Breda Pogorelec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DOPOLNILNIK (POVEDKOV) V SLOVENSKI SKLADNJI
Kategorija* povedkovega prilastka kot posebne skladenjske oblike je bila pri nas po več ko treh desetletjih pritegnjena v jezikoslovčevo razvidnost šele v Toporišičevem Slovenskem knjižnem jeziku I (1965); pred njim jo je v slovenski slovnici razvil in poimenoval Breznik' (*1934). Slovnica štirih se je kategoriji izognila.
Povedkov prilastek oziroma dopolnilnik, kakor predlagam zaradi drugačnega načina določevanja je zelo razširjena skladenjska oblika. Njegova najpomembnejša vloga je v zgostitvi sporočila in s tem v ustvarjanju večje pomenske intenzivnosti v povedi. Zgoščenost besedila in s tem večja pomenska »izdatnost« je idealna lastnost vsakega besedila, v umetnostnih besedilih pa jo štejemo med lastnosti, ki ta besedila tako po obliki kakor po vsebini naravnost pogojujejo. Zapovrstna menjava zgostitev in razvezav namreč prinaša v besedilo menjave v pomenskem in s tem v oblikovnem ritmu.
Dopolnilnik je skladenjska oblika, ki neobvezno določa samostalnik preko pol-nopomenskega povedka; samostalnik je navadno osebek ali predmet, tudi pri-slovno določilo. Povedkovo določilo oziroma povedkov prilastek pa obvezno določata.povedke nepopolnega pomena.
Primeri povedkovega prilastka pri glagolih nepopolnega pomena:
a) Postal je popustljivejši. — Zdel se je vesel. ¦— Videti je bil bolan. (Čeprav se zdi tu primernejša razlaga povedka s pomožnikom in povedkovim določilom ter videti kot naklonskim členkom!).
b) Čutil se je nepoklican j nepoklicanega. — Pokazal se je zopet močan in velik I močnega in velikega.
c) Imenovali so ga za predstojnika. (Se izvoliti za,_ poklicati za, napraviti za, nameniti za, roditi za, klicati za, imeti za; tudi imeriovan biti, izvoljen biti itd.)
č) Oči ima črne. —• Znamk imam že tisoč. — Okno je pustil odprto.
d) Pokazal se je (kot) skopuh. — Prijavil se je kot strokovnjak.
Dopolnilnik pri polnopomenskih povedkih izraža okoliščine, v katerih dejanje poteka, stanje oziroma razpoloženje samostalniških pomenov, ki jih preko povedka določa. Vstavlja se lahko k vsem povedkom. V pregledanem gradivu iz besedne umetnosti se je pokazalo, da je izbor glagolskih povedkov, pri katerih je bil vstavljen dopolnilnik, v posameznih dobah in pri posameznih piscih različen: najpogostejši so dopolnilniki pri glagolih, ki pomenijo stanje (stati, ležati, ostati, živeti, itd.) ali spremembo stanja (iti, priti... dvigniti se, tudi rekati, čutili). Različni so tudi tipi dopolnilnikov pri posameznih glagolih, vendar je to odvisno od besedila.
* Prispevek je v svojem osnovnem delu nekoliko dopolnjen povzetek razprave, objavljene v reviji Lingui-stica XII, Ljubljana 1972. Str. 315—327.
120
Zaradi opisanega pomena je dopolnilnik pri analizi lahko zamenljiv s prislov-nim določilom načina. Zato je funkcijska slovnica (npr. F. Kopecny, Zdklady češke skladby, ^1962. s. 261) opozorila na nujnost hkratnega dvojnega vprašanja: Kako dela? in Kateri dela? pri analizi naše skladenjske oblike. Pridevniški dopolnilnik se namreč obvezno ujema s samostalniško obliko, ki jo preko glagola določa, za vse druge oblike pa lahko ugotovimo »skrito« ujemanje preko kake zamišljene pridevniške oblike, s pomočjo katere lahko zvezo razložimo.
Pretvorbena slovnica je storila pri prepoznavanju te jezikovne zgostitve še korak dalje: opozorila je namreč, da je dopolnilnik vstavljen kot del povedka drugega, lahko bi rekli pojasnjevalnega stavka, v osnovno stavčno zgradbo. Osnovnemu stavku pravimo tudi matrični stavek (MS), pojasnjevalnemu pa skladniški, konstituantni (KS). Vstavitev skladniškega stavka v matrični stavek določajo pretvorbena pravila, ki ne ukazujejo samo opustitve morfemov in prilagoditve dopolnilnika razmeram v matričnem stavku, ampak tudi položaj v matričnem stavku, kamor je mogoče dopolnilnik vstaviti. Položaj je seveda odvisen
tudi od razmer v sobesedilu. Primer pretvorbenega vzorca:--je pokimal
Aleš nekoliko zamišljen (Cankar — /MS/--je pokimal Aleš. /KS/ (On) (je
bil) nekoliko zamišljen. — — Pri ubeseditvah imamo na voljo obe obliki, zgoščeno z dopolnilnikom in razvezano z dvema samostojnima stavkoma. Pregled in primerjava umetnostnih besedil kažeta, da sta navadno izrabljeni obe možnosti.
