Mitja Šipek, dipl. inž. DK: 620.179.14 ASM/SLA: S13h K problemu ločenja feromagnetnih materialov po sestavi in trdoti s pomočjo neporušenih metod ter magnetne strukturne analize V članku so opisane sodobne metode ločenja materialov po sestavi in po termični obdelavi. Metode so prirejene za delno ali popolno avtomatizacijo predvsem za feromagnetne materiale. Metode, ki uporabljajo vrtinčaste tokove, so danes najbolj običajne in tudi razvoj novih naprav teži za izpopolnitvijo elektromagnetnih metod. Opisani so trije načini vrednotenja rezultatov, dobljenih z neporušnimi meritvami magnetnih parametrov predvsem relativne permeabilnosti. Ločilnost posameznih efektov, kot so permeabilnost, prevodnost, dimenzija in prave napake, je močno odvisna od frekvence, s katero preizkus vršimo. Pri točenju posameznih jekel med seboj igra največjo vlogo relativna permeabilnost. Tega efekta pa ni mogoče ločiti od efekta dimenzije, zato je pretiran elektronski komfort nepotreben ter smo se omejili na izgradnjo domačega tipa magnetoskopa, v katerem smo skušali združiti visoko občutljivost in nizko nabavno ceno pod predpostavko, da je material, ki ga preiskujemo, v določenih mejah enakomeren. Vse opisane naprave dokazujejo, da razvoj še daleč ni končan, od prakse pa pričakujemo, da bo potrdila in izpopolnila posamezne metode do industrijsko uporabnih enot, ki bodo lahko v celoti služile avtomatizaciji kontrole predvsem termični obdelavi in, ki jih bo mogoče nabavljati na domačem trgu. Zamešanje materialov je vsakodnevni problem tako pri producentu — v železarni — kot pri potrošniku ali na skladišču. Celo pri skrajnem redu i disciplini more priti do zamenjav, saj je možnosti nešteto tako pri proizvodnji kot pri uporabi. Zamenjave povzročajo morda največ glavobola, ker jih dostikrat ne najdemo pravočasno, temveč običajno šele v končni fazi obdelave ali celo šele v uporabi. Zamenjan material skušamo ločiti na najrazličnejše načine. Zaželen je pa tak način, ki je poceni, hiter in neporušen, pri tem pa zanesljiv. Univerzalnega načina ni. Najbolj sigurne rezultate nam da vsekakor kemijska analiza. Ta pa je predvsem porušna metoda in običajno dolgotrajna ter draga, zato se je poslužimo le kot vzorčne metode. Njej podobna je stiloskopska metoda, ki je sicer nepo-rušna, saj s prenosnimi stiloskopi lahko napravimo analizo kar na kosu. Vendar je ta metoda le kvantitativna ali polkvantitativna in je ne moremo še sprejeti kot industrijsko zrelo metodo. Hitre kemijske in elektrokemijske metode so tudi tipkalne probe. Na kovino kanemo kapljico kisline, ki kovino na površini raztopi, nato z reagenti iščemo prisotnost nekaterih elementov, npr. Ni. Po barvnem kontrastu moremo tudi približno sklepati na količino elementa, katerega smo iskali. Metoda je zelo skromnih mej in je razmeroma počasna, služi le kot pripomoček k drugim metodam. Zelo stara metoda, ki pa je padla v pozabo, je metoda termo dvojic. Eno elektrodo, npr. bakreno, držimo na določeni temperaturi, kot druga elektroda pa služi preiskovalni vzorec. Ako pritisnemo vročo elektrodo na vzorec, ki je metalno čist in prevoden, moremo izmeriti neko termo napetost, ki je karakteristična za vsak material. Takoj pa je treba pripomniti, da je efekt površinski, da je termo napetost odvisna tudi od kristalne strukture, torej od termične