POTREBEN  JEZIKOVNI  PRIROČNIK
Mahnič' bi rad opozoril »bralca na čudoviti svet govorjene besede, sprožil razmišljanje in razpravljanje o lepotnosti njenega zvena, nudil... vsem, ki hočejo lepo govoriti, vrsto podatkov in opozoril« (7 si.). Lotil se je prav gotovo potrebne in hvaležne naloge, saj je ta stran pri nas Slovencih res zelo zanemarjena. Ce pomislim, kako malo je gojila šola (od ljudske pa do najvišje!) to stran jezika in kako je v časti pri velikih kulturnih jezikih (francoščini, angleščini, nemščini, italijanščini itd.), me je res kar sram. Kako brez priprave za lepo branje je moral učitelj samo nase navezan vaditi sebe in dajati drugim, če se je te dolžnosti sploh zavedal. Zato smo knjižice zares lahko veseli in avtorju hvaležni zanjo. Morda bi v novi izdaji tudi to stran prav šolske kulture lepega branja in govorjene besede posebej imel pred očmi in jo nadrobneje praktično obdelal, saj je to osnova za vse igralsko nastopanje in recitiranje. Kakšne jezikovne in smiselne norosti počne včasih šola še dandanes z vajami v deklamiranju, da ubije otroku čut za naravno govorico in -smiselno poudarjanje.
Marsikoga bo naslov prevaril. Saj knjižica ne govori o »slovenščini«, marveč o »govorjenju«; obravnavanje glasov — čeprav v slovenskem jeziku — še ni jezik, slovenščina. To avtor dokazuje sam, saj sega celo po tujejezičnih primerih za ponazarjanje (n. pr. str. 85 sL). Tudi »živa« v naslovu ni dobro uporabljen, saj je to nasprotje k mrtva, umetna, papirnata, pusta ipd.; taka je pa slovenščina lahko v pismu ali govoru. Izraz »živa« ni isto kar »govorjena«. Mislim, da bi bilo bolje, ko bi bil dal naslov »Svet govorjene besede«, kakor v predgovoru čisto dobro označuje predmet svoje obravnave; tudi takemu naslovu bi ostalo nekaj zanosa, ki je v sedanjem naslovu segel nekoliko previsoko.
' Mirko Mahnič, Živa slovenščina. Knjižnica Mestnega gledali.šča v Ljubljani. Urednik Dušan Moravče. Ljubljana 1939, str. 115.
121
s tem sem izrekel tisto besedo, ki me je ves čas pri branju motila: zanos. Kakor že v naslovu, tako se potem v obravnavi mešata dva svetova: stvarnih podatkov in zanosne besede. Včasih imam občutek, da so avtorju stvarni podatki fonetike presuhi in prevsakdanji, pa bi ^ih rad poživil z močno besedo, pesniško primero, globoko mislijo in posmehom. Saj je res z ene strani iskanje kar se da ostro opredeljenega glasu in z druge vseh oklepov in meja se otepajoče življenje nekam preostro postavljeno v nasprotje in stvarni razlagi ni v prid. Čudim se avtorju, zakaj se je oklenil ravno eksperimentalno-fonetične poti in opredeljuje glasove s številkami in merami, s podobami in besedami tako ostro, da se vprašuješ, kako more ob tako ostrih opredelitvah glas in beseda še živeti. Zdi se mi, da bi mu za razkazovanje življenja v besedi in glasu mnogo bolje služila fonološka metoda. Saj sam pravi, da je »vsak glas organizem zase& (30), tako da je »razmišljanje o idealnem, stalnem, nespremenljivem glasu dovolj brezupno« (31). Tega spoznanja ni rodila toliko fonetika kolikor fonologija; medtem ko prva — zlasti opisno matematična (Jespersen) — podaja take toge glasovne opredelitve, kakor da jih dobiva po anatomski poti, se fonologija ukvarja zmeraj z živimi glasovi v različnih zvezah in premenah kot nosilci pomenov; fonetiki je glas fiziološko-akustični pojav, ki ga lahko merimo in razstavljamo v sestavine, fonologiji pa psihološka enota v neštetih premenah.
