© Za besedilo: Breda Mulec © Za to izdajo: Inštitut za lokalno samoupravo Maribor in Založba Litera, 2023 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Inštituta za lokalno samoupravo Maribor in Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vkljucno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Knjižni program Založbe Litera izhaja s financno pomocjo Javne agencije za knjigo in Mestne obcine Maribor. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 349.22:331.108.6:35.08(497.1)(091) MULEC, Breda Uradniki niso angeli : disciplinski postopki skozi stoletje / Breda Mulec. - Maribor : Inštitut za lokalno samoupravo : Litera, 2023. - (Lex localis) ISBN 978-961-7124-19-4 (Inštitut za lokalno samoupravo) COBISS.SI-ID 170980867 Breda Mulec Uradniki niso angeli Disciplinski postopki skozi stoletje KAZALO Povzetek..........................................................................................................7 Summary ........................................................................................................8 UVOD ............................................................................................................. 11 URADNIŠKA POT Z REMINISCENCO PRETEKLOSTI DO POGLEDA V SEDANJOST..................................................................... 15 KRATKA ZGODOVINA DRŽAVNEGA URADNIŠTVA KOT ZELO ŽELENEGA POKLICA............................................................... 64 CAST IN UGLED URADNIŠKEGA STANU .................................. 92 PODKUPOVANJE, NEZAKONITA BLIŽNJICA ........................107 VZNEMIRLJIVOST TAJNOSTI IN IZDAJA TAJNIH PODATKOV ...............................................................................................125 SLABA OCENA ZA NEDISCIPLINIRANEGA SODNIKA .....143 NEDOSTOJNO VEDENJE SODNEGA KANCELISTA RUDOLFA ...................................................................................................164 O SLABI PODOBI URADNIKOV IN JAVNIH USLUŽBENCEV .......................................................................................180 SKLEP............................................................................................................202 LITERATURA ...........................................................................................213 SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE ............................................................ 213 CLANKI V REVIJAH............................................................................. 219 PRISPEVKI V ZBORNIKIH, ENCIKLOPEDICNI SESTAVKI IN POGLAVJA V KNJIGAH....................................................................... 225 PRAVNI VIRI .......................................................................................... 226 SPLETNI VIRI ........................................................................................ 228 DRUGO .................................................................................................... 234 IZ RECENZIJ .............................................................................................238 O AVTORICI .............................................................................................240 IMENSKO KAZALO ...............................................................................241 Povzetek V Arhivu Republike Slovenije in Zgodovinskem arhivu v Celju so se ohranile dragocene personalne mape državnih uradnikov v Kralje­vini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Ohranjeni primeri so pomembni za razlicna preucevanja: za pravno, politicno in kulturno zgodovino ter politicno psihologijo. Tudi v teh marginalnih zgodbah, v katerih so državni uradniki na zatožni klopi, je mogoce spoznavati politicno in kulturno življenje v nekem preteklem casu, saj so tako ovaditelji kot tudi obtoženci v obrambo svojih trditev navajali podrobnosti iz svojega in nasprotnikovega življenja. Del vsakega poglavja je tako tudi zgodba, ki je napisana na osno-vi arhivskega gradiva in nekoliko literarno obogatena, da pritegne bralstvo. Ceprav po vecini uvodne zgodbe obravnavajo disciplinske postopke, pa se okoli njih zacenja širša razprava o raznolikih vpraša­njih, ki zadevajo razlicne institute uslužbenskega sistema in kažejo na razvoj uslužbenskega prava. Uvodno besedilo v prvem poglavju z naslovom »Uradniška pot z reminiscenco preteklosti do pogleda v sedanjost« je nekoliko dalj­še segrevanje v poznejšo analizo obravnavane tematike. V naslednjih poglavjih spoznavamo zgodovino državnega uradništva kot svetlega poklica poželenja, v knjigi pa se dotaknemo tudi vprašanj, ki se ticejo casti in ugleda uradniškega stanu. V poglavju, ki govori o podkupo­vanju kot nezakoniti bližnjici, se nam ponuja zanimiva zgodba iz jet-niškega življenja, ko so bili jetniški pazniki državni uslužbenci, ki pa niso bili nedovzetni za razna podkupovanja. V nadaljevanju mono-grafije še spregovorimo o vznemirljivosti tajnosti in izdaji tajnih po­datkov, uradniških ocenah, nedostojnem vedenju javnih uslužbencev pa tudi njihovi slabi podobi v javnosti. Kljucne besede: javni uslužbenci, disciplinski postopki, Kraljevi­na SHS, podkupovanje, uradniška kariera Summary The Archives of the Republic of Slovenia and the Historical Ar­chives in Celje have preserved valuable personnel files of civil serv­ants in the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes and the King­dom of Yugoslavia. The preserved cases are important for various studies: legal, political, and cultural history and political psychology. Even in these marginal stories, where public officials find themselves in disciplinary proceedings, it is possible to learn about political and cultural life in a bygone era, as both the accusers and the accused gave details of their own and their opponents’ lives in defense of their claims. Each chapter thus includes a story, written based on archival ma­terial and enriched with some literary content to engage the reader. Although most of the introductory stories deal with disciplinary proceedings, they also set the stage for a broader discussion of the di­verse issues that concern the various institutes of the public servants’ system and indicate the development of public servants’ law. The introductory text in the first chapter, entitled “The Official’s Journey from Reminiscences of the Past to a Glimpse of the Present”, is a somewhat longer warm-up to the later analysis of the topic under discussion. In the following chapters, we learn about the history of the civil service as a bright profession of desire, and the book also opens a discussion on issues relating to the honor and prestige of the public service. In the chapter on bribery as an illegal shortcut, we have an interesting story from prison life, when prison guards were civil servants, but not immune to various forms of bribery. We dis­cuss below the thrill of secrecy and the betrayal of classified informa­tion, official assessments, the unbecoming behavior of civil servants, and their poor public image. Key words: civil servants, disciplinary procedures, Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes, bribery, official career. UVOD Pri pisanju te knjige sem uporabljala razlicne vire. Najprej naj omenim monografske publikacije in clanke, ki opisujejo splošno politicno dogajanje, še posebej v Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji, in ponekod sežejo celo v kasnejša obdobja držav FLRJ in SFRJ, seveda pa tudi v cas samostojne Republike Slovenije. Pomem­ben vir je tudi literatura, ki prikazuje dogajanje na drugih podrocjih družbenega življenja, npr. v šolstvu, kulturi, pošti, zdravilišcih, že­leznicah, torej povsod tam, kjer so izvajali naloge državni oziroma javni uslužbenci. K temu je treba dodati še staro dnevno casopisje, iz katerega veje duh nekega drugega, velikokrat že pozabljenega casa. Ta je odlicno ujet v klasicnih literarnih delih, ki so prav tako pomemben vir, ki mi je bil v oporo pri pisanju monografije. In pa seveda strokovna literatura in predpisi, iz katerih je razviden razvoj posameznega pravnega instituta (disciplinski postopki, ocenjevanje državnih uslužbencev, uradniški status, nacela), pa tudi sociološki in psihološki vidiki posameznikovega obnašanja in ljudskih odnošajev. Neprecenljiv vir je bilo predvsem gradivo, ki ga hranijo v Zgo­dovinskem arhivu Celje, nekaj tudi v Pokrajinskem arhivu Maribor in Arhivu Republike Slovenije. V zgodovinskem arhivu Celje so se ohranili sodni spisi Upravnega sodišca v Celju, ki je odlocalo o di­sciplinskih postopkih zoper državne uslužbence v Kraljevini SHS. V njih lahko odkrivamo tudi gradivo za hudomušne zgodbe, ki zr­calijo duha takratnega casa pa tudi družbene in politicne razmere. Takih sodnih spisov iz obdobja med obema vojnama žal ni veliko ohranjenih. Ohranili so se predvsem tisti, ki se ticejo nižjih držav­nih uslužbencev, zaposlenih v zdravilišcu Rogaška Slatina, paznikov v zaporu, poštnih delavcev, uciteljev in šolskih nadzornikov, sodnih kancelistov in sodnikov. Na policah Arhiva RS so zložene dragoce­ne personalne mape državnih uradnikov in ohranjeni primeri so po­membni za razna preucevanja: za pravno, politicno in kulturno zgo­dovino ter politicno psihologijo. Tudi v teh marginalnih zgodbah, v katerih so državni uradniki na zatožni klopi, je mogoce spoznavati politicno in kulturno življenje v nekem preteklem casu, saj so tako ovaditelji kot tudi obtoženci v obrambo svojih trditev navajali po­drobnosti iz svojega in nasprotnikovega življenja. Del vsakega poglavja je tako tudi zgodba, ki je napisana na osno-vi arhivskega gradiva in nekoliko literarno obogatena, da pritegne bralca.1 Ceprav se po vecini uvodne zgodbe dotikajo disciplinskih postopkov, pa se okoli njih zacenja širša razprava o raznolikih vpraša­njih, ki zadevajo razlicne institute uslužbenskega sistema in nakazu­jejo razvoj uslužbenskega prava. Uvodno besedilo v prvem poglavju z naslovom »Uradniška pot z reminiscenco preteklosti do pogleda v sedanjost« je nekoliko dalj­še segrevanje v kasnejšo analizo obravnavane tematike. Tako sem na samem zacetku poskušala ustvariti vtise iz preteklosti, nato pa sem nadaljevala s strokovno razpravo. Z zgodbo o kandidatu za stalno uradniško mesto, ki gradi na v arhivu ohranjenih izpitnih vprašanjih, sem poskušala ugotoviti, ali niso bili nemara vstopni pogoji v prete­klosti celo strožji, danes se pa srecujemo z erozijo preverjanja znanja uradništva. V drugem poglavju o Zgodovini državnega uradništva kot sve­tlim poklicem poželenja se nam ob nastanitelju v državnem zdravili-šcu v Rogaški Slatini, ki je bil v disciplinskem postopku deležen vrste ocitkov od svojih nasprotnikov, ponuja zanimiva razprava o tem, V tej monografiji uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnicni obliki, so mišljeni kot nevtralni za ženski in moški spol. koga vse se je nekoc smatralo za uradnika in kdo ima danes ta svetli poklic poželenja. Pri vsebinskem delu z naslovom »Cast in ugled uradniškega sta-nu« se ob razigrani jetniški paznici Longini Ogrizkovi in pazniku Cezarju, ki je zalezoval svojo sodelavko, srecamo z vprašanjema, ali je ljubezen na delovnem mestu dovoljena in kakšne posledice vse lahko ima nemoralno in nedostojno vedenje v službenem casu. V poglavju, ki govori o podkupovanju kot nezakoniti bližnjici, se nam ponuja zanimiva zgodba iz jetniškega življenja, ko so bili je­tniški pazniki državni uslužbenci, ki pa niso bili nedovzetni za razna podkupovanja, tudi za kakšen liter ali škatlo cigaret. Toda podkupo­vanje je že zelo star družbeni pojav, tudi velikim vladarjem v prete­klosti ni bilo neznano, in o tovrstni korupciji so pisali tudi najvecji literati. V tem poglavju bomo razpravljali o razlogih, ki pripeljejo uradnika do te vrste zavržnega dejanja in v katerih okoljih in zakaj je podkupljivost pogostejša. O tem, zakaj je tajno tako vabljivo in vznemirljivo, se sprašujemo v poglavju z naslovom »Vznemirljivost tajnosti in izdaja tajnih po­datkov«. Ali so za razkritje tajnih podatkov krive osebnostne lastno­sti uradnika, ki krši predpise, ali pa so k takim pogostejšim praksam pripomogle dolocene družbenopoliticne razmere? Kako so se zaradi slabih uradniških ocen pritoževali vcasih, izve-mo v poglavju, ki nosi naslov »Slaba ocena nediscipliniranega so-dnika«. Zastavi se nam vprašanje, ali je tudi danes slabo ocenjeni uradnik pripravljen uporabiti vsa pravna sredstva in poiskati najra­zlicnejše izgovore samo zato, da dobi oceno odlicno. Tako kot je to storil slabo ocenjeni sodnik Lenart, ki je spisal pritožbo zoper oceno kvalifikacijske komisije na kar dvajsetih straneh, vendar je razloge za odlocitev v sodbah ljudem, ki jim je sodil, ta sodnik nanizal v le nekaj vrsticah ... In kako je z meritokracijo? Ali uradniška delovna mesta glede na to, da je vecina uradnikov v državni upravi in pravo­sodju ocenjenih z oceno odlicno, zasedajo resnicno ljudje z znanjem in kompetencami? Ali pa ni nemara ocenjevanje uradnikov preživeli institut, ki bi ga bilo treba ukiniti? Zgodba o nedostojnem vedenju kancelista Rudolfa nas popelje v svet igralniških strasti in pijancevanja, vendar je bilo vcasih nedostoj-no vedenje v zasebnem življenju razlog za disciplinsko postopanje. In kako je danes? Kje je meja med javnim in zasebnim delovanjem uradnika? Ali so lahko funkcionarji kot absolutne javne osebe in jav­ni uslužbenci, ki so relativno javne osebe, deležni posegov v njihovo intimno in družinsko sfero? Nemara pa je puritanska etika, ki so jo zahtevali od uslužbencev ponekod v svetu, pretirana in že preživeta! Zdi se, da je podoba uradništva v javnosti slaba. Že na prvi pogled se nam ponuja sklep, da je verjetnost velikega števila pritožb na nji­hovo delo, kar bi se moralo na koncu zrcaliti v velikem številu disci­plinskih postopkov. Ampak ta ocena je zmotna. V zadnjem poglavju o Slabi podobi uradnikov in javnih uslužbencev zato tece razprava o stereotipih uradnikov kot o neprijaznih, lenih in skorumpiranih birokratih. In kje so razlogi za slabo podobo, ki je burila pisateljsko domišljijo nekaterih najvecjih literatov?! URADNIŠKA POT Z REMINISCENCO PRETEKLOSTI DO POGLEDA V SEDANJOST Spodnje besedilo ima nekoliko daljše segrevanje v kasnejšo anali­zo naše tematike. Poskuša ujeti trenutek preteklosti, ko je pomocnik policijskega komisarja v Kraljevini SHS Ante Anic Ivicic želel v svoji karieri napredovati in je predtem moral opraviti ustrezen izpit. Ta nekoliko dramatizirana zgodba temelji na pisni dokumentaciji, re-snicnih dogodkih. Bralcu bi rada ponudila bolj prijazno in zanimi­vo branje, ki ga bi pritegnilo tudi v branje analize, zato je na osnovi podrobnega prebiranja in razclenjevanja besedil takratnih osrednjih casopisov v literarni obliki zajeto tudi širše dogajanje v Kraljevini SHS ravno v obdobju, ko se je kandidat pripravljal na izpit oziroma ko ga je opravil. Ta preizkus znanja pa je bil v primerjavi z današnjimi pogoji za vstop med javne uslužbence tudi zahtevnejši. To ne naza­dnje dokazujejo tudi sama vprašanja, njihovo število, na zahtevnost opozarja tudi dejstvo, da je izpit trajal kar nekaj ur, izpraševalci so bili ugledne osebnosti tako javnega kot tudi akademskega življenja. Okolišcine takratnega dogajanja znotraj kraljevine, kot tudi širšega dogajanja na mednarodnem parketu, nas napeljujejo tudi do razmi­sleka, da so takratni kandidati za te položaje morali poleg ustreznega znanja s svojega podrocja pokazati tudi široko razgledanost. In konc­no nas te popisane prigode popeljejo v neko zgodovinsko obdobje, ki je bilo zelo dinamicno in slikovito. Kdo je bil Ante Anic Ivicic? Bil je eleganten mlad gospod, star kakšnih sedemindvajset let, z nazaj pocesanimi lasmi. Nosil je belo srajco in crno kravato, pod težko suknjo pa je imel oblecen telovnik, vendar še zdalec od tega, da bi bil oblecen po zadnji modi. Kljub nasmešku, ki se mu je risal na obrazu, je izpod obrvi gledal srepo in strogo, z uradniško in konzervativno resno­stjo. Ta mlad moški nikakor ni bil omejen in brez soli v glavi ali eden tistih, ki jih v uradniških krogih oznacujejo za puhle. Govoril in ravnal je s temeljitim premislekom, imel je posebno sposobnost osredotociti se na neko misel. Njegov govor je bil vedno povezan in besede mu niso nikoli priletavale iz ust nepremišljeno in nepricakovano. Rodil se je rimoka­toliškim staršem leta 1899 v Kninu. Krstili so ga še istega leta, njegov boter pa je bil Franjo Ljubicic. To je bil Ante Anic Ivicic, pomocnik policijskega komisarja v Kralje­vini Srbov, Hrvatov in Slovencev! Svojo kariero je pricel v Kninu, z ukazom njegovega velicanstva, iz­danega 30. oktobra 1923, pa je bil postavljen za pomocnika komisarja železniške policije v Vinkovcih v rangu policijskega pisarja druge klase. V prvih treh letih svoje kariere je bil veckrat premešcen. Služboval je v Splitu, Dubrovniku in Osijeku, nazadnje pa se je po nekem cudnem nakljucju 1926. leta Gospodovega znašel med Slovenci v Rakeku in Ljubljani, in to pred izpitno komisijo, ki naj bi ocenila njegovo usposo­bljenost za stalnost v pomembni uradniški službi! Ko se je pripravljal na strokovni izpit in je sem ter tja po mizi prela­gal razne papirje, zakone in drugo strokovno literaturo, ga je nenadna misel popeljala k ženi Ani. Ni dolgo tega, odkar sta se vzela. Seveda je bil mož starega kova in ji je predtem dvoril skladno z vsemi romanticni­mi ideali, k cemur ga je podžigal v njegovem domišljijskem svetu Puškin s svojim literarnim opusom o izpovedi o cisti in idealni ljubezni. Ante Anic Ivicic je bil eden redkih, ki je znal svoji izvoljenki resnicno dvoriti, tu in tam ji je podaril celo cvetlice in cokolado. Seveda pa tudi v roman­tiki ne gre pretiravati in zdel se mu je pravi bedak neki Nemec, ki si je dal amputirat desno roko, s katero je po nesreci udaril svojo izvoljenko. Zavracal je vsakršno boljševiško spolno etiko, ki se je nevarno širila iz Rusije. Zanj je bilo nepojmljivo mišljenje, da bi deklice morale že od ljudske šole naprej vedeti, da je ljubezen »prosta« in da potrebuje sle­herni moški spolno obcevanje kakor navadni kozarec vode! Moški mora ostati zvest samo eni in edini ženski ter konec besedi, je razmišljal Ante. Sovjetski moški pa so se mu zdeli sebicni in razuzdani. »Bog ne daj, da seže takšna miselnost do nas, saj bo potem zdrav in prost spolnih bolezni kvecjemu eden moški od vseh desetih,« je na glas razmišljal Ante. Zanj je še vedno pomenila ljubezen isto, kot je nekoc: lepoto in navdušenje. Ce se bo boljševiška spolna etika nevarno širila med nami, bo od prave ljubezni ostal samo še kozarec vode, ljubezen pa bo izenacena z vsakodnevnim opravkom, kot sta kosilo ali spanje! Kot se sliši glas iz daljne Rusije, mladenic ne kupi vec vstopnice za kino mlademu dekletu, in povrhu vsega, ce se predstava zavlece pozno v noc, pospremi mladenko domov samo, ako misli, da bo od tega tudi kaj imel! Na sreco ima še vedno pri nas marsikatera gospodicna ljubeco rodbino in babico, ki jo varuje pred mesenimi izkušnjami. Sam se je navduševal za kulturni protest zoper razuzdanost: »Moški bi morali spet cislati žensko poštenje in nedolžnost,« je bolj o spolni etiki, kot pa težki izpitni preizkušnji, razmišljal naš Ante Anic. »Ja, no, saj so tudi ženske lahko lahkožive, tudi sam je že na kakšno naletel, toda poglavitni sta moška spolna vzdržnost in etika,« je bil v svojem prepricanju neomajen. Ko je prebiral vsakodnevno casopisje, ga je vedno znova zmoti­la moda, ki je postajala predrznejša in bi lahko zapeljala moškega v skušnjave! To je navsezadnje opazil tudi Sveti oce v Rimu,2 ki daje svo­jim ovcicam širom po svetu pomembne zglede. Le kaj je papežu preostalo drugega, se je spraševal Ante, kot pa da zašciti svoje verne duše s posebnim dekretom, ki prepoveduje vstop de­koltiranim ženskam v cerkev. V božjem hramu je bilo opaziti tudi kako damo v tako kratkem krilu, da je, kakopak, lahkomiselnica v oceh ver­nikov naletela na splošno zgražanje nad videnimi koleni. Novopeceni uradnik je bil zelo zadovoljen, ker se njegova ženica ni zmenila za pre­grešno in pohujšljivo modo sodobnega damskega sveta. Ampak nekatere ženske so popolnoma pozabile na namen svoje obleke. Obleka ima za cilj pokrivanje telesa, ženske pa s pomanjkljivimi oblacili ponižujejo to dehteco rožo svoje nedolžnosti. Uradnik Anic se je strinjal s papežem, ko je tožil nad ženami, da s takim obnašanjem naravnost propagirajo surovo cutnost, namesto da bi jo pobijale! Tok misli mu je prestregla žena, ko mu je postregla s turško kavo in konjakom. Odložil je knjige in zakomplicirane uradniške uredbe in si prižgal cigareto. A njegov dušni mir ni trajal dolgo. V misel se mu je spet prikradla moda. V roke je vzel casnik, v katerem je pisalo o pogubnih ucinkih mode. Neka zapoznela zarjavela devica je zaradi ostrižene gla­ve naredila celo samomor! Na pikanje in zbadanje okolice, ki jo je opo­minjala, naj si vendarle ostriže lase, da ne bo izgledala starokopitno, se je naposled le odpravila k frizerju in novi modi žrtvovala svoje dolge pšenicne lase, spletene v dve debeli kiti. Njene prijateljice so jo sprejele z navdušenjem in nepopisno radostjo, vendar je njej nova kratka friz­ura pošteno zagrenila življenje. Lotilo se jo je globoko kesanje, ki se je Takrat je bil papež Pij XI (6. 2. 1922–10. 2. 1939), podpisnik Lateranske pogodbe, s katero je bila ustanovljena vatikanska mestna država. Vec o tem: Papež Pij XI. Di-gitalna knjižnica Slovenije, http://www.dlib.si, Papež Pij XI. Digitalna knjižnica Slo­venije, http://www.dlib.si & Ce que pense la pape du cinema, https://gallica.bnf.fr/ ark:/12148/bpt6k991322n/. stopnjevalo iz dneva v dan in jo pahnilo v obup. V hlevu je poiskala vrv in nato najbližje drevo in se obesila, kar naj bi jo odrešilo duševnih muk! No, po zatrjevanju modnih poznavalcev bi nov modni eksperi­ment bolje prenesla, ce bi bila nekoliko mlajša. Poceti modne eksperi­mente pri skoraj 45. letih pa je lahko resda pogubno, so se branili modni poznavalci, ki so o modi razpravljali za tocilno mizo. Odkar je svet ponorel z modo, so casniki, ki jih je prebiral uradnik Ante, cesto porocali o norostih modnih navdušenk. Modna dama je po­stala mršava žena, zato so se ženske zacele množicno navduševati nad vitko linijo. Neka ženska je stradala in izvajala gimnasticne vaje ter v letu dni izgubila nekaj kilogramov. Modna muha je na koncu povzroci­la, da se je mož od mršave žene locil, saj je bila njena mršavost umetno dosežena, košcenost pa moža ni vec mikala. Sodišce je z lahkoto ugodilo njegovi zahtevi za razvezo, saj je ugotovilo, da je za pretirano suhost kriva žena! Za vdor in širitev nezdravih modnih muh in razvratnega življenja v državo in po državi je Anic krivil umazano in nedostojno ctivo, ki se je nevarno širilo med preprostim ljudstvom! Le slabi casniki so sposobni širiti škandalozne novice o Charliju Chaplinu3 in njegovi zakonski ne­sreci, senzacionalnosti velike sodne razprave med komikom in njegovo veliko premlado ženo Lito. Chaplin je še komaj šestnajstletno deklico zavedel in ji obljubil za njeno ljubezen pol milijona dolarjev odškodni­ne! »Le kakšno sporocilo nosi tako ctivo našemu, v veri vzgojenemu ljudstvu,« se je spraševal. Zato si bo vselej prizadeval, da bodo v njegovi hiši družinski clani posegali edino po dobrem ctivu. Svojim otrokom bo skušal vcepiti smisel za izobrazbo potom dobrih knjig in casopisja! Charlie Chaplin (16. 4. 1889–25. 12. 1977), https://www.charliechaplin.com/en/ articles/biography. Ante Anic se je nasmehnil ob misli, da živi in seveda dela v državi, v kateri se razpravlja o tako pomembnih vprašanjih tudi na raznora­znih znanstvenih in strokovnih kongresih. Konec koncev je v javnosti še vedno odmeval ženski kongres, ki se je vršil na Bledu. Lepe pozdra­ve je tja ponesel celo ministrski predsednik Uzunovic. Tam je izjemno lepo govorila neka srbska zdravnica, ki je gorece obsodila šminkanje kot nekulturen in nemoralen obicaj nepoštenega francoskega ženstva! Tega neciviliziranega pocetja se seveda zdaj polašca naša mladina, zdravnica pa je opozorila na škodljive posledice šminkanja za celotni organizem! Rdeca šminka spada na gledališki oder, ne pa na oder resnicnega ži­vljenja. Kot je v casopisu prebral Ante, nežnejšemu spolu pritice zgolj lepa jugoslovanska noša. Pri jugoslovanski ženi ne more biti mesta za luksuz, razsipnost in pogubno modo! Uradnik Ante se ne bi mogel bolj strinjati s to srbsko zdravnico, ki je v svojem gorecem govoru napadala moderne plese, dnevni umazani tisk in prostitucijo. Prav tako je ponu­dila najboljši zdravili za naštete nevšecnosti: šport in zgodnji zakon! Kljub takemu prepricanju je bil Ante Anic za vecjo uveljavitev žensk v javnem življenju. Žena mora biti enakopravna z možem in cas bi bil že za novo sijajno zmago: dodeliti se ji mora aktivna in pasivna volilna pravica! Ante je bil v to trdno preprican, brez kancka dvoma, da ne bi ženska pridobila volilne pravice4 v tako napredni državi, kot je Kra­ljevina SHS. Navsezadnje stopa žena v ospredje celo v absolutisticnih državah. V Španiji so vse vdove in neporocene, ki so dosegle 25. leto, dosegle sijajno zmago, ceprav veselje ni trajalo dolgo, saj jim je volilno Za uveljavitev splošne volilne pravice žensk si je prizadevala predvsem Slovenska ljudska stranka (klerikalci), medtem ko so temu liberalci mocno nasprotovali. Že leta 1910 je kranjska volilna reforma priznala žensko obcinsko volilno pravico. To je razbu­rilo liberalce, ki so v Ljubljani organizirali demonstracije. Kraljevina SHS oziroma Ju­goslavija splošni pravici ni bila naklonjena. Tako so v kraljevini obcinsko volilno pravico izgubile tudi Slovenke, ki so jo imele v Avstriji. Splošna volilna pravica za ženske je bila izvedena šele leta 1945. Vec o tem: Melik, v: Cindric, 1998, str. 253–255. pravico odvzel diktator Primo de Rivera,5 potem ko je razpustil parla­ment! Ante Anic Ivicic o državnem interesu Ko je Ante do vsake podrobnosti preucil novo spolno etiko, je odlo­žil casopis in se vnovic posvetil študiju. V roke je vzel Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih6 in ga natancno prebiral, in sicer od paragrafa do paragrafa. V spomin si je poskušal priklicati po­membnejše dolocbe: kdo vse so uradniki v kraljevini, pod katerimi pogo­ji se lahko sprejmejo v državno službo in po katerih nacelih morajo de­lovati. Še posebej kompliciran je bil paragraf o disciplinskem postopanju proti nevestnemu uradniku in pristojnostih disciplinskega preiskovalca. Sam je bil trdno odlocen, da bo svoje delo v stalni uradniški službi opra­vljal kar se da vestno! Navduševal se je nad veliko državo, kraljevino, ki povezuje razlicne narode. Majhne državice pac ne morejo biti kos vsem izzivom in pretecim nevarnostim! In teh je ogromno, je bil preprican. Prebivalstvo doma in po svetu so pestile najrazlicnejše bolezni. Zelo je bil ponosen na ekscelentno delovanje Urada za omejitev in pobijanje malarije v Dalmaciji, kjer je v preteklosti že služboval. Pod pokrovitelj­stvom urada so opravili številne preglede, izkopali vodnjake in izboljšali teren. »Drži, tudi boj proti malariji je v državnem interesu. Malarija že jemlje zadnje slovo!« je v mislih utrjeval svoje strokovno znanje zaen­krat še zacasni uradnik Ante. V državnem interesu je bil tudi boj s še eno veliko nadlogo, tuberkulozo, ki se je že zelo razmahnila. Nevarna pa ni bila samo tuberkuloza, temvec so bili opasni tudi razni mazaci in 5 Miguel Primo de Rivera (8. 1. 1870–16. 3. 1930), španski diktator. Vec o tem: Ben­-Ami, 1977. 6 Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, 1923. beraci, ki so neuki raji prodajali najrazlicnejša »preizkušena« sredstva, ki izboljšujejo tek in prebavo, sol sv. Roka pa naj bi ozdravila cisto vsako bolecino. »Krepak fant ali dekle pac ne more zboleti za tuberkulozo, ce uživa sol sv. Roka,« so širili mazaci nevarne abotnosti med ljudstvom. Našega uradnika so zelo jezili absurdni oglasi lekarnarjev, da je mogoce prepreciti špansko gripo samo s pastilami Ancot. Vendar je Ante prisegal na odlicno domaco zdravilo proti gripi, ki mu ga je pripravljala njegova gospa. Domaci zelišcni caj s slivovko! Sicer je ta gripa cudna rec. Zadnjo pandemijo je Evropa doživela z zelo nalezljivo okužbo, ki je prišla iz Španije in se nato razširila po vsej Evropi. Bila je zelo hude narave, širjenje te grozovite bolezni je prekosi­lo celo hitrost prometnih sredstev. Izbirala pa ni najbolj sestradanih in premraženih, temvec si je volila najkrepkejše in v cvetu mladosti. Za­hrbtni virus naj bi prvenstveno napadel pljuca, bolezen naj bi povzroci­la tudi celo vrsto živcnih in duševnih bolezni ter izgubo las. V dolocenih predelih države naj bi smrt zaradi španske gripe spet kosila, prav poseb­no pa k njenemu širjenju pripomore oboleli, ki se gizdavo in necimrno brez kakršnih koli omejitev giblje med zdravim narodom! Uradnik Anic je bil tudi športnik, pionir nogometnega društva v Kninu. Doma je imel špartansko vzgojo in je sledil pregovoru »Zdrav duh v zdravem telesu!«. Zatorej je bil trdno preprican, da je v držav­nem interesu tudi šport. Takole bo povedal pred strokovno komisijo, ce bo o tem kaj povprašan: »Športne vaje uspešno jacajo delovanje orga­nov. Pri pljucnici in jetiki pa daje športniku njegovo ojacano srce vec pomoci, kakor jih dajejo vsa zdravila!« Na koncu se je spomnil še ene nadloge, ki je strašila po naših krajih: stekline! Slucaji stekline so se kar množili, zato bi moralo biti v držav­nem interesu, da oblasti sprejmejo najstrožje ukrepe za omejitev te stra­šne bolezni. Za njo res stoji sam hudic! Zgodilo se je, da je nekega kmeta ugriznil domaci pes. Pes je nato obgrizel še domacega konja, ki je kmalu zatem poginil. Po nekaj tednih so se znaki stekline zaceli pojavljati tudi pri gospodarju. Zacel se je peniti in sliniti, nato pa je v težkih mukah izdihnil svojo dušo. »Hvala bogu,« je vzdihnil Ante Anic, »da med nami ni še kakih drugih nadlog, kot so mravlje in podgane.« Bele mravlje so bile strah in trepet prebivalcev v Španiji, kjer naj bi unicile celotne vasi! Hiš so se lotile dokaj sistematicno, izpodkopavale so temelje, tako da so bile hiše cisto na tem, da se porušijo. Bojda pa ucinkovitega sredstva proti njim ni bilo. Ljudje so bili prisiljeni vse pustiti in bežati pred milijoni teh malih hudih živalic. Medtem ko so bile v Parizu strašanska nadloga podgane! Na sto ti­soce podgan je živelo v pariških kanalih, zaradi podgan je trpel tudi Dunaj. Strašne množine glodavcev z veliko glavo in velikim repom so povzrocale veliko gospodarsko in zdravstveno škodo. Zacasni uradnik Ante si je že vec kakor poldrugo uro razbijal glavo o državnem interesu, a ni cutil niti najmanjše utrujenosti. Ponavljal je polglasno: »V državnem interesu naše ljube kraljevine je pomagati našemu ubožnemu ljudstvu, ki trpi veliko škodo zaradi poplav ...