MAst 4&.
V torek iii*to|»ariu

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predjilačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še % gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Nagovor,
s kterim je g. Dr. Bleiveis, vodja slo-venskiga družtva pričijoče v velkim zboru slovenskiga družtva dne 22. Listop. sprijel in pozdravil:
(Konec.j
»Šole, časopisi in bukve so trojni nar imenitniši pomočki v dosego visociga namena, narod naš tega podučili, česar tako silno potrebuje.
Šole, prave slovenske šole, so nar imenitniši pomoč, — zakaj na mladost se mora ves naš up opirati. Od slarejih ljudi ne moremo veliko pričakovati, starost ni rada pripravljena, se še kaj učiti. Vam tedej, ki imate s šolani po kmetih in po mestih opraviti, jc tedej posebno prihodnji blagor domovine izročen. Pomislite visoki poklic? Storite, za Božjo voljo Vas prosim, svojo dolžnost v prid domovine, v kteri prebiva slovensko ljudstvo, kterimu so mili Cesar enake pravice dali, kakor nem-škimu, laškimu in vsakimu druzimu.
Domači jezik nam je zdej nar perva potreba. Poprej se ga je mogel le mladenč učiti, ki je stopil v dubovski stan; zdej ga bo mogel in scer na vse strani vsak znati, če bo hotel na Slovenskim kako deržavno službo doseči. Pa ne le dobiček, ne le vsakdanji kruh nej sili domačiga človeka k popolnima znanju domačiga jezika — pomisli nej, de m a ter ni jezik je nar lepši jezik, in de kdor svoj domači jezik zaničuje, zaničuje svojiga očeta, svojo mater, svojo domovino, in se pregreši tako zoper četerto zapoved božjo! ■—
Če pa terjamo, de nej se nam v šolah naš jezik nazaj da, nočemo, dc bi se mladost v mestnih šolah nemškiga jezika ne učila.
Ce nam jc materni jezik po novi vladi perva potreba postal, jc v sedanjim času nemški jezik vsim tistim druga potreba, ki se se na vikši stopnjo vednosti hočejo povzdigniti ali ki imajo tudi zvunej domovine svoje opravila. To vsak pameten človek sam previdi, in nikdar ni noben pameten človek kaj taciga terjal in ne bo, de bi se nemški jezik iz mestnih šol po-polnama zgnal. Kdor sedanji čas kaj taciga terja, je pregoreč domorodec, ki ne prevdari potreb življenja.
Po ustavnih postavah nej se vpelje narodni jezik kot pervi jezik v mestne šole, kterimu sledijo nemški, latinski, greški, laški i. t. d. V šolah po kmetih nej se pa uči le v domačim jeziku, ki je za take učence nar potrebniši in tudi zadostni.
Če bojo šolniki to reč po volji Cesarjevi spoznali in se bojo čversto poprijeli svojih dolžnost, — vsiga prepira med nami bo kmalo konec in vsakimu narodu se bo pravica zgodila! Kot bratje in prijatli bomo po enimu cilju in koncu hrepeneli, in narodna pravica bo resnica postala! —
Slovenski časopisi so druga velika pomoč v dosego visokiga namena. Vsak vrednik je učenik ljudstva, tedej nej zvesto spolnuje svoj imenitni poklic! Ljudstvo pa nej pridno bere časopise ninogiga zapopadka: vsi so 11111 potrebni.
Tretja pomoč so bukve mnogoverstniga obsežka, in po potrebi tudi krajši natisi, kteri nej se med ljudstvo razpošiljajo in s živo besedo še posebno po domorodcih raz-lagajo. —
Z vsim tem, dragi moji! se bo doseglo omikanje ljudstva, in ker je združena moč močnejši moč, vsak lahko previdi, de naše slovensko družtvo je nar krepkejši pomoč v povzdigo vednosti prostiga naroda, in po tem v osrečenje naše slovenske domovine.
Vsak rodoljub ima dolžnost, za svoj narod skerbeti, torej ne rečemo preveč, če pravimo, dc tudi vsak rodoljub je dolžan v to družtvo stopiti. Nekteri se scer temu družtvu odtegujejo, ker pravijo, de se nočejo v politiške zadeve vtikati, če ravno družtva prizadevanje poterdijo.
Ali — častiti gospodje tistiga stanu, ki je od nekdaj nar več za slovenšino storil! — ne zamerite mi, če Vam v ti reči odkritoserčno svoje misli razodenem.
Odkar so nam presvitli Cesar ustavo dali, smo sploh vsi politikarji postali. Z volitvijo poslancov v deržavni zbor se je novo —politiško življenje začelo vsaeiga deržavljana. Tudi vi ste volili—tudi vi znate izvoljeni biti.
Politika je deržavna reč; Cesar so nas vse za svobodne deržavljane spoznali, torej smo vsi politikarji.
In v čini obstoji politiško ravnanje slovenskiga družtva? — V 3 poglavitnih rečeh: i) dc sc edina močna Avstrija pod vla-darstvam ustavniga Cesarja Ferdinand a ohrani in obvarje; 2) de se nam narodne pravice ohranijo, in 3) de vera naših očetov tudi vera prihodnjih Slovencov ostane.
Te tri reči so politika slovenskiga družtva. Povejte nam: ali se hočete le enimu samiinu teli 3 razdelkov odtegniti? Gotovo de se ne-čete! Tedej Vam nič ne brani, marveč domovina A am ukaže, de domorodnimu družtvu pristopite, ki se za tako svete namene poganja! Tudi cerkveni nemški in slovenski časopis je politiško delo, in kdor za ta dva vse časti vredna časopisa piše ali jih bere, je že politikar postal, brez de bi morebiti še za to vcdil.
Politika pa se ne sme s prekucijo zmešati : to bi bilo kej druziga, — s tem se slovensko družtvo nikdar pečalo ne bo.
