja, “in to ni
malo”.
O samih sebi so se večkrat
pogovarjali in prišli do tega
prepričanja, je dejal msgr.
Qualizza: spoznali so, kaj
pomeni beseda svoboda, ki je
ključna beseda v evangeliju sv.
Janeza. Svoboda pomeni, da ne
skrbimo za zunanje stvari, za
priznanje ali ne. Kot je dejal sv.
Tomaž Akvinski, novi zakon,
nova resnica za kristjane je Sveti
Duh. “Naše ravnanje ni odvisno
od zunanje avtoritete, a iz
notranjega prepričanja, ki nam
pravi, kaj je pravično ali ne, tako
da moremo sproščeno tudi
oznanjati evangelij”.
/ str. 4
Danijel Devetak
M
Živeti tam nekje
Pred nekaj leti ali pred nekaj volitvami (v
zadnjem času jih je v Sloveniji toliko, da se ne
spomnim natačno, kdaj) je bil v Novi Gorici
kot gost okrogle mize na obisku tedanji in
sedanji župan Ljubljane, Zoran Janković. V
mesecih, ki so sledili, mu je uspelo nagovoriti
dovolj slovenskega prebivalstva, da je postal
relativni zmagovalec državnozborskih volitev.
Na vprašanje, kaj meni o regionalizaciji
Slovenije, je v svojem populistično-cinično-
ignorantskem slogu (slogu, ki je seveda njegovo
zmagovalno orožje) dejal, da je Slovenija daleč
premajhna, da bi se delila na regije.
Prebivalstva ima le za eno predmestje Pariza –
tako nekako se glasi ta mantra. Seveda – smo si
takrat rekli – za človeka, ki ne pozna niti
osnovne politične in demokratične kulture in
ki je navajen, da se vse odločitve dirigirajo od
zgoraj, bi bilo mnogo bolj primerno, če bi
postal župan Slovenije namesto predsednik
vlade.
Čisto razumljivo se nam lahko zdi, da tako
razmišlja oseba, ki praktično celo življenje živi
v Ljubljani in ki mu je v županovanju uspelo
med svojimi someščani na nov in specifičen
način vzbuditi lokalno zavest in vero v nebesno
lepoto njihovega mesta. Bolj simptomatično je
to, da se s takimi trditvami strinja ogromna
večina ostalih državljanov Slovenije, ki bivajo
onkraj ljubljanske obvoznice.
Seveda je razumljiva velika skepsa državljanov
do vzpostavitve novih političnih instanc. Pri
nas namreč politiko dojemamo kot plenilca, ki
institucionalne vzvode izkorišča za financiranje
in zaposlovanje svojih prijateljev in sorodnikov.
Strah, da bi vzpostavitev regij pripeljala le do
več malverzacij, več birokracije, bolj zapletenih
postopkov za državljane, je živ in celo
razumljiv.
/ str. 2
Miha Kosovel
Pisma iz druge Gorice
Foto JMP
Zgodovinsko odprtje Tržaškega knjižnega središča
Knjige (v Trstu) so!
Svet okrog nas
2. julija 20152
Povejmo na glas
Resnična pravljica iz Koroške
  avedati se moramo, da je
ključni zagon rojstvu TKS
dala matična Slovenija, za-
to bo novi center okno sloven-
skega gospodarstva v Italiji. Kot
drugi tovrstni center Slovenije
v tujini se pridružuje Sloven-
skemu kulturnemu in infor-
macijskemu centru (Skica) na
Dunaju.
Na trgu Oberdan so se slove-
snosti udeželili številni
državljani in upravljalci, med
njimi tudi minister za Slovence
v zamejstvu in po svetu Gorazd
Žmavc, ministrica za razvoj RS
Alenka Smerkolj, predstavniki
tržaških Slovencev in tržaški
politiki, vključno z županom
Robertom Cosolinijem. Slav-
nostni program, ki ga je vodila
novinarka RAI Eva Ciuk, so
obogatile številne glasbene in
literarne kapljice. Po rezu traku
je prostore blagoslovil škofov
vikar za slovenske vernike g. An-
ton Bedenčič, nato smo ganjeno
stopili v notranjost.
“Zgodovinski trenutek” je obelo-
danil slavnostni govorec, minister
Žmavc. Čas je za dejanja in kon-
kretno uveljavitev dialoga med
Slovenijo in Italijo. TKS bo po-
stalo središče vseh Slovencev
in Italijanov, po njegovih be-
sedah pa gre za pilotski projekt,
s katerim namerava Urad na-
daljevati projekte slovenskih
hiš v slovenskem kulturno-go-
spodarskem prostoru v zamej-
stvu in po svetu. TKS je simbol
novih čezmejnih projektov na
gospodarskem in infrastruk-
turnem področju, Žmavc je
omenil tudi sodelovanje med
tržaškim in koprskim prista-
niščem.
Tržaški župan Cosolini je izra-
zil željo, da bi bil TKS prostor
za širjenje kulture ter razvoja
družbe in mladih ljudi. Besedo
je prevzel deželni odbornik za kul-
turo Gianni Torrenti, ki je pouda-
ril, da je dežela FJK pobliže sprem-
ljala razvoj ponovnega odprtja
knjigarne, in obnovil zanimanje
za njeno sodelovanje v prostorih
TKS z raznovrstnimi dogodki. Od-
prtje je odraz pozitivnega tre-
nutka med dvema državama in
predstavlja dosežek za celotno
mestno stvarnost.
Generalna konzulka v Trstu In-
grid Sergaš je na popoldanski
medijski predstavitvi izrazila
upanje, da bo mesto Trst pre-
poznalo bogastvo, ki ga ponuja
TKS. Njene misli so se zausta-
vile pri posebnosti projekta, in
sicer enotnem nastopu obeh
krovnih organizacij Slovencev
v Italiji (SSO in SKGZ) ter obeh
tržaških slovenskih založb
(Mladika in Založništvo
tržaškega tiska). Pridružujemo
se ji ob misli, naj bosta skupna
zavzetost in prepričanje v zgled
za prihodnje javne prireditve.
Z V SSO so izrazili zadoščenje ob od-prtju, potem ko je zaprtje Tržaškeknjigarne hudo prizadelo našo
skupnost, saj nismo verjeli, da je
kaj takega mogoče. Na srečo so se
našle moči, ki so z odločilnim do-
prinosom matične države po-
skrbele, da smo na to veliko izgu-
bo pozitivno reagirali. Gre za en-
kratno priložnost, da se v središču
deželne prestolnice predstavlja
široko obzorje slovenske izmenja-
ve v najširšem možnem smislu.
Prihodnost projekta, po mnenju
SSO, sloni na odgovornosti za
skupno upravljanje in soobliko-
vanje vsebin.
V SKGZ so ocenili, da bo TKS pri-
ložnost za sodobno in vabljivo
promocijo slovenskega jezika in
kulture. Postal bo pomemben ka-
menček v mozaiku nove Evrope,
kjer se prepletajo različni jeziki, se
uveljavlja večkulturnost in se
utrjujejo dobrososedski odnosi.
Pri usresničevanju ideje o TKS, ki
je odmevala v zadnjem letu, so so-
delovali Urad Vlade za Slovence v
zamejstvu in po svetu, obe krovni
organizaciji slovenske manjšine v
Italiji, Slovenska kulturno-gospo-
darska zveza in Svet slovenskih or-
ganizacij, tržaški založbi, Založba
tržaškega tiska in Mladika, mini-
strstvo za kulturo in Javna agenci-
ja za knjigo. Urad je projektu na-
menil dobrih 200.000 evrov, SSO
in SKGZ pa sta prispevali 50.000
evrov.
Prostore na trgu Oberdan v nepo-
sredni bližini palače Dežele Furla-
nije Julijske krajine je odkupil
podjetnik, tržaški Slovenec Vanja
Lokar. Zanj bo TKS pravo “okno v
svet” ne le kulturne, temveč, kot
rečeno, gospodarske promocije.
“Najlepše bi bilo, da bi bilo v TKS
vsak dan nekaj”, je povedal Lokar,
ki upa, da bodo sem radi zahajali
predvsem mladi in tudi sami or-
ganizirali projekte, dogod-
ke in prireditve. Za realiza-
cijo projekta je dejansko
skrbel Projektni odbor za
vzpostavitev Tržaškega
knjižnega središča, ki sta
ga vodila predsednik De-
jan Podgoršek in podpred-
sednik Ivo Corva.
Tržaško knjižno središče
upravlja podjetje TS360, ki
mu predseduje Marij Ma-
ver. Po njegovih besedah
je zaprtje Tržaške knjigar-
ne pomenilo odraz upa-
danja slovenskega življa v
mestu, zato je potrebno vztrajati.
Pričakovanja in želje za nov center
so velike – TKS naj bi zaživelo in
živelo, dokler bodo na
tem jezičku zemlje
živeli Slovenci. Maver
pri razvoju centra
računa na bližnje Slo-
vence iz matice: Istra-
ni in Kraševci so za vo-
galom, a je povezo-
vanja še vedno prema-
lo.
Tržaško knjižno sre-
dišče je brez pomisle-
kov življenjskega po-
mena za plodno, ak-
tivno in vidno življen-
je tržaških Slovencev.
Zdaj je na nas, da vanj
stopamo in investira-
mo ideje zato, da bo-
mo res v centru.
  Pismo iz druge Gorice
Živeti tam nekje
S 1. STRANI 
  i čudno, da je eden
bistvenih argumentov v
podporo koprskemu in
ljubljanskemu županu ta, da
sicer kradeta, a vsaj nekaj tudi
delita z ljudstvom.
Vendar ta skepsa ne obrazloži
povsem zadostno, zakaj večina
Slovencev meni, da je
regionalizem nepotreben ali
celo škodljiv. Če bi šlo zgolj za
strah pred politiki, bi
prebivalstvo podpiralo tudi
umik politike iz gospodarstva,
šolstva, zdravstva. Ne, žal se tu
skriva mnogo bolj
problematično
samorazumevanje prebivalcev
izven prestolnice, ki pa je
posledica dolgotrajne in za
življenje v Sloveniji usodne
centralizacije.
To, da v Sloveniji nekaj pomeni
le živeti v Ljubljani, se ne opazi
le v ogromnem begu možganov
iz celotne Slovenije v
prestolnico – ta je v nekem
smislu razumljiv, saj določeni
poklici vedno gravitirajo proti
večjim urbanim središčem –,
temveč predvsem v
vseprisotnem in pregovornem
sovraštvu do Ljubljane. To
sovraštvo večinoma ni izraz
neke zdrave regionalne zavesti
in valorizacije lastnega
prostora, ampak nemoči in
zavisti. Šolski primer tega je
samooklican pretendent za
drugo slovensko središče –
Maribor –, ki je z
resentimentalnim blamiranjem
Ljubljane za vsak svoj problem,
neuspešnim ponavljanjem
ljubljanskih projektov in
navijaškim lokalpatriotizmom
le demonstriral svoj globoki
provincializem.
Mnogi bi sicer trdili, da je
Slovenija še premalo
centralizirana, saj v njej deluje
nepregledno število občin, ki
upravljajo z denarjem in
območjem brez kakršnekoli
kontrole. To, da imajo občine v
Sloveniji pri marsičem daleč
N prevelika pooblastila –predvsem na področjuprostorske politike –, je jasno.
Vendar je reševanje tega
problema s še večjo državno
centralizacijo popolnoma
napačen pristop. Dejstvo je
namreč, da sta trenutna oblika
in funkcija občin ravno
posledica centralizacije. Kot
praktičen odgovor na
premočno centralno oblast se
vedno rodi vrtičkarstvo. To
pomeni, da v strahu pred
izgubo vsega poberemo nekaj
drobtinic, se zagradimo pred
okolico, naš pogled pa seže le
do naše ograde. Na takšen
način se izgubi logika žive
regije, ki po določenih, preko
stoletij vzpostavljenih
organskih vezi, veže mesto in
okoliš, poljedelstvo in trgovino
in ustvarja specifično kulturo,
teme in snov nekega območja.
Takšna ureditev pa onemogoča
policentrizem, saj je vsaka
občina obrnjena le navznoter
in nima nobenih vezi z drugimi
občinami, s katerimi si deli
območje in zgodovino – razen
države nad seboj. Kronični
primer je gotovo turistični
informacijski center, ki po eni
strani trdi, da je naše mesto
regionalno središče, po drugi pa
nudi informacije in zemljevide
le do meje občine.
Takšna zamejenost, ki ne vidi
skupnega prostora ne le onkraj
državne meje, temveč tudi prek
meja občin, pa ima dve
pomembni posledici. Ravno
omejenost okolja pripelje do
pozabe svoje bogate dediščine
in posledično v devalorizacijo
svojega lastnega okolja. Mlajši
prebivalci začnejo živeti kot v
čakalnici. Kot da živijo tu le
slučajno in začasno, večno
čakajoč na premik v neki boljši
in resničnejši kraj. Ko je med
prebivalci že razširjena takšna
mentaliteta, pa pride do druge
posledice življenja “tam nekje”.
To bi imenoval princip
upravljanja zapora, mentaliteta,
ki je izredno razširjena med
našimi politiki in javnimi
institucijami. Najbolje bi ta
princip opisal s primerom.
Kolegica, izredno sposobna in
izobražena ženska poznih
dvajsetih let, je živela nekaj časa
v tujini in se je vrnila, da bi si s
svojimi izkušnjami uredila
življenje v svojem rodnem kraju
in pri tem še nekaj pridodala
svojemu okolju. Za zavod, ki
pomaga mladim pri njihovi
zaposlitvi – evropsko
financirana točka Vem – je
skrbno pripravila celotno
dokumentacijo za podjetje, ki
bi pripomoglo k turistični
ponudbi regionalnih izdelkov.
Gospod na agenciji je bil sicer
navdušen nad idejo in
dokumentacijo, vendar jo je
zavrnil. Argument? Ker preveč
pozna tujino, predstavlja
rizično skupino ljudi, za katere
se predpostavlja begusomnost.
  godilo se je na avstrijskem Koroškem,
zgodilo se je nekaj enkratnega. No, zgo-
dilo se je lahko tudi kje drugje, pa o tem
nismo obveščeni, čeprav bi morali biti. Morali
bi biti obveščeni o lepih stvareh, celo o naj-
manjših med njimi, ki se gotovo dogajajo, saj
ne moremo verjeti, da se ne. Gre namreč za
pribežnike, ki prihajajo k nam iz daljnih dežel
in se njihov tok ne ustavi, še več, vedno večji
in silovitejši je. In ne prihajajo samo po morju
v Sredozemlju, prihajajo tudi po kopnem iz
Sirije, Iraka, preko Turčije in Grčije, Bolgarije,
Srbije in Madžarske vse do tukajšnjih krajev,
Slovenije in Avstrije. In do avstrijske Koroške,
kjer se zbirajo iz obeh smeri. In med njimi,
pribežniki, so otroci, ki so pribežali skupaj s
starši, in so tisti brez staršev, so otroci brez
staršev. Brez staršev, pobitih v vojni ali umrlih
na dolgi poti v obljubljeno deželo. In so se na
avstrijskem Koroškem za te otroke, označene
z mednarodno oznako “mladoletni brez
spremstva”, za te begunske sirote zavzeli in v
zavodu v Goričah tridesetim med njimi dali
streho nad glavo in hrano in jih bodo name-
stili še dvajset in bo Dežela poskrbela še za do-
datnih trideset. Toda pribeglih otrok brez
staršev je mnogo več in tako se je nepridobit-
na organizacija “Sos Otroška vas” obrnila na
družine, če bi bila katera od njih pripravljena
vzeti katerega od teh otrok vsaj začasno k sebi
na dom. In prava pravljica se prične šele sedaj,
ob kateri so vsi obnemeli. V nekaj dnevih se
je odzvalo več kot sedemdeset (!) družin, ki so
pripravljene sprejeti pribegle otroke pod svojo
streho. Vseh starosti so ti plemeniti ljudje, od
triindvajsetletne mlade matere do petinosem-
desetletnega upokojenca. Še več, eden od ti-
stih, ki bo storil to človekoljubno dejanje, je
znal svojo odločitev zares lepo ubesediti.
“Smo imeli in imamo lepo življenje, želimo
od tega nekaj dati tudi drugim”. Res, ob teh
besedah, za katerimi stoji dejanje, je mogoče
samo obnemeti. Nismo vajeni, da se zgodi kaj
takšnega, bolj ali manj globoko smo potoplje-
ni v tesnobo in celo strah, kaj bomo s temi
pribežniki, ki v nas vidijo rešitev, mi pa ne
čutimo gotovosti niti za ohranitev dobrin, ki
jih posedujemo, kaj šele za lepšo prihodnost,
ki jo je sedanji čas dodobra zatemnil. Mi smo
vendar tisti, ki potrebujemo pomoči, kako bi
potemtakem mogli pomagati drugim, in to
tujcem in povsem drugačnim od sebe. In tako
se v tej naši Evropi ob množicah pribežnikov
opotekamo med željo, da bi ostali na ravni
naših že krhkih vrednot, in ogroženostjo, za-
radi katere bi najraje zaprli meje, postavljali
blokade in zidove na morju in kopnem. Predv-
sem pa teh nepoklicanih tujcev ne mara nihče
in si jih podajamo drugim kot nevšečno blago
in smo vse bolj zbegani. Bomo ugledali luč
pravljice, ki sije k nam iz Koroške? Bomo pre-
poznali njeno blago sporočilo, bomo ob njej
vsaj pomislili, da naš siceršnji korak vodi le v
še večjo tesnobnost in nevarno drsenje v
brezčutnost, ki ne prinaša sreče v življenju.
Janez Povše
Z
S 1. strani
Knjige (v Trstu) so!
Walter Bandelj, Roberto Cosolini,
Gorazd Žmavc, Ingrid Sergaš, Rudi
Pavšič in Miroslav Košuta (foto JMP)
G. Tone Bedenčič blagoslavlja nove prostore (foto JMP)
Občinstvo v notranjščini TKS (foto JMP)
Ministrica za področje razvoja, strateške
projekte in kohezijo Alenka Smerkolj,
tržaški župan Roberto Cosolini in minister
za Slovence v zamejstvu in po svetu
Gorazd Žmavc (foto JMP)
  Saša Quinzi, predsednik SCGV Emil Komel
Javni prispevki vsaj desetletje niso več 
v skladu z bogato dejavnostjo šole
POGOVOR 
  esec junij se je končal in z njim tudi
šolska dejavnost, ne samo tista v
šoli, ampak tudi tista v glasbenih
ustanovah. Na SCGV Emil Komel v Gorici so
tudi letos uspešno sklenili glasbeno sezono.
Zvrstila so se bogata Snovanja in potekali so
izpiti. Vse nas pa je v prejšnjih dneh presene-
tila novica, da na tej naši goriški glasbeni šoli
nameravajo uvesti dopolnilno blagajno zaradi
finančnih težav, ki pestijo ustanovo na drevo-
redu 20. septembra.
Saša Quinzi, septembra ste prevzeli funkcijo
predsednika SCGV Emil Komel. Odločili ste
se, da uvedete dopolnilno blagajno. Ali
nam lahko razložite, kako je do tega prišlo?
Obče znano je, da Center Komel pluje v ne-
mirnih vodah, saj javni prispevki vsaj desetlet-
je niso več v skladu z bogato dejavnostjo šole.
Višino sredstev odžirajo tudi redni stroški de-
lovanja, ki so iz leta v leto višji.
Zaradi negotovega položaja smo že lanskega
decembra imeli vrsto “kriznih” sestankov na
različnih nivojih, tako znotraj Centra Bratuž,
kjer domuje šola Komel, kakor v okviru refe-
renčne krovne organizacije SSO na goriški in
deželni ravni. Stanje smo prikazali tudi dežel-
nemu svetniku Gabrovcu in odborniku Tor-
rentiju. Izostali niso niti stiki z goriškim SKGZ.
Z lanskoletnim znižanjem dotacije je stanje v
minulem šolskem letu postalo kratkomalo
nevzdržno. Kot upravni odbor smo bili pri-
morani najprej povišati šolnine, ob koncu leta
smo na pristojne deželne urade naslovili še
prošnjo za dopolnilno blagajno, da bi tako
obdržali pasiv v znosnih mejah, ga po možno-
sti znižali in ne bremenili drugih ustanov. Do-
polnilna blagajna bo trajala cela dva meseca,
okoristili se je bodo vsi redno zaposleni
uslužbenci, in sicer v dveh izmenah, najprej
učno, nato neučno osebje. Izpostaviti moram
odgovorno držo tudi nekaterih honorarno za-
poslenih profesorjev, ki so pristali na odlog
plačila in na ta način ublažili trenutno likvid-
nostno sušo.
SCGV Emil Komel je navadno imel dejav-
nosti tudi v poletnem času. Jih boste lahko
še uresničili?
Šola je v prvi vrsti vzgojna ustanova, zato tudi
v poletnih mesecih njeno delovanje ne zamre
popolnoma. Pedagoška dejavnost ne dovoli,
da bi delo prenehali in ga potem poljubno po-
novno zagnali, zahteva stalen angažma, ki
obrodi sadove šele z leti. V tem primeru mi-
slim konkretno na tiste gojence, ki opravljajo
izpite v poletnem ali v jesenskem roku in jim
zato profesorji nudijo lekcije tudi med polet-
nim premorom. Ti profesorji bodo po potrebi
lahko prekinili dopolnilno blagajno. Prav tako
bomo izpeljali že utečene poletne glasbene
tedne, ki jih z veliko mero požrtvovalnosti vo-
dijo nekateri profesorji, medtem ko se bo mla-
dinski zbor letos udeležil tekmovanja na Sici-
liji.
Kakšni so v tem delikatnem trenutku od-
nosi z deželnim odborništvom? Bilo je kar
nekaj srečanj. Ali so seznanjeni z vašo
odločitvijo? Kaj ve o tem Urad za Slovence
v zamejstvu in po svetu?
S pristojnim deželnim odbornikom so se od-
nosi začeli na najboljši način, saj je obiskal
šolo Komel in se seznanil z njeno dejavnostjo.
Tako je prvič predstavnik deželnega odbora
obiskal šolo. Ob tisti priložnosti je odbornik
tudi načel vprašanje financiranja glasbenega
šolstva v zamejstvu in kasneje smo mu pre-
dložili tudi dodelan osnutek reforme, ki smo
ga posredovali tudi Glasbeni matici. Žal se iz
tega – za zdaj – ni rodilo še nič in obe šoli
obravnavajo vedno na isti način, kot da bi
stvari v zadnjih dvajsetih letih ostale nespre-
menjene. Poleg te-
ga so lani ponov-
no znižali prispe-
vek glasbenemu
šolstvu po vedno
istem, pavšalnem
ključu in v dveh
letih smo bili pri-
krajšani za 40.000
evrov, in to kljub
temu da smo od-
bornika jasno
opozorili, da za
šolo Komel kate-
rokoli nadaljnje
nižanje prispevka
ne bo ostalo brez
posledic, saj smo
že oklestili vse
možne stroške. O
ponedeljkovem
podpisu pogodbe
o dopolnilni bla-
gajni in o stanju
šole bomo v pri-
hajajočem tednu
obvestili vse urad-
ne sogovornike,
tako znotraj slo-
venske manjšine
kot na deželi in se-
veda v matični do-
movini.
Dopolnilna blagajna predstavlja neki pre-
lomni trenutek, ki nakazuje spremembe za
prihodnost. Pretijo mogoče tudi odpusti?
Vsekakor, je neke vrste Rubikon, čez katerega
pa si ne smemo dovoliti. Za nas je zgovorna
usoda mestne glasbene šole, ki so jo brez
večjih pomislekov in oklevanj kratkomalo za-
prli. V odboru si vsekakor prizadevamo, da ne
bi prišlo do nobenega odpusta med stalno za-
poslenim osebjem in niti do prekinitve sode-
lovanja s honorarno plačanimi sodelavci.
Kako vi in vaš odbor načrtujete razvoj go-
riške glasbene šole v naslednjem letu?
Lansko leto je bilo v marsičem prelomno in
zato bo naslednje šolsko leto različno, prišlo
bo do preureditve ponudbe. Možne variante
bomo preučili poleti; poletni čas bo tudi za
upravni odbor vse prej kot počitniško obar-
van.
V sklopu glasbenega šolstva v zamejstvu
uvedba dopolnilne blagajne ni nobena no-
vost. Pred leti je bila v težavah Glasbena ma-
tica, tudi vaša šola se je je že enkrat po-
služila. Ali potrebuje glasbeno šolstvo v za-
mejstvu spremembe in v kakšni smeri?
Na dlani je, da je sedanje stanje neuravnove-
teženo, predvsem kar se tiče financiranja obeh
glasbenih šol. Kot rečeno, smo že posredovali
naš predlog, osnovan na merljivih kazateljih,
s katerimi bi lahko presegli pavšalno delitev
sredstev. Zadeva ni enostavna, a je prišla na
dnevni red, čeprav je kot kraška reka spet po-
niknila. Kot upravni odbor pa pričakujemo,
da bodo pristojne institucije vendarle spregle-
dale in primerno priskočile na pomoč šoli Ko-
mel, kakor so pred leti Glasbeni matici, kjer je
bil položaj bistveno težji.
Mislite, da je neuresničevanje 15. člena iz
zaščitnega zakona 38/01 imelo kakšen vpliv
na sedanje stanje?
Po odobritvi zaščitnega zako-
na je prišlo do reforme konser-
vatorijev, kar je bilo tudi vzrok
tega, da je izvajanje 15. člena
obtičalo na mrtvem tiru. Upati
je, da bo uspešno prizadevanje
poslanke Blažine, da bi spro-
stili v zakonu nakazana sred-
stva v korist manjšinskemu
glasbenemu šolstvu.
Šola je lansko jesen sprejela tu-
di nekaj učiteljev in gojencev
iz italijanske goriške glasbene
šole. Ob tem je bilo nekaj po-
mislekov. Kakšno je danes
stanje?
Glasba je kot neverbalna govo-
rica izjemno sredstvo za tkanje
odnosov med različno govo-
rečimi ljudmi in narodi in kot
taka pisana na kožo našemu
obmejnemu prostoru. Kot
manjšinska ustanova si želimo
sodelovanja z drugimi sorod-
nimi ustanovami, a si ne mo-
remo naložiti bremena, ki ga
samo mesto Gorica ni voljno
nositi.
V Trgovskem domu naj bi eno
nadstropje lahko bilo namen-
jeno glasbenemu šolstvu. Je to
še samo zamisel ali resnična možnost?
Trgovski dom je zahteven, večleten projekt,
njegovo uresničevanje pogojujejo številni fak-
torji, v prvi vrsti odnos dežele, ki je bila doslej
naklonjena. V komisiji Trgovskega doma smo
si bili enotni, da zaradi simbolnega pomena
stavbe ni smiselno samo polniti prostore, ki
bi bili na razpolago v bližnji prihodnosti, am-
pak bi morala stavba sprejeti take ustanove, ki
predstavljajo dodano vrednost za slovensko
manjšino.
Za konec, kako si predstavljate v prihodnjih
letih razvoj glasbenega šolstva znotraj slo-
venske narodne skupnosti v FJK?
Zavedati se moramo, da glasbeno šolstvo, tako
kot javno šolstvo, zaposluje strokovno osebje
in predvsem, da pouk poteka v veliki meri in-
dividualno. To je v prvi vrsti vzrok tega, da so
stroški delovanja visoki. Glede predvidevanj
se bom omejil na Goriško in Gorico, ki ju bolje
poznam in kjer sem prepričan, da obstajajo
marže za razvoj tako znotraj manjšine kot v
sodelovanju z novogoriško mestno glasbeno
šolo. Ravno to bi vodilo v utrditev slovenskega
jezika in identitete in bi lahko od mladih nog
oblikovalo “čezmejnega človeka”, če si lahko
sposodim sintagmo Igorja Komela. Nezane-
marljivo je tudi dejstvo, da bi tovrstno sodelo-
vanje nudilo kakovosten preskok ob zanemar-
ljivem finančnem strošku.
@JulijanCavdek
M
Med posvetovalna telesa evropskih institucij spada
Odbor regij, ki je bil ustanovljen leta 1994, da zastopa
regionalne in lokalne organe. Sestavlja ga 350 članov iz
28 držav članic. Predsednik odbora je Finec Markku
Markkula. Člani so predsedniki regij, župani ali izvoljeni
predstavniki regij in mest, ki so demokratično izvoljeni
oziroma imajo politični mandat v svoji državi. Italija ima
v odboru 24 članov: za FJK je redni član predsednik
Deželnega sveta Franco Iacop. Slovenija razpolaga s 7
člani: iz Primorske sta člana župan Pirana Peter
Bossman in župan občine Pivka Robert Smrdelj.
Glavna naloga Odbora so mnenja o vplivu zakonodaje
EU na regije in mesta. To se lahko zgodi v različnih fazah
evropskega zakonodajnega postopka, od
predzakonodajne faze do končnega sprejetja. Evropska
zakonodaja mora upoštevati načelo subsidiarnosti (po
5. členu Pogodbe o Evropski uniji), kar pomeni, da na
področjih, ki ne sodijo v izključno pristojnost Evropske
unije, načelo subsidiarnosti ščiti pravico odločanja in
ukrepanja držav članic, hkrati pa lahko EU posreduje, če
države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo
zadovoljivo doseči zaradi njihovega obsega ali učinkov.
Namen vključitve tega načela v evropske pogodbe je
tudi, da se izvajanje pristojnosti čim bolj približa
državljanom. Sogovorniki Odbora regij so Evropska
komisija, Svet Evropske unije in Evropski parlament. Če
ne pride do posvetovanja, se Odbor lahko pritoži na
Sodišče Evropske unije.
