UDK 808.63—087:886.3.09 Kranjec M.: Strici so mi povedali 
Martina Orožen 
Filozofska fakulteta v Ljubljani 
DIALEKTIZMI V KRANJČEVEM ROMANU 
STRICI SO MI POVEDALI 
Na glasoslovno-oblikoslovni ravnini M. Kranjec skoraj dosledno nima dialektizmov, 
z njimi knjižni sistem le oprezno stilistično niansira. Nasprotno pa se v monologu in 
dialogu na besedotvorno-leksikalni in skladenjski ravnini nanje osredotoča. Dialek-
talno besedišče se tematsko omejuje na izvirno (dialektalno) poimenovanje designatov 
pokrajinske materialne in duhovne kulture z značilnimi madžarizmi ter se od osred-
njega knjižnega sistema po besedotvornopomenskih motivacijah delno razlikuje. Neka-
tere izbrane dialektalne značilnosti so prisotne tudi na skladenjski ravnini; dialog je 
opazno grajen po govornih, narečnih pravilih členitve po aktualnosti. 
On the levels of pfonology and morphology, Kranjec's novel Strici so mi povedali 
is void of dialect features, except for some cautious stylistic nuancing. On the levels 
of lexis and syntax, however, localisms are plentiful in monologues and dialogues. 
The dialect words are limited to the designations of the local culture, they include 
typical Magyarisms and show word-formational motivations different from those 
in the standard language. The most prominent syntactic dialectal feature is the 
structuring of dialogues according to the local rules for functional sentence per-
spective. 
Pomenljivi naslov tega romana, baladično-Iirske poslovilne pripovedi ter 
izpovedi, te zadnje Kranjčeve sage o rodnem Prekmurju, že sam v sebi vsebuje 
ključ za razumevanje te, sodobnemu, mlademu, nepodeželskemu bralcu razme-
roma odmaknjene vsebine o nekdanjih življenjskih okoliščinah ter bivanjskih 
razmerah, kot tudi ključ za pravilno vrednotenje knjižne ter narečne slogovno-
-stilistične sinteze, jezikovnoknjižne interference. Le-ta je zasidrana v narečno-
knjižnem jezikovnem razvoju pokrajine, tega v zgodovinskem, etnološkem in 
geografskem pogledu tako zanimivega severovzhodnega kota slovenskega et-
ničnega ozemlja, ki je v slovenski dialektologiji znan pod terminom »panon-
ska« narečna skupina«.1 
»Strici« govorijo — nc pišejo! To dejstvo pisatelja vsestransko obvezuje 
in ga ob ubescditvi umetniškega besedila postavlja pred nove, še nepremagane 
ovire. Vse od začetka do konca romana je v njem težnja, da v svoji pripovedi 
ustvari govor, govorljiv požlahtnjeni govor, ki ga ne kaže enačiti s pogovornim 
jezikom »nižjega ranga« niti z običajnim sodobnim vaškim narečjem. Strici 
govorijo — so govoril i ! . . . Skozi nje pa se nam odzrcalja njihov nekdanji, 
v zavesti pisatelja še živeči prabitni patriarhalni svet, svet celotnega Prek-
inurja, pa tudi »nekdanji« jezik v narečni in poknjiženi podobi. Novi pogledi 
potomcev starega rodu, rodovne skupnosti, njihove nove življenjske želje in 
navade, usmerjane ob vzgibih burnega družbenopolitičnega razvoja v danem 
času, ta »čarni svet« uporno, neustavljivo in nasilno spreminjajo! Pisatelj 
spremlja to boleče dogajanje v usodnem zgodovinskem časovnem odseku verno, 
prizanesljivo, a tudi z nostalgijo; z otožnostjo, ki jo občutimo, ko se dokončno 
1 Glej npr. F. Ramovš, Karta slovenskih narečij, CZ Ljubljana 1957 (ponatis iz 
1. 1935). Nova predelava na osnovi Rumovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, 
novejših raziskav ter gradiva Inštituta za slovenski jezik SAZU; priredila T. Logar in 
] . Rigler, Ljubljuna 1983. 
zavemo, da so pretekle ure, pa tudi pretekle oblike življenja le enkratne in 
neponovljive. Prav zato pa se vračajo v naš spomin še lepše in dragocenejše. 
Nekdanji svet, nekdanja prostor in čas, okolje, v katerem delujejo, živijo, živo-
tarijo, čustvujejo Fujsi — Pici ter njihovi soljudje, ta svet je v romanu podan 
kot nek poseben, zgoščen sistem družbenoobičajnih in jezikovnonarečnih norm 
z vsestransko določljivimi in določenimi znaki.2 Ker je to »svetovno ureditev« 
pisatelj Kranjec hotel umetniško iskreno, izvirno ter zavestno plastično, rekli 
bi trodimenzionalno, globinsko upodobiti, ni mogel ostati le pri družbeno-
zgodovinskem ali etnološkem, dokumentarično realističnem prikazovanju živ-
ljenja v njem. Moral je iti dlje — tej svoji zamisli je moral podrediti tudi jezik, 
saj prav ta sistem sporazumevalnih znakov na poseben način označuje in 
oživlja vsakega človeka, vsebuje ne samo družbene, pač pa tudi individualne 
razsežnosti, in tudi te je želel pisatelj ob posameznih likih ustrezno zajeti. 
Slovenski knjižni jezik danega »trenutka« (časa) pa je bil njegovim »stricem« 
glede na znane sociolingvistične okoliščine3 »tiihi, nerazmeti« (tuji, nerazum-
ljivi) jezik. 
Kranjec se ob zadanem si cilju ni mogel izogniti bistvenemu problemu, ki 
privre na dan, ko je treba oblikovati živ knjižni govorni monolog, dialog, pri 
čemer se na brezizhoden način protislovno soočajo gramatična pravila usta-
ljene pisne knjižne norme z zakonitostmi socialno in pokrajinsko razslojenih 
govornih različic slovenskega jezika ob pogosto še izvirneje razčlenjenih 
narečnih sistemskih jezikovnih zakonitostih. Miško Kranjec je bralce in oce-
njevalce z jezikom svojih »Stricev« presenetil. V nobenem od svojih zgodnjih 
del, ko je šele preizkušal v njih svoje knjižne jezikovnoumetniške zmoglji-
vosti, pa tudi v kasnejših pripovednih delili,4 ni opaziti tolikšnega narečnega 
jezikovnega deleža kot v tem zadnjem, monumental nem delu. Tako se je npr. 
pokojni D. Grah, sam prekmurski rojak in pisatelj, prvi zamislil nad tem 
čudno drznim početjem.5 Ob umetniško prizanesljivem razumevanju za to, kot 
meni, spominsko pogojeno arhaičnost in geografsko stilistično barvitost, ven-
darle meni, da tako visoka količina »nesistematično« izrabljenih, celo arhaič-
nih neživih dialektizmov (npr. golčati : proti živi narečni obliki gučati, guč!) 
umetniški dognanosti besedila bolj škodi kot koristi ter pri percepciji sporo-
čila pomenja za središčno jezikovno izobraženega sprejemnika — bralca le 
2 Razbirati in pojmovati jih moramo kot sporočevalnosporazumevalne znake 
v smislu R. Barthesovega pojmovanja in modela semiotike kulture, ki zajema vse 
pojavne oblike življenja in stvaritve človekovega uma ter čustva od jezikovnega si-
stema do sistemov materialne in duhovne kulture bodisi profesionalne bodisi ljudske 
v etnološkem smislu. Glej npr. Rolan Bart, Književnost, ińitologija, semiologija, 
NOLIT, Beograd 1979: Luj Zan Kalve, Rolan Bart, BIGZ, Beograd 1976. 
3 Prekmurje, ki je bilo od konca 11. stoletja dalje sestavni del ogrskega kraljestva, 
je spričo odtrganosti od drugih slovenskih pokrajin in omejene komunikacije z njimi, 
v jezikovnem pogledu ostajalo razmeroma arhaično. V knjižnem pogledu je bilo bolj 
vezano na kajkavska kulturna žarišča (Varaždin, Zagreb) kot na osrednjo slovensko 
knjižno tradicijo. Sredi 18. stoletja se v Prekmurju začne razvijati prekmurski knjižni 
i'ezik (na sinhroni goričanski nučerni podlagi), ki za lokalne razmere dokaj bogato 
;njižno tradicijo prekine ob koncu prve (v cerkveni rabi ob koncu druge) svetovne 
vojne. O tem podrobno V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976 in 
I. Škafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana 1978. 
4 V ta namen so bila sondirana naslednja dela: Težaki, Ljubljana 1932, Življenje 
(povest), KK Ljubljana 1932, Povest o dobrih ljudeh, Ljubljana 1940. 
5 D. Grah, Pokrajinske prvine v Kranjčevi knjigi »Strici so mi povedali«, JiS XXI, 
1075/76, št. 5, 154—159. 
oviro. Glede na stilistične umetniške jezikovne dosežke v slovenski književ-
nosti se zdi Grahu ta odločitev v danem razvoju korak nazaj. 
Nasprotno pa je F. Zadravec v spremni besedi Stricev® podčrtal v poglob-
ljenem realističnem opisu ter v poglobljeni izpovednosti dela utemeljeno funk-
cionalnost panonskega narečno-knjižnega deleža v stilističnem jezikovnem si-
stemu danega besedila. 
