IMado Jutro Štev. 13 Nedelja, 24* marca 1935 Adam Milkovic: Potepuhi II. nadaljevanje »Velik sem, moram pa več prinesti,« je dejal stari Kosmatin, odložil panja in si brisal pot. Nato je poklical sinčka Ko-smatinčka, ki je tam zadaj pešal pod težkim tovorom. >Le hitro, le hitro, Jurček!« ga je priganjal. KosmatinČek je urneje pobral podplate, se spotaknil ob štor in telebnil s paniem na tla. V tem hipu 6e je panj preklal na dvoje in iz njega so se usule razjarjene čebele. Zagnale so se vanj, medvedek pa je brž zamižal in klical: »Au, au, au, čebele me bodo, čebele! AuuuuJ« Otepal se jih je s tačkama, na.to pa poln čebel jokaje prihlačal k mamici. Ampak stari Kosmatin ga je ta hip pograbil za zadnje nožice in ga treščil v mlakužo: Štrbunk ... je špricnilo daleč naokoli. Ubošček, bil je prvič v vodi, pa bi kmalu utonil. Ko pa se je skobacal na suho, ni bilo nobene čebele več na njem. Plah se je ozrl naokoli, potem pa se stisnil k dobri mamici. Moker je bil in zeblo ga je. Zdajci je priskakljala pred votlino Beba in pomenljivo iztegnila vrat: . »Zdaj bomo pa pričeli!« je rekla in snet odskakljala nazaj proti vhodu. Prve so stopile za njo lisice Zvitorepe. Vsaka je kaj dobrega spustila ob vhodu na tla, največ je bilo seveda kokoši in piščancev. Potem je pričotal med srnami, zajci, jazbeci, srnaki in vevericami Kosmatin s svojo družino. Vmes so valili Dolgouhi zeljnate glave in polhi pokladali na kupček črve. No, tudi divji prašiči niso prišli kar tako. Nabrali so polžev, tistih črnih polžev — ko pa so videli, da je darov že kar preveč, so jih ob vhodu raje sami po-hrustali. Spotoma so hlastnili še po črvih in želodu, potem pa glasno kruleč posedli na spodnjem koncu dvorane, prav blizu zeljnatih glav. »Tu je pa res leAli je že konec?« so vprašali šče-tinci zadaj in pričeli hitreje obirati glave. V dvorani je nastalo glasno prerekanje. Eni 60 trdili, da je koncerta konec, drugi zopet, da ne —. Bilo je hrušča in trušča že kar preveč in Bog ve, kaj bi se še zgodilo — da ni ta hip Dolgoroga s svojimi rogmi zrinila sramežljive muzikante na oder. V tem hipu je vse utihnilo — sto in sto uhljev se je namah postavilo pokonci. Medvedje so posedli na panje, Dolgokljuni na obešene vence in jazbeci z vevericami po skalah, ki so molele iz tal. Zajčki so se postavili na zadnje noge, se oklenili drug drugega in z dvignjenimi uhlji strmeli na oder. Pa so imeli zajci kar predolge uhlje in se je zaslišal glas od zadaj: »Uhlje dol! Nič ne vidimo!« Potem je spet vse utihnilo. Prav nobenega hrupa bi ne bilo, da niso šče-tinci zadaj tako glasno hrustali zelja. Lepo so se postavili muzikanti v neto in bi bifi kmr precej pričeli, da se ni Zefa iznova opogumila. »Jaz sem opica Zefa,« je povedala enkrat potem pa nredstavila po vrsti še svoje prijatelje. »To je vaš bratec, gospod Dolgouh, to je Mihec trobentač in ta,« je pokazala na papigo, ki je iz-tegovala svoj vrat, »to je klepetulja Beba. Zdaj bomo pa pričeli.. .< »Meeeee,« se je zdajci oglasila koza. »Oh,« se je udarila pozabljiva Zefa po glavi, »to je pa naša mlekarica. gospa Dolgoroga, roge ima in meketati zna.