42
Dve razdobji fašizma na Slovenskem
A. Poljanec
Uvodoma je potrebno izpregovoriti nekaj besedi, ki ne veljajo poseb našemu domaČemu fašizmu, marveč naj pripomorejo k boljšen razumevanju fašistične ideologije.
V svojem, do zdaj morda sploh najboljšem delu o fašizmu, je Angli P. Dutt dejal: „Vsi smotri modernega kapitalizma tvorijo v bistvu in v ki celoto smotrov fašizma ... Specifično črto absolutnega fašizma predstavlja; sredstva, ki se jih poslužuje zaradi uresničenja teh smotrov nova s( cialna in politična organizacija, zgrajena, da bi jih uresničila
Kadar so se v preteklih časih pojavljale gospodarske krize, so bil kronični pojavi, ki so se vrstili v več ali manj enakomernih presledkih i
terih posledica je bil zmeraj večji gospodarski polet. Krizi je sledila de-lesija, nato pa prosperiteta, ki je z razmahom industrije blagodejno vpli-ala tudi na agrarno krizo, bodisi da je prestregla presežek podeželskega rebivalstva bodisi da je z naraščanjem mestnega prebivalstva razširila trg 'A poljedelske proizvode. Gospodarstveniki so zategadelj smatrali krizo za mjen spremljevalni pojav, ki ima značaj nekakega čiščenja gospodarstva, nekake odločilne bitke, v kateri podleže, kar je nesposobno za razvoj, kar pa je življenja zmožno, to ostane in se razvija v vse večjem obsegu. V tej enakomerni zaporednosti gospodarskih ciklov so tedanji pozitivisti lahko našli še kolikor toliko razumno, prirodnemu dogajanju ustrezajočo utemeljitev takih nenormalnosti v gospodarskem življenju, kakor so hiperproduk-cijske krize; te so se rodile s kapitalističnim sistemom in so že od vsega začetka predstavljale pojavno obliko osnovnega protislovja tega sistema, protislovja med družbenim značajem proizvajanja in zasebnim prilaščanjem proizvedenih dobrin. Ne smemo pa hkrati pozabiti, da sta očeta modernega rasizma, angleški imperialist Joseph Chamberlain in francoski grof Gobi-neau prav na podlagi te oblike „boja za obstanek" gradila svoji teoriji o več in manj vrednih rasah.
V  vse večjem spajanju, koncentraciji kapitalističnih podjetij v truste :in kartele, so gospodarstveniki preteklega stoletja in predvojne dobe celo videli jamstvo za postopno odstranjevanje takih motenj v gospodarskem življenju in prehod iz dobe organiziranega kapitalizma v nove, višje oblike družbenega sožitja. Dejansko pa si je to spajanje v svetovne kartele in truste podajalo roko z dokončno razdelitvijo sveta med temi gospodarskimi orjaki in prehajalo iz kapitalizma v njegovo najvišjo stopnjo, v imperializem. Ta proces je bil zaključen že v začetku 20. stoletja. Že omenjeno protislovje sistema, ki se je doslej pojavljalo večjidel v obsegu, ki je bil omejen na posamezne države ali celine, pa ni postajalo zmeraj blažje, marveč se je moralo zdaj pojaviti v svetovnem merilu in v oblikah, ki ne dopuščajo nobene razumske utemeljitve več. Prešli so v tako imenovano splošno krizo, ki pozna samo še prav kratke in zmerom krajše presledke med gospodarskimi krizami, katerih trajanje pa je zato toliko daljše in učinek toliko
rtrašnejši.
V tej splošni krizi se ne zaostre samo nasprotja med delom in kapitalom, ki vsa bremena krize tovori na hrbet delovnega človeka, marveč tudi med državami-maticami in kolonijami, med vladajočimi in potlačenimi narodi.
apitalistična racionalizacija se v kolonijah vrši v obliki brezmejnega izkoriščanja delovne sile domačinov. Če je bilo pred vojno narodno vprašanje samo vprašanje nekaterih manjših kulturnih narodov v Evropi, ki se v obi oblikovanja modernih evropskih nacionalnih držav niso mogli osamosvojiti, je zdaj vprašanje narodno osvobodilnega boja zajelo tudi  ostale »ntinente. Moderne evropske nacije so se oblikovale v boju s fevdalizmom;
43
danes se v kolonijah spajajo in oblikujejo narodi na način, ki bi ga mogli nekem pogledu primerjati s procesom oblikovanja nekaterih narodov! predvojnih mnogonarodnih državah, n. pr. v Avstriji, namreč v boju pw tujemu imperializmu), v katerem sodelujejo ogromne kmečke množic Narodno-osvobodilni boj je postal sestavni del občega boja proti imp rializmu.