Sej vsacimu ni treba, de bi v imenovanih politiških rečeh zvone nosil — de bi se posebno glasil, in vtikoval v obličji celiga sveta v politiške reči. Če je ud slovenskiga družtva, zamore na tihim, in brez de bi ga svet imenoval, v prid Slovenije veliko dobriga storiti, ker je srednik med družtvam in svojo okolico, v kteri prebiva.
Sej tudi slovensko družtvo želi, de njeni udje nc ženejo nepotrebniga hrupa, in de se prenapeto nepoganjajo za nevažne reči —kar dan današnji ljudi bolj straši, kakor tolaži, bolj razpir dela kot slogo, bolj škodje, kot koristi. Kakor slavna Lipa slovanska opomina: Bodimo složni! tako opomina tudi druž tvo slovensko: Bodimo složni! Slovanska Lipa hoče obderžati v domovini spravo, mir in edinost — slovensko družtvo ravno to hoče Mirno zmago če Slovenja! In če bomo tako vsi v enim duhu, mirno pa možko in krepko sc potegovali za prid svoje domovine, bo mogočna Lipa slovanska z radostjo kazala na lipice slovenske v Ljubljani, Gorici Gradcu, Celovcu in Terstu!
In tako bo naša reč od dne do dne lepši cvetela, in če bojo naši nasledniki v prihodnjih
časih dela slovenskiga družtva pretresovali, in če bojo hvaležniga serca rekli: „Bog jim dej dobro—to so bili našiga naroda neutrud-ljivi pomočniki", se bojo še naših unukov unuki ginjeniga serca na nas spomnili ter rekli: Slava, slava jim!
Razglas na Poljake.
Bratje Poljaki!
Boj, h kterimu je seril sovražnikov Slav-janstva, Madjarov in Nemcov nadražil nesrečni Dunaj, je dognan do žalostniga konca. Dunaj, omadežvan z kervjo in presiljen od teh naših sovražnikov je padel z groznim padam; vojak, železne misli in volje jc v njemu gospodar, je sodnik. Bol in strah sta prepadla nas berž v začetku gori opomnjenih Dunajskih prigodeb; predčutili smo zares, de pride to, kar je prišlo ; de bode vojak dajal postavo pokorenimu mestu in de zamore za svobodo nevarnost vstati. Mi smo previdli ta žalostni konec; — ali smo tudi vedli, čemu je svoboda v ušteli, čemu bi bila premaga sovražnikov naših.
Bratje Poljaki! Verjevši obljubepolniin besedam, ste se Vi postavili pod njihne ban-dera: omamljeni z zapeljivim glasam tiste preklete politike, ktera razglasovaje svobodo, enakost in bratinstvo kuje okove sužnosti, stavlja ječe, napravlja vislice zvestim Slavja-nain, ste se pridružili k trumam poglavitnih protivnikov naših, ki se poganjajo za pogubo Slavjanstva. —
Bratje Poljaki! Mi vemo, kaj vas je na te poti pripeljalo. Hudobna politika, ktera dokler človeški spomin seže, po razterganji živiga telesa vaše matere „Ojczyzny" na kose in razdelitvi taistih med sabo, čez pol stoletja že ne neha nadepolni cvet vašiga naroda metati tu v Sibirske pušave, tam v terdnjave, tamnice, ječe—politika ta, ki je razgnala zveste sinove, mučenike med narode po vsih straneh sveta, je vas na imenovane poti pripeljala. Enako čebelam izgnanim iz panja išete brez oddiha zgubleno matico. Kjer koli zadoni glas povzdignen zoper tiranstvo, kjerkoli se napove boj za svobodo, je vam, kakor de bi odondod vam mignila pomoč, kakor de bivaš mati Pol-ska sklicavala na praznovanje iz mertvih vsta-nja, in vitje letite kakor de bi mogli, z ognjem.
Z podobnim glasam —z mnogoobljubnim upam vas je omamil nasilni Madjar in Nemec, povzdignivši Dunaj. V edinim nadušenji za svobodo niso dosegle vaše oči zaderge, v ktero je bila izdaja sovražnikov naših namenila Slav-janstvo zaplesti. Pozabljivši na svoje rodne brate ste hiteli tje, kjer so pod zastavo svobode delali nam Slavjanani nove spone stari sovražniki naši. Vojska je zaterla te naše sovražnike. Premagavec ni gotovo zaželjen ščit naše svobode, ali premagani bi bil njeni rabelj.
