poštnina plačana v gotovini
planinski vestnik 4 1961
6LASIL0 PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE | LETNIK XVII I APRIL
VSEBINA:
DESET LET ALPINIZMA V SRBIJI
Dr. Rastko Stojanovič.....145
KRIŠKI PODI Z DRUGE PERSPEKTIVE
Mikec Drašlar ...........
SPREHOD PO GORNJI SAVINJSKI DOLINI
Drago Meze............
BEL JOK
Valentin Cundrlč.......igi
PO ANGLEŠKIH IN ŠKOTSKIH GORAH
Marjan Lipovšek.......162
nesreče pri smučanju
Dr. ing. France Avčin.....169
kuj 2elezo, dokler je vroče
Vanč Potrč ............
NAČIN SPUŠČANJA OB VRVI Z UPORABO DVEH POMOŽNIH ŠKRIPCEV
Drago Zagorc ...........
POGLED NA PREHOJENO GAZ
Tine Orel .............
roze, rozce
Ludvik Zorzut........^3
ONKRAJ POSLEDNJE PRITAKE
Vilko Mazi .........j 84
DROBEC SREČE
Valentin Cundrič.......187
DRUŠTVENE NOVICE.....] i88
IZ OBČNIH ZBOROV......188
IZ PLANINSKE LITERATURE ... 189
RAZGLED PO SVETU......193
naslovna stran: v logarski dolini
Foto: Franc Peršak
-Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni urednik: Stanko Hribar; glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje -Gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, p. p. 214 telefon 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 600.-, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 150,- (naročnina za inozemstvo din 800.-) / Tekoči račun revije pri Komunalni banki 600-701-3-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestmka, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami.
Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto.
) Strokovni nasveti o organizaciji ekonomske propagande
) Prospekti, katalogi, lepaki poslovne tiskovine, albumi; razglednice, neon napisi
' Najmoderneje urejen lastni foto atelje za črno belo in barvno fotografijo z bogatim arhivom turističnih in komercialnih posnetkov
Sodobna oprema in aranžiranje razstavnih prostorov in paviljonov na velesejmih in strokovnih razstavah
Exportprojekt
LJUBLJANA CANKARJEVA 4
Telefon 20-778
planinski vestni k
61 letnik
april 1961
Deset let alpinizma v Srbiji
dr. rastko s t o j a n o v i c
Za pionirje alpinizma v Srbiji je leto 1960 jubilarno — mineva deset let, odkar je bila ustanovljena v Beogradu prva srbska alpinistična organizacija.
Aktivnost v gorah lahko gledamo z raznih vidikov: Lahko jo imamo za prijetno preživljanje prostega časa na svežem zraku in v lepem okolju, lahko jo gledamo s popolnoma turističnega gledišča, lahko ji pa damo tudi izključno športni značaj v najnegativnejšem pomenu te besede. Alpinizem ni niti ena teh stvari, temveč je aktivnost, ki pametno združuje vse tri navedene aspekte s kulturo in s kulturnim delom. Zaradi tega kompleksnega bistva alpinizma mora biti izpolnjena vrsta pogojev, če hočemo, da se alpinizem uspešno razvija. Delo na razvoju alpinizma v Srbiji je seveda bilo odvisno od objektivnih pogojev, v katerih so plezalci delali, zelo močna je bila pa tudi subjektivna komponenta — obeležje, ki so ga alpinizmu vtisnili ljudje, ki so na tak ali na drugačen način pospeševali njegov razvoj.
Najprej, alpinizem v Srbiji je bil brez tradicije. Pred vojno je sicer bilo v Beogradu nekaj alpinistov, a ti so bili osamljeni in so nastopali kot indivi-dualisti ter niso niti poskušali, da se povežejo med seboj ali pa da v tedanjem planinskem društvu vzbude masovno zainteresiranost za alpinistično delo.
Planinska organizacija v Srbiji se je po vojni razvijala v novih pogojih. Njena osnovna naloga je bila, da prodre s planinsko idejo v širino, da pripelje čim večje število ljudi v naravo, da ustvari tradicijo in da navadi naše delovne ljudi, da bodo občutili potrebo po stiku z naravo. Razumljivo je, da v vrstah in v miselnosti te nove organizacije, med ljudmi, ki niso bili navajeni odhajati v gore in v prirodo nasploh, ni bilo objektivnih pogojev za delo na alpinizmu.
Medtem pa je nekaj mladih ljudi, neodvisno od planinske organizacije ter popolnoma samoiniciativno in neodvisno drug od drugega, začutilo potrebo po intenzivnejšem doživljanju gora. Čutili so potrebo po aktivnosti, ki bi jih na določen način povezovala z gorami v prostem času, tudi kadar ne ,morejo iti v gore, in čutili so, da morajo tudi druge seznaniti s tem, kar so sami odkrili in kar krije v sebi toliko etičnih, humanih in estetskih vrednot ter toliko zadovoljstva. Ti ljudje so bili in so še danes jedro alpinizma v Srbiji. Začeli so sami, sami so šli v gore — v naše Alpe, ali pa so po naključju začasno živeli v naših središčih, kjer je alpinizem že imel tradicijo, tam so se marsičesa naučili in ko so se zbrali in se seznanili med seboj, so ustanovili prvi srbski AO v Beogradu.
Pred ustanovitvijo tega AO-ja je bilo še več poizkusov, vendar so bili vsi poizkusi ustanoviti AO izolirani in osamljeni. Pobudnik je bil vedno en sam človek, ki razen volje do dela in navdušenosti za gore ni imel druge opore.
Takoj po ustanovitvi so bile pred alpinističnim odsekom težke naloge. Treba je bilo popularizirati idejo alpinizma v samem Beogradu in zainteresirati za alpinizem čim večje število planincev. Te planince je bilo treba izšolati in jih usposobiti, da bi postali samostojni plezalci ter ne dovoliti, da se kulturni in etični pomen alpinizma izgubi v športnih ambicijah poedincev. Treba je bilo ustvariti materialne pogoje za razvoj alpinizma, zakaj z eno samo vrvjo iz manile ter brez enega samega klina ali vponke ni moglo biti učinkovitega dela. Spomladi 1950 pred ustanovitvijo alpinističnega odseka v Beogradu so na tečaju z dvajsetimi udeleženci imeli eno samo vrv iz manile ter štiri kline in štiri vponke, ki si jih je nekdo izposodil. Mimo tega je bila zahtevna naloga tudi organiziranje alpinističnega dela v notranjosti Srbije, v mestih, ki so zaradi bližine gora imela več objektivnih pogojev za razvoj alpinizma kot Beograd.
Prve navedenih nalog — alpinističnega dela v Beogradu — so se lotili plezalci sistematično. S pomočjo planinske organizacije ali pa brez te pomoči, v vsakem primeru pa brez aktivne zainteresiranosti vodstva organizacije, so organizirali entuziasti redne začetne plezalne tečaje, vsako pomlad in vsako jesen, leto za letom in v tem pogledu so ustvarili neko določeno tradicijo. Število članov odseka je neprestano rastlo. V odseku je vladal duh enotnosti in solidarnosti, ustvarjeni so bili pogoji, da bodo plezalci premostili vse zapreke. Člani odseka so med sabo zbirali prispevke, da bi nabavili nekaj opreme ali pa so sami šivali šotore itd., čeprav so bili večinoma študenti, samo da bi za svojo organizacijo nekaj storili. Ko je bil beograjski alpinistični odsek ustanovljen, je štel dva člana, danes ima 24 članov, 7 članov pa je še v drugih odsekih.
Materialne razmere zelo močno vplivajo na razvoj alpinizma. Beograd je še posebno daleč od gora, ki so plezalsko zanimive. Potrebna je alpinistična oprema; mladim ljudem, ki nimajo sami materialnih sredstev, je treba pomagati, da pridejo čim češče v visoke gore in se tam s plezalno prakso razvijajo. Alpinizem ni samo plezanje, nekdo je lahko odličen plezalec — gimnastik, a slab alpinist. Potrebno je, da spoznajo začetniki v pravih gorah poleg tehnike, orientacije itd. tudi nek določen duh, neko etiko, ki je v alpinizmu vsaj tako važna kot tehnika. Na žalost je bil vse do leta 1957 materialni problem za srbski alpinizem problem številka ena. Na mnogih tečajih so inštruktorji popolnoma sami plačali svoje stroške, ko so šli plezat s tečajniki. Od leta 1958 se je to stanje v temeljih spremenilo in s tem so se spremenili tudi pogoji za razvoj alpinizma.
Do leta 1957 v notranjosti Srbije ni bilo alpinistične aktivnosti. Glavni razlog za to je pač ta, da se člani planinskih društev iz notranjosti niso zanimali za tako vrsto dejavnosti v gorah. Planinske organizacije niso navajale svojih članov, da bi se vzpenjali na gore, da bi »osvajali« gorske vrhove in zato ni bilo vzgojne podlage, iz katere bi mogel alpinizem zrasti. Planinci iz notranjosti so bili na več plezalnih tečajih, vendar se po tečajih niso več nikjer pojavljali niti niso poskušali, da bi v svojih mestih ustanovili alpinistične odseke. Leta 1957 so v Srbiji začeli ustanavljati gorsko reševalno službo in na prvih reševalnih tečajih so bila obvezna predavanja tudi iz plezalne tehnike. Šele gorska reševalna služba je vzbudila zanimanje za plezanje med mladimi planinci v Srbiji in nastala so prva alpinistična jedra v srbskih mestih. V Nišu je danes zelo močan alpinistični odsek, v Peči pa številni poizkusi še niso dali vidnih rezultatov. Poleg beograjskega odseka sta danes alpinistična odseka v Srbiji še v Nišu in v Sremskih Karlovcih, alpinistične sekcije so pa v Peci, Boru, Cačku in v Požarevcu.
Plezalska dejavnost srbskih alpinistov je bila na moč raznolika. Vsako leto so že po tradiciji odhajali v naše Alpe, pogosto so odšli v Alpe tudi pozimi.
Veliko pozornost so posvetili tudi goram izven Slovenije. Tako so Prokletije pritegnile že prve člane beograjskega odseka — marca 1952 so prvič pozimi preplezali stene Hajle in Krša Cvrlje. Poleti 1956 so praktično odkrili Karanfil (albanski: Maja Karanfilit) v črnogorskih Prokletijah, na meji z Albanijo, leto kasneje so v stenah Karanfila preplezali tudi prve smeri. Nekaj beograjskih alpinistov sodi med najboljše poznavalce Durmitora, dve skupini naših plezalcev sta plezali v Durmitoru tudi pozimi. Na številne vrhove v Prokletijah so prvi stopili prav naši alpinisti. Lepi doživljaji na Komovih pozimi in poleti ter na Magliču, Bioču, Prenju in Čvrsnici v vseh štirih letnih časih so bili našim plezalcem velika nagrada za to, da so razvili alpinizem v Srbiji pravzaprav iz nič.
Gore izven naših meja so, razumljivo, vedno mikale naše plezalce in od leta 1955 dalje, ko je bila prva skupina srbskih alpinistov v Dolomitih, pa do danes jih skoraj redno obiskujejo. Vzpone so izvedli v Dolomitih, v Centralnih Alpah in v Bolgariji, Romuniji, Grčiji in v Turčiji.
Vrhunski rezultati so v vsaki športni panogi odvisni od pogojev, v katerih se ta panoga športa razvija in tako tudi v alpinizmu. V Srbiji ni bilo tradicije in prvi plezalci so praktično bili samouki, zato kvaliteta vzponov (število vzponov VI. težavnostne stopnje) ni taka, kot bi želeli. Mnogi od prvih plezalcev so svoj lastni razvoj zapostavili, ker so morali stalno, leto za letom, odhajati v gore z začetniki in so se morali bojevati za pogoje, ki bodo omogočili tistim, ki bodo prišli za njimi, da se bodo hitreje in laže razvijali. Vendar govori 800 plezalnih vzponov, kolikor jih je zabeleženih v knjigi vzponov beograjskega odseka, o živi plezalni delavnosti poleti in pozimi, o veliki ljubezni do gora in o sproščenosti, ki jo da dejanje v gorah plezalcem, pa čeprav so morda po nepotrebnem bivakirali v steni — bistveno je doživetje in štoparica nas lahko samo moti.
Na splošno moremo biti z dosežki desetletnega alpinističnega dela v Srbiji zadovoljni: ustvarjeni so pogoji za mnogo uspešnejše delo in še za hitrejši razvoj. Vendar je vrsta problemov, s katero je treba sedaj i-ačunati v večji meri kot kdaj koli doslej, kajti vsak napredek vodi do novih problemov. Nove generacije plezalcev imajo pogosto do alpinizma drugačen odnos kot starejši alpinisti. Pogosto merijo alpinizem samo s težavnostno stopnjo in s časom plezanja. Neredko jim je edino gibalo plezanja dejstvo, da je nekdo preplezal nekaj, kar imponii-a, in sedaj je treba ta vzpon ponoviti (ne glede na to ali so za tak vzpon dozoreli ali ne) zgolj zato, da bi dokazali »da niso slabši od onega«. Za tak odnos do plezanja so v veliki meri krivi tudi mnogi alpinisti izven Srbije, s katerimi pridejo še nerazviti srbski plezalci v stik in jih ne morejo kritično oceniti. Prepogosto naletimo v naših gorah na pojave, ki se ne bi smeli dogajati, tako na podcenjevanje drugih plezalcev, na dirko s časom, da bi bili boljši od drugega plezalca in na nezdrave ambicije. To je splošen problem, ne samo srbski in ne samo jugoslovanski in mnogo globlji, kot je na prvi pogled videti. Ce nam bo uspelo rešiti ta problem in če bomo mogli izločiti iz alpinizma to, kar ni zdravo in kar v plezanje ne spada, potem bomo uspešni tudi pri vzgajanju novih plezalcev, pri vzgoji, ki ne sme biti samo tehnična.
Ljudje, ki že deset let delajo za razvoj alpinizma v Srbiji, še niso končali svojega dela, samo njihove naloge so se kvalitetno spremenile. Začeli so kot posamezniki in kot samouki ter brez tradicije, a ustvarili so tradicijo in pogoje, da se nove generacije lahko razvijajo. Spoznali so, da v skupnosti lahko dosti več store kot pa posamezniki, da se s sodelovanjem vseh alpinistov, ne glede iz katerega odseka in iz katere republike, odpirajo dosti širše perspektive, perspektive, v katerih bo srbski alpinizem lahko razvil svojo polno moč in bo ena od komponent splošnega jugoslovanskega alpinizma.	Prevel J. B.
Jure se je zaklel, da bo uničil ves film
Kriški podi z druge perspektive
mikec drašlar
Ce se potrudiš na Gamsovec in pogledaš nazaj navzdol, se ti pogled ustavi na razriti kraški pokrajini s tremi očesi — jezeri, ki pozno v poletje skrivajo svojo vodo pod ledenim oklepom. Takšni so Kriški podi, najizrazitejši visokogorski kras, divji, romantični, lepi in zanimivi. To pot smo hoteli imeti vse obenem. Podajali smo se v njihovo notranjost. Svet brez luči sredi Julijcev, svet, ki skoraj toliko zahteva kot stene in tudi toliko vrača.
Sključeni pod težo nahrbtnikov smo počasi grizli v Sovatno. Bil je eden tistih dni, proti koncu navgusta, s katerimi nas je presenetilo lansko poletje. Molčali smo, vsak je imel dovolj opravka s seboj. Teža in vročina, ki je kar puhtela od skal, sta opravili svoje. Toda že so tu Vratca in do Pogačnikovega doma ni več daleč, saj ga imamo pred nosom. Na ploščadi pred domom smo odložili nahrbtnike, z veseljem, saj smo nosili kot mule.
Prva dva dneva smo se potikali po Podih in iskali jame. Za mnoge smo že Vedeli, še več pa smo jih našli. Niko iz Kopra, ki je bil takrat prvič pri takem delu, je skakal od luknje do luknje, ki bi se končale normalnim ljudem pri trebuhu, in ves navdušen tulil: »Poglejte fantje, tu je še ena, res, globoka
Pod gladkim stropom smo našli prehod
30 metrov, če ne 100!« »Kaj češ, jamar amater«, nam je Matjaž pojasnil njegovo brezmejno navdušenost.
Pa je minilo tudi naporno skakanje po razjedenih ploščah, kakor mine lepo vreme in druge lepe stvari. Iz Trente nam je prinesel nosač lestvice. Z nočjo pa je prišel tudi Jure, ki je vodil naše delo.
Naslednjega dne zarana smo začeli. Najbližje je bilo brezno nedaleč od koče. Navpični, za moža široki prehod, je kazal pot v globino. Ko si bil mimo; si kot pajek obvisel na lestvicah v visokem zvoniku podobnem protonu. Po 45 metrih si prišel na dno. Ne, ozek, visok hodnik je držal še niže. Postal je ozek, da niti zadihati nisi mogel pošteno. Gorje tistemu, ki bi imel» predsodek«.-Na navpični stopnji namestimo lestvice, tenak curek mrzle vode teče na glavo, za rokave. Brr.
Jure nam je govoril, da je visokogorsko jamarstvo poseben ocvirek. O da, razumem, najprej težki nahrbtniki in takle curek, da ti zbistri misli. Divja (berite: mokra) romantika (revmatika). Še nekaj desetin metrov dokaj udobnega hodnika. In — konec. Miran je izračunal, da smo nekaj globlje ko 90 metrov. Globina, ki je tudi v naslednjih dneh nismo presegli.
Na površju se je izkazal Jure. Uničeval je ceiuloid kar na metre. Grozil ti je, da te bo filmal, če ga ne ubogaš. Ta si je moral zavezovati čevlje, oni pritegniti čelado, ko smo mu pa hoteli prikazati obnovo izgubljenih kalorij, se je opravičil, češ da tega nima v snemalni knjigi. Ob takem delu nam je potekel teden, ne da bi vedeli kdaj. Po večerji je tekla beseda o tem in onem, največ o novi jami. Le s težavo nas je Jure poslal v jaslice. Čakal nas je nov dan.
Vhod v brezno
Takoj nad potjo, ki drži od Doma proti Križu, je na sklali napis Ci DZRJS. Naše drugo brezno globoko okoli 40 m. Brezno v pečeh nad Srednjim jezerom nam je ostalo v prav komičnem spominu. Vanč ga je v naskoku zavzel. Ostali pa so nam sledili. Vse je v najlepšem redu. 2e celo lestvice smo potegnili ven, vsa ekipa pa je postrojena za odhod na večerjo. Pa se Andrej spomni, da je 40 metrov niže, namreč na dnu brezna pozabil merilni trak. Da pa se meter ne bi dolgočasil, mu je sledila še Andrejeva čelada, pa ne na njegovi glavi, na lastno pobudo pač. Vse zbadljivke in kletvice ter sestradane poglede smo imenovali kasneje kratko »Vic C2«.
Med skoki sredi ostenja nad drugim jezerom je skrito najbolj zanimivo brezno. Vodnjakaste, z mahom porasle stene se utapljajo v temi. Z globino pa postaja še hladneje. Ogromen leden zamašek, skozi katerega splezamo v dvorano, nas odmakne daleč od poletja. Smo v svetu ledu. Soj karbidovke se odbija od neštetih drobnih kristalov. Dachsteinske jame v malem. Nedaleč od nas je leden čok, kot bi nastal pod dletom modernega kiparja. Pod nizkim ravnim stropom je prehod v drug malo manj okrašen prostor. Globoko pod ničlo je, zunaj pa je sonce. Se nekaj bliskov, da bo kaka fotografija za spomin, potem pa drug za drugim na površje. Sonce pa se je skrilo za kopico oblakov. Pospravimo lestvice, do koče, Vanč pa se loti Kotliča pod kočo, z Jurjem pa fotografirava nad Gornjim jezerom. Sem ter tja se zableščijo robovi oblakov v ognju bliska. Ko dospeva do koče, že potrkavajo na steklo prve kaplje.
Toda zjutraj je nebo kot umito. Vsepovsod sama čista modrina. Z Vančem sediva na šopu goste planinske trave. Pripravljava vrvi in lestvice. Misli pa
Kras na Kriških podih
nama uhajajo tja preko do Stene. V prstih naju srbi, rada bi bila kje v plateh. Potem pa spustiva lestvice v globino. Premalo jih je, ko pajek obvisim 50 metrov globoko, nato pa splezam zopet ven. Privežemo še 20 metrov in dosežem dno. Za menoj še Vanč. Zmašiva se v ozek rov, ki se prevali v temo. »Še korak in oženil bi se z Matildo«, mi Vanč pojasni položaj. Za letos dovolj 70 metrov, ostalo pa za drugo leto. Saj bo še več takega.
Jutri odrinemo v dolino. Za slovo se odenejo vrhovi v belino. Naša skupina počasi korači v Vrata.
TEHNIČNI DEL
Ekipa Društva za raziskovanje jam Slovenije (DZRJS) iz Ljubljane je raziskala 9 novih jam v Kriških podih v trikotniku med Pogačnikovim domom, Glavo nad 2. jezerom in gornjim jezerom. Dve brezni pa sta na platoju nad Šplevtskim jezerom. Zaradi preglednosti smo razdelili Kriške pode na sektorje ABCD... posamezne objekte pa označili z arabskimi številkami. Toliko, da bodo oznake v bližini poti razumljive (1); C 1 torej pomeni 1. brezno pa področje C.