Lloyd George meni, da je bila svetovna vojna sredstvo, s katerimi se skušali izogniti drugi pojavni obliki splošne krize sistema, svetovni i spodarski krizi, kakršna se je potem uveljavila leta 1929. Sredi te je Lloj George dejal: „Če do svetovne vojne ne bi prišlo, če bi stvari šle svojo pj sem prepričan, da bi se prej ali slej znašli pred nečim, kar bi bilo podob sedanjemu kaosu. V našem ekonomskem sistemu je vsekakor nekaj v osno napačnega, ker bi sicer ne mogla biti posledica izobilja pomanjkanje, sii maštvo." („Manchester Guardian Weeckly", 7. aprila 1933).
Pri tem sta važni dve stvari. Stari voditelj angleških liberalcev prvič ne strinja s tistimi, ki navajajo vojno kot vzrok nekake povoji psihoze, moralne pokvarjenosti in iz te izvajajo vse nenormalnosti v pove nem gospodarskem življenju. Vzeti pojav kot bistvo, posledico kot vzrfl odpravljati protislovja v dejanskem svetu s formalnim zanikavanjem pro slovij v pojmih, to je najbolj dobrodošel ovinek za vse, ki bistva, zadnje vzroka, ne morejo, pa tudi nočejo videti. V fašistični ideologiji je tak ovin postal pravilo.
Drugič pa načenja Lloyd George vprašanje o razumnosti današnjq sistema. Zares je težko z razumskim dokazovanjem podpreti in zagovarja da trpi današnji človek duhovno in materialno pomanjkanje ob ogromi možnostih njegove zadovoljitve, da se materialne dobrine uničujejo v k zah in vojnah, medtem ko na drugi strani ljudje stradajo, da se šole za rajo in da nepismenost raste, dočim dele stotine in stotine učiteljev in p fesorjev usodo z brezposelnim ročnim delavcem. Ali pa da se, na prim gospodarstveniki boje, da ne bi bila letina dobra, ter se nadejajo, da vendarle slaba in bodo cene ostale na višini. In kako naj se razumsko u melji, da ni danes narodom v mnogonarodnih državah in kolonijah dai sprostiti vse svoje duhovne energije in z njimi obogatiti občečloveško ki turo. Tu odpove razumsko dokazovanje. Tu se javljajo samo še misticl formule,  kakor „skupnost  usode",  „državna nacija",  „misterij  krvi",  „pl slanstvo rase",  „manjvredni narodi kot  smetišče zgodovine" itd. In pril pravi Dutt: „Danes se kapitalizem lahko brani le še na podlagi mistike! Obramba kapitalizma na tej podlagi — to je ideologija fašizma.
Vendar pa bi bilo napak, če bi ideologijo fašizma smatrali za noi enoten teoretičen sistem; kakor ne moremo govoriti o „ekonomskemL h šizmu" kot novem gospodarskem sistemu v primeri s kapitalističnim (sa to je predmonopolitistični kapitalizem s svojim meščanskim parlamentarii
44
om in liberalizmom, ki stoji nasproti najvišji stopnji v razvoju kapita-zma, imperializmu, s fašizmom kot skrajno politično obliko njegove vla-avine), tako tudi ideologija fašizma ni nekaj bistveno novega v primeri s adicionalnimi meščanskimi ideološkimi smermi in teorijami. Dva taka ideološka predhodnika fašizma smo že uvodoma omenili.
Če hočemo to vprašanje pravilno rešiti, ne smemo pozabiti, da je meščanka ideologija že od vsega začetka protislovna, da ima dve plati, pozitivno n negativno, racionalno in iracionalno, katerih prva se uveljavlja v začetku, procesu boja s starim fevdalnim redom, ko meščanstvo ustvarja trajne rednote na vseh področjih človeške dejavnosti.