« Vedel je, da iz poplavljenih slovenskih krajev v zadnjih mesecih pre­teklega in tudi novega leta 1927 prihajajo obupna porocila o katastro­falnih posledicah. Dan za dnem se vrstijo strašna neurja. Ubogi kmet vso noc ne zatisne ocesa. Zaradi silnih neurij so vode narasle in poplavi­le doline. Dnevi groze se vrstijo: blisk za bliskom, iznenada je vse nebo v plamenu in utrga se oblak. Ko se bliža huda ura, doni in pada toca, ženske vzdihujejo: »Ježeš, no, Marija sveta božja, bog nas obvarij,« ter molijo ocenaš in rožni venec, otroci jokajo, prašici krulijo, rogovi gasil­nih društev trobijo na pomoc, vsa požarna bramba je mobilizirana, še orožniki hitijo na pomoc. Pretrgane so vse brzojavne in telefonske zveze, še poroke so izostale, potoki in reke narašcajo, polja in travniki so zasuti z blatom in podrto trto, obloženo z zrelim grozdjem, zasute ceste so od­trgane od sveta, hiše so hudo poškodovane, od licnih hramov so ostale samo še razvaline mostov in brvi, žag in mlinov pa skorajda ni vec. Ne­kemu mlinarju je voda odnesla z mlinom vred tudi kokoši. To je bilo vika in krika! Gospodar je letal ob potoku in lovil kokoši, gospodinja pa je na ves glas histericno vrešcala. Ljudstvo je brez strehe, obleke in brez hrane. Strahotna vremenska katastrofa je terjala celo cloveške žrtve, ki jih zdaj, žalibog, objokuje ljudstvo. Zadnjikrat je Idrijca odnesla dve dekleti in nekega kmeta, ki je ravno preckal most. Katastrofalna neurja niso prizanesla niti velikim splavom iz Dravske doline. Vse tri dni mu­kotrpnega dela je bilo treba, da so splavarji svoje flose porinili v Dravo, ki so jih nato zajeli valovi podivjane reke, splavarji pa brž v Dravo, da rešijo od lesa, kar se še da ... In eden se je pri tem celo utopil. Kajpak, ko pa jih vecina še vedno ne zna plavati. Poslanci pod vodstvom dr. Antona Korošca7 so v skupšcini opozorili, da je treba nujne financne pomoci za ljudstvo v najhujši stiski. O, to so bili glasni! Bojda so celo predlagali neki zakon o nujni pomoci popla­vljencem v Sloveniji. »Belgrade« pa o tem molci kot riba ... Oglasil se je tudi najbolj inteligenten in najbolj patrioticen del prebivalstva – uradništvo. Glede na to, da je govora o novih odtegljajih državnim uslužbencem v Sloveniji, bi bilo pravicno, da bi denar prejeli izkljucno katastrofalno prizadeti v Sloveniji, ne pa v preostalih delih kraljevine. Te siromake povrhu vsega nadlegujejo cele trume ciganov in beracev, ki prihajajo iz južnih delov države, pomoci iz »Belgrada« pa od nikoder! Anton Korošec (1872–1940), slovenski politik v Avstro-Ogrski in Kraljevini SHS in pozneje Jugoslaviji. Kot vodja Slovenske ljudske stranke je sodeloval v desno usmerje­nih vladah. Vec o tem: Kranjec. Korošec, Anton (1872–1940), https://www.slovenska--biografija.si/oseba/sbi290163/. Vec o tem: zbrane študije, objavljene v Casopisu za zgodovino in narodopisje/Review for History and Ethnography, 2006, https://www.czn.si/images/czn_stevilke/2006/ CZN_2006_2-3_za_splet.pdf. »Heh, to je pac politika,« si je mislil Ante. »Sam kot uradnik ne smem prikimavati nobeni strani, lahko pa politiki svetujem s pre­mišljenim in objektivnim nasvetom, kdaj gre za državni interes … Nic, tako bom tudi storil in odgovoril izpitni komisiji, da je nujna pomoc v državnem interesu!« Ante Anic Ivicic ob prebiranju policijske kronike Ante se je lotil prebiranja literature o nalogah in pristojnostih žele­zniške in obmejne policije. O tem bi lahko dobil tudi ustno vprašanje. Na primer o tem, kako mora postopati orožnik s tujcem brez potnega lista, ki ga je privedel na komisariat. Belil si je glavo o tem, ali naj tako osebo zadrži v naši državi ali pa jo kar »prebaci« cez mejo ... Kako ravnati z nevarnim tihotapcem na meji, saj so ti še posebej zvijacni in previdni, zato jim je zelo težko priti na sled. V Mariboru je znana tiho­tapska družba, ki spravlja cez mejo saharin in cigaretni papir. Policij­skemu komisariatu pa tudi sicer brez takih pribežnikov in tihotapcev ne zmanjka dela. V roke je vzel mariborsko policijsko kroniko za leto 1926. Policija je izvršila celokupno kar 1352 aretacij! »Ljudje radi kradejo in se pobijajo s sekirami, huje, kot bi klali prašice. Kaki pobalini pa delajo najrazlicnejše izgrede zaradi prevec popite šmarnice,« je razmišljal. Še cisto zeleni fantje, ki še niso odslužili vojakov, najprej popivajo po gostil­nah, nato pa pridejo na ulico in izzivajo mirne mimoidoce. In tebi nic, meni nic mecejo kamenje za nic hudega slutecimi sprehajalci! Zgodilo se je že, da so orožniki take razgrajace zaprli v obcinske zapore, nato pa so tudi tam razgrajali in orožnikom ni preostalo nic drugega, kot da jih zvežejo. Zelo je treba paziti tudi na spodnje perilo, je razmišljal Ante. Po sve­že oprani obleki, cevljih in spodnjih gatah najraje sežejo ciganske tolpe, ki se klatijo tod naokoli. Odnesejo vse, kar jim je na dosegu roke. Ce pa najdejo moško kolo ali nov voz z žlahtnim crnim konjem, je lahko to dobro znamenje, saj je velika verjetnost, da ciganska družba izgine iz domace vasi in okolice! Po svežem perilu in obleki posegajo tudi drugi roparji in ne le cigani. Nekateri so tako predrzni, da vdrejo v hišo celo pri belem dnevu, ob nedeljah, na Gospodov dan! Marljivost in štedljivost sta prav cedni vrlini. Ako pa za takega moža, ki je znan po svoji štedljivosti in marljivosti, izve ropar, je to lah­ko za varcnega cloveka pogubno. Tak štedljivi gospod je za tolovaje po­sebna vaba, si je mislil uradnik Ante. Tatici so žalibože povsod raztepeni, vendar je Ante Anic slišal, da je zadnje case na delu tatinska in tolovajska tolpa iz ptujskega okraja. Ta tolpa je odlicno organizirana, v zadnjih letih so zlikovci pri posestnikih pokradli cisto vse, kar jim je prišlo pod roko. Bog ne daj, da je ženska ostala doma sama. Tedaj bi maskirani in oboroženi vlomilci zlahka prisilili prestrašene ženske, da jim izrocijo vse, cesar si želijo. Nadvse strašljivo zna biti ob vecerih v kaki samotni vasi. Ni osamljeni primer, ko je iz gozda skocil neznan ropar s samokresom in zaklical prestrašeni žrtvi: »Denar sem ali pa te ustrelim!« Nekatere roparske družbe na koncu svojo žrtev tudi umorijo. Na Hrvaškem so v neko kmetsko hišo vdrli maskirani roparji, umorili go­spodarja in gospodarico ter vse pokradli. Isto tolpo so sumili še enega zlocina. Zlikovci so oropali poslovne prostore žage, postrelili zaposlene v upravi in izpraznili blagajno. Napadeni so bili ravnokar pri vecerji in so se sprva silovito branili. Vnel se je strašanski boj za življenje in smrt. Streljanje se je slišalo po vsej vasi, a nihce iz vasi si ni drznil blizu, še orožarji ne, saj sta bila tisti dan na postaji samo dva orožnika. To je bilo seveda pogodu roparjem, ki so svoje delo zlahka izvršili in pobegnili s plenom. Tatovi so izrabljali tudi vremenske neprilike. Še posebej prikladna jim je bila viharna velika noc. Na veliki kršcanski praznik so vdrli v neko trgovino, pokradli vse, kar je bilo vrednega, in ker so se pocutili precej varne, so si na koncu postregli še s pijaco in jedaco. Veselje je traja­lo, vse dokler jih ni slišala domaca gospodinja. Takoj ko je zaslišala ne­navaden ropot, je prebudila moža: »Tatovi so v hiši.« Soprog pa hitro obleko gor, saj je bil v spodnjih hlacah, in je zacel streljati na zmikavte, toda tudi ti so bili oboroženi in so streljali nazaj na moža. Toda gospo­dar jim je nagnal strah v kosti, zato so pobegnili, saj se niso vec pocutili varne! Tatovi vseh sort so pristali pod kljucem tudi zato, ker je vlomilce dol­go in uspešno zasledovala policija. »In vcasih je delo detektivov in po­licije še posebej vznemirljivo, kot v kakem filmu,« si je govoril uradnik Ante. Tako so imeli kriminalisti in zagrebška ter beograjska policija poseben ulov. Na brzovlaku Zagreb–Beograd so se vrstile vsakodnevne tatvine, zato je policija temu vprašanju namenila vso potrebno pozor­nost. Posebej so angažirali specializirane detektive, ki so posedali po va­gonih in opazovali potnike. Neki detektiv je opazil sumljivega potnika, ki je kmalu nato odšel ven in splezal na vagon. Ker je imel vlak veliko brzino, mu detektiv ni mogel slediti in je pocakal do prve postaje. Na postaji so detektivi skocili na streho brzovlaka in namerili revolverje na drznega malopridneža, ki je priznal, da so tatvine njegov poklic. Ante si je vso zadevo živo predstavljal, pred njegovimi ocmi se mu je odvijal film. V vlogi pogumnega detektiva je videl sebe, kako se podi za tolovaji; morda bo pa nekoc uspešen detektiv ali kak drug pomem­ben uradnik, samo ta izpit za stalno uradniško službo mora opraviti ... Navsezadnje je bila potreba v Mariboru po takih detektivih izjemno velika, saj so žepne tatvine pojavljale tudi na vlakih, ki vozijo v smereh Maribor–Pragersko–Ptuj. Drzni tatici so kradli listnice s po vec tisoca­ki, slucaji pa so bili prijavljeni pri mariborskem obmejnem komisariatu. Še in še beleži policija takih uspešnih ulovov. Zdaj je zacasni držav­ni uslužbenec Ante Anic listal po papirjih policijskega komisariata, jih preuceval in se nazadnje ustavil pri glavarju kolesarskih tatov. Nevarni tat koles je pognal kolesarjem strah v kosti. A na koncu mu je po dolgem zasledovanju policija le prišla na sled. To je bila aretacija, ki je doma­cini ne pomnijo! Ko je vstopil policijski nadzornik Žajdela s še dvema orožnikoma v gostilno, je v veliki gostilniški sobi sedela glasna skupina kvartopircev. Z vstopom policijskega nadzornika in dveh orožnikov v gostilno pa je vse onemelo. V gostilniški sobi je nastala grobna tišina, glavar kolesarskih tatov je postal bled kot stena, karte so mu zacele pa­dati iz rok, z nenadno kretnjo pa je vrgel po tleh kozarec domace šmar­nice, ki se je razbil na drobne košcke. Orožnika sta ga takoj zagrabila in nato vklenila ter odpeljala v zapor. »O, še enega nevarnega tatu so spravili pod kljuc,« se je razveselil zacasni birokrat Ante. »Dobili so šefa kurjih tatov, ki so mu bili na sle­di skoraj dva meseca!« Policijska kronika je porocala zdaj o dveh, zdaj o treh izginulih kurah in dragih puranih, ki jih je lastnik pital za vse svete. Preiskava je bila dolgo casa neuspešna, saj je kurji tat znal sledi skrbno prekrivati. Vse dokler ni postal skrajno nepazljiv in je odtrgani kurji glavi nepremišljeno odvrgel, glavici pa sta postali glavno dokazno breme! Takoj ko je prišlo v centralo telefonsko sporocilo o tem težkem slucaju, so žandarji zagrabili kovcek in pot pod noge. Na lice mesta so se odpeljali z najhitrejšim prevoznim sredstvom brez lastnega pogona, torej s kolesom! Zacela se je obširna preiskava, pod drobnogled so vzeli kri in njene sledove, ki so pripeljali do samega glavarja kurjih tatov! Ta je pod svojo posteljo skrival še dve drugi obglavljeni kokoški. Ugotovili so, da gre za zidarja z velikim apetitom, ki je veseljacil po Rožni dolini in s tovariši prirejal mastne pojedine. Z neko ženico pa se je sporazumel, da mu je pekla kokoši in kuhala kurje župice. Pa še en premeten in nevaren ticek je padel policiji v roke. V želji, da bi taticek prišel do postranskega zaslužka, se je zacel zanimati za cerkvene nabiralnike. Poslužil se je posebne tehnike. Najprej je s cunjo zamašil špranjo v nabiralniku, nato pa je iz zbiralnika pobral denar z lepljivo palicico. Izplen ni bil slab in taticek se je ob njem le veselo nasmihal. Vse dokler ga pri tem necednem dejanju ni nekdo zasacil in zacel mocno vpiti: »Tat, tat, kradeš, kradeš!« Taticek je vse spustil iz rok in jo ucvrl preko travnikov, za njim pa se je podila cela procesija domacinov, starih in mladih, debelih in suhih, dokler ga niso ujeli in izrocili policiji, kjer mu je policijski nadzornik natancno izprašal vest. Vsepovsod so se potikali tudi raznorazni žeparji. Ti so se še posebej veselili Miklavževe sezone, ko se ljudje pred izložbami drenjajo in bulijo v najnovejše izdelke galanterije. Anic je zdaj prelistaval policijsko kroni­ko in ugotavljal, da je bilo aretiranih vec premetenih in drznih žepnih tatov. »Nic cudnega,« si je mislil, »da so na mariborskem komisariatu bili primorani angažirati vec kriminalisticnih preiskovalcev!« Napo­sled so dve specializirani žeparici le aretirali in ugotovili, da sta prišli iz Zagreba. A njuna aretacija je bila prava senzacija. Ko so odkrili, da sumljivo rineta v najvecjo gruco, so takoj zapazili, da sta želeli na stojnici okrasti neko kmetico, onidve pa sta takoj zatem planili v beg. Detektiva sta sumila, da bosta šli na kolodvoru na vlak, zato sta jima do tja sledila, a sta ju opazili in zbežali na postajo v Hocah. Toda detektiva sta bila zelo izkušena in sta vedela, kaj tatici nameravata, saj je bilo splošno znano, da oni, ki se boje aretacije, stopajo na vlak v Hocah. Ka­kor naroceni sta prišli do tja, in, hops, sta ju detektiva uspešno aretirala! Cinovnik Ante je v svojih mislih razclenjeval do vsake najmanjše podrobnosti, zakaj so tatovi kradli in zakaj morilci morili. »Ni vse v pobiranju in kopicenju dragocenosti,« si je govoril. Gotovo igra v takih tragedijah glavno vlogo alkohol. Še posebej alkoholizirani primerki so bili doma v Slovenskih goricah. Mladi fantje pridejo pomagat pri do­macih opravilih, lickat koruzo ali obrezovat repo. Vcasih pridejo tja že vinjeni, vino pa dobijo tudi pri gospodarju. Tako je bilo tudi onikrat pri Sv. Barbari v Slovenskih goricah, ko so se, nic hudega slutec, razšli po južini. Kmalu zatem je bilo slišati iz teme klice na korajžo in nato še strel, mladenic v zgodnjih dvajsetih pa je v luži krvi nepremicno oble­žal. Ali pa raznorazne veselice, ki se koncajo tako, da je veseliška soba na koncu bolj podobna klavnici, kakor cloveškemu prebivališcu. Najprej ga fantje veselo popivajo in nazdravljajo: »Hvala vinu in materi trti, ki nam ga daje. In še ga bom pil, ko bodeš ti pod mizo ležal.« Ko jim vino zleze v glavo, se zacnejo med seboj prepirati, nato prerivati in pretepati, pretep pa kot ogenj vzplameni v pravi pokol. Zacnejo se obmetavati s stoli, v rokah zabliskajo noži, fantje se valjajo in živalsko ruvajo po tleh, celo grizejo se in na koncu tudi štihajo z noži! Bog ne daj, da ima kdo s seboj še samokres, ki je lepo nabit, in petelin napet, da se lahko vsak hip sproži! V navalu strasti in hude jeze ga potegne izpod pasu. Orožje se sproži, zasliši se votlo donenje, kak razgrajac postane žrtev in se zgrudi na tla, za trenutek stegne roko po razstreljeni rani in izdihne svojo pre­grešno dušo. Za take peklenske prizore, je razmišljal Ante Anic, je kriv sam demon alkohol, ki ga v teh krajih ocitno res ne primanjkuje! Seveda pa ni vedno k umoru ali uboju botroval alkohol. Spomnil se je dogodka, ki se je zgodil sredi Ljubljane, ko je bil ubit znani sejmar Primožic. Primožic je bil znan po tem, da je na sejmih pac veliko zaslu­žil in je hranil v stanovanju vecjo vsoto denarja. Ko so ga našli v svoji sobici, je bil v njej že strašen smrad, na tleh so zapazili krvavo sekiro, na postelji pa cel kup odej, starih cunj, oblek, pod kupom oblek pa je bilo zakopano truplo, obleceno v spodnje gate, glava pa razsekana s topim koncem sekire. Ante je zavzdihnil: »Bil je prav po mesarsko umorjen ...« Prav do­bro se je spominjal, kako je potekala aretacija v kraju, kjer je živel osu­mljeni morilec. V kraj, kjer je prebival, se je z vecernim vlakom pripeljal detektiv in zacel po vasi na diskreten nacin domacine povpraševati o osumljencu, ljudje so mu tu in tam tudi kaj namignili: »Ceš, saj je de­nar tudi kje ukradel,« in ko je bilo povsem gotovo, da je na sledi prave­mu morilcu, je telefoniral na orožništvo in zaprosil za njihovo asistenco. Z vlakom sta se na kraj zlocina odpravila tudi orožnika. Nic hudega slutecega osumljenca so zvabili v gostilno; ta jim je sledil brez vsakršnega protesta, nato pa so zaceli z zaslišanjem: »Ali poznate Primožica? Kje je njegov denar? Kje je njegova listnica? Ste vi ubili Primožica? Zakaj ste ga ubili?« Osumljeni Pintar jim je malomarno prikimaval in odgovarjal ter na koncu priznal bestialen zlocin. Kot pripravnik je zacel delati v neki mesnici, nato je lastnik zbolel in umrl, mesnico pa je vdova prepustila osumljencu. Ta ni znal dobro gospodariti, zapadel je v dolgove in oropal ter ubil Primožica … Ante je zmajal z glavo in si rekel: »Z zaslužkom se res ne gre prevec hvaliti naokoli …« Iz obljubljene dežele Amerike se je vrnil z obilnim premoženjem neki Kamnican. Ni znano, kako je možakar obogatel. Obstaja velika verjetnost, da je bil eden tistih, ki so v zlati mrzlici izko­pavali zlato. A ko se je vrnil nazaj v domaci Kamnik, ga je hitro zmanj­kalo. Po obsežni preiskavi naj bi orožništvo dognalo, da je osumljeni z umorjenim v žganjetocu svoje priležnice veckrat popival in da ima zlovešci osumljenec precej denarja neznanega izvora, naloženega v hra­nilnici. Razlogi, zakaj se ljudje tako zverinsko pobijajo, so tudi rodbinski. Birokrat – zacasni uradnik Ante Anic – je pred kakim mesecem z veli­kim zanimanjem spremljal sodno obravnavo, ko je žena s sekiro umori­la svojega specega pohotnega moža in oceta petih otrok. Vstala je, šla po sekiro v shrambo in z njo usekala soprogovo glavo po levi in po desni. Po dejanju je pomila sekiro in jo vrnila na prejšnje mesto, moža in posteljo pa polila s petrolejem in zažgala. Zacela je vpiti na pomoc: »Pomagajte, pri nas vse gori! Usmilite se nas, kakšna nesreca nas je doletela! O, bog pomagaj, nam vernim dušam!« In, glej ga, hudica, brž ko so domacini prišli do mrtvega moža, so videli, da je bil umorjen, saj je bil po glavi ves krvav in s sekiro razklan. Žena se je sama predala orožnikom: »Jaz sem ga!« Price na sodišcu pravijo: »Ženo je imel rad, pil je res.« Psihiatri pa: »Obtoženka psihicno ni intaktna, bila je že alkoholi­zirana.« Porota pa: »Kriva je, naj gre na vešala!« In še ena senzacionalna aretacija se je izvršila v Slovenski Bistrici, o kateri se govori še danes. Zaprli so morilca, ki je zastrupil svojo ljubico, strup pa mu je dostavila neka zelo znana oseba. »Le zakaj je umoril svojo ljubico?« se je o motivih umora spraševal Ante. Najbrž se je bal, da bo ljubica za ljubezensko avanturo povedala gospe soprogi, sorodni­kom in znancem ter bi iz te godlje za moža nastal cel škandal. Ljubica je bila predtem že noseca, a so plod odpravili! Tokrat pa – bogve! Huda nadloga so tudi požigalci, ki vršijo strašne hudobije in se po­tikajo med ubogim ljudstvom! Orožništvo te hudobce zasleduje, toda pogosto brez uspeha. Je že tako, da vcasih kaki vdovi zagorijo tla, zalo­žena s senom, slamo in krompirjem, obicajno je taka vdova zavarovana še kar dobro, hudic pa nastopi takrat, ko se pri takem požaru v objemu plamenov znajde dobršni del vasi. Bogu cast in hvala, si je mislil Ante, da vrši svoje naloge tocno vsaj požarna bramba! In ta je danes avtomo­bilizirana, kar je za hitro pomoc velikanskega pomena. A v teh casih se zgodi, da tudi ne pride nobena brizgalna, saj so narasle vode podrle mostove! Zato pa ljudje kar obleceni hodijo spat! Med požigalci so tudi taki neotesanci, ki jim nic ni sveto. Zažgejo celo božji prt pa glavni leseni oltar in cerkvene knjige. Ce pride pravi cas požarna obrana in se orožniki za zadevo zavzamejo z vso prizadevno­stjo, je leseni oltar samo nekoliko zažgan in osmojen, drugace lahko ob vetru nastane katastrofa! Vcasih sumijo za povzrocitev ognjenih zubljev kakega beraca, ki se tod potika, vendar pa za požigom stoji obicajno satanska žlehtna roka. Požari se vrstijo drug za drugim. Zgodilo se je že, da je kak požigalski mojster vaškemu župniku poslal pismo, da bo pogorela vsa vas! Ni treba posebej opisati, da je sporocilo med ljudstvom naletelo na upraviceno razburjenje. Kako da ne bi, vsakdo se boji zlobne požigalske roke, teh blaznežev, ki se jim je pomracil um ... Potemtakem ni cudno, da so ob naznanitvi požarov straže domacih fantov krožile po vasi in oprezale za sumljivimi ficfirici. Fantje pa oboroženi z noži, koli, revolverji, seki­rami in lovskimi puškami. Ante Anic Ivicic spremlja napeto politicno ozracje Dopoldansko sonce je svetilo v sobo na dvorišcni strani. Žene ni bilo doma, vse je bilo tiho, tudi otroški smeh pod oknom je utihnil. Ante je sedel pri mizi pred odprto knjigo. Upiral je oci v knjigo, na trenutek izgubljen in top v mislih, ko je študiral organizacijo državne uprave in prešteval ministrstva. V spomin si je želel vtisniti vse mogoce oblike vla­davine, analiziral je državno ureditev in državno oblast ter preuceval vrste politicnega sistema. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je parlamentarna monar­hija troimenega naroda ali – bolje receno – monarhija treh razlicnih plemen, uradni jezik je srbo­hrvaško­slovenski ... Ima svojo, vidovdan­sko ustavo, ki jamci svobodo tiska. Uprava je razdeljena na 33 oblasti, tudi slovensko ozemlje je razdeljeno na ljubljansko in mariborsko oblast. V državi se za oblast potegujejo razlicne stranke, nekatere so liberalne, druge radikalne, tretje klerikalne … Parlamentarna skupšcina, vlada ali ministrski svet in njen predsednik so državni organi v SHS, glavno besedo ima kralj Aleksander.8 Kralju Aleksandru je bil še posebej ljub gorenjski Bled, vcasih sta s kraljico v tem mondenem kraju bivala tudi po tri mesece, državne posle je urejal vcasih kar telefonicno, za posebne užitke pa prirejal lov na divje koze! Ante Anic je vestno prebiral dnevno casopisje, zato je še kako dobro vedel, da je bilo politicno ozracje v kraljevini v zadnjih mesecih zelo napeto. Stranke so medsebojno obracunavale, vrstili so se prepiri med parlamentarci, ki so se lasali, vlekli za kravate in obmetavali s stoli in cvetlicnimi lonci, posredovati so morali celo orožniki. Nic cudnega, da je ista vlada že veckrat dala »ostavko«, ker v skupšcini ni imela dovoljšne podpore. V zadnjih mesecih je že skoraj vsaki dan pricurljala vest, da se išce novega mandatarja. Že tretjic je bil mandatar dvorni radikal Nikola Uzunovic.9 Na vladi so bili radikali, radicevci in nikicevci, pri cemer je bilo tudi Anteju Anicu popolnoma jasno, da ti nimajo preti­ranega smisla za Slovence in Hrvate ter za njihove politicne ali gospo­darske želje. Bo že držalo to, kar pravi dr. Anton Korošec, je razmišljal kandidat za stalnega uradnika, da je nujna naša avtonomija na racun srbskega centralizma. Vmes je štrene mešal Nikola Pašic,10 ki je bil hud 8 Aleksander I. Karadordevic (3. 10. 1929–9. 10. 1934), srbski oz. jugoslovanski kralj. Uvedel je šestojanuarsko diktaturo, leta 1931 pa je izdal oktroirano ustavo. Umrl je leta 1934 v Marseillu za posledicami atentata. Vec o tem: Nielsen, 2014. 9 Nikola Uzunovic (1873, rojen v Nišu, umrl v Beogradu leta 1954), srbski poli­tik in pravnik. Dvorni radikal. Veckrat je bil izvoljen za narodnega poslanca, bil je tudi minister v vec Živkovicevih in Pašicevih vladah ter predsednik vlade (1926/1927). Vec o tem: v Fogelquist, 2011. 10 Nikola Pašic (19. 12. 1845–10. 12. 1926), srbski politik, unitarist in zagovornik velikosrbske ideje. Bil je veckratni predsednik vlade v Kraljevini Srbiji in Kraljevini SHS. Vec o tem: Dragnich, 1974. na kralja, ker ni bil v vladi in se je hotel na stara leta spajdašiti s Sveto­zarjem Pribicevicem,11 ki je bil prav tako jezen na kralja, saj je njemu in Pašicu monarh prekrižal udejanjenje ideje o velesrbstvu! Toda nacrte jima je na koncu preprecila nenadna Pašiceva smrt. Ante Anic je premišljeval o politicnem dogajanju v zadnjih štirih mesecih. 13. oktobra 1926 je predsednik ministrskega sveta izrocil »ostavko« ministru dvora, ta pa jo je telefonicno prenesel naprej kra­lju. Nato je predsednik vlade v »ostavki« odšel na dvor, a tu je še niso sprejeli, zato je moral Uzunovic meni nic, tebi nic še naprej opravljati državniške posle. Zadnja Uzunoviceva vlada v odhajanju je vladala skoraj šest mesecev, vendar pa žalibog ni pokazala prav nobene avtori­tete in zadostnega znanja. »Bolje je tako,« si je mislil Ante, »saj tako podaljševanje življenja vladi ne bi pomenilo nobenega koraka na boljše. To bi bila samo zaca­sna krparija.« Z »ostavko« so zacele nastajati najrazlicnejše kombinacije o tem, kdo lahko sestavi vlado. To pa še zdalec ni bila lahka matematika, saj so bila pogajanja med posameznimi strankami zelo komplicirana! Ne­katere stranke so kategoricno odklanjale vsakršno sodelovanje z drugimi strankami. Mnogi radikali bi šli raje v koalicijo s hudicem, kot pa Stje­panom Radicem!12 Zaceli so se vršiti novi pogovori in nova politicna 11 Svetozar Pribicevic (16. 10. 1875–15. 9. 1936), hrvaški politik srbskega rodu. Bil je prvak Samostojne demokratske stranke (SDS), ki je bila ustanovljena leta 1924, in notranji minister v SHS. Zagovarjal je unitarizem in centralizem. Vec o tem: Sve­tozar Pribicevic. Hrvatska enciklopedija, https://www.enciklopedija.hr/natuknica. aspx?ID=50294; Perovšek, 2013. 12 Stjepan Radic (11. 6. 1871–8. 8. 1928), hrvaški politik. Bil je voditelj Hrvaške kmecke stranke, nasprotoval je centralisticni in unitaristicni politiki srbskih voditeljev. Na seji Narodne skupšcine ga je 20. junija 1928 smrtno ranil crnogorski poslanec Naro­dne radikalne stranke Puniša Racic. To je bil povod za uvedbo kraljeve diktature. Vec o tem: Biondich, 2000. »prorokovanja«. Radikali predpišejo Stjepanu Radicu nekakšen nov hišni red obnašanja; kdaj, kje in kaj sme govoriti. Radic je ostal trmo­glav in je njihove pogoje zavrnil, stopil pred ljudstvo in mu govoril, da v takih vladah do zdaj ni mogel nicesar dati: »Ce bi pa hotel ljudstvu kaj dati, potem bi se moral sleci in ostale bi samo gacice ...« To je sprožilo vnovicni bes pri radikalih, ki so zaceli besno in energic­no s pestmi udrihati po mizi in kricati, naj se vendarle raje skrije v svojo luknjo in naj da tam mir … Ko se je zadeva komajda nekoliko umirila, so iz »Belgrada« zacele prihajati nove senzacionalne vesti. Uzunovic se je znova oglasil na dvo­ru, s kraljem sta se sestala tudi dr. Korošec in Stjepan Radic, le Pašic je ostal v sobi, ker se je prehladil. A Pašicev vnovicni prihod na politicno sceno ocitno ni bil zaman, saj je v radikalnem klubu obcutno pomiril duhove. In cisto na koncu je vlada »ostavko« umaknila. Koalicijske stranke so soglasno ugotovile, da so vzroke za krizo odstranili in že so casnikarjem dajali kilometrske izjave! Zaradi novih napetosti med pašicevci in predsednikom vlade Uzuno­vicem zatišje ni trajalo dolgo. To so seveda poskušali prikriti. Naenkrat so vsi trije voditelji, Pašic, Uzunovic in Marko Trifkovic,13 hudo zboleli, kar je bilo zelo cudno. Da trije voditelji zbolijo istocasno?! Razen ce ni šlo za politicno influenco! Pa tudi do ljubezni med radikalci in radicevci ni in ni moglo pri­ti. Novo krizo je sprožil Nikola Pašic, ki je bil v klubu radikalcev tako mocan, da bi lahko Uzunovicevo vlado spet zamajal. Uzunovic je hitro spregledal in je v koalicijo povabil dr. Korošca. Kar pa je stari in preka­ljeni macek zavrnil, ceš da se je ta vlada prevec kompromitirala. 13 Marko Trifkovic (6. 9. 1864–26. 7. 1928), srbski politik. Leta 1912 je bil izvoljen za predsednika srbske vlade. Svi srbski premijeri. Mondo, https://mondo.rs/Info/Srbi-ja/a103300/Svi-srpski-premijeri.html. Vec o tem: Fogelquist, 2011. V skupšcini je zavel novi val popolnega nezadovoljstva. Narodni po­slanci vladi ocitajo, da jih pita z raznimi malenkostmi, da na dnevni red postavlja razne bagatele in da se celotna javnost zgraža nad tako malomarnostjo. To je izkoristil stari Pašic, ki je zacel znova lesti na po­vršje. S svojimi prijatelji je želel sestaviti cvrsto vlado. Takoj so ga zaceli zalezovati casnikarji za to ali ono izjavo, a izkušeni politik ni hotel ni­cesar izjaviti ... Študiozni uradnik Ante Anic ni mogel skriti zadovoljstva nad do­brim poznavanjem politicnih razmer v državi. Redno in disciplinirano prebiranje casopisov se mu je zelo obrestovalo. Na izpitu bo znal celovito obrazložiti državno ureditev in politicno situacijo v državi. S svojimi mislimi se je vrnil nazaj k politicnim razmeram v državi. Uzunoviceva vlada je bila spet tik pred novo formalno »ostavko«, saj ni uživala tistega zaupanja v radikalnem klubu, ki bi bilo potrebno za ublažitev velike gospodarske krize. Kralj Aleksander je zato zacel razmi­šljati o novi vladi. Že v zacetku decembra je živahno zanimanje v vseh politicnih krogih in javnosti vzbudil razgovor kralja s predsednikom demokratskega kluba Ljubom Davidovicem14 in nato še z nacelnikom Jugoslovanskega kluba dr. Antonom Korošcem. Popolnoma izoliran od vseh pogovorov je ostal edinole Svetozar Pribicevic s svojimi samostojni demokrati, ki jih nihce ni hotel v vladi. Uzunovicu je naposled prekipelo in je 10. decembra 1926 le vrnil poverjeni mandat kralju. Na avdienco h kralju je bil zdaj vabljen tudi predstavnik najmocnejše parlamentar­ne skupine Nikola Pašic. Politik Pašic je casnikarjem, ki so ga vztrajno 14 Ljubomir - Ljuba Davidovic (24. 12. 1863–19. 2. 1940), srbski politik, voditelj Demokratske stranke. Bil je predsednik vlade v koaliciji demokratov in socialistov med letoma 1919–1920 in pozneje leta 1924 v koaliciji demokratov, slovenskih klerikalcev in bosanskih muslimanov, ki jo je podpirala tudi hrvaška kmecka stranka. Vec o tem: Ljubo Davidovic, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C9N9JU6N; Rahten, 2009. zasledovali s svincniki in fotoaparati, podal kratko in jedrnato izjavo: »Bit ce vlade!« V »Belgradu« so se zaceli kriticni dnevi, tako v notranji kot zuna­nji politiki je šlo vse rakovo pot; vlada pac ni delovala ekspeditivno, har­monicno in iskreno. Dan za dnem je bila na dnevnem redu »ostavka vlade«! Vec kot ocitno je bilo, da je bila politika zgrajena na betežnih nogah zaupanja. Politiki so krivdo valili drug na drugega in se posluže­vali dejanj, ki bi se jih moral sramovati vsak politik! Nato je bil na dvor pozvan predsednik narodne skupšcine Marko Trifkovic, da bi porocal o razpoloženju v parlamentarnih klubih ob imenovanju novega manda­tarja. Za najbolj kvalificirano osebo je kroni predlagal Nikolo Pašica. Njegov predlog ni bil sprejet, na dvor je bil pozvan Uzunovic, ki mu je krona po vseh nezaupnicah spet podelila mandat za sestavo vlade! Zacasni birokrat in kandidat za stalnega uradnika Ante Anic je razmišljal, kako je lahko prišlo do take situacije. Namesto Pašica je krona znova predlagala Uzunovica, ki je že veckrat dal »ostavko«! Odlocitev krone se mu je zdela nadvse cudna ... Morda je imel kralj Aleksander kakšne zle slutnje, da se s Pašicem ne bo vse dobro koncalo. Kot strela z jasnega je takoj zatem odjeknila novica, da je eden najvecjih slovanskih politikov in najslavnejših sinov srbskega naroda, pravi tip srbske rase, igralec genialnih potez Nikola Pašic, preminil! Padel je kot hrast sredi viharja, umaknili ga niso politicni nasprotniki, temvec ga je castno izlocila smrt! »Le kaj se mu je zgodilo?« se je šušljalo po hodnikih. Osemkratni nekdanji predsednik ministrskega sveta v Kraljevini SHS in nacelnik radikalne stranke Nikola Pašic je umrl hitre smrti, o kateri se je vest po državi razširila kot prava senzacija. Medtem ko je v krogu svoje družine vecerjal in bil zelo dobro razpoložen, mu je prinesel dvorni minister neko važno sporocilo. To ga je tako razburilo, da je pricel drhteti in drhtenje se je samo še stopnjevalo. Posegel je še po košcku sira, potem pa omahnil v naslonjac in se onesvestil. Okoli njega so se zbrali najboljši zdravniki in se posvetovali o tem, kaj se mu je zgo­dilo. Zedinili so se, da ga je zadela možganska kap. Nato so ga obiskali raznorazni poslanci in politiki in marsikateremu je pritekla solza, se je spominjal senzacionalnega porocanja o njegovi smrti uradnik Ante. In nekje proti jutru je ta genialec, ki mu niti nasprotniki ne morejo odreka­ti zaslug, izdihnil in predal dušo vsemogocnemu Gospodu ... Pašica je castno umaknila smrt, a politicna kriza je ostala. Novi­sta­ri mandatar Uzunovic je zacenjal posvetovanja z voditelji strank. Naj­prej je o svojem staro­novem poslanstvu porocal poslanskim kolegom, zatem se je zacel pogajati z drugimi strankami. V svojem stanovanju se je dobil s Stjepanom Radicem, nato Davidovicem, Prebicevicem in na koncu še z dr. Korošcem. Soglašali so, da bi bilo sodelovanje v taki vladi mogoce, da pa do tega lahko pride samo pod pogojem, da se bo storilo vse, kar je v interesu države in ljudstva! Zacele so nastajati politicne kombinacije, za vstop v vlado so se zaceli staviti neki novi pogoji, dr. Korošec bi se moral odreci svoji ideji avtonomije, kar je bila nadvse ne­spodobna zahteva, zato se je reševanje krize zacelo zavlacevati ... In že se je šušljalo, da bo moral Uzunovic spet vrniti mandat, saj ni sposoben sestaviti vlade! In tako se je res zgodilo, 21. decembra 1926 je Uzunovic vnovic vrnil mandat, kralj pa je mandat za sestavo poveril Ljubomiru Davidovicu! Ta pa na veliko žalost kljub svojemu dobremu programu ni pokazal dovolj spretnosti, stopiti bi namrec moral pred narodne po­slance in jim prigovarjati: »Gospodje narodni poslanci! Najprej rešimo težko gospodarsko krizo, potem bomo govorili o strankarsko politicnih vprašanjih.