Bodisi da je jezik Stricev, ta z jezikoslovnega, pa tudi z umetniškega vidika 
izvrstno dognana slogovnostilistična, vsebinsko funkcionalna organizacija spo-
ročila bralcem všeč ali ne, razumljiva ali ne, priznati je treba, da je povsem 
v skladu z jezikovno umetniškimi stilističnimi smernicami sodobne slovenske 
pripovedne proze, čeprav se zdi, kot da so med njo in zadnjim Kranjčevim 
delom velika razhajanja. Kakor nosilce umetniškega pripovednega dogajanja 
(povečini so intelektualci, pol intelektualci, tipični »potrošniki« sedanjega ča-
sa) v sodobni pripovedni prozi vsebolj označuje pogovorni dialog, ki neza-
držano zajema besedje ter frazeologijo iz pogovornega substandarda (kar 
vse ustvarjalci z lastno fantazijo še opazno izpostavljajo) kot izraz »govor-
nega položaja« literarnega lika in nas več ne presenečajo niti prepogoste 
angleške, srbohrvaške, italijanske, nemške, celo albanske fraze, besede, nas tudi 
ne morejo presenečati jezikovne značilnosti Stricev, ki jih motivira njihov 
svojski, zgodovinsko določeni »narečni govorni položaj«. Posebej še zato ne, 
ker gre za izvirno slovenske člene slovničnega in slovarskega sistema, ki so 
nam brez vsakršne dodatne razlage že po svoji oblikovnopoinenski zgradbi in 
motivaciji na besedne družine vendarle bolj razumljivi kot tujke in izposo-
jenke iz neslovanskih in manj sorodnih slovanskih jezikov.7 
Kranjec se je tveganosti svoje odločitve dobro zavedal; kot slavist je poznal 
zgodovinski razvoj slovenskega knjižnega jezika, kot prekmurski rojak in 
književnik je obvladal svoje narečje, vešč pa je bil tudi opuščenega prek-
murskega knjižnega jezika. Celo sam je soodločal pri njegovi integraciji 
z osrednjim knjižnim slovničnim sistemom, se sam zanj odločil in ga skrbno, 
upoštevajoč vsa normativna, konvencionalna pravila, razvijal. Imel je torej 
ustrezno predpripravo za svojo odločitev. Pri oblikovanju svojega novega, 
interferenčnega, zato umetniškostilistično tako opazno učinkovitega jezikov-
nega sistema v »Stricih«, je ravnal glede na ustaljena slovnična pravila sloven-
skega knjižnega jezika nadvse premišljeno in previdno, glede na stilistična 
merila, zadevajoča prvenstveno besedno ravnino, besedišče umetnine, nadvse 
tenkočutno in občutljivo. Vse to prihaja do izraza ob izboru besedja in skla-
denjskih vzorcev. Kranjca odlikuje: poseben posluh za zvočno in pomensko 
sporočilno moč in izvirnost besede; stavčni vzorci, nosilci povedi, niso pomen-
sko izpraznjeni. Tudi tisti s pogostimi navidezno gostobesedno učinkujočimi 
variantnimi ponovitvami istega sporočila so namerno zapisani. V sobesedilu 
izzvenevajo v otožno merjeno melodijo, ki ponazarja monotono, a vendar 
opazno, posebno pokrajinsko občutje (ravnina, ki se zdi enolična, ista, a ven-
dar ni ista!). 
e Spremna beseda v romanu Strici so mi povedali, izdaja Mladinske knjige, Ljub-
ljana 1977, 563—589. 
7 Tuko stališče se je v odnosu do tujk in popačenk izoblikovalo že pred Kopitar-
jem ob koncu 18. stoletja. O. Gutsinan je na ta način utemeljeval upravičenost rabe 
domačih besed pred popačenimi tujkami, ki tudi v odnosu do izvornega jezika (nem-
škega, italijanskega) niso »pravilne«, so torej dvakrat neustrezne! 
Strice lahko že glede na vsebino beremo iz različnih vidikov — kritično, 
občudujoče. Bodisi kot umetniškega sporočila željni bralci, kot knjižni kritiki, 
literarni zgodovinarji, lahko pa jih beremo tudi z očmi dialektologa in jezi-
kovnega zgodovinarja. 
Za dialektologa, ki je vajen opazovati in raziskovati govorjeno narečje, go-
vor, vajen prisluhniti predvsem živi podobi slovenskega jezika v vsej njeni 
zeinljepisnozgodovinsko in družbeno motivirani, sociolingvistično pogojeni, 
neprestano se spreminjajoči dinamični razčlenjenosti, je ta Kranjčev umet-
niško dognani jezikovni sistem, rezultat premišljenega prepleta in izbora 
(premišljena razvrstitev jezikovnih pojavov na vseh jezikovnih ravninah 
vključno z besediščem) posameznih členov knjižnega slovnično-slovarskega 
in narečnega ter narečno-knjižnega prekmurskega jezikovnega sistema, en-
kratno intelektualno ugodje. 
Zal spričo nakopičenosti in zgoščenosti raznovrstnih jezikovnih pojavov 
na glasoslovnoprozodijski, oblikoslovni, besedotvornoleksikalni in skladenjski 
ravnini stavka ali stavčnih kompozicij (ki so rezultat premišljenega izbora 
oziroma prepleta knjižnih in narečnih zakonitosti) ne bo mogoče izčrpno 
predočiti vseh Kranjčevih tovrstnih »jezikovnih postopkov«, čeprav je pred-
met analize jezik celotnega besedila Stricev. 
Omejili se bomo predvsem na predstavitev določenih načel, po katerih je 
ustvarjal in ustvaril ta, za jezikovnega raziskovalca neponovljivo dovršen 
in normativno uravnovešeni umetniški jezikovni sistem. Ponovno bodi po-
udarjeno, da je postopal tudi kot slavist, k i o b v l a d a knjižno normo, 
se zaveda zakonitosti svojega rodnega narečja in danes že arhaične, bolje 
— še bolj arhaične knjižne prekmurščine, kot so jo dojemali in sprejemali 
njegovi Strici. Zato jezikovnih pojavov ni neutemeljeno »mešal«. Nasprotno, 
vse kar je v Stricih zapisal, ima svojo zvočno in pomensko sporočilno funk-
cijo, saj z jezikovnimi sredstvi vendarle ustvarjamo tudi zvočni govorni ritem, 
ki po določenih zakonih postaja melodija (kar vse je do nedavnega izkoriščala 
poezija). Kranjec je te »raznosistemske« jezikovne pojave znal »uglasiti«; 
kako ne, saj je bil vendarle tudi sam »mužikuš«. Trojna nadarjenost: glas-
bena, likovna in besednoumetniška (izpovedna in pripovedna) se je spojila 
v želji po prikazovanju pristne resničnosti in izvirne lepote, ki privlačita, 
osvajata in bogatita vsakega človeka. 
Kranjec je že kot sodelavec Klckljevili Novin,8 ko je do konca prve sve-
tovne vojne še pisal v domačem »poljanskem jeziku«, spoznal, da se je glaso-
slovni realizaciji prekmurske narečne govorice (bolje govoric, narečij) v pisni 
različici treba odpovedati." To spoznanje je ohranil tucii v Stricih. Prvi po-
goj za zagotovitev splošne knjižne razumljivosti je, da se tisti del narečnega 
8 Klekljeve Novine so izhajale od 1. 1913 do 1. 1941. Zanimivo je, da je v knjižnem 
jeziku Novin viden poskus zbliževanja z osrednjim knjižnim jezikom, ni pa se Klekelj 
mogel sprijazniti z opustitvijo tega zares zanimivega vzhodnoSlovenskega knjižnega 
jezikovnega sistema. Podobna različica jezika je v sodobnosti vzdrževana v cerkveni 
rabi še v Porabju (na skrajnem zahodu slovenskega ozemlja pa v glasilih Beneških 
Slovencev, v Novem Matajurju in verskem listu Dom, seveda na hcneškoslovenski 
narečni osnovi). 
• V Stricih piše, s kakšnimi problemi se je ob tem poskusu spoprijemal: »Z besedo 
'umrl' sem se študent, dokler sem še pisal v Kleklovo časopisje, tako rekoč 'namučil'. 
Pri fonetični pisavi, in ker 'u' spredaj izpuščaino, nisem vedel, kako naj besedo zu-
pišem, čeprav se tudi v našein dialektu r spreminja v samoglasnik, ali vsaj polglasnik. 
besedišča, ki je vsem Slovencem skupen, izogne v narečjih potrjeni razvojni 
raznolikosti in v knjižnem jeziku uveljavi enotno (etimološko ali zgodovinsko 
upravičeno) knjižno glasovno vrednost fonemov z ukinitvijo narečnih izgo-
vornih različic. Na ta edino sprejemljivi način, ki zagotavlja v slovenskem 
narečnem prostoru dovolj razvidno knjižnoglasoslovno jezikovno enotnost, po-
stopa tudi Kranjec. Narečno drugače razvite glasove, ki se po svojih »rezul-
tatih« zelo oddaljujejo od knjižnih ali tudi osrednjeslovenskih narečnih, na-
domešča ali substituira s knjižnimi glasovnimi vrednostmi (npr. knj. U : nar. 