Hkrati s prvo pa obstoja druga, iracionalna plat, zrasla iz dejstva, da e imela meščanska družba s staro fevdalno vendarle nekaj skupnega, nam-eč to, da ni predstavljala nič dokončnega in da je bila takisto v svojem ristvu protislovna, razredna družba, ki je iz sebe same rodila svoje na-iprotje, proletariat, negacijo, proti kateri se je morala utemeljiti kot rajna, dokončna tvorba. Ta utemeljitev pa ni mogla sloneti na objektivnih akonih družbenega razvoja, ki ne poznajo večnosti družbenih oblik, mar-reč na metafiziki, na iracionalnem. V filozofiji združuje to dvojnost v vojem filozofskem sistemu Kant.
Druga plat je rastla v obratnem sorazmerju s prvo in postajala toliko odločilnejša, kolikor bolj se je meščanska družba bližala svojemu zatonu.
To medsebojno prepletenost dveh plati meščanske ideologije je moči tfla nazorno opazovati ravno na razvoju slovenskega meščanstva, ki se je »ričelo javljati v času, ko je meščanstvo drugod že doživljalo svojo vsestransko kritiko in je druga plat v njegovi ideologiji pričela v boju s to kritiko odločno prevladovati. Zato so v našem javnem življenju prevladovali »elastiki" Šukljetovega kova, med tem ko se je tisto, kar je v zgodovini našega meščanstva res trajnega, pozitivnega, moglo uveljaviti samo po tako edkih posameznikih, kakor sta bila Prešeren in Levstik.
Ideologija fašizma je izraz končne zmage druge plati v meščanski miselnosti. Kolikor se fašizem kiti s prvo platjo, je v njegovih rokah le zanikrna potvorba izvirnika, dočim je izvirnik kot velika dediščina prešel v >osest tvorca novega sveta, v njegovo zakladnico kulturnih vrednot...
Ko smo tako na kratko orisali tisto, kar je vsem fašističnim ideologijam kupnega, poglejmo, kako se to odraža v naši slovenski resničnosti. Vzemimo »oglavitne elemente ideologije jugoslovenskega fašizma, ki so že od vsega začetka pri njem v veljavi, krilatice, ki so za naš fašizem v Jugoslaviji vobče, v Sloveniji pa še posebej, značilne, na katerih gradi svoj program: „narodno edinstvo", »integralno jugoslovenstvo" itd. S temi gesli je pri nas pričela nastopati prva izrazito fašistična organizacija na Slovenskem, Orjuna. Poleg vseh tistih žalostnih rekvizitov, ki se jih je v svojem boju posluževalo
45
naše predvojno liberalno meščanstvo — boj za ulične napise, proti „kle kalnemu zmaju", „svoji k svojim" itd. — so si ti prvi izrodki fašizma Slovenskem lastili mnoge tradicije, ki jih, vzete v celoti, južnoslovanski i rodi lahko štejejo med najbolj pozitivne vrednote svoje preteklosti. Tal so n. pr. Orjunaši svoj rodovnik kaj radi začenjali pri borcih za osvol jenje Balkana, pri makedonskih četnikih preteklega stoletja in ga pot« nadaljevali z nacionalno revolucionarno mladino iz „Preporoda" in „Mla Bosne", z generacijo, ki bo v zgodovini južnih Slovanov brez dvoma zavi mala tisto mesto, ki ga v ruski zgodovini zavzema generacija „Narodne 1 lje". To ne izvira samo iz podobnosti metod in sredstev boja, ki se jih posluževala in ki spominjajo na metode njene starejše ruske predhodni marveč tudi iz vsebine boja — boja za likvidacijo fevdalnih razmerij v J sanski vasi. Ta vsebina je to generacijo tudi duhovno vezala na ideol< podzemne Rusije osemdesetih let preteklega stoletja, na Černiševske Nekrasova in druge. „Sej, tovarišica z Volge, sej rdeča zrna svobode!" vzklikal vodja „Mlade Bosne" Vladimir Gačinovič. Bivši ideolog Orjm Niko Bartulovič, v svoji brošurici „Od revolucionarne omladine do Orjui sam priznava, da so po končani vojni nacionalni revolucionarji večji« odpadli in krenili v levo. Tudi pri nas na Slovenskem se jih je le nn tako zelo izneverilo revolucionarnim tradicijam, da bi sodelovali v protii volucionarni Orjuni.
Integralni Jugosloveni so izločili vso socialno vsebino predvojnega ml dinskega gibanja in izvajali svoje sorodstvo s to generacijo iz ideolog jugoslovenstva. Toda tudi tu je treba takoj spočetka podčrtati: jugoslovt stvo predvojne mladine ni bilo po svoji vsebini integralno jugoslovensi današnjih unitaristov!
