Za poduk in kratek čas. Spoinini na mojo pokojno niamico. Oeški spisal Vaclav Kosmak; poslov. Ciriljev. Bil je sveti večer. Mati so nam dali za obed le košček kruha. »Danes se morate postiti, da boste videli zlato ovčikoU — Nastala je tcma. Najstarejša sestra je pokrila mizo, in mi smo že naprej držali vsak svojo žlico v roki. Na mizi je gorela luč. Naš tovariš je obračal malo zrcalo proti luči, da je jasen odblesk preletel sobo. >Kaj je to?« »To je bila zlata ovčika. Zakaj ste jedli opoldne? Bili bi jo videli.» — Mi smo ga nezaupno gledali, sestrici so stopale solze v oči. Duri so se odprle — mali so nesli večerjo. Zlata ovčika je bila pozabljena. Ko smo se najedli, zatrobil je na vasi pastir. Mi dečki smo skočili kvišku in hitro oblekli suknje. Imel je že vsak pripravljen zvonček in bič. Pastir je trobil in mi dečki, kar nas je bilo v vasi, za njim pokajač, zvoneč in mukajoč. Pastirjev pes je lajal, kolikor je grlo držalo, in vsi psi za njim. Gnali smo »čredo v Betlehem*. Ko smo prišli domov, sedeli so pri nas stari gospod župnik (čeravno takrat nisem vedel, da so bili stari; mislil sem, da so bili vedno taki), kateri so nas pogosto obiskovali. Mi smo jim poljubili roko. >Kaj pa ste delali?« — >No, gonili smo čredo v Betlehem.« — »Investe, zakaj?» Mi smo molčali. In gospod župnik so nam pripovedovali, kako je sv. Jožef z Marijo Devico šel v zimi iz Nazarela v Betlehem — cele tri dni! — kuko je bila Marija Devica utrujena; kako se je razveselila nad počitkom; kako sta hodila po celem Betlehemu od hiše do hiše in so povsod pred njima zapirali; kako se je Marija Devica jokala in kako sta naposled morala prenočiti v starem hlevu za Betlehemom. Tam se je narodil Jezušek. Pripovedovali so nam, da tega Bog ni nikoniur razodel, nego ubogim pastirjem v Betlehemu itd. Bili smo bolestno in sladko ganjeni. »Zato ste gonili čredo v Betlehem«, so nadaljevali »da bi se vsi spomnili pastirjev betlehcmskih, Jezuška, Marije Device s sv. Jožefom, kako so bili brez prenočišča in da bi si v.,ak zapomnil, da se mora usmiliti ubogega potnika, ako si išče prenočišča, posebno v zimi in mrazu. Potern smo govorili dalje o raznočem. Naglo je nekdo potrkal. Mati so šli ven. Bil je slišati teraen glas. »Samo lo pojdite noter in se ogrejte!« Privedli so v sobo tujega človeka. Revež je zablodil v gozdu in ko je srečno našel vas, iskal je prenočišča tam, kamor so ga oči peljale. Prišel je k nam. Ko se je tujec zagrel, poreko mu, naj se vsede nastol. Gosp. župnik in oče sta ga izpraševala o tem in onem. Mati so šli v kuhinjo. Mi smo bežali za njimi: »Mama, kdo je to?« — »To nam je poslal Jezušek gosta, da bi ga počastili.« Šli so in mu dali čist krožnik in najlepše kosce ostankov. Gospod župnik so poslali po kupico vina; nalili so mu tudi. Tujec je v radostnem začudenju gledal okoli sebe. Sestrica mu je na na tihem položila svojo božično »štruco« poleg krožnika. Jaz bi mu tudi svojo iz srca rad dal — ali pojedel sem jo, ko smo gonili čredo. Ko je tujec pojedel, postlali so nam mati postelj ter pokleknili z nami. Po navadnih molitvah so zapeli: >Narodil se je Kristus, radujmo se!« Mi smo peli za njimi in oče, tovariš in tujec so pokleknili in tudi peli. Gospod župnik so sneli z glave črno čepico, sklonili belo glavo in si zakrili z rokami oči. Po spevu so nain pobožali lica in šli domov. Mi smo šli spat. Jaz sem slišal cclo noč trobenje pastirjevo. Siuešnicn. Italijan pride h krojaču, da si naroči prsnik z redko našitimi gumbami. To pa krojaču tako-le dopove: »Pa ne, da bi bilo knof, knof, knof; ampak knoi, malo počak, knof!«