Oblika je v besedilih mestoma ločena od osnovnega stavka z ločili, vejico ali pomišlja jem, navadno pa je vstavljena brez obvezne zareze, vsaj v pisavi.
Dopolnilniki so zaradi omenjene posebnosti ujemanja s sintaktičnim samostalnikom predvsem pridevniki in pridevniške besede ali sintagme, na primer:
--se je sklanjala nad ognjiščem, vsa tenka, vsa drobna, vsa prosojna, ¦--
(Kosmač) — Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sveta Trojica (Cankar). — Sitno mu je bilo, da bi stopil tak pred njo, blaten in ubog popotnik, — —. (Cankar). — Toda župnik je sam sprevidel, — — (Kosmač).---ves sem se bil
stresel. (Cankar).---samo glej, da ne prideta dve nazaj! (Kosmač).---
sta sedeli druga drugi nasproti. (Pregelj) — In ko pride, jo (=hišo) najde pometeno in okrašeno. (Pregelj) —
Posebej veliko vlogo zgostitelja imajo dopolnilniški polstavki, kakor:--godilo se mu je, v globoke misli zatopljenemu, kakor v živih sanjah. (Cankar) — Utrujen od dolge večerne poti sem ležal na zofi (z zatisnjenimi očmi). (Cankar)
Prav pogost je tudi dopolnilnik iz samostalniških besed, seveda tistih, ki nastopajo lahko v opisnem povedku. Zaradi oblike imenovalnika te samostalnike pogosto zamenjujejo z osebki. Toda sobesedilo in pretvorbeni postopek nam pokažeta, da gre za dopolnilnik.
Nekaj primerov samostalniških dopolnilnikov:
Takrat sem se spomnil starega kuharja, ki mi je osemnajstletniku v goriškem zapora vsak večer priporočal--(Kosmač) — Klical ga je, svojega gospo-
121
darja, naj mu gre--. (Zidar) — (Ampak kdo se dandanašnji briga, če----?)
Se ne ozro se neverniki in gredo svojo pot! (Cankar) —
Samostalniki dobijo pogosto tudi poseben členek, ki jih uvaja; tak členek je
najpogosteje primerjalni ko/kot/kakor:--so se bližale cerkvi, ki je kakor
pohlevna kura čepela v kotlini na razpotju dveh dolin. (Kosmač) Da gre zares za dopolnilnik, nam pokaže pretvorbena oblika: /MS/ (cerkev) je čepela v kotlini
--in /KS/ (Ona) (je bila) kakor pohlevna kura. Posebno vprašanje predstavlja
dopolnilnik — stavek v primeru: Kakor da sem že izgrešil smer, v dalji ne vidim več odrešitve--(Kosovel), kjer je treba v pretvorbeno obliko pritegniti
več opustitev.
Podobno vrednost ima tudi stavek v primeru: Le poglej ga dobro, ko pride. (Pregelj), ki bi ga morali obravnavati pri pridevniških dopolnilnikih, saj gre za očitno realizacijo kategorialno deležniške tvorbe, ki pa je slovenščina več ne pozna prav tako: Vidim jo natanko, kako trepeče. (Cankar)
Poleg pridevniških in samostalniških dopolnilnikov ter morebiti dopolnilniških stavkov pa je treba posebej naglasiti nekatere zveze, za katere je treba pretvorbeno obliko izpeljati iz skladniških stavkov z glagolom imeti.
Sem spadajo tako imenovane romanske zveze, znane zlasti iz besedil Moderne: Šel je, roke v žepu, hrbet globoko upognjen. (Cankar) Skladniški stavek kaže, da je zlasti v drugem primeru dopolnilnik kar dvakraten: /KS/ (On je imel) hrbet upognjen, saj je sestavljen iz dopolnilnika v skladniškem stavku (upognjen!)
Pri domačih zvezah je potrebna še nadaljnja pretvorba do zgostitev v predložne zveze s predlogom z oziroma brez pri zanikanju: Zaspala je s solzami. (Kosmač)
/ Prim.--je solzna pogledala---. (Pregelj) / — Kot brez besed stojim, brez
belih, svetlih sanj. (Kosovel)
Seveda pa je treba vsaj omeniti tudi dopolnilnike, pri katerih pretvorbena oblika ni tako jasno razvidna: tako zveze Hodila je v plašču (= oblečena v plašč). Ostala je v zadregi. — Stala je tam jasnega pogleda = z jasnim pogledom iKS!
(Ona) (je imela) jasen pogled--. Naj samo opozorimo še na primer: Videl ga
je prihajati. (= Videl ga je prihajajočega. = Videl ga je, kako je prihajal.)