obdelave, segregacij, hladnih deformacij in podobnih vplivov. Termo napetosti so zelo majhne in jih moremo meriti le z občutljivimi galvanometri ali pa moramo termo napetost ojačati z občutljivimi diferencialnimi ojačevalniki. Vsekakor so termo napetosti zelo šibke in se gibljejo okoli 0,1 do 10 mV. Največji problem je držati vedno enako temperaturno razliko med hladnim in vročim spojem. Včasih si pomagamo tako, da istočasno ogrevamo dve elektrodi in držimo konstantno razliko temperature med obema, npr. 30° C, ter obe istočasno prislonimo na vzorec (slika 1). V železarni Ravne so bili izvedeni preizkusi z bakreno elektrodo, ogreto na 50° C, temperatura vzorcev različnih jekel pa je znašala 20°. Vzorci so bile palice 0 15 mm, meritve so bile izvedene večkrat v dveh točkah. Rezultat v tabeli 1 pod A pomeni, da je bila elektroda prislonjena na l/3 preseka, rezultat pod B pa, da je bila elektroda prislonjena v sredi preseka. Vidimo razlike v odčitkih, ki očitno izvirajo od segregirane zone v sredini. Čeprav so bile meritve izvedene le informativno, nam dovolijo zanimive zaključke. izola cija Slika 1 Termosonda sestoji iz dveh bakrenih elektrod, ena je ogrevana višje kot druga. Pri kontaktu s kovino nastane dvojna termodvojica, termo napetost pa je karakteristična za posamezne kovine Močna nihanja med rezultati A in B dajo misliti na močne segregacije, ne izključuje pa se v nekaterih primerih napaka pri merjenju, ki pa je manj verjetna, ker so bile meritve dostikrat ponavljane. Vidimo, da so proti elektrodi Cu dala negativni odklon vsa jekla razen C. 5161, č. 3230, C. 4571, C. 4230. Kaže, da silicij bistveno vpliva na termo napetost, saj je v C. 3230 (1,2 % Si), C. 4230 (1,3 % Si), medtem ko sta C. 4751 in C. 4230 jekli z visoko vsebnostjo Ni. Karakteristične so tudi vrste brzo-reznega jekla C. 7680 in C. 6882, ki daje zelo velik negativni odklon. Poizkus je pokazal, da je metoda verjetno v določenih mejah uporabna, treba bi jo bilo še nadalje študirati in najti vplive na termo napetost. Posebno mnogo obeta pri jeklih s Si in visoko legiranih jeklih. Najbolj priljubljena metoda je iskrna proba, ki je poceni, hitra in dokaj zanesljiva, saj je z dobrim iskrilcem mogoče računati na 90 % sigurnost, žal je dobrih iskrilcev malo, pa tudi avtomatizirati te metode ni mogoče, vsaj popolnoma ne. Razen tega pa so nekatera jekla, ki jih tudi najbolj izurjen iskrilec ne more ločiti, čeprav je sestava dokaj različna. V takih primerih nam lahko mnogo pomagajo magnetne metode. Takih naprav je v Jugoslaviji na desetine, najrazličnejših znamk, od enostavnih do kompliciranih, od dobrih do slabih, eni se imenujejo magnetni komparatorji, drugi steel-sorterji, pa spet struktograf, magnatest itd. Pri vseh je princip približno isti, pa niti eden od njih ni prav uporaben, ako ne vemo, kaj pravzaprav merimo. Kar neverjetno je, kaj vse nam tak aparat lahko pove, tudi najenostavnejši. Zal običajno pride v roke rutinskim operaterjem, ki ne vedo drugega kot navodilo za delo z njim, to pa je daleč premalo, še več, lahko jih privede v popolno zmedo in večkrat pridejo do zaključka, da je naprava Tabela 1 Cu elektroda 50° C Jeklo Odčitek A B C 5161 Invar-42 + 61 + 61 + 59 + 59 C 1530 C-45 — 16 — 17 — 17 — 18 C 1220 C-15 — 15 — 17 — 16 — 18 Č 4320 EC-80 — 26 — 27 — 27 — 29 C 7680 BRM-2 — 34 — 37 — 26 — 32 očitno napaka pri meritvi C 4751 Utop Mo-1 -17 — 17 - 18 — 18 Č 3230 VMS-135 + 8 + 8 + 4 + 4 možne segregacije C 1330 C-22 — 13 — 13 — 15 — 15 C 4146 OCR-4 — 11 — 12 — 18 — 12 možne segregacije C 6841 OW-2 — 12 — 11 — 14 — 14 C 6980 BRC — 17 — 17 — 15 — 14 možne segregacije Č 5421 ECN-200 — 15 — 13 — 14 — 15 C 4731 Prokron-2 — 28 — 26 — 32 — 29 možne segregacije C 4571 Prokron-11 + 12 + 11 + 12 + 11 C 4230 Per-1 + 16 + 14 + 6 + 6 močan vpliv Si in segregacije C 4830 VCV-150 — 13 — 13 — 17 — 15 C 6882 BRW-2 — 28 — 27 — 28 — 26 C 4150 OCR-12 — 18 — 18 — 28 — 29 C 3840 Merilo — 6 — 6 — 14 — 14 možne segregacije C 4134 OCR-3 — 10 — 10 — 14 — 15 C 1941 OC-IOO — 11 — 12 — 14 — 14 sploh neuporabna. Zato je skrajno potrebno, da si pobliže ogledamo funkcijo aparata. Najčešče primerjamo preiskovalni vzorec z znanim v mo-stični metodi (slika 2). r-l —ULOJJ ms. Slika 2 a Shema impedančnega mostu z dvema paroma tuljav. K — kompenzator ravnotežja Na sliki 2 a vidimo, da nosita obe tuljavi po eno primarno in eno sekundarno navitje. Inducirana napetost U v sekundarnih na vi t jih je odvisna od impedance tuljav. Sekundarne tuljave so vezane v električnem protistiku in v primeru popolne enakosti impendanc je diferenčna napetost nič, ako pa se v enem od tuljavnih sistemov spremeni impe-danca, se pojavi neka diferenčna napetost, ki je merilo za premik parametrov tuljav. Namesto tega stika lahko uporabimo tudi tuljave, vezane v mostu po sliki 2 b. S pomočjo potenciometra Pj izbalan-siramo amplitude, s Pr pa faze obeh napetosti. Nekatere naprave se poslužujejo samo ene tuljave. V tem primeru je treba kompenzirati drugo vejo "—-4JIMJL/ R Pl uu L r<3 Pr Slika 2 b Shema impedančnega mostu z enim parom tuljav mosta z električnimi elementi, ki omogočajo izba-lansiranje po fazi in amplitudi. Na sliki 3 je prikazan premik impedančne točke p v Gaussovi ravnini, ako se spremeni vložek v eni od tuljav. Spremenita se obe komponenti R in wL in skladno s tem tudi napetosti U-realna in U-imaginarna. UL0 UL7 ----{o i i i i i i I Ro Rl Gostota magnetnega fluksa skozi feromagnetni vložek znaša: (D B = Bu + J B0 . . . gostota magnetnega fluksa v prazni tuljavi J . . . magnetiziranje probe Ker sta vezani obe tuljavi v protistiku, B0 kompenziramo in merimo samo razliko I. ki nas zanima. Načini prikazovanja rezultatov so dokaj različni. Najenostavnejši je kazalčni instrument — cevni voltmeter, ki izmeri diferenčno napetost ne glede na fazo samo po amplitudi. Taka naprava je najcenejša, vendar nam ne da vseh podatkov, katere metoda odkriva. Ako namreč diferenčna napetost spremeni fazno lego, kar je često primer, ali če nastopijo še višje harmonične, jih enostavni cevni voltmeter ne zazna. Te pa morejo biti večkrat edini parameter, ki omogoča ločenje dveh materialov, posebno pri višjih magnetnih poljih. Najenostavnejša izvedba je prikazana na sliki 4. llm K JULSJU Slika 4 Najenostavnejši je cevni voltmeter brez fazne detekcije samo z amplitudno kompenzacijo Več podatkov nam da fazno občutljivi voltmeter, kot je prikazan na sliki 5. Slika 3 Slika 5 Fazno občutljivi detektor omogoča elimiranje nezaželenih efektov, Uk je pomožna napetost, ki odpira ventila (diode), to napetost lahko v fazi pomikamo Merjena napetost Um krmili kazalčni instrument tako, kot mu dovoli korekcijska