02 glasba v ŠOLI IN VRTCU glasba v šoli in vrtcu | letnik XXII | 2019 | ISSN 1854-9721 | številka 2 Uvodnik Franc Križnar 1 Razprave Franc Križnar 3 Joseph Zöhrer v slovenskem tisku Iz prakse v prakso Polona Gucek Skrbinek 15 Notne zbirke Zima, Pomlad, Poletje, Jesen Mitje Reichenberga Ksenija Cuješ 18 Odkrivanje in razvijanje otrokovih mocnih podrocij in potencialov Marjetka Žnidarec 21 Glasbena umetnost – pevski zbor v vrtcu Ocene Franc Križnar 25 Premiera prve slovenske (barocne) opere Belin J. F. Zupana in A. F. (p. J. Damascena) Deva 27 Evfonist Luka Einfalt z domžalsko godbo 29 Diskografski prvenec zasedbe SMET Dolga pot 31 Brigita Tornic Milharcic: Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja, monografija s priloženo zgošcenko 33 Diskografski posnetek samospevov Miroslava Vilharja (1818– 1871) ob njegovi lanski 200. obletnici rojstva: Miran Žitko/tenor in Snježana Pleše/klavir 35 Stjepan Pepeljnjak: Vivat pharmacia, zgošcenka 37 Nova zgošcenka iz Zagreba Veronika Šarec 39 Zbornik razprav Muka kao nepresušno nadahnuce kulture Dimitrij Beuermann 41 Eva Ostanek in glasbeno -gledališka predstava Nova pomlad PoroËila Romana Bizjak Saje, Meta Novak 44 Letno srecanje Društva klavirskih pedagogov Slovenije – EPTA Ana Trojnar 47 Baletna pravljica za otroke: Glej Larsa z Marsa Notna priloga Igor Dekleva | Glasba v šoli in vrtcu Revija Glasba v šoli in vrtcu | Leto 2019, št. 2, letnik XXII Glasba v šoli in vrtcu ter za zborovstvo, številka 2, letnik XXII, 2019 / ISSN 1854-9721 Izdajatelj in založnik:00, faks 01/300 51 99 | Predstavnik: dr. Vinko Logaj | Uredništvo: ricia Shehan Campbell | Naslov uredništva:tel. 01/ 300 51 18, e-naslov: franc.kriznar@siol.net | Urednica založbe: Simona Vozelj | ni pregled: Tina Sovic | Prevod povzetkov v anglešcino: s.p. | Oblikovanje: Anže Škerjanec | Racunalniški prelom: Medium d.o.o. | Tisk:Naklada: 440 izvodov. Letna narocnina (4 številke): prodaji je 13,00 €. V cenah je vkljucen DDV. © Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2019 | Ministrstvo izobraževanje, znanost, kulturo in šport, pod zaporedno številko 572. | New York, ZDA) Franc Križnar Joseph Zrer v slovenskem tisku Joseph Zrer in Slovenian Press IzvleËek Zöhrer je bil v Ljubljani kot glasbenik avstrijskega rodu ugleden solist, pedagog, dirigent in skladatelj. 14. nov. 1862 je prvic nastopil kot solist pianist, od leta 1863 je bil ucitelj violoncela, od leta 1865 ucitelj klavirja in drugih (glasbenih) predmetov (mdr. je 1868 prvic tudi di­rigiral), leta 1883 je nastopil kot ravnatelj Filharmonicne družbe / Philharmonische Gesellschaft (FD). Upokojil se je leta 1912 in umrl v Ljubljani, 20. nov. 1916, kjer je na Žalah tudi pokopan. Želimo ga predstaviti in spremljati njegove (ljubljanske) glasbene dosežke v (dosegljivi) slovenski literaturi: dnevnih casopisih, revijah … (iz­bor), ki so izhajali izkljucno v slovenskem jeziku: Cerkveni glasbe­nik, Ljubljanski zvon, Muzikološki zbornik, Novi akordi idr.; pa še v monografijah (knjigah), ki so jih napisali in izdali: Cvetko Budkovic, Dragotin Cvetko, Ivan Klemencic, Darja Koter, Primož Kuret, Jernej Weiss idr., ter clankih, ki so izšli še tudi po Zöhrerjevi smrti, vse do dandanes. Kljucne besede: glasbenik, solist, pedagog, skladatelj, dirigent, ravnatelj FD, slovenski jezik, dosegljiva slovenska literatura Abstract Austrian musician Joseph Zöhrer started his career in Ljubljana as a renowned soloist, pedagogue, conductor and composer on 14 No­vember 1862, when he first performed as a solo pianist. He then went on to become a cello teacher in 1863, a piano teacher and teacher of other music subjects teacher in 1865 (for the first time conduct­ing in 1868), and the principal of the Philharmonic Society in 1883 (“Philharmonische Gesellschaft”). He retired in 1912 and died in Ljub­ljana (20 November 1916), where he is also buried. The article pres­ents and celebrates his musical achievements (in Ljubljana) based on the available Slovenian publications (newspapers, magazines, books/ monographs, etc.) (selection), published only in Slovenian (Cerkveni glasbenik, Ljubljanski zvon, Muzikološki zbornik, Novi akordi, etc.), monographs written and published by Cvetko Budkovic, Dragotin Cvetko, Ivan Klemencic, Darja Koter, Primož Kuret, Jernej Weiss and others, and articles published after his death. Keywords: musician, soloist, pedagogue, composer, conductor, prin­cipal FD, Slovenian language, available Slovenian literature 2 Namesto uvoda Skromno je dosedanje vedenje o Josefu Zöhrerju v Ljubljani, zlasti še v tisku v slovenskem jeziku. Tudi njegova (samo­stojna) zapušcina v Ljubljani ni obsežna. V NUK-u (GZ) je razvidno,1 da razpolaga avtor s 26 opusi: 6 tiskov (5 za en klavir ali dva in eden za violoncelo in klavir), 18 rokopisov (vse za zbore a cappella ali/in s spremljavo, vsi na nemška be-sedila) in dve priredbi. Za popis clankov o J. Zöhrerju sta še najbolj relevantni deli Bibliografiji rasprava i clanaka,2 ki pa obe popisujeta zgolj clanke o J. Zöhrerju v nemških casopisih in nemškem jeziku, ki so izhajali v Ljubljani; v tem prednjaci Laibacher Zeitung. Že od 14. stol. je bil Dunaj tudi za Slovence politicno in kul­turno središce. To ni bila (slovenska) nacionalna opredelitev v današnjem pomenu, ampak teritorialna odlocitev rojstne­ga kraja. To je veljalo v politicnem in kulturnem pogledu. Tako niso bili redki Slovenci, ki so bili tako ali drugace pri­sotni v dunajskih visokih krogih: na dvoru, dunajski univerzi ali v cerkveni hierarhiji. Na univerzi so bili Slovenci prisotni kot študentje in kasneje profesorji. V zacetku je bila tudi tam uradni jezik latinšcina. Z ustanovitvijo FD (1794) v Ljubljani, ki je bila mdr. tudi najstarejša v tedanji monarhiji – celih 18 let pred dunajsko – se je zacelo v sicer provincialnem me-stu bogato glasbeno življenje. K temu so pomemben delež prispevali ceški in dunajski glasbeniki. Iz pravil družbe raz­beremo, da so za castne clane lahko imenovani izjemni tuji glasbeniki. L. 1800 je bil za castnega clana imenovan Franz Joseph Haydn (1732–1809), ki je ljubljanski FD poslal v za­hvalo partituro skladbe Paukenmesse (Maša v C-duru, Hob. XXII: 9). Leta 1819 je castno clanstvo (s)prejel Ludwig van Beethoven (1770–1827), ki se je zahvalil z dolgim pismom. Po (prvi svetovni) vojni (po 1918) so se te razmere popolno-ma spremenile. Slovenija je bil prikljucena (prvi) Jugoslaviji in Dunaj ni bil vec njeno magnetno središce. L. 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena univerza, kar v monarhiji ni bilo mogoce, in številni slovenski profesorji, ki so poucevali na raznih avstrijskih univerzah, so se vrnili v domovino.3 Prizadevanja za družbeno in kulturno emancipacijo, ki so od leta 1848 združevala Slovence v narodnih društvih, so ko­ 1 Prim. mapo J. Zöhrer in pismo – tipkopis takratnega (3. 3. 1960) ravnatelja NUK­-a dr. Mirka Rupla, ki piše Akademiji za glasbo v Zagrebu (Greti Šurina Zelic). 2 Oboje glej v Bibliografija (NUK, Ljubljana): 1984. 1. knj., Muzi­ka, Struka VI., A-R, Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Kr-leža«, Zagreb, 1984 in 1986. 2. knj., Muzika, Struka VI., S-Ž, Inde­ksi, Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«, Zagreb. V zadnji najdemo na str. 616 popis oz. podatek o kritikah, ocenah o 180 koncer­tih J. Zöhrerja, vse v nemškem casopisju in jeziku (izšlo v Ljubljani). Iz njih je razbrati, da je J. Zöhrer v Ljubljani nastopil najveckrat kot dirigent (vcasih pa še kot pianist, clan komornih ansamblov …), skupaj torej pomeni to najmanj 7-krat na leto oz. sezono (omenjeni popis v obeh bibliografijah izdan za cas od zacetkov pa vse do leta 1945, torej zajema ves »ljubljanski« cas J. Zöhrerja; op. avt.!). 3 Kuret, 2015. Wien und Slowenien – gegenseitige Bereicherungen/Dunaj in Slovenija – medsebojna obogatitev (Glasbenopedagoški zbornik. Ljubljana: AG, str. 254–267). Joseph Zrer v slovenskem tisku nec 19. stol. prerasla v množicno gibanje in na Kranjskem pridobila politicen znacaj. Konec 19. in zacetku 20. stol. so se hkrati s konfliktom politicnih interesov med Slovenci za­ostrili tudi nemško-slovenski odnosi. L. 1880 je na Kranjskem živelo 6,15 % Nemcev, njihov delež v glavnem mestu deže­le Kranjske – v Ljubljani – pa je bil takrat 20 %. Dejavnost glasbenikov in skladateljev nemškega porekla je v tem mestu pred prvo svetovno vojno pustila pomemben kulturni pecat. Med njimi je treba omeniti tiste, ki so v Ljubljani delovali že v prvi polovici 19. stol., ter vrsto glasbenikov, ki so delovali v gledališcu in pri FD. Med slednjimi sta zagotovo najbolj poznana Gustav Mahler (nepolna sezona 1881/82) in Fritz Reiner (sezona 1910/11). Še posebej pa je treba omeniti pe­dagoški, poustvarjalni in ustvarjalni prispevek glasbenikov, ki so zaznamovali delovanje FD v desetletjih pred prvo voj-no: dirigenta, skladatelja in pianista Josefa Zöhrerja ter vio­linista Hansa Gerstnerja, pa tudi ljubljanskega violoncelista Heinricha Wettacha, sicer slikarja in avtorja stenske posli­kave v stavbi nekdanje FD (danes Slovenske filharmonije; SF v Ljubljani). Ob koncu 19. stol. je bila FD v oceh Slovencev ne le glasbeno ampak tudi družbeno središce Nemcev, zato so jo po razpadu avstro-ogrske monarhije reorganizirali in pridružili slovenskemu društvu Glasbena matica (GM).4 Najvecji uspeh J. Zöhrerja kot dirigenta je bila zagotovo iz­vedba celotne Beethovnove vokalno-inštrumentalne freske, 9.simfonije. Saj je bilo izjemno slovesno, ko so v maju 1902 v Ljubljani z vrsto koncertov proslavili 200-letnico FD. Praz­novanje castitljive obletnice ene najstarejših filharmonicnih združenj v Evropi je imelo tudi velik mednarodni odmev. Lahko bi rekli, da se je takrat o ljubljanski FD pisalo v vseh evropskih glasbenih casopisih in revijah. Na Krajnsko so prišli predstavniki mnogih glasbenih ustanov, znanih in uglednih glasbenih združenj, s pismi cestitk pa so se oglasili številni znani glasbeniki. Ob tej priložnosti je izšla posebna publika­cija Die philharmonische Gesellschaft in Laibach 1702–1902,5 ki jo je po osnutkih leto dni prej umrlega zdravnika in glas­benega pisca Friedricha Keesbacherja (1831–1901)6 napisal še en zdravnik Emil Bock (1857–1916).7 Organizatorji vseh teh slovesnosti so pripravili in izdali spominski kovanec. FD je tako omenjeni jubilej izpeljala z odmevnimi dogodki ter tudi s tem pripomogla k popularizaciji svojega dela in tudi Ljubljane.8 4 Kuret, 2015. Deutsches Kulturschaften in Krain vor dem Ersten Weltkrieg/Nem­ ška kultura na Kranjskem pred prvo vojno (Glasbenopedagoški zbornik. Ljublja­ na: AG, str. 236–244). 5 Vanjo je mdr. avtor (E. Bock) vnesel nemalo svojih pogledov, ki vsebujejo njego­ vo nestrpnost do Slovencev in negativen odnos do delovanja /vzporedne/ GM). 6 Velik ljubitelj glasbe in dober pevec (tenor); od 1881 direktor FD in od 1878 njen castni clan. Urejal je izdaje FD in skrbel za gradnjo filharmonicne zgradbe. 7 Navdušeni prijatelj glasbe je bil vrsto let clan direkcije FD in njen arhivar. 8 Kuret, 2015. Grosses Jubiläum der Philharmonischen Gesellschaft in Ljublja­ na (Laibach) im Jahre 1902/Veliki jubilej ljubljanske Filharmonicne družbe leta 1902 (Glasbenopedagoški zbornik. Ljubljana: AG, str. 109–117). Dirigent, pedagog in skladatelj Josef Zöhrer (Dunaj, 5. 2. 1841 – Ljubljana, 20. 11. 1916) je 1860 koncal konservatorij na Dunaju. Nato je bil nekaj let gledališki kapelnik v Trstu, v letih 1865–1883 ucitelj in vodja zbora v glasbeni šoli Phil-harmonische Gesellschaft in Laibach/Filharmonicne družbe v Ljubljani, v letih 1883–1912 pa njen glasbeni ravnatelj; vmes je (1895) postal zelo zgodaj tudi njen castni clan. Vodil je simfonicne koncerte, prvic je v Ljubljani izvedel vec del J. Brahmsa, A. Brucknerja, P. I. Cajkovskega, A. Dvoržaka, mdr. 1902 tudi Deveto simfonijo L. v. Beethovna v celoti. V Ljubljani je bilo izvedenih vec njegovih komornih in simfo­nicnih del (mdr. npr. simfonicna pesnitev Es muss sein, 1911; Sekstet za godala v d-molu, op. 39, 1915). Vecina njegovih del je izgubljenih. Umrl je v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.9 Prav neverjetno je, da so ljubljanski Nemci, ta – danes že po­zabljena narodnostna skupina – vtisnili Slovencem mocan pecat in tako znatno vplivali na razvoj vecinskega ljudstva na Kranjskem. Tako je zgodovina kranjskih Nemcev nekakšno zrcalo Slovencev. Nemške kritike slovenske družbe in politike so bile velikokrat zlonamerne in tendenciozne, nemalokrat pa tudi upravicena kritika napak in zlaganosti slovenskih po­liticnih voditeljev takratne dobe. Res pa je tudi to, da je bil boj med obema skupnostma, ki je potekal na vseh podrocjih družbenega življenja: politicnem, financno-gospodarskem, kulturnem in drugih, veckrat boj za življenje in smrt. Res je, da je bilo v nekem obdobju preživetje Slovencev pred resno preizkušnjo. Vendar je tudi res, kar pravi F. Nietzsche: Kar ne ubije, krepi. Slovenci so se v svojem ogorcenem boju z nem­štvom ves cas ucili od svojih nasprotnikov in jih veckrat tudi posnemali. Ucna doba je bila sicer trda, slovenske napake pa so bile kaznovane s težkimi udarci. Vendar je bila ta doba za­radi preobrata vladne politike razmeroma kratka, hkrati pa dovolj dolga, da so Slovenci – pouceni z grenkimi izkušnja-mi – znali izkoristiti svojo novo vlogo vladnega zaveznika in ustaviti pohod germanizacije. Ljubljanski Nemci so bili torej glava in srce kranjskega nemštva (Matic, 2002: 7–9). Zunanji »spomeniki« nemške skupnosti v Ljubljani, nemške kulturne ustanove, slovenizirane po razpadu habsburške monarhije (1918 .) pa so: Kazina (na današnjem Kongresnem trgu 1), Tonhalle/Filharmonicna družba (današnja SF, Kongresni trg 10) in Deželno gledališce (današnja Drama SNG Ljubljana, Erjavceva c. 1). Prim. (elektronsko) korespondenco z Javnim zavodom Žale v Ljubljani (zadnje elektronsko pismo z dne 10. 8. 2016 /hrani avtor/, kjer potrjujejo, da je J. Zöhrerpokopan na /starih ljubljanskih/ Žalah, št. Zid A/D3/27, brez napisa na nagrobni­ku, grob Žolgarjevih). Vse to je potrjeno tudi v publikaciji Ljubljanske Žale/Vodnik po pokopališcu avtorice Milene Piškur (prav tam, Družina, 2004, str. 162). Ocitno je bil J. Zöhrer tudi brez potomcev (pisna izjava avtorice M. Piškur; v elektronskem pismu z dne 12. 8. 2016 /hrani avtor/, kjer omenjena citira osmrtnici v Laibacher Zeitung, Ljubljana, 1916, št. 267 z dne 21. 11. 2016, str. 1923) in je eno od njih objavila žena Adele Z. (brez potomcev), drugo pa Direkcija Filharmonicne družbe. In medias res: J. Zrer v slovenskem jeziku in tisku: 1862–1916 »asopisni viri in periodika Samo digitaliziranih virov (na spletu NUK, dLib, Ljubljana) je 47 strani (tipkopisa).10 Vecina od njih navaja nemške vire, zlasti casnike tistega casa (1841–1916).11 Med temi se najvec­krat pojavijo prispevki o J. Zöhrerju v Laibacher Tageblatt,12 Laibacher Zeitung,13 Leibacher Wochenblatt,14Marburger Zeitung,15Mariborer Zeitung,16Amtsblatt zur Laibacher Ze­itung17 idr. Slovenske bi lahko prešteli na prste ene roke! Zlasti ni najti v nekaterih osrednjih takratnih slovenskih cas­nikih, revijah in drugi (tudi strokovni) periodiki, ki je iz­hajala v Ljubljani v slovenskem jeziku, kaj dosti besed tako o Filharmonicni družbi, kaj šele o J. Zöhrerju. Od casopisov sta v tistem casu izhajala: Slovenski narod (1868–1943) in Slovenec (1873–1945). O FD in Zöhrerju ni cisto nic v njih, tudi takrat ne, ko je npr. nastopil službo v Ljubljani, ko je FD obhajala svojo 200-letnico (1902), in ne ob njegovi upo­kojitvi (1912), kaj šele ob smrti (1916). Potem pa je tu še periodika, od katere pa v Domu in svetu (1888–1944), Do-moljubu (1888–1944), Glasbeni zori (1899–1900), in Slovanu (1884–1887 in 1902–1917) ne najdemo nic o njih. Zato pa so nekateri od njih vsaj s kakšnim clankom, napovedjo ali/in porocilom demantirali tale skrajno negativni odnos do obeh: do FD in Zöhrerja. PERIODIKA: Cerkveni glasbenik (izhajal 1878–1945; ponovno od 1976.) Tako je npr. slovesnosti FD ob njeni 200-letnici v Ljubljani (1902) napovedal le CG,18 pa še ta dirigenta (J. Zöhrerja) niti ni omenil.19 Tudi porocil(-a) o tem ne najdemo v CG niti do konca celega letnika.20 10 Glej izpis z dne 3. 7. 2016. 