Prvo, kar moramo pomniti, je, da jugoslovenstvo ni bila nobena pose nost ali pa še celo revolucionarno bistvo te mladine. Ravno v tem pogle se ni ločila od drugih meščanskih strank avstrijskih Jugoslovanov. Kolilj je svoje jugoslovenstvo časih izrecno poudarjala, je storila predvsem zal da bi pred nemško-madžarskimi zatiralci podčrtala svojo duhovno povei nost s tedanjo Srbijo, ki je po odstranitvi protinarodne, germanofilske i nastije leta 1903. in uvedbi najširših demokratičnih svoboščin dejansko j menila Piemont avstrijskih Jugoslovanov.
To nas pa ne sme motiti, da ne bi gledali v ideji narodnega edinsti neko nemoč, neko slabost južnoslovanskih narodov v njihovem boju pv\ kulturnemu in gospodarskemu prodiranju Nemcev in Italijanov, tcrej izij nečesa negativnega v tem boju.
Ideja narodnega edinstva je kot izraz te slabosti stara že okoli 100 1 in je tako v splošnem kakor posebej pri nas na Slovenskem doživela ce vrsto modifikacij. Tudi panslavizem 48-tih let je bila neke vrste ideja nI rodnega edinstva, saj je nasproti kulturni, politični in gospodarski premo!
46
nštva v Avstriji razvil v tistem času reakcionarno teorijo o narodni enot-
»sti vseh Slovanov in o slovanskih jezikih kot narečjih tega vseslovanskega
roda; reakcionarno zategadelj, ker je iz nje kapital koval  steber na-
dnjaštva v tedanji Evropi, ruski carizem. Če se potem ozremo na progra-
atične izjave in resolucije obeh slovenskih meščanskih strank, bomo vi-
sli, da se pojavlja pred vojno ta ideja toliko močneje, kolikor hujši je bil
imški „Drang nach Osten". Pojavne oblike te ideje — ilirstvo, hrvaško-
ovensko narodno edinstvo, proklamirano na skupnem shodu SLS in pra-
išev leta 1912. v Ljubljani, edinstvo s Srbi, edinstvo vseh južnih Slovanov
Bolgari vred itd. — za naš predmet niso toliko važne. Važna pa je ugoto-
ev, da ta ideja v nobeni svoji obliki tedaj ni nastopala glede slovenstva
tisto brutalno agresivnostjo, ki vključuje zanikanje slovenske narodne
imobitnosti, marveč se je ravnala po liberalnem pravilu: živi in daj ži-
eti drugemu. Ta izraz nekakega narodnega „občutka manjvrednosti" ali
ravilneje, manjvrednosti slovenskega meščanstva, se je uveljavljal pred-
sem proti tistim, ki so s svojo nadmoČjo ta občutek vzbujali, proti nem-
um in italijanskim sosedom. V tem je ena izmed glavnih razlik med pred-
Djnim in povojnim jugoslovenstvom. In vendar so se tudi med Slovenci na-
i možje, ki so ta izraz slabosti in kompromisarstva od vsega početka ime-
ovali s pravim imenom. Na teh možeh je zgrajena stavba slovenske kulture:
irešeren — Levstik — Cankar.
V novi državi so se stvari temeljito izpremenile, jugoslovenstvo je do-ilo nov smisel. Brez dvoma je bil v pogledu povojne jugoslovenske orien-acije večjega dela predvojnega liberalnega meščanstva še zmeraj zelo po-lemben občutek slabosti. Neposredno po vojni je bil to občutek slabosti tted zunanjim sovražnikom in radikalnimi zahtevami domačih množic, ob-utek, ki ga je delilo liberalno meščanstvo s svojimi razrednimi tovariši iz Iruge slovenske meščanske stranke. Kasneje pa je bil tu odločilen občutek labosti proti SLS, s katero je pred vojno nesporno šla velika večina sloven-kega naroda in ki je znala po volitvah v konstituanto leta 1920. z veščini aktiziranjem in prilagajanjem razpoloženju slovenskih množic zaustaviti >adanje svojega vpliva, ki je bilo neposredno po vojni očitno in se je K>kazalo zlasti ob priliki omenjenih volitev.