« Davidovic je moral mandat vrniti in kralj ga je zopet poveril Uzuno­vicu!!! In spet so se zacela raznorazna politicna »prorokovanja«, a ni je bilo vedeževalke, ki bi znala napovedati konec krize, casnikarji so senzacionalisticno porocali, najbolj verjetna se je zdaj zdela sestava Uzunovic­Korošec­Jovanovic­Nikic. Naposled je le nastala vlada, a sreca ni trajala dolgo, vlada je 28. januarja 1927 spet podala »ostavko«, dobila je krepko brco, opozicija pa nezaslužen poklon. »Zdaj lahko pricakujemo milosti le še od zgoraj, ne pa od sebe,« je bilo slišati glas na hodnikih narodne skupšcine ali pa: »Vedno dalje od brega nese voda ta naš mali colnic ...« Ni še bilo konca vsem politicnim nespodobnostim, saj je Uzunovic 29. januarja 1927 spet dobil mandat za sestavo vlade! Nova vlada je nastopila 1. februarja, ministrski predsednik pa je izrekel trdno zaob­ljubo: »Vlada bo ostala na svojem mestu, naj se zgodi karkoli!« Uradnik Ante je že odšteval dneve, ko bo stopil pred izpitno komisi­jo. Ko je razmišljal o politicni situaciji v kraljevini, ni mogel doumeti, da lahko politicna kriza traja tako dolgo. Kako lahko vlada v nedogled predlaga »ostavke«, kako je lahko vedno znova mandat podeljen ene­mu in istemu cloveku, ki ne more sestaviti vlade. Preprican je bil, da bi to moralo biti zakonsko urejeno in z omejenim casom trajanja sestavlja­nja vlade. Ce ga oblastna komisija kar koli vpraša o predlogih za rešitev politicne krize, bo imel odgovor na dlani! Ante Anic Ivicic s pogledom na mednarodni parket Na nebu je svetil zadnji krajec. Polnocni sij je legel na Zemljo kot srebrno pokrivalo. Zdelo se je, kot da spijo travniki, gozdovi, hribi, doli­ne in kotline, še sova je utihnila. Vladalo je popolno brezvetrje. Taka je bila noc, ko je uradnik Ante Anic brskal po knjigah in casopisih. Cutil je, kako mu nekakšen precej neprijeten, ce ne celo mucen obcutek preže­ma srce, zdaj so ga od zrelostnega izpita locile le še ure ... Povesil je glavo in prebiral tekste o državni zunanji politiki. »Ti hudir,« je z gorkim glasom prekinil tišino. Ko je zakljucil pre­gledovanje neke zelo pomembne zunanjepoliticne zadeve, se je zadovolj­no ozrl okoli sebe in si prižgal cigareto. Nato je zazehal in se pretegnil ter hitro vrnil k mizi in zacel glasno brati, da bi pregnal sleherno sled po utrujenosti, njegov glas se je osamljeno razširjal po grobni tišini. Kljub zacetkom utrujenosti se je tudi zdaj z navdušenjem posvetil študiju in neizmerno užival, ko je hlastal skozi knjigo. Z mislimi se je ustavil v Bukarešti. Dan za dnem so se vrstile novice, da se pripravlja odstop kralja Ferdinanda.15 Pripravljala se je zarota, ki bi na romunski prestol spravila princa Karla. Policija je aretirala vec oseb. Zarotniki so hoteli prisiliti kralja Ferdinanda, da bi se odpove­dal prestolu. Nato so se pojavile govorice, da romunski kralj umira, saj ima raka na crevesju in je njegovo stanje brezupno. Tudi po mišljenju zdravnikov je bilo v kratkem casu za pricakovati katastrofo. Zacela so se ugibanja, ali bo prestol zasedel princ Karol, ki ima veliko pristašev v armadi, ali pa celo kraljica Marija. Seveda pa bi Karel lahko zasedel prestol le pod pogojem, ce bi se trajno osvobodil ženske, s katero nemo­ralno živi v Parizu, in se vrnil k svoji ženi in otroku. Potem so se spet pojavile govorice, da kraljevo stanje vendarle ni tako slabo, ceprav so ga nekateri tuji casniki že odpisali in proglasili za mrtvega. Nekoliko zatem pa je odjeknila novica, da je neki nemški profesor uspešno operiral kralja Ferdinanda in se mu je operacija popolnoma posrecila. »Le kaj se bo izcimilo iz tega?« si je mislil. Nakar so mu pozornost vzbudile »vladne ostavke« po svetu. Težav s politicno krizo ocitno ni imela samo jugoslovanska vlada, temvec tudi druge države. »Poljska je že tak primer,« je razmišljal. Za njo pa s 15. oktobrom 1926 tudi avstrijska vlada. 15 Ferdinand I. Romunski (24. 8. 1865–20. 7. 1927), romunski kralj v letih 1914– 1927. V prvi svetovni vojni se je pridružil silam antante. Vec o tem: Ferdinand I.. Britan­nica, https://www.britannica.com/biography/Ferdinand-I-king-of-Romania. Ta ni mogla prevzeti odgovornosti za to, da bi v pogajanjih z ura­dniki in državnimi namešcenci pristala na vse njihove zahteve, saj bi lahko prišlo do nevarnega neravnovesja v državnem proracunu. Kljub temu so državni uslužbenci grozili vladi: železnicarji so bili vsak dan pripravljeni ustaviti železnico, ki so jo smatrali za svojo, poštni uradniki so ustavili pošto, s štrajki se je pac vse doseglo, samo življenje je pa bilo cedalje slabše in brezposelnost vse višja. Napetosti je povzrocil neki soci­alni agitator Zelenka, ki je hotel, da se zvišajo place kar vsem državnim uradnikom, na kar pa vlada seveda ni mogla pristati. Uradnik Ante se je cudil zahtevam tega hujskaca. Preprican je bil, da s takim lahkomi­selnim pocetjem ogroža dobrobit avstrijske države. Zvišanje prihodkov vsem, tudi tistim, ki s svojimi dohodki ne vedo kam, je res neumno po­cetje! »Da bi samec porabil toliko kot uradnik z družino, je razsipno in necimrno pocetje,« je bil strog v svojem prepricanju. V tem casu Kraljevina SHS imela odlicne odnose s Ceškoslovaško. Na zacetku oktobra 1926 so jugoslovanske parlamentarce obiskali ce­škoslovaški kolegi. To je bil sprejem! Peron v »Belgradu« je bil ves v zastavah. Ko se je ustavil brzovlak, ki je bil okrašen z zelenjem in ceško­slovaškimi ter jugoslovanskimi zastavami, je pricela igrati godba. Par­lamentarce je pozdravila tisocglava množica in navdušeno vzklikala: »Živeli! Živeli!« Na dvoru so v sprejemnici cakali tudi jugoslovanski parlamentarci, ministri, župani, konzul pa admiral ... »Hm, vezi med obema narodoma so prav gotovo historicno globo­ke,« je razmišljal izpitni kandidat. Oba naroda družijo globoka cu­stva in srcno bratstvo. Oba sta zvesta slovanski misli in združena v boju proti brezobzirnosti Turkov, Nemcev in Madžarov. Od tu ta široka ljubezen ... Zdaj se je Ante spomnil na ceški in jugoslovanski pakt soli­darnosti, ki se je vršil z znamenitim skupnim majskim manifestom iz leta 1918.16 Na naši strani ga je podpisal dr. Korošec, oba naroda pa sta z ogorcenjem odklonila kakršno koli enostransko odredbo o nadvladi in podcrtala pravico do samoodlocbe in politicno samostojnost. »To je bilo pogumno dejanje,« je pomislil Ante. Nato so se bratje parlamentarci iz Beograda odpravili še v Zagreb, kjer jih je na kolodvoru pricakal celo­ten Radicev klub pa tudi predstavniki drugih strank. »Hrvati se radi primerjajo s položajem Slovakov, a tak položaj med brati je nenaraven in ne sme ostati,« se je strinjal z njimi tudi Anic ... Pa vendar je bilo v ceškoslovaških odnosih opaziti pomembni zgodovinski premik. Poslan­ska zbornica je namrec prvic izglasovala proracun (za leto 1927) tudi s podporo Slovakov in Nemcev, slovaški jezik je odslej zavzemal dostojno mesto tudi v uradih in šolah. Od ceških bratov mu je misel prešla na sosednjo državo Italijo, kjer so bile razmere veliko bolj skrb vzbujajoce in kaoticne, divjanje crno­srajcnikov in diktatorja Benita Mussolinija,17 ki po tajni policiji in na­jetih provokatorjih podpihuje nacionalne strasti, pa je že pokazalo, da fašisticna objestnost ne pozna sramu in meja. »Kaj neki spet snuje fašisticna vlada?« se je vprašal. V zacetku no­vembra 1926 se je zgodil poskus atentata na Mussolinija, ko je fašisticni voditelj prisostvoval na otvoritvi kongresa znanosti v Bologni. Dikta­torja so na ulicah sprejele od navdušenja pijane množice, dekleta so ga obsipavala s cvetjem. Od tam se je z avtomobilom odpeljal proti kolod­voru, nenadoma pa je pred njega skocil mlad fant in nanj zacel streljati. Na diktatorjevo sreco je krogla raztrgala samo njegovo fašisticno bluzo, njegov život pa oplazila. Za hipec se je ustavil z avtomobilom, potem 16 Majniška deklaracija je ena izmed pomembnih zgodovinskih dejstev, na katerih smo Slovenci v vecstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Jambrek, 2002. 17 Benito Mussolini, duce – vodja (29. 7. 1883–28. 4. 1945), je bil italijanski premier v letih 1922–1943 in prvi fašisticni diktator 20. stoletja. Vec o tem: Bosworth, 2011. pa, kot da se ne bi nic zgodilo, nadaljeval pot in odzdravljanje navdu­šenim množicam. Toda domnevnega napadalca je doletela peklenska usoda, nanj se je vrgla bestialna množica, ga zacela pretepati, zbadati z noži in daviti, vse dokler ni mrtev obležal v luži krvi. Iz zabuhlo sivkastega obraza mu je tekla crna kri, bila je še vsa topla, ko so mu šteli rane; ena, dve, tri, deset, dvajset, celo štiridesetkrat so ga zabodli z nožem. Bil je ko­maj šestnajstletni fant, nekdanji clan fašisticne mladinske organizacije. Na koncu je padla senca dvoma, ali so pobili pravega atentatorja, saj njegova družina ni bila protifašisticno usmerjena; še vec, delovala je v fašisticnem duhu! Spravili so se na nedolžnega mladenica. V gneci in splošni zmedi pa jim je ocitno pravi atentator ušel ... Fašisti so postajali vse bolj agresivni tudi proti slovenski in hrvaški manjšini v Gorici. Jugoslovanski klub pod vodstvom dr. Antona Koro­šca je naslovil interpelacijo na zunanjega ministra dr. Nincica, ceš da ob vsem tem divjaštvu fašistov nad Slovenci v Italiji molci in ne poskr­bi za njihovo zašcito. V skupšcini je potekala ostra razprava, padale so težke besede na racun fašistov in medklici: »Zakaj ne zašcitite naših manjšin?!« Toda vec od izrecenih besed se ni zgodilo. Vse je ostalo pri govoricenju, Italijo pa ni nihce opozoril, naj takoj preneha z njenim vandalskim nacinom unicevanja lastnine Slovencev in slovenskih kul­turnih društev. Anic je v casopisu prebral, da je vlada sosednje države sprejemala cudne predpise. Po njih starši, ki so italijanski državljani, ne bodo smeli dati imena, ki bi zvenelo kakor koli žaljivo proti domovini, niti se ne bodo smela uporabljati tradicionalna imena velikih zgodo­vinskih rodbin, ali imena, ki naj bi bila smešna ... Pa tudi sicer se lahko kaj hitro znajde na zatožni klopi vsakdo, ki zine le besedico proti Mus­soliniju, pri cemer imajo glavno besedo izjave karabinjerjev o »protidr­žavnem mišljenju«. Tako je bil na zaporno in denarno kazen obsojen neki možakar, ki je v gostilni prijel kos crnega kruha, ga vrgel na tla, ob tem pa vzkliknil: »Tak kruh naj jé Mussolini!« Nedavno tega je bil na težko jeco obsojen tudi nekdanji kanalski župan, Slovenec, ki je prebelil svojo hišo, posvinjano z Mussolinijevimi glavami … Diktatorska vlada pa ni sprejemala samo neumnih zakonov in vo­dila »protidržavnih procesov«. Po nekaterih informacijah naj bi bilo po italijanskih mestih mnogo mrtvih in ranjenih, policija pa je šcitila zlocince. Ante se ni strinjal s tako zunanjo politiko, ki molci, vse za ceno do­brih odnošajev z Italijo! Razmišljal je: ce bi bil sam svetovalec zunanje­ga ministra, bi mu svetoval, da je treba odlocno ukrepati. Birokrat Ante se je zdrznil ob napovedanemu dodatnemu oborože­vanju Italije. Italija je vidno kazala velešovinisticna custva in kolonial­ne aspiracije ter stegovala svoj neobrzdani apetit proti Balkanu, Afriki in Mali Aziji. In sklenila sumljivo prijateljsko pogodbo z Albanijo, vsled katere se razburjenje med sosedami še zdalec ni poleglo. Italija bi lahko ogrozila evropski mir! »Nic dobrega se ne bo izcimilo iz tega, Italija ne bi smela biti vec v Društvu narodov, lahko nas popelje v vojno,« je razmišljal. Misel se mu je ustavila v prvi svetovni vojni, koliko fantov in zrelih mož je padlo za prazen nic. Oce mu je pripovedoval, da so vojaki skupaj s soldati sovražnega bataljona pokadili cigareto in si izmenjali nekaj besed. Ko je padla komanda, pa se je zacelo mesarsko klanje. Bili so bolj mokri kot suhi. Kako naj nadzoruješ osnovne cloveške potrebe; ko si glavna tarca, gresta iz tebe nenadzorovano voda in blato! Saj clovek ne bi mogel preživeti, ce s seboj ne bi nosil žganja, ali domacega šnopsa, ali rakije, Marijine podobice in pa seveda fotografije svoje dekline v upa­nju, da še vedno misli nate in ti je ostala zvesta! Težko je zdržati pri hiši vec let brez moškega ... Ante Anic ni in ni mogel razumeti, kako je lahko prišlo do najhujše in brezobzirne tiranije na svetu prav v Italiji, ki je bila središce svobo­dne misli in cloveškega duha. Fašisticna tiranija se ne more vzporejati s slavnimi casi rimskega cesarstva, v katerem se je vladalo po nekih nor­mah in pravilih. Takole razmišlja: »Na rimskem pravu še danes gra­dijo evropski pravni redi, poglavitne veje prava izhajajo iz rimskega prava. No, nemara bi se današnji cas, cas Mussolinija, lahko kosal le s tirani, morda z Neronom ...«18 Zatem se je kandidat Anic osredinil na katalonsko vprašanje, ki ga je našel tudi v svoji študijski literaturi. Ne samo v Italiji, tudi v Španiji vlada diktatura. Diktator Primo de Rivera je s svojim nacinom vlada­nja precej podoben Mussoliniju. S svojim neusmiljenim centralizmom je skoraj povzrocil obubožanje gospodarsko sicer najrazvitejše Katalo­nije. Zacelo se je katalonsko gibanje, ki ga je nekaj casa vodil Francesco Macia.19 To gibanje pa ni bilo iz trte zvito, niti ni bilo enkraten podvig nekega necimrnega in castihlepnega uradnika, temvec je imelo trdne korenine v ljudstvu. »Centralisti so prave ljudske pijavke,« se je slišal ljudski glas. Zato se gibanje tudi ni vec zadovoljilo zgolj z republiko ali katero koli drugo obliko avtonomije, za Katalonce bi bila edina spreje­ 18 Rimski cesar v prvem stoletju. Znan po svoji absolutisticni vladavini v stilu Gaja Julija Cezarja. Vec o tem: Barrett et al, 2019. 19 Francesco Macia (14. december 1932–25. december 1933). Leta 1926 se je uprl španskemu diktatorju Primu de Riveri. Bil je voditelj katalonskega gibanja, katerega cilj je bila neodvisnost Katalonije. Bil je obsojen na zaporno in denarno kazen v Franciji, vendar pa se je kasneje lahko spet vrnil v svojo domovino. Zanimivo je, da je gibanje skoraj 100 let po njegovem delovanju znova oživelo. Drugi so bili voditelji, njihova uso­da pa podobna. Leta 2017 je špansko ustavno sodišce katalonski referendum o neod­visnosti oznacilo za nezakoniti. Kljub njegovi prepovedi so se katalonske oblasti pod vodstvom Carlesa Puigdemonta odlocile za izvedbo. Vlada je poskušala referendum prepreciti s hudim nasiljem nad tistimi Katalonci, ki so se želeli udeležiti referenduma. Vec ljudi je bilo ranjenih. Voditelje katalonskega gibanja so obsodili na vecletno zapor-no kazen, medtem ko se je Carles Puigdemont zatekel v tujino in se s tem ognil visoki zaporni kazni. Katalonsko vprašanje tako vse do danes še vedno ni rešeno. Vec o tem: Harris, 2014, Graupera, Garcia - Mila, 2017. mljiva rešitev neodvisna država, ki bi jim omogocila vsestranski gospo­darski in družbeni razvoj. Žal pa se je Macieva pustolovšcina klavrno koncala in si za zapahi lahko nadeja le še belo smrt! Ante Anic Ivicic pred izpitno komisijo Ante vso noc ni zatisnil ocesa. Premetaval se je po postelji in pre­mišljeval zdaj o državnem interesu, zdaj o disciplinskih postopkih ter državni in ustavni ureditvi. Bilo je mrzlo zimsko jutro 4. februarja 1927. Kot po navadi je spil svojo kavo in pojedel kos belega kruha. Ves vznemirjen in s cmokom v grlu se je odpravil nasproti še eni življenjski preizkušnji ... Danes bo namrec odlocilno, ali bo lahko nadaljeval ura­dniško kariero. Caka ga še »prakticni izpit« iz politicno­administra­tivnega poslovanja! Sedel je na vlak, ki je bil namenjen v Ljubljano. Ko je prisopihal do uradnih prostorov ljubljanske oblastnije, je pozdravil druge kandidate in nato samozavestno stopil pred komisijo za oceno državnih usluž­bencev pri velikem županu ljubljanske oblasti!20 Predsednik komisije je bil veliki župan dr. Vilko Baltic,21 medtem ko so bili clani komisije vladni svetnik dr. Rudolf Andrejka,22 ki ga bo spraševal o organizaci­ 20 Clani izpitnih komisij za sprejem uradnikov v državno službo so bili ugledni prav­niki, strokovnjaki in politiki. 21 Vilijem Vilko Baltic (1878–1959). Bil je doktor prava, odvetnik, veliki župan v Ljubljani in nekaterih drugih mestih po Jugoslaviji, predsednik Deželne vlade in državni svetnik v pokoju. Bil je tudi aktiven clan Jugoslovanske demokraticne stran­ke ( JDS). Marijan F. Kranjc. Balticevi, https://view.officeapps.live.com/op/view. aspx?src=https%3A%2F%2Fvojastvo-military.si%2Fwp-content%2Fuploads%2FBalti %25C4%258Devi1234.docx&wdOrigin=BROWSELINK. 22 Andrejka plemeniti Livnogradski, Rudolf (1880–1948). Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, https://www.slovenska--biografija.si/oseba/sbi129727/. ji centralnih oblasti, policijski službi in administrativnih postopanjih. Drugi vladni svetnik Vinko Borštner23 bo kandidata Anica spraševal o obci upravi, zakonu o oblastni in sreski samoupravi, zakonu o upravnih sodišcih ter obcinskem pravu. Zapisnikar je bil sreski poglavar Stanko Novak. Kandidat za stalnega uradnika Ante Anic se je naprej preizkusil v pisnem preverjanju. Zacel je pozorno brati izpitna vprašanja. Vprašanja so bila sledeca:24 »Popišite potek administrativnega spisa, od casa ko dospe na obla­stvo do njega koncne rešitve. Kako nastane akt, kdo ga predlaga oblastvi, od kod prihajajo akti? Kdo prevzema po pošti došle akte? Kako se dožene, da je bil akt v resnici predan oblastvu in od njega sprejet?« Ante se je pri reševanju prvega vprašanja samo nasmehnil, odgovar­jal je zelo suvereno, ne da bi o odgovorih pretirano razmišljal. Sledilo je drugo s podvprašanji: »Na kaj je treba pri protokoliranju aktov paziti s stališca takega zakona? Koliko znaša splošna taksa za vloge in pritožbe, koliko za pismeno rešitev? Koliko za priloge? Kdo je od takse oprošcen in kdo izreka to oprošcenje? Postopanje z nekolekovanimi vlogami, odnosno nezadostno kolekovanimi vlogami. Kaj velja v tem pogledu v Srbiji, kaj pri nas? Kdo je odgovoren za nekolekovano ali premalo koleko­vano vlogo in kakšna je ta odgovornost?« Tudi s tretjim vprašanjem Ante Anic ni imel težav. Kot bi trenil, je odgovoril na vprašanje, ki se je glasilo: 23 Podatkov o vladnemu svetniku Vinku Borštnerju žal ni mogoce najti v nobeni slo­venski enciklopediji ali leksikonu. 24 Citirana vprašanja doticne komisije proti kandidatu Anicu so se v celoti ohranila v ARS, fond SI AS 67, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (I.) Obci (Splošni) oddelek, 1919–1941. »Poslovanje z denarjem in koleki, ki so aktu priloženi.« Malo je premišljeval pri naslednjem vprašanju: »Kako poslujejo referenti z dodeljenimi akti v formalnem ozi­ru? Kdo potrjuje njihove rešitve? Kaj je koncept? Kaj aprobacija, kaj cistopis? Kakšni so zakoniti formalni pogoji za veljavo upravnega akta?« Vprašanja so postajala cedalje zahtevnejša. Malo je nakremžil obraz in si rekel: »Bom že kako.« Potem je premleval o najboljših možnih odgovorih na peto vprašanje: »Kako se odpravljajo rešeni akti? Kako se odpravljajo obla­stvom, kako strankam? Kako se ugotovi, kdaj je prejela stranka akt in zakaj je to važno? Kako se ve in dožene pri oblastvu, kdaj in kam je bil akt odpravljen?« Naposled se je Ante ubadal še s pritožbami. »Kaj je zelo važno pri pritožbah in na kaj mora protokolist po­sebno paziti? Ali ima poštna kuverta, s katero je došla pritožba, v gotovem slucaju odlocilen pomen in zakaj?« Nekoliko je kandidata Anica presenetilo vprašanje o arhivih. Tej tematiki pri svojem študiju resda ni dajal posebne pozornosti, a mu je misel pri odgovoru gladko tekla. Izpitna snov je bila dokaj nenavadna, saj se z njo pri svojem delu še ni srecal: »Kaj je arhiv? Kateri akti se vlagajo vanj? Kako je urejena evi­denca vloženih aktov? Kaj je predakt? Kaj je indeks? Kaj je fasciku­latura?« Zadnje vprašanje se je nanašalo na primer iz delovne prakse. Tukaj je lahko Ante Anic uporabil vse svoje znanje. Zbral je svoje misli, se osre­dinil na problem, vmes dvakrat zakašljal in v desni roki zavrtel pisalo ter nato odgovoril povsem samostojno. Primer se je glasil takole: »Razmotrivajte postopanje v sledecem konkretnem slucaju: Ko­misariat železniške postaje je ustno obvestil stranko A. B., ki jo je privedel orožnik na komisariat, ker je že 6 mesecev brez potnega lista kot inozemec bivala v naši državi, in sicer v obmejnem pasu, da jo prebaci cez mejo. Zoper ta upravni akt se je stranka najprej ustno pritožila pri komisariatu, a je bila kratkim potom zavrnjena. Nato je vložila pri istem komisariatu še isti dan pismeno pritožbo zoper ustno izdani nalog železniškega komisarja. Kaj napravi komisar že­lezniške komisije s tem aktom: a. z ozirom na takšni zakon; b. z ozirom na to, da se osporava v aktu zakonitost odlocbe ko­misarja. Ali sme prebacenje cez mejo izvršiti? Ali sme akt sam rešiti v tem pogledu, da ga spremeni stranki v prilog? Ce ne, kam ga mora poslati in v kakšni obliki?«. Ko je oddal pisno izpitno polo, si je vidno oddahnil, toda cakal ga je še ustni del tega »državoslovnega« izpita. Vnovic mu je srce zacelo tako mocno utripati, da mu je na celu vidno izstopila žila. Prvi mu je zacel zastavljati vprašanja vladni svetnik dr. Andrejka. Njega se je najbolj bal. Gospod Andrejka plemeniti Livno­gradski Rudolf je bil dr. prava in profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Velik strokovnjak na tem podrocju! Najprej si je docela ogledal pisno nalogo, potem ga je zasipal z ustni­mi vprašanji: »Kakšno je postopanje z nekolekovanimi vlogami? Kaki so zakoniti pogoji oblastvenih rešitev?« Dr. Andrejko so nada­lje zanimali »zakoniti pogoji oblastvenih rešitev«. Zelo natancno je želel vedeti, »kako poteka izvršitev službenih nalogov pri podre­jenem osebju in pod kakimi pogoji je mogoce zaposliti uradnika v državno službo«. Nakar se je ustavil pri naslednjem vprašanju: »Spoštovani kandidat, vidim, da ste k izpitu pristopili resno in ste se v materijo tudi poglobili. A zdaj bi vas prosil, da nam natancno po­jasnite »disciplinsko postopanje«. To je še posebej pomembno zato, da ostanejo med nami samo taki državni uslužbenci, ki so lojalni, na­tancni in strokovni. Za nestrokovno ravnanje morajo biti odstranjeni iz službe. No, pa povejte gospod Anic: »Na kakšen nacin se lahko uslužben-ca odstrani iz službe in kakšno vlogo ima disciplinski preiskovalec?« Ante je tudi tokrat suvereno odgovoril, dr. Andrejka pa je nadaljeval preverjanje znanja. Nadalje ga je zanimal »ustroj ministrstva za no-tranje posle in pristojnost odelenja za državno zašcito in javno bez­bednost«. Dr. Andrejka je bil res neizprosen in je vanj kar naprej vrtal z vprašanji. Eno od njih se je nanašalo na »organizacijo potniškega prometa«. Do vsake najmanjše podrobnosti je moral povedati vse, kar se nanaša na »podelitev vizumov in pogoje za bivanje in zaposlova­nje tujih delavcev v državi«. Dotaknil se je tudi zelo »obcutljivega vprašanja v zvezi s komunisti in njihovo propagando«. Kandidata je preizkušal v njegovi lojalnosti do države in samega režima. Opisati je moral »postopanje s komunisticnimi brošurami in taksativno na­šteti vsa kazniva dejanja po zakonu o državni zašciti«. Glede na to, da je kraljevina dajala posebno pozornost tudi svobodi, je moral kandi­dat uradnik Ante pojasniti: »Na kak nacin svobodo jamci država?« Ante Anic je v nadaljevanju pojasnjeval o tem: »Kakšno je postopanje pri aretaciji in pri hišni preiskavi? Nadalje, kakšni so prizivni roki in kateri so glavni pogoji za kaznovanje. Kaj pomeni mandatno po­stopanje in kdaj govorimo o nedelavnosti oblastva? Kakšne pravice ima v takem primeru stranka in kako postopa upravno sodišce?« Dr. Andrejka je zakljucil spraševanje. Kandidat je obcutil vecjo utrujenost, zato so naredili kratek premor. S spraševanjem je nadaljeval vladni svetnik Borštner, ki je bil z vprašanji do kandidata nekoliko pri­zanesljivejši. Zdaj je izgledal Anic mirno in brezizrazno, ni vec kazal nobenih custev, bil je kot pravi birokrat! Spoštovani kandidat, povejte mi: »Katere kompetence ima uprav-no sodišce? Kaj je predpogoj za tožbo stranke na upravno sodišce in kakšne so pristojnosti državnega sveta?« Sledilo je vprašanje: »O funkciji obcinskega odbora in župana, potem, kako se sklice obcinski odbor in kako poteka glasovanje?« Svetnika Borštnerja so zanimale tudi pristojnosti drugih institucij. Kandidata je spraševal »o razmerju med obmejnim komisarjem in velikim županom, sreskim poglavarjem in obcinami«. Nadalje je moral opisati »krajevno pristojnost obmejnega komisarja in kako se postopa pri izgonu inozemcev, kateri so pogoji za izgon iz kraja v kraj«. Na koncu sta spregovorila o Zakonu in pravilniku o posesti in nošenju orožja. Ante je tudi na ta vprašanja suvereno odgovoril. Zatem je moral zapustiti ogromno uradniško sobo, da se je lahko komisija posvetovala o oceni, pri cemer pa ni imela težavnega dela. Ni še minilo deset minut, ko so poklicali kandidata nazaj v pisarno, predsednik komisije pa je re­kel: »Spoštovani kandidat Ante Anic Ivicic, pomocnik komisarja žele­zniške in obmejne policije, komisija je soglasna, da ste uspešno opravili izpit za tretjo kategorijo! S tem ste izpolnili pogoje za stalnost v uradni­ški službi. Cestitamo!« Erozija preverjanja znanja uradništva Že v Kraljevini SHS in pozneje Kraljevini Jugoslaviji je obsta­jala obveznost opravljanja državnega strokovnega izpita za državne uslužbence. Kandidat je skladno s 74. in 75. clenom Zakona o civil­nih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih25 imel zagovor pred »Oblastno komisijo za oceno državnih uslužbencev pri 'velikem županu'«.26 Kot je razvidno iz nekoliko daljšega dramatiziranega besedila o uradniku Anteju Anicu, se je tak »zacasni uradnik« pre­izkusil pred strokovnjaki dobrega slovesa. Izpraševalci so bili ugledni pravniki in univerzitetni profesorji. Izpit je potekal vec ur, najprej pisno in nato ustno, z uspešno opravljenim izpitom je uslužbenec izpolnil pogoj stalnosti, kar je pomenilo, da se je lahko zaposlil za nedolocen cas. Strokovni izpit so morali opravljati tudi državni uslužbenci v FLRJ. Zakon o državnih uslužbencih iz leta 1946 je dolocal, da mora praktikant med pripravniško dobo opraviti strokovni izpit. Ce pri­pravnik ni opravil izpita v zakonsko dolocnem roku, se mu je »služ­ba odpovedala ali pa se je razporedil v stroki po svoji strokovni uspo­sobljenosti in sposobnosti«.27 V nadaljevanju je to obvezo dolocil tudi Zakon o javnih uslužben­cih iz leta 1957.28 Strokovni izpit so morali opraviti pripravniki ob koncu svojega pripravniškega staža, ki je trajal dve leti. Vseboval je splošni in posebni del. Splošni del je bil enak za katerega koli javnega 25 Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, 1923. 26 Veliki župan ni izvrševal nalog lokalne samouprave, temvec je bil del državne upra­ve. Pri izvrševanju funkcije je bil podrejen ministru za notranje zadeve pa tudi drugim ministrom, ce je izvajal naloge iz njihove pristojnosti. Ni se ga volilo, temvec ga je na predlog ministra za notranje zadeve imenoval kralj. 27 62. clen Zakona o državnih uslužbencih, 1946. 28 Zakon o javnim službenicama, 1957. uslužbenca v javnem sektorju, medtem ko je posebni del vseboval ti-ste vsebine, ki jih je moral poznati kandidat v službi, v kateri naj bi opravljal delo.29 Kandidat se je zagovarjal pred posebno izpitno ko­misijo strokovnjakov, izpit je bil javen. Ne glede na delovne izkušnje, ki so jih predtem pridobili v zasebnem sektorju, so morali izpit opra­viti tudi vsi tisti posamezniki, ki so prvic zaceli opravljati delo v javni upravi. Kdor izpita v zakonsko predpisanem roku ni opravil, mu je delovno razmerje prenehalo. Kljub temu je zakon dopušcal izjemo, s katero je bilo mogoce oprostiti obveznosti opravljanja izpita30 tistega uslužbenca, ki je imel najmanj osem let delovnih izkušenj, ce je s tem soglašala tudi komisija za preverjanje usposobljenosti uslužbencev. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je bil sprejet posodobljen, krajši predpis o javnih uslužbencih z naslovom Zakon o delavcih v dr­žavnih organih,31 ki je prav tako dolocil dolžnost opravljanja izpita,32 medtem ko je posebni zakon dolocal organizacijo, trajanje in potek pripravniške dobe, program in nacin opravljanja pripravništva ter strokovnega izpita.33 Strokovni izpit za novince v javni upravi je predvidel tudi veljavni Zakon o javnih uslužbencih (ZJU).34 Strokovni izpiti so bili »nuj-no sito« za vstop v upravo. Pa tudi varovalka, da se ne bi kadrovalo vsepocez preko zvez in poznanstev, ampak po nacelih meritokracije, družbenega sistema, ki omogoca zaposlovanje v upravnih službah na temelju znanja, sposobnosti, osebnih lastnosti in integritete posa­meznika. Posameznik si svojega mesta v upravnih službah ne zasluži 29 173. clen Zakona o javnim službenicama, 1957. 30 198. clen Zakona o javnim službenicama, 1957. 31 ZDDO, 1990. 32 29. clen ZDDO, 1990 33 ZPSII, 1985. 34 ZJU, 2002. z lojalnostjo do politicne stranke ali s pripadnostjo k dolocenemu lobiju, vezami in poznanstvi, temvec z lastnim delom in osebnimi kvalitetami.35 Vendar pa je prišlo šest let po sprejemu ZJU do polemicne razpra­ve o tem, ali bi bilo smiselno izpit ohraniti ali ga ukiniti. Ob spreje­manju novele zakona so se kresala razlicna mnenja. Ukinitev izpita so predlagatelji novele utemeljevali s tem, da je praksa pokazala, da so izpiti nepotrebna birokracija, ustrezna raven strokovnosti javnih uslužbencev naj se ne bi zagotavljala s preverjanjem znanja na stro­kovnih izpitih, temvec s stalnim usposabljanjem in izpopolnjeva­njem. V uvodni oceni predlagane vladne novele je bilo zato zapisano, da bi bilo treba dati »vecji poudarek usposabljanju pri novo sprejetih javnih uslužbencih pa tudi uvodnemu seznanjanju z vsebinami, ki so bile do sedaj predmet strokovnega izpita za imenovanje v naziv.«36 Ali bolje receno: ukinitev državnih izpitov je sledila odpravljanju ad-ministrativnih ovir. Razlog za ukinitev je bila še ocena, »da dodana vrednost, ki jo ti izpiti prinašajo, ne opravicuje izgube casa in denarja za državo in za ljudi, ki se izpitov udeležujejo, nekateri izpraševalci pa da z izpiti bajno služijo!«37 Skladno z argumenti zagovornikov od­prave izpita naj bi bili ljudje, ki dobijo zaposlitev v javni upravi, pac dovolj zreli, da se udeležujejo usposabljanj ali pa jih na njih napotu­jejo vodje!38 Vendar so nasprotniki nove ureditve opozarjali, da vlada državni izpit za javnega uslužbenca opušca brez vsakih analiz in ga nadomešca z nedorecenim predlogom za dopolnilno izobraževanje. 35 Mulec, Giacomini, 2018. 36 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih – prva obravnava. EVA: 2008-3111-0006, http://www2.gov.si/zak/Pre_Zak.nsf/54642c97b77 478c6c12566160029d25d/8066d30fdb02839dc1257401003a6f2f ?OpenDocument. 37 Magnetogram 45. redne seje Odbora DZ RS za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, 4. junija 2008. 38 Ibid. »Navsezadnje,« so menili, gre za »kljucne zadeve, kjer se izvaja upravna oblast in upravne zadeve.«39 Strokovni izpit je vstopnica v državno službo tudi v drugih evropskih državah z daljšo demokratic­no tradicijo. Francozi imajo znano in elitno šolo ENA,40 na kateri se usposabljajo javni uslužbenci. Toda sprejem na to elitno akademijo je vse prej kot preprost. Na akademijo se prijavljajo kandidati s koncano fakulteto, med njimi je veliko doktorskih študentov, na sprejemne izpite pa se pripravljajo tudi po vec let! Sprejemni izpiti so ustni in pisni, na koncu jih »ve­lika žirija« sprašuje skorajda vse, kar jim pade na misel. Vprašanja so lahko iz politike, prava, tehnologije, filozofije in celo filma! Sprejeti so seveda samo najboljši kandidati. Preverjanje znanja poteka tudi na koncu usposabljanj. Od zakljucnih ocen posameznega kandidata je odvisna njegova nadaljnja uradniška kariera. Ali bo dobil zaposlitev v »Conseil d'État«,41 financnem inšpektoratu, racunskem sodišcu, ali bo visoki ali pa samo nižji uradnik. In kako je danes? Smo res pokazali zrelost? Danes se mora javni uslužbenec najpozneje v enem letu od skle­nitve pogodbe o zaposlitvi na Upravni akademiji udeležiti usposa­bljanja, na katerega ga napoti predstojnik. Na usposabljanju se se­znani z ustavno ureditvijo, sistemom zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti ter razmerji med njimi, lokalno samoupravo, sistemom javnih 39 Ibid. 40 L'ena, Ecole Nationale d'Administration (ENA). 