Dobra polovica knjižice obravnava slovenske glasove (63 strani). V tem delu se močno, morda premočno naslanja na Bezlajev Oris in podaja značilnosti naših glasovnih prvin z njegovimi podobami in številkami. V taki knjižici bi rajši videl drugačen način obdelave. Pa tudi pri taki obdelavi bo moral v novi izdaji prečistiti besedilo, ker je ostalo v njem precej nedoslednosti in nejasnosti. Naj avtorja opozorim na nekatere izmed njih.
V novi izdaji bi želel zlasti, da izravna terminologijo pri nekaterih izrazih. Ce hočemo pri takem pisanju jasnosti, moramo dosledno uporabljati termine v določenem pomenu. Kakor je pri nas fonetična veda še malo razvita, si je vendar že izdelala nekaj osnovnih pojmov, ki jih ne smemo več mešati in prezirati. Zato ne razumem, zakaj mešanje pojmov glas ¦— zven — zvočnost. V fonetiki in fonologiji nam danes pomeni »glas« predvsem jezikovno prvino samoglasnika ali soglasnika, kar fonologija imenuje s tujko fonem, nem. Laut, franc. son, angl. sound. Mahnič pa izraz večkrat uporablja v pomenu zven (n. pr. str. 19, 59, »glas iz grla« 41, 44, 52 itd.); saj so ga v tem pomepu res uporabljali naši prvi fonetiki in ga imamo še v izrazu »samo-glasnik«, ki so ga včasih imenovali sploh kar glasnik, pač po vokal iz VOX, in nem. Selbstlaut, ker je res čisti zven — samo glas; toda od 1920 naprej je zven tako popolnoma prodrl z novo univerzo, da se mi zdi nepotrebno, da ga po 40 letih izrivamo iz naše fonetične terminologije. Zato nam zven danes pomeni akustični učinek, ki ga povzroča tresenje glasilk v grlu in ga krepi odzvok v različnih votlinah; saj Mahnič sprejema sicer tudi zveneče in nezveneče soglasnike, pravilno pravi o samoglasnikih, da so čisti zveni. Včasih se mi vsiljuje občutek, da si le ni prav na jasnem o vlogi glasilk in zvena. To domnevo mi zbuja posebno odstavek 6 (str. 21), ko govori o dvojni nalogi glasilk: 1. »so vir glasu« in 2. se »aktivno udeležujejo tvorjenja posameznih glasov«, in sicer pri a) zvenečih soglasnikih »katerih karakteristični šum spremlja še temno zvenenje glasu iz grla«, b) samoglasnikih in c) »soglasniku H« — kar mi je čisto nerazumljivo. Vse to je vsaj nejasno, kolikor ne napačno. Vloga glasili?; je ena sama: oskrbujejo nam zven (jasno je, da v različnih višinah) in že s tem samim sodelujejo pri tvorenju glasov. Kako pride nesrečni h v družbo zvenečih glasov, pa ne razumem; morda je tu mislil na pri-porniški g, ki je tako zelo razširjen tudi v olikanem govoru? Vsekakor v tej obliki nevzdržna trditev. — In kaj je slednjič zvočnost, ki jo pogosto tudi drugi zamenjavajo z zvenečnostjo? Beseda zvok nam je najširši pojem za kakršen koli akustični pojav: pok, šum, zven, donenje, grmenje itd. V fonetiki slovenimo tuji izraz sonoren z zvočen; tako imamo vrsto glasov sonornikov — zvočnikov. Zakaj jih imenujemo tako? Zato ker so v primeri z drugimi soglasniki (kamor jih slovnice in fonetike po navadi štejejo), nezvenečimi in zvenečimi, zmožni odzvoka v ustih, se pravi tistega odzvoka, ki je značilen za samoglasnike; prav zaradi tega lahko prevzemajo samoglasno vlogo in svoj samoglasni element razvijejo do pravega samoglasnika v govoru in celo pismu. Jasno je, da so samoglasniki še bolj zvočni kakor zvočniki; ti so zvočni samo v primeri s soglasniki.