U > i : *gostuvanje (po gostujem!) > gostüvanje > gostivanje; ljubljena to-
varišica (žena) > liblena tivarišica). Po narečnem glasoslovnem zakonu vsak 
dolgi u v prekmurščini prehaja v ü, vsak nepoudarjeni u preko ü v i. Ker 
knjižni jezik glasu ü nima, ga pisatelj nadomešča z najbližjim, z i-jem. Po-
dobno ravna v zvezi s substitucijo dolgega polglasnika (knjižnemu a < 5 : dan, 
ustreza narečni e: den, sneha, meša), kjer se narečni vrednosti fonema skoraj 
dosledno izogiblje. Prav tako po tem pravilu mora pisati za sonant Z > ol in ne 
narečnega u (goZčati > gučati = govoriti!). V vseh tovrstnih primerih uvaja 
knjižno pisavo (polžek, ne pužek, solza, ne suza/skuza) in tako »arhaizira« 
sodobno prekmursko govorico, kar posebej moti Prekmurce. Kranjec je dosle-
den; če se je odrekel diftongični pisavi dolgopoudarjenih samoglasnikov o, 
e, e (npr.: mleko: mlejko, тбгје: mourdje), se mora odreči tudi drugim glaso-
slovnim narečnim posebnostim. Le v posameznih primerih, v premem govoru, 
občasno zasledimo kak osamljen prekmurski glasoslovni pojav. Pogosteje Kra-
njec (le v govoru svojih oseb) ohranja narečno naglasno mesto posameznih 
besed, ki ga vedno posebej zaznamuje. Ohranja pa ga: bodisi kot ekspre-
sivno sredstvo (npr.: prókleti fačuk!) bodisi zaradi drugačnega naglasnega 
tipa narečne besede, ki bi v govoru učinkovala nenaravno, če bi njen naglas 
»poknjižil«, ali zaradi narečne besede, ki je samo prekmurska: 
1. Hodi ko kakšne cepe (264). Ne mati moja liblena, rajši počakaj (107). 
2. In po pśsiki (po p a š n i k u ) pojdi, sinek moj zlati (147). 
3. Vsaj čemčre ( s t r u p e ) vam izsesajo (69). Kam te pa vrag nese? (xxx). 
4. Pustite mi dečkara, še zóseb s temi Micikami (283). 
Le izjemno ohranja posamične glasoslovne narečne značilnosti v govorici 
svojih rojakov. Opozorim naj na naslednje posameznosti: 
1. Bolje je, ko da se popeljejo na gostivanje. 
2. Zbogom ti jälen žitek, bog vzeme ( v z a m e ! ) dušico, ki jo angelci do nebes 
lepo očistijo vse poljanske piskovine, telo pa ide v grob, stara Fujs: prah in pepel — 
človek je zemlja, poljanska črna ilovica (155). 
Z izrazitejšimi, raznovrstnimi jezikovnimi dialektizmi Kranjec v danem 
primeru karakterizira govor zdravnika, ki je Madžar in govori narečje le 
napol. 
Saj sem se tudi besedi 'veri' najrajši i z o g n i l , ravno tako besedi 'drl mro, cvro, 
dro' so bile čudne popačenke, ki so mi dokončno povedale, da je naše narečje pač 
samo narečje in da s fonetično pisavo stvari ni lahko rešiti, celo da jih ni moč 
rešiti« (455). 
Tako stališče je pisatelj ohranil tudi v Stricih, kjer le izjemno zasledimo posa-
mične narečne glasoslovne značilnosti v zleksikaliziranih primerih (eti poesivle — 
e-tü = tu počiva; nemreš nika — nič ne moreš; zdenček — studenček). 
3. Vaš Lojz je golčal (narečni izgovor: gučo = g o v o r i l ! ) , da bomo poslej vsi 
enaki (219). 
4. Nu — in tako ima nekaj angelcoo ( o p u s t i t e v p r e g l a s a ; 217). 
5. Saj nas še vrže na vulico ( u l i c o , n a r e č n i p r o t e t i č n i v ; 127). 
Tak postopek je značilen tudi za oblikoslovno ravnino (za sklanjatvene, 
spregatvene in stopnjevalne morfeme). Tiste oblikoslovne razlike, ki so v nareč-
nem sistemu le glasoslovno pogojene ukinja ter pristaja na knjižne možnosti; 
v primerih pa, kjer gre za analogične ali globlje oblikoslovne razlike, ohranja 
narečne rezultate razvoja. Na oblikoslovni ravnini so zelo opazne naslednje 
kategorije: končnica m. spola v nom. pl. (npr.: siromacje, klantošje, žandaru-
ške), opuščanje -s- osnov pri sam. sr. spola (npr. telo — tela : telesa), pridev-
niška in prislovna stopnjevalna obrazila (npr. vekši — večji, boljgše — bolje), 
glagolska spregatev po glagolski vrsti V / 2 (Npr. si popevljem: popevain; se 
premetavlje: premetava; šivi je jo: šivajo). Zasledimo tudi osamljene primere 
z glagolsko pripono; -no- : -ni- (nagnoti — nagniti) in seveda pogostejšo rabo 
ponavljalnih glagolov (ogrizujejo ljudi — obrekujejo, šege odmirajo, pošockati 
se itd.); oziralni zaimki so nadomeščeni z nedoločnimi, ki se tudi ohranjajo 
v narečni obliki (nekši — neki; nikak — nikakršen; nikše — noben, itd.) ter 
v ustreznem sobesedilu kontrahirane oblike svojilnih zaimkov (npr. Ko je bog 
naposled le poklical k sebi >svóga robai starega Fujsa, 94) in podobno. 
Navajam nekaj značilnejših primerov v sobesedilu, iz katerega je razvidno, 
da gre za premi govor z nekaterimi »poknjiženimi« prekmurskimi oblikami: 
1. Mi siromacje pa — smo robi gospodi (229). 
2. Potlej pa so naju napadli nekši klantošje, lajkošje, s koli po nama. (151); Vidiš 
— to bi ti rad povedal — naši možacje, ki kaj pomenijo v v a s i . . . zgolčavajo, da bi 
tudi pri nas pozidali cerkev (278). 
3. Gospodne, smiluj se grešne dušice našega Picka Marka — vražje pa se bodo 
trgali za grešno dušico (446). 
4. Góspodne, zgledni se na našo tetico in smiluj se je, ko pride k tebe v sveta 
nebesa (428). 
Z a d n j a d v a p r i m e r a p o s n e m a t a z n a č i l n e a r h a i č n e o b r e d -
ne o b r a z c e p r e k m u r s k e g a b o g o s l u ž n e g a ( k n j i ž n e g a ) j e z i k a . 
5. Ne, mati moja liblena, rajši ( r a j e ) počakajva, lehko (lahko) se zglasi ( o g l a -
s i) kakšen lehkejši ( l a ž j i ) pojbär ( f a n t ) . . . Pa si ga sama poišči . . . Tisti, ki ne 
bo imel strehe nad glavo in nič zemlje, bo lehkejši. To pa bo ded iz prosa (107). 
6. Tam raste preslica, ki je najbogljša krma ( seno) za kobile (241). 
7. Čim lepša je, rajši (raje) se (šatan) skrije vanjo (v žensko) . . . ker vsi vemo. 
da nas lepa najprvlč ( n a j p r e j ) zapelje (270). 
8. Nič, oča ( o č e ! ) so za dobro glavo vekši ( v e č j i ) od mene (kot j a z ) pa jim 
napravimo drevo ( k r s t o , t r u g o) za dve glavi dolgše ( d a l j š e ; 80). 
9. Najprvle pa bom poklical pred sodni stol tvöga (tvojega) bratranca, flav-
taša in šokca, moža istega imena. Amen (450). 
10. Saj se lehko od svetih reči (o s v e t i h r e č e h ! ) pogoJčavljeva ( p o g o v a r -
j a v a ) . . . Joj Gospon, usmilite se me, uboge ženske, zaprosi ona (282). 
11. Dajde, picek zlati, moj golobek, da zapopevljeva katero iz tiste knjige. Tn že 
zaspevljeva ne le eno, kar več (177). 
12. To se vam davlje ( d a j e ) na znanje, da se bo delila zemlja (značilno prek-
mursko kniižno izražanje pasiva; 146). 
13. Lajkoš pr"' " 0 1 1 ' ' ' ' " ( z a p r l i ) !« Nakar se obrne 
kača je mene obnorila de sim jeila; 225). 
Kranjec se dialcktizmom v večji meri prepušča šele v besedišču, v območju 
besedotvorja in to iz utemeljenih razlogov. Ob knjižnih izrazih, ki v Prek-
k našemu očetu znórilt (zapeljal; Trubar: ta 
murju niso v rabi, uvaja »kontaktne sinonime« (gozd — log, obljuba — obet, 
duša — dušica itd.), ki jih glasoslovno poknjiži, v sobesedilo pa skladno z vse-
bino uvaja ustaljeno živo metaforiko in frazeologijo, razbremenjeno vsakršne 
subjektivistične stilistične »ocvetličenosti« knjižnega izvora. 