Sektor A Brezno Al Brezno A2 Sektor B Brezno BI Sektor C Brezno C1 Brezno C2
90 m 40 m
40 m ledenica 38 m 42 m
Brezno A3 Brezno A4
Brezno C3 Jama C4
20 m snežni kotlič 10 m
70 m (raziskanih) 30 m dolga jama
Pri delu je sodelovalo 9 jamarjev in sicer: Jure Kunaver, Miran Marussig, France Velkavrh, Vanč Potrč, Andrej in Matjaž Puc, Niko Zupan in Mikec Drašlar. Delali smo v zadnjih dneh avgusta 1960.
Golte z jugovzhoda. Spredaj del Nazarij z Gradiščem in cerkvijo na njem. Na desni Sv. Križ
Sprehodi po Gornji Savinjski dolini
drago meze
Na Golteh1
Če hočemo spoznati prijazno visokogorsko kraško planoto, ne golo in raz-drapano, kot jih je več tudi v naših slovenskih Alpah, stopimo na Golte in ne bo nam žal. Čeprav so po površini majhne, jih je narava bogato obdarila z lepotami, ki jih je vredno pobliže spoznati.
Ko govorimo o Golteh, ne mislimo samo na vrhnji, najbolj izraziti apneniški del pogorja, ki se razteza od Sv. Križa oziroma raje Ljubnice na severovzhodu pa do Tirških peči (»peči« Tirška, najviše segajočega kmeta na jugozahodnem pobočju), marveč na celotno pogorje, torej tudi na nižje predgorje, sestavljeno iz vododržnih kamenin, grohov in laporjev, ki ga obdajajo z vseh strani, predvsem nad Mozirsko kotlinico, Rečiškim poljem, nad Savinjo med Šentjanžem in Ljubnim, kakor tudi jugovzhodno od Ljubnice in njenega levega izvirnega kraka Krumpaha. Spadajo k Savinjskim Alpam in so s sosednjim Dobrovljem na jugu njih izrazitejši predstavnik z vzhodne strani; izrazitejši zato, ker spada k njim tudi Ponikevska planota na severnem robu Spodnje Savinjske doline, ki pa je mnogo nižja in manj izrazita. Jedro planote, ki je iz apnenca, se že na oko dobro loči od obrobja, sestavljenega iz kamenin, ki vode ne prepuščajo. V apnencih vzbuja gora res vtis okorne gmote, ki se na vse strani strmo spušča navzdol do grohov in laporjev, ponekod v odsekanih strmih golih pečeh, kot
Golt (golta-e) je v ljudski izreki prispodoba za rupaste vrtače in brezna, ki vodo požirajo, jo goltajo (Badjui-a, Ljudska geogrifja, str. 181). Ker je apneniška planota nad Mozirjem, Rečico in Ljubnim na gosto preprežena z njimi, je dobilo po njih celo pogorje ime Golte, po Badjui-i Goltje, na Golteh, pod Goltmi. Po njegovem je naziv Mozii*ska planina, točneje Mozirske planine, ki ga mnogi pisci uporabljajo, napačen. Vendar pa se, zlasti med turisti, to ime velikokrat sliši. Zdi se mi pa, da so ga prevzeli po Mozirjanih, ki pravijo številnim planinam na Golteh — Mozirske planine —; oni hodijo na te planine poleti, ko gredo uživat planinski zrak, ali pozimi, ko jih obiskujejo zaradi smučati je. Ker je izraz Golte smiseln, bom uporabljal le tega, čeprav se med domačini le redko sliši. Tudi z ljubenske strani pogorje nima enotnega imena. Ljubenci pravijo, da gredo v Tei ali v planino, pri čemer misliljo na hribovsko naselje Ter, ki je raztreseno po vzhodni rebri pogorja, ali na veliko planino njihove zadruge, Terske štale imenovano, ki je na vzhodnem robu Golt.
Jugozahodni rob Golt se v Tirških pečeh spušča strmo navzdol proti nižjemu predgorju, po katerem so raztresene samotne kmetije v Poljanah in v Teru. Spredaj dolina, po kateri nelje cesta iz Gornjega grada v Radmirje, z vasjo Križ
je to najopazneje v Tirških pečeh, ki jih najprej zagledamo, če se bližamo Goltem od jugozahoda, recimo od kranjske strani čez Crnelec, in deloma tudi na severovzhodu, kjer jih je s strmo dolino odrezala Ljubija od sosedstva. Na vododržnih kameninah je pokrajina živahnejša in milejša, prav taka, kot smo jo spoznali na enakem svetu Smrekovškega vulkanskega pogorja. Tako različen značaj obeh delov pogorja je posledica različnosti kamenin, ki ga sestavljajo. Propustni apnenec vodo požira, jo golta, zato se je v njem še lahko ohranil značaj planote vsaj v grobem, medtem ko je obrobje na gosto prepreženo z vodami, ki so vanj zarezale globoke in strme doline, nad katerimi se vzpenjajo položnejša pobočja in sem ter tja bolj ali manj ravne površine. Apniška površina pa bi ohranila še bolj planotast značaj, če bi bila obsežnejša in če je ne bi z vseh strani izpodkopavale vode, kar jim omogočajo vododržne kamenine. Čeprav je na grohih svet bolj razgiban, se ga je človek, ko ga je naseljeval, zaradi boljše oskrbe s pitno vodo in pa seveda zaradi manjših višin, bolj oklenil. Na zahodu, v zgornjih delih jugovzhodnega pobočja nad Mozirsko kotlinico in deloma na jugu pogorja, si je postavil sredi gozdov na izkrčenem svetu samotne kmetije, v položnejšem gričevnatem in hribovitem svetu nad Mozirjem in Rečico pa je več teh zgoščenih v zaselke, ki prehajajo ponekod že v prave manjše vasice in vasi; te postajajo čedalje večje, čim bolj se približujemo ravninskemu obrobju. Samotne kmetije gospodujejo v Teru na zahodnem pobočju, dalje v Poljanah na jugu ter v zgornjih delih naselja Radegunda in Smihel na jugovzhodni rebri pogorja nad Mozirjem. Razvile so se na položnejših ploskvah v prisojah, večina šmihelskih samotnih kmetij pa na ostankih uravnave in teras v apnencu, ki je rahlo prekrit z vododržnimi kameninami. Skoraj vsa naselitev po pobočju Golt
v v
Ovršje Golt, gledano z Boskovca, ne vzbuja videza planote. v pobočju na desni se vidi zaraščajoča frata nekdanje planine. Na levi Medvedjak
si je izbrala vododržne kamenine, in le redke so tiste domačije, ki so jih naseljenci postavili na apnenec. Take so najvišje kmetije na Radegundi (Kortner,2 Planinšek,3 Jug, Oostečnik, Keber in Goličnik), medtem ko se je Bursečnik ali Bursek nad Suho naselil na dolomitni terasi. Med vsemi kmetijami na pobočju Golt se je naselil najviše Visočnik v Teru, 1130 m, na mozirski strani na Radegundi Kortner, 1070 m, Planinšek 1065 m in Jug, 1015 m (na Šmihelu je najvišji Zgornji Gotnik, 980 m, — morda iz Goltnik — ime, ki bi izhajalo iz imena pogorja!), na rečiški Bursečnik, 900 m, medtem ko leži Tiršek na južnem pobočju 930 m visoko.
Apneniško planoto so z vseh strani načeli potoki. Na zahodu se s strmih pobočij iztekajo vode v Ljubnico in Krumpah, na jugu so globoko v pogorje zajedeni Ivanjski potok, Gračenca in Rečica s Suho, gričevje na vzhodu in jugovzhodu odmakata Trnava s pritokom Globenco in Mozirnico — medtem ko se s severovzhodnega in severnega dela pogorja iztekajo vode v Ljubijo. Večidel teko potoki po vododržnih grohih in laporjih, le nekateri so se skoznje zajedli v apnence in tako zadenjsko prodirajo naravnost v ovršje planote.
Doline v apnencih so tesne, globoke, divje razdrapane in samotne, ponekod pravi kanjoni, zato jih je vredno posebej omeniti, zlasti še zato, ker so stran od glavnih poti in zato neupravičeno skrivajo svojo divjo lepoto radovednim očem. — Najizrazitejša med temi je dolina Suhe, to je pritoka Rečice, ki se pod zaselkom Suha, severno od trga Rečica, izliva v Rečico. Tesna in globoka hudourniška dolina se z obema izvirnima krakoma. Skledo in Grtancem, zajeda daleč v jugozahodni del pogorja. Voda teče po ozki strugi le ob hudih urah, drugače pa je ta brez vode, torej suha (od tod ime!). Občutek nesigurnosti in tesnobe prevzame človeka, ko prodira po koritu struge v neznano. Najveličastnejši je
2	Kortnerja so med vojsko Nemci požgali. Po vojski si kmetije ni restavriral, hodi pa nanjo še obdelovat zemljo. Razen Kortnerja so požgali še Gostečnika na Radegundi, ki si je pa po vojski kmetijo obnovil.
3	Planinškove kmetije, imenujejo jo tudi Planica, danes ne smemo šteti več med kmetije, saj se je iz te v zadnjih letih sprevrgla v prehodni tip med planino in kmetijo, to je v živinorejsko celico z živino, ki ostaja na nji in je pod stalno oskrbo čez vse leto.
Ljubenska zadružna planina, Terske stale ali Stari stani imenovana, je še danes dobro ohranjena in je na vseh Goltčh najlepša
vstop vanjo, saj je treba iti skozi več deset metrov dolg in ca. 20 m globok kanjon, Tesna imenovan, ki je tako ozek, da ne moreš razširiti obeh rok, ne da bi zadel ob gladke, od vode izlizane stene. Dalje od Tesne srečujemo strme previse in skoke, preko katerih se mora metati voda v slapovih na svoji poti iz tesni; največjemu od teh pravijo domačini Štenge. Spravilo lesa iz povečini bukovih gozdov, ki zaraščajo strma pobočja in segajo do dna hudournika, je izredno težavno, zato ostaja na pobočjih mnogo drevja, ki se ga še ni dotaknila sekira. Les, ki ga spravijo v grapo, pa spravljajo iz nje s plavljenjem ob času hudourniške vode, ki je pa razumljivo zvezano z velikim trudom in nevarnostjo. Odročni in mračni Suhi se izogibajo celo domačini in gredo vanjo le, ko jih tja ženejo opravki, recimo po les in v jeseni po listje, ki se natrese v dno s strmih pobočij, predvsem pa lovci, saj je v nji in na pobočjih zlasti veliko srnjadi. Mrka dolina je že terjala človekove žrtve, tako tudi partizana, ki je utrujen v naporni hajki v visokem snegu, mrazu in megli zašel s poti nad sotesko in zdrsnil v smrt čez prepadno pobočje. Bila pa je partizanom, ki so se mnogo zadrževali na Golteh, varno zatočišče, kadar so se morali skrivati pred Nemci. Divjo lepoto Suhe si je vredno ogledati. Najbližji dostop do nje je iz Rečice, odkoder je še dobre pol ure hoda ob potoku Rečici navzgor, iz Mozirja pa pridemo do nje ob Trna vi in čez Trnavče in Dol na zaselek Suho. — Globoko v apniško pogorje je zajedeno tudi sosednje povirje Trn a ve, skoraj do Mozirske koče, ki je nad njim. Čeprav je tudi ta dolina strma in težko dostopna, še daleč ne dosega bližnje Suhe. — Na severovzhodu je prerezala apniško gmoto Golt v tesni soteski Ljubija in sicer v tako imenovanem Ljubijskem grabnu. V začetnem delu spominja na Suho, saj je tudi ta, od kraškega izvira Ljubije navzdol,
Propadajoči stani so znanilci pešanja nekdaj zelo bogatega planinsko-pašniškeaa gospodarstva na Golteh
zarezan v apnence do sotočja s Kramarico, levega pritoka Ljubije, v^obliki pravega tesnega in globokega kanjona; po njem je speljana cesta. Od izvira navzgor ima Graben v apnencih še značaj globoke tesni, dalje navzgor proti Kalškemu grebenu, to je delu južnega slemena Smrekovškega vulkanskega pogorja, ki se naslanja na Golte, pa se v vododržnih kameninah razširi; izpod Kalškega grebena se izteka vanj povirni del potoka, ki pri normalni vodi ob vstopu v apniški Ljubijski graben ponikne v grušč in prod, v hudih urah pa pridere po njem do izvira Ljubije, s čimer se tok Ljubije podaljša visoko navzgor. Ljubija in spodnji del Kramarice sta v tem delu s tesnimi dolinami v apnencu odrezali od Golt njen severovzhodni del, na katerem je Sv. Križ, 1050 m, viden zaradi osamljenosti daleč naokrog, in ločili od pogorja tudi apnenčasti hrib zahodno od tod, visok 1057 m. — Omembe vredna je tudi dolina Gra-čence, ki se zajeda skozi apnence in dolomite do sten Tirških peči. Tudi ta je globoka in tesna, zlasti v spodnjem delu pred iztekom v Savinjo nad Okonino, kjer se prebija skozi apnence in ima zato vse značilnosti apniških tesni.
Kraška planota Golt vode ne obdrži na površini. Požira jo skozi prepokani in razjedeni apnenec in jo pošilja na površje spet niže spodaj v dveh večjih izvirkih in v več manjših. Glavna dva, vira Ljubije in Rečice, sta zelo močna skozi vse leto in imata okusno in hladno vodo, prvi 8 in drugi 9,2° C; vir Rečice, ki priteče na dan izpod skalnega podora v tako imenovanem Zupnekovem žrelu, to je v lahko dostopni kraški jami nad potjo na Suho v višini 475 m, nameravajo izkoristiti za zajetje, od koder bi speljali vodo za vodovod na Rečico, ki ga danes še nima. Ljubijski izvir privre na dan iz manjše skalne odprtine na dnu zagatne stene v višini 700 m čisto južno od poti v kanjonskem delu Ljubijskega grabna,
Planinska idila na Golteh - pod Medvedjakom
to je ca. 350 m zahodno od sotočja s Kramarico. — Omembe vreden pa je še izvir Trnave, ki se pokaže v dveh manjših izvirkih visoko v Beli peči, južno od Mozirske koče, prvi 1200 in drugi 1280 m visoko.
Planota je na Golteh slabo ohranjena. Kot taka se nam kaže le, če jo gledamo od daleč ali iz doline, medtem ko vidimo od blizu na nji številne suhe doline ali vmesne hrbte z višjimi vrhovi, ki so ostanek nekdanje obsežnejše planote, visoke okrog 1550 m. Mednje spadajo: Boskovec in Ojstri vrh kot najvišja (1587 oziroma 1586 m), Konjski vrh, 1570 ni, Medvedjak, 1563 m in Smrekovec nad Mozirsko kočo, 1557 m. Proti severovzhodu v smeri Ljubijskega grabna se planota znižuje in tu dobiva tudi bolj izrazite planotaste poteze. Suhe doline na Golteh so že močno preoblikovane od kraških vrtač, večjih globeli in breznov; med brezni je najbolj znano brezno z imenom Ledenica, s stalnim snegom in ledom v dnu, malo levo od poti, ki pelje iz Mozirske koče na Smrekovec; škoda je, da nanj ob poti ne opozarja znamenje, saj se s poti ne vidi, ker ga zakrivajo smreke, ki rastejo krog in krog brezna, zato je videti od daleč le kot navadna vrtača. Tudi ostali del planote na vzhodu je močno razjeden od vrtač in je zato hoja po njem skozi goste smrekove gozdove, stran od markiranih in nadelanih poti, neprijetna.
Ker Golte ne segajo do takih višin, ki onemogočajo gozdu rast, so čez in čez. prekrite z bujnimi in bogatimi smrekovimi gozdovi, ki segajo na vse strani tudi po pobočjih navzdol. Prekinjajo jih le krčevine okrog samotnih kmetij; na planoti pa številne frate s planinami, po katerih se še danes pase precej goveje živine, konj in ovac, čeprav ima tudi tu; kot v ostalih podobnih pokrajinah, planinsko pašništvo mnogo manjšo vlogo, kot jo je imelo v preteklosti.
Ko je leta 1952 pogorel velik kompleks gozda na jugovzhodnem delu Golt nad Radegundo in z njim vred tudi Mozirska koča, je pustil požar za seboj tdkole skalno goličavo - gledano z Medvedjaka
Na to nas opozarja mlad svež gozd na mnogih zaraščajočih fratah pa podrti in razpadajoči hlevi in stani, ki so neme priče nekdaj bogate živinoreje. Golte, čeprav apniška planota z izrazitim pomanjkanjem vode, a zato z ugodnimi ravnimi in položnimi povx"šinami, s plodno prstjo in znatnimi padavinami, ki omogočajo rast vedno sveže trave, so igrale v preteklosti kot planinsko paš-niško področje zelo pomembno vlogo. Tu so imeli — in še imajo — številne zasebne planine kmetje z Radegunde, Šmihela in Tera, obsežno in bogato planino na zadružni osnovi, imenovano Terske štale ali tudi Stari stani, pa imajo Ljubenci in okoličani; ta je med vsemi danes najbolje urejena in je zato veselje hoditi po nji in poslušati veselo pozvanjanje kravjih zvoncev. Naj navedem nekaj imen še danes ohranjenih planin: medvedjaška (na Medvedjaku); hleviške planine (velike skupne planine Radegunčanov), med njimi Zagradiške štale, Kebrov stan, Gosteške loke; šmihelske planine (zasebne planine Smihelanov), tako n. pr. Verbučka, Gotniška, Podforška, Pleska, Potočka, Naraločka, Konečka, ki so vse na vzhodnem delu Golt, precej zanemarjene in nekatere že na tem, da jih popolnoma opustijo — in še nekatere druge manjše.4 Vse planine so za jalovino, torej za mesno in ne mlečno živino, saj zahtevajo planine za mlečno živino pogoje, ki jih Golte v večjem obsegu ne morejo nuditi. Nekaj mlečne živine imajo le pastirji za svoje potrebe in pa Mozirska planinska koča, ki rabi mleko za oskrbo osebja in turistov. Planinske trate po vseh Golteh, ki
4 Več o planinah na Golteh glej v: Vladko Fajgelj, Planine v vzhodnem delu Savinjskih Alp, Geografski vestnik XXV/1953, str. 123—166, in v PV, str. 167—168.
.ČKglp
T udi Golte so napojene s krvjo padlih partizanov, ki so se bojevali z nemškimi okupatorji za svobodo. Spomenik na Medvedjaku
jih obrobljajo lepi temnozeleni smrekovi gozdovi, so čudovita naravna sprehajališča, po katerih hodiš lahko ure in ure, ne da bi se utrudil. Povrh vsega pa se tu po mili volji naužiješ miru, ki ga je vedno in povsod na pretek. Moti ga le zvonkljanje kravjih zvoncev in udarjanje sekir, ki redčijo goste bogate smrekove gozdove, pa lajanje srnjaka in gostolenje ptic zjutraj in ob večerih, kar pa mik tihote še stopnjuje.
Ker so Golte postavljene na vzhodni rob Savinjskih Alp in ker se strmo in neposredno dvigajo nad nižjo okolico, se z njih odpirajo lepi razgledi na vse strani daleč na okrog. Po izredno lepem razgledu ne slovi zaman Medvedjak. gol vrh na robu južnega dela pogorja, s katerega motrimo lepo slovensko zemljo daleč na vzhod čez ravno Spodnjo Savinjsko dolino z visokim obrobjem Posavskih hribov na južni strani in Celjem v desnem kotu, in dalje na gorice in hribovje ob Voglajni in v povirju Sotle tja do hrvaške meje in še čez. Vsa dolga gorska veriga podaljška Karavank od Paškega Kozjaka čez Konjiško goro na Boč in Donačko goro je pred nami na vzhodu. Na severni strani se košati mogočno Pohorje, pobratim Smrekovškega vulkanskega pogorja, ki je tik pred nami na severu. Levo od njega kraljuje v vsej svoji veličini plečata Raduha in levo od nje razgibana rajda Savinjskih Alp z Ojstrico v sredi. Na jugozahodu imamo kot na dlani Veliki Rogatec s Kranjsko rebrijo in Lomom za njim, na jugu pa mrko zre obsežna Menina s podaljškom v Dobrovlju, ki varujeta čudovito lepo Zadrečko dolino do Nazarij, kjer se zliva s Savinjsko dolino. Pod nami pa mirno ždi široko Rečiško polje, po čigar robu brzi kristalno čista Savinja v Mozirsko kotlinico, ki se odpira pod nami na jugovzhodu. Res lep razgled, ki bi ga privoščil vsakomur. Popotnik, če si se potrudil do Mozirske koče, velike
Ljubija si je malo niže izvira, v spodnjem delu Ljubijskega grabna vrezala v apnence severovzhodnih Golt pravi kanjon, skozi katerega se tudi cesta težko prerine
in lepe planinske postojanke na jugovzhodnem robu Golt, žrtvuj še dobre pol urice in stopi na Medvedjak, če je vreme lepo. Ne bo ti žal, in še in še te bo srce vleklo nanj. Na vrhu je tudi spomenik padlim partizanom, ki so se tam ogorčeno bili z nemškimi osvajalci.5
Z ostalih vrhov, ki so zaraščeni, je razgled slabši. Nekaj več ga je le z Boskovca, ki ima izsekano zahodno pobočje, a se ne da niti od daleč primerjati z Medvedjakom, saj stoji sredi planote, ki mu zapira pogled'na okrog.