Odbor regij ima tudi pomembno vlogo spodbujanja mest,
regij in posameznih državljanov, da sodelujejo pri
spletnih raziskavah, posvetovanjih in dogodkih. V ta
namen je vzpostavil več omrežji, kjer si mesta in regije
lahko izmenjujejo dobre prakse, sodelujejo in razpravljajo
o gospodarstvu, zaposlovanju, čezmejnem sodelovanju,
podnebnimi spremembami ipd. Vir: www. europa. eu in
www. cor. europa. eu
EU slovarček: Odbor regij 
(Committee of the Regions)
Svet in Slovenske Organizacije 2. julija 2015 3
Grška finančna vročica je zajela Evropo
Grška težava, s katero se ukvarjajo glavne evropske institucije,
nikakor ne najde pozitivne rešitve. Kljub raznim predlogom je
najslabši scenarij t. i. Grexit tik pred vrati. Prejšnji teden je vse
presenetila odločitev grškega predsednika vlade Alexisa
Tsiprasa, da bo predlog Evroskupine, Evropske centralne banke
in Mednarodnega finančnega sklada dal v presojo ljudskemu
referendumu. Predlog je namreč predivideval nadaljevanje
varčevalnih programov, za kar bi Grčija prejela nadaljnja
posojila. To je precej razjezilo evropske partnerje, ki so z Grčijo
prekinili pogajanja.
Posledice takega razvoja dogodkov so se takoj pojavile, saj je
Grčija za teden dni zaprla vse banke in močno omejila prevzem
denarja s tekočih računov. Tudi grška borza je zaprta, ostale
pa so poslovale s precejšnjimi izgubami. V ponedeljek so
evropske borze izgubile 287 milijard evrov. Grčija tudi ni vrnila
1,6 milijarde evrov Mednarodnemu finančnemu skladu, kot bi
to morala storiti.
Žalostna zgodba, ki jo bodo v prvi vrsti plačali navadni grški
občani, je prišla na dan leta 2009. Takratni grški predsednik
vlade George Papandreu je priznal, da je Grčija posredovala
EU in ostalim mednarodnim finančnim ustanovam ponarejene
statistične podatke o državnem proračunu in gospodarskem
stanju v državi.
V trenutku, ko se strah pred posledicami širi v državah EU, se
lahko vprašamo, ali je sploh mogoče, da se v teh letih ni našla
primerna rešitev. Še bolj smo lahko začudeni, da se je prekinitev
pogajanj končala, ko je šlo za minimalno razliko.
Da nosi v tej krizi glavno odgovornost grška politika, je nesporno
dejstvo, voditelji EU pa bi se morali zavedati, kako nevarno
postaja širjenje skepticizma glede evropske finančne politike.
Ta politika je sicer načelno pravilna, a razdelila je Evropo in v
ospredje so prišli interesi, sicer upravičeni, posameznih držav
članic, ki nočejo, da državljani plačujejo napake drugih.
Predsednik komisije Junker poskuša do zadnjega ohraniti
dialog med EU in Grčijo.
Posvetovalni odbor Sveta Evrope o
spoštovanju konvencije za zaščito
narodnih manjšin
V tem tednu se v Rimu mudi posvetovalni odbor Sveta Evrope,
ki preverja stanje o izvajanju Okvirne konvencije za varstvo
narodnih manjšin iz leta 1995. Na posvetovanje je bila
povabljena tudi slovenska manjšina iz FJK, ki so jo zastopali
predsednik SSO Walter Bandelj, predsednik SKGZ Rudi Pavšič,
predsednica paritetnega odbora Ksenija Dobrila in
predstavnika združenja jezikovnih manjšin v Italiji CONFEMILI
Domenico Morelli in Bojan Brezigar.
Slovenska delegacija je posvetovalnemu odboru posredovala
mnenje in pripombe na četrto poročilo Italije, v katerem so
odgovori italijanske vlade na priporočila odbora ministrov Sveta
Evrope. Med nujnimi priporočili, ki so bila izpostavljena, sta
finančno stanje Primorskega dnevnika in pravica do pravilno
zapisanih slovenskih imen in priimkov ter krajevne
toponomastike. Nadalje so še navedena odprta vprašanja
slovenskih programov RAI ter ostalih slovenskih medijev, šolstva
in sindikata slovenske šole, reforme krajevnih uprav,
financiranja slovenskih organizacij ter specifične teme, ki
zadevajo stanje Slovencev v videmski pokrajini.
Kratke
  e nekaj časa je tudi pri nas zelo
žgoče vprašanje pribežnikov. Če
smo bili pred kakšnim mesecem
navajeni spremljati le po televizijskih
ekranih žalostne usode ljudi, ki bežijo
pred revščino in vojnami, danes to
občutimo neposredno v naših krajih.
Posebno izpostavljena je v tem oziru
ravno Gorica, kamor priteka večje število
pribežnikov, ker ima v posoški prestolnici
sedež komisija, ki izdaja potrdila za status
azilanta.
V prejšnjih tednih smo tudi spremljali,
kako je prišlo do kriznih dogajanj na
francosko/italijanski meji pri Ventimigli
in na železniški postaji v Milanu. Krizne
trenutke pa so pribežniki prejšnji teden
doživljali tudi v Gorici. Ob valu slabega
vremena jih razne ustanove niso mogle
vse sprejeti, tako da so jih pristojne oblasti
namestile v tunelu Bombi pod Goriškim
gradom.
Predvidevanja kažejo, da bo pribežnikov
vedno več, saj se vojne in krizna stanja v
Afriki ter na Bližnjem vzhodu nadaljujejo.
O tem je prejšnji teden razpravljala
Evropska komisija, ki je sklenila, da bodo
v naslednjih dveh letih 40.000
pribežnikov iz Italije in Grčije
enakomerno porazdelili po ostalih
državah članicah EU. Dogovarjanje je bilo
precej zapleteno, saj imajo ostale članice
EU večje število tujih državljanov kot
Italija in Grčija. Na koncu je obveljalo, da
se to število vsekakor porazdeli, a le na
prostovoljni izbiri vsake države.
Dežela FJK je prav tako v zahtevnem
primežu pribežnikov iz Bližnjega in
Daljnega vzhoda. Za to vprašanje je
odgovoren deželni odbornik Gianni
Torrenti, ki predlaga načrt razpršenega
sprejema. Pribežniki bodo tako
nameščeni po vsem deželnem ozemlju, da
ne bo večjih koncentracij. Določeno
število emigrantov pa bodo preusmerili v
druge italijanske dežele. Dežela FJK je
namreč sklenila dogovor z državo za
sprejem 2,19% skupnega števila prosilcev
azila.
@JulijanCavdek
Ž
Izredne razmere v FJK
Pribežnikov bo vedno več
Kristjani in družba2. julija 20154
  z tega “dozori, kar je najlepše
v življenju: zrasti do take me-
re, da začutiš v sebi, da v tebi
dobiva podobo človek, in da se
zavedaš, da si v nekakšni meri tu-
di ti postal človek: to pomeni, da
ne živiš sam zase, zaprt v svoje re-
snice, ampak da se odpreš bližnje-
mu, postaneš z njim ljudstvo”, da
se kot taki odpremo drug druge-
mu, da v tem spoznamo, kaj je
svoboda: postati ljudstvo, ki ima
med sabo stike, ki pomagajo rasti
v izkustvu svobode. “Svoboda se
goji v medsebojnem razumevan-
ju, ki postane tako, če se imamo
radi”. Svoboda je v krščanskem
smislu ljubezen. Kdor je dospel
do tega cilja, mora priznati, da je
razumel, kaj je življenje in kaj je
njegova vrednota. To je lepo in
hkrati težko, je še dejal msgr. Qua-
lizza. Dozoreti v pravo podobo
človeka je najlepša in najtežja
stvar. “Zato se splača živeti, ker v
takem življenju najdeš tudi
srečanje z Bogom”. On je vir
življenja, studenec svobode in
Božje ljubezni. “Vse to skušamo
živeti v Benečiji in Kanalski doli-
ni, kjer smo zares zaljubljeni v
naše kraje in vasi in seveda v nji-
hove prebivalce. Na neki način
smo poročili našo deželo”. Zanjo
želijo, kar so sami že doživeli: “Da
postane svobodna in da se zave-
da, kaj nosi v sebi”, da ji bo uspelo
združiti v eno vero in kulturo,
zemljo in nebo. Za naslednjih 50
let zlatomašniki želijo, da bi v tej
deželi še odme-
vala naša “pe-
sem, ki naj bo
znala pokazati v
besedah in zvo-
kih veselje za
življenje in moč
vere, ki vse
oživlja, ker v njej
deluje moč Sve-
tega Duha”. Na-
zadnje so se jubi-
I lanti iskreno zahvalilivsem, ki so jih spremljalina tej “precej dolgi poti”.
Na njej so srečali veliko
moških in žensk, ki so
jim naredili veliko do-
brega; ne morejo pa po-
zabiti na tiste, ki so jim
pripravili kar nekaj težav.
Ti so jih ohranili budne,
da niso zaspali v
mlačnem miru; z odprti-
mi očmi so zato vedno
gledali, kaj se dogaja, in
tudi branili ljudstvo, da
bi ne utrpelo škode. Tudi
za to se je msgr. Qualizza v imenu
vseh štirih zlatomašnikov ob kon-
cu homilije zahvalil Bogu in Ma-
riji Devici.
Praznika, ki ga je spremljalo lepo
petje združenih zborov pod vod-
stvom Davida Klodiča, se je ude-
ležilo res veliko ljudi iz slovenskih
dolin v videmski pokrajini, čez-
mejnega prostora, nekaj jih je
prišlo tudi iz Goriške in Tržaške.
Prisotni so bili politični, kulturni
in družbeni delavci, ki si prizade-
vajo za ohranjanje slovenskega
življa na zahodnih obronkih
našega ozemlja, med uglednimi
gosti pa so bili - poleg nekaterih
krajevnih županov - poslanka v
italijanskem parlamentu Serena
Pellegrino, podpredsednik dežel-
nega sveta FJk Igor Gabrovec,
deželni predsednik SSO Walter
Bandelj, iz Slovenije pa državna
sekretarka v Uradu RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu Marija
Pukl, Ljudmila Novak, Silvester
Gabršček, Lojze Peterle in drugi.
Pozdravi in čestitke
Tik pred koncem maše se je Ric-
cardo Ruttar v imenu krajevnih
katoliških organizacij in Sveta slo-
venskih organizacij zahvalil šti-
rim duhovnikom za vse, kar so
naredili za družine, za njihova
življenja na svetu in nato v večno-
sti. Kot duhovniki so se ves čas
trudili, da bi slovenski verniki
ohranili zvestobo do vrednot, ki
so vezane na vero in tradicijo. Ra-
zumeli so, da jezik, navade in tra-
dicije so premoženje, ki ga je tre-
ba varovati, ohraniti, oživiti. Za to
so potrebovali močno vero in tu-
di pogum. Tisti, ki niso razumeli
pomena povezanosti med vero in
jezikom, so jih tudi sovražili, je
dejal Ruttar, ki se je tudi vprašal,
kaj bi bilo, ko bi duhovniki lju-
dem ne pomagali ostati zvesti veri
in jeziku, ki je najboljše kulturno
in duhovno premoženje, ki nam
ostaja.
“Za to, da se je slovenstvo v Be-
neški Sloveniji ohranilo, so za-
služni tudi duhovniki”, je dejala
Marija Pukl. Njihovih prizade-
vanj, da bi se ohranila tudi slo-
venska narodna zavest, “ne bomo
nikoli mogli v celoti spoznati”. O
njihovih uspehih pričajo sadovi,
kot so cerkve, knjige, časopisi,
množice slovenskih romarjev. V
srca ljudi v tej čudoviti, a toliko-
krat preizkušani pokrajini so vsa-
jali zavest korenin, slovenstva,
pripadnosti narodu. Slovenske
besede prinašajo med slovensko
manjšino kot med večinski narod
s sporočilom, da tu živijo Sloven-
ci, ki se zavedajo svojih korenin.
“Slovenci smo in bomo vedno
ponosni na vse, ki delate v skup-
no dobro naroda, in vam bomo
tudi vedno hvaležni”. Biti duhov-
nik “ni samo poklic, je poklica-
nost”. V Sloveniji smo
nedavno praznovali dan
državnosti, “sedaj ima-
mo svojo državo. Za nje-
no sedanjost in prihod-
nost smo odgovorni vsi.
Narod, ki se zaveda svoje-
ga bogastva tako v jeziku
kot v zavedanju svoje
identitete, bo obstal ne
glede na to, kakšne preiz-
kušnje ga bodo doletele.
Tudi Slovenci v tej deželi
boste obstali, če boste to
vsi hoteli in hotenje ude-
janjali”. Državna sekre-
tarka se je nato v imenu
Urada vlade Republike Slovenije
za Slovence v zamejstvu in po sve-
tu izrecno zahvalila jubilantom,
omenila glavne zasluge vsakogar
izmed njih, jim čestitala za
požrtvovalno delo in zaželela do-
brega zdravja.
Igor Gabrovec je prinesel pozdrav
deželne uprave in stranke Sloven-
ska skupnost. Spomnil je na lik
msgr. Ivana Trinka, “narodnega
velikana, ki je bil in je štirim nav-
zočim slavljencem gotovo duhov-
ni in življenjski vzor”, in na velike
čedermace, “sijajni in plemeniti
rod duhovnikov, ki so v teh doli-
nah in gorah z življenjem izbrali
popolno in brezkompromisno za-
vezanost neločljivemu binomu
Boga in maternega jezika, ljubez-
ni do Najvišjega, ki se plete z lju-
beznijo do rodne zemlje in ljudi”.
Zlatomašniki so “v dobi tekanja
za hitrim in materialnim, a zato
tudi večkrat le navideznim uspe-
hom” polagali čas, trud, znanje,
potrpežljivost na oltar skupnega
in plemenitega, slovenskega in
božjega, niso pričakovali mate-
rialnih koristi in pravzaprav, na-
sprotno, večkrat so osebno plačali
svojo doslednost tudi z morečimi
romanji po sodnih dvoranah.
“Niso vas strla niti sramotna in
krivična časopisna obrekovanja,
ki so se neverjetno vlekla vse do
današnjih dni. Saj je črv protislo-
venstva, črv nestrpnega naciona-
lizma vedno nenasiten, vedno ro-
vari, vedno znova grize in
požira”.
Hvaležnost je Gabrovec izrekel
zlatomašnikom “za dragocene
zglede ponižnosti, ki je hkrati po-
končnost, ki je hkrati neutrud-
nost, ki je darovanje”. Ob zahvali
za opravljeno delo in z naj-
boljšimi željami za prihodnji čas
je njim (in vsem nam) voščil, da
bi jih dobri Bog še dolgo let ohra-
nil zdrave in vesele. “Boga nazad-
nje prosimo, da bi tudi v Benečijo
poslal novih slovenskih delavcev
za svoj vinograd, da bo ob vsaki
trgatvi znova in znova zadišalo
tudi po slovensko”: da bo v Špe-
tru še naprej vsako soboto sloven-
ska maša, ki jo danes zagotavlja
msgr. Qualizza, da bo slovensko
bogoslužje doma v Kanalski doli-
ni, ki ga danes zagotavlja g. Ga-
riup, da
bodo Sv.
Višarje še
naprej slo-
vensko ro-
marsko
svetišče,
za kar da-
nes skrbi
msgr. Ma-
teucig, da
nam bo s
Trčumana še naprej sijal
zgled, ki je spomin in opo-
min, velikega Ivana Trinka, za
kar ob drugem skrbi g. Zua-
nella”.
Odbornik videmske pokraji-
ne Beppino Govetto je česti-
tal v imenu vse pokrajinske
uprave in se pridružil
voščilom. Petdeset let prisot-
nosti štirih duhovnikov po-
meni močno oporo identi-
teti ljudi: pomagali so jim se
zavedati lastne istovetnosti,
bogastva lastnega jezika in
tradicij. Vraščeni v skupno-
sti, so ljudem pomagali rasti,
se razvijati in dozorevati
kljub ne vedno prijaznemu
okolju. Stvarnost se je v zad-
njih petih desetletjih koreni-
to spremenila, danes prevla-
duje relativizem, vrednote se
težko prepoznavajo, navzočnost
teh duhovnikov je zato “v oporo
vsem nam. Upamo, da bodo to
poslanstvo nadaljevali še naprej”.
Silvester Gabršček je prinesel
voščila in izraz bližine vseh slo-
venskih škofov, ki so bili dan prej
zbrani v Ljubljani. Prebral pa je
posebno pismo, ki ga je zlato-
mašnikom napisal koprski škof
msgr. Jurij Bizjak. Vsak zlati jubi-
lant ve zase, “skozi koliko topil-
nih ognjev pelje pot do zlate
maše; tudi za vsakega izmed vas
veljajo besede iz Knjige modrosti:
Kakor zlato v topilnici jih je preiz-
kusil in kakor žgalna daritev jih
je sprejel”. Bizjak jim je zato
prisrčno čestital ter se jim iskreno
zahvalil za njihovo delo in vse
molitve. “Gospod naj še naprej
uslišuje vaše prošnje”!
Po blagoslovu je mogočno zado-
nela priljubljena ljudska pesem
Marija, skoz' življenje. Zlato-
mašniki so se nato rokovali z ljud-
mi polni hvaležnosti Bogu za pre-
hojeno pot in veliko množico, ki
jih je gotovo spodbudila, da bodo
še naprej vztrajno delali v božjem
vinogradu, čeprav so se - kot je de-
jal msgr. Qualizza - “potoki po-
sušili”. Za njimi v bistvu ni dru-
gih slovenskih duhovnikov, ki bi
nadaljevali njihovo delo in prev-
zeli bogato dediščino velikih
čedermacev. In vendar so štirje
beneški “očaki” že doživeli mar-
sikaj, da lahko na sedanji in pri-
hodnji čas gledajo z duhovnimi
očmi. Na spominski podobici, ki
so jo delili po maši ob izhodu iz
cerkve, so namreč zapisali po-
menljive besede iz psalma 66:
“Smo šli skuoze oginj an vodo an
Bog nas je riešu”!
Svet slovenskih organizacji čestita štirim sloven-
skim duhovnikom g. Mariju Gariupu, msgr. Dio-
nisiu Mateucigu, msgr. Marinu Qualizzi in g. Božu
Zuanelli ob njihovem duhovniškem jubileju, piše
v tiskovnem sporočilu, ki nam ga je dan pred slav-
jem v Špetru poslal deželni predsednik krovnega
organizacije Walter Bandelj. “50-letnica mašniške-
ga posvečenja je še posebno v današnjih časih
izredno pričevanje zvestobe in službe Bogu ter
sočloveku, ki vsem nam potrjuje, da je mogoče
živeti v veri, usmiljenju, solidarnosti ter sočutju.
Predvsem pa smo našim štirim zlatomašnikom
hvaležni zaradi njihove zvestobe. Ostali so zvesti
Bogu in Kristusovemu nauku ter ga oznanjali in
širili med ljudmi. Ostali so zvesti svojemu narodu
in jeziku, po katerem so prejeli in delili božje da-
rove in zakramente. Ostali so zvesti svoji zemlji od
Čedada do Trbiža. Njihova zvestoba se ni omajala
niti pred najtežjimi preizkušnjami in pritiski proti
veri in narodu. V tem so tudi morali marsikaj
žrtvovati in pretrpeti, zato je sobotni praznik do-
kaz, da so bili na pravi poti”.
Sobotna slovesnost naj bo praznik vseh Slovencev
v videmski pokrajini, v deželi FJK in v matični do-
movini Sloveniji, še piše v sporočilu, “saj ob božji
službi so slovenski duhovniki na Videmskem tisti,
ki so prevzeli veliko breme ohranjanja slovenske
zavesti in jezika od plebiscita leta 1866. Velik je
bil tudi njihov delež na širšem družbenem po-
dročju, kjer so si prizadevali za dvig splošne kul-
ture, kljub temu da so bili brez večjih finančnih
sredstev, njihovo delo pa popolnoma na prosto-
voljni ravni”. Naj bo ta svetli zgled napotek nam
in mladim za prihodnje dni.
Svet slovenskih organizacij želi, da bi vsi štirje zla-
tomašniki bili še naprej svetla luč in zvezda danica,
ki kaže smer na življenjski poti do Stvarnika. Veli-
ko nam pomenijo pravice in zakoni, veliko nam
pomenijo strukture in delovanje. Ne moremo pa
ostati brez skrbi za našo dušo in našega duha. To
pa nam zagotavljajo dušni pastirji, kot nam priča
celotna zgodovina slovenskega naroda.
SSO se zahvaljuje štirim zlatomašnikom
Stranka Slovenska skupnost iskreno čestita msgr.
Marinu Qualizzi, msgr. Dionisiu Mateucigu, g.
Mariu Gariupu in g. Božu Zuanelli ter se jim zah-
valjuje za dragoceno vlogo, ki so jo duhovniki
vseskozi odigravali na Videmskem, kar je pisatelj
France Bevk nazorno prikazal v romanu Kaplan
Martin Čedermac. V sporočilu, ki nam ga je po-
slal tiskovni urad SSk 26. junija 2015, še piše, da
so duhovniki bili, sploh na Primorskem in pose-
bej še na Videmskem, dolga obdobja večkrat res
osnovna, ko že ne edina opora ljudem, da so
ostali zvesti lastnemu slovenskemu kulturnemu
izročilu, besedi in pesmi, ki se je zaradi dobro
znanih in poznanih 'mračnih razmer' ohranjala
le po zaslugi družinskega izročila in v cerkvi, v
bogoslužju. V času fašističnega dvajsetletja se je
to dogajalo tudi na Goriškem in na Tržaškem. A
v Benečiji je bilo vse to še bolj izrazito, in to zato,
ker se je narodni pritisk dogajal že prej, in tudi
to moramo danes na glas povedati, veliko potem,
se pravi v času, ko naj bi živeli v svobodi.
V 'mračnih letih Benečije' so štirje slavljenci vi-
harjem kljubovali kot velikani, ki se niso ne upo-
gibali in ne zlomili. Svoje življenje so posvetili
najžlahtnejšemu poslanstvu v prepletanju bogo-
služnega in narodno-obrambnega dela. Od Be-
nečije do Kanalske doline, od Nadiških dolin,
Matajurja do Svetij Višarij.
SSk čestita zlatomašnikom v videmski pokrajini
Riccardo Ruttar Marija Pukl Igor Gabrovec
Beppino Govetto Silvester Gabršček
  Zlatomašniki g. Mario Gariup, msgr. Dionisio Mateucig, msgr. Marino Qualizza in g. Božo Zuanella
Petdeset let zvesti Bogu in ljudem, veri in jeziku
S 1. STRANI 

Goriška2. julija 20156
V organizaciji goriških upokojencev
tradicionalni balinarski turnir v Sovodnjah
Meddržavni ženski balinarski turnir, ki ga vsako leto Društvo slovenskih
upokojencev za Goriško prireja v Sovodnjah ob Soči, je letos potekal
18. junija. Že zgodaj zjutraj so prispele na sovodenjsko balinišče članice
vseh povabljenih ekip. Pozdravu odbornika Emila Tomsiča je sledilo
žrebanje skupin, nato so se začela tekmovanja v Sovodnjah in na
balinišču v Štandrežu. Po dopoldanskih tekmah so društvene članice
pripravile kosilo kar na prostem, ker je bilo vreme naklonjeno. Balinarke
so se še bolj izkazale v popoldanskem polfinalu in še posebno v
finalnem tekmovanju. Prvo mesto so zasluženo osvojile balinarke iz
Vrtojbe in prejele zlato kolajno ter pokal Zadružne banke Doberdob in
Sovodnje. Na drugo mesto se je uvrstila ekipa iz Deskel in si prislužila
srebrno kolajno, na tretje mesto ekipa iz Prvačine, na četrto pa iz Renč.
Da je turnir dobro potekal, sta poskrbela sodnika Marjan in Emil.
Društvene članice so vsem postregle z dobrim kosilom in domačimi
sladicami. Društvo upokojencev je tudi tokrat lahko računalo na
dragoceno pomoč posameznikov in ustanov, katerim se iskreno
zahvaljuje. Organizatorji so hvaležni tudi domačinu Venčetu za peko
mesa, prav tako darovalcem pokalov, občini Sovodnje in Zadružni banki
Doberdob in Sovodnje. Če se katera ženska navduši za balinanje, jo
balinarke rade sprejmejo v svojo družbo. / (at)
Goriški deželni avditorij naj se poimenuje
po Celsu Macorju!
Goriški Kulturni dom, goriška državna knjižnica, tednika Novi glas in
Voce Isontina ter združenje Forum za Gorico so v teh dneh na deželo
Furlanijo Julijsko krajino in na goriško občino naslovili predlog za
poimenovanje deželnega avditorija v ulici Roma po Celsu Macorju.
Zamisel se je porodila maja, ko so se v
Kulturnem domu s trijezičnim kulturnim
večerom poklonili furlanskemu pesniku ob
90-letnici njegovega rojstva.
Celso Macor, pišejo pobudniki, je svoje
življenje posvetil ovrednotenju in razvoju
furlanske kulture ter promociji kulture
dialoga, sožitja in raznolikosti. Za to si je
prizadeval kot pesnik, pisatelj, politik in
zagovornik miru. S poimenovanjem
avditorija želijo Macorju priznati vlogo
graditelja mostov med različnimi kulturnimi
identitetami, ki sestavljajo naš prostor.
Predlog poimenovanja, o katerem se bosta morali izreči tako deželna
kot občinska uprava, so ob omenjenih ustanovah podprli furlansko
filološko združenje, goriško društvo CAI, Slovenska kulturno
gospodarska zveza in zadruga Maja.
Bleščeč končni nastop plesalcev šole Giselle
V goriškem gledališču Verdi je bil pred kratkim, ob koncu šolskega
leta, baletni nastop goriške šole klasičnega in modernega plesa Giselle.
Šolo, ki jo vodi koreografinja Carolina Tosoratti - študij baleta je opravila
na državni akademiji v Rimu -, obiskujejo tudi slovenska dekleta, med
njimi sta Sanja Vogrič in Ivana Fajt, ki sta se odločili, da bosta
nadaljevali študij baleta v Ljubljani. Zato je bil zanju in za plesalca
Gabrieleja Coza, ki bo prihodnje leto obiskoval baletno šolo v kraju
Castelfranco Veneto, junijski nastop tudi slovo od soplesalcev in seveda
od goriškega občinstva. Očarljiv plesni večer so sooblikovali vsi učenci
šole, od najmanjših, ki imajo le tri leta, do največjih, osemnajstletnic.
V zelo pisanem programu so prikazali razne plese, od klasičnega baleta
do sodobnega plesnega izraza, številnemu občinstvu so razprli pogled
med drugim tudi na hip-hop in tip-tap. Gost večera je bil tenorist in
igralec Andrea
Binetti, ki je z
mladimi
baletkami v
veselje publike
zapel arije iz del
F. Leharja, J.
Offenbacha in R.
Stolza. Gledalci
so ob koncu
namenili prisrčno
ploskanje vsem
nastopajočim in
seveda
umetniški vodji
šole Carlotti
Tosoratti, tenorju Andrei Binettiju in učiteljicam Eleni Sazonovi, Evguenii
Voronkovi, Stelli Pisacane, Micheli Bianco, Adele Toros in napovedovalki
Alessandri Marc.
Otroci ali mladi, ki imajo radi klasični balet ali moderni ples in bi radi
postali bolj domači v tej umetniški zvrsti, se za vpis za šolsko leto 2015
/ 2016 lahko zglasijo na tajništvu šole v ul. San Michele 21, od 17. do
19. ure od 1. septembra dalje. Več informacij na tel. 347 10 42118.
Kratke
  Filip Hlede, predsednik društva F.B. Sedej
Festival s praznikom 
in častnim gostom
POGOVOR 
  eliko pričakovanje vlada
za letošnji festival narod-
no-zabavne glasbe Štever-
jan 2015, ki bo potekal od 3. do
5. julija. Prireditelji so za petinšti-
rideseto, jubilejno prireditev pri-
pravili kar dve veliki presenečen-
ji. O tem in drugem smo se po-
govorili s predsednikom društva
Frančišek Borgia Sedej Filipom
Hledetom.
Prvo presenečenje je že razve-
selilo občinstvo v Števerjanu
v soboto, 27. junija, ko ste
imeli Glasbo po željah v živo...
Škoda, da nam je vreme malce
ponagajalo, saj smo dobro uro
pred začetkom morali odločiti,
da prenesemo celotno prizorišče
v dvorano. Večer je vsekakor zelo
uspel, ansambel, ki je igral, je bil
zelo dober, saj gotovo ni lahko
zaigrati skladbo, za naslov katere
so izvedeli nekaj sekund prej.
Oddaja je bila prijetna, občin-
stvo veselo. Na Rai-u so nam po-
vedali, da so prejeli ogromno kli-
cev. Večer je zares lepo uspel!
Drugo presenečenje je obisk
predsednika Republike Slove-
nije Boruta Pahorja na od-
prtju festivala v petek.
Res, to bo velik dogodek! Za to
se želimo zahvaliti števerjanski
občinski upravi, pobudnici
srečanja. Predsednika so povabili
na sestanek v Števerjan, nato pa
uvrstili v program tudi obisk
našega festivala. To jemljemo kot
nagrado za delo in trud za dobro
naše slovenske skupnosti v za-
mejstvu. Zato se obiska resnično
veselimo.
Filip Hlede vodi društvo pet let.
Oktobra lani je bil na tem mestu
potrjen skupaj s tajnico Katjo
V Dorni, ostale vloge v od-boru pa so poverilimlajšim članom. “Kore-
nito smo pomladili od-
bor. Nekateri starejši člani
so izrazili željo, da bi se
umaknili in pustili pro-
stor mlajšim”.
Kako gledaš na festival
v teh letih, kar ga
spremljaš?