41 Conseil d'État (državni svet) je posvetovalno telo francoske vlade. Vladi svetuje pri pripravi predpisov in projektov, izvaja študije na lastno pobudo ali zahtevo vlade. Vrši tudi funkcijo vrhovnega razsodnika v upravnih sporih. Les missions du Conseil d'État. Conseil d'État, https://www.conseil-etat.fr/qui-sommes-nous/le-conseil-d-etat/ missions. financ, ureditvijo institucij Evropske unije in njenega pravnega sis-tema; upravnim postopkom in upravnim sporom ter s poslovanjem organov javne uprave. Te vsebine je po prejšnji ureditvi moral no-vinec v javni upravi tudi uspešno zagovarjati pred izpitno komisijo. Najprej je moral uspešno opraviti pisni izpit, napisati odlocbo po Za­konu o upravnem postopku ali osnutek predpisa. Nato se je preizkusil še v ustnem preverjanju, kandidati, ki so želeli nadaljevati kariero v javni upravi, pa so se priprav na izpit po vecini tudi resno lotili. Zaradi neznanja bi namrec taki kandidat zlahka doživel neznansko sramoto; lahko mu bi rekli, da nima možganov oziroma pameti. Pred približno 150-imi leti je dr. Samec v spisu z naslovom Možgani kar na malo robat in mogoce nenavadni nacin sicer dokazal, da možgane ima vsakdo, pameti pac ne. Od tod citat: »Nek ucenec je bil tako hudo z batom po glavi vdarjen, da so se mu izrinili možgani skozi rano v cepinji. Iz lobanje izstopivši del zdrobljenih možganov mu je moral zdravnik odrezati. Ranjenec, ki ni bil prav nic prišel ob zavednost, je velel odrezani košcek možganov nesti ucitelju, ki mu je zaradi slabega ucenja vedno ocital, da nima možganov ...«42 In kolikšna je zrelost novincev v javni upravi danes? Usposabljanja v naziv se udeležujejo, ker se jih pac morajo udeležiti, saj tako doloca zakon! Toda dandanes novih javnih uslužbencev ne ocenjujejo vec strokovnjaki, temvec, precej absurdno, udeleženci usposabljanj oce­njujejo strokovnjake, ki jim predavajo! Javni uslužbenci, ki se prvic za nedolocen cas zaposlijo v javni upravi, tajno ocenjujejo znanje in strokovnost strokovnjakov z dolgoletnimi izkušnjami ali celo znanje univerzitetnih profesorjev. V takih ocenah se kakopak vcasih pojavi praksa internetnih forumov, ko anonimnost sproži pri ljudeh naj­nižje ljudske nagone. Prav ta anonimnost, pri kateri vztrajajo eticni 42 Samec, 1876, str. 91. kodeksi ...43 Taka brezimenskost, ki naj bi sodelujoce novopecene jav­ne uslužbence varovala pred »škodljivimi posledicami« za njihovo izraženo mnenje tudi na škodo predavateljevega dobrega imena! In kot se prav rado pri takem tajnem in zaupnem ocenjevanju zgodi, anketirani udeleženci godrnjajo, zanicujejo in zasmehujejo vse tisto, kar jim ni pogodu in posega v njihovo ugodje. Slušatelji na usposabljanjih za imenovanje v naziv ocenjujejo na­stope predavateljev, merijo tudi, ali so na usposabljanjih lahko aktiv-no sodelovali. Seveda je zelo pomembno, ali so se lahko na seminar pripeljali z vlakom, ali avtobusom, ali pa celo s kolesom; lokacija ta­kega dogodka je karseda zelo pomembna! Zatem sledijo pripombe o tem, da so bili stoli neudobni, klima premocna, ali je bilo v dvorani premrzlo ali pa celo prevroce!44 Presojajo celo ustreznost vsebine, ki je predpisana z zakonom, in podajajo najrazlicnejše predloge in pripombe o pravilnem nacinu usposabljanj. Kajpada, ce pa je ocenjevanje zaupno! Predavatelj, ki ga ocenjujejo, ima seveda ime in priimek, cesar ocenjevalec nima. Oce­njevanje bi moralo biti kar se da verodostojno in kriticno razumsko, a na tak nacin to prav gotovo ni. Kot tudi ni na fakultetah, »kjer študentje ankete izpolnjujejo anonimno, kjer število izpolnjevalcev ni pogoj za veljavnost ankete pa tudi ne pogostost udeležbe študen­ta na predavanjih.«45 In ce sledimo Teršku, na fakultetah »varovalk 43 O nacelih zaupnosti in anonimnosti razlicnih raziskav, pri katerih vztrajajo etic­ni kodeksi, razpravlja Malharjeva v svojem znanstvenem clanku z naslovom Razisko­valna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo, https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-NW8XIRLC. 44 Posamezni primeri so navedeni na osnovi izvedenih anket po usposabljanjih, ki jih hrani Upravna akademija v Ljubljani. 45 Problematiko anonimnega anketiranja študentov na fakultetah podrobneje razcle­njuje Andraž Teršek v svoji kolumni Neznosnost legalisticne ignorance (17): zmotna zoper pretirano subjektivnost ocenjevanja ni ...«46 Vse to spominja samo na »konjske dirke, kdo od univerzitetnih profesorjev se bo po priljubljenosti znašel na vrhu, kdo bo koncal na dnu ...«47 Ce ocenjuje profesor študente z imenom in priimkom, bi pac mo-ralo obveljati tudi obratno! Kot kažejo anonimne ankete, se zdijo mnogim udeležencem brezplacni seminarji in usposabljanja nepotrebno breme. Platon [204a] bi prav gotovo tudi danes ponovil stavek, da »nevedneži ne filozofirajo in si ne želijo postati modri«.48 Ni skrivnost, da so med njimi tudi taki, ki na seminarjih prebirajo knjige ali pa brskajo po prenosnih telefonih. Mnoge uradnike hitro posrka cona udobja in postanejo uradniško vsevedni in samozadostni. Ucenci so prepricani, da so boljši od ucitelja, toda imeti o sebi boljše mnenje, kot je prav, je ošabno. In ošabnež, tako Spinoza, je tisti clovek, ki ima o sebi boljše mnenje!49 Natanko tako, kot je o sebi mislil Goethejev Crnošolec!50 Ko se je stari mojster magije koncno odpravil od doma, se je ošabni ucenec lotil caranja. Namesto da bi stanovanje pocistil sam, je s coprnijo na pomoc poklical metlo. A ta mu jo je pošteno zagodla; ta skupek šce-tin s štilom je po stanovanju letal sem ter tja in ga prav nic ni ubogal in mu je vodo v stanovanje zlival. Ucenec je v stiski tulil, rjovel in kli-cal mojstra, metla je letala, voda lila; kak strah mu je v kosti nagnala! Naposled ga je coprnije rešil mojster: »V kot zdaj stopi metla, metla! presoja vprašanja o javnosti rezultatov študentskih anket. IUS-INFO, https://www. iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/137988. 46 Ibid. 47 Ibid. 48 Platon, Zbrana dela II, 2009, str. 514. 49 Spinoza, 1963, str. 249. 50 Goethe, 2002, str. 64–71. Coprnij dovolj si spletla. Ker duhove vas cez prag sme priklicati v tej lopi samo stari mojster-mag.«51 Ali najvecja ošabnost kaže najvecjo duševno nemoc.52 Zakaj ošab­nost in malodušnost? V družbi vlada prepricanje, da je vse naloge mogoce obvladati le z majhnim naporom. Do službe, uspeha, avta, ali celo izobilja je mogoce priti z najmanjšim trudom in prizadevanji. Kot so bili pri tem uspešni individuumi, ki so v obdobju tranzicije v sumljivih okolišcinah cez noc postali pravi bogatini. Tudi sicer je v družbi zaznati želje po preprostem in hitrem študi­ju ter na lahko pridobljeni diplomi. Študij mora biti karseda prijeten in preprost. Tisti profesor, ki zahteva od svojih študentov trdo delo in resen študij, bo pri mnogih veljal za starokopitnega in diktatorske­ga, nekateri študentje ga bodo kot takega tudi ocenili. Zdi se, da tudi v našem prostoru odnosi med profesorji in študenti gradijo na ne­kakšnem »klientelizmu«.53 Študent pricakuje od svojega profesorja, »da bo ponižen, kajti klient je kralj«,54 medtem ko se visokošolske ustanove »spreminjajo v podjetja«,55 profesorji pa v »skromne biro­krate v službi birokratskega upravljanja«56 izobraževalnih inštitucij. Nemški socialni psiholog in humanisticni filozof Erich Fromm57 je že pred nekaj desetletji razmišljal natanko tako, kot da bi živel v Sloveniji. Kot da bi analiziral slovensko stvarnost! Vendar se nje­gova analiza nanaša na stanje duha v družbi nasploh. Razloge za 51 Ibid, str. 71. 52 Spinoza, 1963, str. 302. 53 Zanimivo razpravo o klientelizmu na univerzah in izobraževalnih inštitucijah za-cenja italijanski filozof Ordine, 2015. 54 Ibid, str. 80. 55 Ibid, str. 81. 56 Ibid, str. 81. 57 Erich Fromm (23. marec 1900, Nemcija–18. marec 1980, Švica), nemški socialni psiholog in humanisticni filozof, https://www.erichfromm.net/. »lahkoten« študij vidi v tem, da »našo mladino prepricujemo in jo moledujemo, naj se izobražuje. V imenu »izražanja samega sebe«, »svobode« in »nasprotovanja storilnosti usmerjenosti« se trudimo narediti vsak študij karseda lahek in prijeten«.58 Vsa naša družbena ureditev sloni na namišljenem prepricanju, »da ni nihce prisiljen de­lati, kar dela, marvec, da to dela, ker to rad pocne«.59 Po besedah Fromma so edina in svetla izjema naravoslovne znanosti, pri katerih se zahtevajo stvarni dosežki. Pa še en zanimiv razlog za tako stanje v družbi navaja Fromm. Osvoboditev od težaškega dela, saj so naše mišljenje in delovni napor zamenjali stroji in racunalniki. Fromm ocenjuje, da to osvoboditev doživljamo kot najvecjo pridobitev so-dobnega napredka. To bi bila res pridobitev, »ce bi tako sprošceno energijo uporabljali za druge, višje in ustvarjalne naloge. A je ne. Osvoboditev, ki so jo omogocili stroji, se je sprevrgla v cašcenje po­polne lenobe, v strah pred slehernim naporom. Dobro življenje je lagodno življenje«.60 Zgodovina nas uci, da so v totalitaristicnih sistemih prav tako spodkopavali izobraževalne sisteme. Tako je poskušal že pred letom 1966 kitajski komunisticni revo­lucionar Mao Zedong61 popolnoma izniciti in razvrednotiti Konfu­cijev62 nauk o izobrazbi. Spriditi nauk tega starega kitajskega filozofa, ki je pridigoval o sreci v omejitvi, spoštovanju kot osnovnem redu v državi, videzu, ki lahko vara, moralni in estetski vzgoji naše mladine, 58 Fromm, 2003, str. 35. 59 Ibid, str. 35. 60 Ibid, str. 36. 61 Mao Zedong (1893–1976) je bil kitajski komunisticni voditelj in ustanovitelj Ljudske republike Kitajske, ki je bil odgovoren za katastrofalne posledice kulturne revo­lucije. History, Mao Zedong. BBC, https://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/ mao_zedong.shtml. 62 Starokitajski filozof in ucitelj Konfucij se je rodil 551 pr. n. št. kulturi obnašanja, spoštovanju in svobodi. Zatreti in iztrebiti vse nje­ gove misli o izobraževanju. Mojster pravi: »Uciti se in venomer vaditi. Ali ni to nekaj, kar cloveku prinese zadovoljstvo?«63 V svojem nauku nas modrec poduci, da je treba »pridobivati si obširno znanje in spraševati resno«.64 Uradnikom, ki jim kaj casa ostaja, pa zažuga, naj se v prostem casu vendarle uce ...65 A Konfucija je kitajski komunist prikazal kot ubogega, prepro­stega kmeta. Abotno in perverzno, ocenjevali so ga kot »trmastega, nepopustljivega, krutega, toda šibkega cloveka, ki je bil do jedra zlo­ben, gnil in prekajen«.66 Mao se je postavil proti formalni izobrazbi, pravo izobrazbo pa da si je moc pridobiti s prakticnimi izkušnjami v vsakodnevnem življenju. »Pretirano branje iz knjig,« tako Mao, »paralizira sposobnost mišljenja in je zelo destruktivno, zato naj bi se ga ljudje izogibali«.67 Še vec, z »napacno« interpretacijo Kon­fucija in kitajske filozofije je opraviceval centralizirano in avtorita­tivno komunisticno vlado ter ideje, kako postati dober komunist.68 Izobrazba je postala razredni sovražnik, Konfucija pa naj bi podpirali sovražniki diktature proletariata. Lik Konfucija poskušajo popolno-ma razvrednotiti. Spomnimo, da so misli in nekatera nacela kitajske­ga filozofa Konfucija, ki so stara že vec kot dve tisocletji, danes last vsega sveta in so mocno vgrajena v našo zavest! Konfucijeva trditev, da »te razmišljanje brez ucenja izpridi ...«,69 pa še kako resnicna. 63 Konfucij, 1988, str. 81. 64 Ibid, str. 216. 65 Ibid, str. 218. 66 Ibid, str. 62. 67 Ibid, str. 58. 68 Vec o tem: Konfucij, 1988. 69 Ibid, str. 89. Dandanes se za katero koli zaposlitev v javnem sektorju zahteva formalno izobrazbo, vendar je vprašanje, ali do zaposlitve vedno pri­dejo najbolj usposobljeni posamezniki oziroma posameznice. Popolnoma legitimno je zaposlovati na zaupanje ministrov v nji­hovih kabinetih.70 Politicni funkcionarji imajo prevladujoco vlogo pri imenovanju in razreševanju najvišjih uradnikov, saj jim to omo­gocajo predpisi. Uradniški svet preko posebnih natecajnih komisij si­cer ugotavlja usposobljenost kandidatov, vendar za funkcionarje pri­pravlja le abecedni seznam tistih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje!71 Ni skrivnost, da v državni upravi velikokrat kadrujejo zaradi politic­nih vez in poznanstev tudi na drugih delovnih mestih, kar povzroca pri mlajših generacijah malodušje. In tu je še togi, uslužbenski placni sistem, pri katerem niso merodajni rezultati dela! Najboljši posame­zniki cesto ne išcejo vec priložnosti v državni upravi, tisti, drznejši posamezniki pa spakirajo kovcke in svojo željnost po uspehu poišce­jo v tujini. Videli smo torej, da so že v Kraljevini Jugoslaviji veljali strožji pogoji za vstop v uradniško službo. Ali je bila v prejšnjih ureditvah zaradi strožjih pogojev za vstop v javno službo tudi vecja uradniška disciplina, pa si poglejmo v naslednjih poglavjih o disciplinskih po­stopkih zoper državne (javne) uslužbence! 70 ZJU doloca v 68. clenu zaposlovanje na zaupanje ministra za cas trajanja njegovega mandata. 71 Peti odstavek 83. clena ZJU omogoca funkcionarju, da v roku enega leta po na­stopu funkcije razreši uradnika na položaju, pri cemer za razlog razrešitve ne potrebuje navesti nobenega razloga. Vec o tem: Mulec, Giacomini, 2018. KRATKA ZGODOVINA DRŽAVNEGA URADNIŠTVA KOT ZELO ŽELENEGA POKLICA Obsežen je sodni spis in drugo arhivsko gradivo o uradniku Fra­nju Novaku, ki mu je celjsko Upravno sodišce sodilo, ceš da krši Za­kon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih.72 Franjo No­vak je bil leta 1926 nastanitelj državnega zdravilišca v Rogaški Slatini in v tem casu so ti imeli status uradnika, o disciplinskem prekršku pa je odlocalo Upravno sodišce v Celju.73 Paleta ocitkov državnemu uradniku Osumljenemu uradniku Franju Novaku je lastnik pekarne v Roga­ški Slatini Viljem Bizjak ocital sledeca dejanja:74 • da je v ljubljanskem listu Domovina objavil razžaljiv clanek zoper Ivana Vidgaja, krojaškega mojstra in podžupana v Ro­gaški Slatini; • da je potem ta clanek izrezal iz navedenega lista, ga nalepil na lepenko in obesil na kostanj ob najbolj prometni poti v Rogaški Slatini; 72 Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, 1923. 73 Zgodba je napisana na osnovi dejstev iz sodnega spisa o disciplinskem postop­ ku zoper Franja Novaka, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Celju, fond SI_ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915–1941). 74 Vec o tem: odlocba Upravnega sodišca v Celju z dne 1. marca 1928, fond SI_ ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915–1941), Zgodovinski arhiv v Celju. • da je ta clanek poslal uredništvu lista Domovina v kuverti z napisom »Državno zdravilišce«; • da je vplival na obcinski odbor v Rogaški Slatini z nagovarja­njem posameznih clanov, naj se postavi za obcinskega tajnika orožniški narednik Muršic; • da je grozil podžupanu Ivanu Vidgaju z gospodarskim bojko­tom njegove krojaške obrti, ce ne bo glasoval za osumljencevega kandidata Muršica; • da je nastanil nadzornico dvora Njegovega velicanstva Danico Pavlovic v zasebnem stanovanju, kljub temu da so bile na raz­polago sobe v zgradbah zdravilišca; • da je namenil ministru Milanu Srskicu neprimerno stanova­nje; • da se vršijo v njegovi uradni sobi med uradnimi urami politicne seje; • da je posredoval pri prodaji posestva Minke Misija v Gaberniku pri Rogaški Slatini, da bi nekaj zaslužil; • da je nagovarjal Minko Misija, naj mu napiše pismo, s katerim bo spravil v zmoto državno disciplinsko oblast; • da je poslal gospe Minki Podkrajškovi razžaljivo in nedostojno dopisnico • in naposled še ocitek; • da hodi med uradnimi urami po Rogaški Slatini in okolici. Upravno sodišce ukrepa Predsednik senata Vrtacnik se je zamislil: »To je pa resna stvar!« Nemudoma je odredil predhodno odstranitev nastanitelja iz službe. In pa zmanjšanje položajne in osnovne place za eno tretinko! Nastanitelj državnega zdravilišca je vendarle osumljen, da je storil necastno deja­nje. V nadaljnjem postopku je Upravno sodišce v Celju ugotovilo, da je dejanski stan pod tocko I, ki se glasi, »da je v ljubljanskem listu Domo­vina objavil razžaljiv clanek zoper Ivana Vidgaja, krojaškega mojstra in podžupana v Rogaški Slatini«, natancno razviden iz nekega drugega spisa deželnega sodišca v Ljubljani. Ivan Vidgaj je namrec vložil zoper osumljenca tiskovno tožbo zaradi omenjenega clanka, v katerem je bilo crno na belem zapisano: »Na Slatini pa nimamo samo mladih, temvec imamo tudi starejše in povrhu še dobro rejene grešnike, enega celo takega, da ga niti Zla­torogovo milo vec ne opere. Ima toliko barv, namrec politicnih, kakor mavrica po dežju. Kakor se sliši, mu niti sedanja stranka ni vec všec; vežejo ga le še neke obveznosti. Res ni prijetno, ce mora clovek zamorca igrati.«75 Vendar pa je bil osumljenec v tem delu že s sodbo stola sedmerice od­delek B76 z dnem 26. 10. 1927 oprošcen, in sicer iz razloga, ker se mu je dokaz resnice popolnoma posrecil. Ja, ocitno je razžaljeni podžupan res menjaval svoje politicno prepricanje in pripadnost k raznim politicnim strankam ... Kar se tice dejanja, da je poslal gospe Minki Podkrajškovi razža­ljivo in nedostojno dopisnico, bo to že držalo, ugotavlja tudi sodišce. 75 Ibid. 76 Konec leta 1919 je bil ustanovljen poseben oddelek B pri Mizi sedmerice v Za­grebu (takrat še uradni naziv v hrvaškem jeziku, ki je bil leta 1944 zapisan tudi v revi­ji Slovenski pravnik, je »Stol sedmorice«). Miza sedmerice je postala tretja instanca in hkrati vrhovno sodišce za jugoslovanski del Slovenije. Položaj Vrhovnega sodišca je Miza sedmerice obdržala do oktobra 1939, potem pa je že zacelo delovati Vrhovno so­dišce v Ljubljani. Vec o tem: Zgodovina vrhovnega sodišca, https://www.sodisce.si/vsrs/obja­ve/2016122011481573/. Osumljenec je tako dopisnico res poslal gospe Minki Podkrajškovi, in si­cer na neki predpustni veselici kot šaljivo pošto, zaradi cesar pa je bil od svojega starešine kaznovan z ustmenim ukorom. Upravno sodišce je odlocalo tudi o drugih ocitanih dejanjih. Poi­zvedbe niso razkrile nicesar takega, iz cesar bi se dalo sklepati, da je osumljenec nekaj zagrešil, kar bi bilo disciplinsko kaznivo tudi v drugih ocitanih dejanjih. Ni bilo nikakršnih dokazov o tem, da je osumljenec nastanil nadzornico dvora Njegovega velicanstva v zasebnem stanova­nju. Niti ni bilo dokazov o tem, da je nakazal ministru Milanu Srskicu neprimerno stanovanje. Tudi se niso v njegovi uradni sobi med uradni­mi urami vršile politicne seje. In ne nazadnje poizvedbe niso dokaza­le, da je osumljenec hodil med uradnimi urami po Rogaški Slatini in okolici!77 O tem, zakaj so ovadili Novaka V samo zadevo so se seveda vmešali tudi lokalna politika in lokalni veljaki. Osumljeni uradnik v Zdravilišcu Rogaška Slatina Franjo No­vak je bil deležen vrste ocitkov tamkajšnjega lastnika pekarne Viljema Bizjaka in krojaškega mojstra ter podžupana v Rogaški Slatini Ivana Vidgaja. Nasploh so izražali obrtniki pa tudi kaki lokalni politiki »nezado­voljstvo« do tamkajšnje uprave in uradnikov. Šlo pa je tudi za merjene moci med politiki na vasi. Njihovi prepiri in najrazlicnejše peripetije so se kar vrstile, to pa je najbrž bil tudi povod za sprožitev disciplinskega postopanja zoper Franja Novaka. In, ja, tudi eden Novakovih »ovadi­teljev« – podžupan Ivan Vidgaj – je bil lokalni politik! 77 Vec o tem: odlocba Upravnega sodišca v Celju z dne 1. marca 1928, fond SI_ ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915–1941), Zgodovinski arhiv v Celju. Tako sta se v uradnih prostorih zdravilišca 10. 2. 1919 zglasila »vo­ditelja socialdemokratske stranke« Vidgaj in Cepin, da bi izrazila hudo nezadovoljstvo s placo, ki jo je prejemal nastavljenec Rodella.78 Cepin je zacel v pisarni takratnega vodje silno kricati, seveda brez kakršnega koli vzroka, razburjal se je tako, da se je tresel od jeze, od besa so se mu našcetinili brki, oci pa izstopale iz ocesne orbite, nakar je uprl oster in srep pogled naravnost v upravnika zdravilišca: »Tukaj so nastavljeni ljudje, ki delavcem samo place trgajo in nic ne delajo!« A ravnateljstvo Zdravilišca Rogaška Slatina je bilo tukaj jasno:79 »Rodella ni naš državljan, ampak je rojen Lah! Ta clovek ni nikoli nic drugega delal, kakor v Studencih nadzoroval pumpe, drugega dela se sploh ni dotaknil! Ravnatelju je samo rekel, da ima veliko »repara­turi«. Prav tako je menilo, da je zelo žalostno, da Rodella ni prišel k njim, ravnateljstvu, ali kakemu uradniku in bi tam svojo tožbo prijavil. A ne: zateci se je bilo treba kar k socialdemokratom! Zdaj sta bila Vidgaj in Cepin od razburjenja vsa rdeca in zabuhla v obraz, slina iz ust jima je letela na vse strani, nato se je spet oglasil Ce­pin: »Zahtevava tudi, da se takoj znova nastani odpušcena strojnika Korala in bivšega strojnika pralnice Gesnerja!« Toda ravnateljstvo je bilo prepricano, da sta politicna aktivista pre­koracila meje in kalila hišni mir: »Gotovo je, da ima vsakdo pravico priti v naše pisarne, zahteva pa se, da se vsak tudi dostojno obnaša!« 78 Zgodba je napisana na osnovi dejstev iz sodnega spisa, št. 72/20, ki ga hrani Zgo­dovinski arhiv v Celju, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933. 79 Ibid. Po tem neljubem dogodku se je ravnateljstvo odlocilo o tem s pismom obvestiti Poverjeništvo za javna dela in mu predociti dokaj tehtne argumente:80 »Koral je bil odpušcen zaradi nezmožnosti in nereda v službi, dalje zaradi neutemeljenega zaracunavanja »prekur«!« Kot je ugotavljalo ravnateljstvo, sta odpušcena delavca našla v Kra­pini mesta, kjer sta navidezno vec zaslužila, kakor v Rogaški Slatini. Toda prišla sta na to, da v Krapini za njiju ni obstanka, zato sta se obrnila na socialdemokratsko stranko, da bi njima izposlovala njuno nastanitev v zdravilišcu. V pismu Poverjeništvu za javna dela zapiše ravnateljstvo tudi sledece:81 »Ker je prišla cela zadeva v politicno sfero in sta voditelja socialde­mokratske stranke mnenja, da je to nekak udarec proti stranki in de­lavcem, se ravnateljstvo proti temu najodlocnejše brani! Ravnateljstvo proti socialnodemokratski stranki prav nic ni storilo in tudi nic neza­konitega proti kakemu delavcu. Prosi se, da se vzame to v blagohotno vednost in naj se eventualno na merodajne kroge vpliva, da poduce soci­aldemokrate, naj stvar objektivno razsodijo, da ne bo tukaj nemirov in nezadovoljnosti. Ravnateljstvo se do sedaj ni spraševalo, kakšnega pre­pricanja je neki delavec, kajti glavno je, da je miren, delaven in pošten. Strankarstvo ne sodi v zdravilišce, kajti to lahko zdravilišce popolnoma unici!«82 Razne intrige in »prebacivanja« med Ravnateljstvom oziroma vodilnimi uradniki in krojaškim mojstrom Ivanom Vidgajem, ki je bil tudi podžupan, pa so se nadaljevale. Dogajale so se razne prigode in »nezgode«. Ena taka je bila pripetija z osebjem tega krojaškega mojstra 80 Ibid. 81 Ibid. 82 Ibid. in podžupana Ivana Vidgaja. Ravnateljstvo Zdravilišca Rogaška Sla­tina je odlocno protestiralo. Na krojaškega mojstra Vidgaja je naslovilo protestno pismo:83 »Podpisano ravnateljstvo je že v sezoni zaznalo in te dni ponovno, da se po vaših pomocnikih odnosno ucencih opravlja vsa mala in celo ve­lika potreba zadaj za vašim lokalom, kar prenaša umljivo velik smrad v tamkajšnjo okolico. Dalje je nam znano tudi, da spi ves vaš personal v lokalu.« Zelo nerodna stvar za krojaškega mojstra! V protestnem pismu je še bilo zapisano:84 »Ker prvo nasprotuje vsem higienskim in sanitarnim predpisom ter vam vaš sedanji lokal glasom pogodbe ni bil oddan za prenocišce vašega delavstva, temvec za delavnico, smo vas primorani na to opozoriti, da se gornje takoj ukine, v nasprotnem slucaju pa bomo prisiljeni odpovedati najemno pogodbo.« Na koncu pisma pa še posebno opozorilo:85 »Dalje vam obenem dajemo na znanje, da prihodnje dni zacnemo z deli naprave novega dohoda v Tržaški dom, po katerem nacrtu pride pot za vašim lokalom in cez sedanji vrt pošte, vsled cesar vam je štedilnik in lesena streha cez tega takoj odstraniti!« Krojaški mojster Vidgaj je bil vpleten tudi v neki drugi neljubi pri­petljaj, pri cemer se je pritožil celo na Kraljevsko bansko upravo Dravske banovine! In je seveda kuhal jezo nad uradništvom Zdravilišca. Do neprijetne situacije je prišlo takrat, ko je bil v gosteh v Zdravilišcu Rogaška Slatina neki direktor Andrij Miškovic. V tistih casih je bila so­barica v Beograjskem domu gospa Šmidova, ki je bila pozvana v zadevi 83 Sodni spis, št. 196/26, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med leto-ma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 84 Ibid. 85 Ibid. likanja obleke gospoda direktorja. Direktor Miškovic jo je pozval k sebi in ji narocil, naj nosi enemu ali drugemu krojacu obleko njegove soproge in naj gleda, da bo vsekakor do cetrte ure popoldne oblekica pripravlje­na. Ker je bila hcerka Šmidove zaposlena v cvetlicarni zdravilišca, ki se nahaja zraven krojaškega salona zdraviliškega najemnika Krevalderja, je vzela obleko s seboj in jo predala temu krojacu. Gost Miškovic pa se je, mislec, da je predala obleko krojacu Vidgaju, popoldne mimogrede zglasil pri imenovanemu krojacu in vprašal po obleki. To je strašno raztogotilo Vidgaja, ki je napravil nepravilni zakljucek, ceš da je direktor Miškovic izrecno narocil sobarici Šmidovi, da preda obleko Vidgaju v likanje. Sobarica Šmidova se seveda s tem ni strinjala in je v postopku Vidgajeve pritožbe izjavila: »Krojaško delo, ki ga narocujejo gostje, se vestno razdeli v enaki meri na oba krojaca, zdraviliška najemnika, gospoda Vidgaja in gospo­da Krevalderja!«86 Kdo je bil Franjo Novak? Franjo Novak je bil nastanitelj in upravnik v Zdravilišcu Rogaška Slatina. V Kraljevini Jugoslaviji pa je bil tudi banovski ekonom. Bil je uradnik in tudi zanj je veljal Zakon o uradnikih. Skrbel je za nastani­tve spoštovanih gostov v Rogaški Slatini, toda naš Franjo Novak je tudi pisateljeval! Pisal je povesti in zgodbice o ljudeh, ki so prišli v Zdravili­šce in cudežno ozdraveli. Taka je tudi zgodba Jovo Omišanin u Roga­škoj Slatini, zapisana leta 1927. Da je Rogaška Slatina, ki se ponaša s svojim zdravilišcem, cudežni kraj, izvemo tudi iz Novakove knjige: »Punih osam godina me gone briga i napor dan po dan, nikad mira ni odmora. Oboljeh ti od reume, žuci, džigerice i bubrega, te mi valja 86 Spisano in povzeto Spis 409/34, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. još za rana tražiti ljeka. Da se ljecim, potražih u Becu glasovite i slavne profesore, koje sam tamo po bolnicama upoznao, kao: Kleina, Gaer­tnera, Pinelesa, i ljecnika za živcane bolesti doktora Kornfelda. Svaki me ljubazno docekao i odmah prepoznao, i svi me savjetovahu, da se odmaram, a vecina njih mi preporuci Rogašku Slatinu.«87 Literarni junak Jovo je z Zdravilišcem Rogaška Slatina tako zado­voljen, da je naprosil svojega gostitelja Franja Novaka, naj o njegovem zdravljenju napiše knjigo in mu nekaj izvodov pošlje v London. Z novi­co o Rogaški Slatini bo seznanil ves svet: »Nekoliko stotina komada, odlucno naglasi naš kum Jovo, jer ja hocu, da je razdijelim medju naš svijet, a u jedno cu je, kako sam vec kazao, dati prevesti na engleski i francuski jezik, za moje goste, putnike, da se, kada na godinu s njima ovamo dodjem, mogu osvjedociti, da naša zemlja imade i te kako krasnih krajeva i glasovitih kupališta, koja valja posjetiti!«88,89 8. januarja 1936 je bil Novak razrešen službenih dolžnosti, saj je bil premešcen na drugo delovno mesto v Kapelo. Vodstvo se mu je zahvalilo 87 Novak, 1927, str. 10. Prevod se glasi: »Že celih osem let me iz dneva v dan prega­njata skrb in napor, nikoli nimam miru niti pocitka. Imam revmo, bolezni žolca, jeter in ledvic, zato moram iskati zdravilo za rane. Da bi se zdravil, sem na Dunaju iskal znane in slavne profesorje, ki sem jih spoznal v bolnišnicah, kot so Klein, Gaertner, Pineles in zdravnik za živcne bolezni dr. Kornfeld. Vsi so me prijazno pozdravili in takoj prepozna­li ter mi vsi svetovali pocitek, a vecina mi je priporocila Rogaško Slatino.« 88 Ibid, str. 100. 89 »Nekaj sto izvodov, odlocno poudari naš boter Jovo, ker jo želim razdeliti med naše ljudi, in enkrat jo bom, kot sem že rekel, dal prevesti v anglešcino in francošcino za moje goste, popotnike, tako da ko z njimi pridem sem, jim lahko pokažem, da ima naša država tako cudovite kraje kot tudi kopališca, kar je vredno obiskati!« za požrtvovalno, vestno in smotrno sodelovanje in mu izreklo vse pri­znanje za nesebicno delovanje v prid upravi zdravilišca.90 Ampak, glej ga, zlomka! Ob njegovi premestitvi na drugo delovno mesto je protestiralo kar 36 uslužbencev in protest naslovilo na Kra­ljevsko bansko upravo Dravske banovine. Kraljevska banska uprava pa je bila v tem oziru zelo odlocna in je pobudo delavcev zavrnila. V po­stopku pritožbe je sodelovala in dajala v zadevi pojasnila tudi uprava banovinskega zdravilišca: »Na vlogi so podpisani sami zdraviliški delavci, med njimi vecina takih, ki sploh niso delali pod vodstvom gospoda Novaka, temvec so bili zaposleni v drugih obratih.«91 Kako napeti so bili odnosi znotraj zdravilišca, prica naslednje poja­snilo vodje uprave banovinskega zdravilišca:92 »Sumim, da te vloge niso napravili delavci iz lastne iniciative, tem­vec je najbrž rezultat hujskanja gotovih neodgovornih elementov, ka­terih v Rogaški Slatini ne manjka. Vsekakor pa smatram, da delavstvo ni zato tukaj, da se vmešava v take zadeve in tudi ne more presojati delovanja teh ali drugih uradnikov, ker nimajo zato potrebne podlage, še manj pa zadostne kvalifikacije, na osnovi katere bi se moglo od njega pricakovati objektivne sodbe o enem ali drugem vprašanju.« Nakar vodja uprave banovinskega zdravilišca s prstom pokaže še na »desolatne razmere«, ki so vladale v Rogaški Slatini in so bile posledica zadnjih let:93 90 Sodni spis, št. 1/1, fond SI_ZAC/0907, Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 91 Spis 35/1-36, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 92 Ibid. 93 Spisano in povzeto: Spis 35/1-36, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slati­na med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. »Zelo se mi zdi cudno, da se delavci sedaj tako zavzemajo za gospo­da Novaka, ko je bil baš Novak pri delavcih najbolj osovražen, ker so sumili, da je on tisti, ki je zakrivil, da so se znižale mezde. Lansko leto so ga celo zaradi tega napadli v socialisticnem listu Delavska pravica.« A Franjo Novak naj bi bil, sodec po upravnikovih besedah, kljub vsemu dober in vesten delavec:94 »Ne glede na to, moram poudariti, da je bil Novak res dobra stro­kovna pomoc in da imenovani ni bil premešcen po predlogu uprave, temvec uradno, ker se ga je pac potrebovalo na odgovornejšem mestu.« Upravnik zakljuci s predlogom Kraljevi banski upravi, da se vsem delavcem, ki so podpisali vlogo, pojasni, da se v take zadeve nimajo pra­vice vmešavati in da imajo svoje težnje iznašati samo preko uprave! Od kod sovraštvo peka Bizjaka in zakaj je Bizjak ovadil Novaka Domacini Rogaške Slatine še danes vedo povedati o peku Bizjaku, da je bil imeniten gospod. Imel je svojo pekarnico, predvsem pa je pekel pregrešno dobre kekse, prepecence in biskvite, s katerimi so se sladkali že na samem cesarjevem dvoru na Dunaju, kasneje je bil dvorni dobavitelj Kraljevine SHS in je svoje kekse tudi izvažal. Seveda pa je s sladkim pecivom oskrboval tudi Zdravilišce Rogaška Slatina. Ob jutranji kavici je gostom zadišalo prav sveže Bizjakovo pecivo. V zdravilišcu je imel na­jeti dve neopremljeni sobi za svoje uslužbence. Toda peka Bizjaka niso marali tamkajšnji državni uradniki in on ni maral njih, kakšno pa so mu zagodli tudi drugi okoliški peki in obrtniki. Tako se je zanetil spor med trgovskim podjetjem Otorepec in Žurman ter Bizjakom, saj mu je Bizjak zabical, da mu ne bo vec dobavljal peciva, ako ga ne bo jemal 94 Ibid. izkljucno v zdraviliški pekarni! V sam spor se je vmešala uprava in z njo spet uradniki, ki so na zdraviliškega peka naslovili jasno opozorilo:95 »Zdraviliška pekarna je tu zato, da preskrbuje vse zdravilišce s pe­civom; v nasprotnem slucaju si vas dovoljujemo opozoriti, da bomo v ponovnem slucaju proti takemu postopanju nastopili z vsemi pravnimi sredstvi, ki so na voljo!