11 Tukaj smo za mejnika vzeli letnici po rojstvu in po smrti, cetudi se je zlasti še letnica smrti (1916) raztegnila, saj še dandanašnja marsikatera monografija, razprava … s temo (slovenskega) glasbenega šolstva, Filharmonicne družbe idr. neposrednih predhodnic današnje Slovenske filharmonije, ne more mimo imena J. Zöhrer (op. F. K.). 12 (Laibach) Ljubljana, 1868–1880 (v https://sl.wilipedia.org/wiki/Seznam_ nem%C5%A1kih_%C4%8Dasopisov_na_Slovenskem; pridobljeno 3. 7. 2016). 13 (Laibach) Ljubljana, 1778–1918 (prav tam). 14 (Laibach) Ljubljana, 1880–1849 (prav tam). 15 Maribor, 1866–1928 (prav tam). 16 Maribor, 1929–1945 (prav tam). 17 (Laibach) Ljubljana, 1828–1913 (prav tam). 18 L. 25/1902, št. 4, str. 32 (v rubriki Razne reci). 19 »Povodom 200-letnice 'filharmonicnega društva' v Ljubljani o binkoštih t. l. (16., 17. in 19. maja) pripravlja se cela vrsta sijajnih koncertov. Že predvecer je dolocen koncert komorne glasbe in sicer Beethovnove godbe kvartet G-dur op. 18, Mozartova klavirska sonata A-dur in Schubertov 'Forellenquintet'. Prvi slavnostni koncert ima bogat spored: Predigro k Wagnerjevim 'Meistersinger', neko arijo Weberjevo, Brahmsov koncert za gosli in R. Straussovo italijansko simfonijo. Drugi slavnostni koncert prinese Gluckovo uverturo k Ifigeniji v Avlidi in Beethovnovo 9. simfonijo (podcrtal avtor). Skladbe bodo izvajali clani fil­harmonicnega društva in dunajski umetniki« (prav tam). 20 Prim. CG, 25/1902, št. 5–12. »V Ljubljani je meseca novembra po daljšem hiranju preminul g. Josip Zöhrer, bivši dolgoletni in zaslužni ravnatelj filharmo­nicnega društva v Ljubljani. Pokojni se je tekom bolezni zelo skrbno pripravljal na odhod v vecnost. Zato upamo, da se na­slaja sedaj pri Bogu ob nebeških harmonijah.«21 »[P]oleg tega sta mu bila pevska ucitelja tudi Kamilo Mašek in Zöhrer […].«22 Dialogi (izhajajo od leta 1965 .; Maribor) Franc Križnar, Ob 850-letnici prve omembe Ljubljane v pisnih virih (Maribor, Dialogi, 31, 1995, št. 1–2, str. 61–66), str. 63: »Ob Keesbacherju se je hitro uveljavil Josef Zöhrer z Dunaja. Na prireditvah Filharmonicne družbe v Ljubljani je sodeloval že 14. novembra 1862, ko je z orkestrom igral prvi stavek Mo-zartovega klavirskega koncerta v d-molu. Nastopal je tudi kot violoncelist. Leta 1865 je bil imenovan za ucitelja klavirja na 21 Prim. prav tam, 39/1916, št. 12, str. 130 (v rubriki Razne reci; brez navedbe av-torja, podpisa; verjetno odg. urednik lista in glasbene priloge Stanko Premrl). 22 Prim. prav tam, 66/1943, št. 11–12, str. 73 (dr. Anton Dolinar, Pregled sloven-ske cerkvene glasbe, XIX., p. Angelik Hribar, str. 73–77 ). Joseph Zrer v slovenskem tisku glasbeni šoli Filharmonicne družbe. Pouceval pa je še violon-celo, petje in harmonijo, prevzel je vodstvo zbora in leta 1868 prvic vodil tri simfonicne koncerte, ker je Nedved zbolel. Ko pa je Nedved leta 1883 odstopil, je postal Zöhrer njegov naslednik in glasbeni ravnatelj družbe. Kot dirigent vecine koncertov je v Ljubljani prvic izvedel veliko sodobnih del, med njimi so bile simfonije Brahmsa, Brucknerja, Dvoržaka in Cajkovskega. Kot dolgoletni ucitelj in glasbeni ravnatelj je imel eno izmed osrednjih vlog v ljubljanskem glasbenem življenju. Posebno je cenil klasike in Johannesa Brahmsa, po katerem se je v svo­jem skladateljskem delu tudi zgledoval. Leta 1885 je dal pobu-do, naj Filharmonicna družba sprejme Brahmsa za castnega clana. Delo Filharmonicne družbe je Zöhrer vodil vse do leta 1912, ko se je upokojil. Ob tem pa je ves cas nastopal tudi kot pianist pri komornih koncertih in kot klavirski spremljevalec. Desetletja njegovega dela pri Filharmonicni družbi in zanjo so bila nadvse uspešna […].«23 Grlica (izhajala 1953–1988) 24 (1982), št. 3–5, Cvetko Budkovic, 175 let glasbenega šol­ 23 Križnar, str. 63. stva na Slovenskem in 100 let šole Glasbene matice (Prvi del). Ljubljana: Društvo glasbenih pedagogov Slovenije, str. 26–29: »Nedved je prenehal poucevati leta 1860, nakar se je po nekaj letih (1864) ponudil Jozeph Zöhrer, kasnejši dolgoletni klavir-ski pedagog, inšpektor šole, pianist solist, dirigent, glasbeni di­rektor Filharmonicne družbe, ki je zamenjal Nedveda. 48 let je bil eden izmed najbolj priljubljenih uciteljev na šoli […].«24 Kronika (izhaja od 1953 .) 45 (1997), Primož Kuret, Ustanovitev prve slovenske filhar­monije leta 1908. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slo­venije, str. 139–142. »Cas glasbenemu življenju v Ljubljani ni bil posebno naklo­njen. Stari Zöhrer je odšel v pokoj, njegov naslednik Rudolf von Weiss-Ostborn naj bi prišel šele v zacetku leta 1913 in tudi Theodor Christoph je bil prestavljen k 39. pehotnemu polku na Dunaj. Iz ljubljanskega glasbenega življenja so se umaknile kar tri pomembne glasbene osebnosti in kriza je bila ocitno na pomolu, zlasti ker so tudi financne težave postajale vse težje […].«25 Ljubljanski zvon (izhajal 1881–1941) Edino v tem osrednjem slovenskem literarnem mesecniku, ki so ga ustanovili Josip Jurcic, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavcar kot nadaljevanje Stritarjevega dunajskega Zvona, lahko preberemo obsežno razpravo o Filharmonicni družbi v Ljubljani pa slovenski narod, ki jo je na 7 straneh in pol na­pisal, objavil in podpisal kot »slovenski glasbenik« neznani avtor; morda kar eden izmed urednikov (?), na str. 482–489: LZ, 22 (1902), št. 8: »Filharmonicna družba v Ljubljani je od 16. do 19. maja t.l. jako šumno praznovala dvestoletnico svoje ustanovitve. Nem­ški listi vseh strank so o tej priliki slavili pomen družbe za šir­jenje nemške umetnosti in nemške zavednosti sploh, slovenske novine pa so komaj omenile to slavje. Mislim pa, da nas sili obstoj take glasbene družbe v našem središcu k premišljanju o njenem pravem socialnem pomenu in vplivu, in sicer tem bolj, da popravimo trditve v spomenici, katero je družba o tej priliki izdala (Die Philharmonische Gesellschaft in Laibach 1702–1902. Nach dem von weil Dr. Friderich Keesbacher hin­terlassenen Aufzeichnungen verfasst von Dr. Emil Bock. Hera-usgegeben von der Direction der Philhar. Gesellschaft. Laibach 1902. Buchdruckerei von Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg). Resnica je samo to, da je Filharmonicna družba uspevala do-bro in vplivala blagodejno le, kadar je vršila svojo nalogo brez tendenc, ki so naperjene proti interesom našega naroda. Nem­ški zavod ima torej vsega v obilici; pripraven dom brez dolga, vsa možna ucila za glasbeni pouk in za koncertne nastope ter 24 Budkovic, 1982, str. 28. 25 Kuret, 1997/2, str. 142. zadovoljne ucitelje, ki nimajo samo lepih plac, temuc tudi go-tovost, da dobe po koncanem službovanju pošteno pokojnino – samo lastnih moci, nemških pevcev in neprisiljenih ucencev nima!«26 Muzikološki zbornik (izhaja od 1965.) MZ, 19 (1983), Kuret Primož, Jubilejna koncertna sezona 1901–1902 ljubljanske FD. Ljubljana: Oddelek za muzikolo­gijo FF UL, str. 41–50. »Delo Filharmonicne družbe je redno in sproti spremljal ljub­ljanski nemški dnevnik 'Leibacher Zeitung', ki ga je urejeval 26 LZ, 22, 1902, št. 8, str. 482, 483, 487. Anton Funtek. Ljubljanski slovenski casopisi filharmonicnih koncertov niso spremljali,27pac pa so družbo obcasno napada­ li. Razlog je bil seveda v njeni nemški usmerjenosti.«28 »Praznovanje je doseglo svoj vrh nato tretji dan (19. maja /1902/) s slavnostno izvedbo Beethovnove 9. simfonije, ki so jo tokrat izvedli v Ljubljani prvic v celoti. Spored je uvodo-ma dopolnila uvertura h Gluckovi operi 'Ifigenija na Avlidi' v Wagnerjevi priredbi. Tudi ta koncert je dirigiral Josef Zöhrer. Slovensko casopisje je reagiralo na to veliko slavje s clankom v Ljubljanskem zvonu, ki ga je podpisal 'slovenski glasbenik' in z naslovom 'Filharmonicna družba v Ljubljani pa slovenski narod'. Clankar premišljuje o njenem pravem socialnem po-menu in vplivu. Potem ko govori o njeni zgodovini, ji ocita, da je postala v resnici privesek nemškega Turnvereina, ki da ji za njene produkcije posoja svojo 'Sängerriege', ter nadaljuje, da 'izdaja znatne vsote, a pri javnih nastopih ne more pokazati iz sebe nobenega pomenljivega uspeha'.«29 »Iz clanka je razvidna skrb za nadaljnji napredek slovenske glasbe pa tudi težave, ki jih ima le-ta v lastnih vrstah. V Fil­harmonicni družbi – ocitki niso vsi in povsem upraviceni – vidi pac nevarnost za razvoj slovenske glasbene kulture. Ocitno je bila v tem casu Filharmonicna družba bolje in trdneje organi­zirana, medtem ko so se na slovenski strani sile prevec cepile. Koncno je tudi cutiti nestrpnost pisca, razumljivo pac zaradi ogroženosti mlade slovenske kulture, ki je zlasti na glasbenem podrocju komaj dobro shodila. Medtem pa je v Filharmonicni družbi po tradiciji tekla dobro utecena sezona s koncerti, pa ceprav so sodelovali tudi instrumentalisti vojaškega orkestra. Toda tudi Glasbena matica je za svoje vecje prireditve najema-la iste instrumentaliste. Umetniški rezultati dela na eni in na drugi strani so rojevali lepe sadove, o cemer prica bolj pisanje nemškega ljubljanskega dnevnika kakor slovenskih casopisov, ki so v glavnem zamol-cali vse, kar je bilo v zvezi s Filharmonicno družbo, njenimi koncerti in prireditvami v Ljubljani. Tega pa ni bilo malo, niti ne nepomembno. V Ljubljano so namrec vsako leto prihajali znani in priznani umetniki, orkestri in ansambli in ustvarja­li tisto koncertno in glasbeno tradicijo, ki je dajala Ljubljani kljub njeni majhnosti ugledno mesto v glasbenem življenju tedanje avstrijske province. Konkurenca med Glasbeno mati-co in Filharmonicno družbo se v tedanjem tisku skorajda ne kaže. Vsaka je delala po svoje, organizirala lastne koncertne prireditve, imela verjetno tudi svoje obcinstvo. Res pa je, da je 'Laibacher Zeitung' sproti in redno porocala tudi z veliko nak­lonjenostjo o glasbenih prireditvah Glasbene matice, o novih slovenskih delih, razvoju slovenske glasbe in uspehih sloven­ 27 Niti revija Novi akordi o glasbenem delu Filharmonicne družbe ni porocala. 28 Kuret, MZ, 1983, str. 42–43 in op. 5. 29 Prav tam, str. 47 in op. 24 (Ljubljanski zvon, 22, 1902, str. 482–489). Joseph Zrer v slovenskem tisku skih umetnikov. V tem pogledu je bil casopis pod Funtkovim uredništvom bolj odprt, objektivnejši in zanimivejši od socas­nih slovenskih dnevnikov. Delo obeh osrednjih ljubljanskih glasbenih zavodov, Filhar­monicne družbe in Glasbene matice, je v Ljubljani ob njunem konkurencnem boju, ustvarjalo zanimivo in pisano glasbeno podobo, ki je odsevala v številnosti glasbenih prireditev, njihovi vsestranosti in raznovrstnosti. To pa je uvršcalo tudi Ljubljano med glasbeno živahna glavna mesta tedanje monarhije.«30 Novi akordi (izhajali 1901–1914) Nekaj malega, obrobnega se vendarle najde tudi o FD kljub skorajšnji ignoranci NA FD in njenih akcij, uspehov in ne­uspehov in v dveh primerih v rubriki »Umetnikov življenje in stremljenje«: »Josef Zöhrer, ki je bil delaven skoraj 50 let kot ucitelj in di­rigent Nemške Filharmonske Družbe v Ljubljani, je prosil za vpokojenje. Z njegovim odstopom trpi Filharmonska Družba veliko izgubo.«31 »J. Zöhrerju, glasbenemu ravnatelju Filharmonske Družbe v Ljubljani, je podelil cesar viteški križec Franc-Jožetovega reda; koncertni mojster iste družbe H. Gerstner je bil odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono.«32 Slovenska glasbena revija (izhajala 1951–1960) SGR, 4 (1957), Ludvik Zepic, Iz ljubljanske glasbene preteklosti/»Silvestrov dogodek« (Ljubljana: Društvo sloven-skih skladateljev, dec. 1957, str. 49). »Zöhrer povzame besedo: najprej prizna, da je pri pevskih va­jah mogoce vcasih res nekoliko razdražen, da pa je energicen nastop vedno potreben, posebno pri takem materialu, kakr­šnega ima v svojem pevskem zboru; odlocno pa zavraca vsak ocitek zaradi svojega zadržanja zunaj Filharmonicne družbe in si ne bo nikoli pustil vsiljevati po turnerjih33 kakšnih dol­žnosti, da bi moral hoditi z njimi na krokarije, tem manj, ker se opaža zadnji cas med njimi neka »velenemška« struja, pri kateri pa on ne bo sodeloval, ker je glasbeni vodja Filharmo­nicne družbe, ki ji je tuje vsako nacionalno stremljenje in ki 30 Kuret, prav tam, str. 48–49. 31 Prim. NA, 11/1912, št. 1–2, str. 14 (brez navedbe avtorja, podpisa; verjetno urednik Gojmir Krek). 32 Prim. prav tam, št. 5–6, str. 54 (tudi brez navedbe avtorja, podpisa; verjetno urednik Gojmir Krek). 33 Od nemškega Turneverein, ki je gojil telovadbo in je imel sedež v ljubljan-ski Kazini. Konec 19. stoletja je Kazina postala središce družabnega življenja nemškega dela Ljubljancanov, v stavbi pa je bil tudi castniški klub. Kazina je bila zato pogosta tarca demonstrantov: protinemška manifestacija 3. junija 1886, februarja 1898 med slovenskimi in nemškimi študenti, 19. maja 1903 je slovenska politika organizirala protestni shod proti madžarskemu pritisku na Hrvate in 7. junija 1903, ko je nemško telovadno društvo Turnverein izobesilo nemško zastavo. Nemška trdnjava je bila Kazina vse do leta 1918 (Wikipedia). prejema gmotno pomoc od države do dežele in od obcine. Ta Zöhrerjeva izjava je prišla na zapisnik. Po nadaljnjem burnem razpravljanju o tem predmetu je ve-cina odbornikov koncno prišla do zakljucka, da bi kazalo poleg Zöhrerja namestiti še drugega pevovodjo za lažji pevski repertoar. Dr. Keesbacher pa, ki je ves cas zagovarjal Zöhrer­jevo stališce, je bil tudi proti temu sklepu in zapisnika ni hotel podpisati; kmalu nato je tudi javil odboru, da odlaga mesto predsednika Filharmonicne družbe. Ta odlocen korak dr. Keesbacherja je sicer prisilil odbor, da je preklical sklep prejšnje seje, nakar se je dr. Keesbacher dal pregovoriti, da je zopet prevzel mesto predsednika, toda vpliv nemškega elementa ni popustil, vztrajno je deloval naprej, tako da je Filharmonicna družba polagoma le zaplavala po­polnoma v nemške vode. To pa je dalo ljubljanskim Slovencem pobudo, da so zaceli zapušcati nemško družbo, se oklepati svo­jih organizacij in razvijati izrazitejšo slovensko glasbenokul­turno dejavnost, ki je kmalu dosegla svoj veliki vzpon v raznih društvih in ustanovah (Glasbena matica itd.) brez nemškega sodelovanja.«34 34 Zepic, str. 49 (dogodek se je zgodil v Ljubljani, »na Silvestrovo« 1885; prav tam). Knjige – monografije: Cvetko Budkovic, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I. Od zacetka 19. stol. do nastanka konservatorija. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str.: 64, 66–68, 71, 73–75, 77–79, 83, 84, 86, 88, 92–94, 96, 98–101, 103, 104, 106–117, 121, 125, 222, 273, 350, 351–356, 362. »Že leta 1864 se je ponudil za neplacano mesto (violon)celista Josef Zöhrer (1841–1916), sin ucitelja na Dunaju. Na realki ga je pouceval Schubertov starejši brat Ferdinand in ga nav­dušil, da se je odlocil za poklic glasbenika. Koncal je dunajski konservatorij; klavir ga je ucil Eduard Pirkhert, kasneje Juilius Epstein, violoncelo Carl Schlesinger, kompozicijo znameniti pedagog Simon Sechter, Brucknerjev ucitelj. Službo je dobil kot gledališki kapelnik v Trstu, od tod je prišel, ko je tržaško gledališce propadlo, v Ljubljano. Tu je bil v Stanovskem gle­dališcu (violon)celist, obcasno je nadomešcal kapelnika Fritza Müllerja. 14. novembra 1862 je prvic nastopil s 1. stavkom iz Mozartovega Koncerta za klavir v d-molu (Allegro; KV 466) in nato 31. januarja 1865. V šolskem letu 1863/64 je v šoli Filharmonicne družbe pouceval brezplacno violoncelo, nato od 3. 10. 1863, ko je bil nastavljen za klavir, violoncelo, petje, pevski zbor in harmonijo. V komornih sestavih je nastopal kot solist. V sezoni 1868/69 je za dirigentskim pultom nadomeš-cal Nedveda, 16. 8. 1883 je postal glasbeni direktor in šolski nadzornik. V Filharmonicni družbi je deloval od 3. 10. 1865 do 1. 1. 1914, polnih 49 let. … Zöhrer ni bil svojim ucencem le suhoparen posredovalec glasbenega znanja, ampak jim je z nazornim podajanjem ucne snovi in lepim, humanim odno­som vzbujal zanimanje in ljubezen do predmeta.«35 Cvetko Budkovic, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II. Od nastanka konservatorija do Akademije za glasbo 1919– 1946. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str.: 186. » Najvec slovenskih glasbenikov sta pritegnila Praga in Dunaj, za njima pa Pariz, Rim, Milano, Frankfurt. V letih od 1886– 1945 je študiralo na konservatorijih v imenovanih mestih nad 60 absolventov ljubljanskega konservatorija in redki študenti tega konservatorija brez diplome tega zavoda: Tu so omenjeni [...] Nemci Julij Ohm Januschowsky, Hans Gerstner, Josef Zö­hrer in drugi, ki so polagali temelje bodocemu razvoju šolskega sistema in izobraževanja mladega nemškega in slovenskega glasbenega narašcaja v Ljubljani.