« Stari Kosmaitin je pričel z gospo ploskati in za njim še vsi ostali. Še šče-tinci, ki jih razven zelja ni zanimala nobena stvar, so zdajci glasno zakru-llli. Ko se je hrup polegel, se je Zefa ozrla 10 dvorani in. udarila ob strune: Brommmmm... Potem je prva pričela Dolgoroga: »M"ee, m-ee,« Beba prvi, Zef» drugi "las, Mihec pa v trompeto in stari Dolgouh na boben-. Hojladri-hojladro... o kako jim je šlo! To pa, to! so kimale medvedke, in srne ao pričele dvigati nožioe. Jazbeci eo nagibali glave zdaj na to, zdaj na ono stran, in zajčki udarjali takt 8 podpla/td. Dolgo, zelo dolgo so že igrali, Mihcu so že tekle debele solze iz oči, Dolgoroga je že kar hripavo meketala — ko je Beba pričela tisto lepo: »Mi se imamo radi, radii, radi, radi Mi se imamo radi, ponoči in podnev'...« Zdajci je v dvorani nastalo pravca/to veselje. Glasno so pričeli basirati medvedje, pa jazbeci in ščetinci so zadaj povzdignili mogočen glas. Tudi lisice, srne, zajci, veverice in drugi poslušalci niso več molčali. In se je po vsej dvorani razlegala ena sama pesem: Mi se imamo radi... pa so se ree imeli! Med prepevanjem so objemali lisice zajčke, srne jazbece in medvedke brhke srnake — vse križem kražem so se pomešali, kako lepo, kako prijetno jim je bilo' Tam zunaj pa je tisti čas bril hladen jesenski veter, na nebu so žarele bele zvezde, v gozdu je ležala črna noč in bori so žalostno ječali... Iz razsvetljene votline pa je bilo kakor od nekje daleč čuti veselo popevanje. basi ran je starega Kosmatima, rajanje in cepetanje lahkonogtih srn, brenkanje donečih strun in zaitegle glasove Mihčeve trompeta Imenitno res! Takega slavja, takega veselja še niso imeli. Nazadnje je zaplesala še Zefa, pa še kako! Zdaj se je zavrtela z Dolgouhcem, zdaj s počasnim jazbecem — še h Kosmatinu je prišla. »Hm!« je pogledal stari Koematin ženico, »bi?« Pa se ga je oklenila ženica raje sama, in sta se zavrtela, da še nikoli tega. Vsi so ju občudovali, tako spretno sta pobirala podplate. Zraven sta se 6 ponosom ozirala naokoli in resno sta se držala. Stari Kosmatin je časih s šapo udaril ob tla in zaukal je. »Juh-juh-juhuhu!« »Au,« je zdajci zavekal mali Dolgouh, »stric, na uhelj ste mi stopili!« »Nič hudega!« ga je potolažil mali Jurček, ki je vesel tekal okoli staršev, boš pa na drugega poslušal _ saj imaš dva!« in ga je potegnil za drugi uhelj. III. nadaljevanje Prav tedaj je zunaj, ne daleč od votline zagrmel strel divjega lovca skozi noč. V votlini je za hip zastalo življenje. Potem je zagrmelo iznova: Pok-brommmm... Prestrašeni so se ptički poskrili, zajčki dvignili uhlje in srne planile k izhodu. Polhi so se z vevericami poskrili v skalne razpoke, lisice stikale za stranskimi izhodi in medvedki y ma-malimi ščetinci potiho zajokali. Se Mihec se je prestrašil. Skušal je zlesti v trompeto, pa ni šlo — samo glavo je vtaknil vanjo, to pa je bilo premalo. Zefa je vsa trda obsedela na odru in stari Dolgouh je obupaval za svojim bobnom. Po takem veselju _ taka nesreča! Molče so vsi prisluškovali v noč. Kai bo? Tedaj je počilo tretjič in prav pred votlino ... Zdajci se je opogumil sam stari Kosmatin. Globoko je zabrundal in odčo-tal proti izhodu. »Kar bo, bo!« je dejal. »Atek, atek!