VABIMO Za uveljavljene glasbenike je sodelovanje v GM programih priložnost, da če pri najmlajših poslušalcih zbudijo zanimanje za glasbeno umetnost. Mlajšim, ki šele vstopate na glasbeni oder, pa'GM poleg tega daje še priložnost za preizkušnjo sposobnosti in lasnu uveljavljanje. GM pošilja programe za mladino v osnovne šole, vrtce, srednje šole, klube, med ostalo ,,starejšo" mladino pa tudi poslušalcem v koncertni dvorani (abonma Mladi mladim, Jesenske serenade). NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM, Krekov trg 2/11, 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Izide osem-ki at v Šolskem letu, celoletna naročnina je 64 din, posameznega izvoda 8 din. UREDNIŠKI ODBOR PRVIČ Program s katerim bi se predstavil-a (ali predstavili — velja tudi za skupine!) mladim poslušalcem v šol. letu 1982/83. PROGRAM IMA LAHKO OBLIKO KOMENTIRANEGA KONCERTA ALI PREDAVANJA NA GLASBENO TEMO. DRUGIČ - V čem je vzgojno-izobraževalni pomen tvojega programa za ole in vrtce' TRETJIČ Tvoj naslov in najosnovnejše podatke o tvojem (vašem) glasbenem udejstvovanju. ČETRTIČ Ali si pripravljen-a svoj program poskusno predstaviti preti mlado publiko že letos spomla-' di (še pred uvrstitvijo v programsko knjižico)? POZOR! Programi trajajo za vrtce 25—35 minut, za šole 45 -60 minut, za koncert Mladi mladim in Jesenske serenade 1 uro (oz. 30 minut ,,polovični" koncert). Kandidati za abonma Mladi mladim naj pripravijo v svojem programu po ono skladbo mla-degS slovenskega skladatelja! O programih bo razpravljala programska komisija GMS. Nove programe posredujemo od septembra t. !. dalje. Koncerti bodo tudi (skromno) honorirani. NE POZABITE NA ROK ZA PRIJAVO: 20 MAREC 1982 NAŠ NASLOV: GLASBENA MLADINA SLOVENIJE KREKOV TRG 2 LJUBLJANA TELEFON: 322-367 Miloš Bašin (tehnični urednik in oblikovalec), Urša Čop, Lado Jakša, Marko Kravos, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longyka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster irv Metka Zupančič. UREDNIŠKI SVET KAKO PRIDEŠ V PROGRAM GM? Do 20. marca letos napišeš na list papirja dr. Janez Hoefler (predsednik). Tone Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Tone Žuraj (GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasben« mladi-i na Slovenije. Grafično pripravo iz-, deluje Dolenjski list v Novem mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412—1—72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna in izobraževalne skupnost Slovenije. ■ r Fotografiral: LADO JAKŠA 2 KULTURNI DAN SREDNJEŠOLCEV KORISTNO IN ZANIMIVO NA GIMNAZIJI VIDE JANEŽIČ balet, ki je posebna veja umetnosti. Meta Zagorc je skupaj z našimi dijaki predstavila posamezne plesne zvrsti. Videli smo izrazni ples, dijaka iz tretjega letnika pa sta nam z angleškim valčkom in ča-ča-ča predstavila športni ples. Povabljena sta bila tudi plesalca, ki trenirata rock and roli v plesni šoli Tine Rožanc. Na naši šoli že drugo leto deluje Baletni kolhoz — revijskoplesna skupina, ki jo sestavljajo same četrto-šolke. Videli smo tudi njihov nastop. Vendar pa nismo bili samo gledalci, pod vodstvom tovarišice Mete smo se naučili tri družabne plese (medved gre na piknik, my mixer in american stamp). Za konec pa so naši dijaki improvizirali ples na neznano glasbo. Dramska skupina na naši šoli ima za seboj že več uspelih predstav, v letošnjem letu pripravlja Levstikovega Junteza in v okviru kulturnega dne smo si. lahko ogledali študijsko vajo. ( Zanimiva je bila tudi predstavitev monodrame Branka Miklavca Po-marančnik v eksperimentalnega gledališča Glej. Za večino dijakov je bilo to prvo srečanje s to obliko gledališča in so igro Branka Miklavca — avtorja, izvajalca in režiserja — s pozornostjo spremljali. Skupina dijakov (bilo jih je štirideset) je obiskala VIBA film in se seznanila z osnovami filmske umetnosti. Kulturni dan so organizirali mentorji: profesorica Branka Maček (glasbena vzgoja), profesor Tomaž Gorjup (likovna vzgoja) in vsi profesorji slavisti. En dan nam je odkril nešteto poti v svet umetnosti. Za vsakogar je bilo nekaj, kar je obogatilo njegovo kulturno obzorje in mu dalo novih spodbud in načrtov za bodoče delo. VERONIKA BRVAR Fotografiral: TONE STOJKO Zbudila je zanimanje in številna vprašanja. Brina nam je skladbo najprej razložila, nam pokazala notni zapis in nam pojasnila, kakšna zvočna sredstva je v skladbi uporabila. Dijaki so izrazili željo, da bi poslušali več tovrstne glasbe, in Brina nam je povedala, da se lahko udeležimo koncertov mladih ustvarjalcev v Društvu slovenskih skladateljev. Za konec nam je zaigrala še klavirsko skladbo Drevesa. Zaradi pomanjkanja časa smo morali pogovor z mlado skladateljico zaključiti, vendar iskreno upamo, da nas bo Brina še obiskala in nam predstavila več svojih skladb. Iz sobe za estetsko vzgojo smo odšli v telovadnico. Tovarišica Meta Zagorc, večkratna državna prvakinja v plesu, ki sedaj poučuje v plesni šoli na Petkovško-vem nabrežju, nam je odkrila umetnost plesa. Ples delimo v več skupin — družabni ples, katerega najvišja oblika je športni ples, izrazni, rock and roli, disco in revijski ples ter Konec decembra 1981 so imeli prvi razredi na naši šoli kulturni dan. Namen prireditve je bil seznaniti prvošolce z različnimi zvrstmi umetnosti in predstviti kulturne dejavnosti na šoli; te imajo pri nas večletno tradicijo. Kulturni dan se je začel z otvoritvijo razstave akademskega slikarja in našega profesorja Tomaža Gorjupa. Uvodoma je govoril Branko Kovič, nato je aktiv Glasbene mladine pripravil kratek koncert. Sodelovali so dijaki, ki obiskujejo glasbeno šolo, sekstet treješolcev pa je zapel nekaj pesmi. Ob spremljavi kitare so se predstavili tudf člani literarnega krožka s svojimi deli. Po koncertu smo se pogovarjali z našo bivšo dijakinjo, mlado skladateljico Brino Jež—Brezavšček. Najprej smo prisluhnili njeni skladbi Travnički so že zeleni, ki jo je predvajala z magnetofonskega traku. Glasbo, kakršno piše Brina, pa tudi drugi mladi skladatelji, na šoli redko slišimo, vendar nam je bila všeč. 3 Fotografija LADO JAKŠA OZVOČENE PRAZNIK U^VUUtlNt SLOVENSKE BREZE GLASBE LIKOVNOST IN ZVOK NASLOVNICE FOTOREPORTAŽA Če je bila prejšnja naslovnica glasbeno-zimska, naj bo ta že nekakšna napoved spomladanskega ..ozvočenja" narave, ko veje dreves, osvobojene snežne odeje, plešejo v vetru, ob pričakovanju novega brstenja, nove zelene preobleke. Kot vsako leto imamo tudi letos možnost začeti z glasbenimi izleti v naravo, tam prisluhniti zanimivim zvokom in se z lastnimi instrumenti odzivati njihovemu zvočnemu razpoloženju. Takšni glasbeni pogovori, kjer skušamo z instrumenti sozvočiti neinstrumentalne — naravne — zvoke (čeprav je bila narava sama v večini primerov idejno izhodišče za izdelavo številnih glasbenih instrumentov) nam lahko pomagajo, da o zvoku instrumenta začnemo razmišljati širše (ne le v okviru običajne „šolske" zvočne barve) in poskusimo raziskovati njegove izrazne možnosti, ki so mnogo večje, kot smo jih sicer vajeni poslušati v standardnih glasbenih kompozicijah. Raziskovanje zvočnih možnosti kateregakoli instrumenta ni kreativno le v smislu iskanja novih zvokov (za tem teži vrsta skladateljev sodobne in predvsem t. i., sodobe improvizirane glasbe), temveč tudi v oblikovanju in razbijanju osebnega zvočnega in izraznega stila, ki je za ustvarjalnega glasbenika bistvenega pomena. LADO JAKŠA Trio, solo in duo Bogdane, Mire in Matije 4 ODER NUDI VELIKO TOPLINE, ČE JO LE ZNAŠ OBČUTITI POGOVOR Z VILMO BUKOVČEVO ne bo zazvenel, kot bi bilo treba. Človek tudi ni zmeraj onako razpoložen za petje. Ko mi je umrla mama, smo jo dopoldan pokopali, zvečer pa sem morala nastopati. To so težki trenutki. Imela sem pravzapray veliko srečp, da sem bila trdnega zdravja. Nisem odpovedovala predstav in lahko so se zanesli name. Ta poklic ima čudovite strani. Že oder sam ima svoj čar - tu je scena, pa kostimi - zle* zeš v kožo nekoga drugega, nešteto življenj imašl Poklic sam je zelo pester, tu pa je še zadoščenje, da si nekaj nudil drugim in seveda priznanje občinstva. Pa ne le aplavz, veliko drobnih nepozabnih dogodkov! Ko sem na primer na trgu kupovala, je stopila k meni gospa in mi podarila cvetico rpkoč: „To je pa za vašo Mimi." Oder nudi veliko topline, če jo le znaš občutiti. Tudi ljubosumje, konkurenca, nasprotovanja, ki so nujni sestavni del gledališkega življenja, so zdrava, stimulativna, če ne gredo čez mero. Poudariti moram, da je bila naša generacija izjemna, trdo smo delali in dobro smo se razumeli. Zato Prešernove nagrade nimam le za osebno priznanje, ampak jo občutim kot priznanje celi moji generaciji, ki je ustvarjala s tolikšnim navdu- * ševanjem in žarom.v Vilma Bukovčeva je v pokoju, vendar se vedno odzove povabilu tistih, ki ja radi poslušajo. Poleg petja ji vsakdan popestrijo izleti v naravo, skrb za vrt, vezenje in branje. Tu pa je še pes Miki, simpatični bokser, ki gospodarici zvesto stoji ob strani, tudi pri petju. Če verjamete ali ne, za na svidenje mi je ob klavirski spremljavi Vilme Bukovčeve zapel Gor čez izaro. Prav zvezdniško se je vsedel ob pianino in zbrano pogledal skozi okno, nato pa se potrudil, da bi bila melodija čimbolj spoznavna. V tej hiši je petje zares domal KAJAŠIVIC Prijetno okolje z umetninami napolnjene hiše in prisrčen sprejem naredita svoje in pogovor z dolgoletno prvo damo ljubljanske Opere steče kar sam od sebe. Sopranistka Vilma Bukovčeva, ki jo slovensko občinstvo pozna po mnogih naslovnih vlogah v opernih delih, je življenje posvetila petju in spominov, zanimivosti in vtisov je toliko, da mi zmanjkuje papirja: »Vedno me je nekaj vleklo k petju," pravi Vilma Bukovčeva. „Že kot majhna deklica sem rada pela, plezala sem po drevju jn