SAMOTNI NAPIS MAVRICE
Nevin Birsa
SAMOTNI NAPIS MAVRICE
VISLICE VISOKEGA SONCA
Zdavnaj se pojaviš v konicah prstov,
v ohišju slepečega počitka,
v pretoku sopare:
vse bo ta hip vzgorelo in splapolalo
v oster jezik svetlobe, ko je najvišji dan.
Vislice visokega sonca
se majejo v betonu,
kjer je moja roka, kjer je, lahko,
tudi smrt. - Breze odpirajo izsušena usta:
migotajo žarki, plešejo
po tkivu proti
prvotnemu izviru: poldan se sesipa
v žarečo točko,
usmerjeno v zenit, pod kadečo se lečo,
razgrebeno od viharja zvezd,
tako nočnih, in morda že mrtvih?
V NEMIRNEM ZVONU
Jaz ne in tudi ne beseda,
ki vre iz ust in razsvetljuje vlažni breg:
krhki dež objema z zlatimi dlanmi morsko dno.
Vzlet arktične krvi,
ki se hrani z lepoto tega daljnega sveta,
in nenadoma prekriža grebene,
ostre slutnje in kanale. (Naj le kričijo branjevke
za stojnicami,
odreveneli vzhajajo novi svetovi,
137
NevinBirsa                                                                                                          138
tako začudeni in ranjeni,
vznikajo nove zemlje, požar v sistemu
ugašajočih luči, neznane živali
vdirajo v komaj sluteno deželo,
skrčeno od upov in žil,
vse bolj drgetajočih v nemirnem zvonu,
ki odpira nebo!)
BRJE                                  JBHT
In štel sem poljube,
v prostoru, temnem kot drhteči levkocit,
ki je odtekal v rekah
od drevesa do drevesa, od zmedenosti sena
in mukajočih krav do belega zvonika,
do nakita, ki se je odlepljal z rok in vratu,
tekal sem od odprtih vež
do zaklenjenih vrat,
od ene hiše do druge,
od poti do drugih poti: a resnica je, da so vse
vodile
daleč stran, daleč stran,
v noč,
razjarjeno kot železo,
ljubko kot angeli, ki že tisočletja padajo
s praporov, vej in jih tkejo oblaki
v najsijajnejši luči v nova bitja,
ki bodo postala prepih časa
in zrno nove bolečine.
TI BLISKI SO IZ CINOBRA
Kaj se lahko povem, kaj še lahko dahnem?
Vetrovno nebo so prerezali sunki lastovk,
a hip pozneje tudi bliskov: bila je
vklenjenost sveta,
akvarija v mojem srcu, ki trepeta
še zmerom, zamolklo, zamolklo;
globoko.
Ti bliski so iz cinobra, splašeni in kratki,
SAMOTNI NAPIS MAVRICE
da me zaboli; in resnica planetov čofota v jezeru, ki ga sem v vonju smreke prinaša veter, požigavec mojih dlani.
SAMOTNI NAPIS MAVRICE
Čebelje oko ogleduje
samotni napis mavrice,
na trnek napičeni časniki migotajo kot ribe,
ki so preplavile prsi in se s peno
spustile čez brzice žil.
Gorečke na oknu mrcvarijo jutro, vzhajajoči žabji glas tipa med posteljami, med prti, izvezenimi iz zarij in potrkavajočih prstanov.
Verjamem temu, kar še ni jeknilo porodnega glasu, čakam, da se podro stavbe in zaplodi sen novo resničnost, trajnejšo od smrti, elektrod, koledarja časa in spoznanj.
(List, izvržen, pohojen, slep na obe očesi, votel, krhek, umirajoč, o samotna luna!)
KOT BEŽEČA ŽIVAL
Ti, ki ubijaš metulja,
jezen zaradi ledenih kristalov in zim,
ki gorijo v snegu
kot bežeča žival, ti,
ki zalepiš kita na žilo,
brenkaš z vso milino na opno srca,
ti,
slepa, nevidna, ogorek,
praprot,
ki brede skozi petje cvrčka,
upokoji mojo molčečo bolečino,
polarni sij ledenikov,
jahte in ozemlja, ki jih kličejo zakleti
konji s svojimi čvrstimi zobmi,
ki kličejo rojstva in toplino svoje matere,
139
ki kličejo zlega ponirka,
ščemečega v očeh: in jaz vse to vem,
in jaz vse to diham,
in jaz, oblečen v prošnje,
ščipljem žito in pigment,
rojevajoč se na drevju, v zvezdnatem kraljestvu
žil.
BIL SEM SAM
Bil sem brez barve,
ko je na moje čelo stopila
nova barva.
Bil sem brez oči,
ko so nad menoj zažareli
diamanti,
iskreče konice umrlih duš. Bil sem sam, ko je množica rjovela v hiromantiji mojih dlani, bil sem tako sam, ko je na lutkovnem odru bilo vse živo in zeleno v krošnjah in je nebo čemelo nad čelado sveta.
Bil sem kambij,
bil sem sredi celic,
večno živ v protoplazmi besede
in rasti,
in tudi visoki grebeni
niso zbežali iz mojega kraljestva.
Nevin Birsa
140