Tudi to je povsem v skladu z načeli slovenskega knjižnega jezika, saj je 
leksikalni sistem — ta neprestano se dopolnjujoči, poimenovalni pol jezika 
— odprt. Če lahko sprejema izposojenke in tujke iz tolikih jezikov, zakaj 
ne bi mogel sprejeti izvirno slovenskih besed, izvirnih besedotvornih vzorcev, 
ki sprejemniku že po svoji oblikovnopomenski zgradbi omogočajo boljšo, 
natančnejšo pomensko prepoznavnost, razumljivost kot katera koli tuja bese-
da?! (Npr.: oslek — osel/osliček; mladoženec — ženin; nemdk < nemi — 
tepec; huncut, lajkoš, klantoš; gaunar, fušar, zigmar, furman, frištek, itd.). 
Naglasiti je treba, da gre v danem primeru za visoko razvit, oblikovno in po-
mensko izoblikovan, v vseh besedotvornih pomenskih kategorijah posameznih 
besednih vrst v marsičem svojski panonski besedotvorno-leksikalni sistem, 
v katerem zasledimo drugim Slovencem že neznane »žive arhaizme«, besede, ki 
jih poznamo iz Brižinskih spomenikov ali tudi le iz jezika slovenskih prote-
stantov v 16. stoletju. Te »prednosti« panonskega besedišča (neizpeljanega in 
mlajšega, izpeljanega) Kranjec ob knjižnem besedišču premišljeno in stili-
stično učinkovito izkorišča. 
V Stricih nas preseneča vrsta besed, znanih iz jezika protestantov, ki kas-
neje (v 18. stoletju) izginejo iz knjižnega jezika (npr.: biti za tepsti; kula — 
kola — voz; srd, srdit — jeza, jezen; obnoriti — zapeljati), kar ne more biti 
le osamljen slučaj. Iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika vemo, da so 
protestantski pisci narečne razlike prepoznavali, dojemali predvsem v bese-
dišču jezika. Trubar10 sam naglaša, da »drigači govore z dostimi besedami 
Krajnci, drigači Korošci, drigači Štejerji inu Dolenci tar Bezjaki, drigači Kra-
šovci inu Istrijani, drigači Krovati.« Vprašanje je, kako te Trubarjeve pri-
pombe razumeti. Bržčas gre v prvi vrsti za besedotvorno-leksikalne narečne 
posebnosti, saj v glasoslovnem pogledu skupno slovensko besedišče le še ni bilo 
v tem času tako razdvojeno v glasoslovne različice kot je danes. Domnevamo, 
da glasoslovne razlike v razvoju dolgopoudarjenega vokalizma, ki so ne-
dvomno že obstajale v »deželnih jezikih« ali narečnih skupinah v 16. stoletju11 
(npr. lejp : ljęp; nilejku : mljęko; bug : bog; kust : kost; müja : muja; 
müha : muha; dan : den; mah : meh; dauri : duri : dveri; lan : len itd.), niso 
preprečevale sporazumevanja v sicer skupnem, enako tvorjenem in pomensko 
enako motiviranem besedišču, podedovanem pravzaprav še iz praslovanske 
rodovne skupnosti. V mlajši dobi (po 13.—14. stoletju), ko se je slovensko jezi-
kovno ozemlje iz administrativnih razlogov začelo drobiti (cerkvena in fev-
dalna posest ter pripadnost določenim središčem) pa so se, skladno z drugimi 
jezikovnimi razvojnimi pojavi, začeli različno razvijati (tudi glede na etno-
loško-geografske posebnosti pokrajine spreminjati) leksikalni narečni sistemi. 
Te sporazumevalne pregrade, ki so nastajale v besedišču zaradi starejših ali 
mlajših, lokalnih razvojev, so slovenski pa tudi hrvaški protestantski pisci 
10 P. Trubar, Ta evangeli svetiga Matevža, zdai pervič vta Slovenski Iezig pre-
obernen. Tübingen 1555. 
11 Glej o tem relativno kronologijo o glasoslovni členitvi v slovenskih narečjih. 
T. Logar, Slovenska narečja in Pregled zgodovine slovenskega jezika. SSJLK IZ, 
Ljubljana 1974, 91—105. 
(očitno pa je bila to tudi že starejša praksa v bogoslužju) odpravljali na ta 
način, da so v sobesedilu nizali kontaktne narečne sinonime, kar je obenem 
okrepilo razumljivost in stilistično učinkovitost sporočila. Ta postopek naj 
ponazorimo s tipičnim, starinskim pogrebnim obrednim obrazcem: »Bog mu 
daj večni mir in pokoj!* Zakaj mir in pokoj, saj to pomeni vendar bolj ali 
manj isto?! Isti sinonimni niz zasledimo tudi v narodnih pesmih (npr.: >Nimam 
mira, ne pokoja, dokler nisi čisto moja . . . « ) . Če vsak izmed nas pobrska po 
svojem narečnem besedišču, lahko ugotovi, da v svojem »privatnem« govornem 
sistemu obeh besed nima. Raba in živost teh dveh in drugih sinonimov se 
pokriva z izogloso razvoja dolgega e (jata) (tako sklepamo na podlagi sicer še 
pomanjkljivega narečnega gradiva). Področje z diftongično vrednostjo ei ima 
(pretežno) mir, področje z vrednostjo ję — pokoj. V knjižnem jeziku obstaja 
sinonimna veriga za en designat, npr. za gozd : gozd, hosta, loža, les, log, gaj 
bošk, bor. Vsi ti pomensko ohlapni sinonimi (vrste gozda v slovenskih pokra-
jinah so tudi različne, torej ne gre za povsem isti designat) so narečno dolo-
čeni, zdaleč ne vsi v vseh narečjih znani, kaj šele rabljeni (Npr. dolenjsko — 
hosta, rovtarsko — gozd, gorenjsko-štajersko — gos a < gošča, belokranjsko — 
loža, primorsko — bošk, prekmursko — gaj, koroško — les, itd.)! 
Tako je npr. precejšen odstotek knjižnih sinonimov narečnega izvora. Prav 
panonska, izvirnoslovenska leksika pa je vse do konca 18. stoletja v razvoju 
sodobnega slovenskega knjižnega besedišča odigrala pomembno vlogo. Z iz-
virnimi slovenskimi besedami panonskega narečnega izvora so bile nadome-
ščene številne nemške popačenke, značilne za osrednji slovenski knjižni jezik 
vse od 16. stoletja.12 Ustalili sc niso tisti panonizmi, za katere so v osrednjem 
narečnem prostoru obstajali ustrezni izvirni slovenski izrazi (npr.: drob — 
utroba, praznik — svetek, deska — blanja, obljuba — obet/obečanje, vprašati, 
pitati, reč — stvar, beseda — reč, istina — resnica, otroci — deca, itd.). 
Ponovni dotok panonskega besedišča v slovenski knjižni jezik prve polovice 
19. stoletja se je po Slomškovi smrti prekinil; zaznaven je zlasti v njegovih 
spisih13 in v Drobtinicah. 
Ko je O. Zupančič ob izidu Kranjčeve Rapsodije nepoznane zemlje (So-
dobnost 1934) prvič obiskal Prekmurje,14 je tu prepoznal rodni Beli krajini 
sorodno, bogato, izvirno, osrednjemu slovenskemu kulturnemu in narečnemu 
prostoru deloma neznano slovensko besedišče (arhaično in besedotvorno izpe-
ljano). Prizadela ga je še nepremagana ozkost, vzvišenost gledanja s središča 
na jezikovno »obrobje«. Zapisal je takole: 
" Izvirne slovenske sopomenke za kranjske in koroške popačenke nemškega iz-
vora zasledimo že v Registru Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Po dialektalnem izvoru 
so »Slovenske, Bezjačke«, torej panonske: npr. Arzat — Vra'zli, Likar; Tranzha — 
Tammniza, Vusa (voza); Ajd — Pogan; Buqve — Knyge; Far — Pop; Gaffa — Vliza; 
Kelder — Klet. 
13 Л. M. Slomšek, llrana evangelskih naukov I—III 1852 (2. izd.); Blaže ino Nežica 
v ncdclski šoli. Celje 1848 (2. izd.); Drobtinice (1846—7 pod njegovim uredništvom, 
nato do leta 1899 pod drugimi uredništvi). V »vadnici« zu nedeljske šole je uveljavljal 
npr. naslednje panonske besede: blagoslov, venec (krancel), kupica (glaž), dete (otrok), 
kola (voz), vraštvo (arcnija), številka (cifra), kinč (šac), jezero (taužent), krčma (ošta-
rija, taberna), zrak (luft), troha (malo), glad (lakota), golt (grlo), log (gozd), obed 
(kosilo), pertič (rjuha), slaviček, gizdav, žinetno, itd. 
14 Glej o tem objavo do zdaj neznanega Zupančičevega članka o Prekmurju. J. 
Mahnič, Pesnikov obisk pri Mišku Krunjcu. Književni listi, Delo 23. IX. 1983, 8—9. 
»Povprečni Ljubljančan je tako zaverovan v gorenjsko stran in planine, da se mu 
slovenstvo veže skoraj samo z goro in dolino, z irhastiini hlačami in čevlji na kveder. 