«36 Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Sloven-skem. Tretja knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1960, str.: 205, 224, 264. »Javna glasbena šola za to ni bila dovolj kvalitetna, glasbena šola Filharmonicne družbe ni služila v slovenske namene, or-glarska šola, ki se je ustanovila nekaj let za Glasbeno matico, je tudi imela specificen namen. Tako ni bilo nobene institucije, ki bi pripravljala slovenski reproduktivni glasbeni narašcaj. To stanje je privedlo Glasbeno matico k sklepu, da bo osno­vala lastno glasbeno šolo, s katero naj bi se vsaj zmanjšale, ce že ne odstranile dotedanje pomanjkljivosti. Za organizacijo take ustanove je imela mnogo zgledov, med njimi glasbeno šolo Filharmonicne družbe (Gesang und Musikschule, Musikschule ali tudi Gesellschaftschule der Philharmonischen Geselschaft). Ta se je po letu 1862 razmeroma ustalila in uspešno razvija-la in se je z vkljucitvijo javne glasbene šole še razširila. Poleg klavirja in petja so v njenih razredih poucevali še pihala in godala, leta 1887 pa so uvedli pouk vseh orkestralnih instru­mentov in tudi teoreticnih predmetov, ocitno že pod vplivom šole Glasbene matice, da bi zožili njen pomen in zmanjšali njene rezultate. V Filharmonicni družbi so ucili razmeroma dobri glasbeniki, med njimi Josef Zöhrer (1841–1916), Gustav Moravec, Karl (Carl) Zappe, Johann Gerstner, Josef Twrdy 35 Budkovic, I., 1992, str. 66. 36 Budkovic, II., 1995, str. 186. Joseph Zrer v slovenskem tisku (Tvrdý), Josef Stelnar, Jurij Staral (Stiaral), Johann Jettel in drugi. Ceška emigracija je bila torej delavna tudi v nemških institucijah na Slovenskem. Glasbena matica je morala ubrati za svojo glasbeno šolo po­dobno pot kot Filharmonicna družba za svoje muzikalne od­delke, ce je hotela z njo tekmovati in iz nje privabiti gojence slovenskega rodu. Osnovno je bilo vprašanje kvalitete, ki pa jo je bilo mogoce doseci le z izpolnitvijo tehnicnih elementov.«37 Ivana Klemencic, Slovenska filharmonija in njene predhodni­ce. Ljubljana: Slovenska filharmonija, 1988, str.: 45, 46. »Nedvedov naslednik Josef Zöhrer je bil kot dolgoletni diri-gent naklonjen sodobni simfonicni ustvarjalnosti, zlasti veli­ko pa je izvajal Brahmsa, ki ga je predlagal za castnega clana. Nastopali so nadalje mnogi znani solisti […].«38 Darja Koter, Slovenska glasba 1848–1918. Ljubljana: Študent­ska založba, 2012, str.: 138, 145, 147, 148, 151, 263, 338. »Pri nacrtovanju programov se je od leta 1883 do 1912 kot glasbeni ravnatelj posebno odlikoval Josef Zöhrer (1848–1916), ki je bil tudi odlicen pianist, komorni glasbenik in skladatelj. V njegovem casu so v skladu s statutarnimi pravili v lastni produkciji letno izvedli pet simfonicnih orkestrov (nepravilno; verjetno je to koncertov? Op. avt.) in štiri komorne. Poleg sim-fonij so izvajali še simfonicne pesnitve, uverture in solisticne koncerte. Prevladovala so dela zgodnejše in pozne romantike, vendar so organizirali tudi aktualnejše koncerte z deli Wolfa, Brahmsa, Brucknerja idr. Med velikimi gostujocimi imeni naj-demo celo R. Straussa, ki je v Ljubljani z ansamblom Berliner Tonkünstler Orchester gostoval leta 1903. Ljubljanski koncerti pomembnih orkestrov, solistov in komornih glasbenikov so bili obicajno del daljše turneje glasbenikov od Dunaja, Gradca, Ljubljane, Trsta in Benetk, kar potrjuje, da je bila Ljubljana na zacetku 20. stoletja že na zemljevidu glasbenih mest, hkrati pa tudi njeno velikopoteznost. Filharmonicna družba je imela dolgo tradicijo tudi v komornih koncertih, ki se je zacela že v sedemdesetih letih 19. stoletja in se uspešno nadaljevala do ukinitve družbe leta 1919.«39 »Leto 1916 je bilo zaznamovano s smrtjo cesarja Franca Jožefa I., poslovil se je tudi dolgoletni ravnatelj Filharmonicne družbe Josef Zöhrer, ki se je v zgodo-vino glasbe na Slovenskem zapisal kot uspešen umetniški in pedagoški vodja ter vsestransko spoštovana osebnost.«40 Primož Kuret, Glasbena Ljubljana v letih 1899–1919. Ljublja­na: Državna založba Slovenije, 1985, str.: 12, 15, 16, 18, 19, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 33, 34, 35, 40, 41, 42, 43, 44, 37 Cvetko, str. 224, 38 Klemencic, str. 46. 39 Koter, str. 263–264. 40 Prav tam, str. 338. 46, 49, 51, 52, 55, 56, 58, 61, 64, 65, 66, 67, 69, 72, 74, 77, 78, 85, 87, 96, 97, 98, 100, 103, 105, 106, 107, 108, 109, 110, 112, 115, 118, 119, 122, 128, 129, 132, 133, 134, 135, 137, 138, 142, 144, 145, 154, 161, 164, 166, 170, 171, 178, 180, 185. »Na slavnosti 7. oktobra 1905 je nato Hauffen41 v slavnostnem govoru opisal Zöhrerjeve zasluge, 'odkar je prišel v zacetku ok­tobra 1865 v Ljubljano iz Trsta, kjer je bil eno sezono gledališki kapelnik. Uspešno je nastopil v Ljubljani kot pianist že janu­arja istega leta. Leta 1869 in 1872 je dobil priložnost, da se je izkazal kot dirigent, vendar je šele leta 1883 postal glasbeni direktor družbe.' Hauffen je zlasti podcrtal novo, reformator­sko dejavnost slavljenca kot dirigenta. 'Zato je leta 1895 tudi castni clan družbe. Uspešno in rad je izvajal predvsem Bee-thovna, Bacha, Brucknerja in Brahmsa. Za svoje delo je dobil mnogo priznanj tudi drugod.'«42 Primož Kuret, Ljubljanska Filharmonicna družba 1794–1919. Kronika ljubljanskega glasbenega življenja v stoletju mešcanov in revolucij. Ljubljana: Nova revija, 2006, str.: 149, 151, 153, 158, 159, 161, 165, 166, 168–170, 173, 174, 181, 184, 187, 187, 190, 193, 193, 197, 207, 208, 210, 221, 222, 224, 224–226, 231, 235, 236, 237–240, 239, 243, 245, 247, 249, 254–257, 271, 272, 273, 278, 278, 284–288, 290, 292, 294, 294, 295, 300–302, 304, 305, 306, 308–312, 314, 317, 319, 319, 323, 324, 325, 325, 329, 330, 332, 333, 335, 335–338, 343–345, 344, 350, 358, 363, 365, 369, 371, 373, 375, 376, 377, 379, 379, 381, 381, 394, 396, 385, 389, 390, 390, 393, 393, 394, 394, 399, 418, 424, 426, 428, 429, 431, 431, 448. »Kritik je posebej izpostavil prizadevanja dirigenta in pianista Josefa Zöhrerja kot 'prizadevnega dirigenta in priznano izvr­stnega klavirskega spremljevalca, ki se je ponovno izkazal kot umetniško zrel, virtuozno izobražen mojster na klavirju. Na­cin, kako je igral Chopina, manifestira ne le klavirsko tehniko, ampak cloveka z muzikalno vzgojo, umetniškim okusom in fi­nim razumevanjem.' Zanimanje so zbudile Zöhrerjeve pesmi, ki jih je pel Johann Kosler. Med štirmi pesmimi je kritik izpo­stavil Ich bin eine See kot 'mogocno dramaticno stopnjevanje s posebno mikavno klavirsko spremljavo, ki jim daje razlicna razpoloženja'. Zöhrer se je uspešno uveljavljal kot dirigent, iz­vrsten pianist in klavirski spremljevalec pa tudi kot skladatelj. Prav omenjeni koncert je vnesel v ljubljansko glasbeno življe­nje delo domacega skladatelja, kar je bilo na filharmonicnih koncertih redko.«43 Primož Kuret, Od Academiae philharmonicorum do prve Slo­venske filharmonije (Ob 200-letnici Filharmonicne družbe). Ljubljana: Slovenska filharmonija, 1997, str.: 21. 41 Germanist in narodopisec Adolf Hauffen (1863–1930), red prof. 42 Kuret, 1985, str. 55. 43 Kuret, 2005, str. 239. »V Ljubljani je med letoma 1898 in 1912 vodil vojaško godbo kapelnik in violist Theodor Christoph (1872–1941), izredno sposoben glasbenik, ki je svojo kariero nato nadaljeval najprej pri 39. pehotnem polku na Dunaju in pozneje pri avstrijski mornariški godbi v Pulju, s katero je aprila 1918 nastopil tudi v Ljubljani in mdr. izvedel simfonicno pesnitev Richarda Stra­ussa Smrt in povelicanje ter Beethovnovo Eroico. V Ljubljani je nastopal že poprej in vsako leto vodil vojaški orkester na koncertu v korist pokojninskega sklada vojaških kapelnikov. Ti koncerti so bili po programski strani zanimivi, kot kaže program takšnega koncerta leta 1901, ko so izvedli uverturo k Wagnerjevemu Vecnemu mornarju, Bizetovo suito Arležan­ka, Lisztovo Prvo rapsodijo in Rubinsteinov Klavirski koncert. Christoph je po potrebi nadomešcal umetniškega ravnatelja Filharmonicne družbe, Josefa Zöhrerja, in nastopal kot solist. Ko so leta 1907 v Ljubljani prvic izvedli Berliozovo delo Ha­rold v Italiji (Koncert za violo in orkester), je Christoph igral violski part. Prav tako je Christoph nastopil leta 1905 s popol­nim vojaškim orkestrom na koncertu 'v korist Glasbene mati­ce' in izvedel v glavnem dela slovanskih skladateljev (Dvoržak, Cajkovski, Smetana, Liszt).«44 Primož Kuret, Od Academiae philharmonicorum do prve Slo­venske filharmonije. Ljubljana: Slovenska filharmonija, 2001, str.: 40. »Poleg Nedveda se je zacel vsestransko uveljavljati Dunajcan Josef Zöhrer, ki ga je potem tudi nasledil. Po Nedvedovi (1856– 1883) je sledila Zöhrerjeva doba (1883–1912), ki je za družbo pomenila nadaljnji vzpon in utrjevanje ugleda. Zöhrer in Ke­esbacher sta uspešno vodila njeno delo: prvi na umetniškem, drugi na organizacijskem podrocju.«45 Primož Kuret, 100 let Slovenske filharmonije 1908–2008. Lju­bljana: Slovenska filharmonija, 2008, str.: 19. »Zadnje vecje nesoglasje je nastopilo že leta 1901, ko je vojaški kapelnik Theodor Christoph glasbenemu ravnatelju Filharmo­nicne družbe Josefu Zöhrerju sporocil, da obstaja nevarnost prepovedi igranja vojaških glasbenikov na koncertih družbe. Filharmonicna družba se je kot vedno sklicevala na dogovor iz leta 1886, ki je dolocal, da vojaški glasbeniki smejo igrati zanjo.«46 Primož Kuret, Zanesenjaki in mojstri. Ljubljana, Slovenska filharmonija, 2011, str.: 51, 117, 125, 126, 127, 128, 130, 138, 143, 148, 152, 153, 156, 167, 179, 260, 262, 270, 278, 307. 44 Kuret, 1997/1, str. 21. 45 Kuret, 2001, str. 40. 46 Kuret, 2008, str. 19. »Glasbene vezi med Trstom in Ljubljano niso bile vedno pose-bej mocne. Umetniki na poti z juga na sever in obratno so pac obicajno nastopali v obeh mestih, tesnejše vezi pa so se spletle med Filharmonicno družbo in Schillerjevim društvom v Trstu, ko ga je prevzel violinist Julius Heller, ki je našel sogovornika v Josefu Zöhrerju. Zöhrer sam je nekaj casa živel in deloval v Trstu. Heller je kmalu zacel uspešno nastopati kot violinist v Ljubljani in je zaradi svojih zaslug postal castni clan Filhar­monicne družbe.47 Tako kot je Nedved zaznamoval obdobje med 1856 in 1883, je bilo naslednje obdobje razvoja Filharmonicne družbe v zna­menju skladatelja, dirigenta, pianista in (violon)celista, Du-najcana Josefa Zöhrerja, ki je prav tako kot Nedved ali Ger-stner našel v Ljubljani svoj drugi dom. V 49-ih letih svojega dela je pustil globok pecat in skupaj s Hansom Gerstnerjem oblikoval koncertne sezone, na katerih sta seznanjala ljubljan­sko obcinstvo z najnovejšimi deli Mendelssohna, Schumanna, Wagnerja, Brahmsa, Cajkovskega, Dvoržaka, Berlioza in dru­gih velikih mojstrov. To je tudi obdobje velikih proslav sklada­teljskih obletnic, cas izgradnje Tonhalle, proslave 200-letnice družbe in s tem povezanih nastopov svetovnih umetnikov, ki so Ljubljani na glasbenem podrocju vtisnili pecat svetovljan­stva in jo v veliki meri izenacili z mnogo vecjimi in bogatejši-mi glasbenimi središci po Avstro-Ogrski. Ustvarili so namrec tisto dragoceno glasbeno tradicijo, ki je ni mogoce izmeriti in ki je dala Ljubljani avreolo pomembnega glasbenega mesta na jugu podonavske monarhije. Josef Zöhrer je seveda postal ca-stni clan Filharmonicne družbe in ustanova je njegove zaslu­ge znala ceniti ter vrednotiti. Ko se je umaknil v pokoj, je bil pravcata živa zgodovina skoraj pol stoletja dela Filharmonicne družbe.«48 Jernej Weiss, Hans Gerstner (1851–1939): življenje za glasbo. Maribor: Litera in Pedagoška fakulteta, 2010, str.: 11–12, 33, 46, 53, 55, 58, 61, 63, 88, 106, 110, 112–113, 116, 120–121, 124, 126–127, 129, 132, 136, 138–139, 142–143, 146–148, 151, 153, 155, 157–160, 163, 165, 172, 183. »Gerstner se je […] uveljavil kot izvrsten glasbeni pedagog ter poleg Josefa Zöhrerja in Gustava Moravca kmalu postal 'tretji steber' vzgojiteljev,' ki so vec kot štiri desetletja delovali v šoli Filharmonicne družbe v Ljubljani in ustvarjali pogoje za njen razvoj. Prav z omenjenimi ucitelji naj bi se tako zacel cvetoci vzpon glasbene šole ljubljanske Filharmonicne družbe.«49 Maruša Zupancic, Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od zac. 19. stol. do zac. druge svetovne vojne. Lju­bljana: ZI FF, 1982 (elektronska izdaja), str.: 66. 47 Kuret, 2011, str. 117. 48 Prav tam, str. 125–126. 49 Weiss, str. 183. Joseph Zrer v slovenskem tisku »'Lehrplan und Lehrstoffverzeichnis' iz leta 1910 violinsko ucno snov posebej predpisuje za nižjo stopnjo (1.–3. razred), za srednjo stopnjo (4. in 5. razred) in za višjo stopnjo (6.–8. razred). Šola je pozneje uvedla še cetrto stopnjo, imenovano 'solisticni razred' ali 'izobraževalna šola' (Ausbildungsschule), ki je trajala eno leto. Ucne nacrte so 30. maja 1910 razširili in dopolnili violinisti Hans Gerstner, Mutzi Schmidinger in Gu­stav Moravec.50 S temi ucnimi nacrti je Zöhrer skušal dokazati, da je glasbena šola Filharmonicne družbe umetniški in izobra­ževalni zavod, ki ni namenjen zgolj ljubiteljskim izvajalcem, ampak se lahko njeni gojenci po koncu šolanja glasbi posvetijo tudi poklicno.«51 Sara Železnik, Repertoarne smernice FD v Ljubljani, Ljublja­na: ZI FF, 2014, str.: 29, 33, 36, 144, 145. »Naslednji pomemben podatek, ki ga lahko doumemo iz opomb, so darovalci gradiva. Ti so bili le štirje. Izvzeti so za­ložniki in komponisti, ki so podarili svoje skladbe. Štirje daro­valci notnega grdiva Filharmonicni družbi v Ljubljani so bili Dittl, Raab, Funtek in glasbeni direktor Filharmonicne druž-be, prej tudi ucitelj na njeni glasbeni šoli in vodja zbora Josef Zöhrer.«52 Kratice AG Akademija za glasbo v Ljubljani CG Cerkveni glasbenik dLib digitalna knjižnica Slovenije (NUK v Ljubljani) FD Filharmonicna družba / Philharmonische Gesell­ schaft) v Ljubljani FF Filozofska fakulteta (Univerze v Ljubljani) FF UL Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani GM Glasbena matica (v Ljubljani) GZ Glasbena zbirka (v NUK, Ljubljana) LZ Ljubljanski zvon MZ Muzikološki zbornik NA Novi akordi NUK Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani SF Slovenska filharmonija (v Ljubljani) SGR Slovenska glasbena revija SNG Slovensko narodno gledališce (v Ljubljani) ZI FF Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Univerze v Ljubljani) 50 Zupancic, str. 66 in op. 273. Brošuro Lehrplan und Lehrstoffverzeichnis hrani NUK GZ. Ucni nacrti se nahajajo v Schul- und Konzertebericht der Philharmonishen Gesellschaft (Laibach, 1914), 21–30. 51 Zupancic, prav tam in op. 274. 52 Železnik, 2014, str. 33. Viri in literatura Monografije Bibliografija rasprava i clanaka. 1984. 1. knj., Muzika, Struka VI., A R, Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«. Bibliografija rasprava i clanaka. 1986. 2. knj., Muzika, Struka VI., S Ž, Indeksi. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleža«. Budkovic Cvetko. 1992. Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem od zacetka 19. stol. do nastanka konservatorija. Ljubljana: ZI FF. Cvetko Dragotin. 1960. Zgodovina glasbene umetnosti na Sloven skem. Tretja knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Koter Darja. 2012. Slovenska glasba 1848–1918. Ljubljana: Štu dentska založba. Kuret Primož, 2005. Ljubljanska filharmonicna družba 1794–1919, kronika ljubljanskega glasbenega življenja v stoletju mešcanov in revolucij. Ljubljana: Nova revija. Kuret Primož. 2011. Zanesenjaki in mojstri. Ljubljana: SF. Matic Dragan. 2002. Nemci v Ljubljani 1861–1918. Ljubljana: Od delek za zgodovino Filozofske fakultete /Univerze v Ljubljani/. Zupancic Maruša. 1982. Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od zac. 19. stol. do zac. druge svetovne vojne. Ljublja na: ZI FF (elektronska izdaja; dostop na spletu: http://ljubljansko koncertnozivljenje.ff.uni-lj.si/). Železnik Sara. 2013. Koncertni sporedi Filharmonicne družbe 1816–1872, Ljubljana: FF. Železnik Sara. 2014. Repertoarne smernice FD v Ljubljani. Ljublja na: ZI FF. Clanki: Križnar, Franc. 1995. Ob 850-letnici prve omembe Ljubljane v pi snih virih (Maribor, Dialogi, 31, 1995, št. 1–2, str. 61–66). Kuret, Primož. 2015. Deutsches Kulturschaften in Krain vor dem Ersten Weltkrieg/Nemška kultura na Kranjskem pred prvo vojno (Glasbenopedagoški zbornik. Ljubljana: AG, str. 236–244). Kuret, Primož. 