« sta zajokala mladiča in ženica je vsa obupana tekala okolu možička. V naslednjem trenutku se je divji lovec priplazil v votlino. Presenečen je obstal kakor kip. Zdajci je stopil predenj Kosmatin in se povzpel na zadnji nogi. Gledala sta si iz oči v oči... Že je dvignil lovec puško, že je naperil morilno cev v Kosmatina, ko se vrže medved nanj... Po votlini je zagrmelo — strel je zgrešil in smrtonos- ne svinčenke so se razpršile po razsvetljeni jami. Glasno so zajokale ranjene srne in zajčki, tam spredaj pa se je zvijala uboga Zefa in telebnila na mrtvo Bebo. Tam je v smrtnem boju žalostna pogledovala k Mihcu — potem pa za vedno zaprla oči... Stari Kosmatin se je tisti čas boril z divjim lovcem. Držal je tega grdega človeka v svojih orjaških šapah in mu s svojimi silovitimi zobmi trgal meso raz kosti. Boj je bil kratek... Nekaj trenutkov še in divji lovec je obležal okrvavljen pred njim ... Ponosno se je ozrl Kosmatin po dvorani, globoko je hropel in jezen je bil. Vsa objokana sta pritekla k njemu mladička in medvedka ga je objemala kakor še nikoli. Previdno so se približali mrtvemu človeku jazbeci, divji prašiči, zajci, veverice in lisice in so ga ovohavali. Zraven so hvalili pogumnega strica Kosmatina. Iz odprte rane na prednji nogi mu je curljala kri pa se še zmenil ni! Kaj še! Ponosno se je postavil na zadnji nogi in stoječ na mrtvem lovcu dejal z mogočnim glasom: »Jaz, stari medved Kosmatin, vam pravim nocoj — ne zaupajte nikoli ljudem, zakaj oni nas sovražijo in nas ubijajo iz naslade in navade!« Vse je utihnilo, le srnaki so tam zadaj vzdihovali nad mrtvimi ženicami in Dolgoroga je vsa potrta vzdihovala ob svoji mrtvi prijateljici Zefi. Zaman je ubogi Mihec tekal okolu nje, Zefa se ni več ganila, tudi Beba ni več odprla oči. Stari Dolgouh je odnesel boben med svoje stare prijatelje, in Mihec je žalosten potožil Dolgorogi; »Na, zdaj bova pa sama ostala! Oh, oh, oh!« je tarnal in solze si je brisal. Tri dni in tri noči so jadikovali srnaki nad mrtvimi samicami, ob zori četrtega dne pa so pričele lisice kopati ne daleč od votline veliko, široko jamo. Vanjo bodo zakopali ustreljene prijatelje — dve srni, pa Bebo in Zefo. Iz odpadlih vej in ovijalk so napravili nosilnice, položili na prvo Bebo in Zefo, na ostali dve pa obe srni. Sonce še ni vzšlo iznad sv. Ahaca, ko so prinesli Dolgouhi prvo nosi hi i-co iz votline. Za njimi so se razvrstili potrti srnaki, koza Dolgoroga z Mihcem, pa medvedi, za temi pa je šla dolga vrsta Dolgouhov z bobni, jazbecev, divjih prašičev, veveric, srn in drugih zvestih prijateljev, ki so pomagali žalostnim srnakom jokati. Posebno glasno so se drli ščetinci, čeprav jim ni bilo bog ve kako hudo. Zajčki so venomer udarjali po bobnih in v tla eo gledali. Pred jamo so se postavili vsi v krog, še enkrat vsi hkrati zajokali, potem pa položili svoje drage prijatelje v črno zemljo... Na večer so jih zagrebli in se žalostni razšli... Zdaj se je bližala zima in dnevi so bežali vse hitreje. Z drevja je odpadalo listje, veverice so si nabirale zimskih zalog, lisice pripravljale topla skrivališča in medvedom so se zapirale oči... Zapuščen je capljal Mihec za Dolgorogo, ki je tavala iz dneva v dan po zapuščenih gozdovih in lačna stikala za zadnjimi zelenimi bilkami. Časih je zašla z Mihcem v bližino samotne vasi in če so ju tedaj ugledali vaški ctroci, so se s palicami in divjim krikom pognali za njima: »Koza! Koza!