Tu, sredi široko razprte ravni, ako ne v Beli krajini, ti pokažejo gole oči, ako znajo 
gledati, kako ozka je formula: »Slovenski kmet je sorodnejši bavarskemu in furlan-
skemu kot pa hrvaškemu in srbskemu.« Ta krilatica, pa naj bi jo izreklo deset Can-
karjev, ni obletela vse Slovenije. S površnim pogledom je ošinila severni in zahodni 
rob, pustila pa je vnemar jug in vzhod. Naša domovina, je hvala Bogu, širša, odprta 
in zvezana s svetom na vse strani. S a m o p r e g l e d a n a š e n i , n i t i o n a , 
m a l a . Nikar je še bolj ne ožimo s preziranjem dejstev, ki so razgrnjena po nji in 
nas bodo nemilo trčila, ako se o pravem času ne razgledamo po njih.15 
Pa tudi obratno je bilo — in je res! Osrednje knjižno besedišče (narečno 
ni dovolj raziskano, ni natančno inventarizirano) tudi panonskemu Slovencu 
za časa Stricev (to je, do konca prve svetovne vojne, dokler je bilo Prekmurje 
»ogrsko«, odrezano od slovenskega etničnega dela in kulturnega prostora) ni 
bilo lahko razumljivo, saj se razlikuje od njega razen po drugačni glasoslovni 
realizaciji skupnega besedišča (npr.: dežela — držela; ulica — viilica; dolg 
— dugi; vojna — bojna; duri — dveri; snaha — sneha; Jezus — Jezuš; 
smrten — smrtelni) tudi po številnih besedotvornih vzorcih vseh pregibnih be-
sednih vrst, zlasti pa po izboru in razvrstitvi besedotvornih obrazil (npr.: 
trata — tratina; duša — dušica; teta — tetica; bogataš — bogateč; sirota — 
sirotika; — osel — osle k; kupa — kupica; črna — črlena; siromašna — siro-
maška; pravoslavna — pravoslavska; poklati — spoklati; peti/pevati — zaspe-
olje; zazaoati; pogolčavati, itd.), predvsem pa po drugačnih poimenovalnih 
motivacijah designatov za izvirne izpeljanke in delno drugačni pomenski vred-
nosti skupnih slovenskih besed (npr.: praznik — svetek; kolovoz — kolnik; 
smetana — vrhnje; življenje — žitek; fant — deček; dečker; pob — pojbar; 
mladenič — mladenec; dekle, punca — deklička, deklina; otroci — deca; ječa 
— Doza; klobuk — krajenščak; tovarišica — tivarišica (žena); rjuha — prtič; 
drevo — drevo (krsta), po tujkah, popačenkah (fajmošter — plebanuš, pop; 
škof — pišpek; kanžor; lajkoš; klantoš itd.) in osrednjemu prostoru neznanih 
arhaizmih (npr.: prihodnji — prišestni; vedno, večno — nävek; streha — 
krov; odvraten — mrzek; dnina(r) — težak; suženj, sluga — rob; hudič — 
vrag; obljuba — obet; pisker — lonec; strup — čemer; obhajilo — pričešča-
vanje; sedmina — kermina; rožni venec — čislo itd.). 
Kranjec pravi, kako težko razumljivi so bili dopisi, ki jih je v prekmursko 
»močvaroc, v Poljane, pošiljala nova »jugoslavska vlastc 
15 Študij slovenske zgodovinske in diulektalne leksike že zdaj do neke mere po-
trjuje to Zupančičevo opažanje. V besedišču Dalmatinove Biblije je izpričan zavestni 
ozir na slovenski (narečni) vzhod, očividna pa je vse do Stricev tudi določena stopnja 
ujemalnosti v rabi leksike pri protestantih v 16. stoletju ter v sodobni živi prek-
murski narečni govorici. Najbrž ni samo slučaj, če pri Dalmatinu in Kranjcu zasle-
dimo za knjižne nesede: voz — kula, kola; jeza — srd, srdit; obraz — obličje; ilovka 
— ilovica, ilo; hlače — brigeše; tepsti — biti, iste izraze. Tudi rabu leksema »ljudski« 
v pomenu »tuj«, ki je še v sodobnosti živa v Prekmurju, Beli krajini in južnonotranj-
skih govorih, priča za zanimivo smer izoleks, ki se kot vse kaže, pokrivajo z izo-
gloso razvoja dolgega e-ta. Ta v sodobnosti slovensko jezikovno ozemlje razpolavlja 
po diagonali, jugozahod—severovzhod (od Trsta južno od Ljubljane do Prekmurja 
zasledujemo refleks ej mleiku/mlajko, v drugem pasu pa ję: inljeko). Ze Miklošič je 
menil, da ta izoglosa (tipološko) ponazarja najstarejšo slovensko prostorsko narečno 
cepitev v dve polovici, ki sta kljub kasnejšim številnim skupnim spremembam ven-
darle morali ohraniti nekatere starejše tipološke razlike. Zdi se, da jih bo mogoče 
zaslediti tudi v razlikovalni dialektalni leksiki omenjenih področij. 
»Dajde (pravi rihtar Kotnjek »biričuc Mišku), prečita j mi tole, so samo nekše 
kvake. Nekše 'basede' (prekmursko : reč!) 'saveda', 'šicer' (bere po madžarskem črko-
pisu!) . . . Znašli smo se v pragozdu samih novih besed, ki jih z Zidinskim stricem 
(to je — s sosedom!) nisva našla ne v Kalendarju, ne v Novinah.18 Zobstonj nam pra-
vijo, da smo Slovenci, za kar se tudi sami imamo, ko pa že navadnega dopisa z gla-
varstva (uradovalna knjižna jezikovna zvrst je spričo terminologije in določenih 
skladenjskih vzorcev zelo »papirnata«!) z našim rihtarjem vred ne razumeva. Bore 
malo mi pomaga, da spet hodim v šolo, saj tudi slovenskega berila ne razumemo. 
Učitelj Klanjšček nam mora vse posebej pojasniti« (236). 
Tako je bilo stanje glede besedotvorno-leksikalnih razlik osrednjega in 
vzbodnoslovenskega narečnega ter knjižnega prostora ob koncu prve svetovne 
vojne (bojne!). In kako naj bi Strici pripovedovali o svojem rodu, o svojem 
življenju, kako naj bi govorili in se duhovito šalili med seboj, (se) zmerjali 
in veselili, si izražali medsebojno naklonjenost in ogorčenje z besedami, ki jih 
niso poznali, niti razumeli!? Zato je pisatelj večino besedotvornih in leksikal-
nili dialektizmov — panonizmov osredotočil na dialog, na premi in »pol-
premi« govor, na razmišljajoča dopolnila, v katerih se sam s svojo pokrajino 
in svojimi junaki istoveti, čuti z njimi eno. V refleksivnih, kritičnih pojasnilih 
in razglabljanjih, ko gleda na svoj »čarni svet« od zunaj, z distanco izobražen-
ca, pa vztraja pri knjižnem besedišču, ki ga glede na zvočno in pomensko pre-
mišljeno sporočilo stavka — povedi, stilistično učinkovito izmenjava z nareč-
nimi kontaktnimi sinonimi. 
Ta njegov postopek želim ponazoriti ob značilnih, tipičnih primerih (npr.: 
oblast — olast, močvirje — močoara, življenje — žitek, praznik — soetek, 
vojna — bojna, dežela — držela). 
1. Prekmurje se je spremenilo, pa me mika. da vidim to in ono. Amerika to ni, 
dete drago, čeprav ni več takšna močvara, kot je bilo nekoč (425). 
2. »Molila bom,« mi obljublja s težkim nadihom, »da ti bog da pravo p a m e t . . . 
zase pa, da mi bog podari še nekaj let življenja, ker bi te rada videla pred oltarjem 
in rada bi te slišala, kako nas boš znal tolažiti, nas v tej naši močvari.* Ni rekla 
v 'solzni dolini', naše močvirje in naša zamočoirjenost sta hujši (273). 
2. In močvirje je odločilo: duhovnik, pop ... lahko bi bilo reklo zdravnik. Pač 
nekaj, kar je najbrž tudi potrebno. Toda zdravnik pride v poštev samo pri bogatih, 
popa pa potrebuje vsak človek, ker vsakdo ima dušico, ki si jo mora reševati za bla-
ženo večno življenje (263). 
3. Miškec — zapomni si: grof in Žid, oba sta vlast (223). 
4. Siromak ( r e v e ž ! ) zares ne potrebuje nikakoršne vlasli, gospoda pa dva dni 
ne more živeti brez nje (219). 
5. Pa smo izbrali tega strica Kotnjeka (za ž u p a n a ) . Čast je le čast, oblast pa 
tudi nekaj pomeni in naj bo to samo v taki zapostavljeni močvirski vasi, kot je to naša 
Poljana (236). 
6. Vsak človek ima dvojni žitek, kakor tudi ima vsak človek dve, vsaj dve obleki: 
eno za delo, drugo za svetek, nekateri pa imajo celo več o b l e k . . . Kaj naj bi to po-
menilo, da imajo tudi več življenj? (425). ' 
7. tSvetešnje ( p r a z n i č n o ) se mi ( e t i č n i d a t i v !) obleci, da ne boš kot 
kakšna sirot ika ( r e v i c a ) « , je zapovedal ( s t a r i F u j s) hčeri, ki ni vedela, kuj oče 
nakleplje (n a m e r a v a), čeprav ni verjela v kuj dobrega (12). 