Bratje Poljaki! spoznajte že saj, kje je resnica, kje ljubezen; spoznajte nas, spoznajte svoje rodne brate, de se roko vroči potegnemo vsi skupej za dosego svobode Slavjanstva. Po stoletnih nadlogah naših dežel je mignil Vikši; in Slavjan, mučenik med narodi, je vstal, de bi vstopil v pravično (pravno) ded-šino svojo, in zdrobivši verige obnovil na zemlji gospodarstvo svobode, enakosti, bratinstva — de bi svoboda v djanji, de bi resnica bila. Gorje nam, gorje vsakimu izmed nas, ako ga bo moglo potemstvo preklinjati, de ni, kadar je čas mignil, svojiga poklica dosegel, de se ni
postavil pod bandero svobode svojiga plemena. Bratje Poljaci! Na vaših banderih se bliska že mnogo let z zlatim žaram to sveto geslo (Losung); nebeški tega trojjediniga gesla glas je privabil vas od severja, de sle hiteli prelivat kri pod piramidami, v Egiptu in na zakrite z snegam Moskovske ravnine, pri Apeninah in za Pireneami. Ali, žali Bog, še povsod vas je svet vkanil, kri sinov in bratov vaših se je razlivala na vseh konceh sveta —ali lila se je . zastonj. Tedej, spoznajte Slavjane, spoznajte nas in skusite, de pravi Čeh je bil in je veren brat svojih bratov —prepričajte se, de Slavjan, studivši tlačenje, v kterim je bil čez stoletja, več ko smert sovraži sužnost, z ktero je o-skrunjena bila kri njegoviga plemena, de je pravi izvoljenec svobode. Dosihmal ste le mislili na rešenje svoje matere Ojczyzny, niste poznali, niste se pečali za nas in protivniki so nezaupnost med nami razširjali. Zmiram dozdaj so hodili nekteri izmed vas izločno po svojih potih in tisučerne žertve zvestih Poljskih sinov so se zgubile kot dim pod oblake. Bratje Poljaki! svet vas je ogoljufal: — ali brat brata ogoljufal ne bode. Tedej v imenu skupne svobode, ktero si mi vsi, kot en mož dobiti in varvati imamo, v imenu vaših muče-nikov, vbitih na bojiših, pokončani!) na morijah in po ječah, v imenu okervarjene, raztergane matere vaše Poljske zarotimo vas z bratovsko besedo, ne pahnite od sebe roke , ktero vam Čeh podaja, ne zaverzite glasu, z kterim vas kliče Slavjan, de bi nas spoznali in pristopili k Slavjanstvu. Postavite se pod bandera, ktere je razvil Slavjan, v boju za svobodo svoje kervi in svojiga rodu. •— Svoboda vsem! je naš klic. Vek despotov je minul in se vernili ne sme, brat se ne sme lastiti gospodarstva nad bratam. narod nad narodam. Slavjan, izvoljenec noviga veka, bivši mučenik, je apo-stel, bobranitel prave svobode ljudstev. Bratje Poljaci! to je beseda naša—naš namen. Tedej ne ogibajte se nas Čehov, Moravanov, Slovakov, ne ogibajte se Serbov in Hervatov, Ilirov in Rusinov, temuč pridružite se enkrat k bratam dozdaj neznanim, ki so pa že dosihmal vas obžalovali in ljubili. —
Z edinostjo, slogo in bratovsko pomočjo razcvete Slavjanstvo, pride nam rešenje in vaša mati Ojczyzna Poljska postane biser v vencu svobodnih slavjanskih dežela, postane oznanovavka svobode na izhodu. Poljaci bodite bratje svojih bratov. Z resnico in ljubeznijo pridemo do svoje dedšine — svoboda, enakost in bratinstvo postanejo nam resnica.
V Pragi dne 18. listopada.
Od odbora Lipe Slovanske.
Frankobrodski zbor.
Dolžnost je vsakiga domorodca, svojo očet-njavo nevarnost opomniti, ki ji žugajo, nepre-nehljivo se poganjati, dc se taiste povsod spoznajo in odverniti zamorejo. Redko je bila kaka deržava v tako velikih nevarnostih, kakor je zdaj austrijanska, redko je kak narod pri za-četji svojiga svetu znaniga djanja toliko za-deržkov našel, kot zdaj Slavjani, ki so v svojih naržlahtnejših namenih obrekovani in z nar hujšimi imeni obloženi bili, in ki pri svojim svetim trudu dostikrat med lastnimi rojaki v narveči protivnike zadenejo. Pri takih okolj-šinah je toliko veči dolžnost taistih , ki naro( svoj ljubijo, se skupej zbrati in pozabljivši na nečimerne nasprotnosti se le edinimu sovražniku krepko zoperstaviti. Ta sovražnik za Austrijo, in sosebno za austrijanske Slavjane je frankobrodski zbor.
Še ni nevarnost, ki nam iz Frankobroda perti, zadosti spoznana, še je clo med Slavjani marsikter, ki v frankobrodsko Pavlovo cerkev zaljubljeno gleda, in — horibile dietu ! ni davno kar smo brali, de se nekdo iz Ljubljane, slovenskiga središa, na božjo pot v Frankobroc pripravlja, (Se je med tim premislil. Vred. zaslišat tam z verno pohlevnostjo, kakšne da-
rove ali žertve de imajo Slovenci prinesti, če se pri oveličanji nemškiga imena vdeležiti smejo.
Z prijetjem drugiga razdelka deržavne ustave je frankobrodski zbor svoje misli proti
Austrii, ki jih je dozdaj za marsikterlga z modernimi po svobodi dišečimi izreki ali pa z hinavskimi obljubami prekriti znal, očitno razodel. Drugiga izgleda enake prederznosti zgodovina sveta ne pokaže. Skupšina, ki še prav-niga izvira nima, in ki je od Angležov, v politiki nar znajdeniših Evropejcov, po pravici zbor skupej natepenih ljudi imenovana, derzne ločitvo monarhie odločevati, ki je clo malo tam namestovana. To de Frankobrodčani bodo zvedli, de ni tako lahka reč, austrijansko cesarstvo raztergati, kot podobne sklepe delati.
Slovenci! še sede trije poslanci, ki se obnašajo, kot de bi vaši namestniki bili, v Frankobrodu, pokličite jih nazaj, to je sveta dolžnost brambe lastniga življenja. Zakaj kdo, ako slep ni, bi ne vedil, de bi naša narodnost, če pod frankobrodsko oblast pridemo, kmalo hirati in popolnama poginiti mogla. Nar boljši sredstvo pa, veljavnost tistih nam in celi Austrii škodljivih naklepov prekaziti, je, ako se poslanci nazaj pokličejo in sklepam tako nekaka podoba postavnosti odvzame.