»Klerikalni zmaj" je bil torej tisti, ki je strašil v glavi povprečnega iberalca in ga usmerjal v jugoslovenstvo, ne da bi pri tem postal integralni Jugosloven. Integralno jugoslovenstvo, ki v načelu zanikuje obstoj Slovencev kot izoblikovanega naroda z vsemi njegovimi prilastki, je zrastlo na flrugih tleh in se razvijalo nekaj časa celo v boju s tistim starim predvojnim liberalizmom. Spomnimo se le na boj med „starini" in „mladini" ob občin-¦kih volitvah leta 1923., ali pa na napete odnose, ki so zlasti v podeželskih Jcraji cesto vladali med Sokoli in Orjunaši. Kakor povsod drugod, tako si
47
je tudi pri nas morala miselnost monopolističnega kapitalizma utreti v boju s tradicionalno liberalno miselnostjo.
Če hočemo vedeti, kje je integralno jugoslovenstvo zrastlo, se mor) najprej vprašati, kdo ga je pri nas zastopal. Videli bomo, da so bili to ljudje, ki so izšli iz povojne inflacijske krize kot zmagovalci in ustva okrog največjih ljubljanskih denarnih zavodov in TPD prvi mogočni i nopolistični koncem na Slovenskem, ki je obvladal večino slovenske dustrije in ki je svojo usodo nerazdružno zvezal z usodo vsega finančn kapitala v Jugoslaviji. To je bila frakcija „mladinov", ki se je zbii okrog novoustanovljenega „Jutra" in ki je počasi požrla „starine" in njdh< časopisje, kolikor se niso o pravem času sami umaknili. Ta frakcija je takrat predstavljala jedro poznejše JNS in njena tesna interesna pove nost z nastopom Orjune v in po velikem trboveljskem štrajku 1923, je ol znana.
Prve fašistične organizacije na Slovenskem so torej stale pod pokrfli teljstvom slovenske finančne oligarhije. Finančna oligarhija pa ;e dai tisti družbeni sloj, ki je ljudstvu najbolj odtujen, sloj izkoreninjencev,! se je v obrambo svojih interesov pripravljen zvezati z vsakim in proti yl komur, pa čeprav proti lastnemu narodu. Delničar anonimnega končen ki živi od striženja kuponov, se prav malo meni, kje stoji tovarne, ki i prinaša dividende, kje in kako živi kmet, na čigar posestvo je njega banka pritisnila hipotečni pečat. Glavna skrb tega sloja je: ustvariti i državni aparat, ki je sposoben zasigurati njegov monopolni položaj pn vnanjemu kakor tudi proti notranjemu sovražniku, v katerega težnji j socialni in nacionalni enakopravnosti vidi nevarnost za obstoj držal „Državna ideja", „državna nacija", to so njegova gesla. Če hočemo govo« o psihologiji tega sloja, ga obeležuje hladna preračunljivost in cinična J kritosrčnost, kakršna na primer veje iz zaupnega vestnika zveze aemšil industrijcev „Fuhrerbriefe", ki je izhajal še pred nacionalno socklistia „revolucijo" in ki z izredno znanstveno temeljitostjo analizira političi situacijo in prednosti, ki bi jih imela upostava fašistične diktature v ilemq Hkrati pa ima takle rentnik-akcijonar anonimne družbe precejšen smii za abstrakcije, za subjektivizem in mistiko, zlasti kadar gre za „vzgo ljudstva". To posebnost je že pred vojno duhovito skiciral Hilfeiding svojem »Finančnem kapitalu".
Jugoslovensko narodno edinstvo pa je ravno pojem, ki mu v resničn« svetu ne ustreza nič realnega, ali z drugimi besedami, to je mističen, iraci nalen pojem, kakor je v „Misli in delu" tako ginljivo razložil dr. Ivan L« Kot tak je, kakor smo videli, v pretekli dobi izražal slabost slovenske meščanstva in tvoril eno izmed negativnih postavk v njegovi ideologi Takega je fašizem pri nas vložil v temelj svoji ideologiji in ga privedel
48
 isla, potem ko je zavrgel vse, kar je bilo v ideologiji slovenskega ičanstva pozitivnega, trajnega. Že v uvodu smo dejali, da je fašizem obramba kapitalizma na podlagi tike. Obramba, pred kom? Na to bomo lahko odgovorili, če si v naj-rajših črtah obudimo v spominu okolnosti, v katerih je pri nas fašizem astal.