8. Markca je ujela pri prvem oknu. Opazil je sicer, da se mu bliža neka tenja, a ga 
je že mati oplazila po plečih tako močno, da se je kar sesedel. . . Tudi Števek je opazil 
10 Kako vužnu pripomba za slovenskega dialektologa; posebej še glede na ome-
njeno domnevo o delni »dvojnosti« prvotnega slovenskega leksikalnega sistema, ki 
se ujema z izogloso razvoja za dolgopoudarjeni e v slovenskih narečnih skupinah 
(v knjižnem jeziku je ta značilnost zaradi prevzema besed iz osrednjih narečnih sku-
pin zabrisana). 
neko tenjo, a že je tudi njega mati tako nepričakovano oplazila po plečih, da niti 
odskočiti ni mogel, temveč se je še ta kar sesedel (129). 
Ob zadnjem primeru opozarjam na značilno variantno ponovitev skla-
denjskih vzorcev, ki seveda izražajo ponovitev enakega dejanja. 
Zvočni ritem povedi v umetnostnem sporočilu poleg prozodičnih sredstev 
besede (vokalna kvaliteta in kvantiteta, naglasno mesto, intonacijska opozi-
cija) določajo skladenjski vzorci, gramatično (logično) in stilistično (pomensko) 
oblikovani besedni red, kar vse je v slovenskem knjižnem jeziku že dobrih 
sto let uspešno normirano; te zakonitosti pa so značilne tudi za narečne 
skladenjske sisteme, ki jih še vse premalo poznamo. Na vse to je bil Kranjec 
pri oblikovanju stavčne zgradbe izredno pozoren. Ob že omenjenih pogojih 
se je po potrebi bližal skladenjskim značilnostim panonskega narečnega pro-
stora, znanim tudi iz knjižne prekmurščine. Vendar je v tem pogledu umer-
jen. Uvaja kratke proste stavke; ko gre za načelne izjave, niza dolge, s po-
novljenimi skladenjskimi vzorci prepletene povedi, cele zgodbe. Členitvi 
po aktualnosti podreja pogovorni besedni red; neopazno uvaja narečne pred-
ložne zveze, narečno glagolsko valenco, delno drugačna vezniška sredstva ter 
od sodobne knjižne norme odstopajoča govorna narečna pravila vezave pri-
rednih in podrednih stavčnih razmerij. Opazna je neknjižna stava oziroma 
razvrstitev naslonk, česar žal ne bo mogoče z gradivom v potrebnem obsegu 
ponazoriti. Oglejmo si samo nekatere tipične značilnosti te vrste: 
1. Bobnal sem že za konec bojne (ob k o n c u ) , bobnal za boljševizma, revolucije 
pač ni bilo treba razglašati, je bilo pa po njej (po njej ali zaradi nje!) mnogo stvari 
(235). 
2. Če si še tako pameten, moraš moliti k svetemu duhu in se z njim za vsako stvar 
posvetovati (o v s a k i s t v a r i ) . . . Vedno lepo po krščansko pravimo: Z boga 
pomočjo (z b o ž j o p o m o č j o ; 198). 
3. Do nas (k n a m ) je prišel en glas, da pri tej hiši imajo mladenko (r i m a n i 
o b r e d n i o b r a z e c p r i o g l e d i h ; k a ž e n a a r h a i č n o s t a l i s t i l n o 
f u n k c i j o p r e d l o ž n e z v e z e ! ) . 
4. To noč se je do obupa ( o b u p n o ) razjokala (122). 
5. To mi je nocoj sporočil sam naš góspodnji bog (nebeški bog — z 1 e k s i k a 1 i -
z i r a n a z v e z a , p r e v z e t a n e d v o m n o i z c e r k v e n e r a b e ) po svojem 
angelu Gabrijelu, ki ga ima za take posle, ker najhitreje leti (450). 
Zanimivi so primeri, ki ponazarjajo pisateljeve poskuse, da bi ujel izvirni 
skladenjski način pripovedovanja ter ga uskladil s knjižno logiko skladenjskih 
razmerij, čeprav ne po ustaljenih oblikovnih skladenjskih pisnih pravilih. 
1. Vodo gre jem na pečki, bistro sem prinesel iz zdenčka (studencka) . . . V eni ročki 
sem pustil mrzlo, v eni (v d r u g i !) pa mora biti topla, da izpareva (50). 
2. Domači so jima povedali, da že od včeraj ne 've zase', da je bil kar naprej 
'v tamli' ( n e z a v e s t i ) , z daj pa da se je zavedel, 'ker pred smrtjo vsakdo pride 
k sebi' (478). 
3. Do popa ne smemo biti grdi. Četudi ga kdo ne mara, spoštuje ga lahko. Ker to 
vemo vsi: če kdo od oseh (izmed vseh) ljudi v fari takoj po smrti postane svet, je to 
lahko samo pop, ki ( k e r ) vsak dan sprejme k sebi ( v a s e ) bogeca (81). 
4. Pa nam sosed Mihal že pripoveduje, da je služil vojsko v Črni gori, prav poleg 
morja (ob m o r j u ) , ki je tuko široko, da ne vidiš čezenj. Driela pa da ni črna, 
le vsa je gorata — samo kamenje in skale (208). 
5. »Seme sem nama prinesel,« pravi sosed. »Ga bova na sprotoletje sama zasejala, 
soóga, Miška t (212). 
6. Pa smo mislili, da je Žid ,samo trgovec in nam dober sosed ( n a š !). Pa nam je 
pokazal, da je tudi vlast, in povem ti, Miškec, kjer je Žid, vlast pa naj bo takšna ali 
drugačna, ni daleč. On od vlasti nikdar ne odide predaleč (223). 
Zanimivo, da prekmurskega tipa negacije ne uvaja. Samo madžarskemu 
zdravniku, ki z madžarščino meša popačeno prekmursko narečno govorico, 
(knjižne prekmurščine ne zna!) jo položi na jezik: 
»Hala ( h v a l a ! ) Istennek (bogu),« je rekel staremu Fujsu, ki je sedel na klopi 
pri peči. >Rane nej smrtelne ( n i s o s m r t n e ) , Fujs biči, nihče ne bo umrla. Jaz 
lepo zašila, vi pa potlej mazala zjutraj. Popoldne jaz pogledala, če Fujsi ne mrli... 
Az ördög jöl dolgozot — ta vaša Ivan dobro delala, mesarski način, na srečo krvavice 
ne prerezala, drelc se ne razlejala po blekih« (73). 
Skladenjski knjižni sistem pa Kranjec ob omenjenih narečnih tendencah 
funkcionalno izpopolnjuje še z nekaterimi knjižnimi prekmurskimi skladenj-
skimi posebnostmi. Med temi naj opozorim na deležniške konstrukcije kot 
tipično knjižno, iz starocerkvenoslovenščine izvirajočo skladenjsko kategorijo, 
ki se je v jeziku utrdila kot kalk preko grščine.17 Vendar kot funkcionalni 
skladenjski zgoščevalec omogoča krajšo, ritmiki povedi ustreznejšo shemo, 
spričo svoje neživosti pa nas oddaljuje od sedanjosti in tako močneje opozarja 
ne neponovljivo preteklost. 
1. Stari Fujs je sedel na klopi pri peči kakor vedno, opirajoč se na svojo grčavko 
(80). 
2. Nakar je vračajoč se v delavnico mati z zadoščenjem rekla: »Zdaj pa, šmlkljav-
ca, lahko zijata skoz okno, če bosta kaj videla, cigana, lajkoša, tepeša« (129). 
3. Iz te zavzetosti so lahko padali nazaj v svojo poljansko vsakdnjost, v svojo 
pickovsko revščino. So se pa, vračajoč se, s culami na komolcih, s težkimi instrumenti 
na plečih predajali norim sanjam (462). 
4. Nato me pohvali, rekši mi: »Dobro bereš, detece drago. Lahko bi kaj bilo ( b i l o 
k a j ! ) iz tebe, če ne bi bil tako siromaški< (202). 
5. »Kaj pa naj kadim — steri?« Zamisli se, rekši mi nato: »Čudno, koliko vrst 
trave je bog ustvaril, tobaku podobne pa nobene več. Vse so kisele ali bridke ( g r e n -
ke), ne pomiri pa te (te p a l ) nobena« (199). 
6. »Z mize pa le spravi bogeca s svečami vred.« Nato je dodal odločno, rekši ji: 
»Ne maram že umreti, da veš« (83). 
7. Zjutraj pa je v godno ( z g o d a j ) vstala rekši mi: »zanetim ogenj v peči. Ti še 
leži — počakaj, nam bom skuhula koprekovega čaja« (138). 
8. Ravno poleg poti (ob p o t i ) pa ko zanalašč stoji star, debel jesen, ki ga je 
naš dedek ( s t a r i o č e ) skrbno čuval rekši da bo za nova kolu (voz) , ali bodi že 
karkoli takega pri hiši, kar je najboljše iz jesenovine (147). 
Med skladenjskimi stilističnimi sredstvi izjemno izstopajo posamične, iz 
govorjenega, pa tudi knjižnega obrednega prekmurskega jezika prevzete no-
minalne zveze s pogostejšim stilističnim besednim redom in ustreznim iz-
borom stilno privzdignjenega ali pogovorno slabšalnega besedja. Gre za zlek-
sikalizirane, avtomatizirane ljubkovalne in zmerjalne vzdevke, frazeologeme, 
17 Deležniške konstrukcije so se tudi v osrednjem slovenskem knjižnem jeziku 
(npr. v Ravnikarjevih Zgodbah svetiga pisma zu mlade ljudi, 1815—17), ponovno za-
čele širiti, uveljavljati pod vplivom starocerkvenoslovanščine in Kiizmičevega jezika; 
torej tudi kot značilnost vznodnoslovcnske knjižne tradicije. Knjižna norma jih je 
dejansko priporočala do Breznikove Slovenske slovnice (1916). V zvezi s Kranjčevo 
rabo teh konstrukcij so vidne tudi druge razlike v rabi časovnih oblik (npr. raz-
vrstitev pripovednega sedanjiku in predpretekliku). 
ki tudi na glasoslovno-oblikoslovni ravnini ohranjajo več narečnih značilnosti. 