S tem v zvezi naj spregovorim še o nekaterih tujih terminih. Izraz fonetika je dobil v teku desetletij zelo širok pomenski obseg: zaznamuje nam vedo, ki se
122 i
ukvarja z glasovi (z najrazličnejših vidikov: opisna, fiziološka, fizikalna, eksperimentalna, psihološka, zgodovinsko razvojna itd.); E>omeni pa tudi način govorjenja; zato je tudi pridevnik fonetičen tako malo opredeljen in širok, da pomeni to, kar ^deva vedo in govor sam: fonetični laboratorij, fonetična sprememba glasu, fonetični ustroj jezika, celo: fonetična posebnost za posebnost v izgovarjavi; v tem zadnjem pomenu rabimo rajši fonična posebnost, ker se nanaša samo na govor (phönos). V novejšem času se je proti tako široki rabi izraza fonetičen opredelila posebno fonologija in ustvarila termin fonem, s katerim zaznamuje posamezne glasove jezika; pridevnik k temu je fonemski ali fonematičen (kakor sistem — sistemski •— sistematičen ipd.), n. pr.: fonemske premene, fonemska skupina ipd. Kaj razume Mahnič pod fonemski, ni razvidno iz zveze, n. pr. na str. 59: »Temeljna fonemska prvina, ki pa nima napetosti, smeri in hotenja, nima razodevalne moči, je artikulirani zven ali šum, ki mu pravimo glas«. »Večja fonemska enota ni zlog niti beseda, ...ampak smiselna serija glasov.« Zdi se, da mu pomeni fonemski tukaj govorni, torej fonični; jasno in prav bi rekel: govorna enota je smiselna vrsta giasov ali fonemov; prvi stavek pa je ves v zraku: fonologiji so fonemi nosilci pomenov in so zato za smisel govorne celote bistveno pomembni, zato so »razodevalni« in imajo napetost, smer in hotenje s celoto vred.
Na novo je vpeljal avtor v naše fonetično izrazoslovje (41 in 59) tri nove izraze iz angleščine: intense, ten&e, detense. Omenja pravzaprav te tri faze le pri zapornikih (41), dejansko pa jih imamo pri vseh glasovih, tudi pri samoglasnikih, le da tam po navadi govorimo o nastavku. Pri zapornikih po navadi govorimo o imploziji, okluziji in eksploziji za te tri taze. Razumem, da mu je tense bolj všeč zaradi enotne osnove z in- za začetek in de- za konec; kljub temu pa je beseda nerodna, saj je nesklonljiva in ne veš, kako bi jo izgovarjal in uporabljal. Morda bi se dala brez posebnih težav najti tudi podobna domača oblika; glas po fiziološki in akustični moči raste od začetka preko viška do popuščanja, to je, se zapne, napne in odpne, glas ima torej svoj za-pdn, na-pdn in od-pdn. To velja za vse glasove. — Mimogrede naj omenim, da razlaga o prilikovanju (vrabci — vrapci) nikakor ni pravilna; saj vendar tu ne gre za spremembo v tem,, da je implozija ceja (intense — zapon) segla v eksplozijo beja (detense — odpon), marveč poseže nezvenečnost ceja prav na začetek (že v implozijo — zapon) beja in mu vzame zven. To so zelo zamotani fiziološko-psihični pojavi, ki pa nastopajo samo med pravimi zvenečimi in nezvenečimi sogiasniki, ne pa med soglasniki in zvočniki (I, Ij, r, m, n, nj, v, j) in ne med soglasniki in samoglasniki. Kako daleč sega tako prilikovanje po zvenu, odloča fonemska strnjenost v pomensko enoto; vsekakor se osebek in povedek ne strneta v fonemsko enoto, čeprav sta smiselno tesno povezana, marveč ohranita vsak svojo enakovredno moč; zato primer dež prši z izgovorom daš parši ne sodi v prilikovanje, marveč se daš izgovarja z nezvenečim (vsaj v zadnji polovici) so-glasnikom na koncu besede, ne zaradi naslednjega p v prši.