Menim, da se je začel
spreminjati v 90. letih, ko
smo v organizaciji stopili
na polprofesionalno pot.
Iz leta v leto skušamo fe-
stival izboljševati, vsako-
krat kaj dodamo in
iščemo vedno večjo kako-
vost. Za to nam seveda
pomagajo ansambli, ki se
prijavijo. V zadnjih letih
jih imamo na našem
odru kar nekaj zelo kvali-
tetnih.
Manjša sprememba bo le-
tos v strokovni komisiji. Anja
Burnik je morala zaradi službe-
nih obveznosti odpovedati svojo
prisotnost, namesto nje bo Mar-
jana Mlinar; Bertla Lipuscha pa
je nadomestil sin Nobert. Za-
menjava bo tudi v napovedovan-
ju: letos bo festival vodila samo
Tjaša Hrobat. Drugače bo naša
prireditev tekla po ustaljenih ti-
rih: prva dva večera bo nastopilo
vseh 24 prijavljenih ansamblov,
v soboto zvečer pa bo komisija
odločila, kdo bo igral na nedel-
jskem velikem finalu.
Bo tokrat na odru kak zamej-
ski ansambel?
Ne, letos žal nimamo nobenega
zamejskega ansambla. Škoda, saj
smo se v zadnjih letih skoraj na-
vadili na kakšno zamejsko sku-
pino.
Kako napreduje delo na prizo-
rišču v zadnjih tednih?
Organizacija teče, birokratske
težave so vedno na dnevnem re-
du... Vsekakor je že vse nared.
Dela je bilo veliko, saj smo mo-
rali tokrat pripraviti tudi prizo-
rišče za večer z Glasbo po željah.
Za sabo imamo kar nekaj napor-
nih mesecev.
Ste zadovoljni z medijskim
kritjem?
Po pravici povedano sem
pričakoval, da bo naša prireditev
bolj odmevala v medijih v Slove-
niji. Letos sem bil večkrat na se-
stankih v Ljubljani, pričakoval
sem, da bi nas poklicali za pogo-
vor na radio ali nam ponudili
pogovor ob ljubljanski tiskovni
konferenci. A do tega žal ni
prišlo. V Italiji je drugače: kot za-
mejsko društvo nimamo proble-
mov, saj vaš tednik in Primorski
dnevnik redno poročata o nas,
tudi deželni Rai nam je vedno ob
strani. Festival bo tudi letos vi-
den v živo na našem internet-
nem portalu www. sedej. org. V
nizu izmenjav med Rai-em in
RTV-jem bodo festival predvajali
po prvem programu slovenske
televizije predvidoma konec ju-
lija. To nam veliko pomeni.
Pri pripravi festivala sodeluje
veliko članov društva?
Delovanje našega društva se
začenja enkrat v mesecu avgustu
in končuje sezono s festivalom
na začetku junija...
Enajst mesecev?!
Da! Ustavimo se avgusta, pač za
dopust. Imamo pet skupin, ki
imajo vsaka svoje delovanje; za
festival se združi od 60 do 80
oseb, ki z delom pripomorejo k
temu, da nam prireditev vsako
leto uspe. To mi je res
v veselje.
Novost za vsakogar, ki
stopi na glavni trg v
Števerjanu, je tudi pre-
novljen Sedejev dom...
Po veliki zaslugi g. Ma-
rijana Markežiča, ki
ogromno časa posveča
delom v domu, je sko-
raj vse končano. Dom
je sedaj popolnoma
drugačen od tistega, ki
smo ga imeli še ob lan-
skem festivalu. Zunanji
videz je čudovit, v le-
poti se ujema s trgom,
na katerem stoji dom.
Tudi dvorano smo prav
pred kratkim posodo-
bili; moramo jo še
očistiti in postaviti sto-
lice, drugače smo res
tik pred koncem. Veli-
ko so za vse to prispe-
vali člani društva in
drugi posamezniki.
Zadnje mesece smo, več ali
manj, naredili skoraj vse sami; v
zadnjih tednih so nam pomagali
pleskati tudi mlajši.
Prizorišči festivala bosta dve: v
primeru lepega vremena ga bo-
mo izpeljali pod Borovci, v pri-
meru dežja pa imamo že posta-
vljen velik šotor, ki nam ga nudi
Zveza slovenske katoliške prosve-
te.
Na koncu?
Zahvala naj gre vsem našim po-
kroviteljem; v prvi vrsti občini
Števerjan, ki nam je vedno ob
strani, Zvezi slovenske katoliške
prosvete, SSO-ju, občini Brda,
Rai-u, Gorski skupnosti Ter, Na-
diža in Brda ter vsem našim
sponzorjem, ki veliko pripomo-
rejo k temu, da lahko organizi-
ramo festival in nudimo ansam-
blom enkratne pogoje za bivanje
v Števerjanu, našim poslušalcem
pa možnost, da se med nami do-
bro počutijo. Če jih narodno-za-
bavna glasba ne zanima, se lah-
ko ustavijo pod šotorom s hrano
in pijačo. Še vedno sodelujemo
z Vinoteko Števerjanski griči, ki
bo imela svojo stojnico, ponujala
naša vina in nabirala prispevke
za dobrodelne ustanove.
Na koncu se še enkrat zahvalju-
jem vsem članom društva, ki
žrtvujejo ogromno prostega
časa, da bi uspešno izpeljali festi-
val. / DD
Mladinski dom / Poletnosti 2015
Počitniški dnevi in
podvigi v njih
  udi letošnje počitnice Mla-
dinskega doma prinašajo s
sabo nove izzive. Tako so
se udeleženci projekta Poletnosti
v prejšnjih tednih preizkusili in
izvedli video delavnico. Skupini-
ca srednješolskih otrok se je zbra-
la že v petek, 12. junija, in z vzgo-
jiteljicama in s pomočnikom
začela zbirati domiselne in za-
bavne ideje ter predloge, ki so
ključno pripomogli k izvedbi vi-
deo delavnice. V torek, 16. junija,
pa je v Mladinski dom prišel go-
spod Ciril Murnik, ki je predloge
pregledal in jih skupaj z otroki
razvil, tako da so že isti dan začeli
snemanje.
T Iz nametanih idej sta bila na kon-cu izbrana dva predloga. Prvi iz-med teh, v katerem so se gojenci
izkazali tako pri igranju kot pri
snemanju, je bil igrani film z na-
slovom Telefon. Gojenci so s tem
filmčkom hoteli prikazati da-
našnje hrepenenje po vedno no-
vih in naprednejših tehnoloških
pripomočkih. Glavna junaka pri-
kazujeta tekmovalnost in zavist,
ker drugi ima boljši ali novejši iz-
delek, a na koncu razumeta, da
je pristen in neposreden prijatel-
jski stik veliko pomembnejši od
tehnologije.
V drugem filmu pa so dijaki
spoznali tehniko animacije in s
fotografiranjem oživili pisarniške
predmete, ki so po odhodu šefa
priredili zabavo v pisarni. Prav
vsi so plesali, skakali in se zaba-
vali, dokler jih telefon ni izdal.
V pavzah med snemanjem so si
udeleženci privoščili tudi sladka-
rije, ki so jih nekateri izmed njih
sami pripravili.
Novi teden je prinesel nove izzi-
ve: naj tu omenimo le obisk vo-
jaških rovov in muzeja na Sabo-
tinu, tarzaning v Fun parku v Sol-
kanu in Zeleni teden, ki je pote-
kal od 25. do 30. junija v Žabni-
cah. Le-ta poleg izzivov prinaša s
sabo tudi kakšno presenečenje …
NS
Števerjan bo v petek, 3. julija, obiskal
predsednik RS Borut Pahor. Ob 18. uri
ga bo na občini sprejela županja Franca
Padovan, ki mu bo predstavila delovan-
je in načrte občine. Prisotni bodo tudi
odborniki, občinski svetovalci in vid-
nejši predstavniki slovenske manjšine
v Italiji. Sledil bo ogled vasi, ki slovi da-
leč naokoli po dobrem vinu in prelepi
naravi, ob 20. uri pa prihod med Bo-
rovce, kjer bo potekal festival narodno-
zabavne glasbe. Predsednik Pahor bo navzoče pozdravil in s tem
slavnostno odprl prvi tekmovalni večer prireditve.
Števerjan / Obisk predsednika Pahorja
Ivana Fajt Sanja Vogrič
Goriška 2. julija 2015 7
Praznik sv. Janeza Krstnika v Slovenskem pastoralnem središču
Pri maši je pel zbor Bratuž, nato se je zaiskril kres
  sredo, 24. junija, smo
v goriški cerkvi sv. Iva-
na, kjer ima sedež Slo-
vensko pastoralno središče,
slovesno počastili farnega za-
vetnika, sv. Janeza Krstnika.
Ob uvodni procesiji, ki jo je
vodil g. Marijan Markežič, je
MePZ Lojze Bratuž iz Gorice
zapel pesem Sveti Janez
Krstnik. Skladbo je prav naši
domači cerkvi posvetil prof.
V Stanko Jericijo, dolgoletni pe-vovodja goriškega mešanegazbora, današnji dirigent zbora
David Bandelj pa je Jericijev
rokopis notografiral v štirigla-
sje, ki je tako zadonelo v
krstni izvedbi. Med Vodo-
pivčevo peto mašo Missa in
honorem Nativitatis B. M. V.
in zvesti orgelski spremljavi
Mirjam Furlan je zadonel še
Psalm 22 Jožeta Trošta s soli-
stičnima vlogama Nadje Cotič
in Ingrid Kragelj, obhajilo pa
je obogatila šestglasna Beati
quorum via irskega skladatelja
Charlesa Villiersa Stanforda.
Ob koncu bogoslužja, pri ka-
terem smo slišali poziv k
spoštovanju vsakega življenja
in o vrednosti tega daru, je s
kora zadonela še melodija po
starem napevu neznanega av-
torja Lepa si Marija, ki so jo
obogatili solistični nastopi
Nevenke Lozar (sopran), In-
grid Kragelj (alt), Marize Fere-
gotto (alt), Danjela Vidmarja
(tenor) in Simona Kraglja
(bas).
Po že več let ustaljeni navadi
se je praznovanje nadaljevalo
na čudovitem prizorišču vrta
za cerkvijo. Tu je g. Marijan
pripravil kres, ki je zbranim
delal družbo do pozne ure.
Okoli ognja so bile bogato
obložene mize z dobrotami, ki
so jih pripravili člani pastoral-
nega središča. Za prijetno raz-
položenje so poskrbeli s pet-
jem člani zbora Lojze Bratuž,
katerim so se pridružili tudi
nekdanji pevci in prijatelji.
Obvestila
Feiglova knjižnica bo v poletnem
času, od 29. junija do 28. avgusta,
odprta po naslednjem urniku: pon.,
sre., pet: od 8. do 16. ure; tor., čet.:
od 11. do 19. ure. Zaprta bo od 10.
do 14. avgusta 2015.
Mladinski dom vabi otroke od 10.
do 14. leta na pripravo na šolo:
ŠOLA ZA ŠALO (1. - 11. september),
UVOD V SREDNJO (7. - 11. sep -
tember). Informacije na tel. 0481-
280857, 366-6861441, e-mail:
mladinskidom@libero. it
Mednarodni poletni jezikovni
kamp 2015: DC Hiša pravljic v
sodelovanju z Jezikovnim centrom
Poliglot iz Nove Gorice in Rogosom
vabi na jezikovne počitnice v Do ber -
dob od 29. junija do 4. septembra.
Otrokom od 4. do 13. leta ponu ja -
mo veliko zabave ter kvaliteten in
pe ster program: jezikovne delav ni -
ce in tečaje, tematske in ustvarjalne
delavnice, sproščanje v naravi,
športne aktivnosti vseh vrst, glasbo
in ples. INFO: hisapravljic@gmail.
com ali 334-1243766 od 18.30 do
20.30 (Martina Šolc).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško prireja v soboto, 1. av -
gu sta, tradicionalni piknik, povezan
z izletom v Pesariis (občina Prato
Carnico) za ogled muzeja in vasi,
po sejane z zanimivimi urami. Sle -
dilo bo družabno srečanje z glasbo
v Ovaru, ki ga krasi slikovito narav -
no okolje. Vpisujejo po tel. 0481
884156 (Andrej F.), 0481 20801
(Sonja K.), 0481 882183 (Dragica
V.), 0481 78138 (Sonja Š.). Na
račun 20 evrov.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da je za poto -
va nje v Rim od 5. do 10. oktobra še
nekaj razpoložljivih mest na avto -
bu su. Prijava čim prej na društve -
nem sedežu na korzu Verdi 51/int.
ob sredah od 10. do 11. ure; infor -
ma cije po tel. 0481 531383 ali
0481 532092.
Pisarna svetovalcev za delo išče
vestnega kandidata/ko za uprav lja -
nje osebja in vodenje plač. Zaže le -
na je najmanj dvoletna izkušnja v
tem sektorju. Zahteva se znanje slo -
venskega in angleškega jezika ter
uporabe računalnika. Življenjepis
pošljite na mail:
info@consulenzelavoro. it
Prispevke za Slovenski center za glasbe-
no vzgojo Emil Komel v spomin na rav-
natelja prof. Silvana Kerševana lahko
nakažete na bančni tekoči račun: Banca
di Cividale (Via Kugy, 2, Gorica) IBAN IT
30 C 05484 12402 003 570 036 225;
SWIFT CIVIIT2C s pripisom: za SKLAD SIL-
VANA KERŠEVANA. Informacije na taj-
ništvu SCGV Emil Komel, tel. št. 0481
532163 ali 0481 547569.
Gospa z večletno izkušnjo nudi
nego in pomoč starejšim osebam
za 24 ur na dan. Tel. št. 00386 40
432304.
Zanesljiva in izkušena gospa po -
maga pri likanju in čiščenju sta no -
vanja. Tel. št. 00386 40153213.
Resna gospa nudi pomoč v gos -
po dinjstvu in nego starejšim ose -
bam od 4 do 6 ur na dan. Tel. štev.
0038641390244.
20-letna študentka z izkušnjami
nudi lekcije slovenščine, angle -
ščine, nemščine ter varstvo otrok.
Tel.: 0038631478807.
Urejena gospa išče delo za čiščenje
in likanje na območju Gorice. Tel.
št. 0038631449311.
Masaže: protistresna - relaks, pro -
ti bolečinska, refleksna masaža sto -
pal, tajska masaža itd. Zelo ugodno,
blizu meje. Pokličite na 00386 40
575805.
Resna gospa s petnajstletno iz kuš -
njo nudi nego in pomoč starejšim
osebam tudi 24 ur na dan. Tel. štev.
0038640484339.
Resna in odgovorna medicinska
sestra nudi nego in pomoč starejšim
osebam. Tel. štev. 00386 30 325
558.
Varujem starejše, pomoči potreb ne
osebe, in sicer 24 ur ali pa samo čez
dan ali varstvo ponoči. Sem člo vek
dobrega srca in imam nekaj let ne
izkušnje! Sem upokojenka, vse ostalo
(vrednotnice) in vprašanja na štev.
040 621 424 (v poštev pride ce lotno
primorsko in goriško obmo čje).
Urejena in zaupanja vredna 54-
letna gospa išče delo za čiščenje
vašega stanovanja, lahko tudi
kuhanje kosila ali odhod v trgovino.
Želela bi delati za izobražene,
spoštljive in čustveno inteligentne
osebe na območju Gorice. Lahko
pokličete v dopoldanskem času na
GSM: 041 787 506.
RADIO SPAZIO
Vrata proti vzhodu
(od 3.7.2015 do 9.7.2015)
Radijska postaja iz Vidma oddaja
na ultrakratkem valu s frekvencami
za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za
Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za
Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz;
za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz;
za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na
internetu www. radiospazio103. it.
Slovenske oddaje so na sporedu
vsak dan od 20.00 do 21.00.
Spored:
Petek, 3. julija (v studiu Niko Klanj -
šček): Zvočni zapis: posnetki z na -
ših kulturnih prireditev - Glasba iz
studia 2.
Sobota, 4. julija (vodi Ilaria Banchig):
Okno v Benečijo: oddaja v sloven -
ščini ter v benečanskem in rezijan -
skem narečju.
Nedelja, 5. julija (vodi Ilaria Banchig):
Okno v Benečijo: oddaja v benečan -
skem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 6. julija (v studiu Andrej
Baucon): V poletje z narodno-
zabavno in zabavno glasbo - Novice
iz Slovenije - Humor.
Torek, 7. julija (v studiu Matjaž
Pintar): Utrinki v našem prostoru -
Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 8. julija (v studiu Danilo
Čotar): Pogled v dušo in svet: Lišaji
in mahovi II. del - Izbor melodij.
Četrtek, 9. julija (v studiu Andrej
Baucon): V poletje z vročo lahko
glasbo - Zanimivosti iz sveta glasbe,
filma in britanskega dvora - Humor.
Prosvetno društvo Štandrež 
Pozdrav poletju
  e vrsto let prireja Prosvet-
no društvo Štandrež Poz-
drav poletju, prireditev, ki
predstavlja tudi konec sezone.
Takrat se ob sv. Ivanu prižigajo
tudi kresovi. Za letošnji kulturni
dogodek so se člani štandreškega
društva odločili za veseloigro, ki
so jo naštudirali v sodelovanju s
Kulturnim društvom Stanko Vuk
Miren - Orehovlje. Besedilo igre
Ah, ti kavalirji je napisala članica
društva Stanko Vuk Mojca Do-
linšek, režijo pa je prevzel
Božidar Tabaj. Oba tudi nastopa-
ta v igri.
Sviloprejke v domači narečni
obliki imenujemo kavalirji, ki so
jih pri nas gojile skoraj vse kme-
tije, saj so prinašali pomemben
zaslužek. Avtorica besedila se je
poglobila v življenjski ciklus te
gosenice, ki je pogojevala delo na
kmetiji od meseca maja do juni-
ja. Kmetje so kupovali jajčeca,
zredili sviloprejke in prodajali
Ž “galete”. Narečno ime kavalir jeverjetno nastalo, ker so sviloprej-ke pred zapredanjem dvigale
prednji del telesa in tako spo-
minjale na konjenico.
Ob gojenju kavalirjev se seve-
da dogajajo razne komične si-
tuacije, ki oblikujejo prijetno
predstavo. Hišni gospodar
(Božidar Tabaj) je zelo navezan
na denar in naredi vse, da bi
čim več zaslužil. Hčerki (Ro-
berta Marussi) obljubi, da ji bo
kupil svileno obleko, in tudi
drugim družinskim članom
marsikaj obljubi. Prodajalec
jajčec (Jože Bezjak) ga z lahko-
to prepriča, da odkupi večje
količine jajčec, iz katerih zle-
zejo posebne sviloprejke, ki
proizvajajo zelo debele galete
in torej veliko svile. Za tak na-
kup se gospodar odloči, do bo za-
služil več kot sosed. Kavalirji so
zelo požrešne živali in pojedo
ogromne količine murvinega li-
stja. Gospodar preganja celo
družino, ženo (Nadja Plesničar)
in tudi sosedo (Mojca Dolinšek),
da stalno prinašajo murvino li-
stje in obilno zalagajo kavalirje.
To pretirano nalaganje zamori
kavalirje in zaslužek gre po vodi,
kar seveda gospodarja spravi v
obup. Pri tem nastopi še inšpek-
tor (Marko Brajnik), ki ugotovi,
da so v majhnem prostoru gojili
preveč sviloprejk, zato izreče
opozorilo. Pri vsem tem dogajan-
ju se gospodarjeva hči in mladi
Ivan (Andrej Orel) srečno zalju-
bita.
Za sceno in tehniko sta poskrbela
Joško in Franko Kogoj.
Škoda, da se je predstava, ki je bi-
la načrtovana na prostem v žup-
nijskem parku pod lipami, mora-
la preseliti zaradi slabega vreme-
na v župnijsko dvorano.
DP
  a konec tedna se bo v naših
krajih mudil otroški pevski
zbor iz Prage Cantanti bravi,
ki ga vodi Pavla Kšicova. Skupaj z
otroškim zborom Veseljaki iz
Doberdoba, ki ga vodi Lucija
Lavrenčič, je meseca januarja
letos sodeloval pri sveti maši v
praški stolnici, ko sta oba zbora
skupno zapela latinsko mašo
Missa mundi ob spremljavi
stolnega organista Josefa Kšica.
Isto mašo bodo tokrat praški pevci
skupaj z Veseljaki zapeli v petek,
3. julija, v cerkvi v Sv. Križu pri
Trstu ob 19. uri in v soboto, 4.
julija, v doberdobski cerkvi sv.
Martina s pričetkom ob 19.30.
Med mašo in po njej se bodo
otroci predstavili tudi z izborom
čeških, slovenskih in drugih tujih
pesmi. Projekt, ki so ga podprli
Urad Republike Slovenije za
Slovence v zamejstvu in po svetu,
Svet slovenskih organizacij,
Združenje cerkvenih pevskih
zborov iz Gorice ter Zadružna
banka Doberdob in Sovodnje, sta
skupno sestavila oba otroška
zbora, zamisel in organizacijska
plat pa sta sad večmesečnega
sodelovanja z ravnateljico plesne
in glasbene šole iz Prage Hudebni
Akademie Pavlo Zumrovo, ko sta
imela oba zbora to čast, da sta
januarja skupaj nastopila v praški
stolni cerkvi pri nedeljskem
bogoslužju.
Pri organizaciji projekta so svojo
pomoč nudili tudi župnijska
skupnost iz Sv. Križa pri Trstu,
župnija sv. Martina iz Doberdoba,
SCGV Emil Komel iz Gorice in
SKD Hrast iz Doberdoba.
T
OPZ Cantanti bravi iz Češke na obisku pri nas
Praški pevci in doberdobski
Veseljaki bodo skupaj zapeli
Foto DP
Dekliška vokalna skupina Bodeča Neža z Vrha Sv.
Mihaela ima ta teden v gosteh dekliški zbor Cor de
Noies de l'Orfeo' Catala' iz Barcelone. Zamisel za
izmenjavo je nastala na pevskem festivalu v
Cantonigrosu leta 2012, na katerem sta se zbora
prvič srečala.
Dekliški zbor Cor de Noies de l'Orfeo' Catala' je del
državne pevske šole Escola Coral. Nastal je zato, da
bi pevkam šolskega otroškega pevskega zbora
omogočil nadaljnje glasbeno udejstvovanje na isti šoli.
Bivanje španskega zbora na Goriškem je kar pestro,
saj so v sredo potekale skupne vaje, katerim sta
sledila družabni trenutek in sprehod po goriškem
mestnem središču. V četrtek bo dekliški zbor Cor de
Noies de l'Orfeo' Catala' imel celovečerni koncert v
Ljubljani, v petek pa bodo španskim pevkam dekleta
DVS Bodeča Neža razkazale Trst.
Sad pevskega srečanja bosta zbora predstavila publiki
na koncertu, ki bo v petek, 3. julija, ob 19.30 v veliki
sejni dvorani Mestne občine Nova Gorica. Dekliška
vokalna skupina Bodeča Neža bo pod vodstvom
Mateje Černic zapela nekaj slovenskih in italijanskih
skladb, katalonski dekliški zbor pa bo pod taktirko
Pera Lluísa Biosce predstavil nekaj pesmi v
katalonščini, španščini in nekaj skladb iz svetovne
zborovske zakladnice. Na koncu pa bosta DVS Bodeča
Neža in zbor Cor de Noies de l'Orfeo' Catala' skupaj
zapela še slovensko in špansko skladbo.
Španski zbor pri DVS Bodeča Neža
Kultura2. julija 20158
  ot blisk sta minili dve leti in spet
je na prelepem trgu v Mavhinjah,
vasici pod Grmado, ki zasanjano
zre v bujno zelenje okrog sebe, pod po-
nosnim zvonikom domače cerkvice in
v senci malce manj košatih krošenj lipe
in kostanja, zakraljevala očarljiva, a zah-
tevna modrica Talija. Od srede, 24. juni-
ja, do nedelje, 5. julija 2015, se namreč
na njem zvrščajo predstave Zamejskega
festivala amaterskih dramskih skupin, ki
je prvič svojo
ustvarjalno iskrico
zanetil leta 1994.
Enajstič ga je letos
z velikim trudom
in naporom, saj je
finančnih sredstev
za kulturne dejav-
nosti zmeraj manj,
a z nezmanjšanim
zanosom, vztrajno
delavnostjo in
navdušenjem pri-
pravilo Športno-
kulturno društvo
Cerovlje – Ma-
vhinje v sodelo-
vanju s Slovensko
prosveto iz Trsta,
Zvezo slovenskih
kulturnih društev, Primorskim dnevni-
kom in Uradom Vlade Republike Slove-
nije za Slovence v zamejstvu in po svetu
ter ne nazadnje s prispevkom občine De-
vin Nabrežina, pod njenim pokrovitel-
jstvom in v sodelovanju z njo. Prav zara-
di tega je na povabilo napovedovalke
Anje Colja, ki tekoče in prijetno uvaja
predstave, v sredo, 24. junija, prva sto-
pila na oder Marija Brecelj, odbornica za
kulturo pri devinsko–nabrežinski občin-
ski upravi, ki, kot je sama naglasila, ver-
jame v ta festival in ga s svojimi močmi
podpira. Ob citiranju Shakespearove mi-
sli “Iz take smo snovi kot sanje”, je ugo-
tavljala, da se sanje najbolje uresničijo
na odru, za naše zamejske igralce prav
na mavhinjskem odru, in zaželela vsem
čim bolj uspešen festival. Za njo je pri-
stopil k mikrofonu podpredsednik
Dežele FJK in deželni tajnik SSk, Igor Ga-
brovec, ki so mu Mavhinje rojstva vas in
že od vsega začetka spremlja ta gledališki
maraton. Spregovoril je tudi v imenu
slovenskega kolega Stefana Ukmarja.
Iskreno se je zahvalil organizatorjem za
vse to, kar se je dogajalo v teh dvajsetih
letih. Poudaril je neprecenljivo nav-
dušenje, ki je gonilna sila društva in vsa-
kega nastopajočega, pa tudi vse to, kar
je festival v teh letih pustil v srcih, mislih
in ljubezni ljudi do gledališča, nastopan-
ja, kulture in same slovenske biti. To je
največ, kar pomeni ta festival, ki
združuje ljudi; le-ti se pripravljajo na
predstavo ne glede na končno uvrstitev.
“Od festivala ostane navdušenje, da smo
lahko skupaj, da lahko nekaj ustvarimo,
se predstavimo, da skupaj preživimo ne-
kaj krasnih dni”. Sklenil je z voščilom,
da bi bilo vreme naklonjeno, in izrekel
neizmerno zahvalo društvu Cerovlje-
Mavhinje, ki kljub težavam, ki se leto za
letom kopičijo, uspešno vztraja pri tem
delu, in zagotovil, da bo
publika vse to tudi letos
obilno nagradila. V ime-
nu Zveze slovenskih kul-
turnih društev, predvsem
Živke Persič, predsednice
ZSKD za Tržaško, je poz-
drav prinesel Martin Lis-
siach. Podčrtal je, da
ZSKD podpira gledališko
dejavnost in da je ta festi-
val pomemben tudi zato,
ker spodbuja rabo sloven-
skega knjižnega jezika, ki
ostaja eden od temeljev
našega obstoja. Omenil je
kakovost, po kateri mora-
jo društva stremeti, pri
tem naj jim bo za zgled naša poklicna
gledališka hiša, Slovensko stalno gleda-
lišče, ki se je uvrstilo na jubilejno 50.
Borštnikovo srečanje kar s tremi predsta-
vami. Zaželel je deset dni gledaliških
užitkov, ponosnih poklonov in bučnega
ploskanja, ki naj gre najprej zelo za-
služnemu društvu Cerovlje-Mavhinje za
pogum, prizadevnost in vztrajanje. Spre-
govoril je tudi predsednik Slovenske pro-
svete Marij Maver, ki je opozoril, da Slo-
venska prosveta že od vsega začetka so-
deluje z organizatorji festivala in da bo
festival še naprej podpirala po svojih
močeh; pomembno pa je, da se s to
množično prireditvijo utrjuje slovenska
beseda. Napovedal je, da se festivala tudi
letos udeležuje kar nekaj skupin, ki de-
lujejo pod okriljem Slovenske prosvete,
in izrazil željo, da bi predvsem mladi od-
nesli tudi kako nagrado, ker jim bo v
mladostni vznesenosti prav prišlo kako
lepo priznanje. Ob koncu je pozdrav in
želje po čim boljši izpeljavi festivala izre-
kel podpredsednik Zadružne kraške ban-
ke Dragotin Danev, ki je obljubil, da bo
banka tudi v prihodnje pomagala pri
realizaciji festivala, in pohvalil vse, ki se
trudijo pri tej vedno bolj priljubljeni ma-
nifestaciji, pri kateri dela na desetine lju-
di, ki jih na odru ne vidimo
(med temi je kot vsa leta tudi
Marinka Zeriali Antonič pri
tehničnem vodstvu op. p.).
Med publiko je bil prisoten
tudi Filip Hlede kot predstav-
nik Sveta slovenskih organi-
zacij, kamor spada tudi nekaj
soudeleženih dramskih sku-
pin.