2015. Grosses Jubiläum der Philharmonischen Gesellschaft in Ljubljana (Laibach) im Jahre 1902/Veliki jubilej ljubljanske Filharmonicne družbe leta 1902 (Glasbenopedagoški zbornik. Ljubljana: AG, str. 109–117). Kuret, Primož. 1997/1. Od Academiae philharmonuicorum do prve Slovenske filharmonije (Ob 200-letnici Filharmonicne druž be). Ljubljana: Slovenska filharmonija. Kuret, Primož. 1997/2. Ustanovitev prve slovenske filharmonije leta 1908 (Kronika, 45, 1997. Ljubljana: Zveza zgodovinskih dru štev Slovenije, str. 139–142. Kuret, Primož. 2015. Wien und Slowenien gegenseitige Bereiche rungen/Dunaj in Slovenija medsebojna obogatitev (Glasbenope dagoški zbornik. Ljubljana: AG, str. 254–267). (n. n., Spisal slovenski glasbenik), 1902. Filharmoniška družba v Ljubljani pa slovenski narod (v LZ, 22, 1902, št. 8, str. 482–489). Zepic, Ludvik. (1957). Iz ljubljanske glasbene preteklosti/»Silvestrov dogodek« (v Slovenska glasbena revija. Ljubljana: Društvo sloven skih skladateljev, 4. dec. 1957, str. 49). Železnik, Sara. 2013. Solisti na koncertih Filharmonicne družbe do leta 1872 (MZ, 49, št. 1, str. 25–55). Splet https://sl.wilipedia.org/wiki/Seznam_nem%C5%A1kih_%C 4%8Dasopisov_na_Slovenskem; pridobljeno 3. 7. 2016). Polona GuËek Skrbinek Osnovna šola Majde Vrhovnik, Ljubljana Notne zbirke Zima, Pomlad, Poletje, Jesen Mitje Reichenberga (na besedilo Magde Dolen) 12 pesmi za otroke, DrugaËni 002, 003, 004, 005 Jeseni so se na moji mizi znašle štiri, na prvi pogled izjemno simpaticne zbirke otroških pesmi. Zbirke torej, ki že zaradi svoje zunanje podobe kar vabijo po uporabi. Tudi njihova besedna in glasbena vsebina ni nic manj vabljiva. Naspro­tno. Sprva sem želela pesmice le preigrati in sama prepeti, potem pa sem se odlocila, da pred tem zapisom vsaj nekaj pesmic »zaživi« tudi med mojimi pevci in ucenci. Nekatere izmed njih smo prepeli na vajah otroškega zbora, nekaj smo zapeli pri pouku, druge sem otrokom le predstavila. Otroci so v ocenah na splošno iskreni, pogosto je njihovo doživlja­nje drugacno od našega. Pa smo se pri mnogih pesmicah kar strinjali. Zima Že prva pesmica Zimsko jutro je bila otrokom zelo všec. Ko smo jo veckrat zapeli, so jo pospremili s simpaticnimi opisi: sladka, nežna, gladka, nenavadna … Pesem je primerna za prepevanje v vrtcu in v prvi triadi OŠ, seveda tudi za OPZ, podobno tudi Snežinka na nosu, Vsi na sani in Ena kepa pri­letela. Ce ob koncu melodijo zapojemo še mrmraje, se otro­ški domišljiji takoj odpre pot za nadaljevanje – ustvarjanje svojega besedila. 14 Vzgojitelj ali ucitelj lahko za popestritev pesmice doda še spremljavo – vkljuci zvocne plošcice, s katerimi otroci sami spremljajo svoje petje. Skladatelj jim je že olajšal delo, saj so v zapisu dodane tudi harmonije. Pesmice Sneg, snežak in breg, Stopinje v snegu in Darilo bodo z nekaj vaje lepo zazvenele tudi pri pouku GUM v 4. razredu in otroškem pevskem zbo­ru. V pesmice Stopinje v snegu, Živali v zimi, Veter, mraz in jaz, Kam gre zima spat (otrokom se je zdela nenavadna) in Zimski vecer pa bo treba vložiti malo vec truda. Najbrž ne po nakljucju je kot zadnja pesmica v zbirko uvršcena Novo leto, ki nas (po mnenju otrok) imenitno »po stopnickah vodi vedno višje, v novo«. Pomlad Likovna podoba zbirke je pomladno živahna in že sama po sebi vabi v toplejše, barvitejše dni. Takšne so tudi pesmice. Toplo sonce je lahko pozdrav dnevu ob zacetku ure GUM, po spevnosti je primerna tudi za mlajše pevce (zborcki v vrtcih in pevska pripravnica). Podobno še pesmice Sonce in Dež, Oblaki so veseli in Na izlet. Zadnja otroke povabi tudi k vklju-cevanju giba (ploskanja itd.), kar pesmico naredi še dodatno micno. Plesno razpoloženje že samo po sebi vzbuja pesmica Ples na travniku, spevno, izrazno petje omogoca pesem Pom- Notne zbirke Zima, Pomlad, Poletje, Jesen Mitje Reichenberga (na besedilo Magde Dolen) ladne želje, Mavrico pa si lahko po besedah mojih pevcev v melodiji res predstavljaš. Pesem Jutri je nov dan bo popes-tritev tudi pri utrjevanju petja terc (navzgor in navzdol) v glasbenih šolah, pri pouku nauka o glasbi. Z nekaj vec vaje bodo pri OPZ lepo zazvenele Ko pride po­mlad, Cveti in raste in Moj pomladni dan. Izziv bo zagotovo pesem Hladna jutra, a jo lahko zborovodje s pridom upora­bijo za urjenje dvoglasnega petja v tercah (dvoglasja v pesmi­ci je ravno prav). Tudi v tej zbirki so v partiturah dodani zapisi harmonij, kar omogoca bodisi uciteljevo spremljavo ali preprosto sprem­ljavo otrok samih. Poletje V juniju, ko bodo pocitnice pred vrati, bodo prijetna popes-tritev pouka pesmice, ki prinašajo vonj po morju, poletnem cvetju, dobrotah s piknika … V primerjavi s preostalimi tre-mi zbirkami je v Poletju kancek vec pevskih izzivov. Brez te­žav bodo v vrtcevskem zborcku in pevskih pripravnicah na šolah zazvenele Poletje pred vrati, Vsi v vodo, In kaj potem in Pocitnice. Pesmico In kaj potem si je že sam skladatelj zamislil kot »pesem nadaljevanko«. Tovrstne pesmi so med malimi pevci zelo priljubljene, saj omogocajo besedno ustvarjalnost, ce dodamo še ritmicno improvizacijo, je to zagotovo »zgod­ba o uspehu«. Nekaj posebnega, malo drugacni, sta po mne­nju otrok pesmici Sladokaj in Dober vecer. Avtor spet ponuja možnost razvijanja dvoglasnega petja v pesmih Poletje in cvetje, Vedno veseli in Topla jutra, topli dnevi. Ce dvoglasje ne bo zazvenelo, bomo brez težav ostali pri enoglasju. Pesmice so zagotovo vredne tega. Še stopnjo višje nas popelje Poletna nevihta, ki lahko služi tudi kot vaja postavljanja akordov pri MPZ in pri nauku o glasbi, za ta namen je primerna tudi za razredno petje v 5. in 6. razredu. Po pesmici Vedno veseli bodo posegli zborovodje malo boljših OPZ, Poletni piknik ponuja posebno ritmicno vajo, za drugacno vzdušje v pes­mici Zvezdno nebo pa poskrbi tudi mrmranje (bocca chiu­sa/mrmraje, z zaprtimi usti). Morda je prav zato ta pesmica otrokom še posebej všec. Jesen Že prvi šolski dan bo pesmica Poletje se poslavlja prava izbi­ra za petje v razredu. Tudi sicer je v zbirki kar nekaj spevnih, ne pretežkih pesmic, ki jih ucitelji v prvi triadi lahko upo­rabijo tudi kot dodatek pri pouku razlicnih predmetov. Že naslovi pesmic Ozimnica je dobra, Jesensko cvetje, A je goba prava, Oda kostanju, Sladko grozdje, Gozd v barvah in Krajši dnevi ponujajo navezavo na jesenske »teme«. Pri petju nekaj grozdje. Zbirko Jesen zakljucuje pesem Jesenski vecer, v ka­zgoraj naštetih in pesmice Toplo sonce, hladen dež bodo uži­ tero bo treba vložiti kar nekaj truda. Ce bo za naš zbor to vali tudi vrtcevski otroci. Jutranja rosa je primerna tako za dvoglasje prehud zalogaj, nam še vedno ostaja prelepa pesem zbor, kot tudi za razredno muziciranje (ne samo pri pouku Magde Dolen, vsekakor vredna, da jo preberemo na glas. GUM v prvi triadi). Posamezni otroci se bodo v pesmici A je goba prava izkazali v vlogah solistov, ob izmišljanju barv Naj zakljucim – pesmi Magde Dolen so »bisercki« že same se bodo zabavali, uživali, tudi dolžina pesmice bo povsem v po sebi, odete v melodije Mitje Reichenberga pa so še nekaj njihovih rokah … Pobarvanka jeseni ponuja podobno svo­ vec, precej vec. Ce sem pricakovala pesmice, ki od pevcev bodo v interpretaciji, a bo za razredno petje pretežka. Bo pa ne bodo zahtevale vecjega truda, sem se zmotila. Nekatere po nekaj vloženega truda lepo zazvenela v otroških zborih, so pravi izziv. Navsezadnje je tako tudi prav. Vse štiri zbirke ki posegajo po malce težjem programu. Preizkušeno barvi­ prinašajo malo tega in onega, lažjega, spevnejšega in težjega, to in optimisticno zveni Gozd v barvah, ki so jo moji pevci vsekakor pa dobrodošlo svežega. Prav to je tudi vrednost 48 po všecnosti uvrstili takoj za »zmagovalko«, pesmico Sladko pesmic iz zbirk Pomlad, Poletje, Jesen in Zima. Ksenija »uješ JZ Otroški vrtec Šmarje pri Jelšah Odkrivanje in razvijanje otrokovih moËnih podroËij in potencialov Discovering and Developing the Child’s Strengths and Potentials IzvleËek V vrtcu Šmarje pri Jelšah je v šolskem letu 2018/2019 prednostna na­loga odkrivati in razvijati mocna podrocja, sposobnosti in potenciale pri otrocih. Pri tem si bomo v vzgojno-izobraževalnem delu postavlja­li vprašanja in ozavešcali svoje strokovno delo, kako še bolj ustvarjati nove priložnosti za otroke v predšolskem obdobju, da se bodo njihove sposobnosti, potenciali lahko izrazili in razvijali. Številni strokovnjaki navajajo, da so cloveški možgani prav v predšolskem obdobju najbolj plasticni in dojemljivi, zato je zelo pomembno, da se sistematicno in nacrtno posvetimo razvoju otrok že v najzgodnejšem obdobju. Za ustvarjanje spodbudnega okolja pa smo najbolj odgovorni strokovni delavci vrtca. Zelo pomembno je partnersko sodelovanje s starši in vsemi tistimi, ki so lahko kakorkoli vpeti v razvoj otrok. Kljucne besede: otrok, mocna podrocja, razvoj potencialov, zgodnje otroštvo Abstract The priority of everyone working in the kindergarten Šmarje pri Jelšah for the academic year 2018/2019 is to discover and develop the chil­dren’s strengths, abilities and potentials. In order to do that, we will be asking ourselves questions in our educational work as to how we can enhance the creation of new opportunities for preschool children that can help them express and develop their abilities and potentials. As confirmed by a number of studies in this field, the developing brain (in preschool period) displays the greatest plasticity and perceptiveness, therefore it is important to apply a systematic and structured approach at the earliest stage of the child’s development, where the kindergarten’s professional workers have the responsibility of creating an encouraging environment. Another key aspect is establishing a partnership with the parents as well as any others included in the child’s development. Keywords: child, strengths, development of potential, early childhood Uvod Pri prepoznavanju in razvijanju otrokovih potencialov bomo partnersko sodelovali s cim vec deležniki, ki so kakorkoli vpeti v naš vrtec, predvsem pa so in bodo v tem procesu pomembni strokovni delavci oddelkov, starši ter delavke v upravi. Priza­devali si bomo in ustvarjali raznolike možnosti za raziskova­nje in razvijanje posameznikovih sposobnosti. Poglobljeno se bomo osredotocili na prav vsakega posameznika. Pri izvajanju projekta bomo sodelovali s Pedagoško fakulteto v Ljubljani in Centrom za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti, ki nas bosta podprla s svojo strokovnostjo. V vrtcu pa smo ustanovili delovno skupino, ki bo spremljala potek in izvajanje projekta. Vsaka oseba je edinstvena, to edinstvenost moramo prepo­znati, okrepiti in strokovno ovrednotiti. Vsi, ki delamo z otro­ki, se zagotovo zavedamo, kakšen pomen imajo prva leta otro­kovega življenja za njegov celostni razvoj. Številni strokovnjaki navajajo izjemen vpliv na spodbudno ucno okolje za otroke, a brez vzajemnega sodelovanja s starši in drugimi deležniki, ki so lahko kakorkoli vpeti v vzgojno-izobraževalni proces, ne gre. Razvoj je vedno znotraj interakcij, odnosov. Že vizija vrtca Šmarje pri Jelšah – »Stopamo v boljši jutri, z roko v roki, z otroki, sodelavci in starši« nakazuje gibajoco se, aktivno, sodelovalno kulturo med pomembnimi deležniki, ki smo odgovorni za celovit in vsestranski razvoj otrok. Pri izvajanju projekta smo se strokovni delavci vrtca Šmarje pri Jelšah ude­ležili niza predavanj z naslovom Spodbujanje ucnih interesov in ustvarjalnih potencialov v zgodnjem otroštvu. Predavali so nam štirje razlicni predavatelji, in sicer izr. prof. dr. Tatjana Devjak, Leonora Drgan, vzgojiteljica Darija Hohnjec in Jasna Cvetko­vic Lay. Vsi predavatelji so nam podali razlicne inovativne pri­stope, kako lahko ustvarjamo varno, spodbudno ucno okolje pri delu z otroki. Spregovorili so o principih inkluzivnosti v vrtcevskih skupinah s prakticnimi prikazi. Dr. Tatjana Devjak je govorila o Partnerskem modelu med vrtcem in domom ter uresnicevanju inkluzivnih nacel za otro­ke z razlicnimi ucnimi zmožnostmi. Pri predavanju se mi je najbolj vtisnilo v spomin slednje: partnerski model sodelova­nja s starši, nastajanje/spodbujanje kriticnega mišljenja, ak­tivno spremljanje vseh otrok, opazovanje otrokovih mocnih podrocij, nadgradnja otrokovega znanja, omogocanje spod­budnega okolja za vse otroke, iskanje mocnih podrocij. Vsak otrok ima mocno podrocje, le odkriti ga je treba, upoštevati je treba nacelo diferenciacije. Pri predavanju se mi je vtisnil primer spoštljivega odnosa do otrok, kjer nas je predavatelji-ca nagovorila: zakaj otroku zlahka recemo npr., naj pohiti pri obuvanju in oblacenju? Ali si upamo to reci šefu? Do otrok moramo imeti predvsem odgovoren in spoštljiv odnos. Predavateljica Leonora Drgan je spregovorila o inkluzivnosti v vrtcevskih skupinah s prakticnimi prikazi. Predstavila nam je uvajanje iger iz preteklosti, ki spodbujajo razvoj možganov oz. razvoj sinaps v možganih z gibanjem. Otroški odgovori naj ne bodo napacni. Otroke spodbujamo k izražanju miš­ljenja, dojemanju sveta okrog sebe in s tem spodbujamo in omogocamo spraševanje in cudenje otrok. Predavateljica je predstavila prakticne primere ucenja NTC. Pomembno je, da so zajeta vsa podrocja kurikuluma. Darija Hohnjec nam je predstavila, kako opazuje otrokov razvoj v vrtcu in ga shranjuje v portfoliu. Pri nacrtovanju iz­vedbenega kurikula je treba upoštevati sodobna didakticna nacela, kjer proces ucenja, napredka in razvoja ter posledic­no oblikovanja osebnega izobraževalnega nacrta že petnajsto leto spremlja z mapo ucnih dosežkov (portfolio otroka in strokovnega delavca). Konstruktivna povratna informaci­ja, ki jo otrok pridobi skozi komentar strokovnega delavca, vrstnikov, staršev in lastnega premisleka o dokumentiranih gradivih, med drugim pripomore, da otroci že zelo zgodaj zacnejo ocenjevati svoje sposobnosti in tako razvijajo osebno teorijo inteligentnosti. Jasna Cvetkovic Lay je govorila o ustvarjalno-produktivni nadarjenosti otrok v zgodnjem otroštvu; predstavila je em­piricna spoznanja, ki jih je podkrepila s prakticnimi prikazi. Poudarek predavanja je bil predvsem, kako lahko vzgojitelj odkrije talent otroka z risbo. Primer dobre prakse Po predavanjih sem se takoj odlocila, da izvedem dejavnost po NTC-programu, ki se mi je tudi najbolj vtisnil v spomin. Sodelovali so vsi otroci. Otrokom sem v jutranjem krogu predstavila besedilo Kekceve pesmi. Pogovarjali smo se, kako bi lahko to pesem narisali. Otroci so nizali razlicne predlo­ge, ideje. Vprašala sem jih tudi, kako bi oznacili kitico, ki se ponovi 2-krat. Vsi otroci so bili mnenja, da bi bilo najbo­lje napisati številko 2 in zraven nje x. Ob tej priložnosti sem imela otroke možnost seznaniti, kako si glasbeniki oznacijo neko kitico ali refren, ki se ponovi. Vsi so bili navdušeni in z zanimanjem opazovali simbol, ki sem jim ga predstavila. Ne-kaj otrok je dejalo, da bodo pri ponovitvi besedila, ko bodo risali, narisali znak, ki ga uporabljajo glasbeniki. Otroci so se v pogovor zelo vživeli, saj sem veckrat poudarila, da nam je vsak odgovor v pomoc in tako spodbujala k odgovarjanju tudi »tihe«, zadržane otroke. Z otroki smo si naredili nacrt. Glede na aktualno pesem sem jim pripravila kvadratke, v ka­tere so risali svoje vtise o slišani kitici Kekceve pesmi. Otroci so bili pri dejavnosti zelo vztrajni in navdušeni, saj je bil ta­kšen nacin spoznavanja pesmi za njih nov. Ko so otroci na­risali Kekcevo pesem, so bili na izdelek ponosni in so želeli, da ga izobesimo v igralnici. Ena deklica ni želela, da njen izdelek izobesimo, ampak ga je želela pokazati svojim star­šem. S strokovno delavko sva opazili, da je v dnevu veckrat vzela svoj izdelek v roke in ob njem zacela peti pesem. Po pocitku je v krog zbrala štiri deklice in jim zapela Kekcevo pesem. Vmes se je ustavila in me vprašala: »Ksenija, kako se tukaj poje pesmica, ko sem narisala semena?« Juriševic (2010) pravi, da je spodbujanje pomnjenja z aso­ciacijami – ucenje branja in prepoznavanja simbolov eden najbolj zapletenih procesov, ki jih mora otrok osvojiti, za na­daljnje ucenje, zato je pomembno, da se to ucenje spodbudi cim bolj zgodaj. Primer pesmi: Starost otrok: 5–6 let Kekceva pesem – risanje s simboli Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh. V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh. Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog, ce mu kdo nastavi zanko, ga užene v kozji rog. Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh. V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh. Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh. V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh. Bistri potok, hitri veter, bele zvezde vrh gora, gredo z mano tja do konca tega širnega sveta. Mnogi avtorji govorijo, da se tudi nadarjenost prepozna v najzgodnejšem obdobju. Nadarjeni otroci se zavedajo, da dolocene stvari obvladajo. Starši so pogosto osupli nad tem, kaj vse znajo, pogosto pa tudi sami otroci vidijo, da obvla­dajo kaj, cesar njihovi prijatelji ne. Pogosto se zavedajo, da obvladajo zadeve, za katere niti njihovi vzgojitelji ne vedo, da jih (Sutherland 2015). Odkrivanje in razvijanje otrokovih moËnih podroËij in potencialov Sklep Kljucno vlogo za prepoznavanje otrokovih kompetenc, na­darjenosti in njegovih zmožnostih ima prav vzgojitelj, saj z njim preživi veliko casa in lahko prepozna njegove potenciale in jih razvija. Strokovni delavci v vrtcih smo pomembno gi­balo družbe, ki omogoca vsestranski razvoj otrok. Lahko bi rekli, da nas otroci nosijo skozi vse življenje s seboj, zavedno ali nezavedno. Skupaj s starši smo odgovorni za življenja mla­dih ljudi, vzgojo in izobraževanje. To je naše poslanstvo, ki se ga moramo v polnosti zavedati. Pri dejavnostih po programu NTC razvijamo stopnje težavnosti, kar otrokom pomeni izziv ter odprtost za nadaljnji razvoj. Kaj bi še lahko naredili? To vprašanje se vzgojiteljem poraja vsak dan. Veliko pa je bilo tudi pozitivnih informacij od staršev, saj je prav medsebojno sodelovanje strokovnih delavcev s starši kljucno za celostni in optimalni razvoj otrok. Z obojestransko komunikacijo lahko ugotovimo, kakšna so otrokova mocna in šibka podrocja ter tako skupaj optimalno gradimo na vsakem individuumu. Marjetka Žnidarec JZ (Otroški vrtec) Šmarje pri Jelšah Glasbena umetnost – pevski zbor v vrtcu Art of Music – Kindergarten Choir IzvleËek Glasba vpliva na otrokov celostni razvoj, zato je zelo pomembno, da ji namenimo pozornost že v vrtcu. Da nam razlicne možnosti, s katerimi razveselimo otroke. Otrok lahko glasbo izvaja, jo posluša, ustvarja ali pa si z njo razvija spretnosti, sposobnosti in znanja. Od posrednika, torej od nas, strokovnih delavcev, je odvisno, kako bomo otroke motivirali, katere dejavnosti bomo izbrali. Cilj, ki mu strokov­ni delavci moramo slediti, je, da otroku vzbujamo veselje do glasbe, to pa dosežemo z motivacijo in razlicnimi dejavnostmi, ki jih izvajamo v oddelku. Z glasbenimi dejavnostmi vplivamo na otrokov moralni, estetski, telesni in intelektualni razvoj. Kljucne besede: predšolski otrok, strokovni delavec, kurikulum Abstract Music plays an influential role in the child’s holistic development, therefore it is very important to introduce it as early as in kinder­garten. There are a variety of possibilities to make children happy through music: they can perform, listen, create or use it to develop different abilities, skills and knowledge. The role of the educator and professional worker is to motivate children by choosing certain types of activities. Our goal should be to awaken in them the love of music by motivating them and by implementing various activities. Activities that include music influence the child’s moral, aesthetic, physical and intellectual development. Keywords: preschool child, professional worker, curriculum Uvod Številne raziskave so pokazale, da glasba vpliva na otrokovo osebnost. Otrokov razvoj je odvisen od dednosti, okolja in lastne aktivnosti (Denac, 2002). Prav tako glasba vpliva na otrokov besedni zaklad ter razvija njegovo pojmovanje sa-mega sebe (Pesek, 1997). Otrok kaže do glasbe spontano notranje nagnjenje, saj ta vnaša v njegovo življenje veselje, radost, sprošcenost ter sre-co. Glasba ga pomirja, oblikuje, poleg tega otroke združuje, povezuje in custveno obogati. Vsega tega pa ne zmore, ce nima posrednika, ki bi jo delil z otroki (Voglar, 1987). Glasba je torej zelo pomemben dejavnik v otrokovem življenju. Glasbene sposobnosti Dispozicije glasbenih sposobnosti ima vsak otrok že ob roj­stvu, vendar pri njihovem razvoju nastanejo vecja razhajanja kot pri razvoju kakšnih drugih sposobnosti, npr. gibalnih, li­kovnih … Razvoj glasbenih sposobnosti in mejniki po letih, ki sta jih razvrstila Shuter Dyson in Gabrijel (Pernovšek, 1992): - 0–1 leta: reakcije na zvok - 1–2 let: spontano ustvarjanje glasbe - 2–3 let: pricetek reproduciranja fraz posameznih pesmi - 3–4 let: osvojitev okvirne melodije; ob ucenju na inštru­ment se lahko razvije absolutni posluh - 4–5 let: odploskanje preprostega ritma - 5–6 let: razumevanje pojmov glasno/tiho, razlikovanje med enakim in razlicnim v lažjem tonalnem ali ritmic­nem vzorcu - 6–7 let: napredek v tocnosti petja, boljše dojemanje tonalne glasbe od atonalne Prav tako ni nujno, da se vse glasbene sposobnosti pri vseh otrocih razvijejo enako, na razvoj vplivajo razlicni dejavniki. »Tudi glasbene sposobnosti se razvijejo na podlagi psihofizicnih zasnov in z dejavnostmi v stimulativnem okolju.« (Pesek, 1997, str. 13.) Glasbene sposobnosti delimo na 5 stopenj. Te so: - prirojene zasnove, - sposobnosti, - nadarjenost, - talenti, - muzikalnost. »Razvijanje glasbenih sposobnosti je eden od pomembnih ciljev glasbene vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah šolanja otrok, tako splošnega (predšolskega in šolskega) kot strokovnega (glasbene šole). Glasbeni pedagogi, vzgojitelji predšolskih otrok in razredni ucitelji morajo biti seznanjeni Glasbena umetnost – pevski zbor v vrtcu s stopnjami in strukturo glasbenih sposobnosti, da bi lahko z ustreznimi metodami zavestno dograjevali otrokove sposob­nosti za izvajanje glasbe.« (Pesek, 1997, str. 10.) V razlicnih literaturah razlicnih avtorjev najdemo razlage o tem, kakšne so stopnje glasbenih sposobnosti. Mnogo avtorjev enaci na­darjenost in talent ali talent in muzikalnost. Ponekod so ti pojmi dodobra opredeljeni in razclenjeni (Pesek, 1997). Glasbena umetnost v kurikulumu za vrtce Glasba je eno od podrocij, ki je otrokom še posebej ljuba. Ku-rikulum za vrtce doloca glasbeno umetnost kot eno od vsebin­skih podrocij dejavnosti za delo v vrtcu. Glasba se lahko izvaja kot samostojna dejavnost ali pa se povezuje z drugimi podro-cji. Glasbena vzgoja je v kurikulumu za vrtce umešcena v po­drocje umetnosti. »Glasbena vzgoja kot pomemben sestavni del estetske in umetnostne vzgoje zagotavlja temelje za skladen osebnostni razvoj. V povezavi z drugimi osebnostnimi zvrstmi sooblikuje celostni razvoj otrokove osebnosti. S poslušanjem, izvajanjem in ustvarjanjem glasbenih vsebin torej ne vplivamo samo na glasbeni razvoj, temvec tudi na splošni estetski, moralni, telesni in intelektualni razvoj otrokove osebnosti.« (Denac, 2001, str. 10.) Primer iz prakse Pevski zbor v vrtcu V nadaljevanju prispevka predstavljam delovanje otroškega pevskega zbora v vrtcu, ki ga obiskuje kar 38 otrok. Obogati­tvena dejavnost se izvaja vsakih 14 dni. Obiskujejo jo otroci, stari 4–6 let. Pevske vaje potekajo ob spremljavi na kitaro, klavir, obcasno pa tudi ob spremljavi na harmoniko in male ritmicne inštrumente. Otroci spoznavajo enoglasne otroške pesmi, se ob petju giba­jo, poslušajo glasbo in igrajo na male ritmicne instrumente. Pevski zbor se predstavlja na prireditvah vrtca in na nastopih v okviru obcine. Izbor pesmi: • tematika besedila po letnih casih, • naravni pojavi, • pesmi o živalih, • okolje, v katerem živimo, • igrace, • pomembni dogodki (prazniki), • šaljivke, • nagajivke, • izštevanke, • pesmi domacih in tujih avtorjev, • ljudske. Cilji, katerim smo in bomo v tem šolskem letu pri otrocih sledili, so, da: • se glasbeno ustvarjalno izražajo, pojejo in igrajo, • razvijajo elementarni glasbeni posluh (ritmicni in melodicni), • doživljajo in postopno ozavešcajo lastnosti tona, • razvijajo sposobnost doživljajskega in pozornega posluša­nja glasbenih vsebin, • sodelujejo v oblikah individualnega in skupinskega muziciranja, • si razvijajo glasbeni okus, • v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarjajo glasbene in druge vsebine, • spoznavajo osnovni glasbeni besednjak (dirigiranje, ime­na instrumentov, glasno, tiho, hitro, pocasi, glasba, pevec, pevski zbor, zborovodja …), • spoznavajo otroška (lastna in ritmicna), Orffova in druga glasbila, • se pripravljajo in navajajo na javno nastopanje. Sklep Glede na letošnjo izkušnjo in na izkušnje iz preteklih let opažamo, da se otroci vsako leto zelo številcno vkljucujejo v vrtcevski pevski zbor, zato smo se odlocili, da bomo strokovni delavci, ki smo glasbeno bolj ustvarjalni, krožili tudi po ostalih enotah in dislociranih oddelkih in otrokom prenašali znanje. Carl Maria von Weber pravi, da je z glasbo mogoce povedati vec kot z besedami. Tega se zavedamo tudi vsi strokovni de­lavci, ki izvajamo poslanstvo z otroki in jih pripravljamo na samostojno življenje. Franc Križnar Premiera prve slovenske (baroËne) opere Belin J. F. Zupana in A. F. (p. J. Damascena) Deva Dolgo ali kar vec kot dve stoletji (1780) je veljala prva sloven-ska (barocna) opera skladatelja Kamnicana Jakoba Franciška Zupana (1734–1810) in libretista Tržicana Antona Feliksa Deva (patra Janeza Damascena) (1732–1786) za izgubljeno. Dokler je ni l. 2008 v fragmentih našel slovenski skladatelj, muzikolog, glasbeni pedagog, orglavec, cembalist in založnik Milko Bizjak. Ta jo je revidiral, notografiral in vse pripravil, da je po vseh teh stoletjih in desetletju postala uporabna za sodobno izvedbo. Tako je delo, ki so ga vsa ta desetletja no-vodobni slovenski muzikologi imeli za izgubljeno, otel po­zabi. V izvirniku nosi delo oznako opereta, kar pa glede na tedanjo rabo besede pomeni že pravo, a po obsegu kratko opero, torej nedvomno péto glasbeno odrsko delo.1 Sicer pa sta najmanj dva ugledna slovenska muzikologa (D. Cvetko in J. Sivec) že dolgo casa dvomila o tem, da je omenjena prva slovenska barocna opera izgubljena. Zato je davna konsta­tacija (drugega, J. Sivec) zdaj s premiero Zupan-Devovega Belina (Ljubljana, 30. sep. 2018) vec kot kronana z zdajšnjim odkritjem: »Vsekakor zdalec najpomembnejši plod preporo­dnih prizadevanj na glasbenem podrocju je prva slovenska opera. To je 'Belin', ki nosi v izvirniku pravzaprav oznako opereta, kar pa glede na tedanjo rabo besede pomeni že pra­vo, a po obsegu kratko opero, torej nedvomno v celoti péto glasbeno odrsko delo. Besedilo 'Belina' je kot nekakšno 'festa teatrale' spesnil za priložnost nastavitve novega kranjskega deželnega glavarja Franca Lamberga diskalceat2Janez Dama­scen Dev, ki je imel stike s Zoisom.3Objavljeno je bilo leta 1780 v almanahu 'Pisanice', uglasbil pa ga je isto leto ali ne­posredno za tem Jakob Zupan (Suppan), 'Ludi et Chori Ma­ 1 Sivec Jože, Dvesto let slovenske opere, Ljubljana, 1981, str. 9. 2 Bosonogi avguštinec (katoliški duhovnik). 3 Slovenski podjetnik, fužinar, literarni mecen – baron Žiga (1747–1819). 24 gister Kamnecensis, egregius Compositor et Musicicus', kot se je o njem pohvalno izrazil oce Marko Pohlin.4 Ali so 'Beli­na' uprizorili, ni izpricano, bržkone pa ga Zupan ne bi kom­poniral, ko bi ne imel možnosti za izvedbo. Žal se glasba prve slovenske opere ni ohranila5 in o njej lahko le domnevamo na podlagi libreta, doslej znane Zupanove ustvarjalnosti in tedanje glasbene situacije pri nas. Libreto zajema mitološko snov in se razlocno zgleduje po Metastasiju,6 cigar operna besedila so veljala v tistem casu že za staromodna, a so jih v svetu – navadno že v novejših predelavah – še uporabljali. Osnovna zgradba Devovega libreta, ki obsega (le) tri prizore z vrsto arij in recitativov, enim zborom in sklepnim ansam­blom, je barocna. To nas nagiblje k misli, da je morala biti precej barocna tudi glasba, kar pa seveda ni nujno. Sprico poznega datuma nastanka opere in stilne usmeritve nekate­rih Zupanovih cerkvenih kompozicij kakor tudi repertoarja ljubljanskega gledališca je možno, da so se v glasbi 'Belina' vsaj deloma uveljavili že klasicisticni vplivi. Nedvomno se zdi naslanjanje na barocni vzor, ki pa je v pogledu besedila nesporno, dokaj nenavadno, ker je v protislovju z bistvom prosvetljenstva, ki mu je bil pateticni in aristokratski barok nasproten. Tako kaže, kot da sta se tu teorija in praksa slo­venskega prosvetljenstva razhajali oziroma da umetnostna naziranja odlocujocih osebnosti in ustvarjalcev še niso bila razcišcena.«7 Zgodba oz. libreto se dogaja na Rodarskem otoku: nimfe8 priplujejo na otok, da bi na oltarju opravile obredne daritve v cast bogu Sonca – Belinu. Že zaceti obred jim prepreci Burja (veter), ki od njih zahteva, naj castijo njega in naj njemu da­rujejo. Ker nimfe tega nocejo, se Burja mašcuje z bliski, gro-mom in ognjem ter pomori vse rastlinje. Nimfe se razbežijo. Tedaj se prikaže njihov rešitelj – bog Sonca Belin, ki prežene Burjo in spet oživi ves otok. S hvalnico nimf se opera konca.9 Na prvi od treh (napovedanih) premier, v nedeljo, 30. sep. 2018 (potem pa še 1. in 14. okt. 2018), so v veliki alias Tom­cevi dvorani ljubljanskega Zavoda sv. Stanislava (opero je kot javno produkcijo ob ignoranci vse preostale profesionalne glasbeno-gledališke srenje prevzela ena od slovenskih javnih glasbenih šol, Glasbena šola Ljubljana Vic - Rudnik, ki ima v svojih vrstah enega najmocnejših solopevskih oddelkov v državi): Belin (Sonce) sta bila tenorista Igor Golob in Blaž Fabijan,10 Burja (hud veter) je bil basist Matej Prevc (Simon Podjaveršek), Sejvina (Ceres) sta bili sopranistki Beti Brati­na in Manca Kos, Rožnecvitarci (Flori) sta bili še drugi dve 4 Slovenski pisatelj – Anton, oce Marko (Pohlin; 1735–1801). 5 To je veljalo le do 2008, ko je parte in (delno) partituro odkril Milko Bizjak (op. pisc., FK!). 6 Italijanski pesnik in libretist – Pietro ( 1698–1782). 7 Sivec J., prav tam, str. 9–10. 8 Grška nadnaravna ženska bitja: driade, najade, nereide in oreade. 9 (Ur. Henrik Neubauer.) Gledališki list opere Belin. Ljubljana: Glasbena šola Ljubljana Vic - Rudnik, 2018. 