Andrej Fekonja: Slovenska liturgija pri Južnih Slovenih.                                 601
XIV. veka bolgarski jezik  komaj  razlikuje od sedanjega.1)
Pod Turki in Grki.
Leta 1396. so barbarski Turki porušili bolgarsko carstvo in v naslednji dobi zatirali in uničevali lepo bolgarsko deželo. Propala je tudi bolgarska književnost in ž njo cerkveno slovstvo. Samo majhni ostanki so se ohranili med  duhovniki  in  v samo-
Slikal f Ant, Cej. S V. J O š t.
stanih, kamor grabljiva pest turška na srečo ni dosegla.
Ali ko vzame sultan Muhamed II. Carigrad ter zruši grško cesarstvo 1. 1453., svetujejo Grki s svojim patrijarhom na čelu turškemu sultanu, da, ako mu je kaj do mira v Bolgarski, naj čisto zatere bolgarski narod, a zlasti njihovega patrijarha in duhovništvo; zviti razkolni Grki so se nadejali, da bodo
s tem prisilili Bolgare, da vendar naposled pripoznajo vrhovnost grške cerkve, od katere so se bili zopet odvrnili, ter da sprejmejo grški jezik in grško prosveto. Turčin seveda rad z vrši ta nasvet, poruši patrijar-hijo bolgarsko, a namestu nje posadi v Trnovu grškega metropolita z naslovom: „eksarh cele Bolgarije", podložnika grškega patrijarha v Carigradu.
Takoj so poplavili bolgarsko zemljo grški popi, katerih glavna naloga je bila, javne in zasebne knjižnice uničiti, šole bolgarske odpraviti, a zlasti narodno duhovništvo zatreti ali iz dežele pregnati. Zato ni ostala do danes ni jedna tiskana knjiga na bolgarskem zemljišču, akoprem se zna, da so tam bile tiskarne, posebno v Samokovu in v Solunu. Samo nadškofija ohridska, kjer se je takoj izprva bolgarski živelj nekaj krepkeje uprl grški zvijači, ohranila je še nekoliko časa svojo samostalnost in pridržala v svoji oblasti do 48 eparhij, ponajveč v Arbaniji, v Epiru, v Tesaliji, a samo nekatere v Macedoniji. Izmed mnogobrojnih samostanov, kateri so krasili to slavno zemljo, ušli so propasti samo trije, ker so bili skriti v gorovju, namreč hilandarski in zografski na Sveti gori in rilski na Balkanu, kjer se mejita Bolgarska in Macedonija; v zadnjem se je ohranilo nekoliko jako važnih in dragoce-njenih starin in rokopisov.
Carigrajski razkolni patrijarh je neprestano delal proti Bolgarjem. Nagovoril je sultana Mustafo III., da je zatrl tudi bolgarsko nadškofijo v Ohridi. Malo pozneje so strogo zabranili vsako uporabo slovenskega jezika v službi cerkveni in v šoli med Bolgarji ter so povsod uvedli grški jezik po grških popih in učiteljih, kateri so rabili vsa sredstva, da povsem zatro Slovanstvo tudi v teh krajih. Tako se je dogodilo, da je cel6 bolgarsko ime izginilo še s sultanovega dvora.1)
V tej burni in nesrečni dobi si je našla književnost bolgarska utočišče ne samo v podunavskih deželah, v Valahiji in Moldavi,
') Mesic 241; Ljubic 299 si.
') Ljubic 306; Mesic 337.