Ta skladenjski stilistični vzorec je izredno star; potrjen je že v Brižinskih 
spomenikih, v ljudski pesmi, v veliki meri pa je izpričana kontinuiteta tega 
pojava iz knjižne pradavnine v panonski narečni skupini, kar s tako pogosto 
rabo potrjujejo prav Strici. 
1. Le kaj mi boš napoti, braček ( b r a t e c ) libleni, pišče zlato (511). 
2. »Ti moj Jezusek libleni]« vzklikne tetica osuplo, žalostno. »Se zdaj mu, tepešu, 
kanžoru, hodijo po mislih dekličke« (415). 
3. »Vidiš, takšen je bil!c de žalostno tetica. »Jaz pa sirotika, sinička drobna... 
čakala sem svojega golobeka vsa leta zvesto*. (415). 
4. Daj mi 'kovački nož', da mu razparam blek, dedu plesnivemu, razbojniku. Ti 
pa njo, potepinko, vrzi na gnoj, kamor kusa spada! (14). 
5. Pfokleti kanžor, lajkoš, ščančavi, klantoš, huncut — te bom z motiko, da boš 
takoj mrtev, pa te mrtvega zataknem za grm, da te ne bo treba pokopavati (14). 
6. Bo tebe tudi vrag jemal, ( h u d i č a n e p o z n a j o ! ) lagoš, ki nisi hotel, da 
bi bil janko popovsko oblekel, pa mene strica svoga lepo posprevodil na zadnji poti, 
malo več pomolil za mojo dušico. 
7. Eti pocsivle Fujsov Picko Štefan... Rod jeni leta Gospodnjega 1811, v m r o pa 
leta 1891. Naj pocsivle v miri — Amen (91). 
8. Gospodnji bog, ki vladaš na nebu in na zemlji, spomni se svoje róbinje Filipove 
Mankice (267). 
V sobesedilu Stricev zasledimo v dialogih tudi posamične narečne frazeolo-
geme, ki imajo v osrednjem jeziku drugačne ustreznike ter metafore, izhaja-
joče iz opazovanja in posplošitev zakonitosti vsakdanjega izkustvenega življe-
nja v stiku s prirodnimi pojavi, kar stopnjuje prepričljivost sporočila. Prav 
tako tudi vikanje in onikanje, tedaj še ohranjena vzorca vljudnostnega izra-
žanja in spoštljivega odnosa do starejših ali predpostavljenih v ljudski go-
vorici nasploh: 
1. »Ni še sčista mrtev,« je menil Filip. »Ga bom moral še. Je ko kača trdega žitka: 
pokeč sonce ne zaide, bo še mrtva migala z repom« (44). 
2. »Mislim da mu je sedaj dovolj,« je menil Filip, in pustila sta Andraža ležati 
'v mrtvo ime' kakor pravimo, sama pa sta se spravila nad ž g a n j i c o , ko po 
težkem delu« (98). 
3. »Tak tako si šel ven 'za svoga posla' (na s t r a n ) Matjaž?« je rekla z zadržano 
jezo Filipova (110). 
4. Noč se je sprevrgla prek polnoči in opazil sem, da se ljudem povešajo veke od 
sna ( z a s p a n o s t i ) , zdenali so že vsi po vrsti, celo Bara, jaz pa namesto da bi bil 
spregovoril, po kaj sem prišel, sem le visel z očmi na Bari ko sonce na sončnici, pa se 
mi je čedalje bolj priraščala k srcu (136). 
5. iPlebanuš pridejo,< je še kar mirno odvrnila Manka, ki si je kot hči ( h č e r k a ) 
še največ upala do očeta. >So se peljali v Poljano, pa še k nam pogledajo« (80). 
6. Mankica je najprej osupnila, a že se je zasmejala rekši mu: *Kaj ste nóri dedek? 
Pop je pop, lahko pride h kateri koli hiši kot žandar. Če pa vam ni do njega, se ven-
dar lahko z njim pogolčite, malo žganjice mu ponudite, saj ni treba, da se mu spove-
dujete. Tetice ali naša mati pa mu lahko napravijo cvrtino, gotovo bo že lačen« (81). 
Nadvse zanimivo bi bilo izčrpno in sistematično predstaviti besedotvorni 
in leksikalni panonski delež, ki ga pisatelj namerno izbira bodisi kot pokra-
jinsko izvirno značilnost, izhajajočo iz posebnih potreb poimenovanja (mišlje-
ni so designati panonske materialne in duhovne kulture), bodisi za dosego 
stilistične raznovrstnosti ob osrednjeknjižnih kontaktnih sinonimih. Vsekakor 
spet daje v premem govoru prednost panonski besedi, ki sama po sebi ni 
vedno nasplošno pomensko jasna; zato pisatelj pogosto dodaja potrebna po-
menska pojasnila. Pri tem skuša biti manj opazen ter uporablja kar tri raz-
lične načine. Kantaktna sinonima ob prvi uporabi loči s pomišljajem (npr. 
kikla—janka, koprek—kamilice), z nizanjem vrste jakostnih sinonimov (npr. 
Andraž je preklinjal, psoval, pretil; (98), z razlago ali daljšim pojasnilom 
rabe dane besede, ki je tudi neke vrste krepitev učinkovitosti sporočila: 
1. Eh, kako vse razpada, prepada (460). 
2. To edino stvar — početje so skrivale ena pred drugo (130). 
3. Naš oče se bo kasneje vsako leto zadolžil pri grofu za štiristo ali celo več 'te-
žakov' — delovnih dni, ki jih bomo morali opraviti, če bomo hoteli živeti (55). 
4. >Držela,< je dejal sosedov stric, ki je namesto dežela rabil vedno besedo 'držela', 
drugi pa tudi skoraj vedno, »bi bila mogočna in močna, če bi imela samo veliko go-
spodo — hercoge, grofe, barone, mogoče še plebanuše pa morda še trgovce in žan-
daruške« (167). 
5. Kdor ne kani dalje živeti pod to streho — jutri bo dolg dan, do jutra zvečer naj 
se odloči in si poišče nov krov nad glavo, zase in za svojo falamijo (f a m i 1 i j o) (63). 
6. Eti pocsivlejo Pi icki . . . Počivajo da... a kaj naj bi tu vse počivalo (468). 
7. »Kaj pa vaša dečica?« reče naš Lojz . . . »Se boste pasli z deco vred? In še to 
'na ljudskem?'€ Ker to, 'ljudsko' pri nas pomeni tuje, obče, le tvojega ne (229). 
Izvirno panonsko besedotvorno in leksikalno gradivo je tako obsežno in 
raznovrstno (tako po oblikovni kot vsebinski strani), da se omejujem le na 
opozorila o posameznih vsebinskih »tipoloških« območjih. Vsekakor zelo iz-
stopa vrsta deminutivov, ki so izraz bodisi pozitivnega ali negativnega čustve-
nega odnosa do človeka, živali, predmeta (pogosto je na tak način izražena 
tudi ironija!), so pa izpričani tudi primeri leksikalizacije (npr.: kupica — 
čaša, kozarec; dušica — duša; žganjica — žganje; itd.). Pri vseh treh spolih 
so zastopani različni besedotvorni vzorci, ki jih ni mogoče izčrpneje predstav-
ljati (npr.: sinek, golobek, venček, čiček, cicek\ bogec, angelec, Miškec, Fa-
nek, Jezušek, Kristušek; mizarček, vimček (vime, prsi!); dečkec-, žakljič, 
vrtič; žemljica, sirotika, Mankica, deklička, žrebička, dečica (deca), vodica, 
babica, prveščica, bočica, krtinica, itd.). V sobesedilu so npr. takole razvrščeni: 
1. »Vidiš, takšen je bil!« de žalostno tetica ( t e t a ) . . . »Jaz pa sirotika, sinička 
drobna, čakala sem svojega golobeka vsa leta zvesto« (416). 
2. Ker to pa rečem, in naj mi libleni bog zameri ali ne — brez smrtelnega greha 
ne bi bilo človeka, brez človeštva pa ne dušic (d u š), brez teli pa ne angelcov. In 
rečem — kakšna pa bi bila naša žemljica brez nas ljudi? (274). 
3. Če mu ( b o g u ) že vragi ukradejo kakšno dušico, hitro pošlje na zemljo nad-
angela Gabrijela . . . in ta na žemljici naroči trem, štirim Harain, naj rodijo dečico 
(217). 
4. Ampak ciceke je imela trde ko tikvice, bubike ( b r a d a v i c e ) pa ko želod, 
smicale so te po prsih (427). 
5. Ampak če bom še živ, ko boš ti pop, in če bi se res zgodilo, da bi mi dobili 
svojo cerkvico, ti pa postal tu popič, mene ne boš videl v spovednici (427). 