Ko je na zvoniku za dobro-
došlico zaskovikal še skovik,
kot se oglaša vsakič med tem
gledališkim maratonom, je z
odra “pod zvezdami”, ki so
bile sicer ta večer skrite za
oblaki, zažuborel komedijski
vrelec. Uverturne akorde je
odigral dramski odsek Pro-
svetnega društva Štandrež, ki v le-
tošnjem letu praznuje 50-letnico nepre-
kinjenega odrskega ustvarjanja in je zato
prav gotovo najstarejša gledališka skupi-
na ne samo v zamejstvu, ampak tudi v
bližnjih krajih na Slovenskem. Zelo šte-
vilnemu občinstvu, ki ga je priklicala
privlačnost gledališča na ma-
vhinjski trg, čeprav so v mar-
sikateri vasi zagoreli svetoi-
vanski kresovi, kar je prejšnji
večer preprečilo deževno vre-
me, so štandreški komedijanti
predstavili komedijski splet
italijanskega avtorja Nicole
Manzarija Mrtvi ne plačujejo
davkov, ki vsebuje kar nekaj
vzporednic z današnjim doga-
janjem v družbi. Predstava, ki
je doživela že petnajst
ponovitev, je nastala v
letošnji sezoni kot kla-
sična odrska postavi-
tev pod solidno režij-
sko roko Jožeta Hrova-
ta, člana SNG Nova Gorica, ki
nad deset let umetniško usmerja
to našo zamejsko skupino. Zara-
di svojih kakovostnih uprizori-
tev je le-ta prejela v vseh teh le-
tih, tudi na mavhinjskem festi-
valu, kar nekaj nagrad in l. 2004
je bila njena predstava Stara gar-
da na Linhartovem srečanju pro-
glašena za naboljšo ljubiteljsko
predstavo na Slovenskem. Na
realistično zasnovanem prizo-
rišču in ob na tekst ubrani avtor-
ski glasbi Mirka Vuksanovića so
igralci v dobro utečeni igri odigrali ko-
medijo, katere protagonist je preprost
urednik Marco Vecchietti. Le-ta ob
srečnem naključju, zaradi birokratske
pomote - izbrišejo ga s seznama živih -
in malomeščanske miselnosti ter gra-
bežljivosti “malih” vaških političnih
“veljakov”, zelo bistroumno izkoristi to,
kar je zmeraj sam zatrjeval, da se človek
izvije iz birokratskega primeža, ki zahte-
va od njega zmeraj več davkov, samo s
smrtjo. Protagonista je z natančnim,
premišljeno naštudiranim orisom, pod-
krepljenim z izrazito mimiko, suvereno
izklesal Matej Klanjšček, seveda ob pod-
pori ostalih enajstih igralcev, med kate-
rimi naj omenimo vsaj Marka Brajnika,
Marjana Breščaka in zagnano gledališko
dušo Božidarja Tabaja, ki tako rekoč od
vsega začetka izoblikujejo podobo plo-
dovitega štandreškega dramskega odse-
ka. Ta v vsaki sezoni postavi na oder ce-
lovečerno predstavo in krajšo komedij-
sko enodejanko in vse leto gostuje na
raznih bližnjih in bolj oddaljenih odrih
Slovenije s svojimi razno-
vrstnimi, še živimi, predsta-
vami. Štandreške igralce pov-
sod zmeraj sprejemajo z veli-
kim navdušenjem. Topel
aplavz so jim namenili tudi
festivalski gledalci, ki so
uživali ob dobri komediji.
Četrtek, 25. junija 2015
Drugi festivalski dan je bil v
celoti pravljično obarvan in
zato namenjen predvsem
najmlajšim ljubiteljem gle-
dališča, ki so bili tudi ustvar-
jalci ali soustvarjalci četrtko-
vih predstav ter tudi pozorna
publika. Na odru pod šoto-
rom, nameščenim kot vselej
na dvorišču nekdanje osnovne šole, poi-
menovane po pesniku J. Murnu, je, še
preden je sonce zapustilo mavhinjski
trg, devet razigranih otrok različne sta-
rosti, ki so v popoldanskih urah obisko-
vali Gledališko delavnico OŠ Virgil Šček
iz Nabrežine, izoblikovalo igrico Pra-
vljična degustacija. Na praznem odru,
na katerem je bil v ozadju le “plakat” z
risbicami iz
odbranih pra-
vljic, so nasto-
pajoči v razgi-
banem, škoda
da mestoma
malce kao-
tičnem drama-
turškem spletu
mentorice in
režiserke Elene
Husu, prikaza-
li kar štiri pra-
vljične vsebi-
ne, Alico v
čudežni deželi,
Tri prašičke,
Mojco Pokraj-
culjo in Pepel-
ko. Otroci so domiselno in spretno
ustvarjali scenografske elemente in rek-
vizite s telesom, pa tudi “zvoke in šume”
– najbolj učinkovito npr. škripajoča vra-
ta. Dobro zamisel celo-
te je zasenčila prena-
trpanost teksta, ki je
spravila nekatere
mlajše igralce malce v
”škripce”. Bolj discipli-
nirani so bili deli pred-
stave, v katerih so igral-
ci pravljični motiv odi-
grali s pomočjo ročnih
lutk, domiselno izdela-
nih iz različno dolgih
pisanih ali enobarvnih
nogavic. Med nastopa-
jočimi sta najbolj iskri-
vo svoje različne vloge
izvedli Anja Glessi in
Carolina De Boschi De
Frandofilo. Vsi pa so se
seveda zelo potrudili in bili srčkani v
svojih prvih gledaliških izkušnjah.
Na istem odru je nastopila osnovnošol-
ska skupina Jaka Štoka iz istoimenskega
dramskega društva. Zanje sta Kim Furlan
in Tina Renar prosto po Olgi Pavšič,
Charlesu Perraultu in Eli Peroci priredili
igrico Pepelkin čevelj, ki se suče okoli te-
ga znanega pravljičnega motiva, a seve-
da malce drugače, in vpleta v pravljico
o Pepelki tudi druge pravljične junake,
kot npr. Muco Copatarico in njeno po-
močnico Muco, ki se kar ne moreta zne-
biti številnih čevljev, Spidermana, v ka-
terega je zaljubljena Pepelka, Lepotico
Belle, Sneguljčico … Pravzaprav je to igra
v igri, ko si bratec Blaž in sestrica Ida –
po obveznem prepirčku - pomagata na-
pisati obnovo pravljice o Pepelki oz. iz-
virno različico te pravljice, ki oživi v do-
mišljiji malih piscev in v kateri se še sa-
ma znajdeta. Čeprav hitro, je bilo men-
javanje scen nekoliko moteče in skoraj-
da nepotrebno – različna prizorišča bi
bila lahko nakazana bolj stilizirano. Mali
igralci so dobro ob-
vladali kar precejšnje
besedilo, podajali pa
so ga nekako “odmak-
njeno”, ne da bi se
prav vživeli v doga-
janje, ki bi terjalo
večjo razgibanost. Pi-
sano noto igrici so go-
tovo dali bleščeči ko-
stumi.
Ob koncu večera je na
zunanjem odru, pod
jasnim luninim si-
jem, spet zavladalo
pravljično vzdušje: v
skrivnosten svet treh
malce raztresenih
čarovnic, Berkice, Čokoline in Modke,
sta gledalce popeljala Miha in Sanja, brat
in sestra (Boštjan Petaros, Maja Mo-
chor), protagonista igre Čarobno ogle-
dalo. Uprizoril jo je Slovenski oder, ki
deluje pod okriljem Radijskega odra.
Tekst je napisala mentorica in režiserka
Lučka Susič, ki je bila s svojimi igralci in
dramskimi deli vsakič prisotna na ma-
vhinjskem festivalu in ima na Tržaškem
velike zasluge za širjenje gledališke
umetnosti med odraščajočo mladino in
otroki. V središču je ogledalo, ki se iz-
kaže kot čarobno; razbil ga je Miha ob
brcanju žoge v stanovanju, čeprav mu je
to oče strogo prepovedal. V iskanju no-
vega, da bi se izognil kazni, prideta otro-
ka do čudne trgovine “Slaš-knji-tik
(slaščičarne-knjigarne-butika), v kateri
domujejo tri čudne prodajalke-čarovni-
ce. Enako ogledalo ima čarovnica Ani-
ratak. Pri njej se po čarovniji znajde Mi-
ha in reši njo in njene uročene služab-
nike gusarje. V srečen konec so vpletene
poučne misli, naj se otroka ne gledata
preveč v ogledalo, da jih ne bo le-to
osvojilo, kot se je zgodilo Aniratak, ki je
postala samovšečna grabežljivka, in tudi
priporočilo, naj se še vrneta v trgovino
kupit kako knjigo. Male gledalce je naj-
bolj pritegnil “čarovniški” trenutek, ko
je Miha s čarovniškim izrekom ob ob-
vezni umetni meglici in pobliskavanju
rdečih luči “izginil” in se znašel pri
čarovnici in malih gusarjih.
Petek, 26. junija 2015
Pravljična nit se je vila tudi v dveh pet-
kovih predstavah. Na odru pod šotorom
sta Otroška dramska skupina Breg in Ba-
letna skupina Prešeren (SKD Slovenec in
SKD F. Prešeren) uprizorili igrico Naša
pravljica, ki jo je zanje napisala Boža
Hrvatič in jo tudi zrežirala. V drama-
turško malce ohlapni zgradbi, ki je večji
del uprizoritve prepustila plesni govori-
ci, najbolj izstopa sočna narečna govo-
rica pradeda. Zelo dosledno, tudi glede
mimike in gibov, je ta lik, ki pripoveduje
resnične zgodbe iz svoje mladosti – z ra-
zliko malce izumetničenih babičinih
pravljic – upodobil Jan Cermelj, ki se je
izkazal s pristnim narečnim naglasom.
Kako se lahko sladka pravljična vsebina
spremeni v moreče sanje, je prikazalo
kar 32 otrok!
/ dalje prihodnjič
Iva Koršič
K
11. Zamejski festival amaterskih dramskih skupin
Čarobnost gledališke umetnosti se je
razlila po mavhinjskem trgu
Dramski odsek PD Štandrež, Mrtvi ne plačujejo davkov
Osnovnošolska skupina Jaka Štoka, Pepelkin čevelj
Slovenski oder, Čarobno ogledalo
Otroška dramska skupina Breg, Baletna skupina
Prešeren, SKD Slovenec in SKD F. Prešeren, Naša pravljica
Gledališka delavnica OŠ V. Šček iz Nabrežine, Pravljična degustacija
Kultura 2. julija 2015 9
O vlogi žensk v zaledju soške fronte in v
begunstvu na slovenskih tleh
Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in
ustanova Fundacija Poti miru v Posočju sta pripravila razstavo o vlogi
žensk v zaledju soške fronte in begunstvu na slovenskih tleh.
Razstava bo v Kobaridu na ogled do novembra, kasneje jo bodo selili
še drugam. Zgodovinar Tadej Koren iz Fundacije Poti miru je za STA
povedal, da je razstava del letošnjih obeleževanj spominov na začetek
vojne vihre v Posočju. Med leti 2014 in 2018 bodo vsako leto pripravili
večjo razstavo na temo dogodkov pred sto leti. Lani so v Kobaridu
pripravili razstavo o položaju žensk na predvečer prve svetovne vojne,
ki so si jo lahko ogledali tudi v Kopru, Trstu, Sežani in Šmartnem v
Goriških Brdih. Letošnja razstava je osredotočena na moški in ženski
pogled na vojno skozi citate pisem in dnevnikov ter na problematiko
umika civilnega prebivalstva po začetku soške fronte. Z razstavljenimi
plakati si želijo dotaknili predvsem družine, morale, prehrane,
strežnic, šolstva, trga delovne sile, vojne propagande ter ženske
kriminalitete in subverzivnosti v letu 1915. Na razstavi so na ogled
fotografije, časopisni članki in telegrami z begunsko tematiko ter
različni predmeti, predvajali pa bodo tudi dokumentarni film Nadje
Velušček in Anje Medved iz leta 1999 Niso letele ptice. Leta 1915
se je val množičnega navdušenja nad vojno po prvih mesecih
vojskovanja že polegel. Naraščalo je število padlih, vojaški stroj je
potreboval vedno nove obveznike, medtem ko so se v zaledju front
bolnišnice po vsaki bitki polnile z ranjenci in pohabljenimi. V večjih
mestnih središčih so bili čedalje bolj vidni znaki pomanjkanja, ki je
tako kot v številnih avstrijskih mestih tudi v Ljubljani, Kopru in Trstu
pognalo najrevnejše ženske na ulice z zahtevo po pravičnejši preskrbi
z najnujnejšim. Zaradi izginotja mnogih prehrambnih izdelkov se je
korenito spremenil jedilnik, cvetel je črni trg in ženske so bile pogosto
kršilke vojnih zakonov. Napori vojskujočih se armad so zahtevali
čedalje večji angažma civilnega prebivalstva. Žensko prevzemanje
domačih gospodarstev, navadno moških opravil in poklicev, je bilo v
skladu z vojnim časom in potrebami. Vojaške in civilne oblasti pa so
skrbele zlasti za to, da bi civilno prebivalstvo ne glede na spol delovalo
v korist končne zmage. Začetek spopada v Posočju spomladi 1915
je na obeh straneh fronte potisnil civilno prebivalstvo v pregnanstvo.
Na italijanski strani bojne črte se niso znašli samo avstrijski državljani
in državljanke italijanske narodnosti, temveč tudi slovenske in
nemške, ki so bili izseljeni v notranjost države.
Razstava v Kobaridu Ljubljana / Muzej novejše zgodovine
Pot domov
  Muzeju novejše zgodovine
v Ljubljani so na dan mu-
zejskih odprtih vrat odprli
razstavo, ki je posvečena stoletnici
bojev ob reki Soči in sedemdeseti
obletnici konca druge svetovne
vojne. Predstavljenih je 26 zgodb
slovenskih vojakov in njihovega
vračanja domov z bojišč, iz inter-
nacije, predvojnega, medvojnega
in povojnega zapora ter drugih tra-
gičnih prizorišč. Na velikih okro-
glih panojih si je mogoče ogledati
opis njihovih poti, obenem pa so
razstavljene slike in predmeti, ki
nam slikoviteje prikazujejo večkrat
že pozabljene ali zamolčane strani
slovenske polpretekle zgodovine.
Moderni vojni – piše v obširnem
katalogu - sta prinesli spremembo
v vojskovanju, ki se ni več dotikala
samo vojakov na fronti, pač pa tudi
civilistov ne glede na spol in sta-
rost. Zaradi sumničenja o ogrožan-
ju državne varnosti so bili civilisti
izpostavljeni vsakovrstnim prego-
nom, izgonom v zapore ali dru-
gim oblikam konfinacij, ki so med
drugo svetovno vojno postala kon-
centracijska taborišča načrtnega
množičnega pobijanja.
Razstavo je odprla direktorica mu-
zeja Kaja Širok, ki je besedo predala
avtorjema postavitve, Moniki Ko-
kalj Hočevar in Marku Štepcu. V
bogatem katalogu so zbrana
pričevanja 60 povratnikov. Med te-
V mi je Primorska dobro zastopanaz vojaki, zaporniki in prekomorci.Ivo Jevnikar je prispeval zapis o pa-
dalcu Josipu Dolencu z Opčin, ki
so ga Britanci leta 1940 zajeli, ko
je bil kot mehanik na italijanski to-
vorni ladji. Leto dni je bil v britan-
skem taborišču v Indiji. Ko je izve-
del, da v Egiptu zbirajo prostovol-
jce za Jugoslovanski kraljevi gardni
bataljon, se je takoj javil, da bi s
svojimi močmi pripomogel k
osvoboditvi Primorske. Opravil je
vse možne tečaje, postal tolmač,
radiotelegrafist in padalec. Maja
1944 se je s padalom spustil k par-
tizanskemu 9. korpusu, saj je že le-
to prej zaprosil za vstop v NOV in
bil sprejet. Decembra 1945 so ga
aretirali v Ljubljani, nato je za njim
izginila vsaka sled kot za še enaj-
stimi primorskimi padalci od
skupnih 27. Nova oblast je sumila,
da vohunijo za zahodne zaveznike,
čeprav je bil Josip Dolenc predvoj-
ni komunist.
Prisotna sta bila tudi najstarejša
pričevalca 96-letni Virgilij Tavčar,
ki se je rodil v Trstu, odraščal pa na
Krasu. Kot italijanski vojak se je bo-
ril v Ukrajini, nato je ob napredo-
vanju Rdeče armade peš prehodil
300 kilometrov do Kijeva. Po 8.
septembru 1943 se je pridružil par-
tizanom.
93-letni Anton Sever doma iz Go-
rice je bil kot otrok oboževalec
slavnega pilota Josipa Križaja. V
italijanski vojski je pilotsko šolo
opravil pri Ferrari. Ko so se zavez-
niki izkrcali na Siciliji, se je predal
Angležem, ki so ga prepeljali v Afri-
ko. Kot večina pirpadnikov kralje-
vega gardnega bataljona se je
odločil za partizane v želji, da bi
pomagal osvoboditi zasužnjeno
Primorsko.
Slavnostni govornik je bil na od-
prtju nekdanji interniranec in
predsednik Mednarodnega odbo-
ra Koncetracijskega taborišča Mau-
thausen Dušan Stefančič, ki je opi-
sal dramatično potovanje iz osvo-
bojenega taborišča domov.
Med slovesnostjo je Muzej podelil
nazive in diplome Ambasadorjev
Muzeja novejše zgodovine za-
služnim zunanjim sodelavcem.
Direktorica Kaja Širok je visoka
priznanja podelila Petru Gspanu,
Dušanu Stefančiču, Antonu Ježu,
Dušici Kunaver in Saši Rudolfu,
prvemu glavnemu uredniku slo-
venskih radijskih in televizijskih
informativnih oddaj družbe RAI,
ki je muzeju predal dragocene do-
kumente, fotografije in predmete
očeta, prof. Ivana Rudolfa. Ta je
med vojno v Afriki zbiral primor-
ske fante, italijanske vojne ujetnike
in jih kot prostovoljce uvrščal v Ju-
goslovanski kraljevi gardni batal-
jon, da bi se aktivno vključlili v boj
za osvoboditev in priključitev Pri-
morske Jugoslaviji. V Kairu je prof.
Rudolf izdajal časopis Bazovica in
knjižno zbirko Šotorska knjižnica.
V utemeljitvi je še rečeno, da Saša
Rudolf spodbuja posameznike k
zavedanju pomena ohranjanja za-
puščin zgodovinske vrednosti v
Muzeju novejše zgodovine Slove-
nije.
  od uredniškim vodstvom Marije Pirjevec je
nedavno izšel dopolnjen zbornik prispevkov
s simpozija o Ivanki Hergold (1943, Gradišče
pri Slovenj Gradcu – 2013, Trst). Publikacija je v ce-
loti posvečena pisateljici in pesnici, ki je predvsem
iz Trsta pomembno zaznamovala slovensko kulturo
na obeh straneh meje.
V kolikšni meri je Zbornik za Ivanko Hergold do-
polnitev posameznih nastopov s simpozija, niti ni
bistveno. Pomembno je predvsem, da skozi pogle-
de različnih avtorjev temeljiteje
spoznavamo literarno, prevajal-
sko, publicistično in kritiško delo
Ivanke Hergold. Avtorica je zlasti
zadnja leta - verjetno tudi po la-
stni volji - živela nekako odmak-
njena, na robu javne pozornosti,
ki se ji je pravzaprav zavestno izo-
gibala vse ustvarjalno življenje.
V knjižni obliki je izšlo sedem
njenih del (v obdobju 1972 –
2008), v tržaškem Slovenskem
stalnem gledališču so uprizorili
njeno dramo Paracels (1984),
Radio Trst A je predvajal njene ra-
dijske igre, med njimi tudi dra-
matizacijo romana Nož in jabol-
ko (1991), po libretu, katerega
vir je avtoričina kratka proza Po-
joči oreh, pa je skladatelj Pavle
Merku' napisal radijsko operno
enodejanko (1987), TV Slovenija
je predvajala njeno dramo Suha
leta (1976). K opusu Ivanke Her-
gold sodi pet enournih video po-
snetkov o delu tržaških kulturni-
kov, poleg tega pa tudi vrsta člankov, recenzij,
spremnih študij v knjižnih izdajah drugih avtorjev,
obsežen je seznam njenih prevodov, večinoma iz
italijanščine (za SSG Trst in več založb), … V bazi
podatkov COBIB. SI (Narodna in univerzitetna
knjižnica Ljubljana) najdemo kar sto petinpetdeset
zadetkov, povezanih z avtorstvom Ivanke Hergold!
Igor Škamperle je v zborniku zapisal: “ … Ocena
njenega literarnega dela še ni zaokrožena in ostaja
slej ko prej odprto polje različnih poskusov branja
in analize”.  (Zbornik/dalje Zb. /., str. 41) In nato:
“To je prava, čista literatura, ki govori o notranjih
plasteh človeka … V čisti obliki pa se to v prozi Ivan-
ke Hergold kaže v težkem in zapletenem iskanju
intimne bližine do druge osebe”.  (Zb., str. 46)
Primerjava s sporedom simpozija in natisnjeno
knjigo sicer pokaže, da je knjigi dodanih več temel-
jnih tekstov. Naravno je, da so avtorji svoje tekste
za knjižno izdajo posebej pripravili, opremili z viri
in literaturo ipd. Objavljeni so prispevki Borisa Pa-
horja, Marka Sosiča, Borisa Paternuja, Denisa Po-
niža, Marije Cenda, Igorja Škamperleta, Loredane
Umek, Vilme Purič, Marka Kravosa ter dva teksta iz
zapuščine Ivanke Hergold. Neva Zaghet in Kajetan
Kravos sta prispevala izbrano bibliografijo Ivanke
Hergold ter kratke notice o avtorjih, ki so pri na-
stanku zbornika sodelovali.
Visoko spoštovanje do Hergoldove in njenega dela
utemeljeno
izražajo vsi av-
torji zapisov v
zborniku.
Večina nasto-
pov ohranja
predvsem stro-
kovno distan-
co, nekateri pa
le imajo opaz-
no osebno no-
to. Boris Pahor
je kot poklon
Ivanki Her-
gold na svoj
način nanizal
nekaj kratkih
spominov, saj
se je veliko uk-
varjala z njego-
vimi deli. Pro-
blemsko, a še
najbliže
spoštljivi oseb-
ni ravni se je
izrazil Marko
Sosič, zadovoljen, da je simpozij namenjen “najbolj
pronicljivemu avtorju tega prostora” (Zb., str. 12),
pri čemer se ni izognil omembi “ostrega značaja”
Hergoldove, ki pa je bil predvsem obrambna drža,
kajti v Trstu del novega okolja pisateljice ni spreje-
mal, “ker je v svoji literaturi in življenju brezkom-
promisno iskala resnico o sebi in posledično tudi
o družbi in ljudeh …”.  (Zb., str. 11)
Podobno ugotavljamo, ko kasneje, čez nekaj deset
strani zbornika, beremo tekst Marka Kravosa z na-
slovom O neznanih besedilih Ivanke Hergold. Gre
deloma tudi za osebno zgodbo, saj sta Hergoldova
in Kravos bila življenjska sopotnika dvajset let. Na-
letimo pač na še neposrednejši vpogled, pravzaprav
na izpoved, ki razkriva oba ustvarjalca, njuno zares
raznoliko ustvarjanje in značilnosti življenjskega
sloga, rekli bi trmasta samosvojost, neuklonljivost,
poudarjena distanca do prevladujočih literarnih in
družbenih tokov, nemalokrat tudi intim-
na asinhronost. Zelo zgovoren je Kravo-
sov zapis o problemih, ki jih je Ivanka
Hergold imela z vživljanjem v tržaški in
zamejski svet od preselitve v Trst, se pravi
od zgodnjih sedemdesetih let dalje: “Ta
svet je bil tako do umetnikov kot do vsakršnih
prišlekov z diplomo iz Ljubljane od nekdaj sum-
ničav in skoraj sovražno razpoložen. Vse je moralo
biti tako ali drugače profitno, za žep ali za 'našo
stvar'. ” (Zb., str. 62)
Med referati v knjigi sicer ni na programu simpozija
napovedanega prispevka Irene Žerjal o poeziji Ivan-
ke Hergold. Vendarle njeno mladostno pesništvo,
ki pa je v zbirki Ponikalnice izšlo šele leta 2008, ni
prezrto. Z zbirko (Ponikalnice) se je na simpoziju
in nato v knjigi ukvarjala Vilma Purič in o njej pravi
na koncu: “Zbirka pesmi v prozi Ponikalnice pred-
stavlja najskrajnejšo ravnino tržaškega moderniz-
ma …”.  (Zb., str. 60)
Kot rečeno, na dnevnem redu simpozija ni bilo še
nekaj drugih tem, ki pa so v zbornik vendarle
uvrščene, saj so vsebinsko zelo pomembne. Iz De-
lovih Književnih listov ponatisnjen in dopolnjen
zapis Borisa Paternuja nosi naslov Pripoved Ivanke
Hergold. V njem ugledni literarni zgodovinar pou-
dari avtoričino pomembno mesto v slovenski prozi
vse od romana Nož in jabolko (1980) dalje. “ … ro-
man Nož in jabolko si lahko ogledamo tudi kot mi-
niaturni literarni zemljevid, ki daje orientacijo v
vse predele raznovrstnih pripovedi Ivanke Hergol-
dove: v poezijo, osamosvojeno v zbirki Ponikalnice
(Trst, 2008), v dramatiko z opaznejšim delom Pa-
racels (Sd, 1985; Trst, 2008) in v kratko prozo, ki je
sploh temeljno območje njenega opusa, z vrhom v
zbirki novel Pojoči oreh (Trst, 1983), je zapisal pro-
fesor Paternu.  (Zb., str. 18)
Prav tako lahko preberemo odlomek eseja Ivanke
Hergold o Pahorjevem romanu Nekropola (Zb., str.
69). Ključni vstop v ustvarjalni in nazorski svet Her-
goldove daje intervju (Zb., str. 89), najden v pisa-
teljičini zapuščini, pripravljen pa za Nevenko Ku-
lovec (2002, vprašanja niso ohranjena).
Sicer pa med avtorji prispevkov na simpoziju in na-
to v zborniku najdemo še nekatere najvidnejše slo-
venske teoretike in literate.
Tako se Denis Poniž zelo natančno ukvarja z dramo
Paracels, edinim v tržaškem gledališču (SSG) upri-
zorjenim odrskim tekstom Ivanke Hergold. Po-
nižev esej je temeljita analiza problematike, kakor
je upodobljena v Paracelsu, hkrati pa ponudi tudi
kritičen pregled raznorodnih recenzentskih odme-
vov na tržaško uprizoritev. Kopja kritikov – naj ome-
nimo le nekatere - so se namreč lomila ob tem, na
kratko, ali gre za zgodovinsko perspektivo ali predv-
sem za “pomisel o času, v katerem živimo” - kar je
že ob premieri (1984) opazil Marij Čuk. Vasja Pre-
dan je Paracelsa še jasneje označil kot “dramo s
transhistoričnimi ambicijami”, čemur pa je – sicer
ne čisto odkrito - oporekal Andrej Inkret. Bogomila
Kravos celo meni, da je Paracels “prispodoba avto-
ričinega počutja v tržaškem okolju …” Kakorkoli,
Poniž je intenco Paracelsa obravnaval z vseh
možnih vidikov, čemur je sledilo izrazito naklon-
jeno stališče s končno trditvijo: “Zato je Paracels
drama, v kateri si zgodovina in sodobnost podajata
roke”.  (Zb., str. 33)
Marija Cenda se je osredotočila na novelo Dido, ki
je izšla že leta 1974. Novelo uvršča med najznačil-
nejše avtoričine “revizitacije” klasičnih mitov. Dido
ni, pravi Cendova, “parafraza zgodbe o Eneju in
Didoni”, kajti “od antične predloge je Hergoldova
ohranila le nekaj pripovednega ogrodja in imen”.
(Zb., str. 37)
Kako odločilno sled je – “rafinirana modernistična
ubeseditvena tehnika” (Zb., str. 62) - v prozi Ivanke
Hergold pustila v pisanju tržaških avtorjev, razisku-
je Loredana Umek. Kratek roman Nož in jabolko
(1980) že po besedah Borisa Paternuja pomeni naj-
bolj “tržaško” delo Hergoldove. Loredana Umek li-
terarni postopek Hergoldove podrobno razčlenjuje
med drugim kot “postopno introspektivno pogla-
bljanje v intimno čutni svet ženske psihe skozi
prvoosebni neslišni govor toka zavesti …” (Zb., str.
48), pri čemer njen vpliv opazi pri nekaterih drugih
tržaških avtorjih, posebej pa izpostavi tri; pravi celo,
da gre za “vzorčne primere” iskanja “… drugačnih
možnosti … ubeseditve” (Zb., str. 50). Umekova to-
vrstno modernistično zgradbo prepoznava v sta-
rejšem opusu Marka Sosiča (“Pripovedna naravna-
nost skozi potujitveno perspektivo …”, Zb., str. 51),
ter celo v Sosičevem najnovejšem romanu Ki od
daleč prihajaš v mojo bližino (2012). Izpostavi še
Igorja Škamperleta (“bivanjska razdvojenost” v
prvencu Sneg na zlati veji, 1992, Zb., str. 51) in Vil-
mo Purič (roman Brez zime, 2012, ki je t. i. dvojna
pripoved, “ki … odstira intimno bivanjsko stisko …
z umetniško ubeseditvijo resničnosti”. Zb., str. 52)
Med več ključnimi osebami pri izidu knjige je tudi
Kajetan Kravos, pisateljičin sin, sicer biolog in uvel-
javljen ornitolog. Knjigo je oblikoval ter prispeval
nekaj fotografij iz družinskega arhiva ter vrsto iz-
vrstnih lastnih posnetkov iz narave, na katerih so
pogosto v ospredju motivi grčasto razraščenih ko-
renin in dreves v boju za prostor in ptice v letu, kar
vsekakor lahko dojemamo kot simbolično upodo-
bitev ali metaforo življenja in mnogožanrskega
ustvarjanja Ivanke Hergold. Simpozij je 4. aprila
2014 na Opčinah pri Trstu organiziralo Slavistično
društvo Trst – Gorica – Videm. Založnika knjižne
izdaje sta Sklad LIBERO in Zora Polojaz.
