Dopisi. lz Remšnika. (Dmrla Liza Holcman in Jože Krelj.) Letos nam je nemila smrt vzela dve osebi, priljubljeni in pošteni, kojima bi še privoščili vsi mnogo let. Prva bila je Liza Holeman p. d. Poglonova žena. Bila je izborno pridna od svoje mladosti do zakonskega stanu in tudi v istem, komaj 15 let je bila v zakonu. Ni človeka, kateri bi o njej kaj žalega vedel povedati. Zapustila je moža in dve nedoletni hčerki, na katerih se vidi, kaj premore previdna in pobožna mati. Kar je želela, to }e dosegla, da ima pridne otroke. Mučna bolezen, ki jo je vsako leto napadala, je komaj 50 let stari konec napravila. Zalujoči mož in dve hčerki ji želijo večni mir in pokoj. To se je zgodilo 6. septembra, a zdaj 15. oktobra se zopet zvonovi nemilo glasijo in svetu oznanjajo, da je oča Kolarič, Jože Krelj, sedaj Valenti trudapolno romarsko palico odložil in šel počivati. Zapustil je ženo in štiri hčerke, ki so vse dobro oskrbljene in na lepih posestvih; to je Štokheler v Marenbergu, Brunčko pri Sv. Antonu, gostilničar na Remšniku in Kolarič na starem domu. Vsem je dal nenavadno lepo svoto, tako, da lehko očeta hvalijo in molijo za njegovo dušo. Skrben, štedljiv, pameten in bogaboječ je bil od mladih let in Bog mu je trud in delo blagoslovil. Njegovo geslo je bilo, ker se je rad v nemškem jeziku izrazil: «Auf Gott vertraut, ist fest gebaut* — «Na Boga zaupati je močno zidano.» In to zaupanje je resnično bilo od Boga uslišano. Sploh bil je mož, ki ga Remšnik ne bo lahko zopet imel. Njegova beseda bila je vselaj merodajna, kajti vsako stvar, bodisi pri občini ali cerkvi, je pametno uravnal. Večkrat previden s sv. zakramenti za umirajoče, se je pripravljal na odhod iz sveta v večnost. Nekaj dni pred smrtjo je svojim otrokom in zetom dajal pomenljive nauke za časno in večno življenje in potem vse blagoslovil, kakor so očaki storili; ta trenutek ihtenja in žalosti se ne da popisati. Naročil je tudi, nesite me od župnijske ravne ali travnika na pokopališče, saj sem tamka} vedno hodil k službi božji in si na istem odpočil, zato pa ako hočete po moji volji ravnati, želim, da slednjikrat od istega prostora pridem k cerkvi. Pogreb je bil veličasten s primernim nagovorom in popotno pesmijo. Štiri krasne vence so mu njegove hčerke položile na rakev. Kakih 16 let bil je cerkveni ključar pri sv. Pongracu, ki se na novo zida. Imel je veliko skrbi za priprave, se veliko trudil, je tudi slednje dni pred smrtjo večkrat opomnil, glejte! glejte! da bo cerkev sv. Pongraca lepo dozidana, jaz ne bom več skrbel. — Bog mu bodi milostljiv in usmiljen! — Naj počiva v miru! 2.