10 Na prvem mestu navajam soliste, ki so nastopili na prvi premieri, na drugem alternacije. Premiera prve slovenske (baroËne) opere Belin J. F. Zupana in A. F. (p. J. Damascena) Deva sopranistki Ana Novak in Živa Potocnik, Sadjanki (Pomoni) pa še altistki Nina Mulej in Eva Godina; odrski pomocnici (pomocnika) pa še plesalki Valentina Benkic in Neža Ana Goricar ter dijakinje Baletne šole KGBL. Obdelavo libreta in ureditev partiture je naredil prvi od dveh glavnih prota­gonistov Milko Bizjak, režiser in koreograf (pa še kaj) je bil dr. Henrik Neubauer. Dirigent orkestra Cantabile (v vrsti 17 glasbenikov so bila seveda na prvem mestu godala: od vi-oline, viol in violoncel do kontrabasa; dva clarina = pred­hodnika današnje trobente, timpana v C in G (+ tolkala) in cembalo je igral Marjan Grdadolnik; cembalistka pa še Vero­nika Fridrih (Martina Okoliš). Orkestrski koncertni mojster – prvi violinist je bil Matej Avšic. Asistentki režiserja, pevski mentorici in inšpicientki sta v tej predstavi Katja Konvalinka in Barbara Nagode. Scenograf Belina je Andrej Stražišar, ko­stumografka Nada Slatnar in korepetitorka Irina Milivojevic. Oblikovanje videa in lucni mojster so bili verjetno nekateri od že navedenih (NN), izdelavo scene je opravil Teater, d.o.o. Zgledne, komaj enourne predstave omenjeni (bolj ali manj ljubiteljski) izvajalci niso motili: z vsem svojim znanjem so opravili slogovne barocne posege v libreto, glasbo in ostale glasbeno-gledališke elemente. Opera je tako doživela oživi­tev iz davnine, cetudi izvajalci niso imeli na voljo vseh mo-gocih profesionalnih (tehnicnih, gledaliških) (z)možnosti. V prednosti je bila glasba in teater, v tem primeru je bila to-rej tista, ki je nastala komaj nekaj casa (1790) z doslej pr­vic omenjenim Janezom Krstnikom Novakom in njegovim Figarom. Cetudi povsem za tedanjima evropskima glasbeni-ma barokom in klasicizmom, za katerima je ocitno zaosta­jala tedanja slovenska glasbena (re)produkcija, pa vendarle zdaj »svojo« (prvo slovensko) barocno opero imamo. V tem projektu je treba posebej omeniti navezo Bizjak-Neubauer; zagotovo oba najbolj zaslužna, da je omenjeni projekt vec kot uspešno za nami. In to kljub temu, da so imeli vsi po vrsti in ves cas pred in za seboj številne nasprotnike; tudi iz profesi­onalne ozke muzikološke stroke. Ta zagotovo v tem pogledu ni odigrala svoje profesionalne in pokoncne drže. Enostavno se je je treba sramovati (https://milko-bizjak in http:www. youtube.com/watch?v=Pm8qkuHvhSU&t=786a). Franc Križnar Evfonist Luka Einfalt z domžalsko godbo nova cedejka LUKA Z (Z)GODBO, Domžale, 2018 Naš renomirani evfonist (solist in pedagog) je že leta 2015 izdal svoj diskografski prvenec Slovenska glasba (Ars Slovenica, DSS in RTV Slovenija-RA SLO) s solisticnimi deli izkljucno slovenskih skladateljev. Zdaj pa je pred nami njegov drugi tovrstni izdelek; edinstven pri nas na Sloven-skem in eden redkih v Evropi. Z domaco domžalsko god-bo, dirigentom Damjanom Tomažinom in še nekaterimi godbenimi ansambli je evfonist (v enem od primerov še s tenorskim krilnim rogom) Luka Einfalt spet presenetil. Z odlicnim spremljevalnim orkestrom tudi na visoki državni ravni koncertne kategorije pa še z njihovimi ansambli, kot so pihalni kvintet in sekstet, kvartet saksofonov z vibrafonom in trobilni kvintet, je na tej plošci (izdalo 2018 Kulturno dru­štvo Godbe Domžale) glasba, ki je bolj ali manj popularna, vsa po vrsti za vse navedene zasedbe pa prirejena. Lahko bi ji še pripisali kvaliteto virtuoznosti (ne le solista, ampak tudi vseh preostalih sodelujocih) in ne nazadnje tudi »poslušlji­vo« glasbo. Med variacijami, briljanco in virtuoznostjo se pne tokratni repertoar solista na evfoniju ali kar baritonskem krilnem rogu. Same priredbe pa so vpete med domac, slovenski in tuji repertoar bolj ali manj popularne glasbe za vse omenje­ne zasedbe. Med Slovenci in njihovimi prispevki (tudi med polko in valckom) so to dela legendarnih Avsenikov, Igorja Podpecana in slovenska ljudska pesem. Poleg tega pa je tu še glasba, ki so jo sicer v izvirniku zapisali A. Lloyd Weber, J. B. Arban, A. Piazzola, J. G. Ropartz, H. Lener, H. L. Clar­ke, G. Donizetti in E. Cook. Med aranžerji oz. prireditelji se pa pomeni 'zvok'. To glasbilo marsikdo nelocljivo povezuje jim pridružujejo še P. Graham in M. Orlac, D. Hunsberger, z narodno-zabavno glasbo, s cimer nacelom ni nic narobe, a M. Mozetic, F. Kuharic, D. Marlatt, L. Leško in V. Štrucl, R. igranje zgolj basovske linije predstavlja le nekaj piclih odstot- Seifert Kressbronn, L. Einfalt, T. Wyss in I. Zugrov. Plošco kov njegovih izraznih zmožnosti. Ceprav je evfonij nepogre­ odlikujejo poleg perfekcije solista v kar nekaj razlicnih (spre­ šljiv del vsakega pihalnega orkestra, si vse do danes ni uspel mljevalnih) zasedbah tudi njihove spremljevalne funkcije. pridobiti samostojnega mesta v našem glasbenem šolstvu in Gre za dokaj decidno spremljavo: vse od subtilnega piana, tako predstavlja edino orkestralno glasbilo, ki nima svojega obcutljive vloge tolkal in vseh pihal in trobil, ki v vsakem pi- ucnega nacrta. Namen te zgošcenke je predstaviti evfonij v halnem orkestru oz. godbi na pihala le prednjacijo. Tudi dra­ drugacni vlogi, kot ga je vajen obicajni poslušalec, in spod­ maturgija celotne plošce ni zanemarljiva, saj si v kontrastih buditi razpravo (ne)primernosti tega glasbila v naš glasbeni sledijo hitre in virtuozne skladbe ter spevni odlomki. Skoraj prostor. Pri prizadevanjih za vecjo prepoznavnost evfonija 80 min. glasbenega repertoarja evfonista L. Einfalta je tako mi je na pomoc priskocila domaca Godba Domžale. Za ra­ zanimivo po repertoarni, še sploh pa po izvedbeni perfekciji. zumevanje, srcnost in sodelovanje pri tem projektu se iskre- Tuja in naša tovrstna (glasbena) (re)produkcija sta ponov- no zahvaljujem vodstvu orkestra, dirigentu …, vsem clanom no kronani z vsemi superlativi, kar sicer vedno ni pravilo. V in clanicam orkestra ter … (L. Einfalt, CD Luka z (z)godbo, izjemni tovrstni diskografski ponudbi je vcasih prav s tem Domžale, 2018). zelo težko. Zato je povsem razumljivo, da ob že navedenih izvajalcih do- Velik borec za uvrstitev evfonija v program (predmetnik damo še oblikovalce zvoka, ki ga poslušamo: mobilni Dream in ucni nacrt za osnovno glasbeno šolo) L. Einfalt takole studio Krt z Dominikom Krtom, producenti Marko Mozetic, tudi sam (ponovno) predstavi svoj inštrument: »Evfonij je D. Tomažin, L. Einfalt in D. Krt, Fotostudio Majhenic, avtor verjetno najbolj zapostavljeno glasbilo v Sloveniji. Že samo besedila L. Einfalt, prevod v angl. Polona Glavan, za zasnovo ime zveni vecini neznano in neobicajno. Veliko pogosteje in oblikovanje je poskrbel Klarart, oblikovanje pa Klara Ce- se ga imenuje bariton, vendar je ta domaci izraz strokovno rar, s. p., tisk in izdelavo je imel v rokah Racman AVS (iz Slo­ neustrezen. Bariton je namrec tudi moški pevski glas, venije), plošco je založil Dream Studio Krt, d.o.o. (2018). V baritonisti so torej pevci in ne inštrumentalisti. A malokdo maju in juniju 2018 so jo posneli v radomeljskem kulturnem ve, da ima izraz evfonij zelo plemenit pomen. Izvira iz domu, izdalo pa jo je Kulturno društvo Godba Domžale. gršcine, kjer predpona eu- oznacuje vse ‹lepo›, 'dobro', fonos Evfonist Luka Einfalt z domžalsko godbo Franc Križnar Diskografski prvenec zasedbe SMET Dolga pot izšel pri založbi Orbita; cena: 10,00 € Glasbenika, poliinštrumentalista Miha Eric (orglice, lap ste­el kitara oz. havajska kitara, ki se igra na kolenih s slide na­prstnikom/drsnikom) in Tilen Stepišnik (akusticna in ele­ktricna kitara ter banjo) sta izdala diskografski prvenec. Pri založbi, ljubljanskem Zavodu za izobraževanje, umetnost, glasbo in kulturne dejavnosti Orbita (2018), je izšla plošca z naslovom SMET, kar pomeni Stepišnik Miha in Eric Tilen. Njen podnaslov je še Dolga pot, ki pa je že naslov druge av-torske skladbe od 11 na plošci v trajanju od nekaj vec kot 46 min. Komorni zven celotnega izdelka omogoca dokaj subtil­na zasedba, ki omenjeno morda kar malce zakulisno glasbo pripelje v pravo in prvo ospredje. Poleg naslovne (2.) skladbe pa so izmenjaje z angleškimi originalnimi naslovi (in brez prevodov) na plošci še naslednje skladbe: Time to Leave, Red Hot Cowboy, Blues in May, Ognjišce, Vecni trenutek, Iz celi­ce, Veselo sedlo, Sangria, Padec in Zahod. Miks je za plošco prispeval T. Stepišnik, master Janez Križaj, plošca je bila po­sneta v studiu Rakitna, dizajn je prispeval Staš Sotlar, posojo glasbene opreme in svetovanje izvajalcema je omogocil Jure Karas, pomoc pri miksu pa je dodal še Janez Križaj. Umetnika, izvajalca vsak zase slovita po dolocenih kvalite­tah. Igrata še v drugih zasedbah in tako sodelujeta še z dru­gimi glasbeniki. Tokrat gre seveda za niz izkljucno avtorskih skladb. Miksi omenjenih in objavljenih del tudi pricajo, da umetnikoma ni tuja prav nobena (zabavnoglasbena) zvrst. T. Stepišnik je poleg inštrumentalista še skladatelj in pedagog. Še najbolj slovi kot virtuoz na akusticni in elektricni kita­ zika pa je »poslušable« v toliko, njen sicer primarni zabav­ri. Saj je clan ansambla Aritmija, sodeluje pa še s pevko in ni namen niti ne prekaša tovrstne dinamike. Glasba je zato igralko Laro Jankovic. M. Eric pa je tudi skladatelj, lap steel domiselna, vsaka skladba na plošci (kljub nekaterim (3) iz­kitarist, izvajalec na ustni harmoniki in saksofonu. Sodeluje virnim angleškim naslovom pa zveni veliko bolj slovensko z zasedbo Prismojeni profesorji Bluesa, kot gost pa še pri an- kot pa npr. anglosaksonsko. Kljub razlicnim kontrastnim in samblih Samuel Blues in Bad Nation. programskim naslovom posamicnih skladb pa glasba celo­ tne plošce zveni povsem absolutno. Njuna muzika na tej plošci je subtilna in komornoglasbeno ubrana. Inštrumentarij in inštrumentacija sta prozorni, mu- Diskografski prvenec zasedbe SMET Dolga pot Franc Križnar Brigita TorniË MilharËiË, Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja, monografija s priloženo zgošËenko Založba Morfemplus, d.o.o., Preserje, 1. ponatis, 2018, 261 str. (podolžni format, 30 x 21,5 cm), 37,50 € Skladatelj, književnik, pesnik in politik Miroslav Vilhar (1818–1871) je bil rojen na Planini pri Rakeku (Postojna). 2018 je torej minilo 200 let od njegovega rojstva. Pravo je študiral na Dunaju in v Gradcu. Podedoval je posestvo, grad Kalec. V letih 1860–1863 je bil Vilhar poslanec v kranjskem deželnem zboru in se zavzemal za narodne pravice. 1863 je iz­dal casopis Naprej, 1869 pa organiziral tabor na Kalcu. Poleg politicne dejavnosti, v kateri je dokazal visoko stopnjo naro­dne zavesti, se je ukvarjal tudi s književnostjo in skladanjem. Pisal je vecinoma rodoljubne (Pesmi, 1860) in politicne pesmi (Žabjanke, 1865) ter narodno prebudne igre (Vilharjeve igre I–VI, 1865–66). Kot skladatelj pa je bil samouk. Kljub temu je objavil nekaj klavirskih plesnih skladb, zbore in samospeve, od katerih so mnoge ponarodele. Z igro Jamska Ivanka (glasba in libreto; 1850; uprizorjena 1871) je postavil temelje izvirni slovenski scenski glasbi.1 Objavil je pet zvezkov slovenskih pesmi z napevi (1852–1862), od katerih so nekatere ponaro­dele, kot npr. Na jezeru, Zagorska, Pri luni, Žalost, Napitnica idr. Umrl je na gradu Kalec v Zagorju pri Pivki.2 Novo knjigo in s tem nova spoznanja o M. Vilharju je zdaj objavila Brigita Tornic Milharcic. Zacne se že na (prvih notranjih) platnicah z življenjsko potjo od 1818 na Plani­ ni (tudi v ozadju se pojavita stari sliki Planine in Knežaka (1922–1901). Vmes so nanizane vse pomembnejše življenj­ 1 V letu 2018 je bilo to ovrženo z na novo odkrito (2008) in pozabljeno opero Belin Jakoba Franciška Zupana (libreto Janeza Damascena Deva, obj. 1780) kot plod raziskovalnega in glasbenega dela Milka Bizjaka. Skupaj z režiserjem in producentom dr. Henrikom Neubauerjem sta delo postavila na slovenske odre in s tem dokazala, da odslej velja za prvega avtorja (prve slovenske barocne) opere J. F. Zupan in ne M. Vilhar (op. avtor, FK). 2 Grad Kalec stoji v bližini Baca, nedalec od izvira reke Pivke. Grad, od katerega je danes ostal le še stolp. Stoji na pobocju Brega. Prvotni grad, katerega podo­ba je ovekovecena v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, je v 17. stol. zgradila plemiška rodbina Volfa Ernesta pl. Stemberga. ske in delovne postaje M. Vilharja. Uvodnik Knjigi na pot (str. 8–9) podpisuje umetnostna zgodovinarka in ena (od 4) recenzentk Polona Škodic, Razmišljanja avtorice (str. 10–13) pa Birigita Tornic Milharcic. V Uvodu (str. 15–24) je predsta­vljen pregled kulturnih, politicnih in gospodarskih razmer na Slovenskem v 19. stol. Tako spoznamo predmarcno dobo, revolucionarno leto 1848, Bachov absolutizem in preberemo o (zgodovinskih) letih 1859–1900. Poglavje o M. Vilharju (str. 27–41) se zakljuci s predstavitvijo rodbine Vilhar avtor­ja Matjaža Vilharja.3 V tem je Vilhar postavljen v svoj cas in prostor. Vilharjevo literarno in glasbeno ustvarjanje (str. 43–122) je tako kot že nekatero dosedanje poglavje v glav­nem omejeno casovno: 1845–1857 (leto 1850, Jamska Ivan-ka: vsebina, o nastanku, uvertura, uprizoritve in porocanje o izvedbah;, leto 1851, leto 1852 in dopisi s Kalca), 1858–1861: Levstikovo obdobje (leto 1860 in leto 1861), 1861–1864: Lju­bljana, zacetki ustanavljanja citalnic (leto 1862 in leto 1863), 1864–1871: vrnitev na grad Kalec (leto 1864 in Vilharjeve igre). Vilharjevo politicno delovanje (str. 125–122) je obrav­navano v letih 1861–1871 (Tabor na Kalcu, 9. maj 1869, o taborih na Slovenskem in 6. avgust 1871). Vilhar in sodobniki (str. 151–158) je naslednje poglavje. Tam so predstavljeni li­terati, glasbeniki in tudi tisti, ki so o Vilharju pisali (kasneje): J. Jurcic, V. Valenta, D. Cvetko, M. Kogoj, J. Barle, S. Godnic, A. Slodnjak, J. Pogacnik, V. Ukmar in M. Smrdel. Naslednja poglavja so bolj monotematska, zadnja pa že pomenijo del (znanstvenega) aparata knjige: Odkritje spomenika v Postojni (str. 161–179) 12. avg. 1906, Po letu 1906 (str. 181–205), ki besedno in slikovno poseže vse do najnovejšega casa (2016), Vilharjeva pesem v 21. stoletju (str. 207–222) z Vilharjevim letom, Povzetek raziskovalnega dela (str. 223–235). V njem je (do)koncno ugotovljeno, da skladateljev glasbeni opus ob-sega 27 samospevov, 12 zborov in 22 (ohranjenih) klavirskih skladb. Pet od teh jih je objavil samostojno v obliki »muzi­kalnega lista«, preostale pa v treh zbirkah, eno spevoigro in skladbo Pred Bogom za dva glasova in orgle.4 V Opombah (str. 237–247) ne gre za klasicno navajanje opomb, ampak za avtoricine pripombe in popravke, ki jih pripisuje drugim avtorjem; tistim, ki so se tako ali drugace že ukvarjali z M. Vilharjem in njegovim delom. V Mnenjih o knjigi in avto­rici (str. 249–255) so objavljene recenzije (v celoti), ki so jih prispevale ugledne slovenske pedagoginje in muzikologinje, vse po vrsti profesorice na ljubljanski univerzi: dr. Branka Pance Rotar, dr. Darja Koter, dr. Breda Oblak in dr. Barbara Sicherl Kafol. Biografski in bibliografski prikaz avtorice (B. Tornic Milharcic) je prispevala umetnostna zgodovinarka P. Škodic. Viri in literatura (str. 257–261) prinašajo izbor li­terature, popis casopisov in drugih virov, popis arhivov in strokovnega gradiva); vse s številcno ikonografijo. Knjigo pa 3 V: Študijski krožek OE Ljudska univerza Postojna (s slikovnim gradivom razpolaga Zavod znanje Postojna). 4 Tornic Milharcic B., Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja (2018). Preserje: Založba Morfemplus, d.o.o., str. 227. v notranjosti zadnjih platnic avtorica obogati še z ustvarjalno potjo kot nadaljevanje notranjosti prvih platnic. Zdaj je to v ozadju okrašeno z vedutama Senožec (1679) in podobo lju­bljanskega Liceja (1850). Na tej notranji strani nas preseneti še zgošcenka v izvedbi tenorista Mirana Žitka in pianistke Snježane Pleše (2003). Ta prinese še 19 samospevov M. Vil­harja. S slabo urico (52' 26'') Vilharjeve glasbe, vokalno-in­štrumentalnih miniatur, smo tako vec kot interdisciplinarno in multidisciplinarno ob knjigi spoznali najnovejše in zadnje dosežke slovenskega glasbenega zgodovinopisja o Miroslavu Vilharju. Pa naj še kdo rece, da tudi take (okrogle) obletnice niso vsemu temu v prid. V knjigi smo poleg naslovnice in zadnjih strani ter (že omenjenih) notranjosti obeh platnic, reci in piši, našteli skoraj 240 enot. Med njimi so poleg slik še faksimili naslovnic in drugega tovrstnega gradiva s podrocja literature, glasbe, sodobnih, najnovejših fotografij, ki pricajo o dandanašnji skrbi širšega podrocja Postojne za Vilharjevo zapušcino in aktualizacijo njegovega življenja in dela. Vilharjev samospevni opus predstavljajo na plošci: Orac, Kosec, Oh, da bi vedela, Prijazne oci, Moja le bo, Pri luni,5 Slovo od Minke, Ljubki, V stražnici, Zvezde, Nezvesti, Srcu, Zvoncek, Zagorska, Na goro, Na jezeru, Ipava, Napitnica in Planinarica. Pri delu, zadnji monografiji o M. Vilharju, so poleg že nave-denih in (glavne) avtorice B. Tornic Milharcic, pripomogli še lektorici Polona Otonicar Pajk in Loreta Iskra, oblikovalki B. Tornic Milharcic in Brigita Vehar. Avtorica je bila hkrati tudi urednica knjige, graficno pripravo pa je priskrbela B.Vehar. Knjigo je izdala in založila Založba Morfemplus, d.o.o., iz Preserij (za založbo Helena Kraljic), v nakladi 500 izvodov pa je bila knjiga natisnjena v Sloveniji (http://www.morfem.si). 5 Poudaril avtor (FK), saj gre v teh primerih za tiste Vilharjeve samospeve, ki so medtem postali ponarodeli. Franc Križnar Diskografski posnetek samospevov Miroslava Vilharja (1818–1871) ob njegovi lanski 200. obletnici rojstva: Miran Žitko/tenor in Snježana Pleše/klavir Da je bil skladatelj, politik in književnik Miroslav Vilhar (roj. 7. sep. 1818 v Planini pri Postojni – umrl 6. avg. 1871 na gra­du Kalec, Zagorje pri Pivki), izkazuje že njegova primarna izobrazba: bil je pravnik. Študiral je na Dunaju in v Gradcu. Podedoval je posestvo – grad Kalec. V l. 1860–1863 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru v Ljubljani. Zavzemal se je za narodne pravice. 