« so kričali, OLhdva pa sta zbežala nazaj v zapuščene goščave. Tam sta se skrivale pred hladnimi tetrovi po kotanjah in med golim grmičevjem. Potem je neko noč pričelo snežiti. VTfice se je tiščal k teti D/'gorogi, zeblo go je in lačen je bil. Nati^ so padali debeli kosmi in ga pokrili z belo odejo. Proti jutru sta ubožčka vsa utrujena in prezebla zadremala pod snežno plastjo. Tisto jutro je nabiral stari Urh, ki je živel v borni koči na kraju oddaljene vasi, odpadlo vejevje za svoj skromni domek. Pa se je nenadoma pred njim v snegu nekaj zgenilo ... Izpod snega je zdajci pogledala glava tete Dolgo-roge — tudi Mihec je prestrašen dvignil glavo. Proseče sta pogledovala starega moža, ki se je zdajci sklonil nad njima in strme ogledoval zdaj kozo, zdaj malega psička,ki je ves trepetal od mraza in strahu. »Za božjo voljo,« je dejal možicok, »čigava pa sta vidva?« Dolgo je strmel predse, potem pa se je nenadoma odprlo usmiljeno srce. Polahko je iztegnil sklonjeni starček svojo dobro roko in pogladil malega Mihca. »Uboščka! V svoj domek vaju popeljem — akna je...« je govoril im odgrinjal sneg, ki je pokrival ubogi živali. Potem ju je odvedel domov. Tam jima je napravil skromen, topel hlevčeik, v katerem sta živela ob usmiljenem siromaku zadovoljna še dolgo, dolgo let... Konec ste ga slišali, kako je tulil. Pognal se je kvišku in priletel skozi dimnik naravnost na cesto. Tam je še enkrat zatulil in zbežal, kakor ni še nikoli noben volk bežal na tem svetu. Odločil se je, da se spusti skozi dimnik v hišico. Hitro je skočil na streho, vendar so prašički slišali ropot, in to se jim je zdelo sumljivo, kaj kani volk? M f , Vsi trije rodni bratje prašički so stopili k oknu pogledat, kaj se je zgodilo z volkom. Ko so videli, kako ves poparjen tuleč beži po stezi v gozd, so se jeli Kmalu je bilo prašičkom vse jasno. Culi so, kako je jel volk rušiti dimniik, da bi mogel skozenj v hišico. Najstarejši je hitro skočil k ognjišču in vzdignil smejati in so se smejali toliko časa, da so se jim kar solze ulile po debelih ličkih. Zdaj so bili brez skrbi, volk je bil izginil in prašičkom se je obetalo lepo, pokrov z lonca. Para je buhnila v dimniik in omamila volka tako, da je padel naravnost v lonec s kropom. Joj, da foUr int-fa *t> br-fi* Saj fa, ui! Uč I i r r i i M n i' t rM r r F M-^ lui-to, tiuv h C________... _________ .. . . ..... .. - /godba o treh prašičkih prijazno življenje. Najstarejši prašiček je sedel h klavirju, mlajša dva sta pa veselo zarajala, in vsi trije so peli: »Kdo se volka še boji? Saj ga ni! Saj ga ni! Volka bati se, ha, ha! Tra-la-la! tra-la-la!« Manica: Srna in kozel Mati srna ravno spravlja svojega mladička na mehko ležišče, pripravljeno pod mogočno skalo, ko jo obišče divji kozel in pravi bahavo: »Oj, tovarišiea, kako si ti skromna in boječa. Samo pod kakšno skalo se tiščiš. Na nobeno višje mesto ne upaš. Glej mene! Skačem po najvišjih vrhovih in vse me občuduje. Ljudje me na-zivajo kralja gorskih vrhov. Kaj ni to imenitno, kaj meniš?!« »Res si junak, da ga mu ni para«, pravi ponižno srna. »Sicer so moje noge tudi urne, toda prednost prav rada prepu- Volk jih ni več slišal. Bil je že daleč in se ni nikoli več vrnil. ščam tebi. Vsi ne moremo biti kralji!