Mozirska koča ni imela sreče. Dvakrat je pogorela. Enkrat med vojslro in drugič leta 1952, ko je zgorel gozd na veliki površini (ca. 100 ha) jugovzhodnega roba planote, nad Radegundo, in z njim vred tudi koča, ki je stala sredi njega. Toda Celjani oziroma PD Celje, čigar last je koča, so vztrajali in jo že drugič obnovili. Postavili so jo na staro mesto, na sredo požganega gozda, kjer se le počasi spet ustvarja rastlinska odeja. Lega sredi požganine ni posrečena, zato je morda tudi slabše obiskana, čeprav je prostorna, ima veliko stransko stavbo, imenovano Smučarski dom, je iz nje boljši razgled, kot je bil prej, ko je bila v gozdu, in čeprav ima elektriko, ki je do nje speljana iz doline mimo kmetij na Šmihelu in Radegundi, ki so jo tudi že dobili po vojski; elek-
5 O razširjenosti partizanskega gibanja na Golteh, zlasti v Šmihelu in o življenju tamkajšnjih ljudi in njih običajih je lepo in doživeto opisal Stane Terčak v PV 1957, str. 251—262.
trika osrečuje tudi ostala naselja pod Goltmi, segajoč do najvišjih kmetij. Vzrok manjšega obiska je tudi v tem, da so Golte od rok in da jih je tudi transverzala pustila ob strani, čeprav so glede možnosti za prenočišče in prehrano zanjo zelo pripravne; transverzala se Goltem najbolj približa pri dobri uri in pol oddaljeni koči na Romi, do katere drži z Golt prijetna in ne naporna pot povprek čez planoto po suhi dolini, nato navzdol na sedlo Kal, 1325 m, in dalje po Kalškem grebenu ter čez Vrani vrh, Atelškov in Črni vrh na Romo. Vprašanje prometa v koči so lansko leto rešili na ta način, da so dali čez poletje Smučarski dom v najem otroški koloniji iz Celja. To je dobra rešitev, ekonomska in vzgojna, saj se s tem na najbolj neposreden način približajo doraščajoči mladini lepote narave, še posebej gorskega sveta, ki je najmočnejši vir zdravja in duševnega zadovoljstva.
Obsežne izkrčene jase in gladka pobočja na Golteh so idealna smučišča. Zato jih pogosto obiskujejo tudi v zimskem času ljubitelji lepega zimskega športa, saj jim obe, tudi pozimi oskrbovani koči, Mozirska koča in koča na Romi pod Smrekovcem, omogočata uživanje čudovite zimske gorske pokrajine. Z dograditvijo 7 km dolge ceste v lanskem letu iz Mozirja na Smihel pa se Goltem z jugovzhodnim obrobjem obetajo lepši časi. In spet gre zahvala Gozdnemu gospodarstvu v Nazarjah, ki je naredilo cesto z namenom, da bo po nji odvažalo z Golt les, posredno pa se z njo odpirajo tudi širše gospodarsko-turistične perspektive, saj je od Šmihela do Mozirske koče na Golteh le dobro uro hoda. Nekaj pa bo k temu pripomogla tudi cesta ob Ljubiji na Kramarico, ki bo kmalu končana in je pravtako v režiji Gozdnega gospodarstva Nazarje.
Najbližji dostop na Golte je iz Mozirja ob Tmavi skozi Radegundo, mimo Juga in Planinška h koči. Pol ure dlje, a zato po lepšem, hodimo, če gremo skozi Brdo in dalje po razvodnem slemenu med Tmavo in Ljubijo na Smihel in nato mimo mogočnih šmihelskih in radegunških kmetij in mimo Planinška do koče. Dohodi nanje so tudi z ljubenske in rečiške strani, a manj uporabljani, močno pa hodijo po poti z Rome čez Kalški greben in Kal, ki je priljubljena tudi transverzalcem-planincem za obisk lepih Golt, čeprav jim je od rok.
V gorah je sam kamen, kamen,
bel in težak... Se ptice ga nosijo v prsih, ko se vračajo nazaj na skale
kjer so se rodile;
VALENTIN CUNDRIC
Bel jok
• • •
in ne morejo pobegniti, pobegniti pobegniti v dolino
zaradi tega kamna v prsih... V gorah je sam kamen; človek — hodi, hodi, hodi;
ne ustavljaj se pod kamnito stezo, da se ti ne skotali v duplino prsi, Človek,
ki veš, kaj je kamen! Kamen, bel in težak kot krogla,
ki ga je pred leti drobila... drobila
v drobne, bele misli, v drobne, bele solze ...!
Foto M. L.
Vrh ¿¡gurr na Banachdich
Po angleških in škotskih gorah
MARJAN LIPOVSEK
Drugi dan so razne vrste oblakov na nebu, med njimi slikovito oblikovani cirusi naznanjali znova spremembo vremena. Silen veter, skoraj vihar, nas je zanašal sem in tja, ko smo hodili čez široko planjavo za Sligachanom proti Sgurr nan Gillean. Pod njenimi prvimi stolpi smo se vdali in šli nazaj, pa smo še komaj ušli ploham, ki so hitele od juga sem čez. Zgodaj popoldne smo bili že nazaj v Glen Brittlu in Loch je kazal svoje jezne, bele zobe na obalnih čereh.
Dež in megle tudi tretji dan. Eddie se je naveličal in rekel, da gremo. Pustili smo Cuillinske gore za seboj in z njimi vse želje, pustili smo lepo Sgurr Alasdair, lepi Coire Lagan ob njenem vznožju, njeno severozahodno steno, na katero sem se na tihem veselil, zlasti pa znameniti Cioch, velik, granitni skalnat nos v steni Sron na Ciche. Ni težak, pač pa prav poseben s svojo prepadno glavo.
Drveli smo skozi dež, ki se je redčil v kaplje. Med potjo smo pobrali simpatičen zakonski par, ki je bil prejšnje dni še vse drugače moker kakor mi.
ta brez vozila in peš
- -rr■££
Sii-aSr.tSi~ TT.-iT^ -S^^iSKS* i - -T
koncu Locha. Izgubi se je
navzgor.	* * *
—	-> - ^ ^^rjSTjr^ ^
v	Ob ^«r s-prevod ^ 400 ^	ne ^
Old Curch ob	^	prav krčevito. P^eveU ^ ^ ^
Angleži se drze svoph	domenjen^sm	acijo.
nikjer več večere, razen	& ^ se(Jmlh so zapirau	g ^
nekaj ® P°d ^Vj Tn^ spoznal, ne vem. Stevdm ^,, : ^
Kako se je Ed&e v n«r P na tretiin0 zda) one ^^ No,
cestišče, razdeljeno * ¿P ^ preudarnosU »	^	^
rre	- - rv^r z
gega dne zjutraj, ko smo	sta bila
gledom na vodo^	čez Wii v»	proti tri.	.
Potem nas je caKai*	oziroma padec je llU	ietoviščarsko
Wrynose in Hard-kuott pa«. V«P<m	^	«
W "pričakoval sem, da bom J Lake	^	-^J^Ulh
pokrajino. Kak. sem	^ ^ od —	*
ES	ka iezerska pokrajma. Od^-f^tte
sedem in pol-	••• na še mnogo sekun-
Water"	• ' ,ta S ca Fell in Great Gable poleg J^H^ na osrednjo
—	pi vožnji v —m ^^ Okrog poldneva smo se P v' cesta se konča na
Pazljivo in nevsiljivo zffraipn	i_
v pokrajino.	^^ da » "rez disonanc čist« hannonično vključuje
»SSa-^Sf=tbt nfe A-
-Tri - - * tvA-smS
Eddie -	gledal v de
daljnje sinje jezero, ki se e	°e™ent Water! - in pokazll z rok0 ta
«tata pred nami v rdečkastorj™ba™ T "?	Gora - goro je
spodaj je ležala dolina Biver ul	"JlnU bele koPe «Makov. Globoko
gozd^z te višine viden ^ZlTZZ^t * V ** " —v
Dospeli smo do Pillar Ro^ •	ana PreProga.
Cas je da se pomenimo o plezanju v Angliji
UTemt	- P-	na M, Eve-
boljših, kaže, da pri nas velja mnenie da i t T ^ lj'Udje sa™°	nal
moa- d™se«a Pa £ Zo^zzz:^pristope ie ^^
plezalci sicer res šolali v Alpah da	i Pobijamo, da so se angleški
Reških gorah zanje osnova priprav"" ast! * ^^ tUdi V d™
Glen B„tt unaSkyeusemza,ledLP^sni kn'"'em P°st-offieeu v
kakor v stari waleški gostilni pod PenTp=	°hna Hunta P™ tako
h.malaJCev. Iz knjig, ki obravnavajo posI^T T	"apisana
da » plezanje tu že zelo staro trldia^Tpri^^- 8 V ^^ sem ^ral, ^ne sole, italijanskih mojstrov in WosWh ^T* avstrijsko-nemške ple-zel° Pri ™ki, mislimo, da v Ansm Z -	km' nam * končno res
vprecni planinec misli, da obstaja an j,	T° je velika z™ota. Naš DT
bajanju na gore in da stare	Tk'™ Sa™ V "Celjskem po
konservmh škatelj In lupin ter	^^ °dpadte PaP^t
i	meŠianski P'--enc t" zJa0'naše0 me Mnwa —runjena-
smeh v °d katerih pa la ** za čiXčo n,	nekai ^ešnih strani
Z »rŽ ^^ "di neb^jeno obMen«!3™ ^ « Je zdiiati sam P™c pnfel v Wa]e	meeen^a ■Toda sila kola lomi in ko sem
~ odln^hrrn kH P-tče^r jih danji,T da „ikar	7a irrTam so ^^
Angbji tako negorniško oblečene gotike t™ ^ T" k°Tak	v
mela ze davno pred koncem preimZTJTl- °bnh Ple®>taev. Anglija ie - sedaj ne vodi v ekstremnem^Sfu* mff T™	"
Zal°J	težkih stopenj. Te smeri te t Wdn° °dliine nav<*e. ki ple-
velik vtis so name naredile te smeri £Th T d°VO« Podariti, kako -o tu v Lake Districtu dovolj
Foto M. L-
Wastwater v Wasdale
Wasiwaw -	iKn„,
•	smeri v teh okrog 150 m
visokih skalah kot tojdap at ^^ s — ^ P^^
detajlno delo, ki je ^^ vsak kamin ima svojo dovo£	mi imenl
vsaka grapa, vsaka ^uttaffl, ^ je skoraj povsod po-do ast0 nor-
dovino, tako tudi i®»^ prUti, da je to	od pristopov
plezalcev.) Temveč je treba tua P^	in da je slo P^opo™	lažjiV,
s?- i? Hnss"r¿Si • — -
obdelane skoraj do zadnj g	mi pred
vrstne plezalne vodice	drugačna. »°. ,toDeni Spodnje
Težavnostna	g islovi teža—h
vojno Po starem nemškem ^ (moderate)) ^
SW^Sssm^SSBSB
plezalstvu, bi se te ocene i	^
ustrezajo svojemu pomenu. ^ Rocku. Eddie je ostal na
kakor je ime
To sem izkusil tudi na	smeri na High aoa ,
prtljago, midva s Pat sva pa sla P	^
eni od treh glav PiUar RopI™ To
-veda res lahka, že zato ker KtiV-3 ^ V™ tu takojšnja brezkompromisna starataP° drUgi strani P* Je sem previdno, zlasti ker sem odgov^i z?a pit ^	°Primkov. Plezal
v pol ure sva stala na »Visokem S1 3 Jt,Pa se držala dobro in beseda »man,, v tej zvezi Po"^^^^^ "
Vsi dru® pristopi na High Man ,n „=■ ■ -	Eddie.
mogel tvegati spričo tuje sJe ins Stl? ^ St°™'e	jih
feen tega je treba sestopati po lsti smeri n^af tS 1 VeUk° " Teh lekcij pa ni kazalo dajati na licu mesta	puščanjem po vrvi.
ko sva se s Pat zamujala v nizkih pr^ skaTah naT^ ^ Med ^ Eddle zmrzoval v moji modri vetrovkMn f^P0 zadaj za vrhom, sva bila s Pat pri njem in hitro smoTub^ n	S8m
J-rmegli na ju,, sedlo in po
Mosedal river. To pa v veliko veseli	„ POP<,Ini samoti. sk°Pal v
da se v tem potoku kopljejoVjaSlfa fn "of K ' ™ nat° PWedala'
med drobnico, sem moral ¿remagS vse Z2 iaZ nikakor ne sPadam dobro počutil.	Premagat! vse angleške pomisleke in sem se prav
ravost v ostrešno tramove Za Hla™Tm n,t VzdlhuJeS P™« nebesom, na-
okno, ob somraku pa svetijo z^dfbeTh prečn^T ^ ^ StarinSk° ^^
liml senčniki.	h Piecmh tramov viseče petrolejke z be-
sWahb^aokli P°k0PaliŠČe	pa tud>	žrtev, padlih v teh
zamenjati. To se pač dogaja nevednemu W *** dajk°U " dve deželi da je to nekaj popolnoma' d "geg^ Zj vS T"' H * * ** P°UŽij°' Tega sem imel že pred tremi leTpod™L7	*	* Snowd°n-
ne v Angliji. Končno sva z Eddijem stala enk^t . ■ ^ V ^^ tudi res angleškem vrhu Sca Fell kC min r f®^3 P°P°ldne na "ajvišjem, Paden, na vzhod položenLfS/"IskeT ^ ^ ™ Zahod Pre' Kkes, Sca FeU Ročk in končo preprog Sca ^ ^ ^ Sca Fe» sva prečila hrbet s severa na jug	Ob,skala sva vse štiri, ker
hotela _ gra,t* v—
Sea Fell Rock. Potem sva odšla po st ^^ ^	gadke^ ^
Lord's Rake v ^^f^ell Ročka. Tam	^ ^ ^
stolpe v severnem masivu	gesto stopnjo. Strnnna	RVa protl
naveze, ki so se ub;rijeti, da človek pnde	kot) pod
s^irtfs-r.ssii ai - -««-
Vendar to ni bilo mogoče	^ ^ ^
nivih gostiteljev.	gledala P^lce	da bom
Vendar sem potem, ko sva z	^^ na ravni h be^ e ^ ^
izstopili iz stene, to je, ^fj^usil. Cez Pisgah sem bd ^ ^ vsaj na vrh Pinnacla^vendar po ^ njo na vrh «l. ^e ^ ^
lahko. Težje pa je ^ sestopin v Skrbmo Splez^L sem g
godil, kjer so oni trije plezal«	^ % Eddl]6m sva sp	^
hsstsz ssssfesss
53T2S ? SKWshS » ":T"""V"
» »¿z* ~ •■«' -s-.-s rs ss . - SSst-sr, s -s ^ i s* sA*r-—-
sonca-	r,rinpliali iz Wasdalea. UK Plt;	0 njenem
Se iSU riem ved^tlep tolmun. Kljub>	^ro roko
— S ^	in spet smo drveli po as-
skopal in preoblekel, da sem
» CeStah'. ^aial Wastwater. Izredno harmonična pokrajina,
ZanamlJ taloSni, ki jo objemajo.	za Birker-
linah stali ob hoteim	ne harmomke in pij	; se taiamo
pred hišami in gledah v««	nad angleskimi	ke
« pa ne ^^ ° ^ "
za čudovit »prrrouiii
koče po naših gorah ...	167
j v-Ste^^TS ^ ^ - devetih zve*, asu restavraciji sreditrga ta ¿L	* Sm° g°stje v
razne hotele in gostilne če ie m J- ne Vem tokrat šel vpraša^v -radi njegove s4i, r^Lup^T^T ^ * bilo" o
fe InoT "aS **» ™™ieda ^ t0 2ame nu*°
letja Ji ZZ Zl^mn^fZZV^' 'T^™ d™™ - «■ sto-dvorisce z vsem običajnim prometa™ t	" Več mUi dale«- Za hišo ie
slopje pa konkurira v	°n^t^T' ™	glavTp !
ga^lo geslo tistega davnega rodf v eLr t°bhk°Vanem ^ ™ je fravd- "o tudi naše forniško iovfnštvo * ^ ta ^ In "fide. ™
prispevki za zlatorog
od prodanih znakov P7« ™ x„
prispevki od vpisnine^ l x do 31xn ^eo" ^ 1960 Prispevki od članarine od I. X. do 31 xn l obresti sklada za leto 19G0	" 1%°
ManrLP,KeC'S-ekr' 0bt k0m- ZK Odvode ' Marjan Kers,c, Ljubljana, Ižanska 94 .
Stanf P~L7ubrnaSt° ^ ** ^ ^
din	889.-
din	105 276.-
din	179 390.-
din	361 046.-
din	1100.-
din	500.-
din	5 000.-
din	90.-
din	653 291.-
SKLAD DOMA ZLATOROG Stanje sklada dne 10. X. 1960 . -¿brano do 31. XII. 1960 ........
Stanje sklada dne 31. XII. 1960 .
din 7 867 435.-din 653 291.-
din 8 520 726.-
Nesreče pri smučanju
dr. ing. france avcin
Smučanje je malo -».po^^^ ^nltj-, motociklom v gostem mestnem	poškodbo komaj 0,2 pro-
gosteje voženih smuškA ^pi tah« znaša ^ ^^	kranjskogorske
mila, na deset tisoč spustov dve	onesrečencev. Zlomi so večinoma
žičnice ob dnevih navala kar	Š^°d^gačne: , palicami prebodem, na
nožni, zaenkrat. Drug* so ^¿^^^bztaa divjaka („Hstenrow-štore nasajeni ipd. V Sva sta ncdavno dva	_ ^ ^ MS
dies..) treščila skupaj z glavama, da sta oba o	bbaa
varnost v tem, da premore slovenski snezn^ beri	^ ^ r
(krvavška ni smuška), pa je	medsebojnih srečanj. V tujmiso
na dvoje, za smučarje m za dirkače, da	g 6dadami na glavi brz
to poskusili s smuškimi P^.^^^i brez vseh ozirov drve v divjem težko povozili. Pri nas se za teK smučarjev, udomaSuje lepo
^-risrr^s^ —ih v vec]o **
in slavo cesarja dežele vzhajajočega sonca^	in sicer dobesedno.
Smuških poškodb bo tedaj ^'^koJ^ >*muška
Tipične pa so le nekatere m «nje je ze zrasel st	^ ^	navzd„r
tologija«. Tri četrtine poškodb odpade narm-ec na g ,	švicarski zdravmk Le-t&n bi se dalo v veliki men izogniti O tem in drug: w
dn Robert Mihael naslednje (Die Weltwoche :7.^«»«■	^ poveaini
»Najcešča poškodba je zlom golensk* kostr Dos^	^ Qsi
spiralni. Kosti so videti, kot da Jih je.nekdo nastoo	^ ^ tehnika
in odvil: počene po dolgem, konc^j ostn in dolg	^ .
smuške opreme že toliko >aapremoderni oklopljeni smuški čevlji
prečni zlomi. Povzročajo jih	d njihovim zgornjim robom
- -pancerji«. Bolj so nenr,ogoa bolj 0^ni^	^ ^ poslgd
se kost prelomi gladko vodoravno kot ^eplenka	zlom, oni s spiral-
nenadne ovire pri hitri voznj, Srečen kdo d ^^ skupaj celo z
^itrtr^?^^^^ °modernem "u
in opremi v postelji 2 do 3 mesece_	nozneie ne boli ali celo atrofira,
čina se pojavi iesto.«eje po neka} un*mv tata» ^ ^ često vzamemo prelahko Tudi ta posKoo	poškodbe prinašajo na sta-
tednov od stopala do sedala. ^"^^Mep. Mlademu iloveku ga je rost neprijetno presenečenje. opletejoč^«	^ ^ da je hoja
mogoče operirati, preko 30 let pa je vwa
nunska poškodb.	^»S^^ Št
mimsm
po^u^^rr^-vSeTmiruiemo dovolj &sa-koienski sMep si
ClovICa—sET^ pred delovanjem ogreti, naj bo avto ali človeško telo.
Hi*
vožnje ^esto se popravliamo°Sd ° Ut™le008tl 86 ka^° že v hočemo manjkajoče ^zsniB Siti „ti" "	Pos*anemo nepotrpežljivi in
namesto da iTe"polu To o	T™	" 2aŽenem°
koncu smuškega dne	' 36 neSreC največ ob 2a&tku ¡n ob
ki ni videla pap"^^	^
poživi vse funkcije.	-Uiazja je mogoče, toda neverjetno
Slovi, avstrijski <£ Sf^f ££
banjem v bokih je sicer lahkoten * Metoda -«Je le£
obremenitvijo pet in nižjo lego tez.šca tetea. Re novo.	^ celem
NiČ ^ nbl Pp~ nekaj o — ^^	£
is^s S te r^rs?
Cementi, ki naj hitijo
temveč v kablovi spiralni peresi pri preobiememivi	h _
rr^^Sr^b^^^Cetl^ ta, čepL pri
^"irne «ejo boje in
že napravilo različno oblikovane	pete od smučke
tudi brez diagonalnega vleka m tako•	'l^ndahar« letos, pri vzponu in hoji. Kombinata"¿¿f^Ll z dvema paroma
turno. Le težka je še in - draga!	h j
Pa še nekaj: Ne po—v tk£n
tt^^n^r^«-	erčPek) na koncu vrvice
ali vezalke.	„ji-Ho «Plamen« v Kropi lotilo kake
Bomo kdaj doživeli, da	^ ^
moderne vezi, varnostne seveda? Ali bomo >a moia	_z
—stio ostalega
" n0ge n^.—ob ^ gorski in pohorski žičnici.
iu
SEVZAP STENA KRIŽEVNIKA
LEGENDA	
dobro slo/iicei	O
slobo ilonsče	•
P'er<i	
Kuj železo, dokler je vroče!