« Nesoglasje Bizjaka in uprave se samo še sto­pnjuje, olja na ogenj pa prilije še eno pismo ravnatelja, ki ga je 25. maja 1926 poslal zdraviliškemu peku: »Mulli96 nikakor ni stavil vam najemnikom celo pogoj v najemno pogodbo, da morajo dobavljati kruh edinole iz zdraviliške pekarne. Na­sprotno imamo dokaz, da so najemniki zdraviliških restavracij jemali pecivo tudi v pekarni Ferleža pri Sv. Križu. V ostalem smo mnenja, da namen državne zdraviliške pekarne ne more biti unicevati male eksi­stence okoliških pekov in da bi bilo pac slabo znamenje, ce bi kdo mogel zamenjati pecivo iz zdraviliške pekarne s pecivom okoliških pekov.«97 Domacini98 vedo tudi povedati, da so se nad Bizjakom pritoževali tudi tamkajšnji zdravniki, ceš da tak obrat, ki v zrak spušca škodljive delce, ne spada tja, kjer se zdravijo bolniki. Zato so mu oteževali vecjo proizvodnjo izdelkov. Leta 1927 je želel v zdraviliški pekarni pri peci za peko vafljev zvišati pekarniški dimnik za vsaj šest metrov. Ker je pec za peko vafljev kuril na koks, ki se je precej kadil, ga je zdraviliški odbor, 95 Sodni spis 449/26, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 96 Med obema vojnama so zdravilišce vodili naslednji direktorji: dr. Franc Mulli, Franc Herg, Ciril Dolenc, dr. Franc Šter, ing. Anton Ditrich in Ivan Gracnar. Vec o tem: Goršic, 1962, str. 33. 97 Sodni spis 449/26, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 98 O Bizjakovi zgodbi, ki je še vedno živa med domacini, sta mi pripovedovala Nani Poljanec in Robert Reich. ki je odlocal o vseh gradnjah v zdraviliškem okolišu, zavrnil z naslednjo obrazložitvijo: »Stališce obrtne oblasti, da bi se s podaljšanjem dimnika odstranil dim, je pogrešno. Dokaz za to je dimnik naše elektricne centrale, ki je mnogo višji, kot bi bil podaljšani dimnik zdraviliške pekarne. Vendar pa se iz njega kadi dim pri gotovi meri vetra naravnost v vilo!«99 Na koncu obrazložitve je ravnateljstvo še dodalo, »da ce bi se dimnik po­daljšal, bi bil njegovi zgornji del še bližje vili in bi vsled tega dim v še vecji gostoti dosegel to vilo«!100 Zdraviliškemu peku Bizjaku je prekipelo, odšel je v Zagreb101 in na­daljeval s svojim delom ter se združil z drugimi obrati. Tako je nastala »Tvornica keksa V. Bizjak i drug« v Zagrebu, ki je s svojo peko še vedno oskrbovala tudi Zdravilišce Rogaška Slatina. So si pa bojda vaški velja­ki pulili lase, ko je iz Bizjakovega obrata in njegovih partnerjev po drugi svetovni vojni nastalo vsem dobro poznano podjetje Kraš! Javni uslužbenci v Zdravilišcu Rogaška Slatina Nekoc so zaposleni v Zdravilišcu Rogaška Slatina imeli status državnega uslužbenca in tudi Franjo Novak je bil državni uradnik. Disciplinski postopek so uvedli zoper njega, ker so mu ocitali, da je s svojim ravnanjem kršil Zakon o civilnih uradnikih in ostalih dr­žavnih uslužbencih. Nekoliko nenavadno za današnje razumevanje tega poklica, nastanitelj v zdravilišcu pa uradnik! To ne spada v našo 99 Sodni spis 493/27, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. 100 Ibid. 101 Glede na to, da Bizjak ni dobil dovoljenja za podaljšanje dimnika, je 12. 10. 1927 kupil tovarniški objekt v Zagrebu na Savski cesti 20. Z vlogo je 28. 10. 1927 obvestil velikega župana mariborske oblasti, da bo s 1. aprilom 1928 celotno proizvodnjo preselil iz Rogaške Slatine. (Vir: Nani Poljanec) percepcijo o uradnikih! Seveda danes zaposleni v Zdravilišcu Roga­ška Slatina niso vec javni uslužbenci. Osebje v recepciji pa tudi direk-tor pac nimajo vec statusa uradnika, kot so ga imeli vcasih. Uradniki so namrec tisti uslužbenci, ki pripravljajo predpise, izdajajo odlocbe in se na ministrstvih ukvarjajo z drugimi administrativnimi zadeva-mi, ki so vcasih nujne, velikokrat pa v zbirokratizirani upravi tudi popolnoma odvec. Vsi ostali so javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje v javnem sektorju.102 To seveda niso poslanci, ali ministri, ali sodniki, ali župani, ki so funkcionarji, ampak so to tisti zaposleni, ki delo opravljajo v državnih organih, na ministrstvih, raznih agenci­jah, inšpektoratih, upravnih enotah in obcinskih upravah. Uradniki na položaju so na primer generalni direktorji in generalni sekretarji na ministrstvih ter nacelniki upravnih enot. Javni uslužbenci so tudi tisti posamezniki, ki svoje delo opravljajo v javnih zavodih, na raznih inštitutih, v lekarnah, bolnišnicah, zdravstvenih domovih, ter uci­telji in profesorji v šolah in na fakultetah. Javni uslužbenci so tudi varuhi javnega reda – policisti in vojaki, niso pa to delavci v javnih podjetjih. In še ena posebnost: javni uslužbenci so tudi zaposleni na Radioteleviziji Slovenija (RTV), medtem ko novinarji Slovenske ti-skovne agencije (STA), ki je v državni lasti, nimajo tega statusa. Zelo zanimivo, da imajo tak status tudi medijski delavci na RTV. Od kod taka razlika v pojmovanju javnih uslužbencev? Lastni­štvo zdravilišca se je v razlicnih obdobjih spreminjalo, spreminjalo pa se je tudi uslužbensko pravo in s tem položaj uslužbencev. In ce je bila nekoc lastnica zdravilišca država, je zdravilišce zdaj v zasebni lasti. Pa tudi ce bi bila lastnica država, zaposleni ne bi imeli statusa javnega uslužbenca. 102 ZJU, 2007 – uradno precišceno besedilo v 1. clenu doloca, kdo so javni usluž­benci. Zdravilišce Rogaška Slatina ima vecstoletno tradicijo. Vecino-ma pod okriljem države. Odlicen historicni pregled opravi Goršic.103 Kot navaja, je že Cesar Leopold I. posegel v usodo vrelcev s tem, da je dal izkljucno pravico prodaje vode dunajskemu gostilnicarju Am-broziju Francku. Po njegovi smrti je dobil enako pravico izkorišca­nja Dunajcan Konrad Henkel, in ko je tudi Henkel umrl, je takratni vladar Karl VI. leta 1721 podelil privilegij družbi enajstih dunajskih lekarnarjev s posebnimi navodili, kako je treba vodo zajemati, polniti in po kateri ceni prodajati. Z dekretom vladarja Jožefa II so dunajski lekarnarji izgubili svoj privilegij leta 1782, vrelci pa so prešli v služno­stno pravico posestnikov mejašev.104 Izkorišcanje vrelcev v tem obdo­bju pa ni bilo v korist vrelcem, zato so deželni stanovi leta 1801 skle­nili odkupiti vrelce in vso zemljo okoli njih. Pod pokroviteljstvom deželne vlade so zgradili nove prostore, med drugim tudi uradniški dom.105 Zdravilišce je doživljalo razcvet, vse dokler niso zaradi pri­hajajoce krize poslanci v Deželnem zboru predlagali, da se celotna imovina da v najem ali proda najugodnejšemu ponudniku. Do pro-daje sicer ni prišlo, ampak se je poslovanje prilagodilo trgovskemu nacinu gospodarjenja. Leta 1889 so locili nalivalnico od zdravniške uprave.106 S propadom avstroogrske monarhije leta 1918 je Zdravili-šce Rogaška Slatina prešlo v upravo Narodne vlade v Ljubljani, nato ministrstva za zdravstvo v Beogradu in nazadnje Dravske banovi­ne.107 Pred prehodom v samoupravljanje po drugi svetovni vojni je bilo zdravilišce velik kompleks raznih dejavnosti: hoteli, nalivalnica, kopališca, pralnica, vrtnarija, kurilnica, pleskarska dela in celo Biz­ 103 Goršic, 1962. 104 Ibid, str. 14. 105 Ibid, str. 20. 106 Ibid, str. 26. 107 Ibid, str. 44. jakova zdraviliška pekarna! Vse te dejavnosti so bile pod eno upravo in z enim ravnateljem, nastanitelji in drugi delavci v zdravilišcu pa so imeli status državnih uslužbencev. Po drugi svetovni vojni je lastnik postala država pod znano parolo »oblast pripada ljudstvu«, uprava pa se je pod razlicnimi ministrstvi veckrat zamenjala. Po decentra­lizaciji v letu 1954, ko so nastala posamezna samostojna podjetja, je bila Zdravstvena ustanova (Zdravilišce) v pristojnosti Okrajnega ljudskega odbora Celje, gostinska podjetja pa v pristojnosti Obcin­skega ljudskega odbora Rogaška Slatina.108 Državni uslužbenci v Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugosla­viji Položaj javnih uslužbencev se je v razlicnih obdobjih spreminjal. Po tedanjih predpisih je bil uradnik tudi nastanitelj v Zdravilišcu Ro­gaška Slatina, proti kateremu je bil pred upravnim sodišcem sprožen disciplinski postopek. Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih in pozneje veljaven Zakon o uradnikih sta razvršcala »ci­vilne državne uslužbence« v tri skupine: uradnike, zvanicnike in slu­žitelje.109 Za prve je bila predpisana fakultetna ali srednja izobrazba, za druge vsaj dva koncana razreda srednje šole, za tretje je bila najpo­membnejša pismenost.110 Uradniki v pravem, ožjem pomenu besede so bili tisti, ki so imeli visokošolsko izobrazbo in pisarniško delo, ali pa so bili na takih delovnih mestih, za katera so visokošolsko izo­brazbo predpisali, ceprav je dejansko niso imeli.111 Uradniška zvanja 108 Ibid, str. 50. 109 Vec o tem: 5. clen Zakona o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, 1931. 110 Vec o tem: Celik, 2002, str. 54. 111 Ibid, str. 37. so vsebovala razlicne skupine. V prvo skupino sta spadala na primer predsednik državnega sveta (vrhovnega sodišca) in predsednik ka­sacijskega sodišca, v drugo skupino vrhovni državni tožilec in redni profesor univerze, v tretji skupini je bilo mogoce najti tudi upravnika državnega arhiva, v cetrto skupino so spadali sodniki, šefi kabineta ministrskega sveta, upravnik klinicne bolnišnice, ravnatelj gledališca in šef lekarne, v šesto skupino ekonom ministrstva in asistent muzeja, v sedmi skupini so bili tajnik in pisar, knjižnicar, uradnik razredne loterije in šolski zdravnik, v osmi skupini »šumar« in poštno-tele­grafski uradnik, v deveti pa celo vrtnar in pisar na univerzi.112 Državni uslužbenci so bili v službi na oblastnih uradih, kamor je šteti upravo z velikim županom, in tudi v financni upravi, direkciji pošte in železnic pa tudi v direkciji šum (gozdov). Zakon o uradnikih je veljal za uslužbence v centralnih uradih, kamor so spadali skupaj z ministrstvi tudi državni svet, kasacijsko sodišce, glavna kontrola in podobno.113 Takrat veljavni predpisi so razlikovali med civilnimi in pogod­benimi uradniki ter dnevnicarji. Pogodbeni državni uslužbenci so bili na primer strokovnjaki, ki so jih državna podjetja zaposlila za izvršitev natancno odrejenih »specialnih del«. Sem so spadali uni-verzitetni profesorji, strokovnjaki – inženirji pri gradnji železnic, cest, pristanišc in drugi specialisti, ki so vstopali v službo države le za omejeno dobo, ampak brez pravice za stalnost. Dnevnicarji pa so bile tiste osebe, »ki so vršile posle nižjih kategorij stalnih državnih usluž­bencev, kakor služiteljske, zvanicniške in sploh pisarniške posle«.114 Zelo širok nabor »državnih« uslužbencev torej, med njimi so bili tudi zaposleni v državnih podjetjih, na pošti, železnici in v 112 Vec o tem: paragraf 6 Zakona o uradnikih, 1931. 113 Steska, 1922. 114 Korenini, 1929, 12, str. 2–3. zdravilišcu! Vsi ti pa so morali spoštovati uradniške statusne predpise in so se zaradi nedostojnega obnašanja lahko znašli v disciplinskem postopku pred upravnim sodišcem v Celju. Državni uslužbenci so bili tako tudi poštni uradniki. In tudi za njih je veljal Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužben­cih oziroma pozneje v Kraljevini Jugoslaviji Zakon o uradnikih. Njihov položaj pa vsaj v letih po vojni ni bil zavidanja vreden. Tako kot drugi uslužbenci so se povezovali v razna združenja in med drugim potrkavali na vest gospodov poslancev o tem, kako živi veci­na njihovih sotrpinov: »Opoldne mocnik ali žganci in solata s krompirjem; zvecer pa zopet solata s krompirjem ali pa kava, nekaka rujava tekocina, ki ji je primešanega nekoliko žlic mleka [...]«115 Taka naj bi bila prehrana državnih uslužbencev. Ob taki kuhi pa naj opravljajo težko službo, povrhu vsega se je tudi obleka ponosila in potrgala, so se pritoževali. No, verjetno se je tudi zato casnikar Teržan spraševal: »Zakaj je kljub temu ideal vsakega kmetskega sina, malega bajtarja, ali dobrega kme­ta, delavca, vinicarja postati kakršni koli uradnik, pa bodisi še tako majhen uradnik!?«116 Medtem ko so v Narodno­socialisticnem tedni­ku objavili zapis, »da se je otresti treba one stare od avstrijske aristo­kracije vtepene ideologije, da je uradnik gospod ali nekaj višjega«.117 Danes zaposleni na pošti niso niti vec javni uslužbenci niti ura­dniki, za katere bi veljal Zakon o javnih uslužbencih. Pošta Slovenije je gospodarska družba v lasti Republike Slovenije. Toda v kvalifikaciji poklicev še vedno najdemo poklic »poštni uradnik«.118 115 Urbancic, 1919, str. 4. 116 Teržan, 1940, str. 4. 117 Deržic, 1923. 118 Standardna klasifikacija poklicev 2008. Statisticni urad RS, https://www.stat.si/ skp/Docs/MetodoloskaPojasnilaSKP08.pdf. Državni uslužbenci so bili tudi železniški uradniki in tudi oni so morali spoštovati zakon, ki je urejal status uradnikov. Tisti cas so imeli svoje društvo, ki se je imenovalo »Udruženje željeznickih cinovnika u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca«. Tako udruženje je bilo ustanovljeno leta 1920, po prepricanju železniških državnih uradnikov pa je pomenilo »zacetek novega uradniškega združeva­nja, ki naj se s casom raztegne na vse intelektualne delavce prostrane Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev«.119 Železniško uradništvo je bilo poklicano, da služi predvsem državi: »Naš najvišji cilj je in mora biti le država in utrjevanje železniških razmer v korist te države. To hocemo doseci s tem, da združimo vse sile intelektualnih delavcev vseh železniških uprav v Jugoslaviji v cim tesnejši krog, ki naj potom skupnega »razmotrivanja« s cinitelji, ki pridejo v poštev, skuša doseci konsolidacijo železniških razmer v Ju­goslaviji po nekem programu ...«120 Železniški državni uradniki so bili v kraljevini pred pomenljivo nalogo: »V nas živi kljub težkim skušnjavam zadnjih dveh let neodolji­va sila, ki zahteva od nas, da zastavimo vse naše kreposti in duševne zmožnosti v to, da dobimo cim prej vseskozi silno, mogocno, veli­ko Jugoslavijo! [...] Dosledno k temu našemu stališcu je naša naloga združiti vse uradništvo k delu za ta cilj!«121 In takoj po prvi vojni naj bi vse, kar je moglo in bilo kvalificirano, hitelo k železnicam v služ­bo kot uradniški pripravnik. Železniške uprave so potrebovale ura­dniški narašcaj.122 Na železnici so zaposlili uradnike z najrazlicnejšo 119 Ob petnajstletnici obstoja Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnicar­jev v Ljubljani, 10. januarja 1921, str. 10. 120 Ibid, str. 10 121 Ibid, str. 10. 122 Železnice rabijo uradnikov, 1922, str. 83. izobrazbo, od ljudske šole pa do fakultete. Zaposleni so bili v vseh mogocih strokah: pri prometu, »administrativi«, pri financni, stroj­ni, gradbeni in komercialni službi. In, kot je zapisal avtor clanka, so bili »vse povprek razvršceni in za to razvrstitev šolska izobrazba ni bila vedno merodajna.«123 Železniški uradniki so bili tudi gimnazij-ski maturantje. In v tem primeru se clankar obregne ob delo gimna­zijskega maturanta, ali je to primerno njegovi izobrazbi. »Je že res,« ugotavlja pisec, »da za maturanta ni nikjer državne službe, ki bi mu nudila priložnost, izkoristiti njegovo znanje o kul­turi starega in novega veka, o antiki in renesansi, o klasicni latinšcini in grških aoristih, o zgodovini, algoritmih in algebri.«124 Vendar pa se sprašuje, ali mora študirati clovek to in še marsikaj drugega samo zato, da bi presedel 30 let pri vinkuliranju, seštevanju in prepisova­nju, da bi štel denar, kupoval klej in kuverte po kilogramih in koma­dih ..., kot to pocnejo nižji uradniki.125 Seveda zaposleni pri Slovenskih železnicah danes niso vec niti uradniki niti javni uslužbenci. Slovenske železnice so namrec gospo­darska družba v izkljucni lasti Republike Slovenije, njihov status pa ureja Zakon o družbi Slovenske železnice. Uradniki v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji so se imenova­li tudi »cinovniki«. V casu Franca Jožefa so jim kratko malo rekli uradniki, po balkanskih deželah pa so jih klicali cinovniki. »Cinov­niki« so bili tisti državni uslužbenci, ki v delu javnosti niso uživali velikega ugleda. Do njih so bili zafrkljivi tisti casopisi, ki niso bili na­klonjeni kraljevini in slikovito prikazujejo takratne razmere: »«Srb-ski cinovniki« so bili cinovniki posebne sorte. Razlikovali so se po cinu, ki so ga imeli, po cigaretah, ki so jih kadili, in po kavi, ki so jo 123 Železniški uradnik, njegova izobrazba in njegov posel, 1925, str. 57. 124 Ibid. 125 Ibid, str. 57. pili. Kave jim je bilo pa treba vsak sleherni dan toliko popiti in toliko cigaret pokaditi, da niso imeli casa za kak drug cinovniški opravek.«126 Nato se novinar obregne še ob krajnske uradnike s tem, ko zapiše: »Kave je bilo toliko, da se je uprla Krajncem, ki so bili premešceni v svrho asimilacije v južne kraje. Dvajset, trideset cašic kave cez dan je bilo celo za kranjske želodce nekoliko prevec. No, scasoma so jo zaceli s slivovko mešati ...«127 Med državnimi uslužbenci so bili tudi služitelji ali sluge, ki so opravljali pomožna, ampak še vedno zelo pomembna opravila. Tako sta na primer obcinski ali sodni sluga skrbela za svecavo! Opravljala sta pomembno opravilo: skrbela sta za razsvetljavo! Vendar zadnje omenjeni naj bi bili celo v slabšem gospodarskem in socialnem polo-žaju kot vinicarji! Z nastankom Kraljevine Jugoslavije, ko so nastale banovine, so tudi Slovenci dobili zaposlitve med železnicarji, postali so kontrolor­ji in poslovodje, med njimi se je našel tudi kak upravnik bolniškega sklada ali pa so se preizkusili v delu navadnih pisarjev. In po takratnih predpisih so vse omenjene kategorije uslužbencev imele status držav­nih uslužbencev.128 Zapostavljene uradnice in razprave o ženskih možganih Takrat ko je bil v Rogaški Slatini uradnik Franjo Novak, so bile na državnih uradih zaposlene tudi uradnice. To pomeni, da so v Kra­ljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji lahko zaposlovali tudi ženske uradnice. Predtem je namrec veljalo prepricanje, tako pravijo tudi takratni mediji, da je »samo moški sposoben biti uradnik, da samo 126 Tercek, 1929, str. 207. 127 Ibid. 128 Vec o tem: Slovenski uslužbenci v hrvaški banovini, 1940, str. 2–3. on lahko vrši državne funkcije, da je za to samo on dovolj resen, a da bi bile ženske za to neresne in da je njihov um preplitek, da bi vršile državne posle«.129 Avtor clanka še pripomni, »da se je njim velikodušno prepušcala kuhinja in horizont njih misli se ni smel kretati dalje«.130 Obstajale so najrazlicnejše razprave pa tudi raziska­ve o ženskih možganih, ki so nežnejšemu spolu odrekale vse nade za enakopravnost v družbenem in delovnem življenju. O ženskih možganih nacenja hecno razpravo 1876. leta Gospodovega tudi dr. Samec, ki zapiše, da so »ženski možgani za kakih 135 gramov lažji od moških; po meri naj bi imeli moški za kako kavino skodelico vec možganov«.131 V razpravi še podcrta, »da je sprednji del možganov pri ženski razmeroma manjši, srednji pa razmeroma vecji«.132 Kot je ugotavljal, so najbrž raznorazni ucenjaki prav zato sklepali, »da ženski sploh ni mogoce dospeti do iste stopinje izobraženosti, kakor moškemu, in da je ženska vsled tega pomanjkljeja obsojena držati se na veke doslej njej odmenjenega domacinskega delokroga […] in da cloveka ne pristaja premakniti ne za las od meje ženskega poklica po­stavljene ji od nature«.133 To se je pac sklepalo zato, ker so takile »natoroznanci«134 posta­vljali sedež inteligencije v sprednji del možganov!135 Nasprotno pa v Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji ženske zasedejo pomembna mesta v profesorskem in uciteljskem zboru, na pošti, ministrstvih in drugih državnih inštancah. V velikem državnem stroju postane ura­dnica, ce ne motor, ki goni, vsaj oni del, brez katerega stroj ne more 129 Ženska kot uradnik, 1921, str. 1–2. 130 Ibid. 131 Samec, 1876, str. 101. 132 Ibid, str. 101. 133 Ibid, str. 102. 134 »Natoroznanci« – starinski izraz za naravoslovce. 135 Samec, 1876, str. 102. vec obstajati. Na to, da so se v uradniškem poklicu znašle tudi žen­ske, je vplival družbenopoliticni razvoj v Franciji, Nemciji, ZDA in drugod po svetu, ki je pritegnil v državne urade, šole in pisarne tudi ženske. Pa tudi iz takratne Srbije so prihajali clanki136 s hudomušno vsebino, ceš da so v Srbiji moški uradniki »grubiji, manje uslužni i spretni«, »lenjiji« ter »mnogo manje rade«.137 Tudi obcinski uradniki so bili državni uslužbenci. Toda v kralje­vini se je razvijalo posebno statusno pravo obcinskih uslužbencev, avtonomno od uslužbenskega sistema državnih uradnikov. Za raz­liko od današnje ureditve, v kateri oba zakona, tako Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) kot tudi Zakon o sistemu plac v javnem sektorju (ZSPJS), veljata enotno tako za uslužbence v državni upravi kot tudi za obcinske uslužbence. Cemu je tako? Odgovor je pomenljiv. Ali ra­zlog za veljavno ureditev izvira iz vecje centralizacije države na racun manjše avtonomije obcin ali pa je na to vplivala preprosta potreba po enotni ureditvi!? Je pa v disciplinskih postopkih, v katerih so se znašli obcinski uslužbenci Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije, prav tako od-localo disciplinsko sodišce. Za razliko od disciplinskih postopkov zoper pogodbene uslužbence, ki jih je na prvi stopnji obravnaval sre-ski nacelnik, na drugi stopnji ban, po spremembi predpisov na prvi stopnji obcinska uprava, na drugi pa obcinski odbor.138 136 Npr. Beograjski »Cinovnicki glasnik« organa Saveza državnih cinovnika i služ­benika. 137 »da so v Srbiji moški uradniki 'surovejši, manj uslužni in spretni, 'da so 'bolj leni' ter da 'veliko manj delajo'«. 138 Kukman, 1937, str. 11; vec o tem: Obcinsko uslužbensko pravo, 22. novembra 1932, str. 2. Državni uradnik v FLRJ Po drugi svetovni vojni se spremeni tudi pojmovanje državnih uslužbencev. Seveda skladno s komunisticno doktrino. V veljavo je stopil nov Zakon o državnih uslužbencih, ki je bil objavljen 2. avgu­sta 1946.139 Ko je predsednik vlade FLRJ predložil Ljudski skupšci­ni predlog zakona o državnih uslužbencih, je med drugim poudaril, »da so državni uslužbenci ljudski uslužbenci in morajo biti zato po­vezani z delovnim ljudstvom, katerega del so!«140 Državni uslužben­ci postanejo »velika delovna skupnost, ki živi od dela svojega uma ali svojih rok, z vsemi pravicami, a tudi z vsemi obveznostmi, ki izvirajo iz dela kot castne dolžnosti našega državljana!«141 Za stroko in njeno jezikovno dikcijo o tem, kdo so lahko državni uslužbenci, se ve, da odraža utrip preteklosti. Nekdanjemu režimu v kraljevini ocita, da je hotel ustvariti »umeten razlocek med državni-mi uradniki ter delavci in namešcenci in razbito borbeno enotnost delovnega ljudstva kot celote.«142 Kriticni pa so tudi do predvojne stroke, ceš da so jih pri tem podpirali razni mešcanski pravni znan­stveniki s svojimi razlagami. In da je edina prava pot ta, da »državni uslužbenci prenehajo biti locena skupina v našem ljudstvu in se zdru­žijo z drugimi delovnimi množicami v veliko celoto, ki jo mora vodi-ti pri delu skupna zavest ustvarjalnosti, discipline in odgovornosti«.143 In kdo je odslej spadal med državne uslužbence? V duhu ko­munisticnih parol naj bi bili v državnem aparatu v ljudski državi »samo najboljši strokovnjaki, ki delajo vestno, požrtvovalno in 139 Zakon o državnih uslužbencih, 1946. 140 Zakon o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946, str. 7. 141 Svetek, 1946, str. 221. 142 Ibid, str. 221. 143 Ibid, str. 223. po svoji spodbudi; biti morajo disciplinirani in prežeti s cutom za odgovornost«.144 Samo od takih uslužbencev se lahko pricakuje, da bodo pravi ljudski uslužbenci, ne pa brezdušni birokrati! Za državne uslužbence so se smatrali uslužbenci vseh organov državne oblasti in državne uprave, javnega tožilstva, javnih ustanov, in še ena novost: tudi uslužbenci administrativnega aparata državnih podjetij. Po prepricanju jugoslovanske stroke145 je bilo to nekaj popol­noma obicajnega, saj je državna uprava dobila tudi novo ljudsko, socialisticno vsebino svojega dela! In zaradi tega se »državnemu aparatu, pa bilo to na gospodarskem ali upravnem podrocju, stavijo nove naloge: nov ljudski nacin upravljanja države, nov socialisticni nacin gospodarstva, predvsem pa nov delovni odnos do ustvarjanja ljudske blaginje za boljše življenje delovnega cloveka in za boljšega cloveka!«146 Politicna srenja je bila prepricana v to, da stari uradni­ški sistem ni mogel zadostiti vsem novim nalogam, temvec je zaviral razvoj, med drugim tudi zato, »ker ni zajemal v vsej svoji širini dr­žavnih uslužbencev gospodarskega sektorja!«147 Državni uslužbenec je bil od takrat tisti posameznik, ki se je zaposlil v ljudski skupšcini, pri predsedstvu vlad, na ministrstvih, v komitejih in komisijah vlad, podrejenih uradih in ustanovah. Status uradnika je imel tudi tisti, ki se je zaposlil v glavnem izvršilnem odboru pokrajin, oblastnem izvr­šilnem odboru avtonomnih oblasti, v izvršilnih odborih ljudskih od­borov, na tožilstvih in sodišcih. Tak status pa so, kot že receno, prido­bili tudi tisti posamezniki, ki so se zaposlili v vodstvu in v upravnem strokovnem aparatu podjetja. Obveljalo je prepricanje, da »vodje in strokovni upravni uslužbenci gospodarskih podjetij opravljajo 144 Rupnik, 1947, str. 302. 145 Ledinek, 1948, str. 159. 146 Ibid, str. 160. 147 Ibid, str. 160. bistveno isto funkcijo oziroma delo, kakor vodje ter drugo upravno in strokovno osebje v glavnih upravah gospodarskih ministrstev.«148 Med delom uslužbencev v glavni upravi za crno metalurgijo pri mi-nistrstvu za rudarstvo ali v glavni upravi za olje pri ministrstvu za industrijo in med delom uslužbencev v upravnem strokovnem apa­ratu v državnem metalurgicnem podjetju ali podjetjih za olje, pac ne more biti nobene bistvene razlike!149 In tako kot v državnih uradih in ustanovah so tudi v upravnem aparatu državnih podjetij bile place in druge ugodnosti uslužbencev odvisne »od njihove osebne pobude in njihove vneme v službi«.150 Med vodilne delavce in upravni stro­kovni aparat državnega podjetja so tako spadali ravnatelji, inženirji, tehniki, tehnicni vodje, vodje prodaje, komercialni vodje, statistiki, knjigovodje, blagajniki, arhivarji in strojepisci.151 Vsi so bili državni uslužbenci in zanje je veljal Zakon o državnih uslužbencih. Z eno iz­jemo! Posebnega statusa niso imeli navadni delavci in zanje so veljali splošni predpisi s podrocja delovnih razmerij! Ce je še naš uradnik Franjo iz Rogaške Slatine za zasedbo delov­nega mesta potreboval ustrezno izobrazbo, zdaj to vec ni bilo nuj-no! Zahteve po izobrazbi postanejo zelo vprašljiva birokratska ovira: »Danes je torej odpadlo prej edino odlocilno merilo šolske izobraz-be, ki je tisocim zmožnih in strokovno sposobnih državnih uslužben­cev onemogocilo doseci v državni službi ustrezajoce mesto.«152 In zato so te »ovire« tudi odpravili: »Odstranjene so nepremostljive pregrade med posameznimi kategorijami, ki so uslužbencu brez predpisane šolske izobrazbe za vedno onemogocile napredovanje v 148 Zakon o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946, str. 10. 149 Ibid, str. 10. 150 Ibid. 151 Ibid. 152 Svetek, 1946, str. 225. višjo kategorijo!«153 Odlocilni okolišcini sta bili zvestoba sistemu in partiji! Državni uslužbenci postanejo javni uslužbenci Leta 1957 je bil sprejet nov Zakon o javnih uslužbencih, ki je ve­ljal za vse tiste, ki so bili zaposleni v državnih organih in upravnih zavodih, zavodih na podrocju zdravstva, prosvete, znanosti, kultu-re, v zavodih za socialno zavarovanje, za socialno varstvo in tudi v drugih zavodih javne službe.154 Javni uslužbenci so bili tudi tisti, ki so bili zaposleni na Jugoslovanski loteriji. Udeležba v družbenem upravljanju pa naj bi postala temeljna clovekova pravica. Posebni status v uslužbenskem sistemu so imeli tudi borci v narodnoosvobo­dilnem boju. Status javnega uslužbenca so z lahkoto pridobili. Imeli so prednost v primerih, v katerih se je za javno službo potegovalo vec uslužbencev z enakimi pogoji ali pa se jim je »spregledalo«, ce so imeli pomanjkljivo šolsko izobrazbo. Vendar pa je že osnutek tega zakona vzpodbudil živahno zanimanje strokovnjakov o tem, kdo bo po no-vem javni uslužbenec, sploh v tistem delu, ki se tice nižjih kategorij – pomožnih javnih uslužbencev. Stroka je zavzela jasno in zelo zani­mivo stališce tudi za današnje dni: »Kolikor bi bili s tem pojmom (javni uslužbenci) res mišljeni fizicni delavci (kurjaci, kljucavnicarji, šoferji, mehaniki in snažilke), smo vendarle mnenja, da ureditev nji­hovih delovnih razmerij ne spada v Zakon o javnih uslužbencih, saj njihovo delo ni v neposredni zvezi z upravnim poslovanjem organa, temvec v neposredni zvezi z vzdrževanjem stavbe [...]«155 Z izjemo seveda strojepiscev, stenografov in prevajalcev, izenacenih z ostalimi 153 Ibid, str. 225. 154 3. clen Zakona o javnim službenicima, 1957. 155 Svetek, 1957, str. 196. pisarniško-tehnicnimi uslužbenci, ki bi jim morala glede na njihovo višjo spretnost pripadati tudi višja, položajna placa!156 Zanimivo raz­mišljanje tudi za današnji cas, ko je v javnosti vec kot 60 let pozneje potekala debata o vnovicni zaposlitvi cistilk v državni upravi. Pred­tem je bil njihov delodajalec gospodarska družba, zdaj pa to znova postaja država!157 Poznejši Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO)158 ni vec govoril o javnih uslužbencih, temvec o delavcih v državnih organih. Za opravljanje najzahtevnejših del so imenovali višje upravne delav­ce. Za strokovna dela, s katerimi se je na delovnem podrocju uprav­nega organa zagotavljalo izvrševanje upravnih funkcij, so imenova­li upravne delavce. Strokovno tehnicni delavci pa so izvajali dela, s katerimi so se zagotavljali splošni, tehnicni in drugi pogoji za delo. Položaj upravnih delavcev se je želel cim bolj izenaciti s položajem delavcev v zasebnem sektorju.159 156 Ibid. 157 V letu 2019 se je zacela javna razprava o zaposlovanju vseh zunanjih cistilk in ci-stilcev, varnostnikov in kuhinjskega osebja. Nekatere politicne stranke pa tudi sindikati so trend prenašanja služb oziroma zaposlenih na zunanje izvajalce oznacili za nespre­jemljivega in so pozvali pristojno ministrstvo za javno upravo, naj se ta problematika uredi sistemsko na nacin, »da bi bili delavci, ki te storitve redno in kontinuirano izva­jajo v organih državne uprave in v javnem sektorju, tam tudi zaposleni«. Vec o tem: Za neposredno zaposlitev in proti »outsourcanju«! SVIZ, https://www.sviz.si/za-nepo­sredno-zaposlitev-in-proti-outsourcanju/. O tem, da bodo na teh podrocjih odpravili prekarnost in ukinili »outsourcing« pa je zapisano tudi v Programu za delo koalicije 2022–2026. Vec o tem: Program za delo koalicije 2022–2026. 15. Vlada Republike Slo­venije, https://www.levica.si/wp-content/uploads/2022/05/GS-SD-Levica-Program­-za-delo-koalicije-2022-26.pdf. 158 ZDDO, 1990. 