« Kozel ji milostno pokima in izgine v skalnih vrhovih. Kmalu potem začuje srna strel, takoj nato pa pridrči z visoke skale kozel in obleži pred njo — mrtev. Lovska krogla mu je prestrelila prsa. »Kaj imaš zdaj od svoje imenitnosti«, premišljuje srna. »Ko bi ne bil silil vedno na vrhove, bi zdaj še živel. Nisi pomislil, da so visoka mesta najbolj nevarna, kajti tam nas poleg prijateljev opazijo tudi naši sovražniki.« Ivan Albreht: Sirota Mala sem deklice Rožica, kot tička pozimi sem ubožica. Očka moj daleč v Ameriki, mamica v grobu mi črnem spi. Bog oče pa tički kožušček je dal in vem, da še mene bo varoval. Saj sem kot tička ubožica, dekle-sirota jaz Rožica. Berite Langerfevo povest „PES II. ČETE". Dobite jo v Tiskovni zadrugi in vsaki drugi kniiearni. JUTROVČKI PIŠEJC Dragi stric Matic! V »Mladem Jutru« sem čital Tvoj natečaj. Kateri zimski šport mi je najbolj všeč? Najljubši zimski šport je smučanje. Na žalost je pri n^ že ves sneg skopnel. V »Mladem Jutru« mi je vse všeč, razen da ne pišeš nič o Indijancih. Lepo Te pozdravlja Jaro Sasel, učenec V. a razreda Šmarje pri Jelšah Kako si krajšam čas ob dolgih zimskih večerih Zdaj, ko je veter in snežni zamet' burja ti piše, zunaj je mraz; očka in mama sedita pri peči, s knjigo obadva si krajšata ča&. Meni pozimi ni dolgčas nikoli. In če se tudi že sankat ne grem hitro kaj stricu Maticu napišem ali pa Mlado si Jutro odprem. Mohor Milivoj, uč. m. b r. klas. gimn. v Mariboru Dragi stric Matic! Oglašam se iz daljne Kovačice. Ko se naučim, se igram različne igrice, ali pa z veseljem čitam »Mlado Jutro«, katero mi je najljubše. Včasi pride k meni moja prijateljica. Včasi pa grem jaz k njej. Tako si krajšam dolge zimske večere. Prisrčno Te pozdravlja Tatjana štibler, učenka n. razreda Kovačica, Dunavska banovina Dragi stric Matic! Meni je najbolj všeč smučanje in sankanje. Na sanke vzamem tudi svoja mlajša bratca in tako veselo vriskajoč zdrčimo navzdol po bregu. A hvala Bogu je sedaj dovolj snega. In tako se vozimo do mraka. Ko pridem domov, napravim naloge. Zvečer pa si pravimo povesti in čitamo knjige, ki jih dobivam od gospoda učitelja. Posebno rad pa čitam »Mlado Jutro« in komaj čakam dneva ke-daj pride. Oče nam pravijo uganke in smeš-nice, da nam delajo veselje. In tako se zabavamo do 8. ure zvečer in ko bije 8. ura, gremo k počitku. Te srčno pozdravlja Vinko Vukovič, učenec II. r. v. nar. šole pri Mali Nedelji Dragi stric Matic! Danes Ti prvič pišem v Tvojem prelepem lističu. Zal pa da ni »Mladega Jutra« vsak dan. Striček, še nekaj ti sporočam, če bi se prišel k nam drsat, smučat in sankat pri nas so hribi. Smučamo se ter se veselimo . Pridi, drugače se bo sneg preje stalil. Srčno Te pozdravlja Jelisava Juršnik, uč. V. razreda v Mariboru Dragi stric Matic! Kaj mi je všeč pri »Mladem Jutru« in kaj ne, meni všeč je imeraj, takorekoč vse. Povestice, pravljice, jganke in šale, vsaj je to veselje za naše male. »Mlado Jutro« proslavljam in vse Jutrovčke lepo pozdravljam. Marija Žagar, uč. H. razr. viš. nar. šole v Ljubljani Namestu da bi ob dolgih zimskih večerih zametavala čas z držanjem rok navskriž, pohitim skozi okno ogledovat samotno plavajoči mesec in družbo blestečih zvezdic. Naravo ogrnjeno v bel