prepevala, sosedi pa so govorili: „Bukovčev slavček poje," Veliko sem prepevala na šolskih prireditvah in že takrat sem si želela najti mesto v kakšnem zboru. Na solistično kariero si nisem upala pomisliti in reči moram, da so se mi otroške želje v življenju izpolnile v večji meri, kot sem se lahko nadejala. • Ko sem bila dijakinja novomeške gimnazije, mi je bil v veliko oporo prqfesor Ferdo Juvane, ki me je spodbujal h glasbeni dejavnosti. Po takratni šesti gimnaziji sem se želela vpisati na ljubljansko Akademijo za glasbo, zato sem odšla k profesorju Juliju Bettetu. Preskusil je moj glas in dejal: „PunČka, naredi najprej maturo, nato pa pridi!" Tisti „nato" pa je bil čisto drugačen. Prišla je yojna in z njo zapori, ujetništvo . .. Tudi tu smo prepevali, sebi in drugim v pogum. Po končani vojni sem se prijavila na razpis za članico opernega zbora ljubljanske operne hiše. Že po dveh mesecih sem debitirala kot Sie-bel v Faustu, nato je prišla Prodana nevesta, pa Ero z onega sveta... - Kaj je vaša odločitev, da postanete pevka, pomenila vašim domačim? „Mama je rada pela, prva me je učita petja, vendar je rekla:: „Vilma, saj od tega ne boš mogla živeti!" Namenila sem se poleg petja študirati pravo, a obrnilo se je drugače in uspela sem brez tega." — Kaj so -bile svetle in kaj senčne plati vašega poklica? ,,Glas je poseben, nenavaden instrument, predvsem je zelo občutljiv. Pridejo trenutki, ko ne gre in ne gre, pa sam ne veš zakaj. Vedno živiš v bojazni, da Vilma Bukovčeva v Prodani nevesti, vlogi, s katero je začela svojo kariero solistke ljubljanske opere in z njo razveselila tisoče poslušalcev in gledalcev. 5 MLADI GLASBENIKI NA PRESKUŠNJI 16. TEKMOVANJE V ZAGREBU V Zagrebu se vsako leto pomerijo mladi glasbeni umetniki. Prvo prireditev so v tem mestu organizirali leta 1948, nato nekajkrat v drugih jugoslovanskih mestih, končno pa j e manifestacija postala tradi cija mesta Zagreba. Tekmovanje je vsako leto namenjeno le nekaterim glasbilom in komornim zasedbam; enkrat nastopajo godalci, nato sfc>et pianisti in pevci, nato pi-« halci in trobilci. Sodelovati smejo samo umetniki, ki še niso dopolnili 30 let (podobne starostne meje imajo tudi druga evropska tekmovanja). Pomen prireditve je zelo velik. Z bolj ali manj naravno selekcijo se skozi kvalifikacijske etape prebijejo samo najboljši. Uspeh ali neuspeh mlademu glasbeniku dostikrat postavi pred srce ogledalo njegovih sposobnosti. Velikanska izkušnja, ki jo na takem tekmovanju nastopajoči pridobi, mu nudi trezen pogled na minulo delo in na trenutno stanje, da mu veselje do še bolj zagrizenega dela. Res je velika razlika med solističnim in orkesterskim igranjem (v orkestrih igra večina boljših godalcev, pihalcev in trobilcev), vendar tekmovalna, solistična izkušnja koristi vsem glasbenikom. Redno intenzivno vadenje za tekmovanje zagotavlja visoko osebno pripravlja nost. Navsezadnje pa je lahko uspeh na tekmovanju tudi odločilna odskočna deska. Na letošnjem šestnajstem jugoslovanskem tekmovanju glasbenih umetnikov so bile naslednje discipline: rog, tro- benta in pozavna, harfa in klasična kitara ter godalni kvartet in klavirski trio. Iz Ljubljane se nas je letos prijavilo deset glasbenikov. Zahteven program in tudi druge okoliščine so zahtevale odstop sedmih kandidatov. Ostali smo samo trije: kitarist ANDREJ VARL in hornista FRANC LIPOVŠEK in JUSTIN FELICIJAN. ‘ V Zagrebu so se nam pridružili še umetniki iz drugih jugoslovanskih republik. Število predtekmovalnih odstopov se je še povečalo. Od osmih pozavnistov je tekmoval le eden. To pa seveda ni zmanjševalo napetosti tekmovanja, niti nu ublažilo občutka konkurence, kajti nagrajevanje ni potekalo po sistemu „kdo je boljši", temveč po seštevku točk, ki jih je tekmovalec do- bil v vsaki etapi. Na letošnjem tekmovanju niso podelili nobene prve nagrade. Slovenska bera je bila zelo uspešna. Nihče se ni vrnil praznih rok. Kitarist Andrej Varl je osvojil diplomo, hornist Franc Lipovšek drugo nagrado in hornist Justin Felicijan četrto nagrado. Vse tri je spremljala profesorica Vlasta Dole-žal—Rusova, ki je s svojim čudovitim igranjem veliko pripomogla k uspehu. Lipovška in mene je uril in spodbujal učitelj vseh slovenskih hornistov profesor Jože Falout. Tekmovanje v Zagrebu se je končalo z odličnim kosilom in dobro kapljico - tudi to sodi k lepemu življenju po trdem delu. JUSTIN FELICIJAN ŽE KOT SOLISTI KONCERT V SREDNJI DVORANI CANKARJEVEGA DOMA : V okviru Prešernovega kulturnega tedna v Cankarjevem domu smo se razveselili koncerta mladih glasbenih umetnikov, ki sta ga skupaj pripravila Cankarjev dom in Slovenska filharmonija. Kulturni teden je bil. natrpan z zanimivimi prireditvami, ki so v dvorane doma privabile zelo veliko kulture žejnih obiskovalcev. Tako je bila Srednja dvorana polna tudi v petek, ko se je z orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Uroša Lajovica predstavilo pet mladih glasbenikov, solistov. V Bachovem Koncertu za dve violini in orkester sta nastopila violinista Darko Linarič in Romeo Drucker, v Koncertu za flavto in godala Bruna Bjelinskega je bil solist Cveto Kobal, v VVebrovem Concerti-nu za klarinet in orkester seje predstavil Robert Stanič, v Mendels-sohnovem Koncertu za klavir in orkester št. 2 pa pianistka Tatjana Ognjanovič. Vsem je bil ta koncert ena redkih priložnosti, če ne celo prva, kjer so lehko pokazali svoje solistične sposobnosti, doživeli občutek velfcega odra in dvorane s šeststo poslušalci, okusili slast in strah ob igranju s poklicnim simfoničnim orkestrom. Izkazali so se nad našimi pričakovanji s sproščeno in zrelo igro. Romeo Drucker je bil interpretacijsko močTiejši pol v solističnem duetu, violin. O izbiri Bachovega koncerta za ta nastop je sam povedal: „Letos teče v Slovenski filharmoniji ciklus koncertov J. S. Bacha, a tega koncerta, ki je biser literature, ni v programu. Zato sva se z Darkom Lina-ričem odločila zanj. Pa tudi zato, ker komorno igro pogrešava, delo v duu pa je zelo zanimivo Zelo sem vesel,da sva imela priložnost sodelo- vati na tej prireditvi, saj je v Slove- • niji kot solist težko priti pred publiko. Slovenska filharmonija je že prej uvedla podobrie koncerte z mladimi solisti, zdaj pa so taki koncerti v okviru Prešernovega kulturnega tedna dobili še možnost za razširitev." Veliko svojih hotenj po osebnostnem oblikovanju glasbenih fraz je v VVebrovo glasbo vtkal klarinetist Robert Stanič, izjemno muzikalnost in .naravni dar za sproščeno muziciranje pa sta pokazala flavtist Cveto Kobal, študent 3. letnika Akademije za glasbo in pianistka Tatjana Ognjanovič, lii je še srednješolka. Oba sta izvajala deli, ki nista ravno primer posebne poglobljenosti, tehtnosti in izrazne moči po notnem gradivu, ki ga prinašata; vse to pa sta oba solista s svojo močjo izraza in izdelano tehniko, ki običajni tremi nista puščali prostora ob sebi, povsem nadomestila. Tako smo res uživali ob njunem koncertiranju, ki še mnogo obeta. MOJCA ŠUSTER Fotografiral MARIJAN PAL Gimnazijka Tatjana Ognjanovič — obetavria mlada pianistka — s profesorico »Darinko Bernetičevo in dirigentom Urošem Lajovcem. 6 GIB, ZVOK IN TIŠINA IMENITNA PREDSTAVA LJUBLJANSKIH TOLKALCEV / IN PLESALCA VOJKA VIDMARJA V Cankarjevem domu smo pred dnevi doživeli posebno predstavo, zmes gibov, ritmov in tišine. Glavna protagonista večera sta bila naš imenitni plesalec Vojko Vidmar in ljubljanski Studio za tolkala. Na prazni sceni sta se izmenjavala in sodelovala, pritegnila še druge ustvarjalce — glasbenike in plesalce. Koncert so začeli tolkalci z novejšim delom mladega slovenskega skladatelja Uroša Rojka. Ta uvod je bil prijeten in » svež, poln ritmov in zvočnosti. Sledila mu je Suita iz baleta „Lok" za dva plesalca, ki sta jo brez glasbene spremljave prefinjeno odplesala Maruša in Vojko Vidmar. Delo je edinstven poskus Pie in Pina Mlakar, ki ga do danes še nihče ni presegel. Kvartet za tolkala Lojzeta Lebiča je tenkočutna skladba, ki izvajalcem postavlja visoke zahteve, saj morajo ob kompliciranih ritm:h obvladati tudi svoj glas, ki v trenutku postane c^odatno glasbilo. Skladba Albina VVeingerla z naslovom Naracija bi se pravzaprav morala imenovati Pogovor, saj se v koreografiji Majne Sevnikove violinist in plesalec'pogovarjata, komunicirata. Violinist Tomaž Lorenz in plesalec Vojko Vidmar delo pogosto izvajata na glasbenomladinskih nastopih za mlade in najmlajše poslušalce, ki dogajanju z zanimanjem sledijo in so navdušeni. Tudi odraslo občinstvo v Cankarjevem domu je lepo sprejelo to zanimivo skladbo, vtkano v gib. V večeru je sodeloval še en slovenski skladatelj, ^Jani Golob. Na njegov Capriccio za kontrabas, sopran saksofon in tolkala je zaplesal Vojko Vidmar v lastni koreografiji. Njegov ples je bil živ, preprost in izredno gibek, plesalec je lahko uporabil svojo domiselnost brez bojazni, da mu določeni elementi ne bi uspeli, kajti svoje sposobnosti sam najbolje pozna. Na glasbo se je odzval zelo neposredno, z mešanico izraznega 'plesa, pantomime in baleta. V drugem delu koncerta nam je koreograf Milko Šparemblek pripravil presenečenje — farso za solo plesalca, glasbenike, tri recitatorje in dva stola, Dragi Miha. Z glasbeno spremljavo je sodeloval Jani Golob, ki je tolkalcem, kontrabasistu in saksofonistu izdelal glasbeno osnovo in iztočnice, po katerih so lahko po lastni zamisli ir' občutjih improvizirali. Glasbeniki so tokrat sodelovali tudi v scenskem — plesnem dogajanju. Fantazijsko oblečeni so sem in tja posegli v gibanje Mihe — Vojka Vidmarja, ki je v petindvajsetminutni plesni zgodbi prikazal klovna^ ki ga zapusti žena. Milko Šparemblek je predstavo izdelal prav za Vojka Vidmarja, delo je nastajalo v skupini, koreograf, skladatelj, plesalec