1863 je izdal casopis Naprej in 1869 organiziral tabor1 na Kalcu. Kot literat je pisal vecinoma ro­doljubne Pesmi (1860) in politicne pesmi Žabjanke (1865) ter narodnoprebudne igre Vilharjeve igre I–VI (1865–1866). Kot skladatelj samouk je objavil klavirske plesne skladbe, zbore in samospeve. Nekatere pesmi so ponarodele. Napi­sal pa je tudi libreto2 in glasbo za spevoigro Jamska Ivanka (1850, uprizorjeno 1871).3 Ob lanski (2018) 200. obletnici rojstva pa je prišla v ospredje tudi pricujoca zgošcenka. Prinaša 19 Vilharjevih samospe­vov, vse za tenor (visoki moški glas) in klavir, za slabo urico (52' 26'') glasbe. Ocitno samo ob podpori (širše postojnske) družbene skupnosti, nekaterih podpornikov in (so)avtorjev je izšla bolj v samozaložbi kot pa s kakšno drugo pomocjo. V bogati spremni knjižici avtorja Alenka Cuk in Ivo Jelercic predstavita avtorja M. Vilharja v prostoru in casu. In pa se­veda njegove samospeve kot Vilharjev najvrednejši (glasbeni) 1 Množicno (ljudsko) zborovanje na prostem. 2 Besedilo za opero, opereto … (ital. libretto). 3 Domorodna igra s petjem v treh dejanjih je izšla v tisku v skladateljevi in libretistovi samozaložbi. Rokopis. se ni ohranil. opus nasploh. Predstavljena sta tudi oba umetnika, ki zdaj pac pa zlasti še buditeljskim delom imel pri tem tudi M. Vil­ prepevata in igrata (izkljucno) skladateljeve vokalno-inštru­ har. Vrednost njegove sicer preproste glasbe, ki se v obliki mentalne miniature, kamor seveda Vilharjevi samospevi še kitic zdaj kaže v 2- in 3-delnih (malih) pesemskih oblikah, kako spadajo. Prvic torej lahko poslušamo 19 (od 25 Vilhar­ ima zdaj svojo (dodano) vrednost poleg oblik še v ritmih in jevih) samospevov v takšni antološki diskografski izdaji. Ce- melodiji, harmoniji in barvi (torej zasedbi samospeva). tudi je njegov posamicni opus kar dovolj priljubljen in znan, Na plošci (umetnika sta jo posnela l. 2003 v Postojni), ki je pa seveda takega zalogaja še nismo slišali. Zato sta poskr­ obenem tudi skupni umetniški prvenec obeh protagonistov, bela tenorist M. Žitko in pianistka S. Pleše. Kot piše eden pevca in pianistke, ni drugih podatkov (izdelovalci, tonski od avtorjev spremnega besedila v priloženi (bogati) knjižici, mojster, oblikovalec …), zato morda cisto na koncu še kaj sta sporazumno in v kontekstu s sicer že uporabljeno Vil­ znanega o sicer malo znanih umetnikih, izvajalcih. Tenorist harjevo glasbo še kaj dodala: (klavirske) predigre, medigre, M. Žitko (1958) je bil po osnovnem glasbenem izobraževanju poigre. Sicer pa je pevsko-inštrumentalni prikaz Vilharjeve­ najprej zborovodja. Kot tak je koncal srednješolsko in visoko­ ga bolj ponarodelega kot ne repertoarja vec kot avtenticen. šolsko pevsko šolanje v Ljubljani in pel v profesionalnem Slo- Pri tem nic ne moti svetel (junaški) pevcev tenorski glas, ki venskem komornem zboru. Nastopa tudi solisticno, na koncer­ še kako lepo in narodnostno zaokroži Vilharjev samospevni tnem, opernem in operetnem odru, doma in na tujem. Hkrati opus. Tako lahko samo še pritrdimo enemu od izpostavlje- pa je bil tudi pevski pedagog v GŠ Postojna (1996–2009); od­ nih (ustvarjalnih) dvomov kot aluzijo na sprego besede in tlej pa poklicno deluje kot koordinator za kulturo na Obcini glasbe v samospevu: »Kaj je bilo prej: beseda ali glasba?« Na Postojna. Pianistka S. Pleše (1972) je zacetno klavirsko šolanje tem bogatem, pa še vedno izkljucno komornem plošcku tako doma nadaljevala na srednji stopnji na Reki in ga zakljucila na lahko poslušamo naslednje Vilharjeve samospeve, ki jim je ljubljanski Akademiji za glasbo. Tam je diplomirala iz klavirja vsem sam dodal tudi besedilo: Orac, Kosec, Oh,da bi vede- in iz glasbene pedagogike. Solisticno in v komornih zasedbah la, Prijazne oci, Moja le bo, Pri luni, Slovo od Minke, Ljubki, nastopa in snema tako doma kot v tujini. Plešetova je klavirska V stražnici, Zvezde, Nezvesti, Srcu, Zvoncek, Zagorska, Na pedagoginja v GŠ Postojna. Torej bi lahko koncali tole pred­ goro, Na jezeru, Ipava, Napitnica in Planinarica. Ni kaj, tudi stavitev, recenzijo njunega prvega diskografskega uspeha z slovenska glasba takratnega casa in prostora je imela enako besedami: dva Postojncana na tej zgošcenki za še enega širše funkcijo kot mnogo bogatejše literarno ustvarjanje v okviru obravnavanega Postojncana – M. Vilharja iz davnine. Zagoto- »prebujanja malih evropskih narodov«; v ta cas zagotovo šte­ vo ne moremo niti mimo njune skupne (poustvarjalne) glas­ jemo leto 1848, torej revolucionarno leto. Prav umetnost je bene umetnosti in niti mimo M. Vilharja, ki sta ga slogovno in imela pomembno vlogo, ki jo je s svojim ne le umetniškim, glasbeno reprodukcijsko kvalitetno otela pozabi. Franc Križnar Stjepan Pepeljnjak: Vivat pharmacia, zgošËenka Farmacevtsko-biokemijska fakulteta Univerze v Zagrebu, Zagreb 2002. Vivat pharmacia/Naj živi farmacija (zdraviloslovje, lekar­ništvo) je izšlo ob 120-letnici Farmacevtsko-biokemijske fa-kultete (FBF) Univerze v Zagrebu (1882–2002), torej že dav­nega leta 2002. »Spiritus agens« te zgošcenke je znanstvenik, etnograf, avtor gledaliških del in skladatelj Stjepan Pepelj­njak. Je dr. veterinarske znanosti in redni prof. na FBF kot specialist za mikrobiologijo in mikotoksiologijo v pokoju: diplomiral, magistriral in doktoriral (1980) je na veterinarski fakulteti v Zagrebu. Torej je naravoslovec! Njegov poklicni znanstveni interes je raznolik. V znanstvenem »opusu« ima 10 znanstvenih projektov, je mentor 10 doktorandom, ob-javil je vec kot 200 znanstvenih in strokovnih del in za vse to prejel številne domace in tuje (ameriške) nagrade in pri­znanja. Za nas je bolj zanimiva njegova aktivnost v okviru Pasionske baštine Hrvatske/Pasijonske dedišcine Hrvaške kot razlicni ljubiteljski interesi. Ta njegov »satelitski hobi«, kot pravi Pepeljnjak sam, traja že skoraj 60 let, vse od gimnazij­skih dni in študija pedagogike na zagrebški filozofski fakul­teti. V tem ga je zanimala glasba, saj je bil v letih 1965–1973 organist v župnijski cerkvi Blažene device Marije v Resniku (Zagreb), bil pa je tudi med študenti zagrebškega Inštituta za cerkveno glasbo »Albe Vidakovica« (danes v sklopu Katoli­ške bogoslovne fakultete Univerze v Zagrebu). V tem amater­skem ali ljubiteljskem delovanju je bil S. Pepeljnjak mentor v ljubiteljskih gledališcih, kreativnih delavnicah za mlade in nadarjene za scenski govor in s tem v neposrednem stiku z razlicno glasbo. Na FBF je ustanovil tudi pevski zbor, ki de­luje že vec kot 15 let. Zdaj pa ga na novo spoznavamo kot avtorja besedil in glasbe in kot pevca neke vrste zanj najbližji (znanstveni) disciplini: od veterine do farmacije! Seveda gre tukaj za izkljucno posvetno glasbo, dalec od enega najbolj pogostih (humanisticnih) interesov Pepeljnjaka – Pasionske baštine in cerkvene, duhovne glasbe. Leto nazaj1 smo ga spo­znali kot avtorja in izvajalca ter umetniškega vodjo Starinske postne in velikonocne pesmi – Resnik in avtorja teksta – libreta za oratorij2Jezusov križev pot skladatelja Josipa Magdica. Pepeljnjak je zbral glasbeno in gledališko talentirane študen­te te fakultete, da na proslavi obletnice izvedejo pesmi, ki jih je s farmacevtsko tematiko in temo zdravja napisal sam. Ob 120-letnici fakultete (2002), ki se je združila s 40-letnico kulturno-prosvetnega dela prof. dr. sc. S. Pepeljnjaka, in ob 30-letnici Zavoda za mikrobiologijo FBF-ja, ki ga je sam usta­novil, je »podaril« zdaj še plošco. Na njej slišimo »le« devet vokalno-inštrumentalnih del izkljucno posvetne narave v skupnem trajanju nekaj manj kot 40 min. S. Pepeljnjak na­stopa v kar (naj)vec vlogah, kar je nasploh njegov interdisci­plinarni ali multidisciplinarni pristop v delovanju. Tokrat ga spoznavamo kot avtorja besedil (lat. in hrv.) in glasbe prav vseh devetih predstavljenih del, kot pevca solista (bariton), v enem pa še kot režiserja. Poleg njega na plošci nastopajo: Jakov Pavic, Mario Bogliuni in Hrvoje Livada (aranžerji in producenti); solisti: Vitomir Marof (bariton), pevske solist­ke: Gabrijela Pržulj, Ines Curman, Marina Škrabec, Ljiljana Nevecere, Katarina Sovic in Katarina Tomljenovic. Pri za­dnji skladbi (Vivat pharmacia) v hrvašcini pa se študentom FBF pridružuje še dirigent Ivan Golcic. Vsebinsko je plošca naravnana zelo »farmacevtsko«. To lahko sklepamo vsaj po nekaterih, ce že ne po vseh naslovih skladb: Vivat pharmacia in Srecni magistri; Vdihni morje in Kaplje casa sta bili napi­sani za otvoritev 2. simpozija aromaterapije v Opatiji (2001), Hevreka, Ljubezen apoteke, Magistra, Flos medicine (na be-sedilo, ki ga je iz latinšcine prevedel v hrvašcino fra Emerik Pavic) in Vivat pharmacia – Naj živi farmacija (v hrv. jezi­ku). Gre izkljucno za vokalno-inštrumentalna dela od petja z enim solistom ali solistko do vec solistov in s spremljavo. Plošca je bila posneta v studiu A kaj v Zagrebu, tonski moj­ster je bil Franjo Vlahovic, aranžer in (glasbeni) producent je bil že omenjeni M. Bogliuni, oblikovanje pa je delo Ha-luga & Cvikl (Krešimir Haluga in Dubravko Cvikl). Plošca 1 Pasijonski doneski, 13/2018. Škofja Loka in Stara Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka; str. 130–134. 2 Izhaja iz lat. In ital. kot »molilnica«. Glasbena vokalno-inštrumentalna zvrst oz. oblika za pevske soliste, zbor in orkester. Predstavlja doloceno dramsko dejanje, navadno brez odrske igre in scenarija. Pogosto nastopa tudi pripovednik, narator (testo), ki pripoveduje vmesno dogajanje. Skozi bogat zgodovinski razvoj (vse od 17. stol; G. Carissimi, V. Mazzocchi, A. Scarlatti, A. Caldara, L. Leo, L. Vinci, N. Poropora, J. Jomelli, P. Anfossi, D. Cimarosa, M. A. Charpentier, H. Schütz, D. Buxtehude, J. J. Fux, J. A. Hasse, J. S. Bach, G. Ph. Telemann, F. J. Haydn, G. F. Händel, L. v. Beethoven, F. Mendelssohn, R. Schumann, F. Liszt, C. Franck, H. Berlioz, A. Dvoržak idr.) so še do dandanes ostali najbolj popularni oratoriji skladateljev G. F. Malipiera, L. Dallapiccole, A. Honeggerja, I. Stravinskega, D. Šostakovica idr. je opremljena s knjižico, ki jo na naslovnici poleg naslova in popisa objavljenih pesmi krasi še podoba zašcitnikov (far-macije, medicine) sv. Kuzme in sv. Damjana. V knjižici pa je objavljen razlog za to izdajo (omenjene obletnice), slike izvajalcev, besedila (vseh) pesmi in notni zapis farmacevtske himne Vivat pharmacia/Naj živi farmacija. Franc Križnar Nova zgošËenka iz Zagreba Josip degl' Ivellio: Glasbene slike/Music Pictures, zgošËenkaHrvatsko pjevaËko društvo Slavulj, Petrinja, 2017 Dirigent, zborovodja in skladatelj J. degl' Ivellio je rojeni Du- novo (2003). Za svoje delo je bil veckrat nagrajen in odliko­brovnican (1969) in prihaja iz glasbene družine. Od l. 1992 van, mdr. z najvišjim državnim odlikovanjem, Redom Danice (do 2003) je bil dirigent Mešanega oratorijskega zbora župnij- z likom Marka Marulica (po ukazu predsednika R. Hrvaške; ske cerkve sv. Petra v Zagrebu Hosana in ustanovitelj in diri- Zagreb, 2015), prejel je eno najvišjih (evropskih) nagrad, Red gent (1994–2003) Dekliškega zbora Scholae cantorum pri isti sv. Jurija carske in kraljeve hiše Habsburg Lothring (Milano, cerkvi. Od 1995 je dirigent Mešanega zbora Slavulj/Slavcek v 2015) idr. Posebej je poudarjeno degl'Ivellijevo delo na po-Petrinji. V sklopu istega društva je tudi eden od ustanovite­ drocju raziskovanja in snemanja hrvaške duhovne glasbe 20. ljev in umetniški ter glasbeni ravnatelj Ženskega vokalnega stol., saj je posnel za vec kot 1800 min. (ok. 30 ur) tovrstne ansambla Petrus, od leta 2000 pa še umetniški ravnatelj Mo- hrvaške glasbe. škega vokalnega ansambla Petrinjski slavulji v sklopu istega društva. Od 2008 je ustanovitelj in vodja Mestnega otroškega Plošca, ki je pred nami, prinaša 21 (avtorskih) del in obsega zbora Hrvaškega pevskega društva Slavulj/Slavcek v Petrinji. skoraj 78 min. glasbe (77.50). Njegovo duhovno in posve-Spisek njegovih dosedanjih in aktualnih zborov, ki jih je tno glasbo prepevajo pod njegovim vodstvom: Mešani zbor ustanovil in vodil ali pa jih še, še zdalec ni zakljucen. V le­ cerkve sv. Pavla (v Zagrebu), Moški vokalni ansambel Petrinj­tih 1996–2016 je bil aktiven v Samoborju (HPD Jeka: Mešani ski slavulj Hrvaškega pevskega društva Slavulj (iz Petrinje), zbor in Mestni otroški zbor). V letih 2001–2003 je bil J. degl' Vokalni ansambel Klapa Kolapjani (iz Siska), Ženski vokal-Ivellio dirigent Franciškanskega zbora juniorjev Cor Unum v ni ansambel Petrus HPD Slavulj (vodja Jasmina Augustic; iz Franciškanski cerkvi na zagrebškem Kaptolu. V letih 1997– Petrinje) in Tamburaški orkester HRTV (dirigent Siniša Leo­2001 je bil zborovodja in (obcasni) organist v zagrebški cer­ pold), vsi pod umetniškim vodstvom Josipa degl' Ivellia (ra­kvi sv. Jurija v Odri, v letih 2001–2004 pa še zborovodja in zen dveh izjem). Pridružujejo pa se jim še: organist Krešimir organist župnije Marije Kraljice miru v zagrebških Granešin- Haas, pianist Robert Jakica in sopranistka Kristina Domovic. skih Novakih. Od leta 2003 je regens chori v zagrebški cerkvi Vecinoma je to splet odlicnih kompozicij in prav tako odlic­sv. Pavla; med letoma 2004 in 2005 (MePZ Joža Vlahovic) je nih (pevskih) izvedb; tako rekoc cvetober (izvirne avtorske) bil ob maestru E. Cossettu dirigent Mešanega pevskega zbora cerkvene oz. duhovne in posvetne (vecinoma) vokalne in Emil Cossetto, od 2005 pa je samostojni vodja tega zbora; s vokalno-inštrumentalne glasbe. Je še en dokaz odlicne no-tem neposredno nadaljuje kontinuiteto tega najvecjega hr- vodobne izvedbe, skoraj dandanašnjega casa in tujega (bli­vaškega dirigenta in skladatelja zborovske glasbe. 2007–2010 žnjega, sosedskega) geografskega prostora. Ta je v vseh pri­je bil Josip degl' Ivellio umetniški vodja inštrumentalnega kazanih in poslušanih delih veliko vec kot vzoren. Težko bi sestava Lipe v Sisku. Od leta 2011 je dirigent Akademskega naše, slovenske tovrstne dosežke, ki pa še zdalec niso slabi, zbora Ab Ovo Veterinarske fakultete Univerze v Zagrebu, leta primerjali s temi, hrvaškimi. Glasba avtorja J. degl' Ivellia v 2016 je ustanovil Akademski moški zbor Fakultete za elektro- vecinoma njegovi (zborovski) izvedbi je naravnost fantastic­ tehniko in racunalništvo Univerze v Zagrebu, katerega dirigent na, vec kot bravurozna. in umetniški vodja je. In navsezadnje še od leta 2016 dirigent in ustanovitelj Akademskega pevskega zbora Univerze v Za­ Plošco je izdalo Hrvatsko pjevacko društvo Slavulj iz Petri-grebu; enormna in zavidanja vredna zborovska, zborovodska nje. Mastering je zanjo prispeval Alan Šnajder (Studio 45 v in umetniška potenca je dandanes prav gotovo ena vodilnih Zagrebu), avtor (-ica) graficnega oblikovanja je Suzy. Prilo­tovrstnih osebnosti ne le v Zagrebu temvec na Hrvaškem na­ žena (bogata) knjižica je še dodatno kronološko opremljena sploh. Poleg tega je še clan vseh vodilnih hrvaških strokov- s slikovnim gradivom (10); izbor je naredil sam skladatelj. nih glasbenih društev, clan Družbe Bratje hrvaškega zmaja, Ker je to bolj neinstitucionalna diskografska izdaja, so bili kot dirigent in zborovodja – gost pa je dirigiral še doma in zanjo potrebni tudi sponzorji: Sisacko moslovacka županija v tujini. Sodeloval je s številnimi (uglednimi) solisti. Ureja iz Siska, Damir Vandelic iz Zagreba, Mares-plus, d.o.o., in radijsko oddajo na Hrvaškem katoliškem radiu, piše in izdaja Mirjana Glavak. Tako je to izjemen (so)avtorski projekt, vanj knjige; mdr. In Honorem Sancti Blasii Zagreb, 2013. Njegove pa so ocitno vloženi ne le hrvaški ali slovenski, temvec kar skladbe so objavljene tudi v drugi (popravljeni in dopolnje­ evropski standardi. ni) izdaji hrvaške liturgicne pesmarice Pojte Gospodu pesem Veronika Šarec Glasbena šola Domžale Zbornik razprav Muka kao nepresušno nadahnuc´e kulture Zvjezdana Jembrih, Mirjana Repanic - Braun, Stanko Špolja­ avtorice Miroslave Hadžihusejnovic Valašek, in krajši sesta­ric in Lilijana Domic. Ljudske obicaje in ljudsko pasijonsko vek o cerkvenem ljudskem petju in notnih zapisih (gradivo ustvarjalnost so obravnavali Vera Grgac, Stjepan Hranjec, iz Zagorja) v Kuhacevi VII. knjigi Južnoslovanske narodne Mirjana Žugec Pavicic, Slavko Vitomir Zamuda, Mijo Ko­ popevke avtorice Gorane Doliner. Rozina Palic Jelavic se je rade, Zlatko Pavetic, Hrvojka Mihanovic - Salopek, Vera Ja- v prispevku posvetila glasbeni ustvarjalnosti s temo Stabat cmenica - Jazbec in Lidija Bajuk s prispevkom Medžimurski Mater/Mati žalostna skozi stoletja s posebnim poudarkom plesi, kotoripsko kolo in praznicna kola. na ustvarjalnosti hrvaških skladateljev. Prispevku je dodala obširno preglednico skladateljev in njihovih glasbenih del z Najobširnejše poglavje, obsega kar 218 strani, so avtorji pri­ obravnavano temo. Zadnji prispevek v glasbenem delu zbor­spevkov namenili glasbi. Hrvojka Mihanovic - Salopek se