plašč. Svetlikajoče strehe hiš, katere obseva bleda luna. Smreke, katerih veje se teže pod snegom in bleste kot biseri v ivju. Glasove radostno vriska-jočih otrok, na bližnjem griču, ki se še niso umirili. Cestokrat me ta lepota tako omami, da mi mnogo minut poteče ob oknu. Če se mi pa to ne zljubi, poslušam godbo, ki je pri nas nikoli ne manjka, drugače pa izvršujem šolske naloge in vaje. Gorjanc Marija, uč. I. b raz. mešč. šole v Trbovljah Ljubi stric Matic! Radoveden si, kaj delamo Jutrovčki v zimskih večerih? Jaz storim zvečer prav malo. Ko pridem iz šole se grem sankat do mraka. Potem je večerja, a ob sedmi uri morava biti z bratcem že v postelji, ker mamica pravi, da je span-ček boljši kot žganček. Z zimskim veseljem pa imam letos res smolo. Najprvo sem imel smučke, a ni bilo snega; potem je bil sneg, pa sem si zlomil smučke . Ko sen- zopet izprosil sanke, pa mi je zopet ušel sneg. Pa povej, če nisem res velik revež. še to Ti povem, da je »Mlado Jutro« dosti premajhno, ker vsega prečitam že v nedeljo, potem pa nimam druge dni nič. Tonček Pišek, uč. n. razreda na Raki Dragi stric Matic! Rada Te imam, ker si dober možic. Veliko veselja si mi napravil, ko si moj odgovor objavil, če me pa doleti še nagrada, Te bom imela pa še bolj rada. Lepo pozdravlja Tebe in Jutrovčke Silvenka Hribar, uč. HI. razr. v Ljubljani Dragi stric Matic! Zelo se boš začudil, ko Ti pišem prvikrat. Moj najljubši šport je smučanje. Smučam se že 3. leto. Miklavž mi je prinesel smuči, ker je vedel, da so prejšnje premajhne. Večkrat sem na zadnji strani, vse'eno pa upam, da bo drugo leto bolje . Zelo sem debela, pa bom že še shujšala. Lepo Te pozdravlja Nadica Kune, učenka HI. razr. pri Uršulinkah v Ljubljani Dragi stric Matic! Danes se zopet oglašam v »Mladem Jutru«. Odgovorim Ti na vprašanje, kako si krajšam čas ob dolgih zimskih večerih, čas si krajšam s tem, da pregledujem svoje znamke. Imam jih že sedemsto različnih vrst, držav pa sedem-desetsedem. »Mlado Jutro« mi je zelo všeč. Posebno lepe so bile povesti iz romanja v Canterbury in sploh vse povesti, ki so v »Mladem Jutru«. Lanski letnik »Mladega Jutra« sem pa lepo zvezal in imam sedaj lepo knjigo. Zvečer berem povesti iz kake mladinske knjige. Tako si krajšam čas ob dolgih zimskih večerih. Sedaj Te pa še lepo prosim, da moja dopisnica ne bo romala v koš in da boš moj spis objavil. Joško Triplat Moste št. 27, p. Žirovnica Dragi stric Matic! Prvič se Ti oglašam, čeprav sem že dolgo zvesta čitateljica »Mladega Jutra«. Zelo mi ugaja nov natečaj. Ob dolgih zimskih večerih se igram s punčko, čeprav sem že precej velika; imam tudi lepo muco, katero moram še pestovat. Včasi pogladim še psička, ki mu je ime »Mufi«. čitam »Mlado Jutro«, ki mi je zelo všeč, samo več zlogovnic bi moralo biti. Bodi pozdravljen striček Matiček in če hodiš kdaj tu okrog, se zglasi pri nas. Pozdrave Tebi kakor tudi vsem Jutrovčkom. Nada Marin, učenka IV. r. os. šole v Rušah Dragi stric Matic! Tudi jaz se enkrat oglasim v Tvojem listu. Napisala Ti bom kratko zgodbo o mojem športu. Miklavž mi je prinesel smuči. Težko sem pričakovala snega. Sedaj pa je vendar tu. Zelo rada se smučam. Dragi stric Matic! Priporočam jih tudi Tebi in Ti jih prav rada posodim. Te lepo