Na koncu velja poudariti, da je Zbornik za Ivanko
Hergold resnično bogata, čeprav kar (pre) drobna
knjiga (111 strani) z naklado komaj 300 izvodov. V
zborniku objavljene študije pa so vsekakor izjemno
pomembna in večplastna dopolnitev védenja o
osebnosti in avtorskem delovanju Ivanke Hergold,
hkrati pa veliko povedo tudi o razmerah v tržaškem
okolju zadnjih nekaj desetletij.
Peter Kuhar
P
Izšla je dopolnjena publikacija prispevkov s simpozija 
Zbornik za Ivanko Hergold
Tržaška2. julija 201510
Lepo praznovanje 
na Pesku
V nedeljo, 21. junija, sta Daniela
in Giorgina Piščanc praznovali
50. rojstni dan. Naprej sta se v
cerkvici na Pesku ob lepem,
doživetem bogoslužju zahvalili
Bogu. Nato v bližnji restavraciji
pa še v dobri družbi sorodnikov
in prijateljev se veselili ob izvrstni
večerji in veselem petju. Da bi
njuno življenje bilo še tako naprej
deležno božjega blagoslova jima
želijo družine Piščanc.
ZKB / Delovna praksa v Bruslju
Tržačanka iz Milj, Lara Devetak, bo prihodnjih šest mesecev
preživela na študijski in delovni praksi v Bruslju, in sicer v
povezovalni pisarni dežele FJK: to izkušnjo ji je omogočila tudi
štipendija Zadružne kraške banke z Opčin. Lara Devetak je svojo
študijsko smer usmerila v proučevanje novih načinov financiranja,
ki jih Evropska unija namenja svojim članicam. Lara je tudi ob že
bogati mednarodni izkušnji na Ekonomski fakulteti Univerze v
Ljubljani končala smer Business Administration program z
diplomsko nalogo, v kateri je
poglobila ravno te inovativne
politike Evropske unije s
poudarkom na malih in srednjih
podjetjih, ki poslujejo v Italiji in
Sloveniji.
Tovrstno življenjsko izkušnjo
omogoča načrt, katerega nositelj je
Deželna zveza zadružnih bank FJK.
Štipendija je namenjena strankam
oziroma članom bančnih ustanov,
včlanjenih v Deželno zvezo
zadružnih bank, in njihovim
otrokom, ki so diplomirali iz prava,
politologije, ekonomije, agronomije;
imeti morajo opravljeno diplomo
druge stopnje v evropskih študijih in hkrati dobro obvladati
angleščino. Tudi starost je pri tem pomembna, saj kandidati ne
smejo imeti več ko 28 let.
Posvet o slovenskem jeziku in kulturi med mladimi Italijani
Pripadnost je imeti drugega v sebi
Slovenski jezik in kultura dobivata svoj (upravičeni) prostor v
tržaškem mestnem življenju. Postajata vidna in sliš (a) na med
prebivalstvom, primerov slabe prakse je vse manj, nove generacije
poganjajo preporod dvojezičnega, pravzaprav kar večkulturnega
mesta.
Polni sreče in zaupanja v prihodnost smo številni šolniki, novinarji
in javni delavci zapuščali prostore večstopenjskega zavoda Iqbal
Masih na Melari v Trstu, kjer se je pred nedavnim zvrstil javni posvet
o slovenščini med mladimi Tržačani. Učiteljiščniki so na njem
predstavili konkretne dosežke na področju srečevanja in
medsebojnega spoznavanja dveh avtohtonih etničnih komponent
mesta, in sicer preko šolskih in izvenšolskih projektov učenja
slovenskega jezika in kulture ter integracije med obema
skupnostima.
Plodno in navdihujoče srečanje so uvedli številni predstavniki javnih
uprav, začenši z direktorjem deželnega šolskega urada Pietrom
Biasiolom, ki je spodbudne novosti na področju integracije mestnih
komponent definiral kot inovacijo k normalnosti. Predsednik
komisije za izobraževanje dežele FJK Franco Codega je ta projekt
imenoval za pravo “dobro šolo” in ima slovensko prisotnost v
srednjeevropskem mestu kot bistveno za njegovo identiteto.
Pozdravom ravnatelja gostujoče šole Andree Bona in sektorske
občinske odbornice Antonelle Grim so sledili junaki dneva, dijaki in
profesorice tržaških šol, ki italijanskim dijakom ponujajo kurikularni
predmet slovenščine.
Alessandra Goruppi je najprej spregovorila o projektu “Tu smo doma-
Qui siamo a casa”, ki od leta 2007 udejanja izmenjave med
kulturama, ki sta geografsko blizu, a zgodovinsko daleč. Prepoznati
našo identiteto v različnosti soseda: ta cilj tečajev in projektov
italijansko-slovenskega srečevanja dosegajo s promocijo znanja,
dialoga, skupnih izkušenj, učenja jezika in kulture, spoznavanja
območja. Aktivna šola ter skupinske delavnice v mestu in na Krasu
spodbujajo jezikovne in kulturne spretnosti ter odkrivajo skupne
korenine vseh Tržačanov.
Docentke šole Rismondo so predstavile slovenščino kot kurikularni
predmet v italijanskih šolah. Didaktika, kultura, interdisciplinarnost
in medkulturna zavest potekajo preko aktivnega dela, pa tudi
učbenikov Dobrodošla slovenščina 1-3, namensko pripravljenih za
italijanske šolarje.
Sorodni projekt učenja v Miljski šoli je predstavila Robi Lena, Irina
Cavaion pa se je sprehodila skozi ostale pozitivne izkušnje dialoga
na Tržaškem. Po izkušnjah je sledil razmislek. Ksenija Dobrila je
izvedla utemeljitev “zakaj, kje, kako”? Norina Bogatec in Veronika
Lokar pa sta temo zaokrožili z izsledki raziskav in mnenj učencev
ter njihovih staršev.
Tretji sklop konference so organizatorji namenili perspektivam oz.
odprtim vprašanjem za nadaljnji razvoj projektov učenja slovenščine
v Trstu. Christina Biber je spregovorila o izobraževanju bodočega
učnega osebja, Tomaž Simčič je orisal njihovo umestitev v učne
razrede in lestvice ministrstva, končala pa je Oliva Quasimodo s
prispevkom o učenju slovenščine na ravni italijanskih višjih srednjih
šol.
“Pripadnost pomeni imeti druge v sebi”, so na steni avditorija
zapisani verzi Giorgia Gaberja.
Kratke Mladi Slovenci iz Argentine na obisku pri nas in v Sloveniji
V spoznavanju matične
domovine
  oletno sredozemsko vreme
je v petek, 26. junija, spre-
jelo v Sesljanskem zalivu
skupino slovenskih maturantov
iz Argentine, ki obiskujejo slo-
venski srednješolski tečaj v
Buenos Airesu v sklopu
tamkajšnje Slovenske hiše.
Gre za že tretjo ali četrto
generacijo povojnih mi-
grantov. Skupina sloven-
skih rojakov Rast XLIV (gre
namreč za 44. letnik matu-
rantov omenjenega sred-
nješolskega tečaja) je svoj
približno mesec dni dolg
postanek v matični domo-
vini začela prav v naših
krajih: njihova prva “po-
stojanka” po pristanku v
Ronkah je bil prav Sesljan-
ski zaliv, kjer so se mladi
Slovenci osvežili po naporni po-
ti.
Med Slovenci v Italiji so rojaki iz
Argentine preživeli dva dni. Na
poti so jih spremljali predstavniki
knjižnice Dušana Černeta, pred-
sednik Ivo Jevnikar jim je ob pri-
hodu tudi izrekel dobrodošlico.
15 deklet in 9 fantov, ki so k nam
prišli v spremstvu treh voditeljev,
je Jevnikar nagovoril na dvorišču
P domačije Pipan – Klarič v Ma-vhinjah. Na kratko jim je pred-stavil delovanje Slovencev v Ita-
liji ter v prvi vrsti podčrtal, da so
Slovenci v Trstu, Gorici in v Be-
neški Sloveniji ne samo družbe-
ni, kulturni in narodni subjekt,
temveč tudi politični z izvoljeni-
mi predstavniki v krajevnih upra-
vah. Besedo je nato prepustil dve-
ma od izvoljenih predstavnikov.
V imenu uprave občine Devin-
Nabrežina je fante in dekleta poz-
dravila odbornica za kulturo Ma-
rija Brecelj. “Tudi sama sem bila
rojena v Argentini”, je najprej
spregovorila Brecljeva ter nato na
kratko predstavila občino, ki jo
soupravlja. Gostom je izročila tu-
di spominsko darilo, knjigi Kro-
nika vasi pod Grmado Draga Sed-
maka in turistični priročnik Oku-
si zemlje in morja – nabrežinske
agrituristične poti. Prisotne je
pozdravil tudi podpredsednik
deželnega sveta Igor Gabrovec, ki
se je zaustavil pri zgodovinski pri-
sotnosti narodnih in jezikovnih
manjšin v Italiji, v prvi vrsti seve-
da slovenske. Dijakom in njiho-
vim spremljevalcem je v spomin
podaril zbornik o naši deželi. Pri-
sotne je nazadnje pozdravila v
imenu Mladih za prihodnost tu-
di Giulia Leghissa. Uradnemu de-
lu je sledila pogostitev s tipičnimi
kraškimi dobrotami in ob pristni
narodno-zabavni glasbi. Fantje
in dekleta so dokazali pri tem
precejšen temperament in se
brez vsakršne odvečne sramežlji-
vosti takoj odpravili na plesišče.
Popoldanska pogostitev se je tako
spremenila v pravo veselico, ki jo
je skupina mlajših rojakov iz Ar-
gentine še popestrila s predstavit-
vijo recitacije, ki so jo pripravili
za več javnih nasto-
pov v matični domo-
vini.
Potem ko so prejšnji
petek preživeli na
Tržaškem, se je pisana
skupina v soboto od-
pravila še na spozna-
vanje Slovencev v Go-
rici. Od nedelje pa so
v Ljubljani. Tam se bo-
do udeležili desetd-
nevne poletne šole
slovenskega jezika. Ob
tem se bodo udeležili
tudi 22. Tabora Slo-
vencev po svetu in pri-
reditve Dobrodošli doma (4. ju-
lija na Ptuju), ki jo prireja Repu-
blika Slovenija za Slovence v za-
mejstvu in zdomstvu. Med glav-
nimi podvigi je tudi načrtovan
pohod na Triglav in obisk ko-
roških Slovencev v Celovcu. Ob
vrnitvi domov se bodo na
krajšem turističnem obisku usta-
vili še v Benetkah in Rimu.
AČ
Končala se je sezona Društva slovenskih izobražencev
O Josipu Pangercu, plemenitem
slovenskem rodoljubu
  osip Pangerc – Plemeniti slo-
venski rodoljub. Tako nosi
naslov nova knjiga, ki jo je iz-
dala založba Mladika in jo je
za konec svoje plodne kulturne
sezone predstavilo Društvo slo-
venskih izobražencev na zad-
njem srečan-
ju, v četrtek
pod junijski-
mi zvezdami
na trgu v Do-
lini, v sode-
lovanju z
Občino Doli-
na, KD Va-
lentina Vod-
nika in Sred-
njeevropske-
ga Inštituta
za zgodovi-
no in kultu-
ro “Josip Pangerc”. Nadia Roncel-
li je v imenu založbe predstavila
tako knjigo, sad večletnega razi-
skovanja, kot njenega avtorja
Marca Manina, ki se ji je posvetil
z veliko vnemo. Zbiral je slike in
dokumente - skupno jih je 290 -
s konca 18. in začetka 19. stoletja,
J ki jih je odkril v družinskem ar-hivu rodbine Pangerc.Tako o knjigi kot o liku Josipa
Pangerca so poleg avtorja sprego-
vorili režiserka Loredana Gec,
urednica Nadia Roncelli, zgodo-
vinar Tomaž Simčič in kulturni
delavec Vojko Kocjančič. V ime-
nu Občine dolina je prisotne poz-
dravil podžupan Goran Čuk. Za
glasbene intermezze je poskrbel
duo violine in viole, Dragana Go-
jić in Lucija Dorfmann s tržaškega
konservatorija.
Loredana Gec je obnovila trilogi-
jo, ki jo sestavljajo dokumentarec
o J. Pangercu - predstavljen je bil
februarja letos, odprtje domačega
muzeja v aprilu in pa izid knjige
maja. Ta idealni trikotnik usodno
povezuje dve osebi, ki ju ločuje
124 let, to sta Josip Pangerc, rojen
leta 1868, in Marco
Manin, rojen leta
1992. Ta se je čutil,
da se mora na neki
način oddolžiti svoji
rodbini in še pose-
bej svojemu predni-
ku; tako se je na za -
četku porodila ideja
o dokumentarnem
filmu. Z omenjeno
trilogijo je po bese-
dah Loredane Gec
zapolnjen neki zgo-
dovinski manko, saj
“samo skupnost, ki se zaveda pre-
teklosti in je ponosna nanjo, ima
tudi svetlo prihodnost. Prav iz te
bi morali črpati navdih”.
Urednica založbe Mladika je v
glavnih obrisih predstavila po-
glavja tega celovitega dela.
Spremne besede so prispevali av-
strijski nadvojvoda in ogrski kral-
jevi princ Georg von Hasburg Lo-
thringen, veleposlanik RS v Av-
striji mag. Andrej Rahten, lju-
bljanski nadškof v pokoju Alojz
Uran, pooblaščena ministrica RS
mag. Anja Fabiani, zgodovinar Sa-
mo Pahor in javni kulturni dela-
vec Vojko Kocjančič. Najprej
spoznamo zgodovinski okvir te-
danjega časa, nato lik Josipa Pan-
gerca. Bil je angažiran na šol-
skem, glasbenem, družbenem in
političnem področju. Več manda-
tov je bil dolinski župan; ustano-
vil je celo Kneippovo zdravilišče
v Dolini.
Vojko Kocjančič je predstavil zgo-
dovino domačega kraja in spre-
govoril o revolucionarnem ob-
dobju konca 19. in začetka 20.
stoletja. To je bilo obdobje
revščine, velikega pomanjkanja,
visoke umrljivosti otrok in velike
nepismenosti, a tudi sedeža
učiteljskega društva in gradnje
šestih šol ter zadružništva.
Občina Dolina je spadala v istrsko
mejno grofijo, Josip Pangerc pa je
v njej odigral pomembno vlogo.
Tomaž Simčič je poudaril zlato
dobo tržaškega slovenstva, ki se
je kazala v kulturni, gospodarski
in politični rasti, vrednotah tako
slovenske kot slovanske narodno-
sti in v slogaškem narodnem gi-
banju.
Metka Šinigoj
Med Kontovelom in Prosekom
Odprtje nove cerkvice
  ribližno deset let je bila
zaprta, v njej so potekala
večletna restavratorska
dela, sedaj pa se končno kaže
v svojem nekdanjem blišču.
Novo cerkvico, tako domačini
imenujejo cerkvico na ovinku
med Kontovelom in Prose-
kom, da bi jo ločili od starejše
farne cerkve, so slovesno pre-
dali vaški skupnosti v nedeljo
s sveto mašo, ki jo je daroval
domači župnik Jože Špeh, in s
kulturnim programom. Cer-
P kvica je last vaške srenje,ki jo je na dražbi odkupilaleta 1796, kar je v našem
prostoru unikum, zgraje-
na pa naj bi bila okoli leta
1475. Znana je po drago-
cenih freskah in napisih v
glagolici iz 16. stoletja.
Slavnostni govor je imel
predsednik Jusa Kontovel,
zapela pa sta ženski pevski
zbor Prosek-Kontovel pod vod-
stvom Marka Štoke in moški
pevski zbor Vasilij Mirk pod
taktirko Aljoše Starca. Poseg, za
katerega sta na deželi uredila
finančno podporo deželna
svetnika
Mirko Špa-
capan in
Igor Gabro-
vec, del
sredstev pa
je poskrbel
tudi Jus
Kontovel, je
orisal resta-
vrator An-
drej Rupel.
Šlo je za ve-
lik praznik,
o katerem
bomo še
poročali, ko bomo objavili po-
govor s predsednikom jusa
Matjažem Rustjo.
Foto Damj@n
Tomaž Simičič, Vojko Kocjančič, Nadia Roncelli,
Loredana Gec in Marco Manin (foto Damj@n)
Tržaška 2. julija 2015 11
Obvestila
ACM (Apostolstvo sv. Cirila in
Metoda) iz Trsta vabi vse svoje
člane in vernike k slavju sv. Cirila
in Metoda v nedeljo, 12. julija, ob
17. uri na Vejno. Slovesno
somaševanje z duhovniki jubilanti
bo vodil letošnji koprski
novomašnik g. Blaž Lapanja. Pel
bo Združeni cerkveni pevski zbor,
ki ga vodi Edi Race. Zaželjene so
narodne noše in skavti.
Narodna in študijska knjižnica bo
v poletnih dneh, od 29. junija do
28. avgusta, odpr ta po
naslednjem urniku: pon., sre., pet:
od 8. do 16. ure; tor., čet.: od 11.
do 19. ure; Oddelek za mlade
bralce; pon., tor.: od 9. do 13.30;
sre., čet., pet. od 13.30 do 18. ure;
zaprto bo od 3. do 21. avgusta.
Odsek za zgodovino in etnografijo:
obisk po predhodnem dogovoru.
Zaprto: od 22. do 29. junija in od
10. do 14. avgusta 2015.
Narodna in študijska knjižnica v
Trstu išče dva sodelavca za
določen čas na Odseku za
zgodovino in etnografijo. Razpis z
opisom delovnih mest in pogoji za
prijavo je dosegljiv na spletni
strani www. knjiznica. it.
Darovi
Za katoliški tisk daruje Hedvika
Kandut 25 evrov.
Za rojansko glasilo “Med nami”
daruje Lidija Piščanc 10 evrov.
Prosvetni dom na Opčinah / Okrogla miza v organizaciji SSk
Javne uprave in slovenska
narodna skupnost v FJK
  o je Stojan Spetič stopil v
malo dvorano Prosvetnega
doma na Opčinah in ugo-
tavljal, kako malo občinstva se je
nabralo na večeru, ki ga je stranka
Slovenska skupnost priredila gle-
de vprašanja o deželni reformi
krajevnih uprav, je gladko dejal:
ta tema naše ljudi ne zanima, za-
vedali pa se bodo učinkov refor-
me šele potem, ko bo prepozno...
Besede deželnega tajnika KSI in
nekdanjega senatorja smo neko-
liko 'sfrizirali', saj je bila njegova
poved veliko bolj sočna: vsebine
njegove misli pa nismo nikakor
ponaredili. V njej se dejansko
zrcali tudi mnenje, ki ga stranka
Slovenska skupnost ima o zlogla-
sni reformi Serrachianijeve upra-
ve. Še več: na okrogli mizi, ki jo je
vodil odgovorni urednik Primor-
skega dnevnika Duško Udovič, je
bilo še enkrat razvidno, kako
krhka je politična naveza med
stranko lipove vejice in Demo-
kratsko stranko in kako lahko vsaj
v vidiku tolmačenja reforme od-
bornika Panontina govorimo o
novem idejnem zavezništvu med
SSk in skrajno levico. Politična
fantazija? Morda …
Pristone (resnici na ljubo se je na-
to zbralo kar lepo število poslušal-
cev) je uvodoma pozdravil novi
pokrajinski tajnik SSk za Tržaško,
Marko Pisani, ki se ga kot repen-
tabrskega župana reforma po-
bližje dotika. Pojasnil je, da raz-
prava o omenjeni temi sodi v nov
niz javnih srečanj o najbolj ak-
tualnih družbenopolitičnih te-
matikah, ki jih bo prirejala stran-
ka Slovenska skupnost tudi v so-
delovanju z drugimi strankami,
društvi in ustanovami. Nadvse
žgoča ostaja namreč tema o refor-
mi krajevnih uprav, ki bo globoko
zarezala v vsakdan prebivalcev
naše dežele, tudi naših slovenskih
ljudi ob obmejnem pasu.
“Nedvomno obstajajo razlogi za
to, da imamo na Tržaškem nezau-
panje do te reforme”, je dejal
Udovič in svoje besede povezal na
kopico nesrečnih potez, s kateri-
mi je deželna politika v zadnjih
petnajstih letih negativno učin-
kovala na naše področje (“Nobe-
na deželna uprava ni na primer
izdala popravnih izvedbenih ak-
tov glede začrtanih naravovar-
stvenih zon Sic in Zps... ”).
Vprašal je zato sogovornike o re-
sničnosti osrednje utemeljitve, s
katero deželna uprava brani refor-
mo, se pravi, da je nastala za to,
da bi racionalizirali stroške javnih
uprav na podlagi ukinitve pokra-
jin in prenosa njihovih kompe-
K tenc na občine in deželo, ustano-vitve medobčinskih zvez ter refor-me financiranja občin in novih
medobčinskih osebkov.
Varčevanje?
Deželni tajnik SSk in deželni svet-
nik Igor Gabrovec je dejal, da celo
funkcionarji na deželni ne bi ve-
deli odgovoriti na to vprašanje, saj
je besedilo reforme izredno zaple-
teno in megleno. Skratka: “Do-
kaznega gradiva, da bi s to refor-
mo začeli jasno varčevalno poli-
tiko, ni”! Nasprotnega mnenja sta
bila rajonski svetnik in tajnik kra-
jevnega krožka DS na Vzhodnem
Krasu Matej Iskra in Gabrovčev
kolega na deželi, svetnik Demo-
kratske stranke, Stefano Ukmar.
Po njunem mnenju so reforme
nujne: zlasti Ukmar je izpostavil
kronično bojazen, ki ga manjšina
ima pred novostmi. Stojan Spetič
je reformo uokviril v širšo dina-
miko nižanja demokratičnega za-
stopstva, ki jo državni upravitelji
izvajajo na pritisk mednarodnih
finančnih akterjev – dejanskih za-
kulisnih režiserjev vzvodov obla-
sti. Ti osebki čedalje silijo vlade
evropskih držav, da znižajo nivo
socialnih storitev. Ta načrt se ude-
janja s potezami, ki jim v politični
leksiki pravimo reforme. To poli-
tiko je v Italiji začel Monti, dosled-
no mu sledi sedanji premier Ren-
zi: volilni zakon, t. i. jobs act itd.
pomenijo po Spetičevem mnenju
nižanje ravni demokracije. To se
udejanja tudi z ukinitvijo orga-
nov, ki udejanjajo demokratično
zastopstvo: začelo se je z odpravo
Gorskih skupnosti pri nas, nadal-
juje se z ukinjanjem pokrajin in z
združevanjem občin, v prihodnje
morda tudi s poenotenjem dežel.
V naši deželi lahko tako politično
filozofijo še kako začutimo, saj
predsednica Serracchiani avtori-
tativno izvaja svojo politiko in ne
upošteva okvirnega zakona mini-
stra Del Ria, ki prav tako določa
racionalizacijo javnih uprav, “am-
pak na prostovoljni in dogovorje-
ni bazi, ne pod prisilo”. Po njego-
vem mnenju bo reforma Serrac-
chianijeve privedla do popolne
razlastitve kompetenc pri upra-
vljanju našega 'slovenskega' po-
dročja.
Razmerje moči
Spetič je s tem načel vprašanje, ki
ga je nato razvil Udovič. V ospred-
je namreč prihaja vprašanje o raz-
merju moči, ki ga bodo v novih
upravnih osebkih imele večje in
manjše občine. S tem je povezano
tudi vprašanje pisanja statutov
novih zvez, ko je mogoče še
iztržiti bolj smotrno in manj po-
razno razmerje med ‘velikimi’ in
‘majhnimi’. Gabrovec je vzel za
primer Tržaško, kjer bomo tvega-
li, da bo nov upravni osebek zgolj
podaljšana roka tržaškega občin-
skega sveta: občina Trst bo nam-
reč razpolagala s 15 glasovi na 25.
Dokaj ohlapna ostajajo zagotovila
sedanjega tržaškega župana Coso-
linija, češ da bo statut oblikovan
tako, da ne bo mesto samovoljno
diktiralo svojo politiko v nasprot-
ju s potrebami okoliških občin.
Ukmar meni, da bo vsekakor
težko, da bodo večje občine pre-
glasovale manjše, standard zaščite
se po njegovem mnenju ne bo
zmanjšal. Nasprotnega mnenja je
bil Spetič, ki je ugotavljal, da se je
v dosedanjih upravnih okvirih
zaščitni zakon udejanjil za pičlih
30%: “Kaj pa potem, ko bodo na
primer poenotili določene uslu-
ge: ali bodo te dvojezične ali ne?
” se je vprašal. Zamimiv je bil tudi
podatek, s katerim je postregel
nekdanji senator. Občinsko zvezo
na Tržaškem niso pristojni na
deželi hoteli razdeliti na več
ločenih enot: to po Spetičevem
mnenju z namenom, da bi lahko
tržaška občina ostala v priviligira-
nem položaju. Največji občinski
osebki v ostalih medobčinskih
zvezah štejejo največ do 60 tisoč
prebivalcev! “Kaj pa Benečija? ”
se je vprašal nekdanji senator: tu
se namreč snujejo take občinske
zveze, ki bodo izničile avtonomi-
jo slovenskih občin. Ni naključje,
da se prav zdaj v Benečiji krepijo
protislovenski glasovi. “S to refor-
mo zapravljamo Benečijo, na po-
dlagi katere smo 50 let vodili bit-
ko za zaščitni zakon. To je sramo-
ta”! je dejal in napovedal, da bo
levica začela zbirati podpise za re-
ferendum zoper ukinitev zakona
v primeru, da upravno sodišče ne
bo sprejelo vloženega priziva (tu-
di s strani nekaterih 'slovenskih
občin'). Tudi Gabrovec je ostro
ocenil prevlado tržaške občine in
odklonilno stališče deželne upra-
ve, da bi na Tržaškem ločili Trst
od 'ostalega', tako kot so to nare-
dili na primer v Kanalski dolini.
Po njegovem mnenju ostaja le
eno: “Ali postane Trst v celoti dvo-
jezičen ali tvegamo znižanje ravni
slovenščine v odnosu do javne
uprave v okoliških občinah”, je
gladko (in grenko) pripomnil
deželni tajnik SSk.
Razprava
Debato je odprl gostitelj Pisani in
zaupal, da mu je v pogovorih od-
bornik Panontin zagotovil, da re-
forma ne bo prinesla večjega pri-
hranka manjšim občinam, prej
obratno: prebivalci Repentabra
bodo plačevali več in imeli manj
uslug. “Na tak način se bodo naše
vasi izpraznile”, je pristavil in pre-
dlagal raje vzpostavitev konvencij
med občinami, ki bi v našem pri-
meru doprinesle več dobrega.
Aleksander Furlan je opozoril na
težo, ki jo ima mesto v odnosu do
okolice, nekdanji deželni tajnik
SSk Damijan Terpin pa je sprego-
voril o tem, da je upravna avtono-
mija preprosto sredstvo zaščite:
“Če narodna skupnost upravlja
območje, na katerem živi, najbol-
je skrbi zase. To so v času fašizma
dobro vedeli, zato so najprej ukin-
jali slovenske občine”. Terpin je
napovedal, da bo na podlagi re-
forme slovenska narodna skup-
nost postala manjšina tudi tam,
kjer je danes večina. Se pravi, da
bomo izgubili dejanski stik z našo
zemljo in njenimi upravnimi
vzvodi (na primer v zvezi z urba-
nistiko, v zvezi s pristojnostjo
upravljanja šolskih poslopij itd.).
Terpin in po njem tudi Marko De
Luisa sta se tudi vprašala, zakaj je
deželna uprava tako gladko za-
vrnila možnost ustanovitve
kraške unije (tudi s privolilnim
stališčem nekaterih županov DS),
deželni predsednik SSk Peter
Močnik pa je preprosto ugotavljal,
da je posebna avtonomija, s kate-
ro razpolaga naša dežela, sredstvo
za zaščito svojega ozemlja, ni pa
vzvod za slabe varčevanle politi-
ke. V nadaljevanju so se oglasili
tudi Karlo Grgič, Matija Mozetič
in Maurizio Vidali, predsednik
pokrajinskega sveta, ki je opozoril
na težave pri ukinjanju pokrajin
in posledičnem zaposlovanju
osebja na deželi oziroma občinah.
IG
  gostilni Posta v Bazovici
so v nedeljo, 28. junija,
predstavili CD z
naslovom Valkamen skupine Mi
jn Uane. Skupino sestavljajo
pevci in glasbeniki, ki prihajajo
iz dveh kulturnih društev, in
nekateri zunanji glasbeniki.
Zamisel za načrt so predlagali
nekateri člani Moške vokalne
skupine Lipa iz Bazovice, ki jo
od leta 2005 vodi Anastasia
Purič. Projekt Valkamen je
nastal mimogrede. Začetna
misel je bila promocijska
zgoščenka za vokalno skupino,
ker pa je repertoar MoVS Lipa
po izbiri pevovodje Puričeve
pester in raznolik, se je na
papirju projekt zdel razpršen.
Nastala je tako zamisel za
concept album, ki bi vseboval
jasne glasbene smernice: da bi
pa poudarili glasbeno cross-over
značilnost zamisli, je skupina
Mi jn Uane povabila k
sodelovanju tudi Tamburaški
ansambel France Prešeren iz
Boljunca. Začetni izbor skladb
se je tako razširil na 19 vokalno-
instrumentalnih skladb in 11
V
  CD skupine Mi jn Uane
Val in kamen, 
duša in srce
BAZOVICA 
zvočnih vložkov (t. i. “zvoki
okolja”), ki obujajo spomine na
kraško zemljo, obalo in morje,
za skupnih 30 posnetkov. Tudi
naraven odmev med eno in
drugo skladbo se spreminja in
odkriva vedno nove prizore.