nika je delo Franca Križnarja. V razpravi je osvetlil glasbeno je posvetila postno-spokorni tematiki rokopisne kajkavske delovanje škofa dr. Andreja Karlina, pevca, orglavca, zboro­pesmarice Philomela Sacra iz leta 1796 v kontekstu cerkve­ vodja in urednika Cerkvenega glasbenika. ne himnodije, Miho Demovic pa pasijonskim in spravnim popevkam v zborniku Crkvena lira ilirskega skladatelja For- Zbornik z izjemno široko zasnovo vecplastno obravnava pa-tunata Pintarica. Sledi glagoljaških duhovnikov in arhaicne sijonsko dedišcino, s strokovnimi razpravami pa pomembno postne pesmi je ob 800-letnici župnije Resnik raziskal Stje­ osvetljuje obravnavano tematiko in nazorno kaže, kako je pan Pepeljnjak, sledi obširen prispevek, ki obravnava pesmi skozi cas Kristusovo trpljenje nagovarjalo umetnike razlic­v molitvenikih zagrebškega škofa Maksimilijana Vrhovca nih disciplin. Dimitrij Beuermann Zavod RS za šolstvo Eva Ostanek in glasbeno-gledališka predstava Nova pomlad Avtorica Eva Ostanek nam je predstavila svojo glasbeno, li­terarno in režijsko ustvarjalnost v glasbeno-gledališki pred­stavi Nova pomlad. Zgodba je razmislek o vecnih temah cloveštva: kako davne tradicije in lastnina starih, velikih družin prehajajo iz stoletja v stoletje in iz roda v rod. Ob smrti enega zadnjih predstav­nikov rodu Sokolov se vname boj za staro Sokoljo grašcino in vanj se vmešajo zadnji živeci Sokoli, njihovi varovanci in na novo prispeli samooklicani voditelji. V okviru celovecerne predstave Nova pomlad je Eva Ostanek prevzela vlogo multiinštrumentalista (in navsezadnje tudi v resnici igra na violino, flavto, klavir in klaviature …). Poleg komponiranja glasbe za predstavo je uredila tudi priredbo za violino in violoncelo, sama igrala klavir in vodila glasbeni ter plesni potek predstave. Spomnimo se, da je bil veliki sklada­telj Mozart eden zadnjih glasbenikov, ki je dirigiral glasbe­ne predstave kar izza klavirja; samostojna vloga dirigenta se je izoblikovala šele kasneje. In danes tudi Eva Ostanek vodi predstavo izza klavirja, toda s hrbtom obrnjena proti pevcem in plesalcem. A zato je lahko njena pozornost namenjena samo glasbi: celota glasbene komunikacije in vodenje pred-stave potekata gladko le z izmenjavo zvocnih informacij, kar omogoca izjemno glasbeno svobodo interpretom predstave in jih postavlja v ospredje izvedbe – glasba treh inštrumenta­listov pa jim pri tem dobro sledi, cisto »brez ostanka«. Glasba predstave Nova pomlad se izraža v mnogih solisticnih pevskih tockah, duetih, zborih in glasbenih recitativih. Li-breto spretno omogoca povezavo glasbe in besed ter ustvarja enovit umetniški izraz. Glasba za plesne tocke izziva in pod-pira gibanje plesalcev in v njej se ritmicna sestavina zvoka oplemeniti tudi z odrskimi zvoki njihovega gibanja. Scenska glasba povezuje dramaturške odseke v celoto ter pri tem vzbuja – ali v skladu z zgodbo pac pomirja – custva gledalcev. Skorajda odvec je pripomniti, da je Eva Ostanek prav zato lahko podpisana tudi pod gledališko vlogo reži­serke predstave. A seznam vlog in nalog v predstavi je dolg: treba je skrbeti še za tisoc stvari, ki ostajajo skrite pred ocmi gledalcev: tako lahko na posnetku iz Kranja opazimo, da je avtorica na koncu predstave, po zadnjem aplavzu in odhodu z odra, kar mimogrede pospravila še gledališki rekvizit, ki je pomotoma ostal tam nekje v globini odra. Gledališko-glasbeni projekti spadajo v sam vrh organizacij­ske težavnosti in kompleksnosti v glasbeno-scenski umetno­sti. Za uspešno umetniško in organizacijsko delo velja Evi Ostanek cestitati in se veseliti njenih nadaljnjih ustvarjalnih uspehov. In ob tem na koncu, a ne nazadnje, zapisati tudi, da njene melodije iz predstave kar klicejo po nadaljnjih pou­stvaritvah: za pevske soliste ali zborovske pevce. Prav tako z veseljem je zato mogoce predlagati uredništvu revije Glasba v šoli in vrtcu, da skladbe Eve Ostanek iz predstave Nova po­mlad objavi tudi v notni prilogi revije. Glasbenim poustvar­jalcem v veselje in glasbenim ustvarjalcem v spodbudo. Predvsem tem zadnjim velja posvetiti še nekaj verzov iz predstave, ki dobro orisujejo vprašanja, ki si jih morajo ve­dno zastavljati ustvarjalci: »Kaj bo zdaj z mano, ali naj cakam in kaj naj storim?« Odgovor Eve Ostanek jih lahko le spod­budi: »Vem, kaj lahko dosežem … in nic ne more iti narobe!« Predstavo si lahko ogledate na povezavi: https://drive.google.com/file/d/1FkhvSOvgDNlbS8ClPTHn NPKnw7Z3Hvip/view?ts=5ceda4be. so bili že osemnajsti po vrsti. Dvodnevno bogato dogajanje je ponudilo preplet nastopov ucencev osnovnih glasbenih šol, dijakov srednje in študentov akademske stopnje: predavanj, intervjujev, solisticnih koncertov že uveljavljenih pianistov in v soboto zvecer celo filmsko predstavo z živo glasbeno spremljavo. Med projekti šol se je prva predstavila Glasbena šola Dom-žale. Nova, še nenatisnjena zbirka našega ucitelja, pianista in skladatelja Blaža Puciharja Klavirski Carodej je na odru zaživela kot glasbena pravljica. Nastopili so ucenci od 1. do 8. razreda klavirja, pri skladbi z naslovom Baletni nastop pa sta se jim pridružili še ucenki baleta GŠ Kamnik. Nastopili so še »Klavirski Carodej« Jože Drabik,« »uciteljica« Maja Go-renc in trenirana psicka z »umetniškim« imenom« Maestro. Predstava je navdušila z muzikalnimi in svežimi skladbami razlicnih karakterjev in težavnostne stopnje, simpaticno zgodbo, številnimi duhovitimi odrskimi detajli in doživeto podano pravljico v celoti. 12 skladb (Doremistika, 1-2-3 tunel, Sladki akordi, Crna co­kolada, Baletni nastop, Pop-corn, Cista 5, Blues nocnih muz, Jazz tobogan, Hitri prsti, Klavirsko srce, Za Dušo/štirirocno) je nastalo na pobudo Romane Bizjak Saje z namenom, da se z njimi Glasbena šola Domžale predstavi kot šola gostite­ljica. Za izid zbirke (predvidoma spomladi 2019) je bilo po nastopu veliko zanimanja in nedvomno bodo skladbe veselo zvenele po slovenskih glasbenih šolah. Šest dijakov Glasbene šole Celje in I. gimnazije v Celju je doživeto izvedlo glasbenoscensko delo Ožbi in kumulunim-bus tamkajšnjega profesorja klavirja in skladatelja Davori­na Dolinška. »Preplet klavirske glasbe in dramske recitacije mlade pianiste nagovarja k iskanju podobnosti, razlicnosti in kompatibilnosti glasbe in jezika, pravljicni svet v njih prebuja otroško domišljijo, zahteva po timskem delu pa v njih goji povezovalnost, ki je zaradi individualne narave pianisticnega dela velikokrat zapostavljena. Vse to razbija vsakodnevno rutino in krepi ustvarjalnost in motivacijo.«1 Ucenci Glasbene šole Rista Savina Žalec so na dveh klavir­jih ob sodelovanju solistov, komornega sestava, duhovitega pripovedovalca in ucenk baleta izvedli priljubljeni 14-stavc­ni Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa. Tudi ta projekt je nastal iz želje po komornem muziciranju in povezovanju otrok. »Mnogo ucencev se je pri tem projektu prvic srecalo z vlogo solista z orkestrom, kar je za njih izjemna izkušnja in dobra popotnica za prihodnje delo. Naucili so se medseboj­nega sodelovanja in sodelovanja z dirigentom, natancnejšega poslušanja ter analiziranja in muziciranja.«2 1 Citat iz brošure Klavirski dnevi 2018. 2 Prav tam. Svojevrsten je bil nastop ucencev prof. Jasmine Pogacnik iz GŠ Kranj z naslovom Vsak po svoje. Navdušili so z idejami, ki so jih ob pomoci uciteljice oblikovali v smiselne glasbene zgodbe in jih opremili s posrecenimi projekcijami. »Ustvar­janje lastnih improviziranih skladb ima dva temeljna cilja: razvijati domišljijo in posluh ter opogumljati ucence, da niso vredne le zapisane skladbe izšolanih skladateljev, ampak tudi nekaj, kar je zraslo kot plod njihove domiselnosti. Igranje klavirja naj bo tudi IGRA, torej igrivo, iznajdljivo igrackanje s toni in izmišljanje lastnih zvocnih kombinacij.«3 Kot zadnji so se v projektih šol predstavili študentje Akade­mije za glasbo v Ljubljani, Urban Slapnicar, Darko Arsov, Ana Maria Beguš, Alvin Cucic, Saša Malek in Sara Köveš. V pocastitev 125-letnice smrti Petra Iljica Cajkovskega so izve­dli cikel Letni casi, op. 37. Vsak od šestih pianistov je podal interpretacijo dveh od dvanajstih subtilnih skladb z lastnim obcutenjem in pianisticno zrelostjo. Lepo doživetje! Prisluhnili smo predavanjem naših kolegov Ilonke Pucihar Improvizacija: zakaj in kako ter Primoža Mavrica z naslo­vom Eksperimentiram in programiram – vadim ustvarjalno, zavestno in ciljno. Kako ucence spodbujati k ustvarjalnosti in radovednosti, hkrati pa dosegati cim vecji in hitrejši ucinek pri »piljenju« že naucenih skladb, so teme, ki vedno išcejo nove in sveže rešitve. Osrednje predavanje z naslovom Kako postati virtuoz pouce­vanja inštrumenta je pripravil Paul Harris, ugleden britanski glasbeni pedagog, klarinetist, skladatelj in pisatelj. Zanimivo in slikovito predstavlja temeljne dejavnike ucnega procesa in lika ucitelja inštrumenta, ki vabi k osmišljanju svojega dela v drugacni perspektivi in usmerja v razmislek. Marjana Vajngerl je v predavanju Janko Ravnik in njegove tri ljubezni ustvarjanja – glasba, film in fotografija predsta­vila skladatelja, pianista, klavirskega pedagoga, fotografa in režiserja prvega slovenskega celovecernega filma. Zanimivo pripoved so dopolnile Ravnikove skladbe v izvedbi profeso­ric klavirja Konservatorija za glasbo in balet Maribor Metke Žižek, Janje Panzi, Urške Rošker, Mirjam Strlic in Lane Ster­gulec. Najlepše nadaljevanje predavanja je bila predstavitev nemega filma Janka Ravnika V kraljestvu Zlatoroga iz leta 1931. Glasbo zanj je l. 2005 ob 100-letnici slovenskega filma napisal pianist in skladatelj Andrej Goricar, ki so se mu pri izvedbi pridružili Matej Haas na violini, Jakob Bobek na kla­rinetu in Milan Hudnik na violoncelu. Na Klavirskih dnevih se zadnja leta predstavijo tudi ucitelji, ki so v okolju šole organizatorice pomembno pripomogli k 3 Prav tam. njenemu razvoju in prepoznavnosti. Mila Živulovic je v po- Posebno doživetje Klavirskih dnevov vsekakor pomeni­ govoru, ki ga je vodila Veronika Šarec, obudila spomin na jo koncertni nastopi mladih in že uveljavljenih pianistov. svoje glasbene zacetke v takrat novo ustanovljeni glasbeni Duo Scaramouche – Neža Koželj in Nadja Rus sta dobitnici šoli v Domžalah in kasnejše profesorje, ki so ji dali pomemb­ številnih nagrad, trenutno študentki klavirskega dua na Uni- no popotnico za poucevanje. S predanim in srcnim nacinom verzi za glasbo v Gradcu. Na dveh klavirjih sta poustvarili je znala navduševati mnoge generacije ucencev klavirja pa Suito št. 1, op. 5 Sergeja Rahmaninova. Ob 75. obletnici smr­ tudi ucencev drugih inštrumentov, ki jih je z izjemnim ob- ti Rahmaninova je tudi Jure Gorucan za svoj nastop izbral cutkom spremljala ob klavirju. skladateljevo Sonato št. 2 v b-molu, op. 36. Namen okrogle mize z naslovom EPTA – vceraj, danes, jutri Na sobotnem sklepnem koncertu dvodnevnega vsebinsko je bil obuditi spomine na zacetke delovanja društva, ugotoviti, bogatega dogajanja se je v duhu rdece niti Klavirskih dnevov kakšno je naše mesto v mednarodnem okolju, in na kratko za- – ustvarjalnosti – z Vecerom klavirske improvizacije predsta- crtati nadaljnje delovanje. Gostje so bili Majda Jecelj in Hinko vil Jan Sever. Mladi vsestranski pianist se poleg poucevanja Haas, ustanovna in vseskozi dejavna clana, ter Ana Tijssen posveca razlicnim glasbenim žanrom od klasike do jazza, in Primož Mavric, prejšnja predsednica in sedanji predse­ tanga in solo improvizacije. Z nastopom v dveh delih nas dnik, ki sta izjemen prispevek dala z izdajanjem naše revije je popeljal v svoje bogate zvocne svetove ali z njegovimi be- in uveljavljanjem v mednarodnem okolju. Pogovor sva vodili sedami »kot ce bi se od doma odpravili neznano kam, brez Damjana Zupan, ki se je z ustanoviteljico in delovanjem EPTE plana, brez kompasa …, kamor vas pac vodi pot (življenje) srecala že med študijem v Londonu, in Romana Bizjak Saje, …, svobodno«. tudi ena izmed prvih clanic slovenskega društva. Letno sreËanje Društva klavirskih pedagogov Slovenije – EPTA Ana Trojnar1 Glasbena šola Kamnik Baletna pravljica za otroke Glej Larsa z Marsa! Medplanetarna futuristicna plesno-baletna pravljica Glej Larsa z Marsa! je bila uprizorjena kot letna produkcija 86 ucencev plesa in baleta Glasbene šole Kamnik v petek, 13. aprila 2018, v lokalnem Domu kulture Kamnik, tudi v pocastitev 100-letnice baleta na Slovenskem. Avtor domiselne ter poucne pravljice in glasbe je Blaž Pucihar, vizualno obliko pa je pravljica dobila po navdihu Ane Trojnar, baletne pedagoginje in koreografinje v Glasbeni šoli Kamnik, ki si je zamislila koreografije, izbrala diaprojekcije in scenske efekte. Kostumski del, zamisel in tudi izdelavo bogatih kostumov je prevzela Irena Baš. Sodelovanje teh treh ustvarjalcev je obrodilo unikatno pravljico slovenskih avtorjev, ki si jo je do konca leta 2018 v 22 uprizoritvah ogle-dalo že okoli 4000 gledalcev, vecinoma vrtcevskih in osnovno­šolskih otrok iz Kamnika in Škofje Loke. Ucenci plesa in baleta Glasbene šole Kamnik so od 26. do 30. novembra gostovali na Loškem odru v Škofji Loki ter od 3. do 7. decembra v Domu kulture Kamnik. Na ogled so prišli otroci iz lokalnih vrtcev, pri cemer je prevzela tudi 3-letnike, ki so jo pozorno spremljali ter še obžalovali konec. Osnovnošolcev do 5. razreda se je v živo Ana Trojnar je plesno izobrazbo pridobila na Rambert School of Ballet and Contemporay Dance, pedagoško pa na Royal Academy of Dance v Londonu. Poleg samostojne plesne poti je do l. 2008 sodelovala z obema slovenskima baletnima ansambloma. Od 2016 je vodja študijske skupine za balet ter orga­nizira izobraževanja za ucitelje baleta. dotaknil prizor, ko po Larsa pride na Zemljo njegova družina. Zanimanje je bilo ogromno in vseh 14 dopoldanskih predsta­vic je bilo razprodanih že mesec in pol vnaprej. Predstava je do-živela ogromno pozitivnih odzivov ne le pri osnovnošolcih, ki so nato spisali svoje odzive in zajeli veliko elementov (od scene, kostumov plesa, do glasbe) in predstavo tudi pohvalili, tudi od plesnih kritikov in drugih umetnikov. Glavni junak pravljice je Marsovcek Lars, ki na šolskem igriš-cu na Marsu najde pišcal. V želji, da bi se naucil igrati nanjo, se po nasvetu stricka Frenka, znanega marsovskega izumite­lja, ki mu posodi svojo najsodobnejšo raketico, odpravi na Zemljo iskat šolo za umetnost, v kateri bi se rad naucil tudi plesati. Pristane na travniku upokojenega ravnatelja glasbe­ne šole, ki mu skupaj z vnukinjo Luno ter uciteljico flavte Bello Bellissimo, lahko pokaže le razpadajoci grad umetnos-ti. Tega je vcasih imel cast uspešno voditi, nakar ga je Kralj, ko je zavohal dobickonosne posle, ukazal zapreti, saj se mu je ukvarjanje z umetnostjo zazdelo popolnoma nesmiselno. Larsu v sanjah, ki jih prvic doživi na Zemlji, Carobna vila prikaže rešitev – obnovljen grad; ne pa tudi, kako to doseci. Pot ga popelje do srecanja z okornim, pohlepnim in zanice­valnim Kraljem ... Ali bo Larsu uspelo Kralja prepricati v ob­ “Plesna predstava Glej Larsa z Marsa! ni le vizualni in slušni užitek, ampak vsebuje tudi eticno srcno sporocilo, ki otroke bo­gati in vzgaja. Predstavo toplo priporocam.” (Dr. Marta Frelih, režiserka, scenaristka in kostumografinja.) IZ ZALOŽBE ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO STROKOVNA REVIJA VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Z VAMI ŽE 50 LET • V reviji priznani slovenski strokovnjaki s podrocja šolstva objavljajo aktualne strokovne in znanstvene prispevke. • Dajemo »glas uciteljem«, ki jih vabimo k pisanju prispevkov, v katerih s konkretnimi opisi osvetljujejo primere dobrih praks. • Pozornost namenjamo sodobnim pedagoškim trendom – pristopom, ki spodbujajo aktivno vlogo ucencev. • Posvecamo se spodbudnemu in varnemu ucnemu okolju oz. vzgojnim in psihosocialnim temam. • Skrbimo za profesionalni razvoj uciteljev in za uveljavljanje uciteljskega poklica. • Osredotocamo se tudi na pedagoško vodenje in poslanstvo ravnateljev, saj predstavljajo enega kljucnih vzvodov za spremembe v šolstvu. Ponosni smo, da smo že 50 let prisotni v slovenskem šolskem prostoru. Revija, ki je sooblikovala že naše ucitelje, ucitelje naših otrok in zdaj ucitelje milenijske generacije. Narocanje: P Zavod RS za šolstvo, Poljanska c. 28, 1000 Ljubljana T 01 300 51 00 F 01 300 51 99 E zalozba@zrss.si S www.zrss.si facebook ZRSŠ twitter ZRSŠ