pozdravlja Ivanšek Miroslava, učenka III. razr. Dovje Dragi stric Matic! Prišla je starka zima in je pokrila hribe in doline. Najljubši šport mi je smučanje. Sokolsko društvo je priredilo smučarske vaje, katerih se tudi jaz pridno udeležujem. Hotel sem se postaviti. A na mojo žalost pridrvi eden od smučarjev in mi zlomi smuči. Vsi smučarji so se mi smejali. Vrnil sem se ves žalosten z zlomljenimi smuči domov. Herbst Pavel, uč. I. razr. v Mokronogu Dragi stric Matic! Najljubši zimski šport mi je sankanje. V Sevnici ni nič snega. Po tratah že rastejo trobentice in zvončki. Kakor jaz mislim, bodo kmalu tudi vijolice zadišale pod grmovjem. Zimske večere si krajšam večinoma s čitanjem in risanjem. Pozdravlja Te Melita Abramovič, uč. IV. b razreda v Sevnici ob Savi Dragi stric Matic! Danes sem se prvič lotil, da Ti napišem par vrstic. Veš preljubi striček, prej Ti nisem hotel napisati kak spis, ker sem se bal Tvojega požrešnega koša. Sedaj me je tudi strah, ker mislim, da mi boš tudi to pisemce vrgel v požrešni koš. Sedaj pa preberi teh par vrstic, ki Ti jih napišem. Ob dolgih zimskih večerih berem kakšne lepe povesti, ali delam naloge za drugi dan. Najbolj všeč mi je »Mlado Jutro«. Komaj pričakujem nedelje, da ga dobim v roke. Veš dragi stric Matic, kaj mi ni všeč v »Mladem Jutru«? »Mlado Jutro« bi moglo izhajati v večjem obsegu. Križanke in zlogovnice so prelahke. Prisrčno Te pozdravlja Kaurčič Veljka, uč. n. a r. mešč. šole Novo mesto Dragi stric Matic! Zadnjega »Mladega Jutra« sem bil najbolj vesel, ker si nam bil obljubil, da boš uvedel posebno rubriko za »fante«, katero sem si že dolgo želel. Zelo razveselil sem se pa, ker si nam v tej številki »Mladega Jutra« obljubil tudi, da boš skušal dobiti kak članek iz tehničnega sveta, želel bi pa tudi kaj več križank in ugank, ali pa kakšnih vprašanj iz zemljepisa, zgodovine, prirodopisa, ali pa n. pr. vprašanja kakor: kdo ve največ slavnih narodnih junakov, ali pa sodobnih pisateljev in pesnikov ter podobno. Seveda si pa še prav posebno želim kake lepe daljše indijanske povesti, katere si menda želijo vsi fantje in katere so naše največje veselje. Prisrčno Te pozdravlja Adolf Hajdegar, dijak III. drž. r. gimn. v Ljubljani Dragi stric Matic! Sedaj se Ti že drugič oglašam, čitala sem, da si razpisal nov natečaj in sicer stavil si tri vprašanja. Jaz Ti bom povedala, kateri šport mi najbolj ugaja. Najrajši se sankam. Zame so sanke najbolj primerne. To je še edina sreča, da je sneg mehak sicer bi se lahko potolkla. Moje največje veselje je takrat, kadar se pripravljam, da dospem na cilj pa se sredi poti prevrnem. Tudi smuči mi ugajajo. Kadar vidim katerega smučarja, kako se prevrne mi kar mine veselje do njih. če bi bil Ti stric Matic zraven, da bi se Tebe držala, tedaj že. Tako pa ostanem raje kar na sankah. Fanika Wltavsky, uč. II. razr. mešč. šole v Celju Ljubi stric Matic! Gotovo si mislil, da sem pozabila na Te in na Tvoj kotiček, da Ti nič ne pišem. Toda obolela sem na škr-latinki. Morala sem v bolnico, kjer sem ostala 6 tednov. Iz bolnice Ti pisati nisem mogla, ker sem se bala, da ne dobiš še Ti škrlatinke. Kaj bi bilo, če bi bil naš stric bolan, kdo bi nam potem razpisoval natečaje? Zato se Ti pa zdaj prav iskreno