Pri obravnavi glasov se je Mahnič v razdelitvi in opredelitvi trdo držal starih vzorcev; to ima dobro in slabo stran. Tu je še cela vrsta vprašanj, ki bi jih morali rešiti, da pridemo do zadovoljive opredelitve in razvrstitve glasov. Zato je vsak resen poskus hvale vreden. 2e slovnica 1956 je nakazala izločitev zvočnikov iz razreda soglasnikov; podkrepil jo je Toporišič v JiS III 70; tudi vprašanje, kateri glasovi sodijo med zvočnike, ni še vsem jasno. Vsekakor je napačno, da opredeljujemo zvočnike samo po njihovi medvokalni izgovarjavi, koder se uveljavi samo soglasniški element. Ze prej sem omenil eno izmed posebnosti zvočnikov proti so-glasnikom, da se po zvenu ne prilikujejo z njimi. Pa imajo še druge samoglasne značilnosti in premene, po katerih je to čisto samosvoj razred glasov (fonemov). O vsem tem bi bilo treba spregovoriti v samostojni obravnavi. Mahnič n. pr. sam ugotavlja (53) čudno velik prepad v absolutni višini soglasnikov /, ć, S, ž, 3000 do 4000 Hz, za r, I, n, m, pa le 400 do 200 Hz. Ze to je jasen dokaz za kategorijo zase.
Ce ločimo zvočnike od soglasnikov, se same po sebi rešijo nekatere težave. Nemogoče je n. pr. šteti v isto vrsto z ustnimi zaporniki nosnika m in n, pa naj bo še tako ustna »artikulacija ustničnih zapornikov (P, B, M) približno enaka« (42), ko je pa akustični vtis tako popolnoma drugačen. Seveda je tudi vprašanje, koliko je upravičeno, da govorimo o velarnem n kot samostojnem fonemu (glasu), ko pa nima nikoli razločevalnega pomena in je samo nezavesten asimilacijski produkt pred fc in g. Z isto pravico bi lahko govorili tudi o priporniškem n pred pripomiki, ki je prav tako le sad asimilacije brez razločevalne pomenske moči. Prav tako bi potem lahko govorili tudi o nosnih samoglasnikih pred nosniki in za njimi. Isto
123
velja tudi o zvenečih c in č. Zlasti pa bi se bil avtor s tem ognil težavam pri obrav- j navi glasu v in njegovih premen. Dokler stavi v med soglasnike v par z nezve- ' nečim /, si kajpak ne more na jasno, kaj je potem s soglasniškim u (u), ki mu daje! za par dvoustnični w. Kako je z dvoustničnim w, sta pojasnila že R. Kolarič (JiS I,; 45 si.) in R. Nahtigal (rt. 237 sL). V skupnem sklopu zvočnikov se jasno pokaže,; da so v-u-u premene istega fonema v različnih legah; do takega sklepa je težko 1 priti, če je v par nezvenečemu f kot pravi soglasnik; potem je tudi nerazumljivo, ! zakaj se pred njim nezveneči soglasniki po zvenu ne asimilirajo, marveč ostajajo \ pomensko razločevalno zveneči ali nezveneči: tvoj ¦— dvoj ipd.; prav tako ostane i nepojasnjeno, zakaj f ni nezveneča premena zvenečega v na koncu ali pred nezve- 1 nečimi soglasniki, ker za osrednje govore in knjižni jezik velja izgovor: präu, žiu,: 6uca, kauka, ne pa prdj", žif, ofca, kafka, kakor na vzhodu za pisano prav, živ, ovca,} kavka. Vse to je tudi dosti razumljivo iz zgodovine slov. jezika, saj je f že prvotni 1 slovenščini tuj glas in ga je kasneje zamenjavala z domačim h v imenih, kakor Hlip | iz Filip, Hohjdn iz Fabijan, Rdhu iz Räf(a)el ipd. Toda to le mimogrede, ker sodi j v drugo obravnavo. Vsekakor pa je treba nejasnosti, ki so se vtihotapile v učbenike z zameša van jem w in u, odpraviti.
Čudim se, zakaj je brez besede prešel vprašanje različnih r, ki jih imamo ] tudi na slovenskem ozemlju več vrst, med drugim tudi velarnega. Vprašanje z jezi- ; kovnega stališča ni tako pomembno kakor z estetsko akustičnega. Saj je n. pr. zani- i mivo, da ga Comedie frangaise do konca prve svetovne vojske ni pustila na oder; ; potem je bilo le premalo odličnih igralcev z zobniškim in preveč odličnih z mehko- j nebnim, da bi se mu še mogla ustavljati. Tudi v nemškem odrskem izgovoru je našel ¦ milost šele 1933 z uradnim priznanjem za Hochsprache (Siebs).