Izdelek, ki naj bi bil različen od
podobnih zborovskih zgoščenk,
nenatančen v nekaterih
prehodih in namerno “grob”, je
album, ki posreduje resnične
emocije, pomešane z zvoki
okolja, povzetimi na spletni
strani freesound. com, z
namenom, da bi tako zvenel
edinstveno.
V prvencu dobimo razkošne
skladbe, druge so polne sveže
vitalnosti in veselja; nekatere so
duhovite, druge slovesne,
včasih melanholične ali prežete
z ljubeznijo. Vsaka skladba ima
svojo zgodbo, vsaka govori srcu
posameznega poslušalca.
Naslov Valkamen in ime
skupine Mi jn Uane, ki jo prav
tako vodi Anastazija Purič, sta se
rodila spontano in
presenetljivo. Valkamen je
sestavljenka iz dveh besed, val
in kamen, dve komponenti, ki
se nenehno spajata v tem
našem bogatem prostoru; ime
se je porodilo umetniškemu
vodiji skupine, Edwardu
Funkhouserju. “Taka zgoščenka
je lahko zacvetela le v Trstu,
mestu različnih kultur,
zakoreninjenih med morjem in
kopnim. Združili smo pesmi iz
ljudske tradicije in avtorske
zakladnice, kot bi nanesli barve
na platno. Poslušanje nas
popelje v sanjsko potovanje
med narode severnega Jadrana,
med slovensko, italijansko in
hrvaško kulturo”, piše
Funkhouser v predgovoru,
natisnjenem v zgibanki
ovojnice CD-ja. Izvršni
producent CD načrta je Egon
Gornik, ki je obenem tudi
pevec in referent Moške
vokalne skupine Lipa.
Foto Damj@n
Igor Gabrovec, Stefano Ukmar, Duško Udovič,
Matej Iskra in Stojan Spetič (foto Damj@n)
  eželni svet Furlanije Julijske krajine se je ob
pričetku zasedanja spomnil pokojnega odvetni-
ka in deželnega svetnika SSk Jožeta Škerka.
Počastitveni nagovor je imel podpredsednik Igor Gabro-
vec, ki je vodil zasedanje skupščine.
Gabrovec je obnovil burno in bogato Škerkovo življenje,
ki se je pričelo v Trnovci 18. marca 1923. Spomnil je, da
je Škerk po padcu Italije 8. septembra 1943 stopil v par-
tizanske vrste. Mlademu študentu prava so bile takoj zau-
pane vodilne vloge in kmalu je bil imenovan za koman-
danta 1. bataljona novoustanovljene brigade Srečka Ko-
sovela, ob koncu vojne pa je bil v vodstvu IV. Jugoslo-
vanske armade. Ni se rad ponašal z vojaškimi čini in je
vedno poudarjal, da se je kot zaveden Slovenec aktivno
vključil v vojsko z izključnim
namenom boja proti fašiz-
mu, saj se sam ni nikdar pre-
poznal v komunistični parti-
ji.
Po koncu vojne je leta 1947
dokončal študij prava na
tržaški univerzi in se nato
posvetil odvetniškemu poklicu najprej v znani pisarni
dr. Franeta Tončiča, nato pa samostojno. Poklic je ne-
pretrgoma opravljal nad 60 let.
Leta 1952 je bil prvič izvoljen v devinsko-nabrežinski
občinski svet. Dr. Škerk je leta 1964 kandidiral in bil iz-
voljen za deželnega svetnika na listi Slovenske skupnosti
na prvih volitvah leto prej ustanovljene avtonomne
Dežele. S tem – je poudaril med svojim nagovorom Ga-
brovec – se je pričela prisotnost stranke lipove vejice v
deželnem svetu, ki traja še danes z istim znakom in ime-
nom.
Jože Škerk je leta 1998 s soprogo Zoro Koren Škerk v
čudovitem okviru družinskega posestva ustanovil kul-
turni center za medsebojno spoznavanje med narodi in
kulturami v okviru Alpe Adria in zlasti slovenske umet-
nosti v Italiji ter vidljivosti avtohtone prisotnosti Sloven-
cev v Furlaniji Julijski krajini.
Leta 2012 je dr. Škerk s skupino zgodovinarjev ustanovil
društvo Hermada – vojaki in civilisti. Sledila je razstava
o prvi svetovni vojni pri nas, ki je v javnosti prebudila
spomin na naše vojake v avstro-ogrski vojski in pregan-
jane civiliste. Kulturnozgodovinsko-raziskovalno sre-
dišče, ki je v domači Bajti nastalo kot neprofitno društvo,
sta zakonca Škerk nameravala spremeniti v Fundacijo. V
tem smislu je dr. Škerk neutrudno iskal stike in podporo
tako pri slovenskih kot italijanskih javnih institucijah.
Ob tej priložnosti je podpredsednik Gabrovec zbrani
zbornici sporočil novico, da je pokojnik svojo hišo in
posest okoli nje namenil Deželi Furlaniji Julijski krajini,
z namenom, da se tu ustvari in razvije center za razvoj
Krasa, poimenovan po njem in njegovi soprogi. “Pre-
pričan sem, da bomo znali kmalu in na čim boljši način
uresničiti njegovo željo, ki ni bila zadnja, saj nas je dr.
Škerk zapustil še poln ambicioznih načrtov in idej. Ta-
kega si želimo tudi ohraniti v spominu”, je dejal Gabro-
vec.
D
Posestvo v Trnovci je Škerk namenil Deželi FJK
Uredili naj bi študijsko-
razvojni center za Kras
Beneška / Aktualno2. julija 201512
Zveza Slovenci po svetu zbira gradivo o izseljeništvu
S trebuhom za kruhom
  veza Slovenci po svetu
vabi vse Benečane, naj
sodelujejo pri zbiranju
gradiva, ki govori o izselje-
ništvu, saj je veliko ljudi iz teh
krajev šlo s trebuhom za kru-
hom po svetu.
“Ta zamisel se je rodila že pred
časom. S tem projektom bi
radi dopolnili tiste, ki smo
jih že začeli pred leti, ko
smo pripravili fotografsko
razstavo v Beneški galeriji in
knjigo Odplavljanje na celi-
ni. Po naših dolinah se je
marsikaj dogajalo, kar pa je
zares postavilo na kolena
našo skupnost, je prav emi-
gracija. Po drugi svetovni
vojni je naša skupnost izgu-
bila tri četrt svojih ljudi”. S
temi besedami je projekt
predstavil Domu Renzo
Mattelig, direktor zveze
emigrantov.
Emigracija pa se ni usta-
vila.
Naši emigranti v Švici so
zahtevali šolo v slovenskem
jeziku in zaposlitev doma.
Šolo smo z velikimi težava-
mi pridobili. Žal pa dela do-
ma ne. Tega je vedno manj,
in če naši mladi želijo službo,
morajo oditi proč, kot so odšli
njihovi nonoti. Zanimivo je,
da so nonoti morali v svet, si-
novi so se rodili v naših vaseh,
vnuki pa so spet na poti nono-
tov. Ta veliki zgodovinski do-
godek, ki je emigracija, je na-
jhujša nesreča, ki nas je dole-
tela. Naš projekt se je rodil, ne
Z samo zato, da ne bi pozabili natiste čase, ampak tudi zato, dane bi pozabili na naše ljudi.
Mladina ne ve nič o tem. Emi-
gracija ne pade z neba kot dež,
ampak je bila in je še vedno
prisotna v gospodarski politiki
naše dežele.
Kdaj ste razumeli, da je po-
membno zbrati material o
emigraciji?
Ko smo predstavili razstavo v
Beneški galeriji, je naš tajnik
Aleksej Kalc dobil podatke, ko-
liko Benečanov se je preselilo
v Ameriko. Samo na uradnih
dokumentih jih je bilo 2000.
Na te ljudi smo že pozabili, ne
bi pa želeli pozabiti na vso to
zgodovino. Naši so veliko na-
redili po svetu. Na otoku Van-
couver so spomenike v parku
zgradili Benečani iz Tarčeta, iz
občine Podbonesec. Stadion
“La Bombonera” v Buenos Ai-
resu je naredil arhitekt iz Go-
rice. Mi ne vemo vsega te-
ga, ker smo preveč zaprti v
naših dolinah. Bojim se, da
če bomo še ostali tako za-
prti, bomo postali kot pan-
de in nas bodo gledali od
daleč. Ne smemo dopusti-
ti, da pride do tega. Upa-
mo, da se mladi zavedajo
bogastva, ki ga imajo v sebi
in v svoji kulturi, in to tudi
nesejo v svet. Slovenska
skupnost v videmski po-
krajini ne šteje samo tistih
5-6 tisoč ljudi, ki živijo na
tem ozemlju, ampak 50-60
tisoč ljudi, ki živijo po sve-
tu. Ni pomembno, kje. To
je najbolj vitalen del naše
skupnosti.
Kakšne vrste gradiva zbira-
te?
Vse tisto, kar je povezano z
izseljeništvom: razgledni-
ce, zvezke, video in audio
posnetke, šolska spričevala,
pričevanja v živo. Zanimivo je
dejstvo, da so se velikokrat ti-
sti, ki so se vrnili, ko so bili
mladi ali otroci, počutili izsel-
jence tu pri nas, doma pa po
svetu, tam, kjer so hodili v
vrtec in živeli vsakdanje
življenje.
Ilaria Banchig
Kanalska dolina - Ukve
Zanimanja za
dokumentarec o Avsenikih
  četrtek, 18. junija
zvečer, sta v dvorani
nekdanje mlekarne v
Ukvah potekala predstavitev in
ogled dokumentarnega filma z
naslovom Spomin naših 60 let
ob Avsenikovih melodijah. Do-
kumentarec je pripravila itali-
janska državna radiotevizijska
hiša Rai, sicer na deželnem se-
dežu za Furlanijo Julijsko kraji-
no - Slovenski TV program.
Film je nastal leta 2013 ob 60.
obletnici nastanka glasbe bra-
tov Slavka in Vilka Avsenika. Za
scenarij in režijo je poskrbel
Aleksi Jercog, urednik sloven-
skega programa Rai, ki je bil v
četrtek zvečer prisoten v Uk-
vah.
Kot je razložil Jercog, je v do-
V kumentarnem filmu v ospred-ju predvsem vpliv, ki ga je Av-senikova glasba imela na
doživljanje in ustvarjalnost za-
mejskih glasbenikov in kultur-
nih delavcev ter na nastajanje
mnogih ansamblov na
Tržaškem in Goriškem. Kot
režiser in scenarist si je Jercog
prizadeval, da pridejo do izraza
ne samo pomembni dosežki,
ampak tudi človeška stran čla-
nov Avsenikove družine in nji-
hovih občudovalcev iz zamej-
stva ter čustvena plat Avseniko-
ve glasbe.
Dokumentarec prinaša dele
posnetkov z različnih koncer-
tov, ki jih je ansambel Bratov
Avsenik imel v okolici Trsta, ter
z jubilejnih koncertov ansam-
bla v Ljubljani in nastopa v ber-
linski filharmoniji. V doku-
mentarcu so intervjuji s števil-
nimi glasbenimi strokovnjaki
in s še živečimi člani ansambla.
Predstavitev dokumentarca v
Ukvah je le zadnja v nizu, ki je
bil v prejšnjih mesecih. Števil-
ne prisotne je v slovenščini in
v ukovškem narečju pozdravila
Anna Wedam, domača kultur-
na delavka in članica odbora
združenja “Don Mario Cer-
net”, ki je med drugim pozdra-
vila tudi v imenu predsednika
SSO Walterja Bandlja.
Predvajanje dokumentarca je
uvedel zborovodja ukovškega
cerkvenega pevskega zbora
Osvaldo Errath, ki je bil med
organizatorji večera. Večer se je
nadaljeval v prijetnem vzdušju
tudi po končani projekciji, saj
so harmonikar Giulio Meizin-
ger, kitarist Carlo Schluga in
basist Alex Kravina, ki so gla-
sbeno popestrili dogodek, še
naprej igrali narodno-zabavno
glasbo tudi med pogostitvijo.
Dogodek sta organizirala
združenje “Don Mario Cernet”
in slovenski televizijski spored
pri sedežu RAI za Furlanijo Ju-
lijsko krajino.
Luciano Lister
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (103) Mariza Perat
Cerkev Device Marije v
Obršljanu
Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems
(1752-1774) pa je vizitacijo v Komnu opravil
še kot apostolski vikar 6. novembra 1750. Obi-
skal je tudi Obršljan. V Komnu je v tistem času
bilo 110 družin. Župljani so povedali, da so s
svojimi
dušnimi
pastirji za-
dovoljni. V
adven-
tnem in
postnem
času, pa tu-
di za praz-
nike med
letom, jim
ti radi ra-
zlagajo
krščanski
nauk. Ob-
stajali sta
tudi dve
bra-
tovščini: bratovščina sv. Barbare in bratovščina
Najsvetejšega Zakramenta. Bratovščini
nista imeli lastnih dohodkov, ampak
sta dobivali priložnostno miloščino.
Apostolski vikar je obiskal tudi Mariji-
no cerkev v Obršljanu in cerkev sv. Ane.
Tu je bilo približno 130 družin. Tudi tu
so se verniki pohvalno izrazili o svojih
dušnih pastirjih.
Kot nadškof je Attems prišel na vizita-
cijo v Komen 2. maja 1758. Dospel je
iz Štanjela, kjer je maševal in podelil
zakrament sv. birme. V Komnu je pre-
nočil v tamkajšnjem župnišču in na-
slednjega dne ob 9. uri maševal v ko-
menski župni cerkvi in imel tu sloven-
sko pridigo za vernike.  (Vizitacijski za-
pisniki goriškega, tolminskega in de-
vinskega arhidiakonata goriške nadško-
fije. Uredila Franc Kralj in Luigi Tavano)
Vrnimo se zdaj k Marijinemu svetišču v
Obršljan!
Cerkev je zelo prostorna. Na glavnem oltarju
stoji Marijin
kip z Dete-
tom. Kip je
v naravni
velikosti.
Narejen je
iz voska in
oblečen,
kot je bilo
to v navadi
v dobi baro-
ka. Zaščiten
je s ste-
klom. V cer-
kvi sta še ol-
tar sv. Ane
in sv. Anto-
na.
Cerkev je le-
ta 1724 po-
slikal znameniti slikar Giulio Quaglio. Istega
leta je Quaglio poslikal semeniško knjižnico v
Ljubljani, leta 1702 pa župnijsko cerkev v Go-
rici, poznejšo goriško stolnico.
Med turškimi vdori obršljanska cerkev ni bila
porušena, prav tako ne v prvi svetovni vojni,
pač pa je v tem času v njej bila nastanjena vo-
jaška bolnišnica. Po vojni
so cerkev prenovili.
Ljudstvo je k Mariji
Obršljanski vedno zelo ra-
do romalo. Procesije so pri-
hajale tudi iz drugih
kraških vasi. Z Repentabra
so npr. v Obršljan hodili že
v 17. stol.
Pri Obršljanski Mariji so se
zbirali tudi v času pred
drugo svetovno vojno, ko
so tu potekali množični
shodi. Ljudje so v vsako-
vrstnih stiskah iskali po-
moč pri Božji Materi in ta-
ko izpovedovali svojo zve-
stobo Cerkvi. Obenem so
izražali svojo narodno pri-
padnost nasproti tistim, ki so te kraje hoteli
nasilno potujčiti.
/ dalje
Spominska plošča dekana Viktorja Kosa
Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems
Marijin kip na glavnem oltarju
Začenjajo se oratoriji
Don Bosco na pohodu
  eprav se število prak-
tičnih kristjanov z leti
manjša, pa naraščajoče
število otrok na župnijskih dvo-
riščih med počitnicami kaže
povsem obratno sliko. Tudi na
Vipavskem bo letos več kot du-
cat oratorijev odprlo vrata stoti-
nam otrok.
Oratoriji so nastali iz vizije slo-
vitega svetniškega vzgojitelja sv.
Janeza Boska. Že davno so pre-
rasli salezijanske okvire, saj so
nad metodo navdušeni mnogi.
V Sloveniji jih je vsako leto več.
Lani 240, letos pa že 349. Začeli
so se že s prvim dnevom počit-
nic in trajajo do konca avgusta,
vodilo pa jih bo več kot 4000
mladih prostovoljcev.
Kljub množičnosti – lani se jih
je udeležilo več kot 15.000 otrok
– pa ostaja rdeča nit ista. Za
enotnost, izobraževanje anima-
torjev in za “programsko opre-
mo” skrbi posebna oratorijska
pisarna na Rakovniku v Ljublja-
ni, v vsaki škofiji pa deluje tudi
škofijski odbor združenja ani-
matorjev. Kako izgleda oratorij,
nam hitro prikaže tudi svetovni
splet, kjer je precej strani na-
menjenih samo slovenskim ora-
Č torijem (www. oratorij. net).Združenje animatorjev med šol-skim letom seveda ne spi, am-
pak pripravlja gradiva in izo-
bražuje nove voditelje. Z na-
tečajem so izbrali letošnjo him-
no in kratko majico. Himna ima
naslov Dominik, posvečena je
Dominiku Saviu, geslo tedna pa
je “Hočem biti svet”!
Enotedenskih programov za
otroke bo precej tudi na Vipav-
skem (označeni so tudi na ilu-
straciji): Šempas in Osek, Dor-
nberk, Kamnje, Šmarje, Šembid
(Podnanos), Vrabče, Col, Bu-
danje, Šturje, Ajdovščina, Vipav-
ski Križ, Otlica in Lokavec.
Oratoriji potekajo po skrbno za-
mišljenem programu, ki
temelji na štirih stebrih.
Organizatorji takole poja-
snjujejo: “Janez Bosko je za
mlade želel poskrbeti celo-
stno. Upošteval je njihovo
telesno, čustveno, intelek-
tualno, socialno, moralno
in duhovno razsežnost.
Različne razsežnosti so
povzete v konceptu štirih
stebrov oratorija: dom,
šola, dvorišče, župnija.
Oratorij je za mlade dom,
ki sprejema, šola, ki uvaja
v življenje, dvorišče za nji-
hove prijateljske stike in za
življenje v veselju ter žup-
nija, ki evangelizira. Štirje
stebri so merilo, ki usmerja in
preverja vsako oratorijsko vzgoj-
no okolje. Pomembno je, da so
stebri oratorija uravnoteženo za-
stopani”.
Tino Mamić
Tudi v letošnjem poletju pripravlja Rafaelova družba srečanja, ki
so se že trdno zakoreninila v njenem delovanju. Nedelja
Slovencev po svetu bo 5. julija 2015. Ker se v letošnjem letu
spominjamo okrogle obletnice konca vojne in začetka
totalitarnega nasilja, zaradi katerega so se morali premnogi naši
rojaki umakniti iz domovine, ki so jo tako ljubili, se bodo pri
Rafaelovi družbi spominjali prav teh s toliko večjo pozornostjo.
Ob jubileju so pri Rafaelovi družbi v spomin na izjemnost teh
naših ljudi skupaj z Družino izdali tudi monografijo, ki jo toplo
priporočajo v nakup. Gre za knjigo, ki prinaša upanje in zaupanje
v notranjo moč slovenskega človeka. Kot vsako leto tudi letos
pripravlja Rafaelova družba tradicionalno Romanje treh Slovenij
na Svete Višarje, ki bo 2. avgusta 2015. Letos bo obogateno s
predavanjem tržaškega časnikarja in publicista Iva Jevnikarja
ob 10.30. Ob 12. uri bo sv. mašo skupaj z izseljenskimi duhovniki
daroval nadškof msgr. Alojz Uran. Sv. maši bo sledil kratek
kulturni program na ploščadi za cerkvijo ob 13. uri. Višarski
dnevi za mlade bodo potekali od 30. julija do 2. avgusta 2015.
Rafaelova družba vabi na tradicionalna 
poletna srečanja
Slovenija 2. julija 2015 13
Vabilo na astronomsko glasbeni večer
Mladinski odsek KD Stanko Vuk Miren - Orehovlje
vabi na Astronomski večer ob glasbi v soboto, 4. julija 2015, ob
20.30 pred Pomnikom braniteljev slovenske zemlje na Cerju.
18. Ana Desetnica tudi v Novi Gorici
V petek, 26. 6. 2015, se je s prvimi predstavami v Sežani in Kranju
začel letošnji 18. mednarodni festival uličnega gledališča Ana
Desetnica. V soboto, 27. junija, se je “desetniški oder” odprl tudi v
Novi Gorici, in sicer pred SNG Nova Gorica z ognjenim spektaklom
Sodrga.
V Novi Gorici bo - nekateri so že bili - osem uličnih dogodkov. Pri
vseh predstavah je brezplačen ogled. Festival sta omogočila in
finančno podprla SNG Nova Gorica in Mestna občina Nova Gorica.
V soboto, 4. 7., bodo na Bevkovem trgu nastopili člani AMO iz Nove
Gorice. Ob 10. uri bo na sporedu AMO na ulici (ulična akcija) in ob
10. 30 Gledališče Ane Monro z mednarodno zasedbo, ki bo
predstavilo ulično-gledališki dogodek Sam med vsemi.
Kaspar Hauser je resnična zgodba o mladeniču, ki se je po letih
popolne osame in bivanja v kletni sobici brez kakršnegakoli
socialnega stika 28. maja 1828 znašel na mirnih in praznih ulicah
Nürnberga. Zgodbo je na filmsko platno leta 1974 prelil režiser
Wener Herzog. In prav podoba iz tega filma, ko se 17-letni Hauser
sam, popolnoma neopremljen za življenje, znajde med vsemi
nürnberškimi ulicami in njihovim življenjskim tokom, je bila podoba,
iz katere je zrasel ulično gledališki dogodek Sam med vsemi.
Podoba je pripeljala do spoznanja, da je človek pravzaprav vedno
sam, ne glede na to, ali je v odnosu z drugimi ljudmi ali ne.
V nedeljo, 5. 7., ob 19.30 bo pri SNG Nova Gorica zaživel Lonely
circus iz Francije s cirkuško predstavo Teža kože
Sebastien Le Guen je šolan vrvohodec, ki je svoje cirkuško in
akrobatsko znanje nabiral v cirkuški šoli Lido v Toulousu v Franciji.
Leta 1999 je ustanovil svojo skupino LonelyCircus, ki se ji je leta
2008 pridružil še skladatelj Jerome Hoffman. Ta se je v preteklosti
s svojo glasbo podpisal pod številne predstave sodobnega plesa.
Skupaj se ta artistični dvojec ukvarja s sodobnim cirkusom,
prepletenim s številnimi akrobacijami, ki postavljajo mejo ravnotežja
do skrajnega roba, vse skupaj pa je pospremljeno z elektronsko in
akustično glasbo.
Kratke
Načrtovani spomenik vsem žrtvam vojn v Ljubljani že vzbuja pomisleke in nasprotovanja
Odmevi po proslavljanju državnosti
  Sloveniji tisti del javno-
sti, ki se poglablja v zade-
ve družbe, države in poli-
tike in si prizadeva biti o tem ce-
lovito obveščen, politične stran-
ke in dejavnejše organizacije ci-
vilne družbe, v tem obdobju
ocenjuje in bo zagotovo še dolgo
komentiral tisto, kar izhaja iz
množice govorov, izjav, raz-
mišljanj in vtisov, podanih 24. in
25. junija med proslavljanjem
24. obletnice razgla-
sitve samostojnosti in
neodvisnosti sloven-
ske države.
V politiki in nekate-
rih ideološko in poli-
tično jasno usmerje-
nih javnih občilih je
bilo izrečenih ali na-
pisanih veliko iluzij,
dvomljivih resnic,
raznih polresnic, žal
pa tudi pristranskih
trditev oziroma laži.
Najbolj očitni sta vsaj
dve. Najprej zatrje-
vanje, da ljudje, nav-
dahnjeni z izročili in
duhom osamosvajan-
ja in neodvisne Slove-
nije, podpirajo zdajšnjo oblast in
njene domnevne napore za
rešitev težav in ureditev razmer.
Žal je resnica prav obratna. De-
lavni in ustvarjalni del našega
prebivalstva je namreč prizadet
in včasih komaj zadržuje
ogorčenje zaradi razmer in stanja
v Sloveniji, saj pri nas vladajo lo-
gika in koristi tajkunov in kapi-
V tala, zaradi česar tudi varuhinjačlovekovih pravic opozarja nanevarnost, da bi prenehali biti
socialna država. Kriza v Sloveniji
skratka ni rešena, kar je v svojem
vznesenem in navdušujočem,
vsebinsko pa precej praznem go-
voru na osrednji državni proslavi
ob Dnevu državnosti Slovence
doma in v tujini prepričeval
državni poglavar Borut Pahor.
Neskladje med resnico, ki jo je
vsiljeval predsednik republike, in
tisto drugo resnico, ki jo občuti
in doživlja največji del našega
prebivalstva, se je potrdilo na
soočenju nekdanjih predsedni-
kov vlad, Lojzeta Peterleta, Janeza
Janše, Alenke Bratušek in sedan-
jega premiera Mira Cerarja, na
prvem najbolj gledanem progra-
mu nacionalne TV Slovenije.
Nihče med njimi ni rekel, da je
kriza v Sloveniji rešena, kot se je
v zanosu na Kongresnem trgu
pohvalil predsednik države, pač
pa so nekdanji in zdajšnji pre-
mier v presenetljivo strpnem
vzdušju naštevali ukrepe, ki bi jih
morali sprejemati, da bi se raz-
mere v prihodnje s skupno voljo
vseh političnih sil v državi lahko
začele izboljševati.
Tudi letos se je zgodilo, da so na
osrednji pro-
slavi ob praz-
niku Dneva
državnosti na
prostranem
Kongresnem
trgu v Lju-
bljani med
povabljenimi
gosti v prvi
vrsti sedeli
nekateri zna-
ni in poli-
tično vplivni
posamezniki,
ki naj bi v
zgodovinsko
prelomnem
času naspro-
tovali osa-
mosvojitvi države. Pozneje in v
sedanjem času, ko smo na poti
vrnitve starega sistema, kot trdijo
v resoluciji SDS, pa so prevzeli
nove pomembne in visoke po-
ložaje. Janez Janša je med
soočenjem štirih predsednikov
vlad na nacionalni TV Slovenija
to očital sedanjemu premieru
Miru Cerarju, vendar ta na
Janšev očitek o vračanju politi-
kov, ki so nasprotovali osamosvo-
jitvi, na razne visoke položaje v
državi in politiki ni odgovoril.
Iz celotnega poteka letošnjega
proslavljanja praznika naše
državnosti, se pravi 24. obletnice
samostojne in neodvisne države
Slovenije, je najprej in najbolj
občutiti, in to je tudi razvidno,
da imamo Slovenci radi svojo do-
movino, Slovenijo. Mnogo manj
pa je priljubljena in celo zaželje-
na država, kakršno smo nekako
nenadejano in zoper svojo voljo
dobili v minulih štiriindvajsetih
letih. Pri nas imajo ljudje različna
stališča in mnenja skoraj o vsem,
kar se je pomembnega zgodilo v
preteklosti in kar oblast napove-
duje za prihodnost, pri čemer pa
so privrženci bodisi levih kot tudi
desnih ideoloških in političnih
nazorov že vnaprej razočarani v
svojih pričakovanjih. V politiki
skoraj ni teme, ki ne bi ločevala,
razdvajala, pri čemer so za njen
radikalnejši del značilni kljubo-
valnost demokratičnim
načelom, nestrpnost, maščeval-
nost in tudi sovraštvo. V Sloveniji
je, denimo, že dolgo razširjeno
prepričanje, da je Janez Janša tisti
politik, zoper katerega je uperje-
nega največ sovraštva. Zaradi te-
ga so prizadeti tudi njegova
družina in sorodniki, doslej pa ni
bilo niti enega primera, da bi se
predsedniku SDS kdo opravičil,
tudi če je šlo za dokazano laž o
čemer koli iz njegovega delovan-
ja in življenja. Dodajam, da je
Kaj za Slovenijo pomeni morebitni Grexit? 
Boleč grški sirtaki
  eskončna odisejada
grškega premiera Aleksi-
sa Ciprasa in njegove
Grčije lahko za sabo pusti trajne
posledice pri vseh državah EU.
To je že zdavnaj jasno. V času na-
stajanja zapisa pogajanja in
iskanje rešitev, kljub stanju obu-
pa, še vedno (neuradno) poteka.
Grčija in Evropska komisija sta,
po pravici povedano, zamudili
že veliko “zadnjih rokov”, a ja-
sno je, da je tokrat tveganje le
preveliko. Pa čeprav se zdi, kot
da je res že vse izgubljeno.
Koliko je Slovenija izpostavlje-
na?
Reševanje Grčije je bilo vse do-
slej v širšem interesu ne samo
Grčije, ampak tudi upnikov, jav-
nih in zasebnih. Poleg držav so
tukaj v prvi vrsti banke, nemške
in francoske, ki so v preteklosti
množično odkupovale grške ob-
veznice. In tukaj so seveda tudi
države, ki so v teh letih Grčijo
reševale z bilateralnimi posojili
in predvsem z ustanovitvijo skla-
da EFSF. Povedati velja, da so v
procesu reševanja Grčije zasebni
upniki (torej banke in podobne
institucije) enkrat že odpisale
polovično vrednost nominalnih
terjatev. To je bil odpustek, ki ga
je prejela vlada Georgiosa Papan-
dreoua leta 2012 v zameno za iz-
vajanje reform. Države doslej
Grčiji še niso odpisovale dolgov.
Kaj vse to pomeni za Slovenijo?