zahvaljujem za knjigo. Lahko si misliš s kakšnim veseljem sem jo prejela. Knjiga mi je bila zelo zelo všeč. Dala sem jo tudi mojim prijateljicam, da so jo prečitale. Zimskega športa se letos radi bolezni ne morem nobenega udeležiti. Pač pa na dva vprašanja Ti lahko odgovorim. Ob zimskih večerih se igramo z sestrico Danico in očkom razne igre. Ali pa čitamo knjige ter včasi navijamo gramofon. V »Mladem Jutru« mi je vse všeč. Samo predolg je teden, ker vedno komaj čakam nedelje, da mi pismonoša prineše »Mlado Jutro«. Kramžar Olga, uč. n. razr. mešč. šole "* Dolnji Lendavi Križanka »Slaveča Vodoravno: 1. osebni zaimek, 3. nočna ptica, 4. poljsko orodje, 5. jed, 6. napla-čilo, 7. časovna enota. Navpično: 1. čut, 2. tolmun, 3. drevo ob vodi, 4. pritok Save, 5. nočno zabavišče, 7. vera v izpolnitev želje. Rešitev križanke »Voziček« Vodoravno: 1. kobilar, 7. lovor, 8. rak. Navpično: 2. ol, 3. bor, 4. iva, 5. lok, 6. ar. Fran jo Se rajnik: Luža in kopelj Vode naša Mojcika pač se ne boji, stopi v lužo prav čvrsto, kadar se ji zdi. Škornjički novi služijo v to ji kot nalašč, z radostjo in brez skrbi svoj poškropi plašč. Mora pa umiti se preden leže spat, vode se na kriplje vse brani tistokrat. Pravi, da je snažna res, brca in kriči. Ko pa se je skopala prav sladko zaspi. Listnica uredništva Dragi Jutrovčki! Februarja meseca smo že hoteli zaključiti svoj natečaj, a ker smo dobili toliko dopisov, smo ga morali podaljšati. Sicer tudi zdaj ne bomo mogli Ajaviti vseh dopisov, vendar pa bo ostalo precej manj Jutrovčkov razočaranih, kakor bi jih bilo sicer. Svoj natečaj zaključimo nepreklicno dne 31. t. m. Razdelitev nagrad in razpis novega natečdja objavimo dne 7. aprila t. 1. * Uganke in križanke iz zadnjih številk »Mladega Jutra« so pravilno rešili: Vladimir Trošt, uč. II. razr. v Ljubljani; Franci Bitenc, uč. H. razr. v št. Vidu p. Lukovica; Žagar Ciril, uč. II. razr. viš. nar. šole v Slov. Konjicah; Egon Eder, uč. IV. razr. v Šoštanju; Bogdan Tekav-čič in Edo Lepoša, dijaka H. razr. drž. real. gimn. v Mariboru; Magušar Saša, uč. V. razr. v Ljubljani; Kladnik Rajko, dijak H. b razr. real. gimn. v Ptuju; Flo-rijan Schauter, uč I. razr. mešč. šole v Ljubljani; Reisner Marko, uč. H. razr. v Ljubljani. * Kaurčič Veljko, uč. H. razr. mešč. šole v Novem mestu; Ciril in Metod Puc, uč. IV. razr. na Ledini v Ljubljani; Žagar Ciril, uč. II. razr. višje nar. šole v Slov. Konjicah: Stric Matic se vam vsem prav lepo zahvaljuje za poslane uganke in zlo-govnice. Posebno ga je veselilo, ko je videl, da ima med Jutrovčki toliko bistrih glavic. Na žalost je pa z ugankami, križankami in zlogovnicami zelo založen in spravi težko kaj pod streho. Torej potrpite, po možnosti objavimo vse. (Kaurčič: Tvoja zlogovnica je predolga!' * Premelč Hrabro, uč. m. razr. v Mariboru: Tvoje pesmice ne moremo objaviti, ker je preveč reklamnega značaja. * Ivan, dijak v Lj.: Zadnje pesmi niso več tako dobrs. Nikoli se ne smete siliti in nikoli ne smete delati z naglico! Pošljite še kaj na ogled! * . Učenke in učenci slovenskega razreda v Mozlju: Vaših spisov o pustu ne moremo objaviti, ker nam primanjkuje prostora. Oglasite se spet pri prihodnjem natečaju in sprejmite dotlej prav lepe l pozdrave od strica Matica!