in glasbeniki so skupaj iskali možnosti, se prilagajali drug drugemu in si sledili. Predstava je enkratna že zaradi tega, ker podobnih ni. Prav gotovo pa jo odlikujejo izredne korego-rafske domislice, ki vsebujejo ogromno simbolike, raznovrstnih odtenkov. Takole pravi Milko Šparem- * blek o Dragem Mihi: ,.Zgodba sama je banalna, vendar se odvija v dveh nivojih. Prvi je tisti vsakdanji — resnično življenje z vsemi težavami, jezo, ljubosumjem, skrbmi, drugi pa je uteha v umetnosti — Prešernovi poeziji. Pesniki so pisali splošne resnice, ki veljajo za vse nas, ne le zanje, a doživeti je treba trenutke, ko to spoznamo, ko se v tej poeziji najdemo. In to se je zgodilo klovnu Mihi, ko ga je zapustila žena. Edino, kar je napačno, je to, da dela ni postavil koreograf najmlajše generagije!" In kako je prišlo do sodelovanja s Studiom za tolkala? Skupino je pred tremi leti ustanovil Boris Šurbek, ki si je ansambel zamislil kot stalno telo ene od glasbenih ustanov - glasbene akademije ali radijske hiše. Studio naj bi izvajal najnovejša dela, bil na razpolago skladateljem, seveda pa bi potreboval celo paleto tolkal, tudi tistih redkejših, ki so zelo draga. Pokroviteljstvo ustanove bi imelo tudi drugo dobro stran - stalen pritok mladih kadrov. Žal nobena ustanova ni bila dovolj, navdušena, zato Studio obstaja kot koncertno telo in si prizadeva za podporo Kulturne skupnosti. Sodelovanje v predstavi Dragi Miha je predlagal Cankarjev dom. Koncert z Vojkom'Vidmarjem je doslej najpopolnejša predstava tega ansambla. Posebno Dragi Miha je zanimiv dosežek, kjer so tolkalci Boris Šurbek, Darko Gorenc, Alojz Gradišek, Marko Juvan in Agim Brizani morali pokazati spretnosti v improvizaciji in celo gibanju na sceni. Sodelovala sta še saksofoništ Marko Lednik in kontrabasist Budislav Vidrih. KAJA ŠIVIC FOTOGRAFIRAL: MIŠKO KRANJEC 7 LOV NA MAMUTA JANKO JEZOVŠEK IN NJEGOV KABARET Sredi januarja js v organizaciji ŠKUC/FORUMA v Cankarjevem domu nastopil Janko Jezovšek s svojim kabaretom Pozor, note! Prireditev, ki ni niti koncert niti veselica, je trajala skoraj tri ure in avtor je po njej izjavil, da mu še ni uspelo toliko časa obdržati pozornosti polne dvorane. Nekaj besed p avtorju in dogodku samem najbrž ne bo odveč. Janko Jezovšek se je rodil leta 1945 v Mariboru, od leta 1965 pa živi v Zvezni republiki Nemčiji. Glasbo je študiral v Zagrebu, Frankfurtu, Koelnu, in sicer petje, orgle in hek-soniko, diplomiral pa je iz klasične kompozicije. Piše komorno, scensko glasbo in glasbo za sodobni balet. Je soustanovitelj mednarodnega društva za preprečevanje glasbenih izvedb. Plošče izdaja v samozaložbi - Išče producenta (med drugim). Doslej je kabaret Pozor, notel izvedel že približno osemdesetkrat. Janko Jezovšek je tipičen predstavnik hoje nazaj v prihodnost. S solističnim kabaretom Pozor, note!, ki je sama resnost in vedrina iz imperija tonov, samokrtično in ironično obračunava z umetnostjo igranja, petja in skladanja v kabaretski in klovnovski prosvetljenski noči za ljubimce gospe glasbe in z& vse tiste, ki hočejo to ob takih večerih postati, predvsem pa za tiste — bojda nemuzikalne. Glede ljubljanskega nastopa moram pripomniti, da je prav zaradi izredne dolžine izgubil precej privlačnosti. To lahko trdim, ker sem taisto predstavo srečal že na lanskem zagrebškem glasbenem bienalu, kjer me je ravno z jedrnato neposrednostjo navdušila. Tokrat pa so Jezovšku koncept dokaj razprli okrogel avditorij in pa dva klavirja na prizorišču. Tisti, ki niso vedeli, zakaj so prišli na kabaret Pozor, notelI, tega niso vedeli niti na koncu. Morda so vedeli, zakaj so odšli. Tisti, ki so se želeli zabavati, niso dobili lahke zabave, saj je šlo za težko zabavno glasbo. Njegova dela so mrtva, on pa živi dalje. .. Misli iz Jezovikovega muzeja iz Maribora, ki (ne)utegnejd rešiti ... Aplavz pokvari umetnika. Koliko umetnikov je že umrlo za posledicami aplavza! Vse, kar se kdaj je igralo in pelo, je le nadomestek za pametno delo. Ljubša mi je publika gluha, kot dolgoušci brez posluha. Raje igram za mačke in miši, kakor za tistega, ki misli, da sliši. Kdor krade, ta ima. Podvarianta: kdor očitno krade, tega ne dobijo, a do tega še pridemo. Osnovno načelo skladanja: če se že posveti ideja, jo je treba takoj ponoviti. Vsako stvar lahko ponovimo Vsaj štirikrat, preden dospe v zavest poslušalca, če pa jo ponovimo še petič,^imamo že efekt presenečenja. Če ponavljamo še naprej, postane dolgočasno ali pa avantgarda. V stari muziki so tu napravili rez in preden je postalo dolgočasno, so začeli igrati še enkrat hjtreje. Zaradi obračanja notnih strani obstajajo notni prepisi, ki jih je sicer prav tako treba obračati, vendar na drugem mestu. Tu pa nastane doda- ten problem, če prepis ne ustreza originalu. Hudo je, če postane človek tako kreativen, da pri vsakem prepisu nastane nekaj novega. Tako lahko razložimo veliko količino baročne glasbe. Takrat so namreč note vedno prepisovali. t Glasbo je treba misliti, ne igrati. Igra se lahko pri športu, saj pravijo, , kdor nima v glavi, ima v prstih. Za klavirjem je treba ustvariti videz, da umetnik nekaj dela. Gre za abstraktno delo. Artizem je, ko nekdo, ki je delal ves dan, pride zvečer gledat nekoga drugega, kako dela. Vedno je lepo gledati, ko druji delajo. Tudi sam to rad počnem. VVolfgang Amedeus Je podzavestno že pisal v moz—artu, vendar pa sam tega ni vedel. Janko Jezovšek je dejansko zavestni ustanovitelj moz—arta. Princip moz—arta: ponavljati In malo spreminjati. To te vidi v tem, da ljudje vedno prihajajo, da bi spet slišali iste stvari. Človeku je neznansko všeč, če so stvari iste, če se ne spreminjajo preveč, ampak le malo, neznatno. To je muzika — vedno isto, ampak malce drugače, pa še daljše in še več tega istega. Zatd ljudje tako ljubijo variacije. Značilnost glasbe je, da je nedoločljiva. Vsak si misli svoje — jaz pa tudi. V dva tona lahko vložim vsa svoja ■ čustva - če hočem. To je moja osebna svoboda. ' Umetnik ne vadi, umetnik pade z neba. SLOBODAN VALENTINČIČ DOGODKA V ATELJEJU DSS Koncert, 1. februarja 1982, Sabi-ra Hajdarovič — mezzosopran in Ma-. rijan Lipovšek — klavir. Večer samospevov v koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev je izzvenel v vprašanju: Kam gre slovenski samospev? ali bolje Zakaj so Sabiri Hajdarovič med večino slovenskih samospevov najbolje (ali edino) zazvenele pesmi madžarskega skladatelja, ki poleg vsega sodi že v klasiko našega stoletja? O prvem delu koncerta bi lahko rekli, da je nosil pečat večerne tematike. Skladatelj Milan Potočnik se je izkazal z izredno tenkočutnim izborom španskih večernih pesmi, Ljubo Rančigaj si je izbral Zupančičevo pesem Tiho prihaja mrak, Ko-daly pa je uglasbil madžarske ljudske večerne balade. Enotnost Koda-lyjeve glasbe in ljudskih balad je razumljiva že zaradi dejstva, da je skladatelju kot neizčrpen vir služila madžarska ljudska glasba. Tudi Potočnik je pokazal posluh za besedilo v klavirski spremljavi, saj je z izrednim občutkom pričarala vzdušje pesmi. To pa žal ne velja v enaki meri za pevski part, ki besedilu na katerih mestih odvzema naravni ritem. Morda je prav to ena osnovnih težav samospeva. Tudi Lipov-škovi glasbi bi lahko očitali le to^da je (preveč) slovenska. Tu mislim na Sedem ciganskih pesmi. Marsikdo se je razveselil izbora iz ciganske lirike, ki je tako enostavna in lepa, tako čutna in hkrati življenjska, tako polna čustev in po svoje umetelna. Te pesmi zahtevajo moč in temperament, obenem pa tudi subtilnost. Nikakor pa ne prenesejo slovenske duše . . . LEA HEDŽET Klarinetist Alojz Zupan in pianistka Nada Omanova sta nam 7. decembra lani v Društvu slovenskih skladateljev pripravila pester spored slovenskih in tujih del novejšega obdobja. Slišali smo Osterčevo Sonato, Tri Minijature Pendereckega', Pacter-kievviczev Ouatre Caprice, Poulenco-vo in Krekovo sonato ter dve praizvedbi mladih slovenskih skladateljev — Rojkovih Sedem vzdihljajev in Golobovo Grotesko. Izvedba je bila dobro pripravljena in poglobljena ter na visoki strokovni ravni. BRINA BREZAVŠČEK 8 SMRAD OPERA-PREDVSEM PRVO? OPERNA "PREMIERA MLADINSKEGA GLEDALIŠČA Kaj vse so ljudje nekdaj razumevali v besedi jazz, kaj vse nekateri ustvarjalni Slovenci danes razumejo pod besedo opera! Pri nas premoremo kar dve operni hiši, ki iz leta v leto ponujata dokaj klasičen repertoar odrsko—pevskih stvaritev. Morda pa se je prav zato ljubljansko Mladinsko gledališče pod taktirko Dušana Jovanoviča skupaj z nekaterimi ustvarjalnimi ljudmi odločilo, da vrlim Slovencem zapolni ušesa z bučnimi roc-kerskimi, za uho prijetnimi popevkami, pa spletom še lepše zvenečih balad, ki se jih da požvižgavati. Pa to še ni vsel Vse skupaj je začinjeno z besedili Svetlane Makarovič (ki v slovenski literaturi že pomeni nekaj pikrega, zajedljivega), postavljeno v začudenje in grenak priokus vzbujajočo sceno. Seveda, Smrad opera se dogaja tam, kjer nekaj (ali pa kar vse). In običajno smrdi okoli straniščne školjke, pa v javnih straniščih in še kje, bi kdo dodal. Tam, kjer smrdi, pa se je čudno rodi! tudi glavni junak Smradek, osrednji lik in katalizator celotnega dogajanja. Smradek za-peije in zasvoji (beri osntradi) cel svet, tudi lepo dišeče cvetlice, pri delu pa mu pomagajo tri cepe- GLASBENA VZGOJA MALO DRUGAČE MARIBORSKA JAZZ SEKCIJA Sedemletno aktivno delovanje mariborske Jazzovske sekcije že prinaša rezultate, ki so plod iskrenega dela, truda in navdušenja. Če je delovanje institucionalizirano, mu je seveda namenjena določena gotovost, denar, vendar pa prav ta okvir prinaša tudi veliko mero prilagajanja določenim ,,dirigiranim” programom Jazzovska sekcija, ki jo vodi Brane Rončel, je samostojna, njena osnovna dejavnost pa je seznanjanje