125
Kratkočasno berilo.
Kaj je Vilcekov Drašek vidil po svetu.
Ljubi moj Drašek — reče enega dne Vilcekov Tine svojemu bratu, kterega je cela vas imela za malo butastega človeka — poberi svoje kopita pa pojdi iskat sreče po svetu; širok je svet, so večkrat rajni stari oče nama djali, in nihče ne ve, za kterim germom zajec spi; hodi iskat sreče po svetu; kdo  ve, kaj še utegne iz tebe biti.
Drašek, ki je že več časa težko prenašal neprijazno obnašanje sebičnega brata, ki je vse počel, da bi svojega brata odtiral od doma, se obleče v svetešne hlače, poiše svojo robo, obleče zglodano suknjo; dene na glavo gosposko štulo, ktero mu je brat že pred več leti prinesel iz sejma bližnjega mesta, vzame leskovico pod pazdiho, se poslovi od Tineta, pa gre iskat sreče po svetu. Še nikdar ni prišel pred dalje ko z gnojarji na polje, in v domačo farno cerkev. Kako se po mestih, tergih in drugih vaseh godi, je večkrat kaj slišal; mesta in terge pa je le poznal samo po imenu. Drašek tedaj gre, od doma pregnan, pa ne ve kam.
Vreč dni potuje in zdaj pride v neko veliko vas. Velike in male hiše stojijo ena kre druge; ena je s slamo krita, druga s ceglom; ena ima široke in visoke okna, droga majhne; eni hrami so zidani, drugi leseni. Ves ginjen od tolike različnosti korači od hrama do hrama. Pred vsakim oknom skoro obstoji. ^Po svetu se pač vidi veliko lepega — reče sam sebi — norec je, kdor doma sedi v zapečku, in si ne upa nikamor po svetu".
Trikrat je obhodil celo vas od enega konca do dru-zega; vse je na drobno spregledal. Najbolj ga je mikala velika mlaka na sredi vasi; mislil je, da že vidi morje brez dna. Ze se je začelo mračiti. Kam pa zdaj spat? — si misli Drašek. Ves zamišljen pride do hiše, kjer je bilo vse v eni luči, in ljudje so notri mumljali ko seršeni v bednju.
Tukaj bodem prenočišča prosil — si misli — stopi v hišo, odpre duri počasi in stopi s „Hvaljen bodi Jezus Kristus" noter.
Nikdor ne porajta na-nj v oštarii, celo natakarca se ne zmeni na Drašeka. On pa se vsede na klop pri peči, in gleda debelo okoli sebe. Pri neki mali mizi zagleda dvanajst mož rudečih, ko kuhani raki, ki so serkali vince ko žejna zemlja nebeško roso. Ze zelo omamljeni od vinskega slapa se hočejo spraviti proti domu, pa glej nesrečo! noge so se jim  pri   mali mizi splele in zmešale,   da nobeden ni
vedil, čigava je ta ali una. Vsi z rokami pod mizo svojih nog išejo, pa nobeden ne najde takih, da bi mogel stati na njih. Dolgo časa se prepirajo, in malo, da se za kečke niso prijeli. K sreči je bil župan pričujoč, ki je potolažil prepir med svojimi sosedi.
Mir vam bodi — jim reče župan; — jaz hočem vsakemu pravico dati — poslušajte me: S toto bergolačo — jim pokaže močno sovalnato palico — bom mahnil pod mizo; kogar bo zabolelo, naj zmakne nogo, in tako se ni treba bati, da bi kdo s ptujo nogo domii prikimal. — Zupan počne potem s palico pod mizo tleči, da so prazni kozarci plesali po mizi, in glej! hitro so stali okoli mize vsaki na svojih nogah, čeravno so se jim zlo všibavale. Drašek naš pa se smeja pri peči, in si misli: to je pač moder župan; zares mu ga para ni, ker tako hitro spozna vsakemu njegovo pravico. In zapiše si tega župana za ušesa, da bo vedil doma od njega povedati.
Drugi dan plača Drašek oštarjašu svoj dolg, in gre dalje po svetu za nosom.
Zdaj pride v neko malo mestice, kjer ga je bolje vse mikalo in veselilo; ni vedil, kaj bi od veselja počel. Cel božji dan je hodil in zijal po tergu; še za jesti se ni zmenil. Moj Bog — si misli — pač je živa resnica, da človek ne živi samo od kruha, ampak še dosti drugih reči je, k[ človeka živijo.