VANC POTRČ
(Zgodba velike ljubezni, da o težavah okrog nje niti ne govorimo).
l ^ g(2podQvem 1959> ko j® mojemu ušesu prvič uspelo uloviti nravpo	Z? »Križev?ik«- °d «tega časa naprej nisem našel v sebi več
moToS^t nePrlGZani. Steni jG VSG b°lj in bolJ glodal ^ vznemirjal mojo alpinistično žlico. Moj nemir se je še povečal, ko sem kasneje zvedel za
, aU ° ~> da ze obstaja nekaj vročih častilcev te deviške stene. Cvet fantov
vsega Da' ie°bi k ™ ^^ "f ^ 88 je PUH1 Za	-^njenost. Višek
njSeeng:	^^^ ^ " » * ^ ~
j Ker sem po naravi bolj plašljiv v ljubezenskih zadevah, kar se tiče visokih
ttto L TSlf e f°Pnje' da ne gOVOrim ° tistih 12 šest*> je zadeva nanesl v^h v T iu tej iVari prisiljen nasloniti se na Izkušenega tovariša brez ^ubezen	* bi bil 2 mano Popravljen deliti to veliko
Dušan ne ravno premajhen, toda čokat homo alpinus, ki je imel za sabo ie biTkaIr U ,en S. Tu?ko g0™> ki £a Je pred leti zavrnila t k pred svatbo^ srčne rane" "^ * ^ V KriŽeVniku Pocel* -oje še skoraj odprte
Nesrečna ljubezen s Turško goro ga je naredila previdnejšega v teh stvareh Minilo je nekaj soparnih dni, polnih nestrpnega pričakovanja. Bile so ZT\nlC1' k°+Sfm 86 ZbUjal Sredi groZotnih sanJ' v katerih so nama 1 ubi lahkot	Pr6d SVatb° UgrabiIi «uUi«"> steno- Ne vem, kje bi že
že vt^Tl' nifmKnaSf gl°b0ke t0laŽbe V Zavesti' da so svatovske priprave i reS' ljube5enka P°šta je bila vse pogostejša. Nekega lepega dne
PoiHiti T ' -^SVa VGČ VJdrŽala' Sam Er°S je m°ral biti tisti> ki nama je dejal: ►Pojdita r In midva sva pobasala skupaj svatovska darila ter se podala v obljubljeno dolino Logarsko. »Cez tri gore, čez tri dole!« sva veselo prepevala, ko je
hropel najin železni konjiček če, -j^^^^nT^ mestecu Celju. Tik pred njto sva najmega vranca	priiatelji, ki bivajo
Takrat mi je Dušan zaupal težkoslutniodab»nam	je vendar spadala
v Celju, po starem običaju P—^ Mo do^ da je Dušanu P<,sWa st™ v njihov okoliš. Pa šrange m bdo^ lo^e	^ fantov nikakor ne gre
še ¿olj zagonetna. Skleml je data«	ko ugotovil, da » cel šopek
taprei. v tejzadevi teh^bipabila pTava Unota pokriti se s^
^ p^si in p<Sči enega	sem ™ d^m
dvakrat reči, šel je naravno^ v njihov stab m d^g ^	„bljubljald
ustih mu je zaigral nasmeh	govilcu<, lepi gostilnic tam obSa^
bodo klini še tisti dan zvečer pn »Kog	dobrega tovanša, ki je bil takoj
»Ideja!«
»Kakšna ideja?«
»Kovačija!«
»Kje?«	173
»■Pri Robanu
hitro stekla. Zapoznelemu vlsovlcf taTcri	,d°lg° fakati' Stvar *
nudil lep pogled na tri posta™tasov C	H 86 Iahk° tisti
kovačnici ob Befi, hiteči v Sa ™njoiebTn	^ k°rakale Proti
roki, druga Robanov sosed lastn k " 3	a" S P,ižSano petrolejko v
je predstavljala samega^n" ^Teh^c" ^ 5 Š°P°m V ^
v «««ho noč.
in rožljanje. Možje so i^ l«?' ^ dUo divje ivenketanje
železa raznega izvora, je bil izbS~korlem čaTu Edf" "
se je razžarel, kosi železa so frčali vanj	" 3e goml meh. °Senj
pod "ko BiTerd^os^nToSat Tjh T ** * * * Pa*
na	S; ■ °b
šele takrat, ko ji je «stf d^gi ^iTmeLTačT	- * detao
specialčkih, ki so baje zadnje fie zelo v ^ h L ? ag8tl nekakš"o teorijo o brez besed. Slišalo se ie l7mn™t , ^ Potem ie ostaI° ™e v glavnem
ki ga je tu in tam p letaniS SS " rah?^ ^^ P° beljenem žele^ teljem...	P 3 kaksna rahda kletvica, posvečena dobrim prija-
PC^^S^v^kK	^ ie izjavila ena izmed
. Nato so *e postave porazne brez £ v nh
je ugasnila, le velik srebrn meLc iim ie t - , T, ^ S°b°tni večer' Petrolejka za Krofičko.	60 JIm Je Se ^^ Iahko noč, preden se je spustil
budi^dnjiiu^L^io"0 ^^ PUC °kr°g R°ba— domačije naju pre.
veliko kmečko sobo. Roban naju P^£fnotn"^^ °dpraviva se * je že pač običaj pri tej hiši M^f",, ! 'ed° d°brih ž&ncev, kakor o pristopu p«i vznožje stene. ^aSne ™ ure t°T **	nasvete
so njegove zad„je besede, preden stoplanaprag*	& d°b™
z rdet^nfS^v?nhah^zicr khrSUmiŠkem P"°dU ^da™ —ko bolnišnice, vsaj tako nama je praJS r!» , 3U T p0peljati do Partizanske iz hudournika strmo vTrJg	^ Spodaj' Steza za«je na levo ven
sesam%tt roS^tnik4:	* ^^	ko
Pod košatimi smrekami stoji majhna Tb,T h	k° za8leda™ bolnišnico,
nekaj bornih ostankov primffl™ opreme ObTJ	V tatad »a
HrSLTS.-desni-~ ^"iCCS
veliki^j^v^^o^skal^^ka^je^po vseh^znakih^sode3"'U "T — P-
v kateri so se vršile primitivne operacij S T?'3 Sta" glavna baraka. bolnišnica delovala v	£ ^£ g £
Od bolnišnice navzgor se pot poiazgum v m	j	da sva
so ponekod prav lepo vidne, drugje pa se	koSat'ž tu in tam
prisiljena spuščati se v	Z njihovo pomočjo naglo
grmi rušja, ki nama nudijo	""^^/^prestrmi strugo hudournika
napredujeva, ko opaziva na svoji desm strani n p	^ ^ apnenčastih
Odločiva se. da napredujeva ob n jem navzgor^	vev kakQ
kadunjah nama nudi prijetno osvežilo Srkava jo^uzi
bo tam zgoraj z vodo. Mogoče ^ to -dnja priložno^t a P. ^ ^ ^ Potem greva počasneje Dušan ^^dta^tte^m	a ki nama
nepotrebnem P«ve5ala transpiracije. Predava se caru	bo^ovniCo. Nisva še
omogoča, da se še tu in tam skloniva »^""^hod v nekako votlino, hodila dobro uro od bolnišnice navzgor, ^	raziskovalne strasti se
st ^tn^rTj^^"^ veli dvoran, Nekje
troti vstopu. Robanov kot
Križevnik - pogled iz poti nazaj na Robanovo domačijo
na levi shsim v temi curljanje vode. Snop slabotnih žarkov iz baterije mi raz krije majhno kadunjo kristalno čiste jamske vode kapnice. Ne morem ^ k% da ne ukradem iz nje nekaj požirkov, tudi Dušan ni nič boljši od mene KnSu
bitH PnH Sknvnostni Podzemeljski votlini le še požrešno srkanje dvehSh bitij. Podava se naprej v notranjost. Rov se rahlo spušča navzdol Nekje sS sejama navidezno zaključi. Greva nazaj, ko opazim tik nad sabo vel^prt^
SaTnT.f r°PU Jame- ^ mi 23111)3 DuŠan' da ga zebe ^ poda venSe Sam pa zlezem navzgor, ali bolje rečeno, se skobacam skozi odprtino SrS mi
nemirno bije, ko ugotovim, da sem prišel v nov sistem dvo^n Nekaj Te
raziskujem ko se spomnim na Križevnik. Kaj neki bi si mislila mo a sSna
^rj^k " VlaČim PVej ^ mi r°ji ^ P-vtaioTe
poberem z nje Človek ne more vendar imeti kar dve veliki ljubezni hkrati.
Ura je bila dvanajst, ko sva vsa mokra v potu svojega obraza z nekeea majhnega sedelca zagledala najino ljubljeno steni v vsej njfni veličTstni lepSi
ITe	"'T P?VZtl NiSVa " m°gla kaj' da ne bi odložila
težke bale. Nastopil je eden tistih lepih nemih trenutkov ki jih po navadi sre
camo v območju vseh velikih ljubezni. Stena je molčala'. ?
q	a ^ m°1Čala- Globoko sva zajemala sapo in jo požirala z velikimi
očmi. Srce nama je vse burneje utripalo	z veiiKimi
Obšllme ie	T^l ^ ^ metr°V *k nad 53130 maJhno zijalko.
me je temna slutnJa ob asociaciji na tisto jamo tam spodaj
Prp/endar SiunlSem mogel kaJ' da ne bi ^edil Dušanu, ki je že lezel vanjo fn,t	7hod°m v ^o tam zgoraj je bila majhna ploščad. »Tukaj bova
spala«, je odločil Dušan! »Hajd po balo!« Kaj sem hotel, starejši je bU moral sem ga ubogati. Hitro sem zlezel navzdol in si jo oprtal Kar ¿recej Te izbilo sedaj, ko sem moral zraven še njegovo pobasati. Dušan je ta časTzli v samo notranjost zijalke. Sel sem za njim. Znašla sva se v veliki dvoraTPri£2a
skulpture Sr^ ^ k<> ^^ M SV<*	S5S
ko l P	, ,njimi Se nama je ^P1'1 ozek rov. Dušan je zlezel
voZ o hlt J\kmalU k°nČa1' Vendar se v samem koncu razširil v li&o b°gat°.°krfeno z visečimi stalagmiti. Svetloba sveče iz notranji
e bHo tofr Č1Stf.kds0talne kaP"ike. njeni žarki so se ob njih lomT^Te
čas ~ ^^
gnezaece kaj kmalu gotovo in pripravljeno, da sprejme svoje goste Žarki nnn.i
z ioS^tir^:1^0 zje Df r posteno dregnii pod —
i: Trvr - «S^s:^AiJSLrr^is.a
-koli ne ve, kdaj lahko dobi kaj po betici.! sem mu "
poli J takorekofi Zr™	*** * Spreiela VSa °kitena s -etjem. Prva
polica, takorekoc sprejemna polica, je bila polna prelepih Cojzovih zvončnic, v
Severna stena Ojstrice - Herletova smer v Severna stena Ojstrice - Herletova smer -ozadju zapadni del Savinjskih Alp	vstop v prednico
njihovi družbi so cvetele velike bele planike. Kako vabljivi cveti! Utrgala bi jih, pa nekaj nama je branilo skruniti to deviško lepoto stene.
Stena naju je sprejela v svoj objem vse višje in višje. Lahkega pristopa je bilo kmalu konec. Pred nama je bila tanka, na steno prislonjena luska. Dušan je plezal prvi čez njo. Krušljiva luska mu je dala prvi poljub, ko je v zankah opirajoč se preizkušal njeno zvestobo. Pokazal mi je svoje lice: »Vanč, ali se mi kaj pozna?« «Malo!« sem mu odvrnil, potem se je ves blažen nasmehljal. Plezal je naprej ojunačen. Ves nestrpen sem komaj čakal, da je prišel do drugega stojišča. Sklenil sem, da vodim naslednjo dolžino sam, pa ni bilo nič posebnega. Potem je šel zopet Dušan. Bila ga je vesela, močno ga je objela, tako močno, da ga iz svojega objema ni hotela spustiti niti po dveh urah. Ves izčrpan, v zankah varujoč, me je po tistih tridesetih metrih vlekel Dušan k sebi, da mi jo prepusti. Nesebično mi je nato dala nekaj krepkih previsnih objemov, ko me je na koncu še pogostila z ugodnim počivališčem v majhni votlinici, prav pri njenem srčku. Nisem si mogel kaj, da ne bi v svoji veliki ljubezenski radosti potegnil do sebe že skoraj ljubezni sitega Dušana. Kmalu je prilezel. Ni bilo dvoma, tukaj sva bila skoraj čisto njena, tako močno njena, da sem že v duhu jel premišljevati, kako bodo prišli dobri reševalci in nama z vrha navzdol
Križevnik - Na luski
spustili odrešilno jekleno vrv sem do te votlinice in naju potegnili ven na vrh. Vse okrog naju je bilo gladko kot v plesni hali velikega formata, le nekaj krepkih metrov nad nama se je bahavo razprostirala široka polica, polna sočne trave. Nenadoma je nastopil v meni trenutek omahljivosti, pri katerem mi je postalo skoraj žal, da sva se tako slepo pognala v to ljubezen, ki se lahko nesrečno konča. Tudi Dušanu sem zaupal svojo misel, češ, zdi se mi, da sva še skoraj nezrela za ta zakon.
»Molči! Ne tarnaj! Raje premišljuj,« mi je odvrnil na moje tragične meditacije.
Nič ni pomagalo. Svoje že tako izmučene možganske ganglije sem spravil v skrajno napetost. Ni bilo zaman. Nenadoma mi blisne v njih odrešilna misel: »Nihalna prečnica!«
»Znaš dobro držati?« rečem Dušanu. »Zakaj ?« »Tako!« »Znaš?« »Zakaj?«
»Boš že videl. Torej drži! Zagvozdi se v votlinico in me spuščaj počasi navzdol,« sem mu dejal zapo-vedovalno. »Dobro! «
Zagvozdil se je. Spustil sem se navzdol ter zanihal nekaj metrov v levo stran. Pred mano se je tedaj pojavila odrešilna razpoka. Hitro sem zabil kasinčka. Pred seboj sem sicer imel še nekaj izlizanih oprimkov, toda klinov se tukaj ni dalo več zabijati. Stal sem nerodno. V noge me je prijel rahel krč. Padec! Ne!
Zbral sem skrajne moči in skoraj akrobatsko zdivjal po težkem terenu na odrešilno polico. Objel sem jo ... travo... polico ... steno. Tam nekje spodaj je medtem jel robantiti Dušan:
»No, no, končaj pri vragu! Ali si že čisto pozabil name?«
Kaj sem hotel? Potegnil sem ga navzgor. Stena je bila toliko kot najina.
Način spuščanja ob vrvi z uporabo dveh pomožnih škripcev
drago zago.ec
Iz stene sem se že večkrat spuščal ob vrvi in sem imel včasih neprilike: Slabo zabit klin mi je tii živce, morda nisem izbral pravega načina za spuščanje, ali pa sem bil že zaradi dejstva, da grem navzdol namesto navzgor, slabo«razpolozen. Prvemu, t. j. klinu, če ni primerne špranje m ce je človek slabe volje, se ne da pomagati: Klin mora v vsakem primeru nositi vso težo, ki jo nanj obesimo, pa četudi so na vrvi najrazličnejši vozli in zanke. Pomagamo lahko le tako, da ne delamo na vrvi raznih akrobacij, ampak da stremimo za tem, da je vi^ ves čas enakomerno obremenjena. Da postanemo dobre volje, si povemo dober dovtip - ce se ga spomnimo, ah pa začnemo govoriti v kakem
drugem jeziku.
Drugo pa je z načinom, ki si ga izberemo za spuščanje. Vsak ima dobre in slabe strani, izberemo si
zavzeti obe roki. Ena za «M*	JSTfcb omo Wo potegnili
neprijetno. Druga -varnost £ da	zvijeta druga okoli
vrv k sebi, ko smo se spustali na stoj^Vrvi	skozi klin. Pri
druge, če ne pazimo, in potem ju -»obmoc™ Nebnega prizadevanja obeh navedenih načinih si lahko pn spuscanj	£
popuščal, pomikal navzdol s polovrSnotana^jjej podnevi sem pri
skali težavno, ker je prosti konec	je razvidno iz skice:
spuščanju iz Ogrinove smen v Ojstrici uporabil škripec, ko j
Vrv' gre od pasu, točka^J^^JZ —
železa. Sila v prostem koncu vrvi »C« je zaradi škripca in velikega trenia zelo majhna, tako da vrv zlahka obvladujemo z eno roko. Stiskanje v pasulahko
3Sko so^T StdeŽem" SUa SPUŠČa^a * Zel° ™ " bts
morda lahko spuscali s človekom na ramah, še posebej če bi si Drioravili nri ^sZ^iZr^ h0&m	v skrajnež primeru
Pogled na prehojeno gaz
tine orel
mnoSm ,kiJn° ^ t""™?- Urošz"Pančičv našem planinstvu je pravzaprav mnogim znana, starejšim od njega, njegovim vrstnikom in mlajšim od nieia
j° 2 Vefr in 2 °bČUtk0m dolžnosti ponovmi
eiov™kih stasti viar «" ^ gl°b°ka' ne b° *	P» «
Več kot 301 let je preteklo, odkar živi z gorami in za gore Tudi takemu življenju se nabirajo leta in tako se je Uroš pretekli mesec sre&l s peMeseto obletnico svojega rojstva. Kje je že leto 1928, ko se je kot sTdemna stletni mlademc prvic spoprijel s pečino in se ji zapisal za zmerom! In na"o ves &
iz;Cn™enfr ^^ g°™iSk° «« * *> vsebino celovito, ££
z veiiKimi nameni in uspehi. Med njimi je bil Uroš s svojimi priiatelii ah na sam, med najvidnejšimi. Z izredno telesno kondicijo, ki jo je Zko ni Jan«
235S imTVal >>aniumalično"> » svojimi širokimi ¿eVspektivamf v vseh na"* alpskih dolinah in posebej s svojimi zimskimi vzponi je Uroš Zupančič v deset
i^ezalcev ^ PI*edStaVljal ^ ^ ^pomembnejših in Ta^osobn^h
».-♦^o0 50 prvenstvenih vzponov je zabeležil njegov dnevnik Kdo bi iih S^T0^ bi m°rali a njegov	njegovi prijatelji v navezah
njiirn so take da je Uros nanje - brez zamere - lahko ponosen, z njim pa mi.
Motiv iz Planice
v Visoki Ponci, v Jalovcu, Mangr^— Križ.
je Uroš prvi začel z zimskimi	njegovih spisov govori
njegovih zimskih dejanj v TriglavsKi siei .
'poni v severnem razu
o tem. Iz njih je razvidno da je Uros z zims^u	p	Travnikovi
Tnivnika vkaminskismeri »^e V Vel^Dnmr, ^ ^ P d
r^Sh" Potei mT* mnoge načenja! sam, utira! nova pota v ^-^Tt^-S1 neprestano na nogah
si;
^¿'SL« —tSz^r^e kite, sam pred
samim seboj in pred zrcalom gora.	s
Zelo težke smeri je plezal tudi po	Copov steber,
severno steno Frdamanih polic, vsesmen> v^severnist= ^ J^ invcn^ Travnik, Rogljieo, Rakovo Spico m fe marsikaj obsega W P	^ ^
tura. Ko se ozira po gorenjskih špikih se mu oko z	J	ti, tu
Prisojnik. Kdo se ne spomni,"¿egovega z msl— ^strovke in Travnika, je Hudičev stolp in Hu^fleb.Jujedoline v naSi lepi
Sef rrrL^nem	11 ne U P—e zrelih,
veUkih, neminljivih gorniških užitkov in uspehov.
Vroš Zupančič
Panorama pa seže tudi v Zahodne Julijce, Dolomite, avstrijske Alpe, Mont Blanc. V Prenj, v Cvrsnico, v Solunsko glavo, Dur-mitor. Da, užitkov in uspehov! Pravzaprav gorniška sreča ne prenese glasnih besed, a priložnost govori za to, da o Urošu zabeležimo še nekaj pomembnih za njegov gorniški portret. Po osvoboditvi je z zanosom poprijel za delo v GRS in bil deset let njen načelnik. Kdor se je udeleževal takratnih zborov GRS, ve, koliko dela je bilo treba za organizacijo obveščevalnih točk in postaj, za modernizacijo opreme, za izbiro in vzgojo reševalcev. 250 reševalnih akcij se je udeležil sam od 1. 1930. Če bi nič drugega ne bilo, bi bil s tem zapisal svoje ime v zgodovino našega planinstva. Njegova kronika GRS predstavlja dragoceno arhivsko gradivo, v njej je mnogo tihega dela in resnične lju-TTmč io •	. .	bežni do stvari.
se n^spomtn^a njegov^akcije ^^Trento^^lJMS^^6^^6 M «s— Kd°
pozab, h prisrčno vzdušje prvega mladinskega tabora v Martuljku? TestvS
Zt /^L^S S°tbiIVZraZ Spl°Šnega — ™eme ustvaS
gore Človeku nudiio V n? P t?"'"	jim P^edovati gore in vse, kar
gore človeku nud jo. V planinski propagandi deluje Uroš že blizu 30 let Skozi
25 let ni letmka Planinskega Vestnika, v katerem ne bi bil česa obja4
je pri prvem slovenskem planinskem filmu pred 25 leti in pri enemod SdSIh
Sfhin ¿ko tud I -LiUb!fni' MTibr- CeliU' Kra^U * «hlSfh Kiajin in tako tudi z živo besedo služil goram.