To terja tudi čast. Austrijanska deržava je nerazdeljivo edinstvo, je ena edina deržava, obstoječa iz več posameznih dežela. Tega do zdaj, ko so blodnje in zmote navadne postale, nihče tajil ni. Ali pa sme iz družtva, ktero se z vzajemnim prevzetjem dolžnost sklene, posamezni ud iztopiti, kadar in kakor se mu zljubi? Ali se sme dežela dozdajni deržavni zvezi meni nič tebi nič odtegniti in odtergati? Gotovo ne. Kaj je pa nasproti frankobrodski zbor v svoji modrosti in globokosti sklenil? On je izrekel, de imajo tako imenovane nemške dežele, med kterimi smo tudi mi Slovenci, staro deržavno zvezo zapustiti, de morajo se znebiti združenja z tistimi narodi, s kterimi so toliko veselih in žalostnih vekov skupej preživele, in zakaj ? de tako imenovana edina velika Nemčija vstane, od kodar nam nigdar nič do-briga prišlo ni, in ktero smo mi dostikrat pogube oteli.
Slovenci! Vaši sinovi kri prelivajo na Laškim, de bi to deželo zopet k stari austrijanski deržavni zvezi pripeljali, in zdaj hočejo Nemci, de bi od te zveze odstopili, de bi dolžnosti do taiste na stran djali, in takimu djanju še videzno postavnost dajo in tako svetost postave oskrunijo.
Zato se je vzdigniti treba zoper to nezmerno prederznost in pred vsim poslance nazaj poklicati.
Ali pa smemo to storiti? imamo pravico to tega? Gotovo. Doklor smo deli (udje) austrijanske deržave, ne smemo na družili zborih, kot na austrijanskim poslancov svojih imeti; zakaj, ako se poslanci na deržavni zbor odpravljajo, pomeni to, ker narodi le z poročniki (Gesandte) med sabo ravnajo, deržavno razmero; mi tedej, če smo Austrijanci, ne moremo udje druge deržave biti, torej jih smemo in moramo iz Frankobroda poklicati. Ako se pa Austria razveže in razide, postanemo svobodni narod, si poišemo nove zveze, in smemo poslance odpravlati, kamor si bodi.
Slovenci! pomislite dobro na to in odver-nite nevarnost, dokler je čas, de ne pridemo zopet pod tisti jarem, ki je nas že 1000 let žulil, de vas ne bo zgodovino zavoljo neskerb-nosti hudo sodila, marveč de bo vašo slavo oznanovala, de ste podlago razvitja slovenske narodnosti in omikanosti postavili. J. Hladnih.
O s n o v a
za zvezno prerojenje austrijanskiga cesarstva po pravilu ustavne slobode in narodne pravne enakosti.
(Konec.)
Po pravilih v listu 39. in 40. razloženih bi stala austrijanska deržava v celotni orga-nički zavezi.
Ako tedej to sostavo (sistem) iz njeniga središa pogledamo, je viditi, de je cela deržava na začetku vsakiga deržavniga življenja, to je na občini (Gemeinde) osnovana.
Vsak deržavljan odstopi neki del svoje
neomejene (neograjene) slobode (svoje moči) na en edini fond, to je občino.
Zaveza takih občin stori administrativno okrožje deržave.
Zaveza teh okrožij vseh stori narodno deržavo.
Tu se vidi, kako je vse to, kar je naravno, slobodno, se samo iz sebe razvija.
Samo na dve važni opombi se mora pri tem gledati.
1) de zveza proti središu preslaba ne bo.
ŽŽ) de narodne deržave med sabo ravno-visnost (Gleichgewicht) obderže.
V tem obziru imajo za obderžanje politične in narodne ravnovisnosti deržavne sledeče naravne postave mednarodne politike veljati:
a)	Znesik (suma) osredni oblasti, to je ustavnimi! prestolu prepušene eksekutivne (iz-peljavne) moči deržave, mora enaka biti celi izpeljavni moči vseh zveznih deržav narodnih, in obstoji v postavnim ravnanji z vsemi denarnimi in vojniškimi sredstvi.
b)	Nt) t raj na austrijanska politika mora samo in izločljivo austrijanska t.j. občnoderžav-na biti; zato ne nemška, ne slavjanska, ne madjarska, ne rumunska.
c)	Občno osredno ministerstvo deržavno mora glede na narodnosti clo nevtralno biti; ono se ne sme kakor tudi osredni zbor ne, kar meniti za narodnost.
To bi bil novi zid novo poslopje austrijanske slobode, to podsloniba prave austrijanske slave, podslomba keršanskiga zapopadka deržave, podsloniba stanovitniga miru sveta.
(Slavenski Jug-.)
•Anstriansko Cesarstvo.
Slovenske dežele.
Iz Ljubljane. 22. d. Listopada je bil, kakor smo že opomnili, velki zbor slovenskiga družtva. Lepa množica se je bila sošla iz vseh krajev krajnske dežele.
Podamo tu bravcam kratki obsežik vseh pogovorov.
Sejo je pričel g. Dr. Bleiveis, predsednik družtva, sserčnim, obširnim in vse važniši se-dajne potrebe slovenskiga naroda obsegajočim nagovoram, kteriga smo v poprejšnim in (la-našnim listu natisnili.
Za njim je g. Bučar prebral dozdajno ravnanje družtviniga odbora.
Na to je g. Dr. Martinak razložil v lepim govoru vzroke, iz kterih je odbor pervi raz-delik družtvinih postav premenil, in po vprašanji g. predsednika, ako pričijoči udje k ti premembi privoljijo, so vsi enoglasno priterdili in tako imenovani razdelik vstanovili. G. Dr. Struppi je govoril od pohišnih naprav ing. Dr. Hradecki je podal razlago čez dohodke in strož-kc družtva od začetka do 15. Listopada. — Za njim je govoril g. Navratil od dolžnosti udov na deželne učitelje paziti, de bi nemškutarskih namenov ne širili in podpirali, in je predložil, de bi šolski mladini, dovoljeno bilo, se v druž-tvini berilnici shajati in vpelji nedolžnih slovenskih pesem se vaditi.