glasbe željnih s kvalitetno glasbo, njenimi odsevi v gibni umetnosti in fotografiji. Nekajkrat je myltimedialna srečanja obogatila še umetniška beseda. Morda bi veljalo v prihodnje razmisliti še o vključevanju likovne umetnosti v celovit umetniški izraz. Pri posredovanju glasbene umetnosti je seveda zelo pomembno „pravo" uho in občutek (pa tudi znanje) ali določena glasba ponuja kakšno izkušnjo ali ne. Programi Jazzovske sekcije se odlikujejo po izvrstnem zvoku, po profesionalni izvedbi (v delo se vključujejo plesalke, ki nabirajo aktivne izkušnje doma in v tujini), glede skrbno izbranih glasbenih 2vrsti pa dogajanja zapolnjujejo kreativna glasba. in seznanjanje s temelji drugih zvrsti, saj je poslušalcem nujno treba ponuditi tudi kvaliteten rock. Težko bi našteli množico pomembnih glasbenikov, ki so s svojo glasbo ozvočili marsikateri glasbeno-poslušalski večer. Pomembna in morda najvažnejša dejavnost mariborske Ja zzovsktf sekcije so nastopi znanih jazzistov v živo. Mariborčanom so se predstavili že Arild Andersen, Anthony i Braxton, Leroy Jenkins, Dave Holland, Barry Altschull, Fred Anderson, Tone Janša, Edvard Holnthaner, na lanski otvoritvi Jazzovskega kluba v okviru Študentskih domov pa je zabrenkal in zapel Drago Mlinarec. Da bi bila dejavnost Jazzovske sekcije umetniško še bolj raznolika, so mnogi v Mariboru, v Ljubljani in še kje z njeno pomočjo spoznali tudi izjemne filmske dosežke znanega ameriškega kreativca Andyja War-bola. URŠKA ČOP tajoče in plešoče muhe. Seveda pa mora v operi nastopati tudi pozitivni junak, ki se neustrašno bori proti vsemu, kar je zlega in grdega. Ali naj razumemo, da nekomu punk ni všeč in je zato Smradek po obnašanju in izgledu pravi pun- ker? Ali to pomeni, da bo tudi punk nekoč dišal in postal ves neškodljiv, kot je to na koncu usmiljenja vredni Smradek? Ko glavni junak osvoji vse željeno, se namreč poleni in začne celo dišati (vendar ne pozabinno, da bo nekaj grdega in smrdečega vedno živelo tam, kjer je človek!). Če je Smrad opera namenjena odraslirrv potem je to glasbeno-scensko ali morda operno delo, ki ni nič kaj pretresljivo (ne pozabimo povedati, da ga krasi polno slepečih svetlobnih efektov, projiciranih diapozitivov). Če pa je Smrad opera z vsem svojim dobro delujočim reklamnim strojem namenjena mladini, bi veljalo razmisliti o njenem (ne)vzgojnem! poslanstvu. URŠKA ČOP Fotografiral: TONE STOJKO V ŽIVO „V ŽIVO" .. . Ugotovili smo, da so daljše ocene rock koncertov v GM že tako zapoznele, da popolnoma izgubijo pomen. Zato smo se odločili, da bodo te ocene vnaprej krajše, a ažurnejše. Ko pa bo treba kak dogodek osvetliti širše, ga bomo v tem našem stolpcu vsaj nakazali ,.. Zelo dobro se zavedamo, da z ocenami nikakor ne bomo zmogli pokriti dogajanja po vsej Sloveniji. Zato računamo tudi na vaše prispevke ... V mesecu januarju smo bili v Ljubljani priča enemu najbolj prevratnih koncertov novega slovenskega rocka po prvem nastopu Pan-krtov leta 1977. Trboveljsko-ljub-Ijanskemu bendu Laibach je uspelo doslej najbolj radikalno zanikanje klasičnega rock kanona. Pri tem so se Laibach kot prvi pri nas naslonili na izhodišča tako imenovanega industrijskega rocka, glasbe, ki se odtujitvi ob tekočem traku noče izmakniti, temveč jo prikaže v taki luči, kakršna je — morečo, kaotično ih vpeto v ponavljanje. Laibach so na svojem nastopu uprizorili pravi zvočni industrijski masaker. Skozi cel koncert se vleče enakomerni In ubijajoči ritem udarjanje igle ob konec gramofonske plošče, tega pa nadgrajuje kaos zvokov doma izdelanega sinusnega generatorja, neugla- šene kitare in še dokaj normalnega basa. Ustrezna je tudi dolžina skladb. Najdaljša je dolga kar dobro uro. Upamo, da bomo lahko La''bach kdaj predstavili tudi širše. Dovolj je zanimiv...-zanimiv je tudi kraj koncerta Laibacha. To je v ljubljanskem novovalovskem dogajanju vedno bolj prisotni Disco F. V. 112/15 v Študentskem naselju. F. V. ni klasičen disco klub. Vsak torek nas preseneti s kako zanimivostjo: s koncertom, z razstavo fotografij, grafik, stripov, s prodajo knjig . . . Rock in politika ne moreta pomeniti nujno ločenih pojmov. To je zelo dobro dokazal koncert solidarnosti s poljskimi delavci, ki gaje slovenska mladina organizirala v ljubljanski Hali Tivoli. Nabito polni hali se je predstavilo kar sedem izvajalcev: D'Pravda, Buldogi, Šund, Martin Krpan, Jani Kovačič, Paraf in Pankrti. Posebnih incidentov kljub udeležbi „grdih" punkovcev ni bilo. Prve ocene: Zelo prijetno so presenetili Šund, Jani Kovačič in Paraf, precej manjprijetno Martin Krpan (ki zvočno nikakor niso sodili v splošne poteze godbe v hali), glede ostalih izvajalcev pa so mnenja deljena. Daljši zapis o tem koncertu sledi. . . pbč . .. i g HoUDAf KUMIftiK VZORNA DEJAVNOST NA DRUGI STRANI MEJE SEKCIJA GM ITALIJE V GRADIŠČU OB SOČI Glasbena mladina Italije je leta 1981 ustanovila svojo sekcijo v Gradišču ob Soči (it. Gradišči d'lsonzo). Za ustanovitev smo se najbolj zavzemali podpisani Bruno Patuna (sedanji predsednik organizacije, op. prev.), Mirco Ghiglione (njen umetniški vodja), ki je končal študij zborovskega dirigiranja, orgel in kompozicije, in Claudio Crismani (svetnik), ki je koncertni pianist in docent za klavir na konservatoriju Giuseppe Tartini v T rstu, Gradišče z okolico je spodbudo zelo toplo sprejelo, kar je pokazalo, kako zelo je kraj potreboval glasbenih prireditev v obliki koncertne sezone. Tako je minil čas koncertov, ki so jih tu in tam občasno organizirali, med seboj pa nikakor niso bili povezani, in niso bili ne časovno ne razvojno usmerjeni. Lahko rečemo, da so se ljubitelji dobre glasbe z navdušenjem vključili v sekcijo, tako da imamo danes okoli 200 članov. Program za sezono 1981/82 vsebuje zelo kvalitetne koncerte tako po izvajalcih kot po predstavljenih skladbah. Prebivalci Gradišča se srečujejo s prav takšnimi prireditvami kot koncertno občinstvo v velikih mestih. Čeprav so bile izkušnje v prejšnjem načinu organiziranja koncertov morda koristne, pa je bila prejšnja dejavnost tako zelo diletantska, da jo je nova povsem zasenčila. Tako lahko trdimo, da se je Gradišče uspelo izogniti podeželskemu ozračju in je s polnimi pljuči zadihalo nacionalen, pogosto kozmopolitski zrak, ki je v skladu z zahtevami časa. Če samo bežno preletimo program letošnje sezone, takoj stopjjo v ospredje nekateri koncerti, namenjeni širokemu krogu občinstva, saj so zasnovani tako, da zadovoljujejo najrazličnejše okuse, (obsegajo skladbe od klasike do jazza, pa komorno, vokalno, orgelsko, solistično in simfonično glasbo, segajo v dunajsko glasbo 19. stoletja, v obdobje Belle Epoque, predstavljajo klasične italijanske in evropske kancone in romance). Pri tem recitali uveljavljenih glasbenikov ne puščajo ob strani vzorčnih pri- merov črnske virtuozne klavirske igre in predstavljajo pionirje ameriške glasbe nasploh. Organizatorji so imeli hude težave z izbiro primernih koncertnih dvoran: še vedno ne deluje Mestno gledališče, pa čudovita Sala civica, Gledališče Coassini in druge manjše dvorane, kar pomeni škodo tudi za občinstvo. Vse to je oviralo priprave na sezono. Upamo, da bo v prihodnje boljše. Sala Civica bo prav kmalu prenovljena, tako da bo mogoče z večjim mirom načrtovati široko zastavljeno kulturno politiko, ki so si jo naložili organizatorji- BRUNO PATUNA, Gradišče ob Soči prevedla: METKA ZUPANČIČ Izredno uspešna mlada pevka Gigliola Negri, ki obvlada različne glasbene smeri, pogosto nastopa za Glasbeno mladino Italije, pri nas pa lahko upamo, da jo bomo srečali v ciklu koncertov Glasbene mladine Slovenije Mladi mladim v naslednji sezoni. Slika je s certa v Gradišču konec lanskega novembra. 10 SLOVENCA NA KITAJSKEM JOŽE STABEJ IN IGOR DEKLEVA GOSTOVALA Vv ■ Jk " * mi Učenka konservatorija v Chengduju igra na ku čen, glasbilo s strunami, dolgimi kot na harfi, na katero se igra približno kot na citre. Kadar pride slovenski glasbenik na koncertno gostovanje po LR Kitajski, ga posebno lepo sprejmejo # kot Jugoslovana, predvsem pa velja za predstavnika zahodne glasbene kulture. Zato sva se s pianistom Igorjem Deklevo, s katerim sva nastopila na šestih koncertih v Pekingu, Chengduju in Suzhouu, zavedala, da morava poleg slovenskih skladateljev predstaviti tudi evropske klasike. In ker poznava kitajske navade, sva si še pred odhodom na pot priskrbela vsak po eno'kitajsko skladbo. Tja do pred nekaj leti je bila Kitajska zelo zaprta za zahodno kulturo, tudi glasbo. Bil je čas tako imenovane kulturne revolucije, ki pa je bila ravno nasprotno: prav nekulturno so uničevali kulturne spomenike in stvaritve iz preteklosti, poudarjali so, da je treba narediti vse novo. Zdaj je to drugače: zgledno skrbijo za vzdrževanje in obiske ohranjenih spomenikov in umetnin; ka^ je poškodovano ali kar že načenja zob časa, pa obnavljajo. Na dan je prišla Prirojena kitajska želja po znanju in spoznavanju sveta, zato so na primer tudi v zvezi s koncerti nenehno ponavljali, da se morajo od nas z Zahoda še veliko naučiti. Izredno pozorno so spremljali ciklusa Beethnov-novih in Schubertovih samospevov ter nekaj* Chopinovih skladb. Pri slovenskih delih so slišali nekaj več pojasnil in to jim jih je bolj približalo, tako da so prav lepo ploskali, ko sva izvajala naše skladbe od narodnih pesmi in samospevov Benjamina Ipavca prek Gerbiča, Simonitija jn Šivica do Cigličevih in Ramovševih klavirskih del. Višek, pravi „ognjemet aplavza", kot je napisal kitajski ocenjevalec, pa je bila kajpak izvedba njihove domače, kitajske skladbe. Pel sem jo tudi po kitajsko. Note sem dobil šele dva dni Pred odhodom, zato sem se lahko naučil samo glasbo, za Prevod besedila pa je poskrbel Andrej Mrevlje, trenutno edini Slovenec v Ljubljani, ki zmore