159 Vec o tem: 14. clen ZDDO. CAST IN UGLED URADNIŠKEGA STANU Jetniški paznik predcasno v pokoj: kazen ali nagrada? Dvorišce kot sociološka kategorija je zanimivo za preucevanje. Ljudje se na dvorišcih srecujejo, ustvarjajo se medsebojni odnosi, med sosedi se tke obcutek skupnosti in povezanosti, odgovornosti do soljudi in okolja, vzpostavljajo se dobri odnosi pa tudi konflikti, ko se mnoge dvorišcne zadeve (parkiranje avtomobilov, prilašcanje po­sesti) na koncu rešujejo na sodišcu. Tudi sloviti efekt NIMBY (»Not In My Backyard«) na drugacen nacin vkljucuje pomen dvorišca. Po-sebna zgodba so dvorišca jetnišnic ... O dvorišcih ali celo jetniških dvorišcih je bilo posnetih veliko odlicnih filmov. Dvorišcno okno je kultna filmska klasika, ki se je za­pisala v zgodovino. Film je eden najelegantnejših in najbolj prilju­bljenih mojstrovin Alfreda Hitchcocka. Glavni lik je fotograf, ki je zaradi zlomljene noge priklenjen na invalidski vozicek v svojem sta­novanju. Cas si krajša tako, da skozi okno z daljnogledom opazuje pocetje sosedov na drugi strani dvorišca. Pri enem izmed oprezanj posumi, da je prica zlocinu. Ne manjka tudi komedij, v katerih je osrednji fokus dvorišce, denimo Zaporniško dvorišce režiserja Petra Segala. Ko nekdanji nogometni igralec Paul Crewe pristane v zapo­ru, ga tamkajšnji stražnik prisili, da oblikuje pestro nogometno mo-štvo, ki bo igralo proti stražnikom. Komedija je nova razlicica filma iz leta 1974, v obeh filmih pa je blestel Burt Reynolds. Jetniška dvorišca so tudi najpomembnejši prostor dogajanja v ra­znih umetniških in literarnih delih. Nobelov nagrajenec Ivo Andric v svojem odlicnem delu Prekleto dvorišce piše o jetniških paznikih in paznicah. Zgodba je postavljena na dvorišce, kot že pove ime samo. Prekleto dvorišce je pravzaprav celo mestece jetnikov in stražnikov, javnih uslužbencev v turškem imperiju. Najvec je carigrajskih jetnikov pa poklicnih kvartopircev, hudih sleparjev in veselih bratcev, ki so pozabili placati, kar so pojedli in popili. Nepridipravi vsake toliko casa prihitijo iz zadušljivih celic na prostrano dvorišce. Tu se pojavi kaka skupinica kvartopircev ali šaljivcev, tam spet kak samcat clovek, ki tiho prepeva ali recitira ma-stne in smešne pesmice, ali pa, kot pravi Andric, kak ubog tepcek, iz katerega se vsi v krogu zlahka in pošteno norcujejo.160 Ivan Cankar piše o najbolj debelem stražniku, o ogromni gori in zavaljeni dobricini, ki se je podila za taticem. Tatic bi se rad izma­knil pravici in postopanju po jetniškem dvorišcu. Stražnik, ta debela pravica, je dihala težko, toda na lovu za taticem je bila neutrudna. Grešnika so le privedli pred sodnika, stražnik pa je bil poglavitna prica. »Sodnik je bil milosten clovek, pošalil se je, da so telesne vaje koristne za rejene ljudi, in oba grešnika spodil domov.«161 Samo tri leta po smrti Ivana Cankarja se piše neka druga zgodba. Z drugimi junaki, v nekem drugem casu in prostoru, na drugem dvo­rišcu druge jetnišnice.162,163 160 Andric, 1963. 161 Cankar, 1936, str. 157–160. 162 Zgodba je napisana na osnovi dejstev iz sodnega spisa, D 47/26, ki ga hrani Zgo­dovinski arhiv v Celju, fond SI_ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske ba­novine v Celju (1915–1941). 163 Vec o tem: Mulec, 2019, str. II–VII. Cari in razigranost paznice Longine Ogrizkove (Primer Longine Ogrizek) 1921. leta Gospodovega se je po dvorišcu sprehajala paznica Lon­gina Ogrizkova. Oblecena v temnomodro monduro, s krilcem nekoliko pod koleni in modro cepico je pritegnila pozornost paznika v zrelih le­tih, enainpetdesetletnega Ivana Cesarja. »To ti je hudicevo zala baba, kot jih je malo tod naokrog,« si je mislil Cesar. Cesar je bil tapravi patron, ki je rad hodil ponoci pod okna in de­kletom sladko na srce govoril! A kot se je za kraljevo pravosodno stra­žo spodobilo, je bil tudi paznik Cesar skrbno odet v uniformo. Oble­cen je bil v svetlosivo obleko, nosil je šapko (kapo), na ovratniku so se mu svetile zvezdice. Oborožen je bil z bajonetom. Tudi višji cin si je obetal. Kako ne bi, saj mu bo kot višjemu pazniku pripadala sablja v usnjeni nožnici!164 Navsezadnje pa je naš jetniški paznik prve skupine zvanicnikov na Okrožnem sodišcu v Novem mestu že dvajset let svoje delo opravljal z »oceno srednje kakovosti z zadovoljivo marljivostjo in zanesljivostjo«.165 Cas bi bil za kako napredovanje! Na ugled in na to, da so pazniki in paznice vedno licno napravljeni, je skrbno pazila tudi uprava jetnišnice. Za leto 1921 so pripravili novo narocilo. Za vsako paznico po en ogrinjac, eno vrhnjo jopico, troje kril, šest doprsnih predpasnikov, tri letne šale, tri zimske šale pa troje parov cevljev, 18 ovratnikov in 18 zaveznic …166 164 Vec o tem: Vrišer, 1991. 165 Personalna mapa paznika Ivana Cesarja. Hrani Zgodovinski arhiv v Celju. 166 Pokrajinski arhiv Maribor, porocilo o narocilu oblek za paznike iz leta 1921. Spis Preds. 94/14/21, fond SI_PAM/0645/004/00509 – oblacila paznikov: gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, AŠ 18. Oh, to se je dogajalo na samem vrtu novomeške jetnišnice. V casu, ko je imel paznik Cesar nocno službo, je prišel klicat Ogrizkovo pod pretve­zo, da je prišel »prirastek«. Tako sta bila pac s paznico dogovorjena, da je lahko ona prišla k njemu v stražnico. To je nekega dne prišlo na ušesa tudi Cesarjevi ženi in pri njej zanetilo hudo ljubosumje: »O, saj te vidim, Cesar,« je mahala proti njemu z dežnikom. »Obeh pa ne boš imel. To ti jaz recem. Samo mene ali pa nobene!« Cesarjeva žena se je prišla kregat tudi nad Longino in nad njo vihtet svoj dežnik. Zanimanje paznice Longine Ogrizkove za paznika Cesarja pa je nenadoma usahnilo. Toda ne samo zaradi ljubosumne žene, temvec tudi zato, ker se je pojavil nov Cesarjev tekmec, paznik Robas: »Presne­to, ta fant je kot pušeljc!« Zdaj so se šele paznici Longini oci zasvetile! »Ta ali pa nobeden! Glej no, mogoce pa je paznik Robas ponoci, ko je imel nocno službo, iskal mene, da bi se mu oglasila. Glejte no, fanta!« Toda bognasvaruj, kako je paznica Longina obsedla paznika Cesar­ja! Cesar je v navalu ljubosumja zacel besneti nad novim rivalom. Še naprej je lazil za pohujšljivo paznico in jo naposled le zvabil v predsobo jetniške kuhinje. Tam je še vse dišalo od prežgane in krompirjeve juhe. Juha je imela prijeten okus. V njej je bilo ocigledno zadosti masti in soli, župica je bila okusno pripravljena. Vsako jutro je namrec v kuhinjici paznikova žena skrbno tehtala in odbirala jed za slehernega paznika. Kot je veleval sam pravilnik! To je bilo strašansko pomembno opravilo. Tega se je zavedala tudi paznikova žena, ki se je do vsake najmanjše po­drobnosti seznanila s pritožbo jetnikov iz neke druge (ptujske) jetnišnice o hrani, mrazu in paznikih.167 167 Spis su 91/17/31, fond SI_PAM/0645/004/010114, Pritožba jetnikov v ptujski jetnišnici zaradi hrane, mraza in paznikov, Pokrajinski arhiv Maribor. Tam so kaznjenci protestirali proti pazniku Bombicu. Ceš da je hrana kakor za prašice, ne pa za ljudi. Notri ni nobene masti pa tudi slano ni. Bombiceva žena pa je previsoka, da bi hotela prej pokusiti arestantovska jedila. Kakor se glas arestantov sliši, si bode paznik Bom­bic postavil vilo, zato je skrajni cas, da se odstrani s sodnije. On sam naj postane norec, ker se norcuje iz vseh drugih. Izjemo dela le tedaj, ce ga kateri jetnik podkupi z jajci, ali vinom, ali žganjem. »Ne, do tega pac ne sme priti! Novomeški zapor mora biti svetel zgled za red,« je bila odlocna paznikova žena. Ob dišeci zaporniški župici je v Cesarju rastlo žgeckljivo poželenje. Vsak ima pac svoje muhe, ki so v »nasprotju z njegovim blagrom«, in kot je že trdil francoski moralist Pascal: »Taka muhavost lahko pokvari vse!«168 V spolni razdraženosti je pred kuhinjskim štedilnikom pograbil Longino in jo zacel strastno poljubovati. »Sam Bog ve, kaj mu je prišlo na pamet, da me ne pusti pri miru,« je s poljubi posuta vzdihovala Longina. Ko se je pojavil nov tekmec Ro­bas, je zanimanje Longine zanj mocno upadlo. Cesar je bil odlocen, da vnovic pridobi zanimanje paznice Longine! Še naprej je iskal priložno­sti, da bi Ogrizkovo objemal, ali meckal, ali pa poljuboval. Nekega ve­cera jo je zasledoval v gostilno hotela Union, kjer je pila pivo z nekdanjo kaznjenko Hacetovo, in se usedel k njima. Hacetova je nato narocila še vecerjo in skupaj so pili vino. Nakar je Cesar zacel nagovarjati spogle­dljivo Longino, naj ima rada le njega. Tedaj se je oglasila Hacetova: »Ali ga boš poljubila, porka, kako si pa vceraj skakala pri Smolice­vih v Robasa!« »Cesar je le Cesar, tudi ce ni cesar z malo zacetnico,« je pomislila Longina ter sedla blizu Cesarja in ga tudi enkrat poljubila! Hacetova ji je nato še kar naprej prigovarjala, naj ima rajši Cesarja. Od njega bo vsaj lahko nekaj imela, docim jo Robas tako samo izkorišca. Cesar 168 Pascal, v: Flere (ur.), 1977, str. 8. je Longino zacel otipavati, prijemati cez pas in okoli vratu, kar se je sprevrglo v meckanje paznicinih ogromnih prsi. Paznik Cesar je nadaljeval s svojimi ljubavnimi prošnjami tudi ob drugih priložnostih. To pa ni bilo vec pogodu Longini Ogrizkovi in po­zneje se na njegove prošnje sploh ni vec odzivala. Kako bi, saj je paznik Robas najlepši, najbolj zali mladi hrust! Paznik Cesar je zdaj res nekoliko manj lazil za Ogrizkovo. Ob pri­liki nocne službe je nekega dne povabil v stražnico kar ženo paznika Smolica, Angelo Smolicevo, in ji dostavljal nedostojne zahteve. Prijel je Smolnikarjevo za roko in ji rekel: »Bova kaj midva?« Ta mu je odloc­no odvrnila, da mu noce biti na voljo. Cesar ji je odvrnil: »Torej ne bo nic z vami!« Nato ji je rekel, naj še pove paznici Longini, naj pride ona k njemu in da ji ne bo žal. »Pojdi, no, kam! Ako ti pri eni spodleti, se pa druge okleneš,« si je mislila Ogrizkova, ko ji je Angela Smoliceva porocala o paznikovem nedostojnem vedenju in ljubavnih prošnjah. Po spodletelih dvorjenjih paznik Cesar ni vec užival one prave ljube­zni pri Ogrizkovi. Zategadelj je postal odlocen, da bo Ogrizkovi napra­vil škandal in sramoto. Okrog je zacel širiti razne cence, jo zacel grditi in se posluževati zahrbtnih nacinov, da bi jo ocrnil. »Cakaj, ji že zagodem!« Zacel je pošiljati razne anonimke v casu, ko bi Ogrizkova morala biti ocenjena. Z raznimi klevetami o njenem vlacuganju in ovadbami pa je paznik Cesar sam sebi izkopal jamo. Na­posled je ovadbo zoper Cesarja vložila Longina Ogrizkova. Upravno sodišce v Celju je proti Ivanu Cesarju zacelo disciplinski postopek. Ivan Cesar je bil obdolžen, da je kršil službene dolžnosti, ker ni cuval svojega ugleda, s tem, da je:169 169 Sodni spis, D 47/26, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. ­ v letu 1926 ob dveh prilikah kot paznik v službi spolno obceval s paznico Longino Ogrizkovo; ­ se nemoralno in nedostojno vedel dne 22. 1. 1926 v hotelu Union v Novem mestu; ­ stavil tekom leta 1926 v jetniški stražnici nedostojne zahteve od Angele Smoliceve, žene jetniškega paznika v Novem mestu; ­napravljal zmedo s tovariši v službi s tem, da je dolžil paznico Ogrizkovo nasproti pazniku Ivanu Robasu, da je noseca, in ga nago­varjal, naj mu pomaga paznico spraviti iz službe; ­ v zacetku leta 1925 v casu službovanja zvabil v predsobo jetniške kuhinje paznico Longino Ogrizkovo ter z njo spolno obceval; ­ med letoma 1924–1925 v casu nocnega službovanja zapustil v treh slucajih stražnico in šel na dom Longine Ogrizkove ter jo privedel v stražnico; dne 9. junija 1925 pa skozi vložišce spustil v sodno poslopje in od tam v jetnišnico paznico ter ženo jetniškega paznika Angelo Smo­licevo. Zacela se je obsežna preiskava. V postopku je sodišce zaslišalo price in izvedlo vse zahtevane dokaze. V obsežnem procesu je bilo ugotovljeno, da se je pri jetnišnici v Novem mestu nahajala do srede leta 1926 pazni­ca Longina Ogrizkova. Službovanje jetniške paznice Longine Ogrizko­ve ni bilo v interesu službe, saj so se izvajale med njo in raznimi pazniki ljubezenske spletke in ljubezenski odnošaji, ki so delali razdor, prepire in medsebojno sovraštvo med udeleženci. Posebej pa je zalezoval Longi­no Ogrizkovo s svojimi ljubezenskimi ponudbami prav oženjeni paznik Ivan Cesar. Cesar je leta 1924 in 1925 živel v intimnejšem razmerju z Longino Ogrizkovo. V letu 1925 je v službenem lokalu, kamor jo je zvabil pod pretvezo, da je prišel prirastek, z Longino dvakrat spolno ob­ceval, leto prej pa enkrat celo na dvorišcu za vrtom jetniškega poslopja. To razmerje pa se je na koncu leta 1925 nekoliko ohladilo, ko je prišel v ospredje novi tekmec, paznik Robas.170 Predsednik dr. Likar, upravni sodnik dr. Brence in ugledni pravnik dr. Steska so si bili enotni, da je bil paznik Cesar kriv v vseh tockah ob­tožbe, Cesar je kršil Zakon o državnih uslužbencih. Paznika Cesarja pa je doletela nenavadna kazen. Obsojen je bil na kazen takojšnje upokojitve!171 Od glob do jetnišnic in jetniških dvorišc (jetniki se pritožujejo, jetnicarji branijo) Kajpada, jetnišnice z dvorišci so noviteta! Teh na zacetku ka­znovanja ni bilo. Z razlicnimi globami so storilci morali placati za razlicna hudodelstva, od umora do necistovanja. Za hudo poškodbo penisa je bilo v angleškem prostoru treba placati nekaj šilingov, za zlom kljucnice nekoliko vec. Nato je sledilo obdobje, v katerem so oškodovanci osebno izvrševali kazen. Naposled se pojavijo »božje sodbe«. V poznem srednjem veku pa je greh že docela prežemal ka­zensko pravo. Sredi šestnajstega stoletja so veliko ljudi pohabili ali obesili, seveda pred ocmi javnosti, ceprav jim ni bilo mogoce ocitati kaj vec od brezdelja. Nakar se kot kraj kaznovanja pojavijo jece, naj­prej kot okrutna oblika izvrševanja kazni, v kateri kaznjencem niso dali hrane in pijace, zatem pa kot kraj za zaslužek njihovih jecarjev. Kaznjenci so popili velikanske kolicine opojnih pijac, ki so jim jih proti placilu nosili pazniki.172 Uvodna zgodba je postavljena na dvorišce in vrt novomeške je­tnišnice okrožnega sodišca. V novomeški jetnišnici je bilo od 80 do 170 Ibid. 171 Ibid. 172 Vec o tem: Hibbert, 1965. 120 zapornikov. Zaporniki, ki sta jih pazila Longina Ogrizkova in Ivan Cesar so bili pretežno pretepaci, Romi, sejemski tatovi, nekaj vlomilcev in redki morilci, prostitutke ter politicni jetniki.173 Morda še pojasnilo: na slovenskem ozemlju takratne kraljevine je bilo okoli 50 sodnih zaporov. Ti so bili v pristojnosti okrajnih174 oziroma okro­žnih sodišc. Najvecji so bili okrožni sodni zapori v Ljubljani, Mari-boru, Celju in Novem mestu.175 Skupaj s sodnimi zapori so delovali tudi samostojni kazenski za­vodi (kaznilnice), ki so spadali pod neposredno upravo ministrstva za pravosodje. Vodili so jih upravniki s sodniško izobrazbo, kaznilni­ci pa sta bili v Dravski banovini dve. Ženska kaznilnica v Begunjah, ki so jo upravljale redovnice iz družbe usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, in moška kaznilnica v Mariboru. Kraljevina SHS oziro-ma pozneje Kraljevina Jugoslavija je poznala vec stopenj prostorskih kazni: zapor, strogi zapor, »zatocenje« in robijo. Kaznjenec je naj­prej prebil doloceno dobo v samici, nato v skupni celici z osamitvijo ponoci in v prostem casu, potem pa je postal svobodnjak. Tak nacin prestajanja kazni je bil eden naprednejših nacinov v takratni Evropi.176 Kaj takega pa ne bi mogli trditi za zloglasno beograjsko Glavnjaco. Glavni in najvecji beograjski zapor Glavnjaca je bil »drugi dom« politicnih zapornikov. Pogoji v Glavnjaci pa so bili katastrofalni. Mucenja so bila nekaj normalnega, zaporniki so opravljali potrebo tam, kjer so jedli, hrana ni bila užitna, številni so umrli zaradi tifusa.177 173 Camernik, v: Guštin, 2006, str. 14–23. 174 V zaporih okrajnih sodišc so prestajali kazni do enega leta zapora. 175 Camernik, v: Guštin, 2006, str. 14–23. 176 Vec o tem: Guštin, 2006. 177 GLAVNJACA, CENTRALNI ZATVOR STAROG BEOGRADA: Otkri­vamo gde se nalazila ova zgrada Glavnjaca, centralni zatvor starog Beograda, https:// www.telegraf.rs/vesti/beograd/2432512-glavnjaca-centralni-zatvor-starog-beograda--otkrivamo-gde-se-nalazila-ova-zgrada-foto. Tiste case je bila prehrana arestantov natancno regulirana. Poseb­ni pravilnik je v obeh kraljevinah (SHS, pozneje Jugoslaviji) v me-ricah natancno dolocal, koliko in katera jed pripada posameznemu jetniku. Ohranjeno navodilo predsedništva višjega deželnega sodi-šca v Ljubljani predsedništvu okrožnega sodišca v Mariboru pa zelo slikovito kaže na to, kaj je bilo v tistem casu na jedilniku jetnišnic. Okrožno sodišce je moralo višjemu deželnemu sodišcu porocati o ce­nah, po katerih je nabavljala tamkajšnja jetnišnica potrebšcine za pre­hranjevanje jetnikov. Iz navodila je razvidno, da so bila na jedilniku raznovrstna živila, kot na primer kruh, meso, mast, moka – vseh vrst, riž, testenine, ješprenj, olje, kis, krompir, kislo zelje, repa, fižol, ko­ruzni zdrob, koruzna moka, kaša ...178 In koncno je moralo okrožno sodišce pojasniti tudi, »da li bi bilo za državno blagajno ugodneje, ce bi se potrebšcine dobavljale potom javne dražbe«. Se pa je višje sodi-šce spraševalo tudi o tem, ali je »pricakovati, da bi taka dražba imela sploh kak uspeh«. Tako se tudi danes vcasih sprašujemo o smiselno­sti javnih narocil. Ali niso postopki javnih narocil vcasih zamudno in popolnoma nepotrebno opravilo!? Navkljub temu so se tudi v Kraljevini SHS in Jugoslaviji jetniki pritoževali zaradi enolicno pripravljene hrane. Zahtevali so tisto, kar jim po pravilniku pripada. Zaporniki so protestirali proti jetnišni­ci ali posameznemu pazniku. Veliko pritožb je bilo uperjenih zoper jetnicarja Ivana Bombica iz ptujske jetnišnice, saj so jetniki kar ne­posredno na predsedstvo okrožnega sodišca poslali protestno pismo. Bombic pa se je modro branil: 178 Spis Preds 354/16/30, Prehrana jetnikov po pravilniku, izdanem 25. 4. 1930, fond SI_PAM/0645/004/01968 gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, AŠ 1230 (vsebina: korespondenca glede nabave hrane, stroškov, kolicine dnevne porcije), Pokrajinski arhiv Maribor. »Vsi zaporniki so bili zadovoljni s prehrano in z mojim nadzor­stvom. Prehrana se kuha vedno po predpisani jedilni tabeli, in sicer tako da se zvecer predhodnega dne iztehta, cisti in pripravi za priho­dnji dan. Kruh se pece v hlebih natanko po 1 kg in 12 dkg. Polovica hleba vselej tehta 56 dkg in še vec!«179 Jecar Bombic v zagovoru nadzorstvu še pove, da se ni pretepal ali pajdašil s kaznjenci. Sicer pa mu tudi konkretnega slucaja nihce ne more dokazati. Pa tudi darila od kaznjencev nikoli ni prejemal. »Ta bela vrana nad mnogimi kaznjenci, povzrocitelj tega pisma, je kaznjenec Vernik Karel, kateri je podvržen obrekovanju in je bil kaznovan radi hudodelstva obrekovanja na osemnajst mesecev težke jece!«180 Toda, ne glede na dokaze, ki jih je o svoji nedolžnosti ponudil Bombic, je takratno nadzorstvo vzelo pod drobnogled njegovo obrambo. Na natancno dolocena dneva je obiskalo jetnišnico in od­tehtalo hrano zapornikov. »Prežgana juha je tehtala 80 dekagramov in druga jed, to je fižol odnosno krompirjeva juha, isto tako 80 dekagramov za vsakega kaz­njenca. Prežgana juha, kakor tudi druga jed sta imeli prijeten okus, iz cesar sledi, da je bilo v njej dovolj masti, soli ter da je bila okusno pripravljena. Odvzeti kruh je tehtal 58 dekagramov«.181 Pazniki in paznice niso imeli lahkega dela, doživeli so marsikaj. Med raznimi zaporniki, ki so se pritoževali nad odmerjeno hrano, so bili tudi razni posebneži in posebnice. Zapornica Slava Klobucar se je pritožila, da je hrana za njo preslaba in da zjutraj ne dobi mleka. Seveda zaradi mašcevanja nad jetnicarjevo ženo, ki zapornici ob neki 179 Spis su 91/17/31, pritožba jetnikov v ptujski jetnišnici zaradi hrane, mraza in paznikov, fond SI_PAM/0645/004/010114, Pokrajinski arhiv Maribor. 180 Ibid. 181 Ibid. priliki ni skuhala caja! Pa vendar, kot je navajalo vodstvo Okrajnega sodišca na Ptuju, se je v zaporu obnašala kot dama, pa ceprav ni nosila spodnjega perila. Drži pa tudi, da je bila nekoliko posebna, »saj je steno s krvjo zamazala, ko je imela mesecno perilo. Pa tudi delala ni cisto nic, pac pa so morali jetniki njej streci!«182 Tudi danes pritožbe zapornikov niso nobena izjema. Verjetno pa se ne bi mogli strinjati, da je hrana enolicna. Sadni caj, sirni namaz in sadje za zajtrk, puranji zrezek v omaki, dušen riž in solata za malico, dušena govedina, kuhan krompir, zeljna prikuha in jogurt za kosilo ter slivovi cmoki s kompotom za vecerjo pac niso nekaj, kar bi upra-vicilo srd in jezo. Pa cetudi obsojenci, kot porocajo mediji, vcasih nergajo, da je hrana »enolicna, obroki pa majhni!«183 Toda tudi ce bi šli v hotel s petimi zvezdicami, bo hrana nekomu všec, drugemu pa ne,184 med zaporniki pa so tudi taki, ki porocajo, da so se zaradi obilne hrane zredili za nekaj kilogramov!185 Res toliko odlicnih uradnikov? Položaj jecarjev se je v zgodovini spreminjal. Nekdaj za svoje delo niso dobili place. Nato je bila ta placa mizerija. To pa je bil razlog, da 182 Spis Preds 467/17/24, Klobucar Slava – pritožbe zaradi hrane v sodnih zaporih v Ormožu, fond SI_PAM/0645/004/00864: gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca MB, AŠ 24, Pokrajinski arhiv Maribor. 183 Je hrana v zaporih res tako slaba? Siol, https://siol.net/novice/slovenija/je-hra­na-v-zaporih-res-tako-slaba-video-466038. 184 Ibid. 185 Pogovor z nekdanjim zapornikom: »Hrana je bila dobra, zredil sem se za nekaj kil«. Metropolitan, https://www.metropolitan.si/novice/slovenija/pogovor-z-nekda­njim-zapornikom. je takega paznika marsikateri jetnik podkupil z jajci, vinom in žga­njem.186 V Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji so bili pazniki javni uslužbenci. Za njih je veljal Zakon o državnih uslužbencih in tudi oni so morali paziti na cast in ugled svojega stanu, sicer so se znašli pred disciplinskem sodišcem! Povod za uvedbo disciplinskega postopka je bilo tudi nemoralno in nedostojno vedenje v službenem in celo zasebnem življenju, ka­kršno so pijancevanje, igranje na slepo sreco na krajih in v družbah, ki ponižuje dostojanstvo državnega uslužbenca. Pa tudi napravljanje zmede, prepira in nesložnosti s tovariši v službi. Ali pa širjenje nere­snic o tovariših v službi, s cimer se jim odreka spoštovanje, posledic­no pa tudi cast in dostojanstvo. »Potreba po spoštovanju« je bila uzakonjena že v starih jugoslovanskih predpisih. Potreba po spoštovanju pa je tudi predmet literarnih del in pole-micnih razprav. Primer tega je roman Ponižani in razžaljeni Fjodorja Mihajlovica Dostojevskega. Kot navaja Brodski, »obraca Dostoje­vski svojim junakom življenje kakor rokavico in odkriva vsako gubo in zarobek njihovega duhovnega umazanega perila …«187 Beseda spoštovanje po Boštjanu M. Zupancicu »nosi med lju­di ideal simpatije, s tem pa solidarnost, politicno korektnost in kulturnost.«188 Paznike in paznice so navajali k lepemu in spoštljivemu vedenju in castni podobi v javnosti tudi s pomocjo letnega ocenjevanja. Vsak javni uslužbenec, tudi paznik, je bil vsako leto ocenjen. Nad njego-vim delom je bdela ocenjevalna komisija. V Arhivu RS so se ohranili 186 O tem prica arhivsko gradivo, ki ga hranita Zgodovinski arhiv v Celju in Pokra­jinski arhiv v Mariboru. 187 Brodski, 1989, str. 151. 188 Zupancic, 2006, str. 5. nekateri dosjeji o javnih uslužbencih. Njihovo vedenje je skrbno za­vedeno na kartonu s fotografijo uslužbenca, listicu, ki nekoliko spo­minja na današnji zdravstveni karton. »Uslužbenec je vesten. Usluž­benec je primeren za tajno službo, uslužbenec je letos bolehal za to in ono boleznijo.« Temelji kariernega sistema javnih uslužbencev so bili postavljeni že v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Samo najboljše ocenjeni javni uslužbenci so lahko tako kot danes napredo­vali v višji naziv in placni razred. Danes uslužbenca ne ocenjuje vec komisija, temvec njegov nadre­jeni, ki z javnim uslužbencem opravi tudi letni razgovor. Po podatkih Ministrstva za javno upravo je dobilo leta 2017 oceno odlicno kar 95 odstotkov javnih uslužbencev.189 Mar to pomeni, da imamo enega najboljših javnih sektorjev na svetu? Nemara pa se nadrejeni javnim uslužbencem ne želijo zameriti, imeti nadaljnjih zapletov, ali jih do-datno demotivirati. Pazniki in paznice v Kraljevini SHS in pozneje v Kraljevini Jugo­slaviji so ohranjali dostojanstveno podobo s pazniško uniformo, ki je bila skrbno predpisana. Kakšna je bila uniforma, lahko razberemo tudi iz gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru. Uredba o uniformiranju i naoružanju pravosudne straže190 je dolocala, da nosi­jo pazniki in paznice po službeni dolžnosti uniformo. Država jim je morala zagotoviti uniformo brezplacno. Vsako leto jim je pripadalo par cevljev in obleka, na vsakih pet let pa tudi nova pelerina, dežni plašc! Pazniki pa so bili tudi oboroženi. Pri sebi so nosili puško in bajonet, višji pazniki pa tudi revolver in sabljo.191 189 Boris Koprivnikar: Kar 95 % javnih uslužbencev napreduje z najvišjima ocenama 4 in 5. MMC RTV portal, https://www.rtvslo.si/slovenija/boris-koprivnikar-kar-95­-javnih-usluzbencev-napreduje-z-najvisjima-ocenama-4-in-5/413543. 190 Prevod: Uredba o uniformiranju in oboroževanju. 191 Spis Preds 1052/14/25 – uredba o uniformiranju in oborožitvi pravosodne stra­že, fond SI_PAM/0645/004/00730: gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, Ugled je lahko bil nacet tudi z ljubezenskimi razmerji na delov­nem mestu. Tudi to je lahko bil razlog za disciplinsko postopanje. Gre torej za že star pojav. Na to temo je bilo opravljenih kar nekaj spletnih raziskav, ki kažejo na to, da so tudi danes v Sloveniji ljube­zenska razmerja na delovnem mestu dokaj pogosta. Spletne raziskave so sicer brez znanstveno raziskovalne podlage, so pa hvaležno ctivo za konzumente rumenega tiska. Te vrste razmerja so bila proucevana tudi v študijah,192 ki pa o delovni produktivnosti vpletenih v tesna razmerja na delovnem mestu kažejo na osupljive rezultate! Delovna produktivnost se praviloma poveca. Tudi motivacija in delovna vne-ma sta vecji! Vse dokler ne postanejo domnevno vpleteni v romantic­na razmerja tarca govoric. Pa tudi konec romanticnega razmerja lah­ko povzroci dolocene nerodnosti v službi, saj se stikom z nekdanjim partnerjem pac ni mogoce izogniti zaradi samega delovnega procesa. Zaposleni so v tak službeni odnos še vedno prisiljeni, zamera ali ne­gativna emocija pa lahko kar hitro privede do »spolnega nadlegova­nja«. To se je zgodilo tudi paznici Longini. AŠ 22, Pokrajinski arhiv Maribor. 192 Pierce et al, 1996, str. 5–32. – 106 – PODKUPOVANJE, NEZAKONITA BLIŽNJICA Za segrevanje v razpravo o podkupovanju v casu Kraljevine Jugo­slavije se nam ponuja zanimiva zgodba iz jetniškega življenja, ko so bili jetniški pazniki državni uslužbenci, ki tudi niso bili nedovzetni za razna podkupovanja. Vcasih je bil dovolj že kak liter vina ali škatla cigaret. Ilegalni »vikend izhod« Tam okoli velike noci leta 1940 so se v zaporih okrajnega sodišca v Višnji Gori znašli v isti celici štirje sleparski ticki. Sam peklenšcek jim je tu in tam še v celici duha zvito motil in jih speljeval v skušnjave. Že res, da so si v celici želeli z Bogom sprave in cim prej ugledati luci svobode, a z novo grehoto jim vrag duše je okužil. Na veliki petek, ki se ga kristjani ob molitvi spominjajo po trpljenju Jezusa Kristusa, edino rojenega Sina Božjega, ki mu je Pilat na smrt sodil, je jetnik Gregoric Jožef delal nekje v bližini svojega doma. Hudic mu je zacel po treh postnih dnevih prigovarjati, naj izkoristi priliko za beg, da se zglasi na domu in si v zapor prinese žlahtnega vina. Resda pa ni šlo samo za vino. Vino, žganje in celo rum je zlahka pritihotapiti tudi v zapore! Pod zapori so kleti in vsakdo v odprti ho­dnik v kleti zlahka pride, spleza k oknu od jetnika in mu dostavi pijaco in jedaco. Ako to ne gre, pa arestant s svojega okna spusti vrv ali celo razrezano brisaco. Nakar mu kaka dobra duša predmete, vino, rum in meso na brisaco ali vrv naveže. Seveda se je marsikaj mogoce dogovoriti zaradi odprtine v zidu. Hvala vecnemu Bogu, da je s svetom mogoce obcevati zaradi tiste luknje! No, ne gre pozabiti Lebarjeve Ane, žene davcnega sluge. Se ve, samo deset dinarjev ji daš, pa vse, kar dobi, je­tnikom izroci. A navkljub temu Gregoricu postane ljuba misel, da bi pogledat šel domov. V svojo nakano pa je Gregoric tudi jetnicarja Anžlovarja spravil. Je že cloveška slabost kriva, da je s prave poti za trenutek skrenil tudi sam cinovnik, sicer še neomadeževan državni uslužbenec! V mislih ga je zacel zapeljevati sam vrag! V grudih službenika tega castivrednega poklica se je netil ogenj in postal je strašno rahel za skušnjavo. Na videz lice je imel pošteno, a krinka je lahko tudi lažniva. V ta bedasti nacrt ga strast po vinu je pahnila; saj za cast ne bo šlo, ce nihce vedel za to ne bo! Tudi jetnicarjeva žena, vsaj na videz je bila krepostna žena, toda ni bila svetnica, znala je biti celo prava lisica. Že tekom srede in cetrtka je jetnika Gregorica spraševala, ako bi bilo mogoce dobiti vino od jet­nikovega doma. Pretkani Gregoric ji je odgovoril, da ce bo šla na njegov dom sama, zagotovo ga ne bo dobila. Dogovorita se za zvijaco: Ko bo šel po vodo, bo izkoristil priliko in jo urnih nog pobrisal domov! Žena zvanicarja Anžlovarja pa bo prišla zvecer za njim z vlakom. In drugo jutro bosta ob istem casu s prvim vlakom nazaj prišla. Kot je bilo receno, tako je bilo storjeno. Zgodilo se je na veliki petek, 22. marca 1940. Najprej je jetnik Gre­goric z uslužbencem v zaporu Anžlovarjem v drvarnici drva žagal. Nato sta kurjavo v pisarne znosila zapornik in Anžlovarjev sin. Nakar so šli vsi trije, jetnik, paznik Anžlovar in njegov sin, v bližnji potok po vodo, saj se je pokvaril vodovod. In glej si ga no, jetnicar Anžlovar je naposled jetnika poslal v Višnjo Goro do prve hiše s pitno vodo cisto brez spremstva! Pri vodotocu je ta kanglico odložil in jo odkuril proti domu. Bilo je 22. marca 1940 zvecer, ko je domov prikolovratil zapornik Gregoric. To je svojega oceta razhudil! Oce se je prijel za glavo, ko je uganil, da je moral iz zapora pobegniti, in je sina grajal v dobri misli. »Dragi oca, nikar se ne hudujte, samo po pecenko slastno in pijaco sem prišel.« Kmalu zatem, bilo je okoli 21. ure, je prišla v hišo tudi Anžlovarje­va Marija, jetnicarjeva soproga. Zapornika je pisano pogledala: »Pri moji veri, zakaj si pobegnil, zaradi tebe sem prej iz postelje morala vstati in priti po tebe!« A kaj kmalu je oce spoznal, da je za prazen nic vsa nataknjena. Da je bilo njeno hudovanje le navidezno in da se je ž njo sin Jože o vsem dogovoril. Na mizo so postavili liter žganja. Glej si ga no, babnica je bila ven iz hudica! S pobeglim zapornikom je na dušek izpraznila vsak glažek. Brez dovoljenja treznega oceta, ki je želel, naj že sina enkrat pamet sreca, dolžnosti ne pozna njegov sin, ta cudni tic, sta odšla v deset minut oddaljeno zidanico. Iz nje sta se vrnila ravno na prelomu novega dne. Anžlovarjeva je s seboj prinesla nekaj litrov vina, docim je on prinesel eno zeleno steklenico žganja. Zdaj so Gregorica vabili neustavljivi cari neke ženske in drobne po­steljne radosti. Odkar je bil v zaporu ob naslade, ga vlece le še k deklini, ki ji je odvzel srcni mir. Zato je Jože Anžlovarjevi dejal, da gre v vas k neki ženski, ta pa mu je narocevala, naj se pravocasno vrne. Vrnil se je okoli tretje ure zjutraj, nato je odšel z Anžlovarjevo, da sta ujela zgodnji vlak. Že na vse zgodaj so ju cakali Anžlovarjevi otroci, da bi odnašali vino. Na postaji se je znašel tudi služitelj in jetnicar Štefan Anžlovar, ki je prav tako povpraševal po vinu. Naposled se je Gregoric na veliko soboto zjutraj vrnil v zapore in prinesel s seboj zelenko žganja. V keho se je vrnil tudi jetnik Jerlah, ki ga je Štefan, paznik darežljivi, prav tako izpustil za konec tedna. Najprej ga je skupaj z drugimi jetniki pustil na zaprto dvorišce na zrak, potem je šel odklepat južna vrata, ki vodijo na zaprto dvorišce. Vhodna vrata v zapore je pustil odklenjena, dasi jih je sicer za seboj redno zaklepal. Kot bi trenil, je priliko izkoristil tudi Jerlah in pobegnil. Tekel je, kot so ga le lahko nosile noge. Ob vrnitvi pa je, ti, lump, ti, skesano Anžlovarju dal deset din. Ta dva jetnika, Gregoric in Jerlah, ter še neki arestant Kanc so zdaj pijaco strastno zaužili. Od zaužite pijace so postali mocno omamljeni, in kot da bi se jim zmracil um, v stanju nezavedanja zaceli razbijati opremo. Tako njihova skrivnost ni ostala vec prikrita. Sum je padel na usluž­benca v zaporu Anžlovarja Štefana. Ampak to ni bila mala rec in je zoper Anžlovarja državno tožilstvo že aprila 1940 vložilo obtožnico.193 Že slabi mesec pozneje, 15. maja 1940, je bil obdolženi Anžlovar pred kazenskim sodišcem obsojen »radi prestopka zoper službeno dolžnost na mesec dni zapora in 180 din denarne kazni.