Da je bil orjunaški fašizem tudi pri nas predvsem »preventivna proti-evolucija", tega menda ni treba  posebej  dokazovati;  zato naj  zadostuje, ar smo zgoraj mimogrede omenili v zvezi s TPD in Orjuno, To kajpak udi ni nobena jugoslovanska posebnost. Bolj važno je, da sta takrat slo-enski in hrvaški kmet poleg konkurence, ki so jima na domačem trgu elala kapitalistično  organizirana  in  racionalizirana  vojvodinska  velepo-Bslva, čutila na svojih ramah tudi vso težo carinske politike tedanjih re-imov, ki je v  interesu  domačih   monopolističnih   zvez   omogočala   uvoz »ljedelskih produktov in onemogočala uvoz v poljedelstvu potrebnih in-ustrijskih proizvodov,  kar je  še bolj  povečalo ogromno nesorazmernost ned cenami poljedelskih in industrijskih proizvodov. Z druge strani pa se e kmečko ljudstvo nesrbskih narodov v Jugoslaviji v boju proti centra-izmu, proti   njegovi   politiki    gospodarskega,   političnega   in   kulturnega sapostavljanja teh narodov združevalo v „blok narodne svobode in kmečke lemokracije", ki je že takrat zastavljal vprašanje svobodnega sporazuma ned Slovenci, Hrvati in Srbi. Vse to je bilo in je večjidel še danes konkretna vsebina narodnega vprašanja v Jugoslaviji, ki je po svojem množičnem nosilcu v bistvu kmečko vprašanje. Proti temu bloku, v katerem so [tedaj aktivno sodelovali tudi slovenski kmetje z SLS na čelu, je bilo treba sestaviti blok centralizma in integralnega jugoslovenstva.
V dejstvu, da je moral naš fašizem poleg socialnega zatiranja braniti tudi obstoječe stanje nacionalne neenakopravnosti Slovencev in Hrvatov, je treba iskati vzroka, zakaj se fašizem, tak, kakršen je bil s svojo jugoslo-vensko ideologijo, ni mogel nikoli razviti v množično gibanje, kakor se je to zgodilo v Nemčiji in Italiji, kjer mu je uspelo izkoristiti predsodke in iluzije prav tistih plasti, ki so se mu pri nas odločno postavile po robu. Orjuna tudi v času svojega največjega razmaha v letu 1924. ni imela v ljudstvu nobene zaslombe in se je v glavnem opirala na iste kroge kakor današnja JNS.
Da se takrat boj slovenskih delavcev in kmetov proti Orjuni ni zlil v enotno protifašistično fronto, je treba predvsem pripisati nesposobnosti delavskih strank.
Ideologija integralnega jugoslovenstva je imela takoj od vsega začetka nalogo prikriti dejansko obstoječo narodno neenakopravnost z abstraktnimi pojmi o „naciji", o „jugoslovenskem rasnem tipu", „jugoslovenski narodni skupnosti", o »edinstvenem narodnem občutju", o „misteriju Vidovega dne"
49
itd., itd. Centralizem, ki je v boju proti sebi združil tudi tiste plasti slovenskega in hrvaškega naroda, ki so po svojem socialnem položaju v nekih okoliščinah najbolj dostopne fašistični demagogiji, se je pač moral prepričati, da integralno jugoslovenstvo ni bilo uporabno za pridobivanje množične podlage za odkrito fašistično vladavino. Ko se je po neuspelem poizkusu, ustvariti tako vladavino brez množične podlage, prepričal, da so njegova ideološka sredstva pomanjkljiva, je moral iskati druge poti. S tem se prične tako rekoč drugo razdobje v razvoju fašizma pri nas.
To razdobje je pričel Jevtič z delovno službo in koncentracijskimi taborišči. Potem pa se je po polomu 5. maja 1935. moral umakniti. Namesto fašističnih metod je prišlo »postopno vraščanje v demokracijo", večji del na Jevtičevih listah »izvoljenih" poslancev je prešel v JRZ, na Slovenskem je poslala svoje zastopnike v vlado Zadružna Gospodarska Banka, »Zbor" pa je med tem redigiral nov program vlade.
