O reorganizadji obrtno nadaljevalnlh šol Pod tem naslovom ie priobčil v »Slovencu« od 9. maja 1936. neki J. O. članek, ki je y naslovu mnogo več obetal nego je v vsebini povedal. Iz članka samega je razvidno, da ga je pisal lajik, ki ne pozna niti razvoja niti ustroja obrtno nadaljevalnih šol. Prav zaradi tega smatramo za potrebno podati k temu članku nekaj priipomb. V »Učiteljskem tovarišu« smo lansko leto, ko je izšla nova uredba o obrtno-nadaljevalnih šolah razpravljali, kako zelo je s to uredbo prizadeto to šolstvo v Sloveniji. Nova uredba, ki bi morala dvigniti to šolstvo, da bi se dvignil tudi kulturni nivo našega obrtnika, pomenja prav za prav začetek konca obrtnonadaljevalnega šolstva pri nas. — Glavno določbo te uredbe, ki bo povzročila popolno ptopast tega šolstva vsebuje člen 39., ki določa, da se sme vajenec, ki je dovršil prvi razTed meščanske ali višje narodne šole, vpisati y drugi razred obrtno-nadaljevalne šole, a oni, ki je dovršil drugi razred meščanske ali višje narodne šole sme stopiti naravnost v tretji razred obrtno-nadaljevalne šole. Analogno tem določilom sledi, da oni, ki je dovršil tretji razred omenjenih šol ni obvezen posečati obrtno-nadaljevalne šole. Vsi učitelji, ki imajo večletno pirakso na teh šolah, predvsem v mestih, vedo. kako veliko ie število vajencev s tako predizdbrazbo. In letošnji padec števila učencev na obrtnonadaljevalnih šolah 2re deloma tudi že na račun omenjene določbe. Da pa ni padec še večji je vzrok v tem, ker se mnogi še niso posluževali določb uredbe in to iz enostavnega razloga, ker zanje niso vedeli. Ta ugotovitev je nujno potrebna ako se hoče govoriti o kakršnikoli reorganizaciji obrtno-nadaljevalne šole. Nihče menda ne more trditi, da se ni razvijalo obrtno-nadaljevalno šolstvo v Sloveniji v pravilno smer. Doseglo je višino, kakršne ne moremo opaziti nikier v naši državi. In kdo je vodil doslej to šolstvo, kdo poučeval, kdo ga je dvigal in si prizadeval, da ga spopolnjuje. — Učitelji so bili tisti, ki jim sedaj pisec indirektno odreka sposobnosti, da bi še nadalje delovali na teh šolah. Vedno je šlo naše stremljenje za tem, da naj se obrtno nadaljevalno šolstvo dviga, in smo tudi ob sprejetju omenjene uredbe poslali na merodajna mesta utemeljene pTedloge, da naj se za to šolstvo navedene določbe ne vnašajo v novo uredbo. Osnovnošolsko učiteljstvo je bilo tisto, ki je osnovalo in doslei vodilo vse obrtno-nadaljevalne šole in danes, ko je prav za prav ogrožen obstoj tega šolstva zaradi že omenjenih določb, se pojavi tak klic po reorganizaciji obrtno-nadaljevalnih šol, ki pa ne govori o nikaki reorganizaciji, marveč konfuzno iznaša nekaj misli, ki se nikakor ne morejo smatrati kot predlog za Teorganizacijo obrtno-nadaljevalnih šol. Nasprotno, iz njih se kaže povsem jasna tendenca nekih sebičnih interesov! Navedemo naj le dva odstavka iz tega članka: »Predvsem je treba čim bolj specializirati posamezne obrtne stroke ter deliti splošne teoretske predmete od strokovnih. To bi se dalo napraviti v mestih, posebno v Ljubljani, kjer imamo okrog 1000 vajencev. Namen pouka moTa biti, da se vajenec izobrazi v dobrega pomočnika. Iz praktičnega življenja vidimo, kako potrebno je vajencu znanje knjigovodstva, spisja, trgovske kalkulacije, korespondence in d. Če bo pomočnik hotel postati mo.jster, bo potrebno uvesti posebne tečaje. Pouk v