Najprej povejmo, da je terjatev
slovenskih zasebnih upnikov do
Grčije malo. Izpostavljenost do
Aten je za Ljubljano pretežno
državna. Sorazmerno z bruto do-
mačim proizvodom je Slovenija
celo najbolj izpostavljena država
do Grčije. Po izračunu Financ
(ocena povzeta po bonitetni hiši
Standard&Poor's) znašajo grški
N dolgovi do Ljubljane skoraj 1,5milijarde evrov oziroma 4 od-stotke slovenskega BDP. Sledita
ji Španija in Malta (3,60 odstotka
BDP), nekoliko nižje sta Italija in
Slovaška (3,50 odstotka BDP),
nad tremi odstotki sta še Estonija
(3,30 odstotka) in Francija (3 od-
stotke).
Kaj in kdaj bi Slovenija izgubila?
In kaj to pomeni za Slovenijo v
primeru t. i. pojava Grexit (grški
bankrot in odhod Aten iz evro-
območja). Tukaj je potrebno za-
devo nekoliko razčleniti. Slove-
nija je do Grčije res izpostavljena
v višini 1,5 milijarde evrov.
Večina izpostavljenosti pa je de-
jansko “posrednega značaja”.
840 milijonov evrov je Slovenija
vplačala kot
poroštvo za
posojilo
Grčiji iz skla-
da ESFS, 386
milijonov
evrov pa je
izpostavlje-
nosti preko
evrosistema.
Neposred-
nih bilateral-
nih posojil je
za 245 mili-
jonov evrov.
Je pri tem ka-
ka bistvena
razlika? For-
malno da, de
facto pa najbrž ne. Plačilna ne-
sposobnost Grčije bi namreč
zahtevala, da se bilateralno po-
sojilo prestrukturira: to bi najbrž
pomenilo delni ali celo, če bi se
stanje tudi v prihodnosti ne iz-
boljšalo, popolni odpis ter v vsa-
kem primeru zakasnitev v iz-
plačilih. Pri jamstvih za posojila
iz sklada EFSF pa je tako: že nekaj
časa je z Grčijo dogovorjen mo-
ratorij glede plačila glavnice iz
naslova tega posojila. Atene
skratka že danes ne odplačujejo
rokov za glavnico, ampak samo
obresti, ki znašajo za letošnje le-
to nekaj čez 550 milijonov evrov.
Če Grki teh obresti ne bi bili spo-
sobni odplačati, bi sklad EFSF
lahko unovčil (delno ali v celoti)
jamstva držav članic, za Sloveni-
jo govorimo do 840 milijonov
evrov.
Po koliko se bo zadolževala Slo-
venija?
Scenarij unovčenja poroštev bi
lahko bil za Slovenijo (in seveda
tudi za druge države članice)
močan šok. V trenutku bi zrasel
javni dolg, kar bi delovalo kot
močan potresni sunek na fi-
nančnih trgih. Jamstvo iz sklada
EFSF in bilateralno posojilo sku-
paj zneseta približno milijardo
evrov. To je nekaj manj kot 3 od-
stotke BDP: z novo povišico jav-
nega dolga bi Slovenija v trenut-
ku poskočila na približno stop-
njo javnega dolga v višini 85 od-
stotkov BDP. Če bi se ta scenarij
uresničil, bi se za Slovenijo
najbrž kratkoročno najbolj poz-
nal na finančnih trgih. Po zaslu-
gi preobratov v zadnjem letu in
pol, ki so prinesli Sloveniji ne-
pričakovano rast, in po zaslugi
Draghijevega plana kvantitativ-
nega sproščanja (poceni odku-
povanja obveznic) je donosnost
slovenske desetletne obveznice
dokaj nizka in znaša 2,3 odstotka
(marca letos je bila celo na nivo-
ju 0,7 odstotka). Grški pretres bi
lahko v naslednjih tednih slo-
vensko zadolževanje še dodatno
podražil in močno poostril raz-
mere za Slovenijo na finančnih
trgih. Spomnimo, da je še pred
dvema letoma Slovenija veljala
za novi Ciper, takrat je bila do-
nosnost na slovenske desetletne
obveznice skoraj 7 odstotkov. Ob
naraščajoči zadolženosti Slove-
nije, bi nova strma rast donosno-
sti obveznic bil lahko zelo ško-
dljiv stranski učinek.
(Ne) izkoriščene priložnosti
In kako je na te možne scenarije
reagirala vlada? Finančni mini-
ster Dušan Mramor je iz Bruslja
dejal, da mora Slovenija še po-
spešiti začrtane aktivnosti in
ukrepe. Kaj to pomeni? Mramor
je v tem kontekstu posebej nave-
del izvedbeni zakon o fiskalnem
pravilu, strategijo o upravljanju
s kapitalskimi naložbami in za-
kon o davčnih blagajnah.
/ str. 15
Andrej Černic
Svet SDS na zasedanju v Aj-
dovščini soglasno sprejel resolu-
cijo, ki nosi naslov Tranzicija v
Sloveniji ni uspela. Smo na poti
restavracije (vrnitve) starega. V
njej predstavniki največje opozi-
cijske stranke zatrjujejo, “da so
razmere v Sloveniji vedno slabše.
Država se na vseh ravneh vrača k
staremu, k dediščini in izvorom
komunističnega totalitarnega si-
stema. Za to je več dokazov”.
Kljub kritikam sedanje vlade in
dejstvu, da se v njej občasno ob-
navlja duh tistih vplivnežev in
sil, ki so do njenega konca navi-
jali za Jugoslavijo, ovirali spreje-
manje osamosvojitvenih zako-
nov, se iz samostojnosti Slovenije
norčevali in jo zasmehovali, bo
vlada Mira Cerarja najbrž še dalj
časa obstala, ker ima zagotovlje-
no trdno in, kadar so glasovanja
najbolj kritična, tudi lojalno
večino v parlamentu. Kljub temu
pa prihajajo tehtne kritike zoper
vlado in sedanjo politiko države,
ki jih izrekajo ugledni in izkušeni
posamezniki iz opozicije.
Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji zu-
nanji minister, se v kolumni, ob-
javljeni v reviji Reporter,
sprašuje, “kaj bo s prihodnostjo
Slovenije, ker glede tega ni
razčiščeno še skoraj nobeno stra-
teško vprašanje”. Po njegovem
“bi Slovenija v naslednjih 25-le-
tih lahko postala druga Švica,
lahko pa jo še enkrat, in to do-
končno, izbrišejo z zemljevida”.
Za dr. Dimitrija Rupla “je velik
problem tudi sedanja slovenska
zunanja politika, zlasti njeni
vdinjanje in dobrikanje Rusiji”.
Na pogosto in v različnih okoljih
postavljeno vprašanje o vlogi
predsednika SDS Janeza Janše v
taboru politične desnice, ki je tu-
di za nekdanjega politika Ivana
Omana sporna, pa nekdanji zu-
nanji minister dr. Dimitrij Rupel
odgovarja, “da bi v Sloveniji po-
trebovali ne enega, temveč več
Janezov Janš”.
Nov primer spora, kakršnih je ve-
liko in se pravzaprav vsak dan po-
javljajo novi, predstavlja zasnova
načrtovanega spomenika vsem
žrtvam vojn, ki ga bodo zgradili
v središču Ljubljane. Predsednik
Republike Borut Pahor je ob slav-
nostnem odprtju postavitvenega
prostora za spomenik menil, “da
tega zaslužijo mrtvi, vendar
takšen spomenik potrebujemo
tudi živi”. Nadalje je zagotovil,
“da niti za trenutek niso pomisli-
li na to, da bi s postavitvijo
takšnega spomenika zaključili
stremljenja k narodni pomiritvi
in spravi. Pač pa prav obratno,
oboje hočemo spodbujati in
ohranjati”. Opozicijska SDS je
državnemu poglavarju nemudo-
ma poslala pismo in ga v njem
vprašala, “ali res verjame, da
načrtovani spomenik pomeni
korak k spravi”. Po prepričanju
SDS je namreč “že na prvi pogled
jasno, da spomenik z ločenima
stebroma, ki se nikjer ne dotika-
ta, ne simbolizira želje po pomi-
ritvi in spravi, temveč je njegov
namen trajno ohranjanje delitev
v Sloveniji”.
Marijan Drobež
Aleksis Cipras
Gospodarstvo2. julija 201514
NATUROPATSKI NASVETI (72)Erika Brajnik
KNEIPP IN NATUROPATIJA
Sebastian Kneipp, nemški duhovnik in vodni te-
rapevt, je najbolj znan kot izumitelj Kneippove
vodne terapije.
Kneipp je razvil navadno obliko zdravljenja, ki
združuje zdrav način prehrane, zdrav način
življenja ter vzdrževanje zdravja z blago delu-
jočimi rastlinami in vodo.
Zeliščne kopeli ter vodni oblivi vplivajo na
znižanje krvnega tlaka
in urejanje srčnega
utripa, med katerimi
hladni krčijo žile, topli
pa jih širijo. V vodo
lahko vmešamo zdra-
vilne rastline, katerih
snovi telo vsrka, in ta-
ko le-te zdravilno vpli-
vajo na organ v telesu.
Kneippov citat: “Če
komu pri zdravljenju
bolnikov ne zadostuje-
jo voda in zelišča, ta
že s tem dokazuje, da
teh sredstev ne poz-
na”!
Kneipp in naturopatija imata nekaj skupnega, in
sicer skrb za zdravje z naravnimi metodami,
predvsem pa terapijo o urejenem življenjskem
stilu, načinu življenja, s katerim ohranjamo
zdravje. Zdrav in dosleden način življenja nam
zagotavlja trajnost zdravja. Vsak dan si moramo
zavihati rokave in se z določenimi zadržki, re-
strikcijami in doslednostjo tudi v prehranjevanju
lahko odločimo, ali bomo hranili svoje zdravje
ali bolezen.
Kneippove vaje, ki jih lahko izvajamo sami do-
ma, da vzdržujemo dobro ožilje in čez poletje
urejamo bitje srca, so oblivi z mrzlo vodo po
spodnjem delu nog.
Ko se po jutranjem sprehodu ali teku vrnemo
domov, zmočimo noge z blagim curkom mrzle
vode, ki praviloma mora imeti manj kot 28 sto-
pinj. Začnemo z desno nogo pri mezincu na zu-
nanji strani, kjer je manj
akupresurnih točk, s cur-
kom gremo počasi do kole-
na, oblijemo koleno in na-
daljujemo po notranji strani
noge do palca. Nato preide-
mo na levo nogo in spet
začnemo pri mezincu.
Potem se obrnemo in vajo
ponovimo zadaj na levi in
desni nogi, začenši vedno
pri mezincu. Končamo tako,
da z vodnim curkom oblije-
mo najprej desno stopalo,
potem pa še levo stopalo.
Vaja je enostavna in kratka,
lahko jo izvedemo doma na
dvorišču z navadno cevjo ali pa v kopalnici v ka-
di.
Tudi to je naravna metoda krepitve telesa, s kate-
ro si lahko lajšamo vročino poletnih dni.
Pomembno: oblive izvajamo 1x na dan kadarko-
li, pomembno je le, da med enim kneippanjem
in drugim pustimo 4 ure premora.
Vredno je poizkusiti in iskati zdravje!
www.saeka.si
Zanimiva dvojezična publikacija Stare primorske vinske sorte
Vrednotenje dediščine
naših krajev
  letošnjem letu je v sklopu
pobud, za katere skrbi
Kmetijsko gozdarska
zbornica Slovenije oziroma nje-
na področna izpostava Kmetijsko
gozdarski zavod Nova Gorica,
izšla zanimiva dvojezična publi-
kacija, ki nosi naslov Stare pri-
morske sorte vinske trte. Njena
urednica je Andreja Škvarc, be-
sedila pa sta prispevala še Dar-
ja Marc in Davor Mrzlić. S spi-
ralami vezana izdaja na glad-
kem papirju v barvanem tisku
je izšla v tisoč izvodih, sofi-
nancirana pa je v okviru Pro-
grama čezmejnega sodelovan-
ja Slovenija-Italija 2007-2013
iz sredstev Evropskega sklada
za regionalni razvoj in iz na-
cionalnih sredstev.
Tri uvodne besede so prispe-
vali Kosta Hilarij, Tjaša Jug in
sama avtorica publikacije An-
dreja Škvarc. Prvi je svoj poseg
naslovil z vprašalnico ZAKAJ?
Odgovor gre iskati predvsem
v vrednotenju nekdanje de-
diščine naših krajev, pa tudi v
spodbujanju kmetijstva oziro-
ma vinogradništva. Pisec pra-
vi, da so se nekoč te sorte v vi-
nogradih uravnavale med se-
boj, danes pa so seveda prije-
mi drugačni. Poznamo namreč
visoko tehnološko opremo, do
vintage okrasov, kakor so, deni-
mo, anfore ipd. Zelo pomembna
za Primorsko je knjižica, ki jo je
leta 1844 izdal Matija Vertovec in
nosi naslov Vinoreja. Avtorica
drugega uvodnega prispevka
Tjaša Jug piše o glavnih akterjih,
ki so prispevali k zasnovi projek-
ta oziroma nastanku knjige. Ti
prihajajo s čezmejnega področja,
in sicer iz Furlanije ter seveda Pri-
morske. Glavni cilji projekta so
bili prenos znanja med razisko-
valnimi in strokovnimi instituci-
jami, preizkušanje vinograd-
niških tehnologij, sajenje posku-
snega vinograda, pregled vino-
V gradniških in enoloških praks terše bi lahko naštevali. Sama avto-rica oziroma urednica publikaci-
je Andreja Škvarc se v svojem
Uvodu najprej dotika dela, ki je
bilo na tem področju že opravlje-
no. Tako so bili med osemdeseti-
mi in devetdesetimi leti urejeni
poskusni vinogradi na več loka-
cijah Primorske (Goriška Brda,
Vipavska dolina). V novejšem
času so se ti poskusi začeli uvajati
tudi na področje slovenske Istre.
Škvarčeva se ob koncu svojega
posega zaustavlja še ob samem
poimenovanju opisanih vinskih
sort. Nalašč se namreč izogiba
besedi avtohton, saj ta predpo-
stavlja nastanek iz izvornega gen-
skega materiala. Zato raje upora-
blja izraza domača oziroma lo-
kalna sorta. Uvod se končuje z
ugotovitvijo oziroma željo, da bi
v prihodnje opisano kolekcijo še
dopolnili s kakšno danes poza-
bljeno sorto.
Glavnina dela je seveda namen-
jena pregledu in opisu starih pri-
morskih vinskih sort. Prvi razde-
lek je namenjen belim, drugi pa
rdečim sortam vinske trte. Že na
prvi pogled je zanimiva razlika v
količini le-teh. Belih je namreč
štiriinštirideset, rdečih pa več kot
petkrat manj, in sicer le osem. Za
vsako trto so objavljene tri foto-
grafije, in sicer podobe grozda, li-
sta in mladike. V uvodu so
opisane njegove splošne
značilnosti, denimo videz, pa
tudi okolje, v katerem uspeva.
Med najbolj specifičnimi am-
pelografskimi značilnostmi pa
bomo našli opis vršička, lista,
grozda in jagode. Pozornost je
namenjena tudi posameznim
fenofazam, in sicer brstenju,
polnemu cvetenju, zrelosti, v
tehnoloških značilnostih pa
sta opisani rast in rodnost.
Imena trt so kar se da zanimi-
va. Tako bomo, denimo, našli
beli muškat, beli refošk in beli
teran, pa tudi borgonjo, co-
hovko, čedakca, duranijo, izo-
lano, planinko, rečiglo, sušča,
števerjano, vrtovko, zeleniko
itd. Med bolj poznani sorti
spadata zagotovo glera, iz ka-
tere se prideluje prosekar, pa
tudi vitovska grganja, ki jo
zadnje čase veliko promovira-
jo. Bližina našega okolja z itali-
jansko stvarnostjo pa je botrovala
nastankom imen, kakor so ka-
narjola, pergolin, pagadebiti in
trevolina. Tudi imena rdečih vin-
skih sort so kar se da zanimiva.
Med njimi najdemo črno bor-
gonjo, cipro, bontempo, gnjet,
maločrn, pokalco, sladki teran in
sladkočrn. Trte so bolj ali manj
enakomerno porazdeljene med
vse vinorodne okoliše dežele Pri-
morske, in sicer Goriška Brda, Vi-
pavsko dolino, Kras in slovensko
Istro.
V celoti dvojezično publikacijo
dopolnjuje še seznam virov, ki so
jih avtorji uporabili pri pisanju.
Primož Sturman
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černic
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks  0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu  
Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu
Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks  0481 548276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, 
tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it 
LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493
PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov
Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C,
naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B – Videm. 
Tel. št. 0039 0432 299664 – Faks 0039 0432 512095 – E-mail info@publistarudine.com
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo 
zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo 
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu
Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 30. junija, ob 14. uri.
  ehnologija in spletne sto-
ritve so že zdavnaj postale
ne samo sestavni del vsak-
danjega življenja, temveč dejan-
sko že nujna postavka za to, da
lahko “normalno” živimo da-
našnji tempo življenja v “peti pre-
stavi”. Če je kje posebej čutiti nuj-
nost po čim hitrejši izmenjavi in-
formacij in podatkov, je to ned-
vomno poslovni svet. Zadružna
banka (ZB) Doberdob in Sovod-
nje je tako v sklopu strokovnih
srečanj, ki jih organizira za svoje
člane in stranke, pripravila poseb-
no srečanje na temo elektronske-
ga izdajanja računov in elektron-
skega shranjevanja v torek, 16. ju-
nija. Srečanje je bilo posebej po-
membno, ker je ta oblika preje-
manja plačil za ponujene storitve
ne samo časovno in ekonomsko
cenejša, ampak tudi ker postaja
ponekod edina možna oblika
plačevanja izstavljenih računov.
To posebej velja za račune, ki jih
mora poravnati javna uprava. Ju-
nija 2014 je obveza elektronskega
T plačevanja stopila v veljavo za jav-no upravo, vezano na državo(sem spadajo na primer tudi
šole), za krajevno javno upravo
pa je predpis začel veljati 31. mar-
ca letos. Elektronske račune v tem
primeru morajo izdajati vse prav-
ne osebe: torej ne samo velika in
srednja podjetja (delniške družbe
ali družbe z omejeno odgovorno-
stjo), ampak tudi samostojni pod-
jetniki (imetniki t. i. partita iva).
Novosti so torej pomembne za
dokaj širok spekter interesentov.
V imenu organizatorja je v dvo-
rani ZB Doberdob – Sovodnje v
Sovodnjah prisotne najprej poz-
dravil vodja komercialnega urada
Erik Bensa. V imenu uprave pa je
publiko nagovoril podpredsed-
nik uprave Robert Frandolič, ki je
poudaril, da želi biti banka čim
bliže ljudem, podjetjem in
družinam tudi s prirejanjem ta-
kih srečanj. O temi elektronskega
izadajanja računov javni upravi
sta spregovorila Robert Tabai, ki
je zaposlen na doberdobsko-so-
vodenjski banki, in Mario
Clocchiati, iz Iccrea Ban-
caimpresa, ki na tem po-
dročju sodeluje z ZB Do-
berdob – Sovodnje. Elek-
tronski račun ima tri
osrednje značilnosti: iz-
dan je v enem samem
(elektronskem) izvodu,
čas izdaje je točno do-
ločen, veljaven je samo z digital-
nim podpisom. Ob tem sta go-
vornika še podčrtala, da je pri iz-
dajanju elektronskega računa jav-
ni upravi pomembno, da račun
podjetnik izpolni v elektronskem
formatu xml. Drugačnih forma-
tov (na primer doc oz. dox ali
pdf) sistem ne sprejema. Izdaja
računa poteka seveda lahko s
pomočjo banke oziroma elek-
tronskega dostopanja do
bančnega računa. To omogoča
tudi Zadružna banka Dober-
dob – Sovodnje. Podjetnik to-
rej po banki in po za to posebej
postavljenem sistemu SDI (Si-
stem za menjavo – Sistema di
interscambio) izda račun javni
upravi. V trenutku, ko je račun
pravilno izdan in ko ga javna
uprava knjiži (približno 15
dni), nastopi rok 60 dni za iz-
vedbo plačila. Ko je plačilo iz-
vedeno, nastopi obvezno dese-
tletno obdobje hranjenja računa:
tudi za to storitev obstajajo spe-
cifične družbe za arhiviranje. Ta-
bai in Clocchiati sta ves postopek
nazorno prikazala in ga s simula-
cijo tudi izvedla pred publiko.
Gre za novosti, ki bodo sicer pod-
jetnikom povzročile nekaj začet-
nih preglavic, a bodo po mnenju
predavateljev v precejšnje
olajšanje uporabnikom. Doslej se
je po njunih besedah (začasno)
izgubilo 20 odstotkov papirnatih
računov, 7,5 odstotkov pa jih je
bilo dokončno izgubljenih. Ob
tem jih je bilo za 3 odstotke na-
pačno arhiviranih. Vse to se z
elektronskim izdajanjem
računov ne bo dogajalo.
AČ
Strokovna srečanja ZB Doberdob - Sovodnje
Izdajanje računov ...
po spletu
Na Ad formandumu zbirajo prijave na tečaje s
kmetijskega področja, ki se bodo pričeli v juliju in
bodo v Trstu in Čedadu.
V Trstu bo potekal tečaj iz splošnega kmetijstva, ki
je strokovna in poklicna obogatitev, saj zajema vse
najpomembnejše vidike te gospodarske dejavnosti.
Tečaj je namenjen polnoletnim osebam, ki se s
kmetijstvom že ukvarjajo, in tistim, ki jih sektor
zanima. Vsebine zadevajo splošno kmetijstvo,
tehnike gojenja rastlin (vinogradništvo, oljkarstvo,
sadjarstvo, zelenjadarstvo, cvetličarstvo), živinorejo,
ekonomiko kmetijstva in upravljanje podjetja.
Predvidene so praktične vaje na terenu in vodeni
ogledi kmetij. Tečaj traja 150 ur in stane 300 evrov.
Potrdilo o uspešno končanem tečaju je poleg tega
nepogrešljiv dokument za vsakogar, ki želi koriščati
prispevke, namenjene kmetijski dejavnosti, kot
predvideno po programu za razvoj podeželja
2007/2013, ukrep 112. To velja predvsem za
mlade, ki se nameravajo posvetiti kmetijski
dejavnosti in lahko samo z omenjenim potrdilom
dokažejo svojo poklicno usposobljenost.
Tečaj Vodenje kmečkega turizma usposablja za
vodenje kmečkih turizmov, hkrati pa omogoča
tečajnikom, ki ga uspešno končajo, koriščenje
subvencij, ki so predvidene po deželnem zakonu
25/1996. Tečaj je namenjen kmečkim podjetnikom
in tistim, ki jih ta sektor zanima. Vsebine zadevajo
ekonomiko in vodenje kmečkega in agriturističnega
podjetja; HACCP v živilskem sektorju, prehrambeno
tehnologijo (obdelava hrane, sira, mesa), pripravo
tipičnih jedi s praktičnimi vajami v kuhinji; marketing
in psihologijo prodaje. Tečaj traja 100 ur in stane
200 evrov. Tečaj o vodenju kmečkega podjetja bo
potekal v Trstu in Čedadu.
Zainteresirani se lahko zglasijo na tajništvu Ad
formanduma v Trstu (tel. +040-566360) in v Gorici
(tel. 0481-81826). Na voljo je tudi spletna stran
www. adformandum. org in naslov e-pošte
info@adformandum. org
Ad formandum / Pričenjajo se tečaji o splošnem kmetijstvu in vodenju agriturizma
Aktualno 2. julija 2015 15
Bujno porasla pobočja ob reki Idriji, Judrio (3. del)
Stražarji nad dolino
  ragielis, Frideu, je naselje, ki
leži na pobočju okoli tristo
metrov visoko, ime naj bi
po izročilu izviralo iz furlanske
besede “bratje”. Hiš je tu dejansko
zelo malo; pripovedujejo, da sta
nekdaj kraj naselila dva brata, ki
sta pozneje tu živela s svojima
družinama in potomci. Simpa-
tična pisateljica Ornella Ferrari
Gigante, ki je nekaj let podobno
kot midva z Elviom preživela tudi
v Trstu in je tu priseljenka, v eni
izmed svojih knjig piše, da o iz-
voru imena priča tudi tukajšnji
priimek Bradasin, ki naj bi izviral
iz slovenščine, in sicer iz besed
“brata sin”.
No, kot sami vemo, je v etimolo-
giji krajevnih imen vedno nekaj
resnice in nekaj izmišljenega ljud-
skega izročila, v vasici Fragelis ali
Fragielis pa še sedaj ne prebiva
več kot deset krajanov, ki se uk-
varjajo po večini s kmetijstvom in
uživajo lepoto naselja. Pod njimi
se namreč razprostira ena izmed
najlepših dolin vzhodnega vino-
rodnega gričevja, dolina reke Idri-
je, Judrio, pogled gre po pobočjih
Korade in sega, tam v daljavi, celo
do morja.
Samotna nad vasjo se dviguje cer-
kvica, posvečena sv. Luciji. Po-
dobno kot ostale votivne cerkvi-
ce, naj bi nastala nekje v štirinaj-
stem stoletju, velikokrat so jo poz-
neje prenovili in dogradili. Kot
pri ostalih beneških sakralnih ob-
F jektih sta njena značilnost svoje-vrsten prezbiterij in poslikanstrop. Vse priča, da so bili tudi
sem povabljeni mojstri iz Škofje
Loke. Oltar je lesen, dodelan v 18.
stoletju, na njem so podobe sv.
Osvalda, sv. Ane in sv. Lucije. V
zadnjih letih v cerkvi sv. Lucije
mašujejo samo na prvo nedeljo v
avgustu, ko je tu vaški praznik.
Cerkvica je drugače zaklenjena in
zdi se precej zapuščena.
Od malega “bratskega” naselja
gre steza mimo cerkve in pašni-
kov do sosednje vasi Cladrecis,
Seuce, ves čas nas vodi po na pol
kraškem gozdu, ki sicer zarašča
tudi vsa sosednja pobočja. Na
gozd domačini in tujci gledajo
precej drugače. Za nedeljske po-
hodnike, ki prihajajo na oddih iz
bližnje nižine, so ti neskončni
gozdovi sanjski svet. In ni težko
slišati vzklika, koliko gozdov, ka-
ko je tu lepo. Domačinom, Be-
nečanom, ki imajo živo v spomi-
nu, kakšni so bili ti kraji v začetku
prejšnjega stoletja, ko se ljudje še
niso množično izselili, pa gredo
take pripombe na živce. Gozd, ro-
bida in grmovje, ki se dan za
dnem globlje zajedajo v na pol za-
puščene vasi, pričajo, da je tu
težko živeti in da so nenaklonjeni
politični manevri prisilili ljudi, da
so zapustili te priljubljene, zelene
doline. Pravega razvoja in zapo-
slovanja tu nikoli ni bilo, razna-
rodovalna politika je bila zelo
ostra, tujina pa za mnoge družine
edina možnost preživetja. Tistih,
ki tu živijo skozi vse leto, je vse
manj, tam, kjer so bili nekoč trav-
niki in pašniki, se sedaj razrašča
robida, obdelane zemlje ni več
nikjer. Benečija že dolga desetlet-
ja izumira, kljub neštetim poizku-
som, da bi tu obudili obrtništvo,
turizem in naravi prijazno kme-
tovanje. Zanimivo pa je, da ta sa-
motna pobočja privabljajo vse
več ljudi, ki so naveličani mestne-
ga stresa in se tu za stalno selijo iz
Trsta in drugih italijanskih mest.
Nekateri so že zaslutili dušo be-
neških dolin in so se z leti lepo
zarasli v strma pobočja, drugi so
ostali tujci, ki živijo samotarsko
življenje in se nikoli ne bodo
vključili v vsakdanji utrip čarobne
Benečije.
Vasi na bregovih nad Idrijo so bile
še v začetku stoletja slovenske, že
samo ime Prepotto, Praprotno, ne
more nikakor zatajiti svojega
prvotnega slovenskega izvora.
Gričevje in nižina ob reki pa sta
bila že v preteklosti ekonomsko
zanimiva zaradi ugodne lege in
odličnega vina. To je seveda pri-
vabilo kmetovalce in velepose-
stnike iz Furlanije, ki so počasi
povsem kolonizirali sedanje
ozemlje občine Praprotno.
Počasna in tiha asimilacija, vzrok
katere je bil tudi občutek man-
jvrednosti tukajšnjih ljudi pred
premožnejšimi Furlani, je naredi-
la svoje, usodni udarec pa je Idrij-
ski dolini zadal še fašizem. Slo-
vensko, z razliko od ostalih Be-
neških dolin, tu ne govori skoraj
nihče več, vsaj pripadniki moje in
mlajših generacij ne. Večina se
med seboj sporazumeva skoraj iz-
ključno v furlanščini. Mene še
predvsem boli, ko vidim, da so
napisi krajevnih imen in kažipo-
tov dvojezični, poleg italijanskega
pa ni prvotnega slovenskega ime-
na, a furlanski naziv. A vendar
imam občutek, da se tudi tu nekaj
prebuja. Na lanski vinski razstavi
sem v zgibanki z veseljem prebra-
la, da je pomen prvotnega sloven-
skega imena največjega naselja,
praprot, felce. Poleg italijanskega
imena za lokalno vino schiopet-
tino pa smo že lahko brali, da se
je nekdaj prastara avtohtona trta
imenovala pokalica. Majhni, a
pomembni koraki, katerim mo-
rajo vsekakor v prvi vrsti botrova-
ti medsebojno zaupanje, strpnost
in sodelovanje. Zgodovine nam-
reč nihče ne more izbrisati, pri-
hodnost pa moramo vendar gra-
diti na svežih, trdnejših temeljih.