V prvem razdobju, ki se je pričel nekako z nastopom Orjune in trajal tja do začetka leta 1933. je stalo integralno jugoslovenstvo v ospredju, med tem ko je drugi sestavni del fašistične ideologije, socialna demagojija, igral bolj postransko vlogo. Sicer prireja tudi Orjuna že »delavske shode", tiska »delavske izdaje" svojega lista, razvija tisto površno mnenje povprečnega malomeščana, ki vidi v slabi administraciji vir vsega socialnega zla in v tem imenu grmi proti korupciji, nastopa proti tujemu kapitalu, proti Židom, napada TPD, posveča »ubogi raji v pašaluku TPD" dolgovezne članke, ki jih potem en bloc javno preklicuje in se opravičuje pred ravnatelji te vsemogočne družbe; vendar pa so bile vse te cvetke socialne demagogije še tako nerazvite in nerodno uporabljene, da niso mogle prikriti bistva stvari. Manjkal je zaključen sistem te demagogije, nedoslednost je včasih dobivala neverjetno smešne oblike. Tako je bil organ Orjune v letu pohoda v Trbovlje sposoben nagnati voditelje ruskega boljševizma enkrat s »krivono-simi sinovi Izraelovimi", drugič pa jih spet v nerazumljivi panslavistični zanešenosti odlikovati z »osvoboditelji Rusije izpod korumpiranega ca-rizma". V metodah boja se vidi vpliv italijanskega fašizma, ki je šele leta 1926. uvedel popolnoma totalitarni režim, to se pravi v času, ko se je Orjuna pred enodušnim odporom slovenskega ljudstva že na vsej črti umikala in postajala čedalje brezpomembnejša. Šele po letu 1929. je pričel Živkovičev režim iznova uporabljati njene »četnike" z vsemi njihovimi izkušnjami vred kot svoje »volilne agitatorje".
Novo razdobje v razvoju jugoslovanskega fašizma sledi prihodu nemških nacionalnih socialistov na oblast in je v zvezi z zunanjo politiko iskanja novih prijateljstev, ki jo je inauguriral že Jevtičev režim. Tu se iznova pokaže pomanjkanje tvorne sile, ki je lastno propadajočemu sistemu in njegovim ideološkim predstavnikom. Kakor je v prvi fazi, pri Orjuni, vplival  tuj  vzgled,  tako  so  v  drugem  razdobju  kratkomalo  prenesli  k  nam
50
ideološke sestavine, ki so se drugod v določenih zgodovinskih okoliščinah izkazale pripravne za razgibanje malomeščanskih in deklasiranih množic v boju proti notranjemu sovražniku.
Integralno jugoslovenstvo kajpak še vedno ostane izhodišče, vendar pa je poudarek nanj občutno zmanjšan, zato pa drugi sestavni del fašistične ideologije skoraj ne zaostaja za svojim vzorom. V ospredju so gesla, ki naj odvrnejo občo pozornost od centralizma in njegove narodnostne politike ter jo obrnejo na kak drug predmet. Grešni kozel, ki naj prevzame vlogo tega drugega predmeta, so kajpak — Žid je. V tem pogledu so našla prizadevanja centralistov precejšnjo podporo pri hrvaških frankovcih, ki vkljub svojemu „hrvatstvu" vpadajo v hrbet narodnemu gibanju hrvaškega kmeta in s svojimi rasističnimi „domisleki" skušajo zastreti pogled tistemu hrvaškemu človeku, ki že dve desetletji tako jasno vidi vir svojega neravnopravnega položaja. Da ne govorimo o naših Tudi-slovencih, ki namestu »postopnega vraščanja v demokracijo" pospešujejo postopno vraščanje v fašizem.
Iz fašističnega časopisja je izginilo neprestano sklicevanje na tradicije predvojnih nacionalnih revolucionarjev, ki je bilo tipično za rajnko Orjuno in njej sorodne skupine. Namesto obujanja spominov na resnično svetle momente v zgodovini Slovencev in njihovega boja za narodno osvobojenje, je zdaj stopilo naglašanje balkansko-pruskega značaja in poslanstva Srbov, poveličevanje alemanskih konjenikov carja Dušana, Trenkovih pandurjev pod črnožoltimi cesarskimi zastavami, mitos o gotskem poreklu Hrvatov in sistematično potvarjanje domače in tuje kulturne zgodovine. S tem so se jugoslovanskemu fašističnemu zgodovinopisju odprle nove perspektive.
Fašistično ideologijo v drugi dobi njenega razvoja najbolje obeležuje program „Zbora", o katerem piše tednik „Zbor" v 25. štev. lanskega letnika tole: „Mnogi naši prijatelji opažajo, da so mnoge sličnosti med programom vlade in našim... Tudi sami člani vlade v zasebnih pogovorih zatrjujejo, daje  naš   program  njihov   program".