kaj takega. Med vožnjo z letalom (petnajst ur je iz Beograda v Peking) sem prevedel besedilo v verze in se namenil peti kitajski napev v svojem jeziku. Toda kakor hitro so vPekinguzvedeli, da znam to pesem, so rekli, naj kar pojem najprej v slovenščini, potem pa še v kitajščini. In dobil sem učitelja. Bil je mlad baritonist, s katerim sva imela posebne vaje. Najprej mi je povedal besedilo brez petja, skušal sem ga ponavljati, a sprva pouk kar ni hotel prav steči.' Takrat sem spoznal, da je kitajščina izredno pestra v melodiki govora in da je zelo pomembno, kako se izgovarjajo soglasniki, kjer je tqliko odtenkov, da se kar čudiš. Moj učitelj je na primer kar naprej ponavljal besedo, ki sem si jo po naše zapisal „kol" in jo tako tudi izgovarjal. On pa ni in ni bil zadovoljen, dokler nisem prišel na to, da je tisti k pravzaprav g, le da je izgovorjen tako eksplozivno, da sc sliši skoraj kot k. Tudi dvoglasnike izgovarjajo na ppseben načih in če na primer zapišem besedo „čoan" ali „pien", se kajpak izgovarja čisto drugače, kot si jo zdajle ti, dragi bralec. No, kadar se poje, je za nas le malo laže, ker imajo note trajanje, l$i ga dosežeš z držanjem samoglasnika; že po drugem koncertu so bili z mojo kitajščino prav zadovoljni: takoj so jo spoznali, ko sem po prvi kitici v slovenščini začel peti po njihovo. Učil se je tudi Igor Dekleva. V Chengduju so naju izredno toplo sprejeli na konservatoriju, ki obsega celo*vrsto stavb, kjer imajo odlične možnosti za vaje in študij. Ker je na Kitajskem vse kitajsko, so nama na primer pokazali več sto let stare knjige in note, kjer so zapisani po kitajsko ne samo solmizacijski zlogi, ampak tudi note same. Po drugem koncertu, v tem mestu sva dobila v dar glasbilo, imenovano so la. To je pihalo, ki spominja na klarinet, in prosila sva, naj naju naučijo igrati hanj. Prišel je profesor, ki je iz na videz preprostega glasbila izvabil čudovite glasove. Igor je poskusil, najprej ni bilo na dan niti glasu, a ko je oslinil ustnik, je kar malo drugače pogledal in pri priči dobil aplavz-in prijazen smeh navzočih Kitajcev, ker je že izvabil lep ton. In preden je minilo pet minut, sta po uvodnem študiju lestvice učitelj in učenec že urezala kar prijeten b duo. Tedaj sem se spomnil, da je Igor nekoč precej dolgo študiral klarinet — še sreča, jaz bi se bil pač slabše odrezal. . .Prav tam so nama prvega dne predstavili nekaj svojih učencev s kitajskimi ljudskimi glasbili. Naj povem, da imajo za ljudska glasbila posebne razrede, kjer študirajo ravno tako resno kot v razredih za „resno" glasbo. Izvedba je bila na visoki ravni, naj je šlo za pevko tibetanskih pesmi, igralko na nekakšno pokončno lutnjo, imenovano pi ba, ali narodni orkester; ta je izvabljal zelo tople, lepe glasove godalom, ki imajo le dve struni, lok 'pa kar na sredi med obema: imenujejo se r hu. V trgovini z glasbili je bilo potem mogoče videti res bogato izbiro prav teh godal in mnogih drugih glasbil, kjer imajo poleg bcenkal zelo pomembno mesto razna tolkala: vseh vrst zvonci in zvočniki, nemalo tudi lesenih tolkal, med njimi tako imenovana mo ju, na spodnjem delu izrezljan kos lesa najrazličnejših velikosti, na zgornjem delu zelo ozek, potem pa navzdol vedno širši. Po njem se tolčfe s paličko, ki ima na koncu glavico v obliki kaplje. Seveda je bilo tudi vse polno bobnov in bobenčkov. Nekaj dni pozneje smo videli vsa ta in še druga tolkala v molilnici budističnega samostana, le da vsa zelo velika. Na radovedna vprašanja so nama povedali, da si z vsemi temi udarci in zvončklanjem in bobnanjem dajejo takt pri govorjenih ali petih molitvah. Izdatno pa uporabljajo poleg vseh teh in takšnih tolkal še godala pri kitajskih gledaliških predstavah. Tam poslušaš izredno bogato in slikovito glasbo, ki gre zelo dobro v ..evropska" ušesa. Takrat vidiš, da je torej tudi za Kitajce nekaj posebnega, tradicionalno starega, kadar poslušajo tako glasbo, kakor jo predstavljajo s svojo zgodovinsko izredno pomembno „pe-kinško opero", ki smo jo imeli priložnost spoztlati tudi pri nas. JOŽE STABEJ 11 PIERRE BOULEZ Pierre Boulez je mož, za katerega je mogoče reči, da ustvarja kulturno klimo če že ne v Franciji, pa zagotovo v Parizu. Mož, pred katerim se klanjajo po vsem svetu, mož, ki iz sporov prihaja kot zmagovalec, ki intrige obrača sebi v prid, preprosto se ne da motiti na poti, ki si jo je zastavil. To pot bi najpreprosteje označili kot hlepenje po moči, kajti drugače si ne moremo predstavljati, ,da bi želel zavzeti vse ključne položaje v francoskem glasbenem življenju, biti prvi kulturni delavec, dirigent in skladatelj. Običajni smrtniki si kaj takega najbrž težko predstavljajo, še posebej se zdi neverjetno, da nekdo vsa tri področja v resnici tudi popolno obvlada. Danes je pravzaprav težko soditi o tem, če držijo vse govorice o njem, če so kritike vedno objektivne, če si slavo, ki jo žanje, s svojim delom tudi zasluži. Težko predvsem zato, ker se je povzpel tako visoko, da že kar sam določa, kako bodo o njem pisali. Njegovi nasprotniki se močno pritožujejo, da dovoljuje vstop v radijske programe samo sebi in svojim, očitajo mu, da s centrom IRCAM, čigar vodja je, zapravi ves denar, namenjen raziskavam v glasbi, tako da za druge nič ne ostane. \ Kako zelo ga v Parizu častijo, se je pokaza|o jeseni, ko je Boulez nastopil kot dirigen} v Jesenskem festivalu, predstavil tudi nekaj svojih del, se pokazal na televiziji in izdal knjigo razprav in člankov Points de repere (Oporne točke, 1981). Tisk je bil tako poln hval, izdali so posebno številko revije Avant— scene, posvečeno izključno njegovim dosežkom, da ni bilo prostora skoraj za nikogar drugega. In vendar dejavnost v Franciji ni zavrla njegovih obiskov v tujini, kjer je v tem času predvsem dirigiral. Tako ni čudno, da se mu ob obilici obveznosti ni zdelo odgovoriti na vprašanje, ki smo mu ga zastavili v imenu revije GM, vprašanje o tem, kje v sodobni glasbi vidi sebe in kam po njegovem ta glasba vodi. Da ne bi ostali samo pri površnih podatkih, ki nam še ničesar niso povedali o Boule-zovi ustvarjalnosti, pustimo zdaj ob st ani vtis, ki ga daje v današnjem kulturnem svetu, in preglejmo njegov skladateljski in dirigentski opus. Najbrž je bilo za mladega Bouleza (rodil se je v Montbrisonu, departma Loire, 26. marca 1925) zelo pomembno, da se je za glasbo odločil po poglobljenih pripravah za študij matematike. Njegovo glasbeno pot sta nato v Parizu pomagala oblikovati dva izredno pomembna moža, Oli-vier Messiaen (od leta 1944 dalje) in Rene Leibovvitz (od 1945 dalje). iyiessiaen je, kot pravijo kritiki, Bouleza naučil natanko upoštevati ,;slovnico" (če upoštevamo, da je glasbeni izraz tudi jezik, potem ima svoja pravila). Močneje pa je nanj vplivala dunajska šola. Berg in Schoenberg sta pri Boulezu naletela na dvojen sprejem: po eni plati se ni mogel in hotel otresti njunega vpliva, po drugi strani pa je oba tudi zavrgel. Edini, čigar glasbo še danes priznava za temelje svoje glasbe, je VVebern, tretji v tej novi dunajski šoli. Od atonalnosti je pot vodila k serielnosti, in tu je bil za Bouleza spet pomemben Messiaen. Serije zvokov raz- ličnih višin, ki jih je obdelal Messiaen, je Bdulez z modalnega prenesel v tako imenovano serielno območje in tako oblikoval POSPLOSEfNO SERIJO. Z njo je za seboj potegnil mlade skladatelje po vsej Evropi, od katerih danes le še redki vztrajajo pri svojem ,,vodji" in pri tehniki, ki je z njim prišla v evropsko glasbo po drugi svetovni vojni. Kako je s to serijo in s serielno glasbo nasploh? Recimo temu, da v glasbenem svetu pomeni vzporednico tistemu dogajanju v umetnosti in filozofiji nasploh, ki smo ga ( označevali s pojmom STRUKTURALIZEM. V sopredju je torej struktura — v glasbi bomo rekli serija, ki je nekakšen vzorec, s katerim gradimo skladbo. Ta vzorec se v različnih situacijah obnaša različno; serija se torej pod takšnim ali drugačnim vplivom spreminja. Ko poslušamo tovrstno, glasbo, v njej ne iščemo lepozvočnosti, še manj čustvenih napetosti, pač pa ugotavljamo, kako je delo zgrajeno, kakšni zvočni vzorci ga sestavljajo, kako se spreminjajo, kako jih avtor postavlja v različne zveze, jih torej kombinira in s tem preoblikuje. Brez posebnega estetskega občutja tudi pri tej glasbi ne gre: poslušalec, izurjen v spremljanju sodobne glasbe, se seveda laže prebije skozi kopico teh strukturnih enot, serij, ni se mu treba mučiti z, razvozlavanjem sestavnih delov, zato tudi iaže ,,uživa" v zvokovnih kombinacijah, se čudi avtorjevi domiselnosti, njegovim občutkom za prefinjeno soočanje različnih zvokov. Seveda mora biti glasba tudi ,,slovnično pravilna", strokovno narejena; za njo mora stati oblikovna moč skladatelja, sicer nas ne more prepričati. In med deli, ki v Boulezovem opusu gotovo zaslužijo vso našo pozornost, je predvsem MARTEAU SANS MAITRE (Kladivo brez mojstra, 1953-55), morda najpogosteje izvajana Boulezova skladba za glas in manjšo instrumentalno skupino. Dejstvo, da ob Boulezu najprej pomislimo na skladbo iz začetka petdesetih let, pa po svoje prav zgovorno priča o njegovi skladateljski poti. Če lahko za prva leta 12 ) njegovega skladateljevanja trdimo, da je zbudil izredno zanimanje med sodobniki, se nam zdi, da se je njegov vpliv prav kmalu porazgubil in da po teoretični in praktični postavitvi osnovnih zamisli v glasbo ni prinesel česa bistveno novega. Naj še tako brskamo po priročnikih (seveda tistih, ki so nam na voljo), o Boulezu vsi govorijo samo v zvezi-s serielno glasbo. Seveda o skladatelju, ne pa tudi dirigentu in organizatorju — o čemer nekoliko kasneje. Vrnimo se k izredno zanimivi skladbi MARTEAU SANS MAITRE! Zanjo in še za nekaj skladb iz tega obdobja je značilno, da gradi iz pesništva. Ne