napetost Uk, ki odpira usmerniške diode. Ako pomaknemo fazo med krmilno in merjeno napetostjo, lahko poljubno izbiramo posamezne efekte, npr. sprememba [Jir in sprememba cr (prevodnosti) si ležita v določenem kotu, pomaknjeni med seboj. S pomikanjem faze moremo popolnoma kompenzirati enega od efektov. Maksimalni odklon pokaže instrument, če sta obe napetosti brez faznega pomika ali pomaknjeni za 180°. če sta pomaknjeni druga proti drugi za 90° ali 270°, instrument ne da nobenega odklona. Npr. ne želimo, da instrument pokaže spremembe debeline preiskovanega vzorca v tuljavi, temveč samo spremembe prevodnosti (razpoke). V tem primeru pomaknemo krmilno napetost za 90° v fazo z merjeno napetostjo, ki nastaja iz čiste spremembe dimenzije. Aparat je sedaj »gluh« za dimenzijske spremembe, vse druge pa, ki pridejo izven faze pokaže. Avtomatizacija take naprave je mogoča le tako, da uporabimo hitri zrcalni galvanometer, ki je dobro dušen in na zaslon postavimo fotocelico na določeni oddaljenosti od »0«. Pri ločenju fero-magnetnih jekel tak aparat nima posebnih prednosti pred enostavnim brez fazne občutljivosti, kvečjemu to, da lahko ločimo med bolj trdim ali bolj mehkim vzorcem, ker se v enem primeru kazalec odkloni v eno, drugič pa v drugo stran. Še več podatkov nam da katodna cev kot indikator merjene napetosti, ker nam istočasno pokaže spremembe faze in amplitude merjene napetosti. Uporabiti jo moremo na tri načine. Merjeni signal je prikazan: a) časovno linearno, b) eliptično, c) točkasto v Gaussovi ravnini. a) časovno linearno prikazovanje merjene napetosti uporablja vrsta naprav, med drugimi pri nas največ uporabljeni »magnatest Q« od Fa. dr. Forster, Reutlingen. Poglejmo, kako je taka naprava grajena (slika 6). Slika 6 Shema magnatesta Q — z linearno časovno bazo Vzorci 12 tičijo v tuljavah (2), ki so s primarne strani napajane iz transformatorja Tr, sekundarni tuljavi pa sta vezani v protistiku. Popolnoma jih kompenziramo s kompenzatorjem (3) in signal vodimo preko pojačala (4) na katodno cev (5). Del izmeničnega signala iz transformatorja porabimo za generiranje odklona časovne baze, tako da ga preko faznega pomikača (8) v cliperju (9) spremenimo v pravokotni impulz, ki ga diferenciramo v diferenciatorju (10). Pozitivni impulz uporabimo za start časovne baze (11), negativni impulz, ki je vedno točno v sredini, pa odpira sicer vedno zaprti impulzni ojačevalec (6), ki spusti merjeni signal je zelo kratek čas skozi. Ta čas delovanja ojačevalca traja le 10—4 sek. in ta »elektronska špranja« stoji točno na sredini ekrana. = 0° 1 Acp = 180° -Ay - 45° ---A f = 135° Slika 7 Prikazane so slike na ekranu KO levo po metodi elipse, desno po metodi linearne časovne baze, ako se fazni kot spreminja od 0 do 135' Spodnja slika kaže, da so nastopile poleg osnovne še višje harmonične, ki sliko močno skomplicirajo Občutljivost ojačevalca lahko spreminjamo in tako nam je mogoče signale, ki nastopijo točno na sredini ekrana, do določene višine spustiti skozi ojačevalec in do avtomatike (7). S faznim pomikačem (8) lahko spravimo poljubni del merjene napetosti nad špranjo in tako moremo proces avtomatizirati ravno v tistem delu krivulje, ki je za ločenje materiala karakteristična. Če uporabimo frekvenco 50 Hz in širino ekrana 10 cm, potem bo špranja široka le 0,5 