Če pod demagogijo razumemo umetnost izkoriščanja bede in hrepenenja, iluzij in predsodkov širokih množic v prid mogočnim in bogatim, potem so najbolj demagoški tisti programi, ki namečejo nekaj udarnih krilatic, ne povedo pa konkretne poti, po kateri je moči, dani program uresničiti. V takih programih so zbrana gesla vseh mogočih strank, zlasti pa tista, ki med množicami trenutno najbolj vžigajo. Zato najdemo v njih poleg rasističnih blodenj in gospodarskih utopij tudi »revolucijo" in „socializem'„ »načrtno gospodarstvo" in „smrt velekapitalu!"
Vsi veliki demagogi v zgodovini oblede pred fašističnimi. Družbenim skupinam z najbolj nasprotujočimi si interesi obljubljajo fašisti popolnoma mirno izpolnitev njihovih teženj, ne da bi sploh pretehtali možnost uresničenja. Iz take neodgovorne mešanice pojmov in besed nastanejo potem modrosti, kakršne čitamo v mali brošurici s kričeče rdečimi platnicami, v
51
slabem, za naše potrebe prirejenem ekscerptu iz vsekakor pametneje napisanega »Programa N. S. D. A. P.", v programu „Zbora".
Zadnja kriza 1929—1933 je zadela prav tako fašistične države kakor države stare meščanske demokracije. Novi krizi, ki bi pokazala vso nestabilnost njihovega »načrtnega gospodarstva", se skušajo izogniti, kakor se ji je kapitalizem izognil leta 1914., to je, z vojno. Brez odstranitve osnovnega protislovja v današnji družbi ni načrtnega gospodarstva. To je ABC vsake politične ekonomije, ki hoče ostati znanost in ne zagovornica političnih režimov. Tega protislovja pa fašizem ni odstranil in ga ne misli odstraniti niti v teoriji niti v praksi. Narobe, njegova naloga je, to protislovje ideološko opravičiti in praktično ovekovečiti, pa čeprav za ceno vračanja nazaj v barbarstvo in uničevanja vseh kulturnih vrednot človeštva.
V tem je bistvo fašizma pri nas in drugod. Dejstvo je, da je vnanji videz fašističnega gibanja — kjer se fašizem pojavi kot množično gibanje — mnoge zavedel v zmoto in so ocenjevali fašizem kot »revolucijo malomeščanstva", kot odpor malega človeka proti velekapitalu, z druge strani pa kot odpor pred proletarsko usodo, ki mu jo pripravlja konkurenca trustov in veleblagovnic. Tako pojmovanje je pri nas privedlo nekatere do napačne ocene značaja šestojanuarske diktature. Med drugimi so tudi naši socialni demokrati zapadli tej zmoti, po kateri naj bi bilo bistvo fašizma množično gibanje malomeščanstva in deklasiranih slojev, ki dejansko sploh niso nujen sestavni del fašizma, ne pa specifična sredstva za dosego smotrov modernega kapitalizma.
Mali človek je ponekod zares igral precejšnjo vlogo v fašističnem gibanju in tvoril njegovo množično podlago; tudi pri nas so se na primer orjunaške akcijske čete rekrutirale pretežno iz malih ljudi. Čeprav je bilo njihovo število omejeno le na del pripadnikov tedanje SDS. Toda z druge strani se je delavstvu pri nas posrečilo odbiti prvi naval fašizma ravno v zvezi z malim človekom mesta in vasi. Da ne govorimo o Franciji, kjer nima fašizem med srednjimi sloji skoraj prav nobene opore.
Treba si je biti na jasnem, kaj je bistvo fašizma. To mora biti izhodišče. Potem je šele moči proučevati vse tiste konkretne okolnosti, v katerih sodelujejo srednji sloji mesta in vasi v današnjem boju med fašizmom in demokracijo, analizirati samo bistvo današnje demokracije, njen značaj in vlogo pri nas, njene gonilne sile na Slovenskem. To so problemi, ki so v tem članku, čigar namen je, v okviru obstoječih možnosti pokazati temelje našega fašizma, samo mimogrede nakazani. Treba pa jih je podrobno proučiti in razviti, saj so ogromne važnosti za pravilno orientacijo slovenskega javnega delavca, publicista in politika. To delo pa bo toliko temeljitejše, kolikor več bo sil, ki bodo pri reševanju teh problemov sodelovale in jih z raznih vidikov osvetljevale.
52