G. Toman, znani nadepolni pesinenik, je v iskrenim, pesniških cvetlic polnim, govoru razložil sedajne prigodbe, stanovitnost slovenskih rodoljubov in njiline daljši namere.
Za njim je g. Hicinger z gladkotekočimi besedami naslednje predloge storil:
de bi se v ožji zavezo z drugimi slovenskimi družtvi v Gradcu, Gorici, Terstu in Celovcu stopilo, in de bi se tudi pri izdajanji knjig, zlasti besednika, druge družtva popra-šale in za podporo prosile in de bi se zbori slovenskih družtev po namestnikih vzajemno obiskovali;
de bi se ne le v pismenstvo, ampak tudi v navadne pogovore bolj i slovenska beseda vpeljala in vodilo za veljavno spoznalo: govori, kakor je prav po slovniško pisano; in zlasti, de bi se pri deležjib (participiih) pismenka l na koncu cisto izrekovala;
zastran združenja z Hervati, de bi se sicer lastniga slovenskiga narečja deržali, vendar priložnosti, jezik svoj ilirskimu v nekakih besedah približevati ne opustili, in sosebno tudi pri glagolih njihne čase: p.r. bih, biah, po časi vpeljali;
zastran petja, de bi se poskerbelo za lepe nedolžne pesmi, in zlasti za prijetne napeve, in de bi se med ljudstvo dajali, zakaj, le ako dobrih nemajo, ljudi tudi slabe peti počnejo.
Zadnjič je g. Jeriša pregovoril od lepo-znanskih knjig, in opomni, kako koristno bi bilo, de bi rodoljubi lepe kraje slovenske popisovali in tudi zgodovino ne le Slovencov, ampak vseli Ilirov sostavili; po njegovih mislih, bi imelo slovensko družtvo v ta namen posebni odbor zložiti.
Na to je zopet g. predsednik besedo prevzel, in je narpopred zastran predloga g. Je-rišata na znanje dal, de sta znana gg. pisatelja Vertovc in Ravnikar se pisanja zgodovine lotila, de jih bode pa odbor še posebej prosil. Dalej omeni, de se nekteri slovenski poslanci okoli klalijo, rekoč: nevem, ali pojdem v Kro-meriž ali ne; de bode tedaj treba jih po časopisih na njih dolžnost, ali na zbor se podati, ali pa pooblastenje iz rok dati, opomniti; in sklene zopet z krasnim nagovoram, kterih po-sledne goreče besede so bile: Pomagajte nam, ljubi domorodci! od Roga, in domovine boste prijeli plačilo za svoj prid. Rog živi Ferdinanda, našiga ustavniga cesarja! Rog živi Jelačiča bana, branitelja Austrije in Slavjanstva! Bog živi vse slovenske rodoljube! Bog živi vse Austrijanske narode!
Pričijoči so te in tudi besede drugih gospodov z glasnim „živio" sprijeli. Kar posamezne predloge zadene, se sicer ni glasovalo, vendar tudi nobeniga vpiranja izmed pričijo-čih družtvinih udov ni bilo.
Iz Gorice je bilo gosp. Janezu Steinu, enimu izmed dveh poslancov- goriške kresije, v Frankobrod odpravljeno z več podpisi naslednje pismo :
Častiti gospod! V času, v kterim se zdi, de so se zvunajni in znotrajni sovražniki zakleli, našo lepo, veliko Austrijo razdjati, in kjer clo narodna skupšina, od nekaj razdraženih kričavcov zapeljana in od sebičnosti zaslepljena to za politiško neogibljivo potrebo derži in pokončanje svojiga narmočnejšiga pri-jatla in zaveznika prav dekretira (odločuje), je toliko veči veselje najti može, kteri spodobno spoznavši nalogo svojo in pomembo Austrije, se temu svečano zoperstavijo.
Tudi Vi, častiti gospod! ste eden iz teh mož, zakaj tudi Vi ste kot ud frankobrodskiga narodniga zbora, nadoincstovaje našo deželo, zoper sklepe 27. Oktobra glasovali in jo izrekli, de se za zdaj, pri daljših odločbah tega zbora več vdeležiti ne morete. Tako ste po mislih vseh domorodcov in svojih pooblastiVCov ravnali, in podpisani, vsi goreči za obderžanje in prerojenje edine, močne, svobodne Austrije, se prisiljene čutijo, Vas tega zagotoviti in žel jo dodati, de bi Vi zbirališe zapustili, ktero je nam nenemškim Austrijancam že tako ptuje, in ktero v slepi vnetosti za lastno moč in veličino na prijatelskiga soseda ne pomisli, marveč, kar je njemu v prid, z nogami gazi.
Primite zagotovljenje spoštovanja, s kterim se podpišemo.
V Gorici 17. Listopada 1848.
(Sledijo podpisi.) •—Neki Madžaroni, Židovi ino naši mest-njanski nemškutari so gerdo laž med Slovenci raztrošili, da Madžari najbolj zavoljo naših bander na Štajersko vdirajo. Zato so že nekteri lehkoverni podšuntani Slovenci iz velikiga straha pred Madžari svojo slovensko narod-
nost zatajili, ker so slovenske zastave nemilo poderli, ino na kose razstergali. Dragi Slovenci! nikar ne poslušajte takih lažnivcov, kteri hočejo naše verle slovenske domorodce pri ludstvu ob zaupanje pripraviti, ino z takimi
lažmi domorodcam najpred jamo skopati, da bi vas potem ležej na svojo stran predobili.