gre le za prenos pesmi v glasbo, pač pa za poseben postopek pri izbiri pesnikov, katerih pesmi Boulez obdeluje. Tu so trije nadrealisti, Rene CHAR (ki ga je Boudez uporabil v Kladivu), Antonin ARTAUD in Henri MICHAUX, za Bouleza pa morda pomembnejši od vseh treh še Stephane MALLARME, simbolistični pesnik s konca prejšnjega stoletja. Pri vseh štirih je postavitev v določeno dobo le najosnovnejša usmeritev, ker je vsak zase izrazito samosvoja pesniška osebnost; za vse štiri velja, da je njihovo pesništvo precej težko, rekli bi hermetično, obenem pa izrazito spevno in zanimivo po miselnih in tudi fonetičnih zvezah. Prav to zanima Bouleza, ko pesmi uporablja v svoji glasbi, ti pesniki pa so zanj zanimivi tudi zaradi neprestanega obračunavanja s tradicijo, zaradi izrazito razmišljujočega odnosa do svojih stvaritev — zaradi spraševanja o umetnosti, ki ga vnašajo v svoje delo. In če skušamo Bou-lezov opus videti v tej luči, prav zlahka ugotovimo, da je vse njegovo pisanje spraševanje o razsežnostih, smislu, vlogi glasbe. Lahko se zgodi, da bodo čez leta Boulezova dela (razen morda Kladiva in še katere skladbe) navajali prav s tega zornega kota in jih ne bodo upoštuvali kot umetniško stvaritev, ki je preživela svoj čas. Rekli bi, da to ni tragično: v vsakem obdobju, še posebej pa v našem, so potrebni mojstri ali iskalci, ki vse, kar storijo, ves čas postavljajo pod vprašai. Morda sami v glasbeno zakladnico ne prispevajo veliko POSLUŠAJTE ODDAJO JZ DELA GLASBENE MLADINE", ki bo 27. marca ob 18.30 uri na I. programu ljubljanskega radia. V njej boste lahko slišali odlomke skladb Pierra Bouleza. rnttiLtu ouuLtiuvm uei_ LE VISAGE NUPTIAL (Poročni obraz, 1946—47) na besedilo Reneja Chara, za sopran, kontraalt, ženski zbor in orkester LE SO LEI L DES EAUX (Sonce voda, 1947-65), na dve pesmi Reneja Chara, za sopran, mešani zbor in orkester DRUGA SONATA ZA KLAVIR (1947-48) KNJIGA ZA KVARTET (1948) KNJIGA ZA GODALA (1968) LE MARTEAU SANS MAITRE (Kladivo brez mojstra, 1953-55), na besedilo Reneja Chara, za glas in manjšo instrumentalno skupino PLI SELON PLI (Guba za gubo, 1957-60) za veliki orkester in sopran solo (delo se navezuje na Mallarmeja) ECLAT (Blesk, 1964) za petnajst instrumetalistov ECLAT—MULTIPLES (Blesk—številni, 1970) — nedokončano delo DOMAINES (Območja, 1968), za klarinet solo ali za klarinet ob instrumentalni spremljavi „CUMMINGS IST DER DICHTER . . (Cummings je pesnik, 1970), na besedilo E. E. CUmmingsa, za 24 instrumentov in zbor 16 sol-istov RITUEL, IN MEMORIAM BRUNO MADERNA (Obred, v spo min Bruna Maderne, 1974) za orkester MESSAGESOUISSE (Sporočilo-skica, 1977) za 7 violončel NOTATIONS (Zvočni zapisi, 1980) - klavirske skladbe, predelane za orkester 1 REPONS (Odgovori, 1981), za tri skupine glasbenikov; igranje solistov sproti prepblikuje računalnik (Podatke povzemamo po reviji Avant—Scene, posvečeni Boule zu; omejili smo se na posneta dela) takšnih del, ki bi se zdela zanimiva prihodnjim rodovom, zato pa s svojim ravnanjem, s svojimi postopki odpirajo oči sodobnikom, jih učijo drugače poslušati, drugače vstopati v glasbeni svet. Razen tega pa spraševanje o umetnosti takšnega ali drugačnega estetskega ravnanja' vedno kaže na krizno obdobje, in naše to zagotovo je. Boulez ne odpira oči samo S svojo glasbo, pač pa tudi s svojim videnjem del, ki jih dirigira. Rekli smo, da je po svoje zavrgel Berga ,vendar ga je spet odkril kot dirigent. S paličico nadzoruje izvedbe še drugih del, ki so vplivala nanj čeprav le po ovinkih^ Debussyja in Stravinskega. Še posebej si je Boulez ustvaril ugled z dirigiranjem VVagnerjevih oper v Bayreuthu, 1966. in 1978. leta. Bil je šef dirigent londonskega orkestra BBC, pa newyorških filharmonikov, dirigira po Evropi in Ameriki, pa tudi drugod po svetu. Povedali smo že, da je pomemben .tudi kot organizator glasbenih prireditev. Veliko je storil, da bi bilo mogoče slišati na koncertnem odru sodobno glasbo, prav tako pa tudi glasbo dunajske trojice. Od leta 1954 dalje je vodil serijo koncertov, znano pod imenom DOMAINE MUSICAL. Leta 1972 so ga prosili, naj prevzame v svoje roke IRCAM (Institut za raziskavo in koordinacijo akustike in glasbe), ki so ga v okviru Pompidoujevega centra odprli šele letd 1977. Tu ima še danes glavno besedo, čeprav sam (razen v zadnjem delu iz leta 1981) ne uporablja elektronskih naprav za oblikovanje ali preoblikovanje zvoka. Pierra Bouleza smo skušali vsaj bežno predstaviti skozi vse tisto, kar ustvarja njegovo ime, njegovo ..veličino", ki je ža nekatere povsem absolutna, za druge pa seveda negativna, kot se običajno dogaja, kadar je nekdo tako zelo izpostavljen kot on. Naša sodba je gotovo subjektivna, če pa se hočete prepričati, kako se boste odzvali na njegovo glasbo, pa izberite katero izmed skladb, ki jih navajamo - prav malo je tistih, ki še niso posnete. METKA ZUPANČIČ 13 SLOVENSKE STRADIVARKE BODO ŠE LEPŠE ZAZVENELE i- ■ ■ - ■ - - -.—. —A. OB SMRTI NAŠEGA VELIKEGA GOSLARJA BLAŽA DEMŠARJA Cvetka in Stanka. Vsi trije so že kot nekajletni fantiči kazali izrazito glasbeno ..žilico"; kmalu so postali učenci glasbene šole. Oprijeli so se seveda godalnih instrumentov in kmalu je nastal bratovski godalni trio. Stanovanje je bilo seveda že davno pretesno, vendar so Demšarjeve prošnje po večjem naletele vedno na gluha ušesa. Vsi skupaj pa so znali potrpeti — fantje so postali akademsko izobraženi glasbeniki; Vilko in Cveto sta opravila ob tem še vajensko šolo lesne stroke in pridno pomagala očetu izdelovati instrumente. Najstarejši Vilko tako danes povsem enakovredno nadaljuje očetovo delo, obenem se udejstvuje kot pedagog, Cveto in Stane pa sta cenjena orkestrska in komorna muzika. Odločilna prelomnica na poti B. Demšarja pa je bila gotovo leta 1961, ko je naš veliki virtuoz Igor Ozim nastopal celo sezono s povsem novim Demšarjevim glasbilom (čeprav je bil takrat lastnik odlične stare italijanske violine). Na številnih turnejah po Evropi so strokovnjaki z začudenjem ugotavljali, da se lahko Demšarjeve violine enakovredno kosajo z najboljšimi novimi in mnogimi starimi instrumenti zvenečih avtorjev. Tudi v Ljubljani je Ozim pripravil s to violino nadvse prijetno presenečenje. Tclkrat se je večina dijakov in študentov glaš- Pri Demšarjevih je bila družina številna; osem otrok je bilo treba postaviti na noge in Blaž se je moral odpraviti s trebuhom za kruhom v Sa rajevo. Tam mu je njegov mizarski mojster ob neki priliki zaupal violino v popravilo. In ko mu je uspelo, je bil v sebi trdno odločen: izdelovanji godal mora postati njegov pravi poklic; to je postal njegov življenjski cilji Trkal je na vrata pri več mojstrih, da bi se začel učiti tega poklica, vendar se mu niso nikjer niti priprla. Tako si je bil prisiljen nabirati zn?nje zgolj iz raznih knjig. Nastale' so prve violine. Marsikatero je potisnil v peč, pa naj se je z njo še tako trudil. Tešila ga je misel, da tudi velikemu Stradivariju niso uspeli vsi instrumenti kar po vrsti in da je tudi njegova kvaliteta izhajala predvsem iz bogatih izkušenj, desetletij iskanj, trdega ir^ samokritičnega dela. To so bila leta, ko-se je Demšar nadvse skromno preživljal kot mizarski pomočnik. Lep del zaslužka je moral vlagati v material za gradnjo instrumentov; prodajal pa jih tako rekoč ni, saj neznanemu amaterskemu izdelovalcu zlepa ni kdo zaupal. Demšar pa je vztrajal, ‘zobraževal seje na raznih glasbenih področjih in si ostril sluh. Veliko let je izredno aktivno deloval v slovenskem društvu „Cankar" in uspešno vodil moški zbor, igral violino v raznih plesnih orkestrih itd. Po desetih letih bivanja v »Sarajevu je Blaža povabil v Ljubljano njegov brat Tone, ki je prodajal staro stilno pohištvo in mu je bratova pomoč pri popravilih prišla ša kako prav. Obenem je Blaža Izdatno podpirel kot izdelovalca in pomagal njegovi družinici. Blaž se je namreč v Sarajevu oženil in dobil prvega sina Vilka. Njihovo prvo — in žal tudi zadnje — bivališče v Ljubljani je postalo podstrešno (komaj 30 m2 veliko) stanovanje na Žabjeku. Majhen kabinet je bil sicer nadvse romantična in boemska, a precej pretesna delavnica. Demšar je v svojem delu nenehno napredoval in prišel do prepričanja, ki mu je ostal zvest vse življenje: skrivnost izdelovanja je v harmoničnem skladju vseh delov instrumenta. Prvi „resni" kupci so se pri Demšarju začeli oglašati šele po vojni'. Takrat je začel mojster tudi samo--stojno delovati. Lastniki njegovih violin so postali odlični slovenski violinisti in pedagogi: Karlo Rupel, Fran Stanič, Kajetan Burger in drugi. Po zaslugi F. Staniča so začele naročati njegove instrumente tudi glasbene šole širom po Slo-v eniji. Demšar je izdeloval tudi druga godala in postal enako cenjen popravljalec. Družina pri Demšarjih se je širila. Vilko je dobil brata Če bomo pozvonili na starodavnem Žabjeku visoko pod streho, pred mansardnim stanovanjem Blaža Demšarja, nam nikoli več ne bo prišel naproti nekoliko utrujeni, a vedno prijazni mojster Demšar. Ne bo nam začel več razlagati, kako nas ožimljeni lok že čaka, kako je zanemarjena stara violina po popravilu dobila povsem drug zvok ali kako lepo poje njegov novi violončelo ... ♦ Drugo leto bi praznoval osemdesetletnico, če mu ne bi dokončno opešalo srce. Že pred 20 leti ja doživel prvi infarkt in nekaj let kasneje še enega. Pazil se j«, kolikor je zmogel, vendar jfe bila navajenost, da dela od jutra do večera, premočna, pa tudi naporne stopnice, po katerih se je moral vzpenjati dan za dnem, so storile svoje. Rodil se je 3. II. 1903 v Selcih nad Škofjo Loko. Oče — škafar po poklicu — je mladega Blaža že zgodaj navdušil za mizarstvo. O kakšnem izdelovanju se mu takrat še sanjalo ni. Pa je naneslo, da je učitelj glasbe v osnovni šoli nambsto običajnega harmonija uporabljal gosli. Za Blaža je bil prvi stik s to čarobno zvenečo leseno škatlico s šti- , rimi napetimi ..vrvicami" (tako je razmišljal kot šolar) — usoden. Kako napraviti tak instrument, je bila odtlej misel, ki je venomer preganjata mladega Blaža. 