Fr. Albrecht: Pomladnja slutnja.                                    99
O čas, ki ni še, nosi zarje nove za speče narode! Glej, jutro sine in se vzbude iz neme bolečine sanj blodnih svojih, ko jih on pozove.
Nocoj pogled moj v vaše duše vidi in jih vprašuje — sestre — po imenu, po boli, po željah in po bremenu.
In v vseh je isto, glej: molk in tišina,
v polnoč molčeča sveta bolečina:
„0, čas, ki ni še, vstani, vzidi, pridi!"  —
Dunaj, MCMXV.
---------------------¦*—«•¦---------------------
Fr. Albrecht:
K
Pomladnja slutnja.
ot bele rože, ki še v popju spe, tako te nosimo in skrivamo, z neplakano solzo zalivamo in čakamo —
ti neizraženo: o, vino src, o, speča kal, cvetoči zrak, o, rosa z neba, solnca trak vsesilnega!
Kot kelihi so naša srca zdaj, bridkosti polna in molčanja v ta čas umiranja in žalovanja breznadnega.
A bele rože, bratje, razcveto se,
ah, bele rože, ki še v popju spe,
in, sestre, vaša srca zazvene
na naših prsih . . .             A^S^nj,,^            ¦         q
7*