190
M. Zlobec
MARIJ ČUK,
ŠUMENJE MODREGA PRAHU
Mladinski tržaški pesnik Marij Čuk se je s prvo samostojno publikacijo predstavil slovenski kulturni javnosti leta 1973 v Pesniških listih 13, ki jih uspešno izdajata Založništvo tržaškega tiska in založba Lipa. Deset listov obsega devet samostojnih, z naslovom določenih tekstov. Liste uvaja groteskno-satirično Potovanje po mistični poti ali kako je postal Janez srečni mož. V nadaljevanju listov stopa v ospredje motiv morja in človekovega položaja ob njem: (Zaton, Uničenje, Plava de oro), motiv človekove eksistence v hi-erarhizirani pojavnosti sveta (Kralj bik, Jacques Anquetil), motiv človekove osamljenosti in nemoči v svetu (Gledam) motiv iskanja bivanjske trdnosti (Važnost rešitve). Pesniške liste končuje Sonet bridkosti (Milanu Jesihu) z nečlenjeno zvočno samostalniško igro, kopičenjem rimajočih se leksemov v znanem Jesihovem ludističnem stilu. Čukovi pesniški listi še ne kažejo na izrazitejši pesniški profil in ustvarjalno moč.
Druga zbirka, Šumenje modrega mahu, je  razdeljena  na  tri  cikle:   Šum,
(Marij Čuk, Šumenje modrega prahu. DZS Ljubljana 1974, opremil Rudi Špan-zel, str. 48)
191
Marij Čuk, šumenje modrega prahu
Modro in Mah. Iz Pesniških listov znani motivi se že v prvem ciklu Šum okrepijo: položaj lirskega subjekta v ubesedenem svetu niha med revolto in prilagodljivostjo, spoznavanjem resnice sveta in njenim iluzionističnim zanikanjem. Stiska subjekta ne dobiva dimenzij mejnih bivanjskih položajev, ampak ostaja v dimenzijah odpiranja svetu, iskanja razmerja med bivanjem in bistvom (Na pomoč, Upornost, Konfor-mizem, Zamenjava). S konvencionalno metaforiko zabrisan motiv morja, po-' ložaj človeka ob njem dobiva v posameznih tekstih groteskno-satirične elemente, znane že iz Pesniških listov (Čaj v soboto popoldne, Temni duhovi, Kaj bi bilo sonce brez ljudi).
V  drugem ciklu, Modro, postaja položaj ubesedenega lirskega subjekta v svetu določnejši: revolt pesniškega poklica v samoobrambni pesniški akciji (Moja sveta pravica) prehaja v prve močnejše deziluzionistične vizije sveta (Sekira, Sence) in celo umik (Bojna sekira, Obzorje, Črna ženska). Iskanje vrednot ne doseže cilja, zato je nihanje med revolto in umikom, željo po spreminjanju sveta in prilagajanje stanju, svetu v drugem ciklu izrazito (Moj angel, Samotna noč, Želje, Singapur, Vizija razpoloženja). Prvič se v drugem ciklu pojavi precej prikrit motiv ljubezni, iluzionističnih doživljanj sveta (Sveža kri, Zdenki).
V  tretjem ciklu, Mah, prehaja položaj lirskega subjekta še določneje v in-diferentno sprejemanje sveta po tipa-jočem spoznanju posameznikove blokade, nemoči v svetu (Skrinja, Nemoč, Indiferentnost, Naš večer), preračunljivi prilagodljivosti (Zaradi denarja, Abeceda).
Tako v Pesniških listih kot v zbirki Šumenje modrega mahu se Marij Čuk ne povzpe do samostojnejšega in izrazitejšega pesniškega izraza, ki bi mogel opazneje vplivati na razvoj sočasne slovenske lirike. Avtor je neizrazit ustvarjalec, motivno in izrazno konvenciona-
len. Ubesedeni motivi so neizdelani, brez ustvarjalne volje, ki bi pristajala na določen model sveta in možnost, obliko njegove ubeseditve. Posamezna spoznanja o svetu so že dovolj za umik, kar pomeni, da ideja avtorja ne privablja, pušča ga v negotovosti in eklek-ticizmu. Opaznejša stilna sestavina Ču-kovega pisanja je groteska in satira, predvsem pa izraba enopomenskih ali šibkih metaforičnih plasti jezika, kar je opazno tako v izboru leksike kot v sin-tagmatiki. Čukova zbirka Šumenje modrega mahu je v sočasni slovenski pesniški ustvarjalnosti obrobnega pomena.