14 drugje. Uspehe potrjujejo diplome in priznanja s tekmovanj v poljskem Poznanju in belgijskem Lie'gu (1972). Morda je življenjsko priznanje dosegel z oceno v znani angleški strokovni reviji s skoraj stoletno tradicijo The Strad, ki je v februarski številki 1968 objavila na najvidnejšem mestu fotografije in izvrstno oceno njegove viole iz leta 1958. Ta instrument kaže pravzaprav vse značilnosti Demšarjevih godal: vzoren les — za vrhnjo ploskev smrekov z Jelovice ali Pokljuke (kamor ga je menda hodil iskat tudi znameniti Stradivari), za spodnjo ploskev in obode ponavadi javorjev z Notranjske. Lak je svetlo rumeno — oranžen in izredno prozoren. Model se močno približuje Stračlivarijevemu. V obrtniškem smislu zelo skrbna in neoporečena izdelava. Ton je topel, izenačen v ' registrih in dovolj prodoren. Ta slovita revija pa ni edina, ki tako govori o Demšarju; ko prebiramo nje govo kroniko, naletimo na mnoga pisma slovitih domačih in tujih umetnikov, ki z občudovanjem in globoko hvaležnostjo govorijo o njegovem delu. In misli iz tega albuma se nenehno potrjujejo na vseh koncih in krajih sveta: v številnih deželah Evrope, v Kanadi, ZDA, na Kitajskem, Japonskem ali v Novi Zelandiji. Na vsakem koncertu, kjer se pojavi njegov instrument, je del aplavza namenjen tudi izdelovalcu. Saj tudi največji umetniki ne morejo izraziti svojega mojstrstva, če nimajo v rokah tudi mojstrskega instrumenta! Blaž Demšar je v 55 letih izdelal nad 600 instrumentov, ki bodo gotovo še pridobivali kakovost, saj gre za razmeroma mlada glasbila. Njegov sin Vilko pa bo njegovo delo nadaljeval in z novimi dosežki nedvomno še obogatil očetovo umetnost. TOMAŽ LORENZ SOZVENENJA Z ZVOKI V NAS be odločila naročiti Demšarjev instrument. Tudi z bratom sva kupila njegova instrumenta, ki sta bila deležna mnogih priznanj doma in v tujini. Toda nič manj si ne bom za-' pomnil mojstraDemšarja kot enkratnega človeka. Ne bom pozabil, kako smo prihajali k njemu ob vseh mogočih in, ..nemogočih" urah. Vendar je bil enako ljubezniv, tudi če smo ga zmotili sredi kosila ali mu prekinili popoldanski počitek. Vsak naš obisk se je končal s prijateljskim, toplo človeškim pogovorom o tem ali onem. Najbolj zoprno ..poglavje" pa je bilo za mojstra, kadar je bil na vrsti račun. Zdelo se mi je. da bi najraje preskočil to ..formalnost". Zlasti študentom je vedno popravljal in urejal instrumente za simbolične vsote. Tudi pri novih glasbilih je bil pregovor ,,za malo denarja malo muzike" postavljen na glavo. Sploh so bile skromnost, človečnost in delavoljnost njegove najznačilnejše poteze. Bil je izreden soprog in oče. Ljubil je naravo in vsako prosto uro ali nedeljo je izrabil za sprehod ali izlet. Vse življenje se je učit, izboljše val in še tako velik uspeh mu je pomenil tudi novo obvezo . . . Dokler mu zdravje ni začelo pešati, je redno hodil na koncerte, si ogledoval mojstrske instrumente in se pomenkoval z znamenitimi interpreti. Tako seje nenehno dodatno izobraževal in poglabljal svoje bogate izkušnje. Vsem odlikam navkljub je B. Demšar od I. 1955 pa vse do upokojitve delal kot običajen obrtnik z visokimi dajatvami (prošnjo za umetniško obrt so mu gladko odbili). Šele z upokojitvijo je dobil odločbo o statusu umetnika. Njegovi dosežki so objavljeni v Jugoslovanski glasbeni Enciklopediji, v Svetovni .enciklopediji goslarstva (izdaja Artie iz Prage — 1965) in LJUDSKE BALADE V CANKARJEVEM DOMU So glasovi — zvoki — valovanja, ki se priplazijo do nas, ne tako kot običajno, da naših ušes, pač pa zlezejo nekam globlje, nas presenetijo, zdramijo v neki posebni razsežnosti, ki ji težko določimo ime. Glasba je lahko čisto tiha, rekli bi celo, bolj kot je ponotranjena, lažjo pot ima do naše notranjosti. Od znotraj prihaja, iz tistega, kar je znotraj nas, ravno na tisto trka. Obredna, hora, čarovniška, zadržana, prešerna, turobna, taka, da uklene, taka, da je ni mogoče preslišati, je ta glasba. Saj ne zveni samo zunaj nas, zveni v nas, hoče zveneti v nas. Če drget pospremi kristalni Bogda-nin glas, prodorne zvoke oprek-Ija, vsiljivo brenčanje piščali dvojnic, potem smo se nemara odzvali, ali kako bi imenovali ta nenavadni občutek? Recimo odzivanje, sozveneje z nečim, kar je vedno znova novo, presunljivo novo, čeprav tako zelo globoko zasidrano v nas, pravim, v nas, v vsakem od nas, spravljeno v tistem, kar dolgujemo nekakšnemu skupinskemu spominu. Kajti pravim si: zakaj bi se drugače počutili doma v tej tako nenavadni, tuji, čeprav naši glasbi? Glasbi, ki je ne slišimo več, ki smo jo odrinili. Odrinili morda, pa se ni dala, prihaja nazaj, pravzaprav skozi nas same; nastop Bogdane, Mire in Matije je samo pomagalo, vzgib, ki sproži tisto nekaj v nas, našo pripravljenost morda, da se (rrii sami pred seboj) odpremo tej glasbi v nas, glasbi, ki je naša. predvsem zato naša, ker jo nosimo v sebi. Takole se mi kot v nekak-* snem krogu vračajo besede; krožna je tudi glasba, saj je namenjena krožnemu gibanju — plesu v kolu ali pa še drugače: petju v domačem krogu. In tudi dvorana je bila okrogla, in vsi v njej smo bili doma - 3. februarja v Cankarjevem domu. Tako, kot sem zapisala, sem slišala VEČER SLOVENSKIH LJUDSKIH PESMI IN GLASBIL; zapisala iz sebe, kot je glasba segla vame. Da bi segla tudi v vas! METKA ZUPANČIČ’ Bogdana Herman, Mira Omerzel—Terlep in Matija Terlep med vajo v Cankarjevem domu. • 15 LM. ŠKERJANC -SKLADATELJ IN KRITIK PAVEL ŠIVIC - SPOMINI NA SODOBNIKE Težko je objektivno razmišljati o skladatelju, ki je bil tako zamotan umetniški lik, tako razvajena osebnost, tako oprezen pa vendarle odrezav kot je bil Lucijan Marija Škerjanc. Se teže, ker se je piščeva življenjska pot pogosto neprijetno^ križala z njegovimi nazori. Škerjančev glasbeni opus pa je vendarle tako velik in pomemben, da zasluži pri obravnavi slovenske glasbe našega stoletja vso pozornost. L. M. Škerjanc je bil čudežni otrok. Že kot deček je pisal obširne skladbe. S sedemnajstimi leti je zložil prve samospeve, ki so še danes eden njegovih največ izvajanih opusov. Že zgodaj je postal zelo razgleden glasbenik in spreten pianist. Prvo večanje: S šestnajstimi leti sem začel pri prof. Janku Ravniku sistematizirati svojo klavirsko igro, v kateri sem si bil pridobil že precej znanja. Ker sem želel spoznati kompozicijsko gradnjo glasbenih del, sem se vpisal na ljubljansko Glasbeno Matico v razred za harmonijo. Spretno in samozavestno ga je vodil prof. Škerjanc, star komaj 24 let. Še danes sem ponosen na profesorjevo priznanje, da to stroko dobro obvladam. Ni mi delala težav, ker sem imel izostren posluh in ker sem preigral veliko klavirskih skladb, izvlečkov in spremljav. Drugo srečanje: Kot štu- dente glasbene akademije nas je prof. Škerjanc seznanjal ž najpomembnejšo klavirsko literaturo. Ni je samo preigraval in nas seznanjal z njenim slogom ■ in vsebino; opozarjal nas je, od katerih mojstrov se lahko učimo kompozicijskega obvladanja glasbenega stavka. Da se je ustavil pred izventonalnostjo, je bilo značilno za njegovo pojmovanje glasbenfe umetnosti. Tretje srečanje: Ko je absol-viral dirigentski kurz pri tedaj znamenitem F. VVeingartnerju, nas je nagovarjal, da se lotimo dirigiranja. V naše nemajhno začudenje nas je seznanil z zahtevami tega švicarskega moj stra, pri katerem je bilo treba ne le vse dirigirati na pamet, ampak obvladati na pamet partituro od številke do številke, analizirati vse harmonske posto-pe, vedeti o vseh dinamičnih, agogičnih, artikulacijskih znakih, poznati vse taktne in ritmične spremembe. Za nas, ki smo se tedaj zanašali na muzi-kalnost in na instrumentalne prijeme, je bilo to, kar je danes splošno vodilo za solistično udejstvovanje, novost. Četrto srečanje: L. M. Škerjanc je bil v tridesetih letih nekaj časa vodja prodajalne mu-zikalij pri Glasbeni Matici. Imel je možnost naročati in pregledati vse, kar so novega tiskali po svetu, pri čemer se je nenehno izobraževal. Vendar se ni mogel sprijazniti s Schoenber-govo šolo, ki se mu je zdela melodično nezanimiva, ritmično brezlična, v izrazu prazna. To nam je dal na različne načine razumeti; tudi ob analizi glasbenega stavka. Nasprotja v pojmovanju glasbene umetnosti so se zaostrila, ko so se Škerjančevi še romantični nazori soočili z Osterčevimi antiromantičnimi. Pristaši enega in drugega in pa študentje so mnogo pripomogli k temu, da se je razpasla netolerantnost, ki od daleč spominja na odnose med VVagnerijanci in Brahmsovci v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so bili tudi umetno napihnjeni. Saj je vsak od obeh slovenskih ustvarjalcev, Osterc in Škerjanc, dal slovenski glasbi zaokrožen opus, pomemben za njen razvoj. o Kljub študiju v Pragi, v Pari-zu in drugod je bil L. M. Škerjanc v bistvu samouk. S prirojeno inteligenco, razgledanostjo v literaturi, znanjem jezikov, kritičnim darom opazovanja je sprejemal vse, kar je slišal, in kar je godilo njegovemu umetniškemu okusu. Po naravi je bil nagnjen k virtuoznosti v izražanju in k umetelnosti v glasbenem stavku. Kot kritik je bil rad zelo popustljiv do izvajalcev, zelo oster pa v presoji skladateljev. V tem pogledu ni priznaval avtoritete in je bil tudi kdaj krivičen, čeprav je skušal utemeljiti svoje sodbe. V družbi se je rad razgovoril in tudi posrečeno duhovičil. O svojih uspehih ni rad govoril. ampak se je kvečjemu kdaj cinično pošalil. Zabavalo ga je, da mu je predsednik komisije za dodelitev doktorata na pariški Sorbonni dejal: „Ali