mm. Oglejmo si nekaj slik oscilogra-mov pri različnih faznih pomikih med odklonsko napetostjo in merjeno napetostjo (slika 7). Poglejmo še, kakšen bi bil kombinirani efekt, kjer sodeluje sprememba premera UD in sprememba prevodnosti Us istočasno na tuljavi (slika 7 spodaj). V 0 K 0 Slika 8 Metoda elipse omogoča opazovanje spremembe faze in amplitude b) Eliptična metoda Namesto linearne časovne baze na horizontalne odklonske plošče katodne cevi vodimo sinusno napetost, katere fazno lego lahko s faznim pomikačem spreminjamo. Tako dobimo ravno črto, ako je fazni pomik med odklonsko in merjeno napetostjo 0 ali 180°. Črta je nagnjena, ako je amplituda različna, vendar ostane črta. Ko pa se spremeni faza, pa iz črte nastane bolj ali manj nagnjena elipsa, ki preide v krog pri 90° ali 270° in se zopet splošči proti 360° (glej sliko 7b). Naprava je she-matsko prikazana na sliki 8. 1 2 3 4 5 6 merilne tuljave in most ojačevalnik katodna cev fazni pomikač triger elektronika Ako ima naprava še fazni pomikač, lahko nezaželeno komponento kompenziramo, tako da odklonsko napetost pomaknemo v horizontalo z nezaželeno komponento. Pri feromagnetikih se eliptična metoda redkeje uporablja, ker zaradi različnih permeabilnosti, ki so odvisne od magnetilnega polja, dobimo višje harmonične, ki močno komplicirajo sliko na ekranu. c) Metoda točke v Gaussovi ravnini S primernimi pomiki faze krmilne napetosti lahko razstavimo impedančno točko v obe komponenti R in L, ter vsako posebej upodobimo na katodni cevi, tako da eno komponento peljemo na horizontalni par, drugo pa na vertikalni par odklonskih plošč. Ako so vse napetosti v fazi, je točka v sredini ekrana, ako se poveča samo komponenta R, potuje točka v horizontali, ako pa se poveča komponenta L., pa potuje točka v vertikali, če je sprememba kompleksna, se točka ustavi nekje med osjo x in y. Ako želimo kompenzirati nezaže-Ijeno komponento s faznim pomikačem, obrnemo celo ravnino v smer nezaželene komponente in v nasprotni smeri nastopa le merjena koristna komponenta. V to smer lahko aktiviramo še avtomatiko. Shema take naprave je prikazana na sliki 9. Ko 0 i Ki n -1 1 K 3 Slika 9 Metoda točke omogoča pomik impedančne točke v Gaussovi ravnini 1 2,3 4 5 tuljave in impedančni most kompenzacija 0° in 90° katodna cev avtomatika GLOBINA PRODIRANJA VRTINČASTIH TOKOV Defekt, ki ga merimo, morajo zajeti vrtinčasti tokovi v vzorcu. Izmenično magnetno polje izriva vrtinčaste tokove tem bolj na površino, čim višja je frekvenca, sodelujeta pa tudi električna prevodnost a in relativna permeabilnost [ir. Približno jo moremo izračunati iz formule. (2) 5 . f . 5 = 500 [mm] V f. <7. Ur globina prodiranja [mm] frekvenca [Hz] prevodnost m n mm2 Ur . . . permeabilnost [1] Za ločenje materialov želimo zajeti čim večji presek materiala, zato delamo z nižjimi frekvencami. Pri frekvenci 50 Hz prodirajo vrtinčasti tokovi v feromagnetni palici z m 1.) Eventualna popačenja izvirajo od sprememb prevodnosti u, ker je premer palice d konstanten, prav tako frekvenca 50 Hz vedno enaka. Močno poudarjena črta pomeni zopet razpoko. Vidimo, da je potek napetosti, ki se v tuljavi inducira, zelo kompliciran v eni polperiodi. Razen višjih harmoničnih opazimo tudi premik faze, maksimalna popačenja ne nastopajo v skupni stični točki, ko gre tok skozi 0, temveč nekoliko