Ze se je začelo solnce za goro pomikati, Drašek sedi na klopi pred veliko oštarijo.
Hojoj, hojoj! kriči in dirja neki človek memo njega; lasi so mu stali pokonci;   naravnost hiti   pred mestno hišo.
Gospod župan! — zakričl na ulici, da so po celem tergu slišali — za Božjo voljo, hitro na noge!
Zupan prileti na ulico in skerbuo poprašuje, kaj se je zgodilo?
Le hitro, le hitro zberite mestno stražo; pred plotom zunaj mesta leži neka čudna stvar; še nikdar v mojem življenji nisem vidil kaj takega. V nevarnosti je naše celo mesto, ako te pošasti ne pokončamo. Dva rogova ima, spred in odzad, in najberž je breja, ker je viditi vse polno mladih pod kožo.
v
Zupan berž zapove svojemu hlapcu, naj gre od hiše do hiše po celem mestu, pa pokliče vse, kar le more iti na vojsko. Na sredini terga se zbere cela armada, s puškami, vilami, krampi, tudi žene niso izostale, z burkljami, vesel-cami in kar je le ktera v roke dobila, je prinesla na odločeno mesto.
Ko je že vse vredjeno bilo, zagromi župan z močnim glasom, da se je slišalo po celem kraji: „ajd bratje, le naprej !a
Ti nas boš vodil in pot kazal — reče župan k človeku, ki je prinesel glas od une čudne stvari. Zupan pelja svojo vojsko in županja svojo četo. Šest najpogumniših mož je bilo poslanih naprej iti gledat, ali še je strašna pošast na poprešjnem kraji.
Še je — oj je še! — so prišli berž praviti vsi prestrašeni.
Tudi Drašek se postavi med čeruo vojsko in gre serčno kre njih, da bi vidil konec.
Ko že Mizo pridejo, razdeli župan celo armado na štiri strani, in ji da povelje, sovražnika napasti od vseh štirih krajev sveta. Vse je bilo hitro razstavljeno po modrem sklepu županovem. S puškami so stali v pervem redu, z viljami in drugim orožjem v drugem.
Zdaj župan, ki je prevzel poveljstvo nad celo vojsko, spleza na neko visoko drevo, da je pred sovražnikom zavarovan in lahko pregleda celo bitvo. Udrite! — se zadere zdaj kar je mogel. Puf — je počilo od vseh štirih krajev, da so se poterle šipe na oknih po mesticu. Perva versta zdaj stopi nazaj, druga z viljami in drugim orožjem pa se zažene na strašno zmijo in jo razterga na jezero komadov. Zmagali so.   Župan veselja  nor z drevesa skoči,  malo da
126
si nog ne polomi; množica pa hura! kriči, da je bilo strah in groza. Glejte le — so pravili — koliko mladih bi bila imela, če bi je ne bili pokončali. Celo noč ni bilo pokoja, vse hiše so bile radosti razsvetljene.
Drašek pa se tej prigodbi smeja, da bi mu bil skoro vamp počil, ker je znal in poznal, kaj je bila una stvar. Srečal je namreč, ko je proti mesticu šel, nekega mesarja, ki je nesel polno čajno kolin; berž ko ne mu je smuknila pri prelazu ena iz nje, ktera je ostala pri plotu, in to so plahi mestnjani imeli za grozno pošast, zoper ktero se je vzdignila cela vojska. Kašo so imeli za jajca, iz kterih bi se tolika množica mladih zvalila.
Drašeku se je sanjalo celo noč od vojske minulega dneva; vedno mu je bernel po ušesih vesel krič serčnih zmagavcov. Drugo jutro vzdigne glavo, ko je že solnce skoz jaher posejalo na seno, zakaj to noč je mogel spati na stali, ker si nikamor ni upal prosit prenočiša. Umije se pri studenčni kopanji, se lepo Bogu zahvali za dobroto in varstvo pretečene noči, pa gre dalje po svetu.
(Konec sledi.)
134
Kratkočasno berilo.
Kaj je Vilčekov Drašek vidil po svetu.
(Konec.)
v
Cez malo dni kima proti velikemu mestu. Za njim pri-maha neki gospod, ki ga bara rekoč: Dečko! kamo je tvoja pot? — Hm! ljubi gospod! grem po svetu iskat sreče. Povejte mi, kaj je posebnega v totem mestu?