«194 Toda še prej je bil uslužbenec Anžlovar, ki mu ocitno ni bilo vec mogoce zaupati, odstra­njen iz službe.195 Jetnicarju se ni pisalo dobro. Ko je bilo kazensko postopanje zoper Anžlovarja pravnomocno koncano, se je zoper njega zacenjalo še disci­plinsko postopanje. Upravno sodišce v Celju je 23. vinotoka 1940 odlo­cilo, da je obtoženi Anžlovarjev Štefan:196 193 Obtožnica državnega tožilstva /Kzp 140/40/ z dne 16. 4. 1940, fond SI_ ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915–1941, Zgo­dovinski arhiv v Celju. 194 Pravnomocna sodba z dne 17. 5. 1940, Kzp 140 /40/16, fond SI_ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. 195 To je 27. 4. 1940 potrdilo tudi Upravno sodišce v Celju. Vec o tem: Odlocba Upravnega sodišca v Celju z dne 27. 4. 1940, D 11/40-5. Fond SI_ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. 196 Odlocitev Upravnega sodišca v Celju, z dne 23. decembra 1940, D 11/40/30. Fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 13. marca 1940 v Višnji Gori opustil dolžnost pri nadzoru jetnika Jerlaha Avgusta, ki je v vsled tega iz zaporov pobegnil, torej iz malo­marnosti pustil pobegniti osebi, ki ji je bila odvzeta prostost; 14. marca 1940 sprejel 10 din od Jerlaha, ki se je vrnil v zapore. Paznik je kot državni uslužbenec prejel darilo, da ne bi izvršil službe­nega posla; 22. marca 1940 isto tam opustil dolžno pažnjo pri nadzoru jetni­ka Gregorica Jožeta, ki je vsled tega iz sodnih zaporov pobegnil na svoj dom, torej iz malomarnosti pustil pobegniti osebi, ki ji je bila odvzeta prostost. Sodišce je bilo odlocno, »da je s tem zakrivil disciplinski prestopek po paragrafu 188 tocke 1 in 8 Zakona o uradnikih in naj se kaznuje po paragrafu 189 navedenega zakona«.197 Vendar pa disciplinsko sodišce zaradi pomanjkanja dokazov ni uvedlo disciplinskega postopka zoper obdolženega zaradi tega, ker naj bi »23. marca v Višnji Gori sprejel od Gregorica Jožeta deset litrov vina, katerega je ta obljubil za izpustitev iz zapora. Ni bilo potrebnih dokazov, da bi paznik sprejel kot državni uslužbenec darilo in zato ne bi izvršil službenega dejanja, ki ga bi po zakonu moral izvršiti.«198 Na podlagi pricevanj obeh jetnikov, Avgusta Jerlaha in Jožeta Gregorica, je sodišce predvidevalo, »da je obtoženec postopal skrajno malomarno pri cuvanju jetnikov.«199 Kot je v sodbi navedlo sodišce, je jetnik Avgust Jerlah ušel zato, ker je obdolženi An­žlovar pustil tako vrata celice kakor tudi vrata, ki vodijo v sodne za­pore, odprta. Prav tako v sodbi sodišce še pripomni, da je obdolženec »dopustil, da je šel jetnik Gregoric sam 300 metrov dalec po vodo.«200 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. 197 Ibid. 198 Ibid. 199 Ibid. 200 Ibid. »Nobenega dvoma ni,« tako sodišce, »da je bil pobeg mogoc samo vsled velike obdolženceve malomarnosti. Da se je obdolženec zavedal svoje krivde, kaže tudi to, da pobega obeh jetnikov ni takoj javil starešini, kot bi to moral storiti!«201 Z zlatom obloženi osel ne pozna ovir Ce sledimo Kolundžicu, se je v Kraljevini Jugoslaviji izoblikovalo nacelo »Kradi, a pusti tudi meni, da kradem v državi, kjer odgovarja­jo samo mali lopovi in kjer se tudi narod ne zanima za take in slicne afere, v taki državi ni nic nemogoce.«.202 In taki mali podkupljivi lopov je bil prav gotovo tudi jetnicar Anžlovar, ki ga je doletela ne­pricakovana kazen! Pozneje v SFRJ ni bilo mogoce dobiti nekaterih dobrin, kot so kava, pralni prašek, sadje, moderna oblacila, radio in televizija ter še mnogo drugega, kar so ljudje na zahodni strani meje imeli. Želja lju­di po teh dobrinah je bila velika, hkrati pa za preprosto in ubogljivo ljudstvo tudi zelo strog carinski nadzor. Med ljudmi še danes krožijo anekdote, da so med cariniki bili tudi taki, ki so se pustili podkupiti in so kateremu »tihotapcu« proti placilu dovolili, da je mirno cez mejo pripeljal ne le kilogram, ampak tudi sto kilogramov kave! Spet pa so katerega drugega državljana slekli do gole kože! Ampak podkupovanja ni bilo samo v nekdanji kraljevini in po­zneje v komunisticnem režimu. Je že zelo staro in sega celo v samo antiko. Vse do danes se je ohranila trditev kralja Filipa II. Makedon­skega, ki je izrekel ob neki priložnosti, no, vsaj tako o tem pravijo miti in legende, »da je na svetu ni trdnjave, da bi ji ne preplezal zidov z 201 Ibid. 202 Kolundžic, 1968, str. 36. zlatom obložen osel!«203 Ali pa nekoliko starejša razlicica tega mita: ko je nekoc Filip Makedonski želel zavzeti neko mesto z nenavadno mocnimi utrdbami, naj bi eden od prebivalcev mesta pripomnil, da je mesto nepremagljivo. Duhoviti kralj pa ga je vprašal, »ali niti zlato ne more izmeriti mestnih zidov!?«204 Torej se vse lahko dobi z denar­jem. Tudi ozemlja, ki jih je osvajal Filip, ta »neprekosljivi umetnik poklicne diplomacije«.205 Za svoje sovražnike ali nasprotnike je bilo treba imeti dovolj daril in zlata, pa je bilo zlahka pridobiti njihovo prijateljstvo ali izvesti kak umetelni diplomatski manever. To je imenitno razložil tudi Sovre, ki je zapisal, da je »Filip le predobro vedel, kje in kako trebé potipati ljube helenske rojake, da jim je mogel do živega. Zato je imel blagajno na široko odprto, kadar koli je videl, da si utegne z denarjem pridobiti nasprotnika, in prene­ki njegov uspeh gre na rovaš mamljivemu zvenu žlahtne kovine ...«.206 No, ako gre verjeti legendi, naj bi zaradi podkupljivega služabni­ka koncal življenje celo razbojniški Erazem iz Predjamskega gradu. Medtem ko je cesarjeva vojska s topovi oblegala njegov dobro varo-van grad, se ji je spretno izmuznil in se oskrboval s hrano in pijaco skozi skrivni rov. Na gradu je veseljacil, vse dokler ga ni izdal njegov služabnik. Za razbojniškega junaka je doživel precej necastno smrt, spušcenih hlac na stranišcu, ko mu je glavo prestrelila topniška kro­gla. Malo oguljena fraza, kako je denar sveta vladar, še vedno drži, le zlato je zamenjal papir. Zato skoraj dve tisocletji po Filipu Mackov med drugim zapiše: »Kako bi se cudil slavni kralj Filip Makedonski, 203 Mit se je ohranil v Plutarhovih porocilih, o tem pa je pisal tudi Cicero. Vec o tem: Welch, M. T. J., 2016; str. 159–168; Sovre, 2006, str. 387. 204 Welch, 2016, str. 161. 205 Sovre, 2006, str. 387. 206 Ibid, str. 387. ki je terdil, da preleze z zlatom obloženi osel naj stermeje ozidje, ko bi izvedel, da se oblagajo v 19. stoletju taki osli s papirjem. Papir je danes tisti »movens in agens«, ki suce i verti svet …[…]«207 Ljubosumni soprogi so poskušali podkupiti tudi kakega cerkve­nega dostojanstvenika, vse zato, da bi prekršil zavezo spovedne mol-cecnosti, katere zavetnik je sam svetnik Janez Nepomuk. Ko je bil Nepomuk še mož iz mesa in krvi, se ni pustil podkupiti niti njegove-mu velicanstvu kralju Venceslavu.208 Duhovnika Nepomuka so leta 1383 vrgli v reko, v kateri je ne­srecnež utonil.209 V kraljestvu »Bohemia« je namrec vladal kralj Venceslav, ki je imel zelo pobožno ženo. Kraljica je ponižno in z goreco pobožnostjo spovedovala svoja pohujšanja in grehe Janezu Nepomuku. Ljubosumni kralj se je za njene grehe zelo zanimal in je hotel od spovednika izvedeti prav vsako nadrobnost: ali je njegova soproga prešuštvovala in mu bila nezvesta, s kom je delila posteljne radosti in se mu metala v objem! Kaplan pa je bil v svoji zavezi k mol-cecnosti neomajen kot skala; o kraljicinih telesnih slabostih ni crhnil niti besede. Ni ga bilo bogastva v zlatu ali denarju, ki bi omamilo tega krepostnega dušebrižnika! To je raztogotilo Venceslava! Sumni-cav in strašno ljubosumen kralj je izrekel strašansko usodo svojegla­vemu dušnemu reševalcu, doletela ga je peklenska kazen: »Z rokami, zvezanimi za hrbtom in kosom lesa, ki mu je držal usta odprta, so ga javno vodili po ulicah in trgu, nato pa so ga vrgli s praškega mostu v reko Vltavo.«210 Ampak s tem si je kralj nakopal strašno božjo jezo, reka je usahnila, vode, ki bi poganjala mlinska kolesa, ni bilo vec, mli­ 207 Mackov, v: Gršak, 1865, str. 137. 208 O razlicicah legende o Janezu Nepomuku in njegovi kanonizaciji piše Wratislaw, 1873. 209 Ibid. 210 Ibid, str. 26. ni niso mleli zlatorumenega zrnja, gospodinje so zaman cakale, da bi zamesile kruh, otroci z lacnimi trebuhi so vrešcali in jokali, zadela jih je šiba božja, Nepomuk pa je postal svetnik! O spletkarjih in pokvarjencih družbe sedemnajstega stoletja piše tudi Moličre. V svojih znamenitih komedijah, kot so na primer Moj­ster Zgaga, Smešni preciozi, Šola za može, Šola za žene, Tartuffe, piše o razvadah, zlobi, spletkah in galantnih domislicah pa tudi o podku­povanju in podkupljivcih. V Namišljenem bolniku z neprizanesljivim humorjem ošvrkne Belino, ženo namišljenega bolnika Argana, ki hlini do tega premožnega cepca svojo brezmejno ljubezen. Z razno­raznim puhloglavim besedicenjem izraža skrb za svojega moža, ki se utaplja v svojih namišljenih boleznih, jetrnih in drugih, mu povezuje cepico cez obcutljiva ušeska, se ve, tam se najlaže prehlad stakne, in mu pravi, kako zelo ga ljubi. Vse za obilno zapušcino, ki si jo nadeja ob njegovi smrti. Ko pa Argan zaigra navidezno smrt, da bi se pre­prical o resnicni ljubezni svoje družine, zacne novopecena »vdova« z velikim olajšanjem vpiti na ves glas, le cemu bi bil sploh na svetu, tako nesnažen in nagnusen, z vsemi zdravili v trebuhu ... in klistirom v ..., no, saj vemo, cemu je klistir namenjen. Takoj zacne razmišljati o svojem nacrtu, kako se pred hcerjo polastiti njegovega obilnega pre­moženja. V svoje nacrte pa želi s podkupnino spraviti tudi služkinjo Toaneto. Pravi ji, da bo za svoj trud zatrdno poplacana ... Vse dokler Moliére ne razgali njene pohlepne duše. O podkupninah in podkupovanjih zlasti v pravosodju se ta vsemu svetu poznan francoski komediograf razpiše v Skapinovih zvijacah: »Spomnite se pasti našega pravosodja. Pomislite, koliko je pasti naše­ga pravosodja. Pomislite, koliko je apelacij in inštanc pravice; koliko nadležnih procedur, koliko ocarljivih pošasti, skozi katerih kremplje morate: sodni sluga, prokuratorji, advokati, avskultanti, subsituti, porocevalci, sodniki in njihovi pisarji!«211 In nas nato poduci, »da med njimi ni niti enega, ki ne bi bil za najmanjšo korist pripravljen dati zaušnico najocitnejši pravici na svetu«. In vse te nespodobne prakse našteva preko svojega junaka Skapina, ki pravi: »Sodni sluga vam izroci napacen poziv, nakar boste obsojeni, ne da vam bi se sanjalo za kaj, vaš prokurator se sporazume z nasprotni­kovim in vas proda za okrogle denarce. Podkupijo vam advokata, da ne pride ob roku na razpravo, ali pa bo navajal dokaze, ki sploh ne bodo držali. […] Porocevalcev pisar bo podtaknil spise ali pa referent sam ne bo povedal vsega, kar ve; ce pa boste z najvecjo možno pre­vidnostjo preprecili vse to, boste z grozo opazili, da je nekdo bodisi kak pobožnjakar bodisi ženska, v katero je ta ali oni od njih ravno zaljubljen, pridobil vaše sodnike zoper vas …«212 Podkupovanje je tako prisotno v razlicnih obdobjih in kulturah. V nekaterih kulturah in okoljih je tako izigravanje pogostejše kot v drugih. Odvisno od tega, ali smo ljudje do takih ravnanj strpni ali pa to nismo.213 V nekaterih sredinah se zdi, da je za ljudi splošno spre­jemljivo in opravicljivo tudi goljufati, utajevati davke in uveljavljati bonitete, do katerih niso opraviceni. Zavisi pac od posameznikove 211 Moličre, 1974, str. 216. 212 Ibid, str. 217. 213 Najvišje na Indeksu zaznave korupcije za leto 2020 med 180-imi državami sta Nova Zelandija in Danska (obe z oceno 88), ki si delita prvo mesto, sledijo pa Finska, Singapur, Švedska in Švica (ocena 85). V teh državah je široko družbeno soglasje o ne­primernosti zlorabe javnih funkcij in sredstev v zasebne namene. Slovenija je na Indeksu zaznave korupcije med 168-imi državami dosegla 35. mesto z oceno 60, pri cemer re-zultat »0« pomeni visoko koruptivnost države, rezultat »100« pa »zelo cisto« drža­vo. Medtem ko je Indija na 86. mestu z oceno 40. Vec o tem: Corruption Perceptions Index. Transparency International, https://www.transparency.org/en/cpi/2022?gclid= Cj0KCQjw1aOpBhCOARIsACXYv-dMzTsv8ggP7SrCWyaHGdw0jayXzWb6yZM­-3qPII_ImrVYL1h0MykoaAua0EALw_wcB&gad_source=1. iznajdljivosti, ki postane v oceh katerega bistroumneža celo junaška! Tam je podkupovanje tudi pogostejše, kot v krajih, v katerih nacio­nalno ozracje temu ni naklonjeno. Raziskave214 tudi kažejo, da je koruptivna praksa vecja v državah s kolektivisticno kulturo (na primer v Indiji). V individualisticnih kulturah, v Skandinaviji, ZDA, zahodni in srednji Evropi ali celo v Sloveniji, je obcutek osebne odgovornosti vecji, v kolektivisticnih kulturah pa gre za mocnejše obcutje deljene in skupne odgovorno­sti. V takem, kolektivisticnem ozracju je clovek lojalen skupini pri­jateljev ali sorodnikov in pricakuje njihovo zašcito, ako bi zabredel v prepovedane posle. To so tudi take družbe in kulture, v katerih so ljudje nekoliko bolj odprti in sprošceni, nic kaj introvertirani in vase zaprti sramežljivci. V takih okoljih so taki posamezniki najvecji darežljivci, ki kupujejo prijaznost z napitninami, ali bakšišem, ali tringeltom, ali milodra­gom. Odprti pa so tudi za raznorazna podkupovanja in goljufivosti, zato drži, da je tega vec tam, kjer je vec take darežljivosti. Vendar pa je nadvse nenavadna, ce ne celo bizarna taka narodova toleranca, saj podkupljivost in podkupljenci še kako povecujejo revšcino. In ka­kšna ironija, v revnejših državah je tudi vec podkupovanja!215 Kulturno ozadje bolj ali manj vpliva na pogostost koruptivnega obnašanja. Ampak v vsakem okolju se koruptivno obnašanje pri ne­katerih pojavlja pogosteje kot pri drugih. Kaj je torej tisto, kar neko­ga spravi v koruptivnost, drugega pa ne? 214 Na to temo je veliko število študij, ki to potrjujejo. Npr. Mazar, Pankaj, 2011; Seleim, Bontis, 2009; Kleiner, 2011; Collectivism and Bribery: The more Collective Fe­eling in a Society, the more its Members are Likely to Offer Bribes. Univerza v Torontu, https://www.sciencedaily.com/releases/2011/10/111005131717.htm. 215 O tem, da podkupovanje samo še povecuje revšcino in zavira ekonomski razvoj države, soglašajo razlicni avtorji, npr. Glynn et al, 1997; Mauro, 1995; Seleim, Bontis, 2009. Podkupovanje je tako prisotno tudi pri nas. To je na primer ta­krat, ko javni uslužbenec zase ali za koga drugega sprejme darilo, da potemtakem opravi neko uradno dejanje, ki ga sicer ne bi smel opra­viti. Ali pa sprejme podkupnino, da bi opravil dejanje, ki bi ga moral izvršiti v vsakem primeru. Vprašanje, ki se nam postavi, je, zakaj bi neko cloveško bitje rav­nalo zavržno. Ali ima pac kakšno nagnjenost k zlorabi uradnega po­ložaja? Lahko da ima tak goljufiv clovek slab znacaj in takega so imeli tudi njegovi nic kaj plemeniti in nepošteni praocetje. Morda pa je bil tak clovek slabo vzgojen ali ga je slaba družba pokvarila, pa zato teži k sprevrženemu okorišcanju z oškodovanjem drugega! Nemara pa je v cloveški naravi to, da clovek hoce imeti vse, saj je clovek sam po sebi velik egoist. Od pamtiveka so se ljudje spraševali, ali se splaca živeti pošteno in trdo delati ali pa poiskati kakšno bližnjico. Trdo delo mnogim pac ne nudi velikega užitka, zlahka bomo našli tudi uradnike, ki v svoji he­donisticni maniri in nebrzdanem slu po takojšnji zadovoljitvi ubirajo bližnjice. Že Nietzsche se je spraševal o tem, ali sploh slediti vrlini, ki jo spremlja težaško delo. Z izrazom »najnravnejši clovek« poimenuje cloveka »z vrlino pogostega trpljenja, odrekanja, trdega nacina življenja in grozovitega trpincenja […]«.216 Sodoben clovek, ki je nagnjen k hedonizmu, se bo Nietzscheje­vemu idealu »najnravnejšega cloveka« gotovo izognil. Trpljenje in odrekanje ni tisto, k cemur bi stremel dandanašnji clovek, ki mu medijska sporocila na raznih platformah predstavljajo najrazlicnej­še užitke, do katerih si tudi slehernik želi priti po cim krajši možni poti. Uradništvo, ki mu je država podelila najrazlicnejša pooblastila 216 Nietzsche, 2004, str. 24. v skladu z zakonodajo, ima veliko moc, in seveda ni izkljucena iz vseh korupcijskih skominov. Ta Nietzschejev okvir cloveka, uradnika, s pogostim trpljenjem, odrekanjem, trdim življenjem seveda zastavlja vprašanje: zakaj bi se torej clovek prostovoljno trpincil in se pridružil še sam k tragediji mucenikov samo zato, da ne bi prišel ob slab glas in poštenje!? Sploh ce ga ob tem ne mucijo kakšni strahovi glede nepricako-vane sramote ali ocitki vesti, ob tako lahkotnem življenju in ugodju, ki mu ga nudijo taka darilca! Pa tudi, cemu bi se trpincil s trdim in poštenim delom, ce ga ni strah pred smrtnim grehom, da bi zaradi napuha namesto nebesom pripadal hudicu! Takega grešnika potem­takem ni strah, da bi zaradi grdobije Bog z njim obracunal v vesolju ali celo hudic v peklu. Natanko tako kot je v Božanski komediji s ta­kimi goljufivi obracunal v peklu Dante Alighieri. Za take goljufe je najti mesta v Zlih kotanjah, iz njih pa zija strašna pošast Geriona, ki je poosebljena prevara!217 Slediti visokim moralnim standardom se potemtakem ne izplaca! Že starogrški filozof Plutarh je zapisal, da vrlino, ki ima prav goto-vo svoje plemenito poreklo, »obtožujejo, da je plemenita, vendar nedonosna«,218prav gotovo pa biti kreposten ni lahka stvar. Zato tudi ni cudno, da se že od stare Grcije dalje najdejo take grešne duše, ki se pri sebi sprašujejo: zakaj si potemtakem svojega bogastva ne bi povecale in se prepustile užitkom ali celo razsipni­škemu življenju!? No, tudi donosnost pri takem podkupovanju je precej raznolika. Nekateri javni uslužbenci se zadovoljijo z majhnimi darili, ki so bolj osebne narave in zaradi njih ne morejo obogateti. Za želeno uslugo. Vecjih podkupnin so obicajno deležni uslužbenci na lokalnem nivoju, odvisno od uslug, ki jih je bilo treba narediti 217 Alighieri, 2005, str. 28. 218 Plutarh, 2018, str. 81. za lokalne veljake. In tu so še vladna narocila ali pogodbe, v katere so vcasih vpleteni tudi vodilni v podjetjih, tam pa lahko uslužbenec zasluži tudi dosmrtno placo!219 Taki nekoliko vecji podkupljivec je morda tudi bojazljivec in je kdaj obcutil strah pred revšcino, ne pa toliko pred bogom in peklom. Po besedah teologa Petkovška namrec »brez vere ni poguma, brez poguma ni premagovanja strahu«220 pred revšcino, seveda. Ali pa podkupljivec nasploh vidi svojo sreco v nedelu in kopicenju boga­stva, ki si ga prigrabi od drugod. O srecnosti nas poduci starogrški filozof Aristotel, ki pravi, »da si vecina pod tem izrazom predsta­vlja nekaj vidnega in otipljivega, eni naslado, drugi bogastvo ali pa cast«.221 Tako je podkupljivec suženj nenadzorovanih strasti, njego­va sreca je tista, ki izvira iz predmetov. To ni tiste vrste srecnost, ki bi bila božja; torej taka, v cemer se clovek željam z ravnodušnostjo upira in ni suženj nenadzorovanih strasti. O taki srecnosti v svojem delu razpravlja Petkova. Kot zapiše: »Kršna stanje preseganja strasti in želja izenaci s sreco ...«222 In pri te vrste predrznem podkupljivcu gre brez vsakega dvoma za neomikanca, ki išce zadovoljstvo v lagodnem ali celo uživaškem življenju. Preracunljivi podkupljivec je nemara preprican, da ga bo nakopiceno bogastvo, ceprav je pridobljeno na nizkoten nacin, iz podkupnin docela osrecilo. Toda v podkupovanja in druge goljufive posle ne bo vstopal nobe-den castivreden in dostojanstveni ter custveno zrel mož, ki je dober clovek. Tudi ne tak, ki je umerjen in zavraca pretiranost v uživaštvu. 219 O vrsti korupcije v Sloveniji piše Dobovšek. Vec o tem: Dobovšek, v: Dobovšek, 2002 in Dobovšek, Minic, v: Dobovšek, 2005, str. 50. 220 Petkovšek, 2016, str. 34. 221 Aristotel, 2016, str. 50. 222 Petek, 2021, str. 200. Pa tudi tak ne, ki bi podlegel staremu ljudskemu pregovoru, ki pravi, da »Prilika dela tatu!«. Toda prej navedena predpostavka o castivrednem in dostojanstve­nem možu je pri uradništvu napacna. Izobražen clovek naj bi imel vrlini casti in dostojanstva, pa vendar so med podkupljivimi javnimi uslužbenci vecinoma ljudje z dokoncano fakulteto.223 Toda podku­pljivi uslužbenci imajo posebne osebnostne lastnosti. Kot pravi znani slovenski psiholog, zaslužni profesor Musek, je goljufivo obnašanje pogostejše pri osebah, ki imajo »vecjo socialno moc in vpliv. In nižjo stopnjo samokontrole. Kakopak so to tudi osebe, ki so nagnjene k rizicnemu obnašanju, psihicno labilne, negotove in nevestne«.224 Te sorte ljudje pa niso samo casti nevredni, temvec so tudi »oseb­nostno moteni«.225 To so visoki egoisti, manipulatorji in brezvestne­ži. Tak clovek je vase zagledani narcis, ki mu ni mar za druge, je brez 223 Vstopnica za službo v javni upravi je že nekaj casa ustrezna izobrazba. 224 Zaslužnemu profesorju dr. Janeku Musku so bila postavljena naslednja vprašanja (strukturirani intervju): • Ali so lahko nezakonite prakse nekega posameznika, kot je na primer pod-kupovanje, posledica kakšnega odklona, ki ga je mogoce opredeliti s psiho­loškega vidika? • Kaj je po vašem mišljenju poglavitni razlog, ki pahne cloveka – v javni in dr­žavni upravi vecinoma dobro izobraženega – da postane koruptiven oziroma dovzeten za podkupovanje? • Koliko pripomoreta k izoblikovanju osebnosti, ki je nagnjena k podkupova­nju, okolje in vzgoja ter koliko druge karakterne znacilnosti posameznika, ki niso odvisne od zunanjih vplivov? • Koliko pohlep kot osebnostna znacilnost nekega uradnika vpliva na to, da se prepusti speljati v korupcijski vrtiljak? Ali ima pri razvoju takšne osebnosti katero vlogo tudi strah? 225 Tako tudi Musek. socialnega cuta in empatije. To so negotovi, labilni psihopati, ki so nagnjeni k rizicnemu obnašanju.226 Kot trdi Musek, je najmocnejše orožje proti podkupljivosti vzgo­ja s starši in ucitelji, ki so sami odlicen vzgled takega eticnega obna­šanja.227 Tudi Aristotel nas poduci, da nam »nobena od nravstvenih vrlin ni dana po naravi. Kar je namrec osnovano po naravi, tega ni mogoce prevzgojiti,«228 kar pomeni, da je pot do moralnih kvalitet, ki naredijo cloveka dobrega, mogoca le preko dobre vzgoje. Egoisti, manipulativneži in brezvestneži, ki si prilašcajo vec, kot jim gre, tudi nimajo prirojenih osebnostnih motenj, ki bi jih nagovarjala k podku­pljivostim, otroci se rodijo kot nepopisani list papirja in s cisto vestjo. Toda kako bodo odgovarjali teologi in filozofi na vprašanje, zakaj Bog dopušca zlo in slabo vzgojene posameznike? Leibniz, na primer, pravi, da je Bog »absolutno popolno bitje«,229 v naravi pa je »vec povsem razlicnih popolnosti, nekatere od njih se odražajo v njiho­vih krepkostih«.230 In Bog hoce dobro in biti vsem v pomoc! In ker dopušca svobodno voljo, vcasih dopusti tudi kakšno nepopolnost in celo grajo ali kazen, ki kot nekakšno zdravilo slabo spet spreobrne v 226 Musek trdi, da so bolj dovzetni za podkupovanje in korupcijo tisti posamezniki z osebnostnimi motnjami, ki se lahko povežejo z visoko stopnjo egoizma, manipulativno­sti, brezvestnosti, s pomanjkanjem socialnega cuta in empatije pa tudi z visoko stopnjo negotovosti, labilnosti in že omenjenega rizicnega obnašanja. Prav navedene lastnosti so v znatni meri prisotne tudi pri t. i. »temni triadi«, ki jih sestavlja trojica: psihopatija, narcisizem in makiavelizem. 227 Po besedah Muska je najmocnejše orožje proti podkupljivosti vzgoja, ki okrepi naše vedenjske namere za eticno obnašanje do te mere, da nam s tem privzgoji nicelno toleranco do koruptivnosti in drugih oblik neeticnega obnašanja. Take vrste vzgoja pa je mogoca le s starši in ucitelji, ki so sami zgled eticnega obnašanja. 228 Aristotel, 2016, str. 75. 229 G. W. Leibniz, 2004, str. 21. 230 Ibid, str. 25. dobro. To je dobro, saj so ponovitvena koruptivna dejanja bolj ver­jetna in pogosta pri tistih podkupljivcih, ki jih za svoje sprevrženo dejanje ni doletela kazen. Pa tudi pri tistih, ki imajo zgled za neka­znovano podkupljivo obnašanje pri bližnjih ljudeh in avtoritetah.231 Tako je za take slabo vzgojene grešnike najboljša pokora vcasih kar zaporna kazen! Pri tem pa je treba dodati, da se marsikdo, ki se spušca v ta korup­cijski vrtiljak, pri sebi vpraša, ali se mu to splaca. Vpraša se, kakšne so koristi na eni in kakšno je na drugi strani tveganje, da bi ga pri tem zalotili. Slovenska sodišca so goljufive javne uslužbence v zadnjih osmih letih obsodile v 226-ih primerih!232 Na prvi pogled se zdi raz­meroma majhno tveganje, da bi bil neki javni uslužbenec pravno-mocno obsojen zaradi korupcijskega kaznivega dejanja. Toda državno tožilstvo je obravnavalo v teh letih obcutno vec primerov,233 kot je bilo izrecenih sodb. Od 918-ih prejetih ovadb je bilo s sklepom zavrženih kar 425 ovadb, medtem ko je ugotovilo, da v 358-ih primerih sploh ni bilo utemeljenega suma!234 Zahteva 231 Musek je v intervjuju poudaril izkušnje za mocan dejavnik koruptivnosti. Po njegovih besedah bodo koruptivna dejanja bolj verjetna in pogosta pri tistih ljudeh, ki že imajo izkušnje nekaznovanosti ali profita pri takšnih dejanjih. Kot še navaja, velja podobno za osebe, ki imajo zgled za nekaznovano koruptivno obnašanje pri bližnjih ljudeh in avtoritetah. 232 Informacija Vrhovnega tožilstva o kazenskem pregonu kaznivih dejanj 261–264. clen KZ-1 od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2020, z dne 26. 7. 2021. 233 Podatki Vrhovnega tožilstva v obdobju od leta 2013 do 2020 se nanašajo na ka­zniva dejanja jemanja podkupnine po 261. clenu Kazenskega zakonika (KZ-1), dajanja podkupnine po 262. clenu KZ-1, sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. clenu KZ-1 ter dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. clenu KZ-1. Na Vrhovnem tožilstvu podatkov o vrsti kršiteljev ne zbirajo (uradniki, zdravniki, drugi javni uslužbenci). 234 Ibid. za preiskavo je bila dana v 394-ih primerih, obtožni akt ali predlog v 241-ih, obsodilnih sodb pa je bilo, kot že omenjeno, le 226.235 Ali to pomeni, da smo Slovenci krepostni ljudje? Vsekakor je podkupova­nja vec, kot kažejo podatki. Vendar pa podkupovanje v naši državi ni tako zelo razširjeno, kot je prisotno v razgretih gostilniških debatah. Pa vendarle je tistim, ki kažejo nagnjenost do korupcije, poslano jasno sporocilo, da je verjetnost, da bo nekdo pri korupciji razkrit (drži, korupcijo je težko razkrivati, saj sta v korupcijskem odnosu dva; prvi, ki daje, in drugi, ki sprejema, oba pa sta udeležena v kazni­vem dejanju in bosta šcitila eden drugega) in obsojen zaradi korupci­je, zelo majhno. Torej se jim korupcija splaca! 235 Ibid. VZNEMIRLJIVOST TAJNOSTI IN IZDAJA TAJNIH PODATKOV Za uvajanje v poglavje o tajnih podatkih na podrocju javnih uslužbencev se ponovno poslužujem kratkega pogleda v preteklost in z nekoliko dramatizirano zgodbo ponazarjam dejstvo, da so že od nekdaj doloceni podatki spadali v sfero tajnosti in da so že od nekdaj institut tajnosti tudi zlorabili. V nadaljevanju opisani primer sicer ni škodoval varnosti takratne države in njene ustavne ureditve, je bolj zabaven, vendar hkrati ilustrativen, kako in na kak nacin so se s tem srecevali pred stoletjem, ob tem pa nas vpelje v novejše case. »Bom že dal vetra temu spletkarskemu šolskemu nadzorniku Gor­jupu iz Ptuja, bode on mene takole klevetal in o mojih postopanjih informiral Vrankovica.236 Ves se tresem od besa, odkar je zacel mešati štrene ta presneti šolski nadzornik ... Pismo, ki mi ga je zatem poslal Vrankovic, ta domišljavi lekarnar, je predrzno in neokusno. Ti hudica preklemanega! V pisanju se zavzema za eno uciteljico, kakopak fletno gospodicno, z vsem barocnim okrasjem, s cvrstimi bedri in bujnim oprs­jem. Kajpak si nadeja mesenih užitkov, pa ga je pamet v cistem loku za­obšla! Fej, fej, seve, da tak majhen in spakljivi starcek resda ni za micno uciteljico. Kvecjemu pri dobrih petdesetih, a že sivih in še vedno gostih laskov ter velikih in rožnatih uheljnov. Precej cuden tic, pticjega in rde­celicnega obraza z robustnim mesnatim nosom, skorajda natancno na 236 Zgodba je napisana na osnovi dejstev iz sodnega spisa o disciplinskem postopku zoper šolskega nadzornika Gorjupa, ki ga hrani Zgodovinski arhiv v Celju, fond SI_ ZAC/0721, Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915–1941). Je pa zgodba dramatizirana, pri cemer se poskuša slediti jeziku in izrazom, ki so bili takrat v veljavi. sredini tega obilnega nosu pa so cvrsto zasidrani smešni okrogli naocni­ki. Na daljavo mu pogled ponese preko zgornjega roba ocal, ko pa mora kaj prebrati, pogled uperi skozi okrogli leci. Oci pa drobcene in preme­tene, kot bi prišel iz daljne Kitajske! S tankimi in dolgimi ustnicami, ki jih po navadi spakljivo stiska, nad njimi pa v beli dan štrlijo crni brki. Oblecen skoraj vedno nastopaško, natanko tako, kakor je v navadi pri gosposki ... Ko sem torej koncem šolskega leta, ki se je zacelo sredi leta 1924, koncalo pa leto zatem, podal Velikemu županu ljubljanske oblasti v Ljubljani službeno porocilo o tej fletni, a ne tako pri delu vestni ucitelji­ci iz Crnomlja, so vsebino tega porocila zaznali neki zasebniki in zaceli postopati zoper mene. Na sumu imam nadzornika Gorjupa, da je za mano vohunil in o vsebini pisma informiral te zasebne elemente, tudi apotekarja! Nasploh pa je s temi uciteljicami en sam križ. So z vsemi žavba­mi namazane. Se prav dobro spominjam ene službene zadeve, ki jo je obravnaval sreski poglavar. O Jezus, no, Marija sveta, kaj bi dal, da bi odkril mamljive skrivnosti, ki jih je v svojih pismih sreski poglavar razkrival Velikemu županu! Bila je namrec neka uciteljica Julija iz Mackovcev, ki je bila v raz­merju s silno hecnim patronom. Orožništvo je dobilo pri njem razne su­mljive reci, kakor žensko spodnjo in vrhnjo obleko, žepne robce z mono­gramom J. B., žensko lasuljo in vetrih. Ko naj bi ga poglavar povprašal po poreklu teh reci, pa je zasaceni cudak dejal, da jih nosi v spomin na beg iz Kijeva, kjer je bil vojni ujetnik. Baje so ga boljševiki obsodili na smrt, a mu je uciteljica Julija iz Mackovcev prinesla omenjene predmete, s pomocjo katerih se je rešil. In je povedal orožnikom, da se v spomin na to veckrat oblece v žensko, na glavo pa si nadene žensko lasuljo ...237 Cudna so pota Gospodova ... Sedaj pa nazaj k Vrankovicevemu pismu. Še enkrat preberem vsako najmanjšo podrobnost. Predrzneš gnusni, meni, castitljivemu šolskemu nadzorniku, velecenjenemu gospodu Lukežicu v pismu ocita, da se je preprical, da sem povsod silno razvpiti. In mi žuga, ko zapiše, da dr. Loncar tako kot gospod Pestotik sovraži vse ostanke stare Avstrije in anacionalne elemente! Nesramnež, beži, no, beži, sedaj pa mi še grozi: 'Dokumente o vaši preteklosti kot narodnjaka imamo še v rokah in je zato dolžnost vseh poštenih Jugoslovanov, da se nadaljuje boj zoper vas!' Boj zoper mene, ti, tepec preklemani! Pricelo se je že s tistim ucitelj­skim tecajem za mešcanske šole, ki sem ga zacel obiskovati v Mariboru jeseni leta 1919. Na šolo v Cirkovcih je radi tega bil poslan drugi ucitelj za zacasnega vodjo. Navkljub vsemu mojemu trudu sem na tem tecaju križev pot potil in na koncu omagal, odstopil. Želel sem se vrniti na svoje prejšnje službeno mesto v Cirkovcih. Pa mi je prekrižal nacrte šolski svet v Ptuju, ceš da sem radi svojega poslovanja v avstrijski dobi pri ljudstvu na slabem glasu. Pa da je bilo vec nekih starejših kompetentov. Zavoljo tega sem bil dodeljen zacasno kot pisarniška moc višjemu šolskemu svetu v Ljubljani, nato pa sem bil imenovan za šolskega nadzornika v Crno­mlju. Srce me je vleklo nazaj v meni ljube Cirkovce, zato sem veckrat interveniral v tem smislu, da bi prišel nazaj za vodjo. Pa se je vmešal še Gorjupov predhodnik, nadzornik Flere, in mi rekel, da mi vodstva šole ne morejo vec izrociti, ker se govori o meni, da sem nemškutar! In sem napisal tisto dolgo vlogo za šolski svet, v kateri sem popisal svoje dobro, 237 Literaliziran del o nenavadnem moškem z lasuljo je napisan na osnovi arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Sresko nacelstvo Murska Sobota (SI_PAM/0089). Letnik 1925. ekscelentno delovanje in kakopak priznal tudi svoje grehe. Zagrešil sem jih kot mladenic, ko se je v meni prebujala strast, v mojih prsih se je prižigal ogenj, od mladostniškega zanosa pa sem se skorajda razpocil. Ali ti je to zlorabil sam šolski nadzornik Gorjup! Ti, Gorjup, ti tic usrani. Vem jaz vse o teh tvojih kvantah. Tudi to, da si Vrankovicu dal na razpolago vse podatke o meni in si mu poslal pismo, v katerem si oholo in domišljavo pisaril, da sem ošaben, nekole­gialen in egoist ter da bom tak tudi ostal. Da sem bil radi svoje nekole­gijalnosti skrajno osovražen med uciteljstvom, da sem bil Štajercijanec in brezobziren štrebar ter da sem štrebarstvu na ljubo zatrl v vsebi vse drugo! Povrhu vsega mi ocita, da bi jaz v vsled svoje anacionalnosti go­tovo lahko postal v pokojni Avstriji nadzornik v ptujskem okraju. A božji bic najde vsako rit. Tale domišljavi Gorjup je na slabo pot zapeljeval poštene pa bo sam v jamo padel. Izdal je uradno tajnost! Tako izhaja iz samega spisa nekdanjega šolskega sveta v Ptuju. V njem se nahaja prepis pisma Josipa Gorjupa, tega nicvredneža, v katerem je brezsrcno zapisal, da sem jaz, castivredni gospod, delal po zahtevi vsa­kokratne šolske oblasti in skrbi za svoj napredek. To bi seveda bila cisto navadna kvanta, ako v pismu ne bi zapisal, da v vlogi, ki sem jo poslal šolskemu svetu v Ljubljani, tudi jaz sam zapišem, da sam rad prizna­vam napake, ki sem jih napravil kot nezrel mladenic, ki o politicnem življenju nisem imel niti pojma, še manj pa kakih posebnih namenov. To pa je tudi cista resnica! V vlogi sem še zapisal, da sem tako ravnal pod pritiskom svojih predstojnikov, kakor tudi pristojnih oblasti, a vse to le z ozirom na svoj napredek in v prid šoli, ne pa iz narodnostnih ozirov, kajti v srcu sem se cutil vedno pravega Krajnca, kar se mi je veckrat tudi ocitalo! Imenitno, toda s takim citatom iz moje vloge v svojem pismu je Gor­jup sam sebi nataknil zanko! Zdaj sem ga dobil v svoje klešce. Izdal je uradno tajnost! Grem na upravno sodišce. Kaj pravijo? Da ni kršena uradna tajnost!? Da pri tako ugotovljene­mu dejanskemu stanju o kršenju uradne tajnosti ne more biti govora!? Osumljeni Gorjup je priznal, da je pismo pisal, ni pa priznal, da bi uradno tajnost izdal. Njegove trditve, tako pravi, se nanašajo na njego­va lastna opažanja, deloma pa je za doticne okolnosti izvedel svoj cas v privatnih razgovorih s svojim predhodnikom Pavlom Fleretom! Prekle­mano, zato se disciplinsko sodišce v oceno tega zagovora sploh ne spušca. Sodišce pravi, da z inkriminiranim razodetjem sploh ni mogla nastati nobena škoda niti za uspeh službe, niti za državne interese, niti zame! Okolnosti naj bi bile že znane in naj bi jih jaz sam sporocil šolski oblasti, docim je delno vsebino sporocil Vrankovicu osumljeni Gorjup šele pozne­je ... Pravijo, da je osumljenec sporocil Vrankovicu samo delno vsebino nekega uradnega spisa in zato ni mogel storiti nekaj zame škodljivega, da naj bi jaz šolski oblasti te cinjenice že tako sam naznanil. Sakrament na hamol!