V propagando pa bi lahko šteli še eno njegovo dejavnost ki pa ni samo
L TnZ:: aktiViStiČnef f™ —več ima in bo ohranila trajno vTedTst
Tant zl zZovinT0" ^^ T° je njeg°V° bibliofils*° zbiraJeljsko dele vanje za zgodovinsko gradivo našega planinstva. Zdi se mi da je v tem delu
eden od v,rov njegove sreče. Mnogo prizadevanja, žrtev in n koH priznane
odpovedi Je v takem ljubiteljstvu, morda nekaj Pid'obnega kakor v sre"
Ka v ITtT	^^ je V t6m občudovaniu in spoštovanju.
Kakoi v gori je treba tudi tu premagovati samega sebe, vedno znova iskati
in dopolnjevati, vedno znova hiteti za novimi dosežki. Iz tega Uroševia dela je vzmkla ustanovitev Triglavskega planinskega muzeja, ene od na^jnejs^ nalog slovenske planinske kulture. Te naloge se doslej še nismo lotili sistemt ticno in z vsemi silami, ki so za to pri roki. Uroševo delo za slovenski planinski muzej nam mora buditi vest dan za dnem.
Morda bokdo reke, SpetpanegH,
v gorah doživel, na njegovem čelu ^ blesor » y z gora^ Mo«taje na tem. Ponosni opoj gorniške samcK.dpoved m žrtve k m"	^P
jasna bleščava gmotnih ur na vxhei v =	f™ ne peči njegova
soglasja z gorskim svetom, v katerem ne mu	j ^	samosvoj
bol, vse to je posebne vrst,e ~ »	\vebl'vedn0 znova izbojevati,
^^r^srri^'^- i ^ - **
spredejo neuničljivo tkivo med nami.
n w	Rože, rožce, oj, cvetice zale,
Koze. rozce kam se vsule ste po živih mejah,
„ po gredicah, travnikih, alejah, ludvik zorzut	zrasie ste §e v visoke skale?
K zemlji, k vam se vpognejo kolena; kdo pozna vam lepa vsa imena?
Rože, rožce, o, premnoge ktere _ vas poznamo v žlahtnostih rastoče, v barvah pestrih se prelivajoče, naj vas sonček greje ali dezek pere.
Ko v planinah milo se po vas ozremo, eno, dve si za klobuk pripnemo.
Rože, rožce — pisana poljana kelihe odprite, dahnite mamila v nas, v podvigih okrepčila — živ opisana cvetana.
Zdramite v nas vest zaščite: rože, rožce: rastitef cvetite.
Onkraj
poslednje pri take...
vilko mazi
Trudne, mokre snežinke so se vrtin-čile štirindvajseti dan novega leta v sveže izkopan grob na viškem pokopališču v Ljubljani. Je morda katera teh trudnih in mokrih popotnic priromala celo tam iznad daljnega Robanovega kota? — Prav nič čudnega bi ne bilo, kajti v črni krsti, ki se je pogrezala v tisto belo pogrnjeno jamo, je ležal veliki oboževalec in bard tega prelepega gorskega zatišja, Branko Zemljič. Prinesle so mu zadnji pozdrav in z njim legle k poslednjemu počitku, da ne' bo ostal tako čisto osamljen.
kakor0^^^0 njeg°Vem'	dS bi ne Želel biti Pokopan nikjer drugje
v žametasti trati H,T P T™' l™ mU ie bila vsaka 'ako ~na rožSa
dne"pre etavali S 7	T, ™ mEtUlje' W SO Se v žarki lu« PO^ega
oSneZ ^h», nad. P'amn°. blagroval kot svoje brate. Gozdovi so mu odpevaii, sleherna pritaka se mu je voljno odprla, da se je je le dotaknil Vsi «hov, naokrog so mu bili davni ljubi znanci: Križevnik Poljske de^ce in Veliki vrh Strelovec, Ute in Krofička, najbolj pa stasita Ojstrica, kij Me bO
foda^aTo? St°krf.\S°steh'	- lani kot triinsedemdesetl^S
na smrt Ta oa Z7 " P-C° VeUkih na&tOV in niti 111310 ni	misliti
najmanj Idja! 'J"! ^	~ - in tak°	ga, ko se je
teliiiaBCoka°tmkrr t TT^f na,za&tku stole«a v klopeh ljubljanskega učiteljišča. Čokat, krepak dečko. Veselje ga je bilo pogledati golotrupega na telo-
Vend™ feTal b t ^ \ °br°ikih' kak° - ™ P^-ale atletfke miši e. „ vt Ji hltl V druzbl Prikupna dobričina, poln šaljivih domislic no priliki tudi mastnih dovtipov, da se mu je moral' še tak čemerniTsmaati do solz. Imenitno je znal oponašati nekatere profesorske čudake iudentovske mamice m razne živalske glasove. V tem ni imel tekmeca na ufiSu Kar pa ga je še posebno odlikovalo, to je bil njegov voluminozni barit« Kol koS nam je v odmorih zapel »Mornarja« ali v veseli družbi »En starček je živel!
našef not?n°J'JTtudi kak° °P"no arijo! Večna škoia, da ni našel poti na glasbeno akademijo (v Ljubljani je takrat še nismo imeli in od
tam v opero. Rojen v učiteljski podeželski družini pač ni imel kaj dost izbire
kruh Ze" v : V: i m0ral am Prej na laSt"e	Skrbeti sam za svoj
krolo kn™111^ ^ " " 'I"" frančiška^kem koru prislužil marsikatero kromco, ki mu je od doma ne bi mogli poslati.
■i, r^del je	v P™ kl°Pi na katedrski strani. Tako si je ščasoma po
sibrazmer pndobil se eno spretnost, ki je marsikomu izmed nas prihranila kako
Op. ur. Pritaka = lesa.
»kljuko« (današnji »cvek«). Postal je odličen sufler, da ga tudi najbolj siten profesor ni pogruntal. Vsako gledališče bi ga bilo veselo. Bil je kakor rojen za službo boginji Taliji. Toda gledališki kruh v tistih časih ni bil nic boljši od učiteljskega.
Šele 30 let po maturi sva se spet videla. Ves ta čas nisem imel nobene novice o njem. Vedel sem le, da je ostal v učiteljski službi med svojimi Savinjčani.
Seveda so ta dolga leta zarisala tudi v njegov obraz nekaj ostrih gub, prej kuštravi lasje pa so se mu na temenu hudo razredčili. Sicer je ostal se ves nekdanji Branko ali se je vsaj trudil, da bi ga ne zatajil na tisti nasi »abrahamovščini«. Prepeval nam je še in stresal opoprane dovtipe, da ga m bilo moč ugnati. Komaj toliko sem mogel izvrtati iz njega, da je ze tucat let v Celju, kjer si je prigaral čeden domek za svojo šestčlansko druzinico.
Minilo je nadaljnjih 10 let in vmes druga svetovna vojna, ko smo se sešli k novemu jubileju. Za to priložnost je Branko zložil dolgo, šaljivo - resno prigodnico v verzih. Poznalo pa se je i njemu i verzom, da »duha so ukrotili nadlog oklepi«. Okupator ga je bil z družino vred izgnal na Hrvaško, kjer mu je v partizanih padel najstarejši sin. Po končani vojni pa je našel do kraja izropan dom. Vse te tegobe so ga tudi telesno tako oslabile, da je bil primoran stopiti v pokoj. Vendar se ni vdal malodušju, ko pravi v omenjeni prigodnici:
»Koliko teh, ki danes tu sedimo, še zlati jubilej mature doživimo? — Jaz že od nekdaj bil sem trde buče, pa videl rad bi svet, kako se suče v prihodnjih letih in naprej, v bodoče komu in kje še bode pasje vroče...«
Da, tudi ta želja se mu je izpolnila. Do praznovanja 50-letnice mature se je bil celo znatno popravil. Medtem se je tudi po sili okoliščin za stalno naselil v Ljubljani. 'Težko mu je bilo slovo od starih celjskih prijateljev in od ljube Savinjske doline, tolažila pa ga je zavest, da razdalja med Ljubljano in Celjem danes že skoraj nič ne pomeni, pa mu bo tako večkrat dano »pogledat prejšnjega veselja mesto«. Seveda se tudi že ustaljenemu letnemu oddihu v Robanovem kotu ne bi mogel odpovedati. Rajši smrt kot to! Tako mi je dejal še lansko jesen, ko mi je pravil poln navdušenja, s kakšno neverjetno lahkoto je zmagoval običajno turo na Korošico in Ojstrico. Komaj kdaj v mlajših letih tako... zdaj svojo - zadnjo pot. Kakšna sreča, da tega ni malo ni slutil! -
Te bežne impresije so komaj medel osnutek za portret moža takega enkratnega formata, kakor je bil B r a n k o Z e m 1 j i č. Da bi si mogli ustvariti verno podobo o tej fenomenalni osebnosti, ki ni poznala meja pri razdajanju svojih moči in sposobnosti za ljudski blagor, je potrebno, da se vsaj v strnjenem pregledu ozremo na najvažnejše dejavnosti. To pa je že opravil predsednik PD Celje, prof. Tine Orel v svojem nagrobnem govoru na tako prisrčen, iz iskrene prijateljske ljubezni podan način, kot Brankov dolgoletni planinsko-organizacijski in šolsko-prosvetni tovariš, da lepše in dostojnejše tega nihče drug ne bi zmogel. Zato nujno sodi celotna objava njegovega nekrologa na to mesto.
Poslavljamo se v imenu Celja in Savinjske doline od Branka Žemljica, moža, ki je vse sposobnosti svojega uma in volje posvetil deželi splavarjev in hmeljarjev. Iz skupnosti živih izstopa širokogrudna, široko dejavna, za vse lepo in dobro vneta osebnost. Naj ti s tem slovesom v duhu stisnem roko najprej v imenu PD Celje. Tvoje delo za planinsko organizacijo v Savinjski dolini je pred petimi leti priznala vrhovna planinska organizacija, saj si več kot pol stoletja služil planinstvu in njegovi kulturi. V hribe hoditi te je, rojaka iz mile Zadrečke doline, učil sam Kocbek, pri njem in z njim si osvajal spočetni narodnoobrambni duh našega organiziranega planinstva v začetku tega stoletja. Bil si celo oskrbnik Kocbekove koče, ene naših najstarejših koč, prave navkljubne koče na terenu, ki si ga je tedaj prilaščal nemški priseljenec in meščan. Bil si 30 let tajnik savinjske podružnice SPD, v Gornjem gradu, v Celju in si to funkcijo vršil še nekaj časa po osvoboditvi. Kot tak si odločilno vplival na organizacijski in gospodarski razvoj enega najmočnejših naših planinskih društev, skrbel za naraščaj, za propagando, za fotografijo, za izlete in za družabne prireditve, ki so prav zaradi tvojih osebnih talentov dobile dober glas. Samo tisti, ki se zna in hoče žrtvovati za tako delo, lahko razume, kaj pomeni opravljati odgovorno funkcijo 30 let! Dragi Branko, v imenu vseh savinjskih planinskih društev, vseh celjskih planincev in vseh tistih, ki ne morejo prehvaliti lepote tvoje ožje domačije tam od Menine do Olševe in Mrzle gore, v imenu vseh, ki ljubijo gore, se ti za vse prisrčno zahvalim. Vidim te, kako si prejel vidno znamenje svojega planinskega odličja v zavetju Robanove planine, kjer stoji tvoja najljubša bajtica: Ozrl si se na svojo krasotico — Ojstrico, na zelenino Krofičke, na sonce v stenah Poljskih devic in Križevnika, v očeh so se ti zasvetile solze in si dejal: »Kdo bi te lepote ne imel rad, kdo bi ne imel rad ljudi, ki v tej krajini žive?«
Ti si za to krajino živel od mladeniških let do zadnjega diha. Še v enem izmed zadnjih pisem pred nekaj meseci si mi pisal o načrtih, ki jih imaš, kaj bi še rad napisal. Naj se zato v imenu celjskega šolstva in prosvete poslovim od tebe z besedami iskrene zahvale. Kot šolnika se te s hvaležnostjo spominjajo mnogi rodovi v Solčavi, Rečici, Bočni, Grižah in Celju. Nisi pa bil samo človek katedra, svoje učiteljsko poslanstvo si pojmoval kot širok javni angažman, kot tak si imel za seboj štiri desetletja garanja na vseh koncih in krajih, garanja, ki ga včasih radi poenostavljamo s pojmom prosvetnega aktivizma. Tvoje delo ima značaj neizčrpne delavnosti in resnične ljubiteljske vneme, katere publicistične sadove najdemo v nič man j kot devetnajstih različnih revijah in listih. Naj omenim samo tvoje sodelovanje v Planinskem Vestniku, kjer si zadnja leta opisal savinjske splavarje, Frana Kocbeka in Solčavo, pripravljene pa si imel še članke etnografske vsebine in večjo publikacijo o naših gobah. Bil si velik ljubitelj gledališča, talentiran igralec, režiser in avtor dveh dvo-dejank, od katerih ena je priljubljena opereta. Kdo bi pozabil tvojo duhovito montažo skečev in šaljivih nastopov, kdo tvoj »kabaret« na planinskem sejmu, ki je privabljal v Celje stalne goste iz velikega Zagreba. Sodeloval si pred 35 leti pri Kocbekovem delu »Savinjske Alpe«, ki stoje na častnem mestu v naši skromni planinski pisariji, sodeloval pa si tudi pri zadnjem slovenskem vodiču po transverzali za odsek, ki si ga nosil v srcu, od Raduhe do Ojstrice. Kdo bi naštel vse tvoje funkcije in opisal delo, ki si ga opravil kot ljudsko prosvetni delavec pri Sokolu, CMD, pri pevskih društvih, ki si jih ustanovil, vodil, pri gledaliških družinah in odrih, pri šolskih odrih, pri gasilskih, sadjarskih in čebelarskih društvih!
Kdo bi naštel in koliko jih je, ki bi to delo hoteli in znali oceniti kot neminljivo vrednoto? Ne zameri mi dragi Branko, če vse to omenjam, če bi me slišal, bi zamahnil z roko, češ, vse to je bila službena dolžnost. Mi, ki smo te poznali, vemo, da si v 38 letih šolsko-prosvetne službe pokazal s svojim delom zgled delavnega, dejavnega, izredno sposobnega moža, ljudskega vzgojitelja in učitelja takih kvalitet, s kakršnimi se le malokdo lahko ponaša in v življenju afirmira. Mi, ki smo te dobro poznali, se klanjamo tvojemu spominu in želimo, da bi tvoj zgled našemu prosvetnemu delavci nikdar ne zbledel, prav v smislu tiste pesnikove besede: Ne samo, kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan ...
Dragi Branko, lep kos življenjskega utripa savinjske zemlje gre s teboj! Zastala je tvoja kaligrafska roka, ki je z vsako potezo oznanjala smisel za red, harmonijo in lepoto, onemel je tvoj humor, ki je tolikim ljudem in družbam prožil zdravi in zdravilni smeh, nič več se ne bo glasil tvoj mogočni bariton, dobrodošel z vsem
tvojim bogastvom, ki se je hraniio z «ud«»	- »ubeznijo do gora. o ka-
teri si nekoč zapisal:
kot cvetoča si planika, mi ti gorata žemljica, a kot semensko zrno se ti siKa v tvojem srcu bajtica. Lepota te žemljice me vedno k sebi vabi. V tvojem srcu bajtica kot semensko zrno se ti sika, saj ti, gorata žemljica kot cvetoča si planika!
Naj b„ tvoj duh kakor semenj zrno, * bo nep— kaiilo, naj bo kakor neuničljiv viharnik v pečevju Strelovca!
Meni pa bodi s tem v zvezi dovrfjena še to pripomtoK	Solarček
Ce vemo, da je Branko Zanljic ze na prel^ .teM»*^ Savinjskih vzljubil gore (PV 1956/377) da ga jevodJ^ doIJa planinski Alp Fran Kocbek, da je bal vse odttečasopisov ta revij, nas
organizaciji, mimo	Planinskem Vestaiku. V
mora začuditi, da se do leta 1950 nucon s planinski doživljaji ne bi svoji preveliki skromnosti je pac menil, da njegovi p
zaslužili zanimanja.	nasprotnem prepričal
^^^^^^^^ - -» v
posebno zaslugo!
VALENTIN CUNDRIC
Drobec sreče
Planika na skali, žametna školjka na dlani belega večera.
Ne bom te utrgal, ne bom te, ne bom te utrgal, planika na skali!
Samo gledal te bom ves večer, ves otožni večer, planika na skali,
da se te bom lahko spominjal, žametna školjka na dlani otožja, planika na skali, na skali
bežnega bežnega
utripa sreče...
drušlvene novice
^ ZDENKU STERNU V SLOVO. V začetku letošnjih jesenskih dni je na tragičen način preminul na Prevaljah znani planinski sodelavec Zdenko Štern. Njegov Plemeniti planinski duh je bil poznan med vsemi planinci, predvsem pa še med alpinisti in mladinci.
Sredi svojih največjih podvigov dela načrtov in mladosti je moral kloniti pred močnejšo naravo.
Prav posebno je bil aktiven v delovanju alpinističnega odseka, kjer ie nastopal vedno kot dober in sposoben inštruktor. V Raduhi beleži s svojim" številnimi navezami nekaj prvenstvenih
plezalnih vzponov. Bil je tudi član gorske reševalne postaje.
Njegova priljubljenost med planinci se je pokazala na njegovi zadnji poti Spremljali so ga številni planinski prijatelji iz vse doline. Nemo in togo so stali planinci, alpinisti, reševalci in številna planinska mladina ob njegovem preranem grobu in se spominjali na lepe in vesele dni, ki so jih preživeli v njegovi navzočnosti.
Dobri in pošteni značaj alpinista in reševalca Zdenka Šterna pa bo živel v trajnem spominu prevaljskih planincev.
občnih zborov
Planinsko društvo Ruše je imelo svoj redni letni občni zbor ne 11. marca 1961 v dvorani gasilskega doma. Občni zbor J®JJ znamenju 60. obletnice ustanovitve Podravske podružnice SPD, katere naslednik je današnje planinsko društvo Občni zbor je bil izredno dobro obiskan m je obenem nudil sliko odličnega ' J3 S* ^ društvo v preteklem letu opravilo. Poročila odbornikov so bila zelo precizna in bogata, kajti društvo je v preteklem letu opravilo resnično veliko delo pri širjenju in utrjevanju planinske organizacije v Dravski dolini. Društvo ima preko 1300 članov, močan odstotek članstva so ravno mladinci, ki so obenem tudi eden najbolj delavnih odsekov v društvu Potrebno je omeniti izredno pestro delavnost mladinskega odseka ki je
¡ŽiT1' f ,posebno iz letnega zbornika tega odseka z imenom »Planinski razgledi«. Mladinski odsek sodeluje tudi s sorodnim mladinskim odsekom PD Zre-
njanina m ima v načrtu za bodoče leto izlet na Maglič, srečanje s člani PD Zre-njanin na zveznem planinskem zletu v Titovem Užicu, nadalje izlet v Prokletije izmenjavo izkušenj pri organizacijskem delu, izmenjavo literature, zemljepisnih kart in fotografij ter še mnogo drugih načrtov.
„ Društvo bo svojo 60-letnico proslavilo se s posebno proslavo v poletnih mesecih. V načrtu dela za leto 1961 ima društvo še mnogo lepih in koristnih načrtov tako, da bo ob izpolnitvi vseh teh zamisli gotovo eno naših najbolj agilnih društev.
Pri volitvah je bil izvoljen nov upravni odbor z dosedanjim predsednikom tov. Jankom Cuckom in tajnikom Tonetom Auerjem na čelu.
Občnega zbora sta se udeležila tudi predsednik in podpredsednik PZS.
F. K.
IZ UREDNIŠKE LISTNICE:
iz planinske literature
ZA KRASnMI DOMOVA, 1960, 4—9. Glasilo slejkoprej združuje turizem in planinstvo. Št. 4 je posvečena petnajstletnici zmage, govori o boju za Brno, o bodočem Brnu, o razgledu z gore Tabor, o flori, o ročni lekarni. Št. 7 govori o špartakiadi, prinaša pa tudi slike kitajskih himalaistov, prizore iz baznega tabora pod Everestom, med drugim obvezno »zarjadko« (rozvičko) pred dnevnim delom. Slouka in Chlumsky pišeta o čeških plezalnih vrtcih v češkem sredogorju, Kalina o orjaški moravska pregradi. Št. 8 uvaja speleološki članek, impresivne so slike s špartakiade, ki je orientirana v množičnost. Revija izhaja v Pragi in jo izdaja osrednji odbor Češkoslovaške zveze za telesno vzgojo, zalaga jo športna in turistična založba, urejuje pa Jifi Dvorak.	T. O.
KRASY SLOVENSKA, 1960 5—10. Revija izhaja vsak mesec in je po vsebini še zajetnejša od češke. Njena naloga je propaganda za prirodne lepote Slovaške, za popotovanja, turizem, planinstvo, jamarstvo, zaščito prirode in etnografijo. Ovitek ima dve barvni sliki na najboljšem papirju, poleg tega pa so tudi med tekstom celostranske barvne in črnobele priloge. Redakcija je v Bratislavi, urednik je zdaj dr. Tibor Sasik. Št. 5 je posvečena petnajstletnici zmage in ponazarja z mnogimi slikami napredek Bratislave in dežele, sicer pa je po vsebini in sliki planinska. Taka je tudi št. 6, ki jo uvajajo članki o sovjetski armadi in spomenikih zmage. Nova rubrika" v številki je posvečena motoristiki. Tudi št. 8 uvajajo spominski članki na 1. 1945 s slikami spomenikov partizanom in sovjetski armadi, ostala številka pa je posvečena zaščiti prirode, mladinski turi-stiki, Ivan Bohuš pa piše o Leninovih turah v Visoki Tatri. Slika zapadne stene Malega Prostrednega hrota z dvema plezalcema »onstran vertikale« kaže, da slovaški plezalci nočejo zaostajati za moderno smerjo ekstremizma.	T. O.