Saboto, 18. dan t. m. ob šterih popoldne je boben Celske narodno stražo vkup klical. Prišlo je bilo znanje iz Konjic, da neko število Serežanov in Horvatov, ki so od svojih bander pobegnili, ropa v hribih vmed Cclam in Konjicami. Hitro je bilo pripravlenih blizo 100 stražnikov, kmetam na pomoč iti. Ob petih je marširala ta množica, kteri se je 25 vojšakov pridružilo, z svojim vodjam proti Bla-govim in Šentjurju, kir so bili tud prcbivavci že orožje popadili. Ni bilo nič od tih roparjov slišati, torej so se stražniki že po polnoči domu podali. Zlo jc veselilo kmete na deželi, ker so vidili, kakor hitro so mestnjani pripravljeni njim na pomoč priti; ino spoznali so, da narodna straža ni prazna reč; tud mislim, da se nam ne bodo več kmeti posmehovali, kader nas vidijo, ko se v orožju vadimo. Zastran tistih (lezerterjov smo pa toljko zvedli, da so v Bogacu prostovolni orožje proč položili ter so prosili, da bi se njim jesti dalo, ker so že več dni stradali. Bilo jih je okoli 40, pa nič ni hudega od njih slišati. Domu so hotli bežati, pa pota niso vedli, torej so se sami vdali.
Hrup vselej več ve ino vidi, ko je v resnici.	(Celj. slov. nov.)
V
€eska dežela.
Ker je več čeških poslancov odstopilo, je Slovanska Lipa v Pragi v velikim zboru več vrednih mož volivcam priporočiti sklenila.
V Pragi se je tudi ustanovilo družtvo Slav-jank in se čversto razširja. —
Namestnik deželniga predsednika Mescery je oznanil poslaništvu, od Slovanske Lipe dne 19. list. k njemu odpravljenimu, de mu je od ministerstva zapoved prišla, učiliški svet ali (svetovavstvo) ustanoviti. Ta zbor bo obstal iz treh odborov, namreč za narodne, za latinske in za vikši učilnice. V važniših rečeh se bodo vsi trije odbori skupej posvetovali in bodo skupne sklepe delali. Od njega bodo izhajali vsi predlogi za šolske reči in ona bo kandidate učiteljske izprašovala. V Pragi se bodo tudi polski, lužički in ruski jezik učil; zatorej Slovenski mladenči! ne mudite, se v Prago oberniti, in prišli boste nazaj ko učitelji Slavjanskih narečij!
Moravla in Silczia.
Novo ministerstvo je tako sestavljeno: Predsednik, minister zvunajnih zadev in hišni F. M. L. knez Feliks Schvvarzenberg, minister znotrajnih oprav, skrivni svetovavec grof Franc Stadion,
minister denarslva baron Krauss, minister vojnišlva G. M. baron Kordon, minister pravice Dr. Aleksander Bach, minister tcržtva in deržavnih del (zidanj) vitez Bruck,
minister deželniga obdelovanja in rudništva vitez Thinnfeld.
Ministerstvo uka je za zdaj minister grof Stadion prevzel.
Ivromeriž 22. listop. Deržavni zbor se je zopet začel, po svečanim obhajanji sv. maše, kakor je nj. V. cesar zavkazal. Zbornikov je bilo 248. Za predsednika je izvoljen poprejšni predsednik zbora okrajšaniga na Dunaju, Smolka z 131 glasi, Strobah je samo 124 glasov imel. Za perviga namestnika je izbran Kajetan Majer, za druziga Lasser. Šuzelka seje pervi besede poprijel, jc opomnil, kaj in kako de se je zboru zadnje dni na Dunaju godilo, ter je sklenil z tem, de vlada pravice nema, deržavni zbor prekladati. Predsednik je drugo sejo na 25. listop. odložil.
Iz Ilolomuca 20. listopada. Odborstvo Rusinov, ki je bilo prišlo prosit za razde-ljenje Galicie v polsko in rusinsko deželo, je že pred tednam odšlo v Kromeriž, in čaka tam novo ministerstvo. še sta pa pri nas poslaništvo S erb o v in pa poslaništvo sedmigraš-kih Saksov. Oba hočeta, de bi se Ogerska in Sedmigraška dežela tako z Austrijo združila, kakor druge dežele, de bi le eno ministerstvo in en deržavni zbor v Austrii gospodoval, de bi vsaka dežela ali provincia samostalnost v tako obilni meri obderžala, kolikor to le austrijanska edinost dopusti. Od zedi-njenja z Nemci nočejo ne Serbi ne Saksi nič vediti. Serbi terjajo tudi poterjenje izvoljeniga patriarha Bajačiča in vojvoda gen. Suplikaca. Ta deputacia bode na svitlo dala v nemškim jeziku spis od serbsko-madjarskiga boja in od politiških in pravnih razmer Serbov na 0-gerskim.
Ena iz narpredniših reči, od ktere se bo zbor pogovarjal, je Nemčija. Upamo, de bosta ministerstvo in zbor samostalnost Austrije branila, ker je Frankobrod saj posredno kriv Dunajskiga punta. Frankobrod je zbudil narodni čert med Nemci in Slavjani, Frankobrod se je zvezal z Madjari, de bi le nad Slavjani gospodariti zamogel, ker iioče biti aristokrat narodov v sredni Evropi in ne spozna doraše-nosti Slavjanov za politiško svobodo.
(Lipa Slov.)
Ptuje dežele.
Nemška Še vselej frankobrodski zbor z smertjo B. Bluma dosti opraviti ima. Sklenil je zadnič, čez to smert svoje groženje izreči in vsakiga, ki je nje bleže alj dalje kriv, kaznovati hoče. Potem je ukazal, de austrijanska vlada bero vojakov in iskanje in zapiranje sumljivih ljudi opustiti ima. Tako nam Nemci prijazno zapovedali hočejo, sleherni podertii v naši deželi pripravno duri odpreti, tako zmi-raj bolj v domače naše reči se vtikati skušajo.