Med tipičnimi poimenovanji designatov s področja materialne in duhovne 
kulture Prekmurja opozarjam na posamezne tematske besedne sklope, ki so 
v besedotvornem pogledu nedvomno tudi razvojnozgodovinsko in sinlirono raz-
lično razčlenjeni, kar bi bilo mogoče dognati ob analizi posameznih besedo-
tvornih pomenskih kategorij samostalnika, pridevnika, glagola, celo prislova, 
ki izkazuje nagnjenost k formalizaciji: 
a) Poimenovanje osebe, poklicev, lastnosti, predmetov, okolja; kupinar, 
pomelaj, decker, pojbar, težak, nemak; flavtaš, mužikuš, plebanuš, bogateč, 
podplatnjek, kolnik, košar, kukuričnjak, kranjščak, kiseljak, pokopič mrlin-
šek, kotač (kolo), mlinica, krnica, punica, stranščica, platnjača, travnjača, 
klunja, robin ja, tratina, pasika, cvrtina, inočvara; žvegla, črlenka, jablana, 
tenja, blanja, kupica; pralo, obuvalo, povesmo, botrinstvo, merično, siroče; 
b) Poimenovanje sorodstvenih zvez: stric, strina, tetica, sestrana, bratranec, 
kum, kuma, dete, deca, vnuk, vnučica, ujec, ujna, tast, tašča, svak, snaha 
(posnehalja), deklička, deklina, tivarišica (žena); 
c) poimenovanje jedil in pijač: vrtanik, kiseljak, gibanica, povitica, zle-
vanka, jabolčnica, žganjica, vodica, cvrtina, itd.; 
d) poimenovanje rastlin in živali: koprek, tikva, rakita, ščavnjak, akacija, 
pizdogriz, jablana, hajdina, log; štrk, piškur, kokot, kusa, gudek; 
f) obredni termini verskega, etnografskega tujega in domačega izvora: 
blagoslov, pričeščavanje, sprevod, gostivanje, proščenje; plebanuš, pop, piš-
pek, firma; svetek, čislo, poslednje mazanje, zdavanje, zaročki, ogledi, drevo 
(krsta). 
g) upravni termini domačega in tujega izvora: župan, rilitar, fiškal, politi-
kuš, žandaruš, itd.; 
h) kletve in drugi ekspresivni izrazi: vrag, kusa, lajkoš, kalvin, pógan, 
kanžor, klantoš, huncut, fačuk; kehnica (glava), blek (vamp, trebuh), itd.; 
i) poimenovanje denarja: penez, rajnški, filer, krajcar, zeksar; 
j) v knjižnem jeziku neupoštevani arhaizmi: reč, istina, bes, žitek, vek, 
prišestni, v godino, navek, krov, obed, obet, kola (voz), biti (tepsti), golčati, 
golč, sen, kermina, vlast, vrag, tenja, blanja . . . 
Ob navedenih vsebinskih sklopih besedja seveda zasledimo tudi »panon-
ske« pridevniške in glagolske izpeljanke, ob katerih naj opozorim le na ne-
navadnejše: gospodnji bog (nebeški), cecatje detece (dojenček), kovač k i nož, 
smrtelni greh, pravoslavska vera, služečka dekla, goričko vino, horvacki ljud-
je, prvešnji kralj, črlena slina, libleni bog, svetešnje oblačilo, konopljena tor-
ba, tikven, človečki, i td . 
Kranjec izrablja narečno predponsko razčlenjenost glagola; zanimiva je 
pogostnost predpone po- (si popevlje, se pogolčavljeva) ter podvojitev in dru-
gačni izbor predpon (npr. spoklati, spozapreti, spokoariti; zbegniti, znóriti = 
zmešati) kot tudi osrednjemu knjižnemu jeziku in narečjem neznani pomeni: 
šteti — zagovarjati, cvökniti — crkniti, zazavaii — klicati, stvoriti, obečati. 
Prislovi kažejo na drugačne izvore, kot jih poznamo v knjižnem jeziku: zóseb 
— posebno; pokeč — dokler; v godino — zgodaj; poredci — redko; ovači — 
drugače; zdalečki — oddaleč; sčista, zvečino, zóbstonj, navek, pokesneč; briž-
no — skrbno; pojdočki — gredoč; naravnoč — naravnost; itd. 
Ob zaključku se ponovno vračam k leksikalnim arhaizmom Prekmurja, 
ki se v Kranjčevih Stricih pojavljajo kot žive narečne besede, kot starejše 
besedotvorne izpeljanke. Del teh besed je izpričan v Brižinskih spomenikih, 
pa tudi v starocerkvcnoslovanščini.18 Kaj naj to pomeni v razvoju knjižne 
slovenske pa tudi primcrjalnoslovanske leksike? Od kod v prekinurščini (ali 
18 Na ta dejstva sta mednarodno slavistično javnost v svojih kritikah Isačenkove 
izdaje Brižinskih spomenikov zaman opozarjala A. Bajec, Alexander Isačenko: Jazyk 
a povod Frizinskyh Pamiatok. . . Bratislava 1943. SR II, Ljubljana 1949, 160—163; in 
R. Kolarič: Ali so Brižinski spomeniki res starocerkvenoslovanski? Studia z filologii 
polskiej i słowiańskiej (v čast Z. Stiebera), Warszawa, 5, 1965, 145—153. Nadalje še 
Kolaričeva jezikovna analiza BS v monografski izdaji J. Pogačnik, Freisinger Denk-
mäler, München 1968. 
v starocerkvenoslovanščini) besede: žitek (stcsl. žiti je), prišestni (stcs. pri-
sóstije), rob (stcsl. rab; BS: božji rabe), krov (BS II: pod krovy svoje), 
ded-ek ( B S I I : ete by ded nas ne sógresil), mrzek ( B S I I : ostanem sih mrzkih 
del), blagoslov (stcsl., BS: slovo), razboj(-nik) (BS: eže razboj) ali obrazec 
očenaša sveti se ime tvoje (>da svqtitZ sę ime tvoje*, v stcsl.), v osrednjem 
knjižnem jeziku in dialektih le: posvečeno (-u) bodi!? Vprašanje ostaja od-
prto, treba pa bo nanj odgovoriti vsaj ob stoletnici Miklošičeve smrti. Ge-
nialni znanstvenik je bil kot prvi primerjalni slovanski leksikograf tudi sam 
dober poznavalec žive panonske in vseslovenske leksike, česar o drugih nje-
govih sodobnikih in pomembnih naslednikih ne moremo trditi. 
RŹSUMĆ 
L'oeuvre de Miško Kranjec Strici so mi povedali se trouve analysee du point de 
vue de l'interference linguistique, langue litteraire et dialectale, ä tous les niveaux de 
celle-ci: emploi et frequence des dialectismes, fonction stylistique de ceux-ci, procedćs 
d'integration ä la norme litteraire. Ecrivain confirme, M. K. etait originaire de la zone 
dialectale panonienne et, de plus, bon connaisseur de l'ancienne tradition litteraire 
prekmurienne. En tant que tel, ii a su particulierement bien concilier, et avec une 
rare maitrise, les lois de l'idiome litteraire avec les normes dialectales vivantes de la 
langue slovene. De ce fait, la langue de l'oeuvre s'adapte parfaitement ä la situation 
linguistique des personnages, situation conditionnee par l'intrigue, le temps et le lieu 
oü ceux-ci apparaissent. Le recit comprend des monologues, aes dialogues ainsi que 
des commentaires de reflexion critique de la part de l'auteur lui-mčme. II englobe 
une periode de rupture s'etendant du debut du 19eme sižcle jusqu'ä nos jours, alors 
cjue la region du Prekmurje, separee de l'ensemble ethnique slovene, se donnait sous 
1 ćgide de l'autorite de l'Eglise une superstructure culturelle independante au moyen 
d'une langue litteraire ä base dialectale panonienne, deviant quelque peu de la tradi-
tion litteraire centrale. L'auteur s'est evertue a rendre ces faits aussi fidčlement que 
possible, jusques et y compris dans le langage meme de scs personnages. Comme 
l'usage de la langue litteraire centrale leur fait defaut, il a ete conduit ä suppleer ce 
manque en creant un moyen d'expression orale qui leur soit approprie. II y est 
f iarvenu surtout grace a l'emploi judicieux des procedes suivants: Les normes de la angue litteraire se trouvent respectees quant ä la phonetique et la morphologie, 
ä l'exception de quelques dialectismes morphologiques tout a fait indispensables. Pour 
le lexique, la derivation et la syntaxe des passages monologues et dialogues, la concen-
tration des dialectismes y est manifeste, avec un sens aigu de l'efficacite stylistique 
et de la valeur signifiante de l'expression verbale du message communique. Dans ses 
«commentaires» l'auteur n'use que des dialectismes lexicaux qu'il a par ailleurs reussi 
a incorporer adroitement au systemc lexical de tout le roman, selon le principe de 
l'emploi traditionnel synonvmique des langues en contact, dialectale d'une part, lit-
teraire de l'autre. Malgrć lnetćrogenćitć de ces diffćrents systćmes juxtaposes, M. K. 
ui n'a voulu privilegier aucun niveau linguistique au detriment d'un autre a cepen-
ant reussi ä crcer un systčme linguistique achevč, efficace et naturel, un systfeme 
artistique et stylistiquement normatif qui ne peut que rencontrer 1'adhósion, voire 
meme l'admiration, tant du simple lecteur que du linguiste. '