TURISTIKA HOROLEZECTVI, letnik XII, št. 6—7. Glasilce ostaja pri starem, skromno po obliki in vsebini. Izhaja v Pragi v isti založbi kakor Za krasami domova, urednik je zdaj Miroslav Hla-vaček. V pričujoči številki bo alpinista zanimalo razpravljanje ing. Miroslava Groisa o odpornosti vponk ter o statičnem in dinamičnem padcu. V drugi
številki poročajo o »Jugoslavcih« v Himalaji. Poročilo ni objektivno, ker ne pove, od katere strani je naša ekspedicija prišla na oba Trisula, pač pa pripomni, da je Trisul eden od prvih sedemtisočakov, na katerega je stopila človeška noga, in omenja Longstaffov vzpon iz 1. 1907 na Trisul I (7120 m). Če je do takega poročanja prišlo namenoma ali zaradi slabe informacije, ne vemo.	q
A TURISTA je madžarski Za krasami domova, po ovitku bolj senzacionalen, po vsebini pa skromnejši. Ovitek je barvni in prinaša predvsem efektne, mikavne prizore iz raznih športov, ki so pomembni za turizem. V pričujočih zvezkih iz 1. 1960 bo alpinista zanimal povzetek o kitajskem vzponu na Everest po »Peking Review« in slika dveh berber-skih domačinov vodnikov po Atlasu, ki jo najdemo tudi v Bergsteigerju pri poročilu o švicarski ekspedicdji iz 1. 1954.
TABOR, revija tabornikov, leto osmo. št. 5—6. Taborniško glasilo povezuje ljubitelje platnenih naselij v najlepših kotičkih naše domovine in daje literaren izraz taborniškim metodam, s katerimi ta organizacija v svoje vrste vabi, pridržuje in vzgaja naše najmlajše. Kakor želimo tej izredno pomembni mladinski organizaciji čim več uspeha, podpore in dobrih voditeljev, tako tudi reviji želimo čim več sredstev in čim več dobrih sotrudnikov, da bi bila za mladi rod vselej mikavna in privlačna. Revijo izdaja Izvršni odbor Zveze tabornikov Slovenije, uredniki so pa Roman Zupan, Marjan Moškon in Ivo Pintarič. Letna naročnina je tako nizka (300 din), da nižja skoro ne more biti, vsebina pestra in spretno urejena.
T. O.
TURISTIČNI VESTNIK, 1960, 7—8, 9, 10—11. Revijo izdaja Turistična zveza Slovenije, glavni urednik je Bogdan Pogačnik, odgovorni Jožko Sotler. To je naša posestrima, saj je planinstvo del turizma, oziroma bolje rečeno, gore so v normalno razvitem turizmu del njegovega osnovnega prirodnega »kapitala«. Pri nas v tem pogledu še nismo popolnoma na čistem. Bili so časi, ko smo tuhtali izohipso, do katere sega turizem, nad katerem pa se začenja planinstvo. Tudi danes še radi postavljamo meje, češ do sem naj gradi hotele, naprave, skratka tehnične objekte
turizem, od tu naprej pa je rezervat za planince, ki da so posebne vrste ljudje, vsekakor pa posebne vrste turisti. Ko prebiram Turistični Vestni k, in res mu je vredno posvetiti stanovitno pozornost, pa vidim, kako nas življenje samo povezuje in združuje, »planince in turiste«, in nas bo vedno bolj, če bomo tudi v turizmu hoteli postati vsaj srednje razvita država in to tudi tam, kjer nam leži velik del prirodnih pogojev za planinski turizem, to je v gorah. V TV beremo: Ustvarimo jugoslovanske Zakopane! Jasno, ustvarimo jih, Čimpreje! Dokler jih ne bomo imeli, nimamo osnovnih tehničnih pogojev za turizem. Alpska turistična skupnost! Res je, z vsem tem turizmom v Alpah je nekako tako kakor z Goethe j e-vim Zauberlehrlingom: Duhov, ki smo jih priklicali sem, se bomo zdaj težko znebili. V Alpah je 1500 žičnic, od tega samo v Avstriji čez 500, delajo se vedno nove ceste, 7,5 m široke, predori pod njimi, umetne smuške piste z dinamitom in predori, samo na Tirolskem je bilo leta 1959 zabeleženih 10 milijonov nočitev. Vsega tega ni mogoče zavreti in od vsega tega ni mogoče odtrgati planinstva in celo alpinizma. Počitniški domovi in delavski turizem! Tudi o tem se bere v TV. Zidati jih bomo morali tudi v gorah, ne samo na morju. Več zanimanja za gorenjske kraške pojave! Ne samo za gorenjske, za vse te pojave v naših Alpah. Tu mora nastopiti globinska alpinistika in ta svet odpreti »množicam«. Stvari dobe svojo vrednost šele, ko služijo človeku. In vse kar delamo pri zaščiti pri-rode, delamo zato, da bi ščitili naravo zoper človeka, a zanj, za človeka. Sicer zaščita izgubi svoj socialni smisel.
11 št. TV je posvečena Pomurju. Med drugim beremo tu o narodopisju. Koliko tega je v naših hribovskih zaseljih, ki se ponekod depopularizirajo, opuščajo! Hribovske samine in zaselki so bistven element gorskega pejsaža, torej turistični problem, ki ne spada med zadnje. Turistično razvite dežele Švica, Italija, Avstrija te samotne hribovske kmetije že umetno vzdržujejo — iz ekonomskih razlogov, ker z deviznim dotokom iz turizma uravnovešajo svojo zunanjetrgovinsko bilanco. Koliko tega imamo, na priliko, samo v Gornji Savinjski dolini, v katastrski občini Sv. Duh, pod Olševo, pod Raduho, v Matkovem kotu, v Podvolovleku, in to v višini 1000—1300 m!
Če beremo Turistični Vestnik, vidimo, kolikšne in kakšne naloge čakajo še naše turistične aktiviste! Zato je prav, da ima revija reprezentančni videz, široko mrežo sotrudnikov in dopisnikov in razgledano
uredništvo. Želimo ji, da bi se čim več tega, za kar si prizadeva, uresničilo in čimprej!	T Q
DER BERGSTEIGER, Berge und Heimat, 1960, 8—12, 1. Der Bergsteiger je glasilo za člane AV, to se pravi, DAV in ÖAV, nekak planinski literarni Ansch-luss. V podnaslovu ima Berge und Heimat, v spomin na nekdaj renomirano revijo s tem naslovom, ki se je pred nekaj leti združila z Bergsteigerjem. Je oficielni organ ÖAV, izdaja pa ga Bruckmann v Münshenu in ÖAV v Innsbrucks Sedež uredništva je v Miin-chenu in Salzburgu, uredništvo vodi dokaj renomirani publicist dr. Hans Hanke. Revija ima poverjenike skoro po vsem svetu dn spada med najbolj znana planinska glasila.
Nad naslovom ima tri gesla: Wandern, Klettern, Skilaufen, torej zimska in letna turistika, jedro pa plezanje, alpinistika. Izhaja mesečno na 56 straneh, na najfinejšem umetniškem papirju, zadnji dve leti prinaša poleg vrste celostranskih fotografij tudi barvne priloge. Kakor švicarska revija »Les Alpes« tudi Der Bergsteiger močno poudarja organizacijsko povezovanje med sekcijami in daje poročilom iz sekcij, čeprav ne morejo biti drugačna kot stereotipna, mnogo prostora. Redna je rubrika o zaščiti pri-rode, o osebnih novicah in seveda o alpinističnih novicah z vsega sveta ter poročila o planinski literaturi. Vsebina je orientirana omnibusno, za vsakogar nekaj. Pričujoče številke prinašajo: članek o gorskem pejsažu, o barvni sliki in grafiki od Fritza Baera do Oskarja Koko-sche, popise raznih zahtevnejših alpskih tur, opis vzpona v severni steni Velike Cine, obširno poročilo o skupščina ÖAV v Freistadtu z vsemi govori in posvetili ministrov in drugih odličnikov, natančni opis mesta Freistadta s poudarkom, da so šli zborovat tik »železne zavese«, spe-leološki članek o Wetterlochhölle, članek o imenoslovju, o Užbi, o Piz-Badile, o Brenti, o Nebeškem razu (Himmelskante), o sverni steni Laserzköpfe, o ledenikih v Ortlerju, o Paulu Grohmannu, Mont Blancu, o Campanile di Val Montanaia, o jubilejih avstrijskih planinskih koč, o skupščini DAV v Landau, vse o Landau in njegovi okolici, o Gesäuse, o Rätikonu, o Waliških Alpah, o Karwendelu, o severnem razu Langkofela, o lovu in njegovem mestu v planinstvu in še o marsičem. Vsaka številka prinaša tudi pesmi, sem in tja tudi kako dobro.	m n
DIE MITTEILUNGEN DES DEUTSCHEN ALPENVEREINS I960, 8—9. Ta vestnik ni tako ambiciozen kot Der Bergsteiger. Izhaja prav tako v Mün-chenu in ga ureja Franz Schmidt, založba mu je Alpiner Verlag tudi v Münchenu, lastnik založbe je urednik. To je bolj društveno glasilo kot zahtevnejša planinska pisanja, vendar sem in tja izide tu tudi kak zanimiv in tehten članek. Na priliko, opisuje Kaiser, južni steber Marmolate, izide ponatis članka dr. K. Blodiga »V kraljestvu kraljice Schesa-plana«, sem in tja kak uvodnik, ki je vreden branja, sicer pa društveni drobiž in noviška bera. Jugoslovanski Trisul je zabeležen, vendar brez opombe glede strani, s katere ga je naša ekspedicija raziskovala.	1>. O.
ÖSTERREICHISCHE ALPENZEITUNG, maj-oktober 1960. To glasilo znamenitega ÖAC je nekaka živa priča klasičnih časov alpinizma, saj se njena oblika, vsebina in redakcija naravnost »bolestno« boji sleherne spremembe. Urednik je S. Walcher, pripadnik idealistične ideologije E. Meyerja, ki je v prvih desetletjih 20. stoletja skoraj obvladala ta ideološki teren. Vsebina je tehtna in ponavadi skrbno izbrana. Te številke prinašajo Kalteneggerjev članek o Ottu Langlu, Wyss-Dunantov članek o tehničnem napredku pri vzponih na osemtiso-čake (o tem članku smo že poročali, je ponatis iz »Die Alpen«), Hassejev članek o Rotwandu in o spominski smeri H. Buhlu, Werner j ev članek o Dhaulagiriju in Distaghil-Sar (hvalnica avstrijskemu himalaizmu), Peterkin članek o mlajših alpinistih in Reissov članek o švicarski ekspediciji v Ande 1959. Edina novost letošnjega leta je priloga, celostranska, na umetniškem papirju. Stalna rubrika je »Von den Bergen der Welt« (tudi tu je izšla mršava beležka o našem Trisulu), dalje klubske novice, nekrologi in planinska literatura. V slednji se ponavadi zabeležijo tudi vse samostojne naše planinske publikacije.	T q
LA MONTAGNE ET ALPINISME, 1960, april-j unij. Revija je glasilo dveh izredno uglednih planinskih organizacij, CAF (Club Alpin Français) in GHM (Groupe de Haute Montagne). V redakciji je sam Lucien Devies kot njen direktor, člani pa so bili 1. I960: Alain de Chatel-lus, Jean Franco, Jean Paul Gardinier, Felix Germain, Piere Henry in še nekateri drugi znani francoski planinci. Revijo podpira Comité de l'Himalaya pri FFM (Francoska planinska zveza) in se
šteje tudi kot soglasilo Club Alpin Belge in Groupe Alpin Luxembourgeois. Po svoji zunanjosti je revija nedvomno še vedno najreprezentativnejša. okusno o-premljena, s težkim, brezhibnim papirjem in z dovršenimi ilustracijami. S članki je seveda tako kakor z letino, ni vsako leto enako dobra. Pričujoče številke prinašajo Desmaisonov članek o zimski turi v Olanu, Lenoirov v Haut Faucigny, Boulvardov o Tatrah, Maestri-jev o vzponu na Cerro Torre, Livanosov o Bartagne (plezalni vrtec), Henryjev o Henriju Cordieru in Fauvreov o XI. smučarskem raillyju. Za Couzyem je prevzel rubriko »La chronique alpine« sam Lucien Devies, recenzije o planinski literaturi pišejo različni avtorji. T q
DER BERGKAMERAD, 22. leto, zvezki od 22. julija—7. okt. 1960. Izhaja vsakih 14 dni za plezalce, smučarje in turiste, zalaga ga znana planinska založba Rudolf Rother v Miinchenu, kot izdajatel] in urednik obenem pa podpisuje že nekaj let Toni Hiebeler, znan avstrijski plezalec. Hiebelerjeva redakcija je ambiciozna in odzivna, budno registrira vse, kar bi utegnilo zanimati pisano srenjo ljudi, ki so navezani na gore. Posebno skrbno, po možnosti celo ažurno je urejen noviški del, ki se pretežno nanaša na dogodke v domačem alpinizmu, rad pa poseže tudi čez mejo. Hiebeler poskrbi tudi za polemično začimbo, kar dela list še mikav-nejši. V vsaki številki priobči po eno tehnično plezalsko sliko, da bi tako razširil tematično ožino gorske fotografije. Vsako številko uvaja načelna intonacija, zaključuje pa slika in opis zanimive plezalne ture. Med temi je bila že tudi tista, ki sta jo v francoskih alpah naredila Stephan in naš Mahkota. Naj navedem nekaj vidnejših člankov. Pokorski piše o španskem alpinizmu, Vanis o Užbi, Bernard o Marmolati, Kurt Lavrenčic o Rosskuppe, Heinz Kaiser o Triglavski severni steni, Wetter o težavnostni lestvici Gramich o turizmu in Bubenzer o Južni Tirolski. Glasilce je spretno, živahno metirano.	-p o.
DER WINTER, die aktuelle deutsche Ski-Revue, izhaja 48. leto. St. 1 (15. okt. 1960). Tudi ta revija izhaja v zalozbi Bruno Rother, uredništvo pa je za Hiebeler jem prevzel Friedel List. Ze oprema revije, obseg in vsa tehnika kaze, da je smuča rs t vo močno povezano z družabnim življenjem, z modo, in z raznimi množičnimi prireditvami, ki privabljajo številno publiko. Revija je imela znane renomirane urednike, na prvem mestu
naj bo imenovan C. J. Luther, nato Hans Fischer, dr. Franz Grassler in pred Listom temperamentni Hiebeier. Redakcija govori o moderni misiji smučarja, ki naj naredi človeka boljšega, gleda na smučanje kot na del alpinizma, kot na sredstvo, ki človeka zdravi s svojim naravnim povezovanjem z naravo. Vse. kar se je razvilo v smučanju, je integral, ki ga je treba sprejeti in gojiti: turno smučanje, smuk, slalom, kilometerlance smuški poleti in skoki. Gospodarstvo in tehnika sta ga oblikovala, kakor je nekoč Rous-seaujev duh vplival na duha prvotnega alpinizma. Treba je le vse držati v pravi meri in ne pustiti, da bi ena veja odžrla drugi zrak in sonce. No, želimo redakciji obilo uspeha pri tej kvadraturi kroga!
Iz vsebine naj navedemo članek o Recknaglu, o smučarskih učiteljih za železno zaveso, 163 km na uro s smučmi, aerodinamika v kopalnih hlačah, Christi Kranz in njen film o Squaw Valley in še marsikaj drugega na velikem formatu in izgubljenega med šumo oglasov in fotografij.
T. O.
DIE ALPEN — Le Alpi _ Las Alps — Les Alps, 36. letnik, 3. četrtletje 1960. Mesečni bilten 8—10, 1960. Švicarska revija je že nekaj let »reformirana«. Mesečno izhaja bilten na 24 straneh kot društveno glasilo in magazin za krajše članke, novice iz vsega sveta, vodniške novice, nekrologe in recenzije, vsake tri mesece pa izide na 80 straneh zahtevnejša tekoča planinska pisarija. Zadnja leta zaide v te zvezke tudi kak članek o naših gorah. V tem zvezku je napisal Felix Lagiarder članek o Triglavski steni. Redakcija je še vedno v rokah dr. Max Oechslina in prof. Edmonda Pi-douxa. Revija ima nesporen ugled v svetu in si ga veča s skrbnim izborom avtorjev, renomiranih alpinistov in publicistov. Ta zvezek uvaja ponatis oljnate slike v več barvah Aiguille du Dni avtor Karl Tschinsky iz St. Gallena, in več pesmi Petra Kiliana. Na prvem mestu je že omenjeni članek o Triglavu, nato pa slede sami vidnejši avtorji: Kari Lukan, Kurt Diemberger, S. Walcher, Erich Va-nis, P. H. Girardin in A. Renaud. Revija je bogato ilustrirana in se odlikuje po okusnem tisku.
T. O.
JUGEND AM BERG, Zeitschrift der Jugend des Deutschen Alpenvereines, 6. letnik, 3. zvezek, sept. 1960. To mladinsko glasilo se drži že šesto leto, izdaja ga Fritz Schmitt s sodelovanjem mladinskega referenta pri DAV Wernerja Karla. V uredniškem odboru je med drugimi znani ekstremist Jörg Lehne. Oprema je
solidna, posebno pikantne so karikature iz plezalskega življenja, postavljene kot vinjete in kot ilustracije k člankom. Tudi ta revija prinaša pesmi, kako tudi ne, saj je pisana za mladino! Fritz Ebster sodelavec ing. Schneiderja, popisuje, kako nastane zemljevid gorske pokrajine, Erich Glass razpravlja o imenoslovju gora, Brandes o plezalski čeladi, Landes o Kar-wendlu, Kornacher o senzacijah v alpinizmu, slede še društvene novice in knjižne notice.	t. o.
RIVISTA MENSILE, 1960, št. 7—8. letnik 79. Urednik te častitljive planinske revije ing. Giovanni Bertoglio je v Torinu, izhaja pa v Milanu. Revija ima častne dopisne člane, vsega tri. med njimi je znani poznavalec Dolomitov dr. Ca-millo Berti iz Benetk. V pričujoči številki je nekaj spomina vrednih člankov. Francesco Cavazzani, poznavalec Matter-horna in soseščine, popisuje vzpon čez severni steber Punta Maria Cristina, ki ga je opravil z dvema Carreloma in Pes-sionom. Isti avtor posveča članek Lui-giju Carrelu, zelo znanemu vodniku iz znane vodniške družine. Guido Furelli podaja izčrpno zgodovino vzponov na Deo Tibba v Himalaji, pri čemer imajo zasluge tudi italijanski alpinisti. Znani Fulvio Campiotti, na katerega se je z vseh strani usula toča očitkov zaradi masovnega ženskega pohoda na Monte Roso. nadaljuje s svojim člankom o gorski reševalni službi. Mildo Fecchio piše o vrvi in o vozlih in članek ponazarja z risbami in fotografijami (te so posebno instruktiv-ne). Vincenzo Fusco poroča o vodiču po Bernini, ostali del lista pa izpolnjuje obširno poročilo o 72. kongresu CAI, alpinistične novice in opise plezalnih smeri v italijanskih stenah.	t. o.
NOS MONTAGNAS — Unsere Berge — Le nostre vette — Nossas Muntagnas. 1960, julij—oktober. Glasilo švicarskega ženskega alpskega kluba (Club Suisse de Femmes Alpinistes — Zeitschrift des Schweizerischen Frauen — Alpenclubs — Rivista del Club Alpino — Femminile Svizzero — Revaisa del Club Svizzer d'Alpinistes) je nespremenljivo po opremi, obliki in vsebini kakor gore, ki jih opisuje in približuje. V citiranih zvezkih beremo poročilo centralne predsednice za leto 1959 v nemščini in francoščini. Za novo predsednico so alpinistke izvolile Mlle Colette Niquille, članico CSFA od leta 1953, še ne 30 let staro. Poleg tega poročila je še nekaj opisov manj znanih tur in društvena poročila o različnih dejavnostih raznih sekcij. CSFA je močna organizacija, saj šteje blizu 6000 članic.
T. O.
razgled po s vein
HERMANN BUHL je bil idol nemške naveze, ki je v 1.1957 in 1958 zaorala novo brazdo v zgodovini alpinizma, smer "Hermanna Buhla v Rottwandu v Rosen-gartnu. Hasse je 1. 1957 mislil samo na Dolomite, medtem ko je Brandler sanjaril le o Grandes Jorasses in Eigerju. Hasse ie z Buhlom preživel nekaj plezalskih dni v saškem pogorju. »Celim generacijam bo Buhl ostal zgled alpinista.«
Z Brandlerjem sta se odločila za Rotvvand. 400 m visoki, prepadni odlom v Rosengartenu je Buhla vreden. Harrer, Comici. Cassin, Eisenstecken, Rebuttat, Bonatti, Lacedelli, de Franceschi, F. Imer-kofer, Abram, Egger in mnogi drugi najboljši med najboljšimi so se poskusali z njim. a je vse odbil.