Pač dosti, ljubi moj! — reče gospod — to ti je čudno mesto. Tukaj boš vidil turn, ki ne stoji na zemlji; drug pa je tako velik, da nima v mestu prostora; postavili so ga zunaj mesta; tukaj je pošta, pa konj nima.
Tristo medvedov! — si misli Drašek — pač mi ni žal, da sem šel od doma —- koliko čudnega vidim in najdem po svetu !
Ko pride do mestnih vrat, zmakne svoj mastni klobuk z glave; mislil je, da ga v mestu ne sme na glavi imeti, zakaj oče so mu večkrat djali, kadar kje srečaš kakega gospoda, imaš čedno klobuk povzdigniti; tukaj pa, kjer so sami gospodje, ga celo ne smem, si misli, obderžati na glavi.
Komaj stori deset korakov, kar vidi dve košati gospe, ki ste ko lajta se kotale proti njemu. Viditi ju ves plah zajavče: Joj meni! to pa že ne bo dobro; to so znabiti take babe, ki druge jejo, kakor so mi rajni oče večkrat pripovedovali; drugač bi ne mogle tako debele biti.  Trepe-
taje se oberne z obrazom proti zidu,   da ju ne vidi;   strab bi ga bil skoro zgrudil na kamenji.
Ko se malo oddahne, gre po velikih ulicah v mesto. Zdaj pride do štacune, kjer je nad vratami visela krinolina. Hote le! — se ustavi in premišljuje, čemu vendar ta reč more biti. Misli in misli, kar jo izmisli rekoč: Jo že imam; skoro bi je ne bil zadel. Rajni oče so nam otrokom večkrat pravili od krivih ver, ki se najdejo po širokem svetu. Naj-berž je ta hiša tempelj takih krivovercov, ker zvon visi nad vratami. Še bolj pa ga je v teh mislih poterdila množica, ki jo je vidil ven in noter hoditi. Stopi tedaj malo bliže, vzdigne svojo leskovo palico, pa rahlo poterka na krinolino, da bi slišal, kaki glas ima toti zvon. Ali nič ne sliši. Se ve da — reče sam sebi — da nič ne slišim, ker sem druge vere; samo univerci slišijo njegov glas.
V mestu ostane Drašek več dni. Celo mesto obhodi in vse pregledava tako verno, da so ga že oči bolele. K sreči najde nekega znanca v mestu, ki mu pokaže Apoteko, kjer bo dobil kak lek za svoje bolne oči. Apotekar mu da v majhnem kozarčku neke kapljice vode, ktere je moral plačati prav osoljeno. Jezen se potegne proti vratam, da je toliko dnarja dal za tako malo reč. Apotekar mu za slovo po latinsko šterbenkne: servus!
„Servus — servus", — kaj je to? — premišljuje čmeren. Drago sem plačal toto uesnago, in še me morebiti za norca ima? Naravnost gre do šol, kjer je vidil enega dne pred dijake priti iz šole. Tam se postavi in poterpljivo čaka pri vratah, dokler ura bije enajst, in se mladenčev vsiplje na ulico, ko bčelic iz koša.
Vi gospod! — reče Drašek pohlevno enemu zmed dijakov — povejte mi, lepo prosim, kaj se pravi po slovensko ^servus?"
Dijak se nasmeja rekoč: Ti si norec!
Da bi ga štakori pojedli! — reče Drašek — saj sem vedil, da me ima za norca. Od jeze zaškriplje z zobmi in se oberne nazaj  k apotekarju.
Sem že nazaj tu — se zadere prek praga stopivši — kako ste mi maloprej rekli? Jaz sem „servus?u Jaz ne servus, vi servus, še enkrat servus, in še tretjikrat servus —  verze glažek z vodo na tla in odide.
Ti me boš že pomnil gerdi servus! — mumija grede sam seboj, kdaj si imel z mano kaj opraviti.
Naveličal se je Drašek vsega po svetu; močno ga je razkačilo to, da mu ljudje pravijo, da je „servusu — zato jo potegne sopet proti domu, kjer je bratu povedal vse čudovite reči, ki jih je vidil po svetu. „ln če že imam servus biti, sem raji servus doma, kakor pa pri tujih ljudeh. Da bi zato hodil po svetu in trosil dnar za norca v ptujem jeziku, ostanem raji doma, kjer me norec saj nič ne košta".
Fr. Šrol.