si niste mogli za svojo disertacijo izbrati manj obskurnega skladatelja, kot je Jurij Mihevc? " Ko se je vračal iz velikih kulturnih središč, je sicer pohvalil bogato glasbeno življenje, , vendar je trdil, da je v Ljubljani tak blažen mir, da se da koncentrirano delati. Žal so bili Škerjančevi nazori o pedagogiki zelo osebni in enostranski. Z besedo in črko je ponovno trdil, da nima pomena siliti h glasbenemu pouku tistih, ki niso navdušeni za glasbo in niso zanjo nadarjeni. Zato se tudi za razvoj glasbenega pouka v obveznem šolstvu nikdar ni zanimal. Podobno je odklanjal sodobna iskanja v kompoziciji. Nadarjenemu študentu, ki mu je prinesel zelo disonantno in v tvegani obliki napisano skladbo, je dejal, da se mu zdi, kot bi se „opice gugale po drevju" ..: Njegovi študentje, kljub temu zatrjujejo, da je znal občasno povedati pri eni lekciji kompozicije več, kot drugi v celi seriji predavanj. Kot redni član Akademije znanosti in umetnosti se je pridružil umetniškemu prepričanju Antona Lajovica in Marjana Kozine, ki sta obsojala naj-novejše orietnacije mladih. V reviji Naši Razgledi je I. 1963 objavil štiri članke, ki odrekajo tej usmeritvi umetniško upravičenost. S podobnimi članki mu je sledil kmalu za tem Marjan Kozina. L. M. Škerjanc pa je bil vajen trdega skladateljskega dela. Rad je sicer pisal svoje glasbene predstave naravnost v partituro. Vendar je moral pred vojno in še nekaj časa po njej izpisovati instrumetalne parte iz svojih partitur sam. Da je pri tem zelo rad izostajal od pouka, ga ni motilo. Ob priliki je celo izjavil, j da si je zaslužil dosmrtno Prešer- I novo nagrado prav s tem načinom življenja. 16 OŽIVLJENI KAMELEONI PRIMORSKA POP SKUPINA IN ŠE KAJ ' Ni še dolgo tega, kar so se po naših krajih plazili oživljeni „legen-darni" Kameleoni. Seveda ni naš namen pisati o teh njihovih predsmrtnih krčih, ki sentimentalno vzburjajo nostalgične tridesetletnike, pa tudi nekatere novinarje in glasbene redaktorje. Čeprav bi se sicer dalo marsikaj reči tudi o kakovosti same glasbe ter celo o odnosu do poslušalcev, ki so ga te zvezde repatice pokazale na vsaj nekaterih koncertih, pa je od takrat v strugah slovenske za-(je)bavne glasbe preteklo že vse Preveč (tudi kalne) vode, da bi bilo tako pisanje zanimivo in aktualno. Omenjeni pojav zasluži našo pozornost z nekega drugega vidika. Dejstvo je namreč, da Kameleoni niso po vseh dolgih letih zimskega spanja niti za odtenek spremenili svoje barve in so poskušali igrati tako kot v tistih lepih, dobrih, zlatih 'starih časih pionirskih koralcov slovenskega rocka. In če se še vprašamo, zakaj so to počeli, saj je skoraj neverjetno, da se glasbenik (tak ali drugačen) v dobrem desetletju čisto nič ne spremeni, smo že zadeli samo bistvo problema. Namen oživljanja istobarvnih Kameleonov je kristalno jasen: vplivati na nostalgična čustva generacij, ki so to skupino doživljale v vrhuncu njene ustvarjalnosti, in morda celo na mlajše, ki naj bi zadostile svoji vedoželjnosti s tem, da bi str imele možnost seznaniti s slavnim trenutki naše polpretekle glasben« zgodovine na čimbolj verodostojen način. Motiva tega početja bržkone niti ni treba posebej omenjati, saj se je vse skupaj dogajalo, če si sposodimo ekonomski besednjak, na kar najbolj rentabilen način: s čim manj vloženega truda in sredstev doseči čim večji profit. Nobenih ovir ni bilo, da uspeh ne bi bil popoln (saj se udeleženci niso zgledovali po naše m gospodarstvu ..,.) Poleg naštetih ima to početje še,, eno pomembno značilnost — zelo stimulativna deluje tudi na tista najbolj plemenita čustva narodne pripadnosti tej naši srednji šentflorjanski, saj bo vsak ,,zaveden” Slovenec gotovo prav po tiho pomislil: ..Glej ga, glej, vsaj na glasbenem Področju nismo tako presneto zaostali za . razvitimi", saj je naša tradicija, podobno kot angleška in ameriška, že tako presneto dolga in bogata, da si moramo nujno osvežiti spomin, sicer lahko nanjo celo Pozabimo in se ob vsemogočnih Angloameričanih počutimo še bolj majhne.. 2 veseljem torej lahko ugotovimo, dn že kar korajžno in niti ne s Preveli ;o zamudo stopamo po poti ..velikih”, kjer so taka in podobna oživljanja dodobra izkoristila že mnoge ..legendarne" skupine (med katerimi na srečo ni npr. Beatlov, kar dokazuje, da so vsaj na glasbenem področju še obranili iskricg iskrenosti in poštenja). Ta pojav pa je v očitnem sorodstvu z novejšimi in času ter razmeram primernejšimi ..iznajdbami", ki so se na zahodu v nekaj zadnjih letih nesluteno razmahnile. Ker je očitno le še vprašanje časa, kdaj bodo licence odkupili naši vrli glas« beni poslovneži,je morda umestno stvar Ž6 vnaprej malce premisliti (brez vsakršne bojazni, da bi to utegnilo imeti nanjo kakršenkoli vpliv . . .) Začelo se je bržkone s pop priredbami t. i. klasične glasbe. Tako smo bili prisiljeni poslušati neštevil-ne zaslajene priredbe Beethovna, Čajkovskega, Mozarta, ipd. Vse seveda v dobri veri (beri: s pretvezo), da je pač nujno potrebno glasbeno nepismene, neuke in zaostale najširše sloje prebivalstva postopoma privajati na poslušanje klasične glasbe, da ne bi ob morebitnem prehitrem in nenadnem soočanju s to pošastjo doživeli kakega hudo neprijetnega šok;#. . . Po nekaj desetletjih plodovitega razvoja popularne glasbe, še posebej rocka, pa se je v neki izkušeni podjetniški glavi porodila misel, kako je pravzaprav nepotrebno, da se hudournik popularne glasbe, katere izvirnosti je milostni udarec počasi že zadajal vsemogočni disko, napaja le ob klasičnih kravah molznicah, ko pa imamo vendarle na razpolago že pravo klasiko popularne glasbe. In kot g obe po dežju so začele rasti skupine papig in papagajčkov, ki so z veseljem ugotavljali, da je njihov glas prav presenetljivo podoben žvrgolenju kakega Johna Lennona ali Paula McCartneya. Še peščica profesionalnih studijskih glasbenikov, uSpešen producent in recept za razne ,.Starš on Forty-Five" je bil popoln. Zmagoslavnega pohoda teh industrijsko proizvajanih dobrin, ki zadovoljujejo naraščajoče potrebe umetno spodbujane potrošniške miselnosti, seveda še zdaleč ne bodo ogrozili pomisleki nekaterih „nerga-čev", ki tudi v popularni glasbi, kljub njenim relativno omejenim izraznim i,. :;'.tvom, le hočejo najti izvirnost in iskrenost izražanja ter pozitivno družbeno angažiranost. Nedvomno j^ pri popularni glasbi najvažnejša ravno njena družbena razsežnost, saj lahko dosegajo posamezna gibanja prav neverjetne uspehe pri mobilizaciji in osveščan- ju zlasti mlajših generacij. V tem pogledu ima njena estetska (umetniška) vrednost bolj drugoten, čeprav nikakor ne zanemarjljiv pomen. Se več — pretirano poudarjanje zgolj tehničnega izpopolnjevanja izraznih sredstev in zanemarjanje družbene angažiranosti, popularne glasbe lahko le-to hitro privede na barikade izrazito reakcionarnih družbenih interesov. Dokazov pozitivne družbene angažiranosti nekaterih tokov v popularni glasbi tu niti ne kaže podrobneje naštevati, saj se je kazala bd prvih Žačetkov rocka pa vse do novejših pojavov punka in novega vala. Toliko bolj pa je jato treba * opozoriti na tisti nasprotni pol, ki se danes najlepše zrcali prav v prej naštetih pojavih. Že od vsega začetka se je skušala polastiti popularne glasbe pred-sem industrija, saj ji je njena odmevnost omogočala kovanje bajnih dobičkov, in zato ni čudno, da so se kmalu nesluteno razmahnile vse veje industrije, ki so povezne s popularno glasbo. Z večanjem moči in vpliva industrije zabavne glasbe pa so-se nenadoma pojavile zanjo sila vabljive možnosti manipulacije z okusom porabnikov, saj se je veporedno z njenim razvojem krepil tudi njen vpliv in pritisk pa medije. To njeno delovanje praviloma ni potekalo v smeri kakih dušebriž-niških naporov za spodbujanje kakovosti in pozitivne družbene vloge popularne glasbe, marveč je izviralo iz čisto preprostih ekonomsko pri-dobitniških interesov. Najkrajši konec sta pri tehi potegnila potrošnik, ki je bil po načelu ,,Volk sit In koza cela" v svojem brezmejnem zaupanju nevede pošteno potegnjen za nos, in pa seveda sama glasba, ki je sicer postajala vse bolj tehnično dovršena, izgubila pa je bistvo svojega poslanstva in tako tudi večino svoje (umetniške) vrednosti — pred-vsenj iskrenost in neposrednost izraza ter vsakršno pozitivno družbeno angažiranost. Še več — monopol industrije nad proizvodnjo popularne glasbe je slednjo postavil celo v izrazito rekreacionarno družbeno vlogo, saj s svojim narkotično pomirjevalnim učinkom v službi vladajoče ideologije blagodejno vpliva na ljudi ter jih spreminja v poslušno in lahko vodljivo čredo, nezmožno vsakršnega kritičnega odnosi* do stvari, od katerih je glasba slej ko'prej ena tistih manj pomembnih . Resnici na fjubo je treba poudariti, da (k sreči) v popularni glasbi obstajajo tokovi, ki se na vse možne načine upirajo monopoli-zaciji vsemogočne industrije in to praviloma tem bolj silovito, čim bolj prefinjena sredstva le-ta uporablja. Zato se pogosto dogaja (kot se je Ugodilo tudi npr. pri punku), da so javnosti (ki je obenem potrošnik glasbene industrije in tako pod njenim vplivom) dobro vidni le simptomi tega nasprotja v obliki pravih izbruhov alternativnih gibanj med mladimi, medtem ko ji ostanejo prikriti vsi subtilni, vendar tiho, vztr.ajno in dolgoročno delujoči mehanizmi manipulacije industrije zabavne glasbe. Še več - neredko .zna ta industrija (kot eno uspešnejših orodij^ vladajoče ideologije) ravno silovitost takih naprednih gibanj izkoristiti za njihovo razvrednotenje v javnosti, ki tako vidi le eno plat medalje - tisto najbolj bleščečo in zaslepljujočo. Tudi naša, za vse navosti demokratično odprta družba se ne more upreti takim pojavom drugače kot z demokratičnimi sredstvi, to jq z najširšo družben