Konec Avgusta 1958 si je Hasse natanko ogledal steno. Pokroviteljstvo nad vzponom je prevzela sekcija OAV St. Johann na Tirolskem. Stena ne nudi naravnih prostorov za bivak. Ob enajstih vstopi v steno sonce in jo spreminja z žarečo navpično in previsno ploščo. Has-seju so na ogledih prihajali pred oči Italijani, ki so izčrpani umrli na vrhu Piz Badile po prvenstveni v severovzhodni steni. Tako se je ob misli na bivake v zankah spomnil na drugo rešitev: ležalne mreže! Hias Noichl, ki je tedaj ležal v bolnišnici zaradi rane, ki mu jo je zadal Eiger. je Hasseju ponudil vso svojo zalogo klinov, pomožnih vrvi in vponk. Mladinca Schneider in Toepke iz St. Johanna sta obljubila skrbeti za »preskrbo- iz doline. Za to je bilo treba 400 m pomožne vrvi, 100 m več kot pri korekturi v severni steni Velike Cine. Na prodišču pod Rot-wandom so postavili dva šotora in uredili opremo, hrano, vse, kar je treba za tako moderno plezanje, y compris lesene zagozde.
5. sept. 1958 sta se zagnala v veliko zajelo, v katero so doslej vstopili vsi snubci te alpinistične izbranke. Zajeda je premagljiva, toda nad njo se začenja alpinistično nezanimiv svet — meter za metrom bi ga bilo treba osvojiti s svedrom in tehniko, same prepadne in previsne plošče, streha brez možnosti za prosto plezanje. Ze je kazalo, da stena nima »mehkega« mesta. Erich Abram jo je ponovno obletel na športnem letalu, toda našel ni nobene primerne možnosti. Nato sta Brandler in Toepke iz Dibomne smeri ugledala možnost v desni polovici stene, levo od velike zajede. Vendar se
Hasse in Lothar nista mogla odločiti za vstop. Brandler je izjavil, da se je za sezono 1958 naplezal. Za njim je bila direttisima v Cini, poskus v Eigerju, Wa'ker in še marsikaj. Prijatelji so ga komaj preprosili. Naslednji dan sta vstopila Vreme sicer ni kazalo kaj prida, toda povratek iz spodnje polovice stene bi bil možen. Začela sta nenavezana, navezala sta se na vrh bloka, ki štrli iz stene v prodišče. Za vodstvo v navezi sta izzrebala Lotharja Brandlerja. Klin za klinom, nato nekaj prostega plezanja, krušljiva, navpična poč. Nastopil je prvi večer. Mlada plezalca sta pripravila večerjo, Hasse m Brandler sta jo s pomočjo vrvice potegnila k sebi. Poleg večerje se težak sveženj klinov in opreme za naslednji dan in opreme za bivak. Dvakrat je tekla preskrbovalna vrv. Za večerjo sta imela juho z jajcem, čaj z limono, sandwiche. Nato sta zlezla v spalne mreže in spalne vreče. Zjutraj ju je zbudilo guganje kakor na ladji, vlekel je jutranji piš. Ta dan sta prišla v najtežje mesto stene. Ko je Hasse videl kako Brandler niha v zanki m se muči' da bi zabil normalen klin, je posegel' po svedru in rešil položaj s tremi svedrovci. Ko sta se spravila tu cez, se je že napovedal večer in pripravila sta drugi bivak. Ta prostor za bivak so tvorili sami svedrovci. Brez njih tu sploh ne gre. In spet je potekla noč v ležalnih mrežah, plezalca sta prespala kakor dva netopirja, samo ne z glavo navzdol. Tretji dan je začel Hasse. Takoj nad bivakom previs za previsom, meter za metrom je premagoval s klini, vsaka stopnja skrajno težavna. V tem položaju sta morala od spodaj potegniti še en sveženj klinov, ker sta imela na razpolago samo kline ene same vrste. Imela sta s seboj samo en nahrbtnik, železni proviant: pijačo, obvezilni material, svetilko in spalne vreče. Tedaj se je nekaj zataknilo in Lotharjev nahrbtnik je švignil v globino za njim še kletvica. 200 metrov je padel prosto, vsebina pa se je raztresla, ker je bil nahrbtnik odvezan. Brandler se ni jezil. Hasse se je izvesil in ugotovil, da se tovariš smehlja. Povrh vsega se je pripravljalo še k dežju, oglašal se je grom. Vendar ni bilo hudega. Tretji bivak sta pripravila v pečini, gladki kakor slanina in trdi kot železo. Dolgo je trajalo, preden sta izvrtala za vse kline. In spet sta se spremenila v netopirje. Noč je bila dolga, hladna.
Naslednji dan sta dosegla vrh večji del s prostim plezanjem. Ko sta bila še v steni, so jima po vrvi spustili vpisno knjigo stene. Na prvi strani posvetilo Ericha Abrama in njegovih tovarišev nato zig bozenske sekcije AV za Južno 1 irolsko. Potem Buhlova slika. Nad njo sta vpisala »Hermann Buhl — Gedächtnis — Weg« z datumom 21. IX. 1924 — 27. VI. 1957. K temu sta vpisala nekaj značilnih citatov iz njegove knjige »8000 drüber und drunter«. Nato še saško pesmico. (Du mein Berg, du mein Berg, dein bin ich auf ewig! Nimm den Schwur als Erbe wenn ich einstens sterbe: Warst mir immer Heimat.) Na vse to sta vpisala še opis smeri z zavestjo, da je Buhlu resnično v čast. Toda stene še ni bilo konec. Najprej ju je čakal skrajno krušljiv odstavek, v katerem so jima prav prišle lesene zagozde, nato slabo razčlenjena skala, previs za previsom. Tik pod vrhom je Hasse jezen zagrabil še enkrat za sveder. Ni šlo drugače.
TRETJA FAZA ALPINIZMA se je začela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vsaj »vstopila je v zavest« Vzpon na Matterhorn je bil oznanilo novih časov v alpinizmu. Stopil je v svojo -heroično« dobo, čeprav o heroizmu tu ne more biti govora. Začelo se je tudi v Vzhodnih Alpah. Paul Grohmann je plezal v Zil-lerstalskih Alpah in v Dolomitih, Hof-mann in Studi sta delala v Visokih Turah
£L ° Jve' Nastala je mreža Planinskih Koč in mreža planinskih poti.
V osemdesetih letih so nastopili Purt-
vSlerJn brata Zsigmondyja. Emil ¿sigmondy je napisal znamenito knjigo »Nevarnosti v Alpah«. Nato sta prišla E. t*uido Lammer in Georg Winkler. Lammer je iskal nevarnost, nevarnost mu je bila cilj, nekako današnje eksistencialistično »mejno doživetje«, prepojeno z religijo. Winkler je bil kakor mS Ta
Ä d°?egla Višek v P™ svetovni vojni Plezalec je postal virtuoz. Ni naključje, če je bil Dülfer pianist. Plezal je kakor bi igral naštudirano etido Podobno Paul Preuss. Nato pride čas absolutne tehnike, njegov višek je Comicijeva smer v severni steni Velike Cine Pade severna stena Matterhorna 1. 1931, vda se Eiger 1. 1938, Grandes Jorasses. Druga svetovna vojna. Po vojni Himalaja. Toda ta ne more nadomestiti Alp. Nastopi Herman Buhl, fenomen, simbol heroizma v alpinizmu. In danes? Spet absolutna tehnika. Kaj nam bo prinesla ta? Ali bo sploh odstranila nevarnost? Kje bo potem eksistencialistična mladina iskala nevar-
nost? Tako nekako se vprašuje dr. Ulrich Mann ko v svoji knjigi »Skrivnost gora« lazmišlja o razvoju alpinizma od 1. 1860 dalje. V smislu zgornjega izvlečka se o alpinizmu pogovarjajo starejši alpinist teolog m medicinec. Knjiga je na zahodu našla mnogo bralcev. Na prvi pogled pa se tudi iz izvlečkov vidi, da dr. Mann predvsem podčrtava pomen nemško avstrijskih alpinistov.
SKRIVNOST USPEHA pri ekspedicijah pravi dr. Cerretelli, ki je spremljal Italijane na Kanjut Sar, je v vztrajnosti duha.
e ^ mozie ekspedicije imajo, potem je moralna in materialna pomoč zdravnika učinkovita.
SLOVENSKA TRANSVERZALA je dobila, kakor smo že poročali, mednarodno ime. V nizozemskem planinskem glasilu, s katerim smo se v rubriki »Iz planinske literature« že večkrat poročali je v majski številki 1960 izšel članek prof' Ivana Sumljaka v nemščini z naslovom -Die slowenische Alpentranswersale«. Uanek ponazoruje zemljevid in dve sliki-Bohinj in Logarska dolina. Uredništvo pa opozarja v opombi pod člankom na članek o Julijskih Alpah, ki je izšel v De Berg-gids l. 1956. Šumljakov članek je pisan zgoščeno, jedrnato, s primernim poudarkom. Vsekakor je zanimivo, da je doslej najbolje napisan članek o naši transver-zali izšel na Holandskem in to v nemščini.
NEKAJ OBLETNIC: Pred 200 leti je jezuit d'Espinaha prekoračil 5500 m visok i Karakorumski prelaz. — pred 100 leti je neznan merilec Survey of India stopil na Sillo, prvi sedemtisočak, na katerega je stopila človeška noga. — L. 1880 se je Whymper z vodnikom Canelom povzpel na sesttisočak Cimborazzo. Pred 70 leti je dr. H. Helversen z dvema Innerkofler-jema preplezal severno steno Male Cine Pred 60 leti je umrl v Bernu zaradi nesreče v Druju Ludwig Purtscheller.
EKSTREMIZEM obravnava eden od korektorjev »klasičnih« smeri šeste stopnje Jorg Lehne v kratkem takole: Vsak napredek v alpinizmu je. doslej potekal iz športne zmogljivosti, ne iz tkim njegovega kulturnega značaja. H kulturi so se v alpinizmu zatekli tisti, ki se niso izkazali kot športniki. Tudi psihološki vzrok alpinizma je v športu, saj je športni nagib sodeloval tudi pri lahkih vzponih na vrhove. Ce preplezaš steno po neki idealni smeri, ima to dejanje zgolj športni
značaj. In še nekaj več — avantura. In ne samo to. To je konfrontacija s prvobitnim, v njej pa se zganejo atavistični nagoni, ki spe v slehernem človeku. O tem piše španski filozof Ortega y Gasset v eseju o lovu. Avantura plezanja je na meji med svetlobo in senco, je avantura življenja in smrti. Plezanje omogoča, da uresničiš samega sebe, omogoča, da do-živiš »mejno situacijo« po eksistencialistični filozofiji. To dovoljuje plezalcu, da je v resnici človek, ker se izpostavlja niču. Ni pravega bivanja brez nebivanja.
Zgodovina alpinizma je zgodovina objektivnih vrednot, ne subjektivnih. Je torej zgodovina ekstremnih dejanj. S tem ni rečeno, da subjektivna doživetja po-hlevnejših alpinistov in plezalcev v svoji celovitosti nič ne pomenijo.
Nerešljivih problemov ni. Če bi se razvoj ustavil, bi se moral spremeniti človek. Zato uporablja tehniko, tudi pri plezanju. Zato je začel uporabljati kline ne samo za varovanje, ampak tudi za napredovanje. Zato je začel premagovati stene tudi s svedrom in s svedrovci. Esteti ugovarjajo. Toda vsak čovek po svoje uživa lepoto gora. Z navrtavanjem lukenj za kline spreminjajo plezalci goro manj kakor z nadelovanjem poti ali z obkle-savanjem, s katerim si pribore oprimek ali stop. Ekstremna akrobatska smer pa je bolj športna in etično bogatejša, saj terja od človeka orjaške napore. Čemu torej očitki, da ekstremizem ni športno in etično čist? Vrh je geometrični zaključek gore, gore pa ne doživljaš samo na vrhu. Čim težji je vzpon, tem bolj si goro doživel. Če pravi Rudatis v knjigi »Ek-stremno v skali«, da mora plezalec ohraniti stilno čistost, pomeni to, da ne sme uporabljati več tehničnih sredstev, kot je za vzpon treba. Hasse je v Veliki čini po pol ure iskal drugo rešitev, preden se je odločil za rešitev s svedrom. Diretti-sima v čini dokazuje, da tehnično plezanje utegne biti dokaj težje kot prosto. 100 metrov visoka zajeda v Cini je premagljiva samo s tehničnimi sredstvi. Vsi ki so jo plezali, priznajo, da je težja od vseh mest, ki se dajo preplezati prosto. Direttissima je tudi scenično nekaj posebnega. Iz nje ni mogoč umik. Vse to je novost za evropski alpinizem, direttissima je velik preizkus, je nek višek za ekstre-mista. Toni Egger je zapisal v vpisno knjigo: »Mnogo sreče tej novi generaciji še naprej I«
Svedrska tehnika vsebuje seveda tudi nevarnosti za prihodnost. Utegne jo uporabiti kdo tam, kjer ni potrebna, ali pa utegne vstopiti kdo, ki turi ni kos. Toda to v bistvu ni nič novega. Tako Jorg
Lehne. Njegova izvajanja so nedvomno zanimiva in privlačna za mladinske odseke DAV in ÖAV.
ŠPANSKI ALPINIZEM je zadnje čase stopil nekam v ospredje, čeprav čez Pi-reneje niso segali duhovni impulzi, ki so oživljali alpinizem v alpskih deželah, poleg tega pa je španska men tali teta precej drugačna. Že Napoleon je rekel, da se Afrika začenja onstran Pirenejev. Vendar ima kljub temu španski in posebej katalonski alpinizem že dokaj stare ko-i-enine. Že sredi 19. stoletja so Katalonci začeli prodirati v vzhodno predgorje Pirenejev in Pireneje same, ki tu_spomi-njajo na Allgäu. Ker so prvi planinci bili znanstveniki, ni čudno, če so ustanovili že leta 1876 »Associacio Catalana d'Ex-cursions Scientifiques«. Iz tega društva poteka današnje društvo Centre Excursionista Catalunga, močan opornik katalonske samobitnosti, ki je v Španiji močno ogrožena.
Znanstveniki, ki so leta 1876 ustanovili svoje društvo, so bili predvsem etno-grafi. Že leta 1882 so trije Barcelonci prišli na vrh Pedraforca (2500 m), v istem času so drugi stopili na Puig Mal, Hudo goro, ki je danes smučarsko izletišče za Barcelonce, visoko blizu 3000 m. L. 1896 sledi vzpon na Pico de Aneto (3404 m), najvišji vrh v Pirenejih. Športni vzponi pa so zabeleženi šele po letu 1900. Od leta 1904 do 1908 osvoje študentje skoraj vse pirenejske vrhove, poleti in pozimi, brez prave opreme, brez pravih zavetišč. Vsa oprema je bila palica, zavetišča pa so poiskali v ovčjih stajah, zloženih iz kamna brez veziva. V Granadi je nastal »Club Sierra Nevada«. Madridčani plezajo v »Pedriza« ob izviru Rio Manzanares, odkrijejo Picos de Gredos in Picos de Europa, Baski in Aragonci ustanove svoja društva. V letih 1920 do 1936 najdemo španske alpiniste v Alpah večji del na nonnalnih poteh, kakor so tudi Pireneje osvajali brez plezanja. Državljanska vojska je ta razvoj prekinila. Leta 1940 se je spet v Kataloniji ustanovila Grupo de Alta Montana, zibelka španskega plezalstva, ki seveda ni dosegla francoske GHM. V GAM se sprejema elita alpinistov, ki imajo za seboj določene ture v Montserratu, v Pirenejih in v Alpah. Ze leta 1940 so navezali stike s Francozi in Italijani. Comicijev »Alpinismo heroico« in »Scalatori« sta postala biblija španskih plezalcev. Vse, kar so dobili v tej literaturi, so preizkusili v plezalnem vrtcu Montserratu. Nato 16 let stagnacije, Francova Španija je več ali manj izolirana. Pred štirimi leti so špan-
skd plezalci dobili z Evropo nekaj več stikov, spoznali so napredek alpinistike in to ekstremne. 26-letni študent José Anglada je v Španijo prenesel nemški ekstremizem. preplezal NW steno Torre di Valgrande, Buhlovo spominsko smer v Rotwandu in francosko direttissimo v Veliki Cini. Zdaj pripravlja špansko eks-pedicijo v Ande. Poleg Anglade so znana še imena Mendez, Ayusso, Rivas, Montaner in Diaz, doma iz Madrida, Valen-cie, Saragoze in Bilbaa.
Smučati so Španci začeli že pred 50 leti. Znana je »Haute Route«, smučarsko prečenje Pirenejev, ki traja 10 dni in povezuje vse tritisočake centralnih Pirenejev.
Vsa planinska društva so združena v »•Federación Española de Montanismo« s sedežem v Madridu. Imajo nekaj skromnih, a dobrih koč, vzdržujejo zveze s CAI in CAF z vzajemno uporabo popustov, imajo svojo plezalno šolo in weekend — plezalne tečaje, poleg tega pa posebna odlikovanja, medalje in plakete za večja dejanja v gorah, nekaj, kar je španska posebnost. Skratka tudi v tej deželi, katere režim je pravi politični anahronizem, utriplje zanimanje za gore ni gorništvo.
DISTAGHIL — SAR, gora mladih avstrijskih himalajcev, je od jurišne naveze terjala precejšnjo žrtev. Diether Marchait in Günther Stärker sta prinesla domov ozebline. Zato sta se vrnila domov pred ostalimi z avionom.
KURT DIEMBERGER je edini živi himalajec, ki je stal na temenu dveh osemtisočakov (leta 1957 na Broad Peaku. leta 1960 na Dhaulagiriju). Ko so ga pri vrnitvi z Dhaulagirija pričakali na dunajskem letališču Schwechatu, med drugimi so bili tam tudi dr. Tichy, Marchart in Stärker, so ga novinarji vprašali, kakšne načrte ima pred seboj. Odgovor: Šel bo z neko damo na Kilimandžaro, za spremembo.
ZEMLJEVID EVERESTA, doslej najboljši, so naredili Nemci in to leta 1957. Podprli so jih ÖAV, DAV in Deutsche Forschungsgemeinschaft (Nemške raziskovalno društvo). Kartografi te imenitne karte 1 :25 000 so Fritz Ebster, Erwin Schneider in Peter Aufschnaiter. Geografski institut Wenchow v Münchenu je po tej karti izdelal relief, idealno plastično dopolnitev karte. Ebster je dal reliefu končno obliko, tako da je bil razstavljen že na svetovnem geološkem kongresu v Kopenhagenu.
PLANINSKE KOČE za višino 6000 m, imenovane »Makalu« je vzela s seboj Hillaryjeva himalajska ekspedicija 1960. V teh kočah se je ekspedicija pripravila na prezimovanje. Tloris koč je 7X3, torej so kar zajetne. Naredili so jih v Londonu zato, da bi v njih ekspedicija preizkušala, kako je z aklimatizacijo v teh višinah in da bi razvozlala uganko jetija.
MNOŽIČNI VZPON NA ELBRUS (5629 m), na katerega so prvič stopili Angleži leta 1874 — F. G. Grove, H. Walker, F. Gardiner, so lani zabeležili v SZ. Poročila govore, da je na vrh stopilo čez 1000 alpinistov v enem letu. Nekatere zapadne planinske revije se s takim obiskom ne strinjajo. Seve, drugih razlogov ne morejo navesti kot to, da je alpinizem individualistični šport in celo to, da je demokratičen samo toliko časa. dokler tak ostane. To so seveda precej zmedeni pojmi. Nekako tako: Svet je lep, dokler njegove lepote uživa samo peščica izbrancev. Črno na belem!
SNEŽNA VIHRA V TATRI je konec junija 1960 zajela šolski izlet, 18 mlade-ničev z učiteljem. Na 2000 m visokem grebenu je pobrala smrt učitelja in tri učence.
LEDENIKI se umikajo, to je bilo že večkrat zapisano. Opazovanja potrjujejo, da je od 100 avstrijskih in švicarskih ledenikov 96 takih, ki so v zadnjih letih občutno manjši. Osem dachsteinskih ledenikov je v kratkem času skopnelo za polovico. Isti pojav opazujejo v Ameriki, na Gronlandiji, na Severnem in Južnem tečaju. Na Alaski so se v zadnjih 20 letih ledeniki umaknili za 25 km. Polarni ledeni pokrov je za 40 °/o tanjši, kakor je bil pred 15 leti. Naše zime se zdaj začenjajo kasneje in povprečna temperatura je višja. Morska gladina je v zadnjih 100 letih za 30 cm višja. Temperatura v Gronlandiji in Islandiji je zrasla povprečno za 5,5° C na leto. Pravijo, da je to zato, ker se tople vode Atlantika vedno v večjih množinah mešajo s polarnimi.Če pa se bo polarni led stopil, pravi hipoteza Mauricea Ewinga in Williama Donna. potem bo nastopila taka vremenska sprememba, da bo zaradi nje zemljo spet zagrnila ledena doba.