V	Berlinu je pruski deržavni zbor, ki se je v prepiru z kraljem toliko mogočniga delal in na zadnje clo vse davke vladi odtegniti hotel, zdaj vse zaupanje zgubil, kjer je svoje sklepe z gerdim zarekovanjem, togotnim upitjem, z jezo in pestmi posebno proti vojašni vterdovati jel. — Druga zbornica saksonskih narodnih namestnikov je sklenila od poročnika saksonske vlade na Dunaju, odgovar terjati, kerjevster-Ijenje B. Bluma (rojeniga Saksa) pripustil, centralno vlado v Frankobrodu pa naprositi, de bi to razžaljenje nemškiga naroda (!) ma-šovala. Perva ondotna zbornica se je pervimu sklepu pridružila, drugimu ne. —Laška. Rim-ski minister vojništva Zucchi je na kraj meje papežove dežele 400 mož postavil, kjer je puntarski vodja Garibaldi z 200 prostovoljci hotel prestopiti na poti v pomoč Benečanam.—
V	Turinu je sardinski narodni zbor sklepu ministerstva pristopil, de zdaj se vojska z Avstrijo ne bo ponovila. — V Rimu in v Firenci posebno veliko nemirne derhali razsaja; tatvina, ropanje in vbijanje se grozno vsaki dan množi, moči postav pa vsproti ni. — Rimska vlada je naznanje francoske dobila, de ta z vmirjenjem in zloženjem Italije in Avstrije se naprej več pečala ne bo, kjer vidi, de Italii več pomagati ne more. — Francozka. Zlo se poganjajo politici in pisatelji za noviga vodja vlade. Nar več jih je za Luji Bonaparta z Napoleonove žlalite, in za generala Kavenjak. Šezmi-raj veliko ljudi v Algerijo hodi, zemljo tam obdelovat. — Britanska. V Irii je zopet huda lakota, in vnovič so 17 ljudi zavolj zadniga punta tam vklenili. Veliko pred vklenjenih so spustili. Kolera se je začela širiti. — Svajca. Narodni in stanovski svet sta v Berni novo zvezno vlado (zvezni svet) volila. Voljeni so: Ochsenbein, Druey, Munzinger, Franscini, Frej -Herose in Naff. Vodja je Furrer.
I c po I H i s k i «1 e 1.
Tičice seničiee.
Danes jutro ure zgodne Sim pod lipico sedel, Kamor ure sreče plodne Vsako jutro sim prišel.
V	lipici pa je sedela , Tičica seničica,
In okoli nje vesela Mladih njenih množica.
Sladko pesmico so pele, Ust domačih bistri vir! So nedolžno gostolele Sercu pokoj, duši mir.
So Bogu se zahvalile, De je varval jih čez noč, Ter za danšni dan prosile
50	za varstvo in pomoč.
Po končani pa molitvi Stara molk jim za pove, Vdajo mlade se velitvi, Vse naenkrat omolče.
Pomenljivo zdaj ozerla Stara jc na mlade se, Drobni kljunček je odperla, Govorila to jim je:
»Dolgo sim za vas skerbela, Dosti dolgo se mi zdi, Dokaj zavolj vas imela Sim britkosti in skerbi."
„Moram zdaj vas zapustiti, Ker ločitve že je čas, Čas, de vsaka sama iti More že po svetu vas."
„Če tedaj živeti svoje Dnove hočete brez muk, Vserčite si svete moje, Materni hranite uk."
„Predin pa v živlenje svoje Vsaka svoj nastopi p6t, Slišite še želje moje Brez ovinkov in brez zmdt."
„Sveto bodi to drevsce, Svet leta vam bodi gaj, Kjer živele perve mesce Ste živlenja sladki raj."
„V lipi sim se jez rodila, Log je mojih staršev dom,
V	logu vas sini odgojila ,
V	logu tu do smerti bom."
„Ti bodite, tu živite, Dokler le mogoče jc, Vse težave z njim nosite, Sej se v njemu zredle ste."
^Spomnite na tujim tudi Kraja sc domačiga, Če bi sila, v zimi hudi Zapustiti ga bila."
„Tam po svetu v gojzdu drujim Se otujčiti nikar, Pesmice v jeziku tujim Malo naj vam bojo mar."
,,1'esmi, ki doma glase sc, Kih učila jez siin vas, S tujimi nej ne skaze se, Drag vam bodi njihni glas."
„Šege druje tujih krajev Ne posnemajte nikar, Vedite de tujih gajev Tuje šege so vam kvar."
„Znajte , slabiga de huje Na vesolnim svetu ni, Kakor, ako kdo po tuje Se prevari, pokaži."
„Ki ga rojstniga je kraja, In jezika tega sram, Hujši jc mim vsiga zmaja , Hujši zveri ne poznam."
v	v
„Ve moziti pa spomladi Ktera misel vas ima, Nej izvoli po navadi
51	domačiga moža."
„ln moža, ki mož je pravi, Kakor možu biti gre, Ki krivici v bran se stavi, Za resnico ima serce."
„Olročiče svoje mlade, Kakor ve zrejene ste, Le domače jih navade Odgojite čedno vse."
„To je vse. Tako živite, Gaj leta vam bodi dom, Obljubite, prisežite To mi, in dovoljna bom."
Ino mlade so jokati Jele britko in močno, Jednoglasno prisegati, Prisegale so tako:
„„Naj zgodi se volja vaša, Vaše naše so želje, Voljo vaša bodi naša Vselej tudi volja le""
„„Zdaj prisežemo vam glasno Lipi dati vso vso čast, Prosimo, de Bog bi krasno, Dal nar krasniši ji rast.""
„„Vogni elementov sila, Vogni se je groma blisk, Vogni sapa se nemila Je viharja šum in pisk.""
„„Obiskvati čase goste Rojstva mesto lipico, Vam slovesno, volje proste Mati! zdaj prisežemo.""