O dolini reke Idrije bi lahko na-
pisala knjigo, ne samo teh nekaj
sintetičnih vrstic. To je namreč
dolina, ki ni samo lepa, temveč
krasna. V prvi vrsti, ker je to ena
izmed najmanj poznanih in naj-
bolj divjih dolin v naših krajih,
reka hudourniškega značaja, ki je
izklesala te strme bregove in po-
bočja, pa skriva v svojih nedrjih
slapiče in tolmune, ki človeka
začarajo. V tej dolini naj bi imele
svoj dom Krivopete, ali kot jim
pravijo Furlani Storke. Od kod to
edinstveno izročilo o ženskah s
stopali obrnjenimi nazaj, ki so
živele v votlinah in skalovju ob
reki, ne vemo. Morda je bilo tu
res nekaj pohabljenih žensk, ki so
razburile domišljijo prišlekov in
domačinov. Morda je vse le plod
domišljije in pokrajine, ki že sa-
ma po sebi pripoveduje pravljice.
In je lepa, dominantna in skriv-
nostna obenem. Dejstvo pa je, da
si tudi ta bajna bitja delijo Sloven-
ci, Benečani in Furlani. Tudi oni
jih imajo za svoje in jih prištevajo
k svojemu ljudskemu izročilu.
Dolina Krivopet in Škratov, kjer
se mora vsak prišlek pokloniti
gozdu in še neukročeni divjini,
pa je tudi dolina neštetih mlinov.
Do druge svetovne vojne je v do-
lini reke Idrije, ki je dolga samo
25 km, od Golega brda do izvira
delovalo 17 mlinov. Do danes se
jih je ohranilo le osem, njihov
propad pa je po drugi svetovni
vojni povzročila tako moderna
tehnologija kot strogi obmejni
režim, ki ljudem z obeh strani
meje ni več dopuščal niti eko-
nomskih niti prijateljskih stikov.
Nekateri mlini so delovali še v
drugi polovici prejšnjega stoletja,
najdlje, do leta 1970 baje, Sala-
mantov mlin na italijanski strani
reke. Zanimivost teh mlinov je,
da so v njih mleli tudi suh ko-
stanj, ki ga je na teh pobočjih res
veliko, in kostanjevo moko tudi
prodajali. V mline so prihajali
kmetje z zelo širokega področja,
tudi iz Benečije, od jeseni do poz-
ne pomladi, ko je bilo vode naj-
več in so mlini mleli s polno
močjo, pa je skoznje šlo preko
500 kg žita in 700 kg koruze, ne-
kaj manj ajde in ječmena. V času
železne zavese je bil dostop do
mlinov omejen na dnevne ure in
še to s posebno dovolilnico.
Počasi se je začel njihov propad,
dolina se je zavila v tišino, po-
bočja pa je porasel gozd.
Suzi Pertot
Manj znan šport, ki pa se uveljavlja tudi pri nas
Mladina dober organizator 
in kovačnica rolkarskih talentov
  saj enkrat letno najde
mesto v naši športni ru-
briki rolkanje, v medna-
rodnem merilu malo poznana
panoga, ki pa daje že nekaj dese-
tletij našemu športu velika za-
doščenja. Kot običajno se je sredi
junija na Tržaškem v organizaciji
Športnega društva Mladina zbra-
la vsa državna elita, prisotni pa
so bili nekateri specialisti tudi iz
Slovenije in Hrvaške. Kriški klub
je namreč organiziral prvi dve
etapi v sezoni italijanskega poka-
la, obe tekmi, sprint na 200 me-
trov in daljša cestna preizkušnja,
pa sta bili odprti vsem in torej
tudi mednarodni.
Začelo se ja v soboto, 20. junija,
na Opčinah, kjer je bil v vse prej
kot poletnih vremenskih razme-
rah vsakoletni KO sprint. Kla-
sično tekmovanje na izpadanje,
ki je skoraj desetletje potekalo na
tržaškem nabrežju (spomnimo
se pomola Bersaglieri in še prej
asfaltne trase prav pri morju,
vzporedno z nabrežjem Cavour),
V tokrat pa je bilo drugič srediOpčin, po Proseški ulici rahlonavkreber od cerkve sv. Jerneja
do poštnega urada pri krožišču.
Tekmovalo je 76 rolkaric in rol-
karjev, pri dekletih je bila med
članicami najhitrejša Lisa Bolzan
iz Trevisa, pri moških pa je zma-
gal Emanuele Becchis iz Cunea
pred trikratnim svetovnim prva-
kom v sprintu Alessiom Berlan-
do s Tridentinskega.
Naslednjega dne, v nedeljo, pa je
bil ob sijajnem sončnem dnevu
še jubilejni 25. Grand Prix po ce-
stah zgoniške občine s startom
in ciljem pred Samatorco mimo
Bajte in Saleža. Skoraj 5-kilome-
trsko progo so tekmovalke in tek-
movalci ponovili dvakrat, trikrat
oziroma štirikrat glede na staro-
stno kategorijo, tako da so na pri-
mer odrasli prevozili skupno 19
kilometrov za nekaj več kot pol
ure rolkanja. Bolzanova je bila
tudi tu najuspešnejša, pri fantih
pa je po pričakovanjih slavil
vzdržljivi Richard Tiraboschi iz
Bergama pred Becchisom. Tek-
mo je letos popestrila novost le-
tečih ciljev sredi napora, kar je
motiviralo udeležence tudi za ta
vmesni sprint, ki ni prinesel
časovnega odbitka, pač pa prak-
tične nagrade. Obe tekmovanji
sta zahtevali zaprtje ceste in
ogromno organizacijskega truda,
ki pa se je še kako obrestoval, saj
je vse teklo kot po olju in k sreči
tudi padcev in poškodb ni bilo.
Sklepno nagrajevanje je bilo v
športnem središču v Križu, kjer
je Mladina doma. Predsednik
Erik Tence, načelnik rolkarske
sekcije Boris Bogatec, in sodelav-
ci so bili zadovoljni z uspehom
športnega dvodnevja na Krasu.
Spektakel je bil nedvomno na
višini, marsikdo pa je morda mi-
mogrede spoznal šport, ki ga še
ni videl v živo. Rolkanje ali ski-
roll je v bistvu poletni trening za
tek na smučeh, v našo športno
srenjo so ga pripeljali Mladinini
zanesenjaki. Najlepše strani so v
zadnjih 15 letih pisali Mateja in
David Bogatec, Matej Paulina,
Ana Košuta in drugi. Ko se je ta
generacija izpela, je bilo vprašlji-
vo, ali bo kriški klub še zmogel
vidno nastopanje v mednarod-
nem merilu. Nedavni kraški tek-
mi pa kažeta, da ob številnih ta-
lentih v mladinskih kategorijah
Mladina razpolaga tudi z dvojico
članov, ki že nekaj pomenita in
trkata na vrata državne reprezen-
tance. Eksplozivni Niki Hrovatin
je bil na primer na Opčinah tretji
v sprintu za Becchisom in Ber-
lando, Dana Tence pa je bila peta
na daljši preizkušnji. Svetovno
prvenstvo bo letos septembra v
dolini Fiemme, oba pa si bosta
morala morebitno mesto v itali-
janski selekciji šele priboriti.
HC
  b tem je še omenil nadaljevanje privatizacije,
sprejetje razvojnega in investicijsko naravna-
nega proračuna in izpeljavo nacionalnega re-
formnega programa za leti 2015 in 2016. V bistvu gre
za strukturne reforme. Tiste, po katerih Evropa
sprašuje že od leta 2009, ko je bil tudi v Sloveniji for-
malni začetek krize. In vsi ukrepi, ki jih je kot potrebne
za prebroditev krize naštel Mramor, so, glej ga, zlomka,
na dnevnem redu slovenske ekonomske politike že
najmanj tri ali štiri leta. A kaj, ko politika nikoli ne naj-
de skupnega jezika, da bi te reforme izpeljala. Besede,
ki jih je izrekel Mramor, so enake besedam vseh slo-
venskih predsednikov vlad in finančnih ministrov, ki
so se v zadnjih letih odpravljali na poslovne sestanke
v Bruselj. O privatizaciji smo že veliko pisali, Telekom
pa je samo zadnje poglavje v neskončni slovenski
zgodbi nikoli zares končane tranzicije. Nakazana me-
toda upravljanja kapitalskih naložb prav tako kaže na
pomanjkanje prave volje, da bi se stanje na tem po-
dročju uredilo. Zanimivo bo opazovati, kako se bo vla-
da lotila sklepnega dejanja s fiskalnim pravilom (po-
stopno izenačenje prihodkov in odhodkov oziroma
nični primanjkljaj), predvsem kako se bodo te teme
lotili v SD (in Desusu). Izkušnje z bojkotiranjem pri-
vatizacije v zadnjih mesecih ne dajejo prav veliko
upanj.
Skratka, vlada je, če poslušamo raznolika stališča vo-
dilnih, še vedno nekje na mrtvem tiru. Že več let po-
slušamo ene in iste refrene. Mramor in Cerar v Bruslju
nekaj obljubljata, a doma tega ne izpeljeta. Slovenija
se mora torej zahvaliti delu zdravega gospodarstva in
pozitivnim zunanjim okoliščinam za nenadejano rast.
Vladi pa bi moralo biti jasno, da je to pozitivno ob-
dobje prineslo tudi nekaj več manevrskega prostora
za izpeljavo dolgoročnejših strategij. Obdobje ugod-
nega izvoza, ki je v največji meri zaslužno za rast, ne
more biti večno. Grčija in druge podobne težave pa
so za vogalom. Prihajajoči poslovilni grški sirtaki bi
lahko bil za Slovenijo še kako boleč.
O
Gregorčičevi dnevi na osi Vrsno-Gorica-Nova Gorica-Gradišče
Gregorčič nas povezuje tudi danes
  oriški literarni klub GOvoRICA
v sodelovanju z Goriško knjižni-
co Franceta Bevka in drugimi so-
organizatorji prireja pete Gregorčičeve
dneve. Začeli so se 19. junija na pokopa-
lišču pri Sv. Lovrencu, kjer se je spominu
pesnika poklonil tudi srbski književnik
Zdravko Kecman. Prireditve na Vrsnem
ob Gregorčičevi hiši in s sodelovanjem
praprapranečaka Pavleta Gregorčiča se je
udeležil tudi kobariški župan. V sredo,
24. junija, se je manjša množica poklo-
nila goriškemu slavčku v Ljudskem vrtu
v Gorici. Zbrane je v sproščenem in do-
mačem vzdušju nagovorila predsednica
kluba Darinka Kozinc, ki je povedala, da
nas Simon Gregorčič
povezuje tudi danes;
kot pravi Saša Vuga,
je Gregorčič, na kate-
rega včasih nekoliko
pozabljamo, poleg
Bevka najpomem-
bnejši mož za vse Pri-
morce. Pesnik Radi-
voj Pahor je občute-
no prebral nekaj poe-
zij, Rajko Slokar in
Marilka Koršič pa sta položila venec s trakom v slo-
venskih barvah pred njegov kip, na katerega smo
goriški Slovenci posebno ponosni. V novogoriški
knjižnici je nato bila okrogla miza o Gregorčičevi
domoljubni poeziji, pri kateri so sodelovali Zoran
Božič, Megi Rožič in Aldo Rupel.
Gregorčičevi dnevi se bodo končali v petek, 3. julija,
v Gradišču nad Prvačino: po pozdravnih nagovorih
ob 20. uri se bosta predstavila člana kluba GOvoRI-
CA, pesnik in pisatelj Milan Petek Levokov in pesni-
ca Sabina Vostner; z njima se bo pogovarjala mag.
Marija Mercina. Sledi druženje ob gradiški frtalji.
G
S 13. strani
Boleč grški ...
Radivoj Pahor
Darinka Kozinc in Rajko Slokar pred kipom v Gorici
Aktualno2. julija 201516
  Srečanje pod lipami: o 70-letnici Slovenskega Primorca in projektu Digitisk
Od Slovenskega Primorca 
do projekta Digitisk
GORICA 
  torek, 23. junija, je bil
večer pod lipami v ko-
morni dvorani Kulturne-
ga centra Lojze Bratuž v Gorici
posvečen 70. obletnici slovenske-
ga katoliškega tiska na Goriškem
in pričevanjem o nekaterih oseb-
nostih in soustvarjalcih, ki so ga
krojili.
Digitisk
Prof. Peter Černic, zgodovinar
in predsednik upravnega od-
bora Zadruge Goriška Mohor-
jeva, je v uvodni predstavitvi
povedal, da je omenjena Za-
druga pred letom dni podpisa-
la pogodbo z Deželo FJK in na-
to poskrbela za digitalizacijo
slovenskega katoliškega časo-
pisja, ki je izhajalo v Italiji po
drugi svetovni vojni. “V enem
letu nam je uspelo digitalizira-
ti 40 tisoč strani, ki so sedaj na
razpolago vsem na strežniku
Narodne univerzitetne
knjižnice v Ljubljani, na por-
talu Digitalne knjižnice Slove-
nije na naslovu www. dlib. si”. Za
to se je izrecno zahvalil odborni-
ku Jožku Fornazariču, ki je od bli-
zu spremljal projekt. Danes so
uporabnikom svetovnega spleta
na razpolago ves Slovenski Pri-
morec, Katoliški glas, Novi list,
Demokracija in številke Novega
glasa do konca leta 2014. Ned-
vomno gre za pomemben prispe-
vek k ohranjanju kulturne de-
diščine našega zamejskega pro-
stora.
Slovenski Primorec
Dne 29. avgusta letos bo minilo
70 let od izida prve številke ted-
nika Slovenski Primorec. To je
priložnost, “da se spomnimo 70-
letnice našega katoliškega tiska
na Goriškem”. Černic je povedal,
da je Slovenski Primorec zazna-
moval in sooblikoval prva povoj-
na leta na Goriškem ter postavil
temelje celotni povojni organizi-
ranosti t. i. belega tabora Sloven-
cev v naših krajih. Goriški du-
hovniki so ga ustanovili, da bi
ljudstvo preorientirali s fašistične
na demokratično miselnost, da
bi zagotovili pluralnost medijev
in literature ter da bi spodbujali
nastanek demokratičnega, pro-
svetnega in političnega
združevanja tistih Slovencev, ki
se niso prepoznavali v komuniz-
mu in njegovih idealih. Časopis
ni bil zgolj verski tednik, ampak
je prevzel tudi funkcije informa-
tivnega, kulturnega, poučnega in
političnega časopisa. Zelo
razšijen je bil v mestu, v nekate-
rih vaseh v Brdih, v Breginjskem
kotu, na Bovškem in Tolmin-
skem. Podpirali so ga rojaki, ki se
niso strinjali z novim režimom.
Izhajal je vsako sredo, nato pa
vsak četrtek od 29.8.1945 do
29.12.1948, ko je nastopil Kato-
liški glas. Januarja 1946 je Slo-
venski Primorec izšel v večjem
formatu in z glavo, ki jo je izdelal
France Gorše in je prek simbolov
križa in lipe govorila o krščanstvu
in slovenstvu. “Naklada je niha-
la, vendar se ni nikoli spustila
pod 2 tisoč izvodov”. Duhovniki
so hoteli postaviti temelje samo-
stojnemu poročanju o vseh vidi-
kih človeškega življenja, tudi o
politiki, toda ne na strankarski
ravni. Ob ustanovitvi so v ured-
niškem odboru sedeli Kazimir
Humar, Alfonz Čuk, Alfonz Ma-
rija Jožef Berbuč, Mirko Brumat
in Srečko Gregorec, predsednik
je postal Franc Močnik, odgovor-
ni urednik pa Alojzij Novak. So-
V delovali so tudi drugi duhovniki,npr. Rudolf Klinec, Artur Zalatelitd., pa tudi nekaj laikov, kot npr.
Polde Kemperle in Anton Kacin;
z leposlovnimi prispevki, med
drugimi, Zora Piščanc. Največje
breme za izdajanje časopisa je
najprej slonelo na ramenih Aloj-
zija Novaka, nato pa Mirka Bru-
mata, ki je postal odgovorni
urednik marca 1947. Članki so bi-
li v glavnem nepodpisani, ker “so
takrat bili težki časi, večkrat je bi-
lo treba koga tudi zaščititi, po
drugi strani je bila nepodpisana
izjava oz. članek izraz mnenja ce-
lotnega uredništva”. Ena velikih
zaslug Slovenskega Primorca je
ta, da seže takoj na področje or-
ganiziranosti Slovencev pod Za-
vezniško vojaško upravo. Do spo-
ra s Partizanskim dnevnikom in
Soškim tednikom ni
prišlo okrog politike
oz. ideje antikomu-
nizma, je dejal Čer-
nic. Glavni problem
je bil v začetku pro-
blem odnosov, ki bi
jih Slovenci imeli do
Zavezniške vojaške
uprave, in sicer glede
slovenskega šolstva,
nato glede organiza-
cije prosvetnega
življenja. Marca 1946
je postalo aktualno
vprašanje meje. Prvi
poskus “ogrevanja”,
da bi ustanovili samo-
stojno politično gi-
banje, se je rodil juni-
ja 1946. Na koncu
istega leta in na začet-
ku 1947 so uredniki
bistveno pripomogli
k nastanku Slovenske demokrat-
ske zveze v Gorici. Iz Slovenskega
Primorca je nato nastala Demo-
kracija, politični časopis Sloven-
ske demokratske zveze. “Prve seje
tega uredništva so imeli doma pri
Alojziju Novaku”. Časopis in to,
kar je nastajalo okrog njega, je
dejansko postavilo “temelje orga-
niziranosti Slovencev v Gorici”.
Na goriškem večeru je imelo po-
sebno mesto pestro osebno
pričevanje prof. Irene Brumat
Vrtovec, ki je vsaj deloma osve-
tlila žal premalo poznani lik stri-
ca, msgr. Mirka Brumata (1897-
1950). Bila je še majhna, ko je
njen stric, “poln idealov in
načrtov, deloval kot časnikar,
profesor govorništva v goriškem
semenišču ter bil pisatelj
poučnih vzgojnih knjig”. Sveta
stolica ga je s papeško bulo ime-
novala za kanonika penitenciarja
in sholastika goriškega stolnega
kapitlja: tako je dosegel “najvišji
čin in dostojanstvo izmed vseh
slovenskih duhovnikov goriške
nadškofije”. Iz doslednosti do
svojega stanu je bil vedno
oblečen v dolg črn talar, “in to
tudi v poletnih pripekah”. Nje-
gova oseba je vzbujala “spošto-
vanje in ugled, sigurnost in zau-
panje”. Bil je karizmatična oseba,
vedno pripravljen vsakomur po-
magati. Ob sobotnih večerih so
ga doma pri prof. Ireni Brumat z
veseljem pričakovali; ponavadi je
prihajal “v družbi drugih cerkve-
nih dostojanstvenikov”. Njihovi
umirjeni in hkrati resni pogovori
so bili odraz težke vojne in povoj-
ne dobe, tudi prihodnost sloven-
skega naroda ni bila jasna. Prof.
Irena Brumat je “v tišini po-
slušala in željno čakala, da bo
stric zaigral nekaj narodno-za-
bavne glasbe ali tiste, vzete iz cer-
kvene zakladnice”. Prelepe slo-
venske melodije so se ob klavirju
prelivale iz ene v drugo, vsi sku-
paj so veselo peli, razpoloženje je
bilo silno prijetno. Včasih je mla-
da deklica s sestro Mirjam prese-
netila strica s štiriročnim igran-
jem kakšne njegove skladbe; o
tem piše v romanu Vzhodna me-
ja tudi priljubljena goriška pisa-
teljica Klavdija Vončina.
Občasno je s stricem Mirkom pri-
hajal k Brumatovim tudi Jožko
Bratuž: “Njegov doneči glas in
stričevo ubrano igranje na klavir
sta me dobesedno očarala”. Pela
je tudi družbenica Mira Brajnik,
doma iz Štandreža. Po padcu
fašizma in nacizma so se razmere
pod anglo-ameriško upravo ne-
koliko umirile, na Goriškem so
spet nastajali gledališke predsta-
ve, družabna in kulturna srečan-
ja. Stric Mirko se je zanimal za na-
stope otrok Marijinega vrtca, pa
tudi za prireditve deklet Marijine
družbe. Ker takrat še ni bilo Ma-
rijinega doma, za katerega je po-
skrbel kasneje, so imeli nastope
v sobani grofovske palače Lan-
thieri, nato pa v dvorani šolskih
sester notredamk, nastopali so
celo v gledališču Verdi; režiser je
bil prof. Čikuta, ki je umrl pred
nekaj meseci. “Čudovita je bila
opereta Miklavž prihaja, bila je
nekaj nepozabnega”! Gledališki
nastopi in koncertni večeri so na-
to potekali v Marijini dvorani
nad tiskarno Budin na Placuti.
Velik klavir “a coda” je darovala
“moja dobra nona Emilija”, je še
dejala prof. Irena Brumat, glasbo
pa je poučeval edini diplomirani
prostovoljec, “moj stric”. Po nje-
govi smrti je dvorana Marijinih
družbenic postala prostor glasbe-
ne šole, ki so jo kasneje poime-
novali po Emilu Komelu. V
družinskem arhivu je predavatel-
jica našla pretresljivi govor, ki ga
je stric imel v stol-
ni cerkvi ob svoji
srebrni maši,
15.8.1945: v njem
med drugim poudarja očetovo
željo, da bi bil “zvest služabnik
Božji”, grenko pa je spoznanje,
da je prestal veliko “bridkosti, ki
so jih povzročile nahujskane
svetne in cerkvene oblasti, so-
bratje in nehvaležni zapeljani
verniki”. Višek bridkosti so mu
pripravili tisti, ki so ga proglasili
za narodnega izdajalca in ga kot
takega blatili in zahtevali zanj ce-
lo smrt. “Kljub temu vsem od-
puščam”, je zapisal. V času fašiz-
ma je stric velikokrat hodil na
kvesturo, kjer je govoril v bran
slovenstva in slovenskih svetih
maš ter poučevanja pouka v ma-
terinščini. Maja 1943 je šel v Rim
iskat pomoč za ujetnike v Gonar-
su, sprejel ga je kard. Montini. V
času nemške okupacije je “ro-
mal” tudi na esesovski štab in
prosil za izpustitev ujetih parti-
zanskih kurirk. “V zahvalo za vse
to pa trikratna ‘vizitacija’ agentov
Udbe”... Marsikaj drugega bi lah-
ko še povedala, je dejala prof. Ire-
na Brumat, toda ta njena “izpo-
ved je grenka resnica naše pol-
pretekle zgodovine”. Najbrž kot
posledica globokih razočaranj, je
msgr. Mirko Brumat še mlad,
prezgodaj umrl. “Bil je čuteč ro-
doljub, vseskozi poštenjak, al-
truist, resnicoljuben in zaradi te-
ga tako preganjan. Dal nam je
zgled odpuščanja in pokončno-
sti”. Zato je bil tudi priljubljen in
spoštovan, kot je dokazalo njego-
vo zadnje slovo, ki se ga je ude-
ležila ogromna množica. Sonet
“neutrudnemu borcu za svetle
ideale” je posvetila tudi goriška
pesnica Ljubka Šorli.
Lik msgr. Brumata “moramo še
na novo spoznati”, je dejal prof.
Peter Černic, ki je dodal, da je
med vojnama vodil Marijino
družbo, ki je štela 15 tisoč članic.
Msgr. Oskar Simčič se še dobro
spominja začetka časopisa Slo-
venski Primorec: “Kot dijak sem
se poznal s Humarjem, Novakom
in drugimi. Ta skupinica ga je
ustanovila v stolniški zakristiji.
Niso imeli drugih prostorov. Tam
so bili praznih rok. Brez sredstev
so rekli: to moramo narediti. Ne,
da bi imeli kaj proti partizanom,
ampak da se bo slišal tudi
naš glas, ki je oblikoval slo-
venski narod skozi zgodovi-
no. Drugi lahko povejo svo-
je, toda to naj naredijo tudi
kristjani”. Nekdanji dolgo-
letni predsednik Goriške
Mohorjeve družbe je pove-
dal, da se tudi dobro spominja,
kako je kot otrok hodil v knji-
garno k paolinkam v ul. Mo-
relli, kjer je bil napis “Qui si
parla solo italiano”.
Enako v gostilni. “Ti
otroški spomini so se
globoko vpisali vame
… Če si govoril sloven-
sko po korzu, so te
lahko tudi oklofutali”.
Ko so na vasi kdaj ho-
teli kaj zapeti, “so po-
slali nas otroke, naj
pazimo, če so karabin-
jerji v bližini”. Vse, kar
človek doživi, ne izgi-
ne, “je del njega”. Člo-
vek se zaveda, da je neka stvar
vrednota, ko mu manjka: “Ko si
bolan, veš, kaj je zdravje”. Jezik
našega srca je ta, “tu je naša
inačica biti človek”. Spominja se
tudi mednarodne mešane komi-
sije za meje, ko so na prefekturi
sklicali različne skupine; v Gorici
so imeli možnost se z njo srečati
tudi slovenski duhovniki, med
njimi Novak in Klinec. Njim je
bilo jasno, da ideologije bodo
prešle, narod pa bo ostal. Msgr.
Simčič je nadalje spregovoril o
nadškofu Margottiju, ki se je s
časom, potem ko je pri nas mar-
sikaj doživel in videl, spremenil.
Tudi dr. Humar je o njem menil,
da je bil za Slovence odličen škof,
ki se ni bal govoriti slovensko. O
msgr. Novaku, pomembni oseb-
nosti, ki si je prevzel ogromno
odgovornosti med drugo svetov-
no vojno, je msgr. Simčič pove-
dal, da je ob goriški sinodi v
prvih 40. letih zatrdil, da je go-
riška nadškofija zgodovinsko
dvojezična, kar je treba upošteva-
ti “ne iz dobrote, ampak iz pra-
vičnosti”. Zato je toliko bolj bo-
lelo, ko so ga imeli za izdajalca. S
partizani ni imel msgr. Simčič
kot otrok težav, saj so med njimi
bili bratje in drugi svojci. Toda
“prvič, ko sem jih videl, so imeli
samo slovensko trobojnico; dru-
gič je bila zraven trobojnice zvez-
da, tretjič sama zvezda” … Bili so
“razburkani in zgodovinsko
edinstveni časi”, a “kljub vsemu
sem vesel, da sem živel v tem
času”.
Dr. Karl Bonutti je od blizu poz-
nal goriškega nadškofa Margotti-
ja, ki je goriško Cerkev vodil v le-
tih 1934-51. “Z njim sem bil pre-
cej povezan že iz otroških let, ko
sem postal njegov ‘paggio’ in
spremljal ljudi, ki so prihajali
na obisk na škofijo”. Z njim je
sodeloval zlasti v poletnih
časih, med vojno je nosil po
mestu škofova pisma. “Imamo
napačne pojme o delovanju
nadškofa Margottija”, trdi Bo-
nutti. V Gorico je prišel “v naj-
težjih časih, ko je fašizem ob-
vladal naše kraje”, v času, ko
so že bili odstavljeni trije škof-
je in je za Vatikan postalo sko-
raj nevzdržno iskati nove kan-
didate. Ko je Margotti prišel
sem, je bilo italijansko prebi-
valstvo navdušeno, mislili so,
da bo s sabo prinesel
fašističnega duha, saj je priha-
jal iz Mussolinijeve Romagne.
On pa se je kmalu zavedel, da
mora uporabiti drugačne pogle-
de na delovanje slovenskih, fur-
lanskih in italijanskih župnij. V
semenišču je “poudarjal pouk
slovenščine kot obvezni jezik ne
samo za Slovence, ampak tudi za
Furlane in Italijane”. Ko je priha-
jal v slovenske župnije, se je
naučil nekaj slovenskih stavkov,
da je naše farane lahko pozdravil
v našem jeziku. Ko so te kraje leta
1945 prevzeli partizani, so ga ta-
koj zaprli in je nekaj časa moral
živeti v priporu. “Gotovo ga je to
močno prizadelo”. Partizani so v
škofiji pobrali precej dragocenih
stvari. Ko se je vrnil, je nadaljeval
svoje delo.
O Slovenskem Primorcu je dr.
Bonutti dejal, da je prinesel novo
dobo za katoliško skupnost go-
riških Slovencev. Pred tem je bil
največji nasprotnik fašizem, z no-
vo dobo je postal največji na-
sprotnik katoliške skupnosti v
Gorici komunistični sistem v do-
movini.
Prof. Lojzka Bratuž je poudarila,
da jo zelo veseli vse to slišati, “ker
so stvari, ki smo jih sicer nekateri
sami doživljali, ampak ne toliko,
da bi jih še enkrat ne smeli po-
slušati”. Vsak prispevek v tej sme-
ri je zato “izredno pomemben”.
O msgr. Mirku Brumatu je doda-
la, da je bil zelo pomembna oseb-
nost, ki je nanjo kot mlado štu-
dentko močno vplival. Podobno
je veljalo za msgr. Novaka. Srečna
je, da je take osebnosti lahko
osebno spoznala. O otroški reviji
Pastirček, ki je začela izhajati v
prvem šolskem letu po drugi voj-
ni, je prof. Bratuževa povedala,
da je od blizu spremljala njen na-
stanek. Njena mama, pesnica
Ljubka Šorli, ga je namreč nekaj
časa tudi urejevala in zato so ime-
li v času pred izidom v domači
kuhinji polno otroških rokopi-
sov.
“Nadškof Margotti je resnično bil
naklonjen vsej naši skupnosti,
kljub temu da se je moral včasih
pač zadržati, kot so časi zahteva-
li”, je dodala prof. Lojzka Bratuž.
Ko so aretirali njeno mamo in jo
odpeljali v Trst, je ona ostala tri
dni sama doma z malim bratom
in s “kvesturini”. Nadškof Mar-
gotti je “po treh dneh poslal stri-
ca Jožka Bratuža naju iskat, da sva
lahko šla k njim. Tudi to je bil
nadškof Margotti”.
DD
Prof. Lojzka Bratuž, dr. Karl Bonutti, dr. Oskar Simčič, prof. Irena Brumat, prof. Peter Černic