MARMOLATA je gotovo ena najbolj znanih gora v Alpah. Lani je s svojo zgodovino zapisala 100-letnico, odkar se je začel zanjo zanimati človek — alpinist. Začeli so Angleži, John Bali. Ni bil še
povsem alpinist, v Vzhodne Alpe ga je gnala tudi botanika in glacialna geologija. Vzpel se je nanjo leta 1860 s cha-moniškim vodnikom Tairrazom. L. 1862 je našel njegovega možica Paul Groh-mann. Leta 1892 so bili v Marmolatd (italijansko Marmolada, ladinsko Mar-moleda) Purtscheller in brata Zsigmondy. Leta 1901 je preplezala južno steno Angležinja Beatrice Tomasson z vodnikoma Bettego in Zagonelom. Že pred prvo svetovno vojno so Marmolato cenili smučarski pionirji, leta 1932 pa so jo začeli imenovati »najhitrejšo smučarsko goro«. Leta 1933 je Nöbl, sedaj zdraviliški direktor v Sestrieru, s povprečno brano 50 km na uro presmučal Marmolato, to je progo z višinsko razliko 1250 m.
Zadnjo senzacionalno smer v južni steni Marmolate je leta 1956 začrtal Toni Egger s Cesarem Giudici iz Lecca. Smer poteka v jugovzhodnem stebru Punta di Rocca, je šeste stopnje in doslej še ne-ponovljena.
EKSPEDICIJO V KARAKORUM posebne vrste so organizirali znani Anderl iz Bad-Tölza, star 45 let, Rosenthal (44 let) z ženo Lavinio (26 let) iz Selba in znani Ernst Senn, 47 let star, iz Innsbrucks Anderl se je dobro izkazal na Broad Peaku leta 1954, Senn ima za seboj severno steno Matterhorna in spada v standardni team avstrijskih plezalcev ter je učitelj avstrijskih gorskih vodnikov. Zakonski par Rosenthal se je preizkusil leta 1959 na Aconcagui. Skupino podpira »Nemški institut za raziskovanje v inozemstvu«, ki ga je ustanovil dr. Herr-Ligkoffer. Ekspedicija je delala v dolini Kondus v južnem delu vzhodnega Kara-koruma. Dolina je dolga 65 km, v gornjem delu se cepi v vzhodni ledenik Kondus in zahodni ledenik Kaberi. Dolino obkrožajo naslednji sedemtisočaki: Baltoro Kangri (7312 m), K« (7280 m), Serpi-Kangri (7400 m), Peak 35 (7706 m), Mont Ghen (7400 m), Saltoro Kangri (7742 m). Leta 1934 so bili na vzhodnem vrhu Baltoro Kangri Ghiglione. Belajev in Roch, sicer pa je ta dolina še neraziskana. V isti gorski verigi je Cogolisa, Buhlova usodna gora, in Sia Kangri (7422 m), na katerem sta bila leta 1924 Ertl in Höcht, leta 1911 pa sta bila tu na ogledih amerikanska zakonca Work-mann-Bullok. Zgornji štirje Avstrijci so šli torej na skoro popolnoma neobdelan teren. Ekspedicijski stroški 80 000 DM, od tega gotovine 30 000 DM, s čimer so plačali vso opremo, brašno in drugo, torej precej manj, kot so stale prejšnje ekspe-(Mcdje te vrste, ko je bila spodnja meja
stroškov 100 000 DM. Kot zvezni oficn se jim je pridružil kapetan Inayatullah, ki je bil na Broad Peaku leta 1954. Šerp niso najemali, pač pa nosače iz rodu Balti, iz teh pa so izbrali šest moz za postavljanje višinskih taborišč.
FRITZ WIESSNER. o katerega 60-let-nici smo že poročali, ima »pod streho--že vse štiritisočake v Alpah. Le tri mora še narediti: Aiguille de Bionassay (4052 metrov) Mont Maudit 4065 m) in Pointe Magherita (4066 m) v Grandes Jorasses. Na zimski olimpiadi v Squaw Valleyu se je Wiessner kot lastnik kemične tovarne proslavil s smuško mažo »Fall-line«. Mora že biti dobra, z njo so mazali zmagovalci — Francozi in Avstrijci.
BAVARSKO SMER V TRIGLAVU je opisal Heinz Kaiser v Bergkameradu 1960 9. Pravi, da je bila smer veličastno doživetje, divja avantura v skali.
FRITZ STADLER je spadal med najbolj izkušene tirolske plezalce, plezal je najtežje smeri v Dolomitih, v Wetter-steinu in v Dauphineji, posebno v ¿0 letih tega stoletja, znan po je bil tudi kot sijajen predavatelj in pisatelj. 5. avgusta 1960 je v snežnem viharju v masivu Monte Rosa zašel z Greto Kern in se ni več vrnil. Vzela ga je najbrž opast. Iskali so ga najboljši alpinisti in letalci brez uspeha.
HAINDLKARHOTTE, ki jo pozna marsikak naš alpinist kot revno koco. muzejski primerek iz prejšnjega stoletja, imenujejo od leta i960 »najlepšo koco na Štajerskem«. Tako so jo prenovili in povečali pod vodstvom sekcije Reichen-stein v OA V. Ob otvoritvi so septembra 1960 priredili »Teden Gesause«, da bi avstrijsko javnost opomnili na vse, kar Gesause nudi planincu, alpinistu on leto-viščarju. Na razpolago so bili gorski in turistični vodniki za množične obiske, dve skioptični predavanji dn diskusijski večer na temo: Alpinizem, motorizacija, lov, zaščita prirode in turizem.
SPITZBERGI so še vedno zanimivi tudi za alpinista svetovnega kova. Leta 1960 je bil na Spitzbergih Fritz Moravec, sam Raziskoval jih je s preprostimi sredstvi — s pasjimi sanmi in z odprtim čolnom. Pravi, da je bil čestokrat v nevarnosti.
MAŠERBRUM (7821 m), nad ledenikom Baltoro, so avgusta 1960 spravili podse trije Amerikanci in pakistanski
kapetan Javed Akhtar. Leta 1938 so bili tu Angleži T. Graham Brown J. Waller Î; » ?arrison. R- A. Hodgkim in J. O.' M. Roberts. Dosegli so višino 7600 m, dva sta hudo ozebla skoro do smrti. Mašer-brum so zato šteli za »angleško goro«.
O NESREČAH NA VZPENJACAH skoro nikoli ne beremo, ker so varnostni predpisi tako strogi, da skoro niso možne. Pripetila pa se je kljub temu na žičnim pn Castellamare blizu Neapla Vrv se je pretrgala iz neznanih vzrokov štirje potniki so bili mrtvi.
MOUNT WADDINGTON (4041 m) imenujejo tudi Mount Mystery skrivnostno. goro. Julija 1960 je najbrž plaz vzel Štm alpiniste, ki so hoteli priti na
w a T? Sta bila na te->	zakonca
w. A. Don Munday leta 1928. Do leta 1936 se je poizkusilo z njo 16 navez a vse brez uspeha. Leta 1936 sta uspela Fntz Wiessner in William House. Ima pa zelo malo obiskovalcev, ta štiritisočak v Bntski Kolumbiji.
FULVIO CAMPIOTTI, italijanski žur-nalist, v alpinističnih krogih zelo znana osebnost, je, kakor smo že poročali organiziral množičen spominski pohod na Monte Roso in to v spomin Claude Ko-ganove in Claudine van de Stratten ki ste ostali na Co Oju. Švicarske alpi-n}s™e' združene v SFAC (ženski alpinistični klub) so bile proti temu početju prav tako nekatera nemška, francoska in avstrijska planinska društva. Tudi Loulou Boulaz, ena najzvestejših Claudinih spremljevalk, je büa proti temu. Vendar je Campiotti kljub temu uspel, na Monte Roso se je vila dolga kolona žensk in nič m ušlo očesu in ušesu fotografov in novinarjev. Ena od njih se je bala sestopiti, ponjo je priletel helikopter Campiotti je zagrozil tej mikavni ženski množica — 119 jih je bilo — da bo vsaka izključena, katera bi popustila radovednim moškim, ki so seveda asistirali edinstvenemu pohodu. Kaže, da se Campiotti ni zanesel na moralo svojih spremljevalk čeprav je bil pohod pietetnega značaja!
ush iz stene na Hornlijevo pleče Ur-schler in Jungwirth pa sta dosegla vrh in sestopila po grebenu Hornli, kjer sta 100 m nad kočo Solway še enkrat bivakirala. Severna stena Matterhorna spada med največje preizkušnje alpinista še danes.
SEVERNA STENA LYSKAMMA z vrhom 4480 m, je visoka 1100 metrov 7 m 8. avgusta jo je prvič preplezala v direktni smeri neka naveza iz Münchena. £>mer Blanchet—Mooser iz leta 1927 se začenja 700 m vzhodno od te, smer Len-dorff m M. C. Teves pa 1000 m zahodno.
SEST ANGLEŽEV je bilo avgusta 1960 v severni steni Eigerja. Prišli so do Hinterstoisserjeve prečnice, tu pa jih je slabo vreme pognalo iz stene. Angleži so oili bolj izurjeni za Dolomite, vendar zelo izkušeni alpinisti. Za Eiger pa to ni zadosti, so rekli opazovalci iz Grindel-welda, ki so Angleže skeptično opazovali.
VREME poleti 1960 je bilo za največje plezalce našega časa vzrok neuspehov in hudih dogodivščin. Neugnani Jorg Lehne je na priliko plezal južni greben Au-guille Noire (V+). Moral je tu dvakrat bivakirati, gotovo ne zaradi težavnosti grebena. V Mont Blancu so plezali zato predvsem take smeri, s katerih se sneg hitro obleti oziroma se jih sploh ne prime: Bonattijev steber in vzhodno steno Grand Capucin.
SEVERNA STENA MATTERHORNA v Waliških Alpah je 20. in 21. julija 1960 doživela 17. ponovitev. Avstrijca Gemot Urschler (19 let) dn Gerhard Jungwirth (24 let), mladinca dz Kremsa na Donavi sta vstopila obenem s štirimi Štajerci' (Walter Almberger in ostali). Snežišča v spodnjem delu so bila razmeroma lahka, brez požleda. Dva do tri raztežaje pod zajedo so morali vsi bivakirati zaradi novega snega. Naslednji dan so Štajerci
RESUME NESREČ v švicarskih gorah je za čas od 1. maja 1959 do 30. aprila 1960 sestavil dr. T. Muller iz Basla. Podatke ni iskal samo pri SAC in gorski reševalni službi, marveč tudi pri RFW (Švicarski letalski reševalni službi) in pri Aeroklub Sion. Upošteval je tudi podatke Hermanna Geigerja, letalca — reševalca. Vse to pomeni, kakšen činitelj je pn reševanju v gorah v zadnjih letih postala avaacija. Vsega skupaj je bilo 151 nesreč, od tega 96 smrtnih. Najčešči vzrok smrtne nesreče je bil spodrsljaj na skali ali na drnastem, travnatem svetu, manj na snežiščih.
Od 96 mrtvih je 57 inozemcev od tega 28 Nemcev. 9 Angležev, 7 Italijanov. 4 Avstrijci, 3 Francozi, po 1 Nizozemec. Lichtensteinec, Amerikanec, Indijec in Avstralec. 77 primerov je reševala SAC. 42 pa letalska služba (22 primerov le-deniški pilot s pomočjo reševalne postaje, 20 primerov pa samo letalo ali helikopter), 32 primerov pa policija, smu-ški učitelji, tovariši v navezi). Pri letalskih reševanjih so bili udeleženi:
Aeroclub Sitten (Geiger in sodelavci) 27-krat, letalska reševalna služba 7-krat, po 4-krat pa Fred Wissel iz St. Moritza in drugi. Geiger je z letalom rešil 57 oseb, sodeloval pri 12 iskanjih in pri preskrbi reševalnih ekip 8-krat.
LESTVICA TEŽAVNOSTI V ALPAH naj ostane, kakršna je bila, pravi švicarski glas (dr. M. Oechslin), češ večina alpinistov se bo držala starih, klasičnih smeri in tistih do leta 1958, medtem ko bodo direttisime pritegnile komaj 1 % alpinistov. Oechslin bi torej rad ustavil čas in alpinistični razvoj pri VI+ , kakor jo je označil dr. Leo Maduschka. Za primer VI + naj bi ostale tiste smeri, ki so bile kot take označene že pred 1. 1958. Ce so bile po tem letu začrtane težje smeri, naj se zaradi njih alpska lestvica ne razvrednoti. — Pri nas do modernih smeri javno še ni zavzel svojega stališča noben alpinist. Prej ali slej pa bomo to marali storiti.
J. WALLACE, Anglež, je 31. maja I960 z dvema šerpama stopil na Ganeš-himal. Leta 1956 so bili na tem vrhu Raymond Lambert, Claude Kogan in Eric Gauchat. Visok je 7400 metrov.
RADIJSKI APARATI, transistorji raznih oblik in velikosti so v inozemski literaturi že dobili svoj vzdevek: Muzična kuga. V Franciji so te vrste industrijsko muziko že prepovedali na kolodvorih, cestah, trgih, kopališčih, vlakih in promenadah. V Avstriji in Švici premišljajo, kako bi to potujočo muziko iztrebili oziroma zatrli. Gorski svet naj ostane tih svet.
CAI ima 233 sekcij, 78 963 članov v začetku leta 1960. Doživljenjskih članov ima CAI 3856, najmanjša sekcija šteje 10 članov, največja 6650. 26 sekcij je takih do 50 članov, 53 od 51 do 100 članov, 118 od 101 do 500, 17 od 501 do 1000, 16 od 1001 do 2000, 1 sekcija ima 2224, 4521 in 6650 članov. Torej precej drugačne razmere kot pri nas. kaj šele če primerjamo število prebivalcev.
HOLANDSKA NOVA GVINEJA, sporna zadeva z Indonezijo, ki je legitimni lastnik otoka, ima veliko gorsko verigo, dolgo 700 km z vrhovi od 3000 do 5000 m Leta 1959 se je tu mudila holandska ekspedicija in raziskovala »Zvezdno gorovje« (Sterrengebergte). Imela je 60 domačinov nosačev in dva helikopterja Bell-47 G2. Povzpeli so se na več vrhov: Antares 3650 m, Juliantop
4650 m in druge. Ekspedicija je imela na pol vojaški značaj. Alpinistično delo je vodil dr. H. Th. Verstappen, geolog je bil A. E. Escher.
FRANCOSKO-ŠVICARSKA EKSPEDICIJA v Andih 1. 1960 je bila uspešna. Dr. Bretton, Gréloz in Réné Dittert so se povzpeli na Cerro Suchubamba (5111 m) ne Nevado Yucay (5650 m) sredi julija 1960.
CAMPIOTTI še enkrat. Žensko romanje na Monte Roso v spomin Claude Ko-ganove je bilo res nekaj posebnega, ni čudno, da je bilo toliko polemik. Cam-piotti je poskrbel za 15 gorskih vodnikov, ki so stali na kritičnih mestih, za depojè s hrano (nekak kavkaški način), da udeleženkam ni bilo treba nositi težke nahrbtnike, za vojaški helikopter, ki je bil tu, da bi takoj nudil pomoč, in celo miličniki so bili pri roki. Pred štartom so udeleženke blagoslovili v Milanu, po turi pa je bil velik gala banket v Gressoney — La Trinité.
ŠPORT ne sme postati sam sebi namen, tako pravijo ideologi športnih panog vsepovsod. Šport naj služi človeku, ne pa narobe, da bi človek postal hlapec, suženj, žrtev napačnega športa. Šport ne sme postati »-kralj«, ne malik, ne moloh, ki bi do kraja izžrl tiste, kateri se mu posvečajo. To velja tudi za alpinizem: nacionalistična in nacionalna nečimi--nost, senzacija ob prvih vzponih, časniki in revije alpinizem in njegovo klasično vsebino ogrožajo.
VISOKOGORSKA RAZISKOVALNA POSTAJA na Jungfraujochu je lani opravila 1550 raziskovalnih delovnih dni, ki so se porazdelili takole: na astronomijo 171, na raziskovanje sonca 749, na ko-zmično žarčenje 260, glaciologijo 124, meteorologijo 101 (mimo običajnih meritev), medicino in psihologijo 145 delovnih dni. Astrofizikalni inštitut je delal s specialnim spektrografom za raziskovanje ultra-violetne vidne in infrardeče svetlobe. Posneli so sončni spektrum v infrardečem območju z-doslej nedoseženo razklonljivo-stjo. Z novo pripravo za kontinuirano merjenje nevtronov v kozmičnem žarče-nju so mogli ob velikih sončnih erupcijah lanske jeseni ugotoviti, da ta dogajanja na soncu vplivajo na nevtronsko žarčenje na zemljo. Astronomi so raziskovali zvezdne spektre. Imeli so priprave za trajno bdenje nad radioaktivnostjo v Švici.
UNIVERZA KANADSKEGA MESTA MONTREALA je lani poslala 23 mož na ekspedicijo v polarne kraje in sicer na otok Axel Heiberg. Povabila je osem Švicarjev, med njimi znane može oz švicarske ekspedicije na Everest 1. 1956 (dr. Jiirga Marmeta in dr. Leutholda) in dr. Frickerja, člana švicarske ekspedicije v Ande 1. 1959. Švicarji so reševali na otoku predvsem alpinistične probleme. Kanadska ekspediciji seve ni ničesar manjkalo. 30 ton materiala je zapeljal ledolomilec do vremenske postaje Eurêka, odtod pa so zvozili avioni dve hišici, deset laboratorijev, kuhinjo in spalnice. Ekspedicija je imela na razpolago tudi tri majhna letala z zelo velikimi kolesa, s katerimi so lahko pristajala na vsakem terenu. Raziskovanje je bilo usmerjeno v glaciolo-gijo, geologijo, meteorologijo in kartografijo.
NEKAJ STATISTIKE O ŠVICI: Kdo bi verjel, da so lani ugotovili seizmografi 119 potresov, katerih center je bil v tej deželi. Prebivalstvo je naraslo za 80 000, zdaj šteje Švica 5 280 000 ljudi. Pridelali so 106 milijonov litrov vina, sladkorna pesa je imela lani doslej največji procent sladkorja (17,4%). Švica ima 916 000 krav. Industrija šteje 12 469 tovarn s 624 716 delavci. Motornih vozil je v deželi 792 494, v 1. 1960 je to število naraslo za 70 000.
STARI TIBET, ki ga je obvladala cerkvena hierarhija, skrivnostna teokratska dežela, do nedavna samo formalno v mejah kitajske države, je na pragu nove dobe. Oficielna Švica močno žaluje za tem Tibetom, ki da »se je z lokom in pu-
ščico uprl kitajskemu mitraljezu. Slavni samostani pa da so bili centri visoko razvite kulture. Lame, elita prebivalstva, pa so morali čez mejo ali pa so bili likvidirani«. Tibetski begunci žive v Indiji in v Nepalu, zanje skrbe mednarodne organizacije. Švicarje pa poleg materialne podpore skrbi še duhovna podpora. Bog ne daj, da bi lame zdaj »sadili krompir«, ko so se doslej posvečali samo duhovnim in duhovskim dolžnostim! V Alpah naj se sezida kulturni center, duhovna redukcija (reduit) za elito tibetski h lam! Ta kulturni center naj bi služil tudi tibetskim štipendistom in tibetskim otrokom iz Pestalozzijeve vasi Trogen, služil pa bi tudi švicarskim znanstvenikom. SAC, švicarska planinska organizacija, je že rodila poseben komite, ki je izbral lokacijo v kantonu Schwyz in poskrbela za začetek — stanovanja za lame je odstopila kar švicarska vojska (barake). Sekcija SAC v Hoher Rohne in še nekatere druge terjajo od CC (osrednjega odbora SAC), naj SAC prevzame patronat za ustanovitev »gompe«, poslopja za nastanitev lam, ki so pribežali v Švico. Vse to v znamenju tradicije: SAC da se je vedno zavzemala za kulturne vrednote hribovskih prebivalcev, tu pa da grozi popolno uničenje tibetskemu narodu. Urednik revije »Die Alpen« poziva k tekmi med sekcijami, ki so že začele z zbiranjem denarja. — Kaj bi rekli k temu? Lame še niso narod in Tibeta z njegovo kulturo še ne bo konec, če lam ne bo več. Iz zgodovine SAC pa ni razvidno, da bi se bila zavzela za naše hribovsko ljudstvo, ki mu je zares grozilo popolno uničenje pred 20 leti.
Popravek.
Bralce prosimo, da popravijo v PV 1961/2 str. 49 Wartwater v Wastwater, str. 54, 7. vrsta pa »podpirajo« v »podirajo«. Dalje v isti številki str. 82 pod »Stenarjeva zajeda« Možic (AO Maribor) v Mešiček (AO Obrtnik Maribor).
V PV št. 3 manjka pod sliko na str. 100 naslov: Osrednja skupina Grintovcev. Skuta 1 — severni steber; Štruca 2 — severni steber; Štruca 3 — zapadni stolp. Dolgi hrbet 4 — smer Saša Kamenjeva, 5 — smer v Trikotu, 6 — smer Kemperle-Murovec, 7 — desni steber, 8 — smer Cermak-Hlava.
TOVARNA DOKUMENTNEGA IN KARTNEGA PAPIRJA
Telefon: Radeče 81-950 Tekoči račun pri NB Trbovlje 600-13/1-11 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: ZIDANI MOST
•PROIZVAJA:
vse vrste brezlesnih papirjev In kartonov
specialne papirje
surovi heliografskl in foto papir
paus papir
kartografski
specialni risalni »Radeče« papirje za filtre itd.
vse vrste kartic
za luknjanje v standardni velikosti in tisku
Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi
RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU
Železarna Jesenice
PROIZVAJA CEVI:
vodovodne
plinske
parovodne
konstrukcijske
pohištvene
pancirne
v dimenzijah 1/8 »—3« spojke za cevi loki za cevi
ZAHTEVAJTE KATALOG PROIZVODOV ŽELEZARNE JESENICE