V novi izdaji mora avtor vsekakor odpraviti moteče napake, da ponekod vse ; soglasnike brez ločitve zvenečih in nezvenečih imenuje čiste šume (n. pr. 30), da i karakteristični šum zveni (28), kar je nekaka contradictio in adiecto, pač pa se šum : in zven lahko oglašata hkrati; pri obravnavi posameznih glasov jih prav označuje i in loči. V vrsto takega nedognanega izražanja sodi tudi stavek: »Vzbujeni šumi [ imajo določeno absolutno višino in brnijo bodisi sami zase ali pa so obarvani | z glasom iz grla« (44); slovničarsko suhoparno, pa zato stvarno pravilneje bi se to ; reklo: Nastali šumi imajo določeno absolutno višino in so čisti ali pa jih spremlja j zven. Tudi ni prav — s fonetičnega stališča — če misli, da se n. pr. pri b d g zven : začne šele z eksplozijo; to velja za nemške ali sploh germanske zapornike, ne pa za i slovanske in romanske; pri naših b d g zvenijo glasilke ves čas od implozije (za- • pona) preko vse okluzije (napona ali zapore) pa do konca eksplozije (odpona), le da j je ta zven udušen z ustno zaporo in zato slabo slišen, vendar je toliko močan, da ublaži moč eksplozije in skrajša okluzijo. Toda vse to so že drobnosti. Kakor je \ sicer pesniško povedano in ostro razločeno, vendarle stvarno ni natančno, če pravi: j » ... zdaj vemo, da so soglasniki brez posluha in glasu, samoglasniki pa imenitni ' pevci, da so torej prvi zgolj šumi, drugi pa toni oz. zveni« (30). Kaj naj rečejo i k temu prikrajšani zveneči soglasniki? i
Naj bo dovolj! Za drugo izdajo naj avtor fonetični del prečisti s kakim fone- ' tikom, .da ne bo nepotrebnih motenj. Bilo bi namreč škoda za knjigo, ki zna vneti ' veselje in voljo za resno prizadevanje v negovanju govorjene besede. Premalo ' poznam druge osnove lepe besede, melodiko, ritem, barvo itd., da bi mogel stro- ] kovno posegati vanjo. Vsekakor pa bo treba tudi tukaj iskati nekaj podobnih trdnih j tal, kakor jih dajeta fonetika in fonologija pri oblikovanju glasov. Zal jih zdaj j v knjigi še ni, le slutiš jih iz nakazanih navodil in ocen. Hudo je, ko ves čas čutiš, ' kako se avtor sam in z avtoriteto velikih svetovnih mojstrov posmehuje ubogim ' obrtničkom, ki po slovnicah in pravorečjih vrtajo in privijajo vijake, hkrati pa le ' terja: »Gledališko govorjenje je treba fiksirati. Ni mogoče govoriti na vsaki predstavi ¦ drugače« (105). — »Vendar odrski jezik še zdaleč ni samo stvar suhe gramatike, •; filologije in pravorečja — predvsem in najprej je stvar življenja, estetike, logike ; in srca« (108). !
H koncu samo še opombo k vokalnemu kvocientu (108 si.). Navaja ga za ] italijanščino 48 % samoglasnikov (1,04), za francoščino 43,5 % (ali 1,30), za nemščino i 38 % (ali 1,76). Kaj pa mi? Hrvati po Maretiču 46,47 % (ali 1,15), torej zelo blizu ¦ italijanščine. Slovenci pa po še neobjavljenem in neuradnem računu 41,86 % (ali 1,38) | kakor Francozi. Kaj pa bi bilo v pogovornem jeziku? Zdrknili bi pod 40 % prav j v bližino nemščine, ker bi odpadlo toliko nepoudarjenih samoglasnikov. Tudi to \ si je dobro zapomniti. Jakob Šolar

124 J