zapoznelo. Visoka magnetilna polja uporabljamo, le kadar iščemo razpoke na palici in ne spremembe trdote ali sestave. Da bi čimbolj odpravili moteče deformacije na prehodu magnetilnega toka skozi 0, palico v modernih napravah močno enosmerno predmagnetimo, tako da dosežemo praktično nasičenje in moremo delati z mnogo nižjimi izmeničnimi tokovi, katere superponiramo enosmernemu magnetilnemu toku. Iz slike 22 vidimo, da s spremembo trdote raste samo amplituda signala, faza pa ostane nespremenjena. Zmanjšan presek obrne signal v nasprotno smer, polnilni faktor se manjša in inducirana napetost pada, dokaz, da ne moremo ločiti parametrov [jir in d. Iz vseh navedenih primerov je razvidno, da je za ločenje materialov primerno izbirati nizka magnetilna polja pod predpostavko, da je material brez razpok in napak na površini. Za iskanje napak na površini so na razpolago druge metode. Ako uporabimo visoka magnetilna polja, se bolj oddaljujemo od uspeha, kot pa se mu približujemo. Le v izjemnih primerih se poslužimo visokih magnetilnih polj, in to le v primeru, če imamo na razpolago napravo s katodnim osciloskopom, ki ima linearno časovno bazo. Ako pa imamo na razpolago le enostavno napravo s cevnim voltme-trom, nam pojav višjih harmoničnih popolnoma zamegli sliko, ker instrument signal integrira in postane popolnoma nepregleden. Nobena od naštetih metod ni popolna in le druga drugo izpopolnjujejo, zato je neobhodno potrebno, da imamo v obratu poleg elektronskega instrumenta še iskrilca in po možnosti se poslužimo še tipkalnih prob in termoelektrične sonde. Vsekakor to niso edine metode za ločenje materialov brez porušitve. Tudi magnetostriktivni efekt moremo v določeni meri izrabiti za ločenje materialov. Težave pa so podobne kot pri magnetestu, ker je magnetostrikcijska lastnost odvisna od permeabilnosti in temperature, razen tega pa še od jakosti magnetilnega polja. Taki aparati so bili v praksi že preizkušeni, vendar v literaturi ni mogoče zaslediti posebnih uspehov z njihovimi primeri z visoko nabavno ceno teh naprav. Tudi ultrazvočni val bi v principu bilo mogoče uporabiti za ločenje nekaterih materialov, posebno še, če bi opazovali spremembo dušenja zvočnega vala. Vendar so razlike v dušenju zvočnega vala pri normalno uporabljenih frekvencah 1 do 6 MHz bolj očitne zaradi heterogenosti na mejah kristalov, kot pa zaradi drugih efektov, ki so povezani s sestavo jekla in ni pričakovati večjih uspehov s to metodo. ZUSAMMENFASSUNG Im Artikel sind die gegenwartigen Methoden der Tren-nung ferromagnetischer Stoffe nach der Zusammensetzung und der termischen Bearbeitung beschrieben. Die Methoden sind ftir eine teilweise oder eine vollkommene Auto-matisierung vor allem fiir feromagnetische Stoffe geeignet. Die gebrauchlichsten Methoden sind heutzutage die-jenigen, welche auf Wirbelstromen beruhen und auch die Entvvicklung neuer Anlagen geht in der Richtung elektro-magnetischer Methoden. Es sind drei Arten der Bevvertung der Ergebnisse, welche durch zerstorungsfreie Messungen der magnetischen Parameter vor allem der relativen Permeabilitat gewonnen worden sind, beschrieben. Die Trenn-barkeit der einzelnen Effekte wie Permeabilitat, Leitfahig-keit, Abmessungen und die echten Fehler ist stark von der Frequenz abhangig mit vvelcher der Versuch durch-gefuhrt vvird. Bei