obirtno-nadaljevalnih šolah (pa se vrši tako vsestTansko v tako skopo odmerjencm času (8 ur tedensko), da ne more voditi do uspeha. Uvedle naj bi se specialne strokovne šole, ki bi bile združene čim bolj po sorodnostih strok. Na teh šolah bi morali poučevati izključno le strokovnjaki in strokovni učitel.ji, ki imaio neposredne stike z obrati in poznajo posamezne stroke v vseh podrobnostih. Le tak učitelj more nuditi pravo znanje in ne kot dandanes, ko gre največkrat le za 6kromen honorar, česar seveda spričo težkih razmer ni zameriti. Ali naj bo pouk vajencev zaradi honoirarja ali naj bo honorar zaradi pouka vajencev? Na deželi so razne stroke obrti redkejše. Strokovni pouk bi se nadomestil s potovalnimi učitelji, ki bi gotov čas za gotove stroke priTejali v kakem centru pouk.« Dvomiti moremo, d'a bi mogel kdorkoli, ki mu je do resnične reorganizacije obrtno-nadaljevalne šole napisati toliko nesmisla. Na eni strani naj bi šola pripravljala vajenca za dobrega pomočnika — kar je predvsem naloga delavnice, a na drugi priznanje vrednosti merkantilnih predmetov v življenju. Nadalje če bo pomočnik hotel postati mojstor, bo potrebno uvesti posebne tečaje — toda kakšni naj bodo tečaji, pisec ne pove. Ker se ravno omenja Ljubljana. je treba omeniti, da so tu že združene sorodne stToke po šolah in imamo tu strokovne nadaljevalne šole za oblačilne obrte, za mehanske obrte, za stavbne obrte, za ženske oblačilne obrte in za frizersko in jestviničarsko stroko. K drugemu delu pa, kjer govori, da bi morali poučevati na teh šolah izključno strokovnjaki, ki poznajo posamezne stroke v vseh podrobnostih (mojstri?), bi morali pTipomniti, da je prav za te vrste šol nujno potrebna pedagoška uspasobljenost; tudi je treba strogo ločiti teoretično znanje od praktičnega, ki ga dobi vajenec itak v delavnici. Nekaj drugega bi bilo, če bi bilo mogoče obrtno-nadaljevalnim šolam priključiti vzorne delavnice, tja bi pač spadali izključno najboljši mojstri, ker bi morali vajenci tam prafctično izvršiti delo, ki so ga teoretično predelali v šoli. Toda finančni razlogi nam bodo žal najbrže še dolgo časa branili izvedbo takega načina pouka in moTamo danes računati le z obstoječim. Ker pa omenja pisec, da more le tak učitelj nuditi piravo znanje, ne pa kot dandanes, ko gre največkrat le za skromen honorar ..., bi si dovolili vprašati pisca, kje je bil takrat, ko so učitelji snovali obrtno-nada'ljevalne šole, kje je bil takrat, ko so jih učitelji urejevali in dvigali, da je danes zmožen takih trditev. — Ali je morda to predlog za reorganizacijo obrtno-nadaljevalne šole? Ali ni prav v tem stavku iprikrita sebična tendenca zairadi katere ie bil članek napisan? Jn prav zaradi tetja ker govori pisec o reorganizaciji obrtno-nadaljevalne šole, ne da bi predlagal res kako reoirganizacijo tega šolstva moramo slutjti, da ima ta članek povsem drugo ozadje. — Odklanjamo pa najodločnejše slične napade na učiteljstvo, ki mu edinemu gre zasluga, da je obrtno-nadaljevalno šolstvo na današnji višini. — Tudi učiteljstvo je za dvig in ipravo reorganizacijo tega šolstva, toda to bo mogoče izvesti le če se najnrej ukinejo omenjene določbe. Na to naj se dela, ker bo sicer naraščaj v obrtno-nadaljevalnih šolah, v koIikoT ga še bo, od dne do dne slabši — in s takim naraščajem bo vsak dvig in zboljšanje obrtno-nadaljevalnih šol na bolje izključena.