Zadnji trenotki leta
Skrivnostno slovesen je zadnji Irenotek vsakega Ieta. Zapečati namrcč dogodke celega leta m jih izroči zgodovini, ali pa zavije v plaŠČ pozabljivosti. Vendar pa vse dogodke ohrani, da se kdaj poplačajo, ako so hvalevredni; in kaznujejo, ako so grajevredni.
Ker so ti zadnji trenotki leta toliko znameniti, jih različni Ijudje različno obhajajo.
Poglejmo, kako je bilo na staroletni alt Silvcstrov večer pri Do-brinovih.
Dobri Ijudje so Dobrinovi. Oce, priden ic prijazen trgovec; mati, skrbna in pobožna gospodinja in štiri malički: Lojzek in Lojzika, Jožek in Jožica — dobri otroci dobrih staršev.
Vsak pomemben dogodek, in zlasti vsak cerkveni praznik, se je praznoval tudi pri Dobrinovih na slovesen način.
Sveti Nikolaj, nebeški dobrotnik pridnih otrok, se ni nikjer izkazal tako radodarno kot pri Dobrinovih. Lepših jaslic z večjimi in številnejšimi pastirci in dragocenejšimi Modrimi iz Jutrovega niso imeli nikjer, v celem trgu ne, kakor pri Dobrinovih. Za Veliko noč so imeli še celo »božji grob« doma, kakor je postavljen v ccrkvi. Šmarnični oltar meseca majnika in oltarčck Srca Jezusovega v juniju bi bil pa skoro zadostoval za malo cerkev.
Ni čuda, da so se spominjali pri Dobrinovih tudi zadnjega trenotka slarega leta.
Čuječe so hoteli prestopiti prag med starim in novim letom. Tudi mali, ki so drugekratt zgodaj zvečer posmukali pod gorko odejo, niso bili ta vcčer prav nic zaspani.
Kako pa naj bodo? Mamica so pripravili dobro večerjo za zadnji večer leta. Po večerji so pa čitali otrokom lcpe zgodbice. Toda ko se je začel prijemati spanec malih očcsec, je prislo pa drugo na vrsto.
Najprej so poraerili oče Dobrin vse otročice po vrsti, koliko so zrastli preteklo leto. Imeli so namreč ob vratih nalašč narisano mero, kjer so lani na ta večer vsakemu začrtali njegovo visokost.
»Jaz, jaz, jaz, jaz,« se oglase zdaj vsi naenkrat.
»Po vrsti, kot so hiše v Trsti,«   reko oče modro, in tako jc tudi bilo.
Najprvi je prišel na vrsto Lojzek.
»Dobro si delal; za celo glavo si večji kot laniU
In potem so merili lepo po vrsti.
»Vsak za glavo višji,« pravijo oče, ko odmerijo zadnjega in pripišejo letnico k njegovi zarezi.
»Bog daj, da bi rastli tudi drugo leto tako zdravi in čvrsti, kot ste v preteklem letu,«   se oglasijo mati.
»Da,« izpregovore oče, »tudi za prejete telesne dobrote preteklega lcta smo dolžni Bogu zahvalo.«
»Pa ne samo to,« odvrnejo mati. »Še bolj moramo zahvaliti ljubega Boga za duhovni napredek. Glej jih! Lojzek je bil to leto že prt prvem svetem obhajilu in kolikokrat še potem pri angelski mizi. Lojzika je bila pri sveti birmi;   to-le dvoje se je pa letos naučilo moliti toliko molitvic in
C                                   Zadnji trenotki leta.                                  J
se navadilo tolike pobožnosti, da ju smem že tudi vzeti v ccrkev s seboj. Tudi to so darovi božji.«
»Res je,« pravijo nato oče. »Dober je ljubi Bog do nas. Prosili ga bomo, da bi tudi v novem letu tako krepil naše male na duši in na telesu. Pozabiti pa tudi ne smeva neštetih dobrot, ki sva jih midva, o mati, pre-jemala v preteklem Letu.«
\
"Saj ne pozabim nikdar blagoslova božjega, ki ga ljubi Bog dan na dan kar siplje na najino družino in na najino delovanje. Sama sva za delo — glej, pa se lahko preživimo in preskrbimo vse potrebno sebi in otro-čičem. Sreča pri vsakcm podjetju in nikake nesreče skozi celo leto. Ali ni to posebno varstvo božje?«
»Da, Bog je uslišal najine prošnje in izpolnil vse najinc želje, ki sva jih lani to noč izročila njegovi dobroti in usmiljenju. Tudi letos hočemo pričeti novo leto z molitvijo. Prva bescda, ki jo izpregovori naša družinica v novem letu, bodi molitev; prva jcd, ki jo hočemo zaužiti v novem letu, naj bode kruh nebeški, in prvi denar, ki ga damo iz rok, naj bo miloščina.«
vToda pazimo,« rcko mati, »da se ne zamotimo prvi Irenotek novcga Jeta.   Vsak čas ima biti poJnoč.«
Vsi se ozrejo na uro — — še par trenotkov,
»Odpri hilro okno, da slišimo posvcčeni glas zvona!« pripomnijo mati. Očc odpro okno, Vse napeto čaka prvega udarca — Lojzek sledi malcmu kazalcu na uri, ki mu jo je podaril birmanski boler. Tudi Jožek in Jožica držita prstka in čakata polnočnega udarca.
»Bimbarn — bimbam — bimbam — bimbam — bom . . .«
Dobrinovi padejo na kolena in molijo: »Oče naš, kateri si v nebesih . . .<¦                                                               Ferd. Gregorec