der Trennung der einzelnen Stahlsorten spielt die relative Permeabilitat die grosste Rolle. Dieser Efekt ist aber nicht vom Efekt der Abmessung zu trennen, deshalb ist ein iibertriebener Komfort der Elektronik unnotig. Gerade desvvegen haben wir bei der eingenen Konstruktion des Magnetoskopes eine hohe Empfindlich-keit mit den niedrigen Anschaffungskosten zu vereinigen versucht, unter der Voraussetzung, dass das untersuchte Werkstoff in gevvissen Grenzen gleichmassig ist. Die Beschreibung der Anlagen zeigt, dass die Ent-wicklung noch lange nicht beendet ist. Wir hoffen, dass sich die einzelnen Methoden in der Praxis bis zu den industriellen Reife vervollstandigen vverden, welche der Automatisierung der Kontrolle, vor allem bei der ther-mischen Bearbeitung dienen sollen und dessen Anschaffung auch auf dem Innenmarkt moglich sein wird. SUMMARY In the article the nevvest techniques of separation of ferromagnetic materials due to their composition and heat treatment are described. The techniques are suitable for complete or partial automation, especially for ferromagnetic materials. The most useful methods nowadays are those vvhich are based on the eddy currents. Also the development of new equipment proceeds in the direction of electro-magnetic methods. Three methods for result estimation are described vvhere results were obtained by non-de-structive measurements of magnetic parameters, chiefly of magnetic permeability. Separability of individual effects as permeability, conductivity, dimensions and actual defects depends a great deal on the frequency used in the experi- ments. In separating different steels, relative permeability is the most important. This effect should not be separated from the dimension effect, therefore a surplus electronic comfort is not necessary. In our own design of magneto-scope high sensitivity was tried to be combined with a low cost priče, assuming that the tested material is uniform in certain limits. Description of the equipment shows that the development is not yet finished. We hope that individual methods will find improvements in practice to such an extent that their industrial use for automatic control, especially at the heat treatment, will be justified and that the equipment will be accessible also on our internal market. 3AKAIOqEHHE b CTan,e ornicaHLi coBpeMenHbie uctoali otacachhsi MaTepiiHAOB no cocTaBy n no TenAOBOfi o6pa6oTKe. MeTOAbi npHroroBAenEJ aah npHMCHCHHH npil MaCTHMHOii II nOAHOH aBTOMaTH3aiIHH B OCoSeHHOCTII AAfl <}>eppOMarHHTHbIX MaTepnaAOB. 3TH MeTOAbi, np« KOTOpblX yIIO-TpefiAjieTbCH BHxpeBoii noTOK, naxoAJiTLC5i TenepL b iniipoKOM ynoTpe-SAeHHH H pa3BHTHe HOBIJX npilSopOB YCTpeMAeHHO K hx ycoBepuien-CTBOBaHHIO. b CTaTbe ormcaHU Tpn cnocoSa oueHKH pe.iVABTaTOB noAyieHbix H3MepemieM MarHHTHbix napaMeTpoB B oco6eHHocTH nposiimaeMOCTH mctoaom 6e3 pa3pymeHim. 0xapaKTepii3OBaHHe oTAeAbHux ^cfieKToB, KaK HanpHMep MarHHTHasi npoiiHnaeMocTb, npoBOAiiMocTb, pa3Mep-HOCTb ii AeilCTBIITeAbHbia acKHyiO pOAb IIMeeT OTHOCIITeAb-HaH npOHHIiaeMOCTb. Ho 3TOT S^JlJieKT HCB03M0>KH0 OTAHMHTb ot 3eKTa pa3MepHocm no3TOMy 3AeKTpoHHoe npncnoco6AeHne H3-ahihho; HCCAeAOBaHiie 6wao orpaHHHeHO BbiACAKoii AOMaimiera Maran-TOCKOna, b KOTOPOM COeAeHbl BblCOKaa KeHHH Ha AOMauiHeM pbiHKe. Magnetoskop domače izdelave v pogonu,