„„Gaj leta nam je svetiše, Ta nam dom je vekomej , Bo do smerti nam staniše, To prisežemo vam zdej.""
„„Pela pesme nas bo vsaka, Ki glasijo se doma, Mar ne bo nam tuja spaka, Kak po tuje se kremlja.""
„„Vam prisežemo voliti J.c domače si može, Ki jim cule bomo biti
V	persih možovo serce.""
„„To obljubimo vam zvesto Spolnovati vsaki čas, Čuj prisega, rojstva mesto, Sliši prisegati nas.""
„„Čuj prisego v daljnim krogu Dragi nam domači log, Čujte vse živali v logu, Čuj prisego večni Bog.""
„„Čc se izneveri ktera, Vdari tisto božji serd, Ter nar manjši ji nevera Bodi grozna, nagla smert.""
In v temu veseli se Stara sladke radosti, Ter ji svetijo oči se, In besede govori:
„To je prav, tako vas prave Hčere svoje vredne vem, In brez serca vas težave
V	miru razpustiti smem."
„Z Bogam! drage! zdaj hodite, Se razidite odlod, Srečno vekomej živite, Sreča spremljaj vas povsod."
In iz lipe zdaj zletela Vsaka je na drugi kraj , Milo pesmico zapela, Sc spustila v dragi gaj.

#
Jez pod lipo sveto tako Pa sim samši obsedel,
V	glavi misel marsikako Sim v tim in tim imel.
Lej kak tiče — iljal sim sebi Domovino ljubijo! Živ izgled ljubezni tebi Glej do domovine so !
In nasprot, kako nekteri Očetnjavo zataje, Kako v grešni tej neveri Tuje spake le častč.
Mladiga poglej Gorenca, Domovina ni mu všeč, Jezik bistriga Slovenca Se mu zdi okorna reč.
V	Gorotan^ko gre deželo Bolji sreče tam iskat, Med poneinčano kardelo,
Kjer otujčen biva brat.
Mesce tamki kake tri je, In že stoži se mu tam, Sreča ondi mu ne klije, Verne se k Gorencain nam.
Elj zapril je slovensko, Jezik si prilastil tuj; Pridi semkej na Gorensko, Sam ga govoriti čuj.
Vse kar zine vse zatajča,
V	naše meša tujšino. — Pač učiti manjka Spajča Kozjo ga molitvico!
Kaka ta de je čobodra, Sodi, kaka ta je zmes, Ti porečem glava modra: „Je pšenica polna res."
Ves po tuje se obrača, Vede se po nemško spak,
V	sram beseda mu domača,
V	sram domovja mu je tlak.
Ileč domača mu je kisla, Grenak mu domači kraj , Tujo nemšino le čisla, Nemško, pravi, to je raj.
Če ti dobro tam je bilo, Ako lože tam živiš , Kaj te k domu je vernilo? Kaj si pustil paradiž ?
Pravi domovine sini Oj dvojaki! pač ste vi! Ste veselje domovini, Se o vami veseli!
Sram vas, trikrat sram vas bodi! Tako sodbo jez vam dam, Drug drugači nej vas sodi, Dosti jenkrat, nej končam.
Vonder lahko dost se reče Se besed o tem in tem, Ali serce ah me peče , Govoriti dalj nc smem!
Valjavec.
K m c s.
Dva sedmošolca, ki vlečeta učiliški milo-dar (stipendiuni) sta pisala v domačini slovenskim jeziku pobotna ali plačilna lista ((Juit-lungen). Prav tako brata! ali napak je, in dvakrat napak je, de so se gospod „direktor" na slovenska lista pa nemško podpisali. Vidi, ipse vidi! — Kam to kaže? Pač se malo na-šili učitelov za slovensko reč vnetih kaže, in to je žalostno, v serce zbada. Če si sami v tej reči ne bomo pomagali, od tacih viših bomo pač malo dobili. — Melius fecisses, si ta-cuisses ! mi nekdo reče. Pa molči, če moreš, ni mi mar ne čert ne smert, govoril sim in sim zgovoril, zakaj:
Lonec prepolni skipi, enako tud serce prepolno,
Jezik se odvozla, sune besedo iz ust, Ter govori naprej, de vse, kar teži ga,
izreče,
In mu malo je mar, ali bo v kvar alj
korist.
* Ko je Jelačič-ban s svojimi v mesto Dunajsko stopil, se je* vstavil narpred pred Terezianum, je poklical vratarja in ga je po-prašal, ako ga še pozna. Ker se pa ta na-nj spomniti ni mogel, je rekel k njemu Jelačič: Jez sim Jelačič, kterimu si leta 1826 v mar-sikteri reči postregel. Pritisnivši starčiku nekoliko cekinov v roko, se je obernil k tovar-šam, rekoč: Ljubi gospodje, ti hiši se imam zahvaliti za vse, kar sini zdaj, za to sim za svojo dolžnost imel, sc pri nji vstaviti. —
Ko so ga oficirji prosili, de bi se ne spu-šal v veliki ogen, jim je odgovoril: Upam, de me vsemogočni Bog ohrani, dokler svoj poklic ne izpolnim; potem naj padem. — Jelačič nema nikakoršnih skrivnost, je odkritoserčen do vsaciga. Tako n. pr. je mende v Roth-neusidlu, glavnim stanišu naravnost razodel, de mu je Sardinski kralj nekoliko miljonov ponujal, ako bi Horvate is Laškiga poklical. Ali 011 mu je odgovoril: Jez obderžim svojih 20,000 gold. dolga, sini zadovoljili z svojo plačo, in se ne pečam za laške miljone. —
Kadar kdo kaj prav po nemško zarobi, pravijo nekteri Gorenci: „Si slišal, kako jo je pa zatajčal."
Resa (Aelirenborste).