« FLRJ: izdaja tajnosti – zlocin proti ljudstvu in državi Že v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji je moral uslužbenec va­rovati uradno tajnost. Za uradno tajnost se je po 71. paragrafu Za­kona o uradnikih štelo prav vse, kar je izvedel uslužbenec v službi in pri svojem službenem poslu in kar bi utegnilo, ko bi se razkrilo, iz­podnesti uspeh državne službe ali bi bilo drugace škodljivo za državo ali poedince! Ali, žalibog, ce bi se takemu uslužbencu razvezal jezik. To bi se lahko dogodilo v veseli družbi ob polnem kelihu, ki bi ga na dušek iz­praznil, njegova roka pa bi samovoljno segala po steklenici ter tocila ali pa bi vpil natakarju: »Daj, toci mi, tocaj!« Ko bi nato že veckrat vzdignil kozarec in ga izpraznil, bi mu postalo toplo v lica, njegove oci bi gledale veselejše, jezik se bi mu razvezal, spregovoril bi s prese­netljivo hitro besednostjo in živahnostjo. In beseda bi bila spregovor­jena! Njegov znacaj bi se bil hipoma pokazal, saj bi se v svoji vroce­krvnosti hitro prenaglil. A birokratove oci bi se nenadoma vzdramile in ugledale temacno skrb, da ni obvaroval »zaklada«. Ampak kdo bi mu lahko ocital in kaj? Najbolj pobožen volk bi se vdal skušnjavi, ce bi ga zaprli med same ovce! Saj ne bi rekel tega v zdravi razsodnosti, temvec v prijetnem razburjenju. Ali takemu uslužbencu, ki bi izdal podatke v zvezi s samo službo, bi grozil postopek pred disciplinskim tribunalom. Ceš da je izdal uradno tajnost. Zatorej mora biti clovek za državno službo pravi karakter. Kot trdi Voltaire, je karakter to, »kar je narava vklesala v nas. Ce bi lahko spremenili karakter, ce bi si lahko dali karakter, bi bili gospodarji narave ... Tudi religija in morala natakneta uzdo naravni sili; ne moreta pa je uniciti«.238 Ce bi ne­koliko hudomušno interpretirali Voltaira, potem ni mogoce k resni dejavnosti pripraviti državnega uslužbenca, ki je lenuh, pa tudi ne ohladiti z apatijo pregrete duše takega uradnika, ki velja za nebrz­danega ... Ce ljubi vino, ga bo vedno ljubil. Ce se ne bo opijanjal v službi, pa bo kje drugje ob caši ali steklenici vina veseljacil. Takemu znacaju pac ni moc nikoli zaupati. Pa z leti žalibog ne bo nic bolje. Tu nas Voltaire poduci: »Starost ošibi karakter; je kot drevo, ki daje še par izrojenih sadežev, a ti so še vedno iste narave. Posuje se z grcami in mahom, postane crvivo, a je še vedno hrast ali hruška.«239 Ako je mlad in še nespameten ob cašici taki birokrat se razigral, ostal v zrelih letih bo enak. Takšen uradnik seveda ne bo ponotranjil in ude­janjal zelo važne vrline. »Obliti privatorum publica curate!«240 Ko 238 Voltaire, 2020, str. 130. 239 Ibid, str. 130. 240 Zasebne koristi naj bodo pozabljene, skrbeti je treba za javne koristi. Zapis je na Knežjem dvorcu v Dubrovniku, nagovarjal pa naj bi visoke uradnike takratne države. O vstopi uradnik v javno inštitucijo, mora pustiti za sabo vse zasebne probleme, nakane, ali želje. Velja pa tudi v nasprotno smer: uradnik ali drug javni uslužbenec se mora obnašati primerno tudi zunaj svo­jega službovanja. Zdravnik mora molcati o zdravstvenih tegobah svojih pacientov tudi zunaj delovnega casa; profesor o znanju svojih študentov ne bo razpravljal v gostilniških debatah; župnik pa ne bo govoril o grehih ali napuhu svojih grešnikov, za katere je izvedel pri spovedi. K temu vsakogar zavezuje poklicna molcecnost. Prav tako velja za državnega uradnika, ce pri svojem poklicu izve za nekaj, kar ne sodi v gostilniške debate! Uslužbenec je moral varovati uradno tajnost tudi v FLRJ. Tajni podatki pa po Zakonu o državnih uslužbencih241 niso zadevali samo podatkov v zvezi s službo, temvec tudi take, ki bi utegnili škodovati samim upravicenim koristim državljanov, ce bi se znašli v javnosti ... Toda uslužbenec bi bil odgovoren tudi tedaj, ce bi razkril podat­ke, za katere bi izvedel v službi, ceprav tako njegovo postopanje ni prizadejalo nobene škode koristim službe ali opravicenim koristim državljanov. Visoki ali nižji uradnik bi lahko za tajnost izvedel, ce mu je o zaupnosti povedal kdo izmed tovarišev v pisarni ali pa jih je izvedel osebno iz uradnih spisov, ki so cisto slucajno prišli do njega, saj je dokumente nanj signirala napacno šribarca! Proti uradni tajno­sti bi se pregrešil tudi tisti, ki sporoci drugim vse temeljne podatke, ki se nanašajo na velikost, nalogo in podrocje podjetja, njegovo poslo­vanje, organizacijo in delovne pogoje. Zlohotna izdaja tajnosti pa bi bila zlocin nasproti ljudstvu in državi!242 nastanku zapisa razpravlja Lonza v svojem odlicnem clanku Obliti privatorum publica cuarate, 2007, str. 33, v katerem zapiše, da sega nastanek zapisa »v konec 15. stoletja« in izraža pomembno politicno vrednoto tistega casa. 241 Vec o tem: 26. clen Zakona o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946. 242 Vec o tem: komentar k 26. clenu Zakona o državnih uslužbencih, 1946. Sicer pa so že predsokratiki dobri državni upravi pripisovali velik pomen, »ceš ce je uprava v redu, vse uspeva, ce boleha uprava, boleha vse«.243 Tudi v casu FLRJ državna uprava ni bila vedno dobrega zdravja. S Kazenskim zakonikom nad izdajo tajnih podatkov Seveda pa mora pravilno ravnati s tajnimi podatki javni uslužbe­nec tudi danes. Skladno s podrocno zakonodajo mora uslužbenec varovati uradne, davcne, državne, ali zdravniške tajnosti. Nepoobla-šcenim osebam mora preprecevati dostop do poklicnih pa tudi po­slovnih skrivnosti. Pravilno mora ravnati z zaupnostmi, ki so vezane na posameznika.244 Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) v dvanajstem clenu doloca, da mora varovati tajne podatke, ne glede na to, kako jih je izvedel, dolžnost varovanja pa velja tudi po prenehanju delov­nega razmerja. Medtem ko Zakon o tajnih podatkih (ZTP) doloca, pod katerimi pogoji je sploh mogoce oceniti podatek za tajen. Pri opredeljevanju stopnje tajnosti je treba oceniti morebitne škodljive posledice za varnost države, ali za njene politicne, ali gospodarske koristi, ce bi bil podatek razkrit nepoklicani osebi. Uslužbenec lahko dostopa do tajnih podatkov samo na osnovi dovoljenja, ki ga pridobi po predhodnem varnostnem preverjanju. Odkar je Slovenija clanica EU in NATO pa so uslužbenci dolžni zagotavljati varnostne stan­darde v zvezi z varovanjem tajnih podatkov v obeh organizacijah.245 243 Sovrč, 2002, str. 218. 244 Vrste zaupnosti podrobneje obravnava Stare, 2010. 245 Vec o tem: Cernetic, Brožic, oktober 2003. Tisti uslužbenec, ki zagreši izdajo tajnih podatkov, pa lahko doživi tudi sodni epilog pred kazenskim sodišcem!246 Zdi se, da imamo opraviti z mnogoterimi zaupnostmi in tajnost-mi! Zastavlja se nam vprašanje, ali je za vse te tajnosti sploh še prava potreba. Vec je tajnosti, vec je kršitev in vec ljudi vznemirja to, kaj vse se skriva za to tajnostjo. Živimo v casu, ko doživljamo pravo tehnolo­ško revolucijo, vse se dogaja v nekem digitalnem svetu, tu je umetna inteligenca, zapleteni algoritmi in iznajdljivi hekerji, zato je vedno težje take zaupnosti obdržati v domeni tajnosti. Vsake toliko izbruhne kak obvešcevalni škandal, vedno znova se pojavljajo novi programi, s katerimi se lahko nadzira našo komuni­kacijo, po telefonu ali spletu. Eden zadnjih, ki je vznemiril svetovno javnost, je izjemno dodelan program izraelskega podjetja za informa­cijsko tehnologijo Pegasus, ki omogoca skorajda popoln nadzor nad telefonsko komunikacijo. 246 Kazenski zakonik (KZ-1) v 260. doloca, da se kaznuje z zaporom do treh let tisto uradno osebo, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi sporoci nepoklicani osebi tajne po­datke. Ce je dejanje izvršeno iz koristoljubnosti, pa se storilca lahko kaznuje z zaporom do osmih let. Na Vrhovno državno tožilstvo RS je bilo 16. 7. 2021 posredovano zapro-silo za posredovanje statisticnih podatkov o tem: koliko primerov je tožilstvo po vsej državi obravnavalo o izdaji uradne tajnosti oziroma tajnih podatkov v casu zadnjih petih let; koliko ovadb je tožilstvo zavrglo, koliko obtožnic je napisalo ter ali tožilstvo zbira tudi podatke po vrstah izdaje uradne tajnosti in po kršiteljih, iz katerih struktur prihaja­jo. Vrhovno državno tožilstvo je 26. 7. 2021 pojasnilo, da podatkov o vrsti kršiteljev ne zbirajo, locijo le med pravnimi in fizicnimi osebami, po spolu in po starosti. V zadnjih petih letih pa so obravnavali skupno 86 primerov domnevnih kršitev 260. clena KZ-1. Voajerji v skrivnostih najdejo fantazmo Stikanje po tajnih podatkih je tako, kot je kukanje skozi kljucav­nico. Radovednežu nemara vzbuja najrazlicnejše užitke ob misli, da bo odkril nekaj tajnega. Kukajo ovaduhi, vohuni, spletkarji, koristo­lovci, zlocinci, možje postave, perverzneži, ali radovedneži, da bi uzr­li v svet, ki je onkraj njihovega dosega. Voajerji si z vso vnemo prizadevajo, da bi v svoji fantazmi ugleda­li, kaj se skriva pod kratkim ženskim krilom. Brez dvoma so to taki izprijenci, ki vohunijo za nic hudega slutecimi deklinami. Ameriško psihiatricno združenje pa je tu jasno: voajerizem je ponavljajoca in intenzivna spolna motnja in jo kot tako opredeli v svojem prirocniku DSM 5!247 Vse vec in vec je takih radovednežev, ki radi brskajo po rumenih straneh, vstopajo v svetove in skrivnosti slavnih ter se naslajajo ob njihovih mukah ali blišcu. Elizabeta II. na pogrebu svojega moža Fi­lipa ni bila samo užalošcena vdova, prestolonaslednik Charles ni bil samo užalošceni sin. Ves žalujoci kraljevi dvor z dvornim norcem je postal oder z igralci! Seveda težko srecamo danes takega radovedne­ža ali celo razuzdanca, ki bi najprej sramežljivo in s tesnobo pogle­doval proti zaprtim vratom, nato se jim približal s tihimi koraki, se pocasi sklonil in preizkusil, ali bodo kolena vzdržala, naposled pa bi pogledal skozi kljucavnico ... V tuje svetove vstopi zelo preprosto, s pomocjo kamer in interneta, ki se namestijo v spalnicah glumacev v resnicnostnih šovih! 247 Manual of Mental Disorders, DSM-5, https://repository.poltekkes-kaltim. ac.id/657/1/Diagnostic%20and%20statistical%20manual%20of%20mental%20di­sorders%20_%20DSM-5%20(%20PDFDrive.com%20).pdf. Nadvse mamljivo in zanimivo za obcinstvo je že od nekdaj življe­nje vladarjev. Vendar je tudi najmogocnejša gospoda poznala gen-tlemanski kodeks castne tajnosti! O politicnih skrivnostih pa tudi pikantnih podrobnostih iz vladarjevega življenja se pac ni smelo du­hoviciti in jezikati zunaj monarhovega kabineta. Posebno vlogo pri varovanju vladarjevih skrivnosti so imele tajnice, po angleško »sec­retaries«. Pomenljivo: angleško se »secret« tolmaci kot skrivnost. Tajnice so bile vladarjeve zaupnice, vse dokler si niso zaželele slave! V pismih in dnevnikih so obujale spomine in zapisovale najmanjše podrobnosti življenja na dvoru, zasebne pogovore in intrige, zacinje­ne s podrobnostmi mesenih užitkov in ljubezenskih odisejad svojih gospodarjev ali gospodaric. Pa so takale pisemca ali dnevniki nehva­ležnih tajnic skrivnostno prišli v roke tistim ljudem, ki se jih cisto nic ne ticejo. Vse za cast in slavo neposlušnih sekretark! Nastajati so zace-la najrazlicnejša literarna dela, ki so postala prave literarne uspešnice: »Secret History of the House of Medicis (1686)«, »The Secret History of the Duchess of Portsmouth (1690)«, »Secret History of the renown'd Queen Elizabeth and the Earl of Essex (1680)«, »The Secret History of the White – Staff (1714)« ...248 Ratio brskanja po skrivnostnih zagonetkah je tudi izsiljevanje. Na svoj racun lahko pridejo tudi raznorazni prevarantski podleži, ki poskušajo uveljaviti svojo voljo tako, da grozijo, pa cetudi s prazno grožnjo! …249 248 O nastajanju take literature piše Bannetova v svojem odlicnem clanku »Secret History« (Bannet, 2005). Avtorica se v clanku tudi sprašuje, ali je lahko taka literatura pomemben zgodovinski vir, saj je mocno obarvana s subjektivno resnico. 249 David Stimilli analizira skrivnosti, grožnje in izsiljevanja literarnih junakov Kafke in Wellesa. Na tak nacin poseže v notranji intimni svet posameznika, sicer na podlagi li­terarnih junakov, ki jih vzame pod drobnogled v svojem delu. Vec o tem: Stimilli, 2012. Resnico poskušajo prekriti zlocinci, ki se skrivajo pred roko resni­ce, ako so na primer ubijali ali stegovali tatinske dolge prste po tuji imovini. Po njihovih skrivnostih pa stikajo možje postave! Tako se sprašuje junak Dostojevskega Razkolnikov v romanu Zlocin in ka­zen, ali ni kje pustil kakih sledov za zlocinom, ki ga je storil in je pri tem obracal žepe, v katerem so bili sledovi, krvavi madeži! Medtem je gruntal, kaj storiti s sledovi, ali jih kam odvreci ali pa zažgati. Ali je dovolj skril denar, ki ga je pridobil z umorom? Pri tem si beli glavo z vprašanji:250 »Kaj je z menoj? Ali je to skrito? Se mar tako skriva?« Njegov um se je, odkar je napravil zlocin, ustavljal samo še pri vprašanju, ali ga bodo razkrinkali ali pa jih vendarle lahko kako po­tegne za nos ... Ob živce pa spravlja tudi može postave, ki so si morali z njegovimi skrivnostmi ubijati glavo: »Ako je vse to skrivnost, naj bo! Samo da tej skrivnosti bom prišel do dna ...«251 Policijskega inšpektorja pa spet nekaj odvrne od tega namena: »V vse te skrivnosti in uganke je bolje ne vrtati. Pusti jih, dokler ne pride cas, in se ne vznemirjaj. Ob svojem casu zveš vse, prav tedaj, ko bo treba ...«252 Kakopak, še tako popolni zlocin se lahko odkrije zaradi trenu­tne zlocinceve lahkomiselnosti. O tem, zakaj neki so skoraj vsi zlo-cini tako hitro odkriti in izdani, razmišlja celo sam Razkolnikov. Ko brska glavni junak po svoji notranjosti, trdno sklene, da glavni vzrok ni toliko v tvarni nemogocnosti, skriti zlocin, kolikor v zlo-cincu samem: »Sam zlocinec, in to torej vsak, doživi v trenutku zlo-cina nekakšen upadek volje in razsodnosti, namesto teh pa nastopi, 250 Dostojevski, 1979, str. 90. 251 Ibid, str. 434. 252 Ibid, 434. nasprotno, cudovita otroška lahkomiselnost prav v trenutku, ko bi bila razsodnost in opreznost nujno potrebna ...«253 Po državnih nacrtih in skrivnostih spretno vohunijo tuji obve-šcevalci. Že vlada Dubrovniške republike je bila odlicno obvešcena o Turkih, saj je imela povsod vohune. Svoje ovaduhe v dubrovniški državici pa so s pridom izkoristili tudi avstrijski Habsburžani v boju proti Turkom. Kralj Ferdinand je tako oprezal celo za mogocnim sultanom Sulejmanom, o skrivnih sultanovih nacrtih so ga obvešcali podkupljivi trgovci, ko so prenašali šifrirana pisma, ki so bila tajna porocila o Turkih.254 No, danes so šifrirana pisma zamenjale cenene turške nadaljevanke o Sulejmanovih junaštvih in spletkarjenjih nje­govih priležnic, ki jih predvajajo po vsej Evropi! Vse dogajanje okoli tajnega delovanja obvešcevalnih služb je se­veda lahko neobicajno dražljivo tudi danes. Kot na primer takrat, ko gre na ogled naprav in prostorov državnozborska komisija za nadzor obvešcevalnih in varnostnih služb, ki nadzira zakonitost delovanja obvešcevalne varnostne službe pri vladi.255 Tja se odpravi na podlagi pisne odredbe predsednika komisije, da bi preverila, ali so bili po­datki, ki so jih zbirali in spravljali obvešcevalci, pridobljeni zakonito. Na dan ogleda je napetost in pricakovanje obicajno cutiti v zra­ku. Pred vrati parlamenta ali pred sedežem obvešcevalne službe se v zasedi zbirajo novinarji, komentatorji, fotoreporterji, blogerji in do-pisniki, ki nestrpno pricakujejo clane komisije: predstavnike ljudstva pisanih barv iz razlicnih politicnih grupacij.256 Vse za to, da se od­ 253 Ibid, str. 71. 254 Odlicno delo, ki govori o obvešcevalni službi v 16. stoletju, je napisal Žontar, 1973. 255 Slovenska varnostnoobvešcevalna agencija (SOVA). 256 Ti obiski niso napovedani, lahko se sklicejo v uri ali dveh. Res pa je, da velikokrat novinarji po svojih kanalih izvedo, da so na obisku, in poslance pricakajo, ko izstopajo iz avtomobilov. Vcasih tudi takrat, ko gredo. krije nekaj, kar javnosti ni znano. Ugiba se, do katerih odkritij bodo prišli poslanci Državnega zbora … Ko naposled ljudski odposlanci le stopijo za mikrofon, pa vcasih kar s privošcljivostjo ali velikim užit­kom podajo skromno, borno, piclo in nic kaj osupljivo izjavo; nato sedejo v kombi in se odpeljejo domov. Od velikih pricakovanj pa k nezadovoljstvu in nervozi. Parlamentarci so zavezani k molcecnosti! Tajnosti in tajna delovanja obvešcevalnih služb so zelo mamljiva tudi za raznorazne politicne obracune, afere in podtikanja. Tako sta dva nekdanja clana parlamentarne komisije za nadzor nad obvešce­valnimi službami, Matej Tonin in Žan Mahnic, izvajala nadzor nad varnostnoobvešcevalno službo ministrstva za obrambo. Zaradi suma zlorabe uradnega položaja so kriminalisti NPU ovadili oba, Tonin je bil v casu ovadbe minister za obrambo, Mahnic pa državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Po medijski sagi zgodba doživi epilog: tožilstvo je zavrglo obe ovadbi! Seveda pa je izdaja tajnih podatkov lahko tudi koristna; ce nekdo pod oznako tajno skriva in prekriva necedna ali celo kriminalna deja-nja ali dejanja, ki bi lahko ogrozila varnost ljudi in države. V sodobni praksi imamo primere tako imenovanih »žvižgacev«, ki razkrivajo primere, ki jih drugi, predvsem nosilci oblasti, hocejo prikriti. Mno­ge države so že zdavnaj spoznale, da je to koristen institut, zato žviž­gace tudi na razlicne nacine zašcitijo. Tajno je vabljivo in vznemirljivo Dandanašnji se zdi imenitno in mamljivo vse tisto, kar je tajno. Le kaj se skriva vse pod oznako tajnost? Ali je taka vedoželjnost poseb­nost nas Slovencev, ki radi stikamo po skrivnosti drugih in nas zani-ma, kaj je država oznacila za tajno? Kako ne bi bila, ko pa smo imeli v nekdanji SFRJ tajne uradne liste! Tajni uradni list SFRJ – zaupno glasilo – je zacel izhajati v letu 1980. Seveda so v SFRJ obstajali tudi tajni podzakonski akti, ki niso bili nikdar objavljeni, niti v Uradnem listu SFRJ jih ni mogoce najti. Skrivni predpisi so kajpak urejali de­lovanje tajne partijske politicne policije!257 Pozneje, na zacetkih sa­mostojne Slovenije, pa je v tej vnemi po razkrivanju vsega, kar je bilo oznaceno s tajnostjo, prihajalo v medijih ali politiki do razkrivanja podatkov, ki so škodovali državi in njeni varnosti.258 Predpise je treba zatorej nujno objavljati v uradnem listu, ljudje tako manj stikajo po skrivnostih drugih in državnih tajnostih, rav­nanje državne oblasti je pregledno in predvidljivo. Objava je kako­pak pridobitev demokraticne pravne države. Verjetnost, da zakoni v pravni državi ne bodo razglašeni in obce znani, pa je približno enaka kot verjetnost, da bomo postali svetniki (1 : 20.000.000) ali pa celo, da bo komet padel na našo hišo (1 : 182.138.880.000.000). Nujno in edino pravilno je samozavedanje oblastnikov, da morajo biti zakoni razglašeni in obce znani! Nujnost je prisotna v pravnih normah, ki »morajo biti javnosti dostopne na oblicen nacin, tako da se prizadeti zanesljivo seznanijo z njihovo vsebino«.259 Za nuj­nost je Aristotel dejal, da je na »nek skoraj enak nacin prisotna v matematicnih predmetih in v stvareh, ki nastajajo po naravi: ker je premocrtnost tole tu, je nujno, da ima trikotnik vsoto kotov enako dvema pravima kotoma«.260 Nujnosti, da morajo biti zakoni razglašeni, ni zanikal niti ozko­srcni oblastniški koristolovec Dionizij Tiran. Torej tisti Tiran, ki je 257 Komentar k 154. clenu Ustave RS, 2019, str. 673. 258 Omeniti velja »afero Sova o razkrivanju tajne lokacije za prisluškovanje na Ko­zolcu v Ljubljani«, pri kateri je nemška obvešcevalna služba v prostorih Sove vršila ob-vešcevalno dejavnost na Balkanu. Po razkritju so zapustili Slovenijo. O tem piše Petek, 2010. 259 Vec o tem: komentar k 154. clenu Ustave RS, 2019. 260 Aristotel, 2004, str. 151. odstranil vse in vsakogar, da bi lahko vladal, in je iz cloveka postal volk. To je bil tisti samodržec, ki ni poznal drugega zakona, kakor svoje kaprice; po njem je danes v splošni rabi izraz za samodržca, ti-rana, Platon [566e] v svoji Osmi knjigi samodržca takole opiše: »Stal je na celu ljudstva in si pridobil množico, ki mu je bila zelo pokorna, a se ne ustavi pred krvjo svojega rodu, temvec – kot radi pocnejo takšni voditelji – po krivici obtožuje, vlaci pred sodišca in se tako oskrunja s krvjo, ko unicuje cloveško življenje ...«261 A tudi tak samodržec je objavil predpise, pa ceprav na svoj sprevrženi na-cin: obesil je zakone tako visoko, da jih noben državljan ni mogel prebrati!262 Kot pravi filozof Hegel, je »ena in ista krivica, ko spridiš takole objavo«,263 ki požene cloveka po pokoncni lojtri, ki jo zapici v tla, v višave; vse zato, da prebere ljubi zakonik ali pa take zakonike za­koplješ »v obširni aparat ucenih knjig, zbirk sodb in mnenj [...], in prav tako še v tujem jeziku, tako da je poznavanje pravice dostopno le tistim, ki se temu posvecajo uceno ...«264 Dosledno in natancno je nacelo objave spoštoval sam »božan-ski« babilonski kralj Hamurabi, ki je pred vec kot tri tisoc leti na­tancno popisal dolžnosti svojega ljudstva na dveh metrih visoki kamniti steni. Zakonik silnega vladarja se je mogocno bohotil pod vedrim nebom in ustrahoval nebogljeno ljudstvo! Seveda blagor ti-stim, ki so ga umili prebrati! 261 Platon, Zbrana dela IV (Država, Timaj, Kritija), 2009, str. 1204. 262 Hegel, 2013. 263 Ibid, str. 182. 264 Ibid, 182. Z zakonikom265 je bilo za narodov blagor treba v državi narediti red in pocistiti z vso nesnago in nadlogo, v deželi naj bi potem zavla­dala mir in sožitje. Lažnivosti in kriva ovaduštva pac niso bila za babilonsko družbo. Zatorej sta prav vsakega, ki je drugega po krivem sodil, cakala propast in poguba! Kajti predcasno so ga pahnili iz dežele živih.266 Slabo se je godilo tudi tistemu nepridipravu, ki si je zaželel lepega pohištva v tujcevi hiši. Bog ne daj, da bi zagorela hiša. Ob tem pa bi se kakemu nadutemu predrznežu v glavi porodila bolestna misel, da bi iz gore­cega tujega stanovanja odnesel kak lep spomin, vazo, ali celo omaro! Cisto zares bi potemtakem tudi takega hudodelca pahnili v ognjene zublje.267 Oceta je bilo treba spoštovati. Zelo nespoštljivo bi bilo, ce bi sin primazal ocetu zaušnico. Lahko bi bil ob vseh pet prstov na desni roki.268 Ni bilo šale, ce je mož drugemu možu staknil oko, mu zlomil kost, ali pa celo prednji zob.269 Ali mu ubil ženo.270 Zakonik je bil jasen: oko za oko, kost za kost, zob za zob, hcer za ženo. Biti dober gradbenik je bila obveza. Kajti ce bi se zid v hiši nena­doma porušil, njen lastnik pa predcasno prišel v onstranstvo, ne bi bilo za takega graditelja prav nobene božje milosti.271 Ce bi se pod rušo znašel sin lastnika, je bil v smrt pognan graditeljev sin. 265 The Code of Hammurabi, https://oll-resources.s3.us-east-2.amazonaws.com/oll3/ store/titles/1276/0762. 266 Prvi paragraf Hamurabijevega zakonika je dolocal, da je bil usmrcen tisti, ki ni obtoženemu dokazal krivde. 267 25. paragraf Hamurabijevega zakonika. 268 125. paragraf Hamurabijevega zakonika. 269 196., 197., 200. paragraf Hamurabijevega zakonika. 270 210. paragraf Hamurabijevega zakonika. 271 229. paragraf Hamurabijevega zakonika. Svecenice so morale natancno vršiti svoje poslanstvo. Vstop sve-cenice v vinoteko je bil na vsak nacin nizkoten in pohujšljiv. Tako pregrešno svecenico so hipoma potisnili v ogenj,272 njeno telo se je zvijalo v plamenih, izgorelo truplo pa ni nic vec spominjalo na bo­žansko krasotico. A težki roki pravice ni ušla niti porocena žena, ki je prešuštvovala. Ce je prešuštvovala žena, so jo zvezali z ljubimcem in oba pahnili v deroco reko.273 Lahko pa je prevarani gospod soprog skocil v reko in iz požrešne reke rešil ljubljeno žensko. Ali cast užaljenega in lju­bosumnega soproga bi lahko bila zelo naceta, ce bi se izkazalo, da castitljiva matrona v resnici sploh ne bi bila grešnica. V takem pri­meru je bilo zelo dostojno in hvale vredno, ako se je žena kljub njeni castivredni nedolžnosti vrgla v reko in rešila možu cast in slavo!274 Ni pa nosila krivde tista hvalevredna gospa, ki je s prezirom gledala na svojega moža, ampak mu je bila v postelji graciozna, pozorna in nad­vse ustrežljiva ljubica, gospod soprog pa na njeno zagnanost pri po­tešitvi spolne sle ni imel nikakršnih ugovorov!275 Gorje pa tisti dami, ki takih vešcin in pozornosti možu ni izkazala. Z vso gotovostjo je nezainteresirana in neangažirana nesrecnica koncala v reki.276 272 110. paragraf Hamurabijevega zakonika. 273 132. paragraf Hamurabijevega zakonika. 274 137. paragraf Hamurabijevega zakonika. 275 142. paragraf Hamurabijevega zakonika. 276 143. paragraf Hamurabijevega zakonika. SLABA OCENA ZA NEDISCIPLINIRANEGA SODNIKA Za uvod se nam ponuja zanimiva zgodba iz preteklosti (gradi­vo hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru),277 ko je bil zoper okrajnega sodnika Josipa Lenarta leta 1919 zacet disciplinski postopek, ker je razžalil »kvalifikacijsko« komisijo. Sodnik ni bil zadovoljen, kako je komisija ocenila njegovo delo. V letih 1910 in 1911 je dobil za »zmožnosti« oceno dobro, »porabnost« pa prav dobro. V letih 1912 in 1913 se je tudi njegova »porabnost« znižala na oceno do-bro, medtem ko je v letih od 1913 do 1917 ta bila spet prav dobra. Njegovi ocenjevalci so sicer ocenjevanje zakljucili z utemeljitvijo, da preiskovalni sodnik kaže zanimanje in da je upanje, da je izboljšanje trajno. Toda ocena je sodnika mocno razjezila. Tako zelo, da je pred­sedniku deželnega sodišca v Ljubljani poslal pismo, v katerem mu vraca »kvalifikacijo«, v pismu med drugim tudi zapiše, »da se ne bo dal zatirati od lastnih ljudi«. S tem pa je razžalil ocenjevalno komisijo, ki ga je zaradi tega tudi ovadila pred disciplinskim senatom višjega deželnega sodišca v Lju­bljani. Senat je soglašal, da razžalitev v danem primeru ni službeni pregrešek, šlo bi lahko le za »nerednost«. Osumljeni sodnik je na koncu priznal netaktnost takega pocetja in ga opraviceval z veliko razburjenostjo, boleznijo in obupavanjem! Vrednotenje javnih uslužbencev je zanimivo za razpravo tudi da­nes, vprašanje pa je, ali sploh lahko pripomore k uveljavitvi merito­kracije (odlicna ocena je namrec pogoj za napredovanje) ali pa je le še ena birokratska navlaka. V nadaljevanju povzemam del razprave, ki 277 Pokrajinski arhiv Maribor, gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, 1919. je bil objavljen tudi v zborniku z naslovom Državna uprava, ustavna demokracija in mednarodno pravo. Liber Amicorum Anton Jerovšek.278 Meritokracija – prostor za najboljše Kot izhaja tudi iz komentarja k ustavi, ima 122. clen, dvojni na-men: »Prvic, omogociti vsem kandidatom dostop do delovnega me-sta pod enakimi pogoji, in drugic, zagotoviti izbiro najprimernejšega kandidata.«279 Ratio dolocbe je uveljaviti meritokracijo, da zapo­slovanje poteka na temelju znanja, sposobnosti, osebnih lastnosti in integritete posameznika. Svoje mesto v državni upravnih službah bi si naj zaslužil posameznik z izobrazbo, znanjem in kvalifikacijami, ne pa z lojalnostjo do politicne stranke, ali pa celo s prijateljskimi ali sorodstvenimi vezmi.280 Tudi McCourt v svojem prispevku poudari, da je meritokracija »zaposlitev najboljšega kandidata za katerokoli delo«.281 Seveda se najboljša izbira opravi med prijavljenimi kandidati za delovno mesto. Avtorji, kot so na primer Philipps,282 Dwiputrianti,283 Zhang,284 so si enotni v tem, da mora upravljanje z najboljšimi kadri postati pravilo. Zato ker lahko samo najboljši javni uslužbenci dajejo odlicne rezul­tate, ljudje pa dobijo najboljše storitve. Z uvajanjem vecjega profesi­onalizma v državni upravi postane zavržno kadrovanje po principih 278 Mulec, v: Jambrek, 2022, str. 119–137. 279 Komentar ustave Republike Slovenije, 2019, str. 262. 280 V Sloveniji se je žal uveljavil le formalni vidik meritokracije, ne pa dejanski, ven­dar pa ta problematika ne bo predmet te razprave. Vec o tem: Mulec, 2018; Mulec, Gi­acomini, 2018. 281 McCourt, 2007, str. 3. 282 Philipps, 2015, str. 94–98. 283 Dwiputrianti, 2018, str. 70. 284 Zhang, 2015, str. 270. nepotizma, pretirana rast uprave se ustavi, ucinkovitost pa poveca, veca se stopnja netolerance do korupcije. Kot ugotavlja Sundell, je prav zaposlovanje na osnovi posameznikovega znanja in sposobno­sti tisto, ki zaustavi rast korupcije, saj jo lahko zaposleni naznanijo brez strahu za izgubo delovnega mesta.285 Pisci študije Meritocracy for Public Service Excelence najdejo povezavo celo med uveljavljeno meritokracijo v državi in nižjo stopnjo nezaposlenosti ter pospeše-no rastjo družbenega proizvoda, kar je, kot zapišejo, uspelo doseci Singapurju.286 Temu pritrdi tudi Philipps in v svoji razpravi podcrta, da sta na velik razvoj v Singapurju vplivala prav ta dva principa ka­drovanja in napredovanja na osnovi sposobnosti javnih uslužbencev, ki so motivirani, ter nicelna stopnja tolerance do korupcije.287 Med-tem ko Young že leta 1958 svari pred nekaterimi izzivi, s katerimi se srecujejo države z uveljavljeno meritokracijo. Opozarja pred na­stankom novih elit, elitizma. Uslužbenci, ki zakljucujejo študij na elitnih univerzah in pridobijo najboljšo formalno izobrazbo, lahko izgubijo stik z realnostjo, potrebe navadnih ljudi jim postanejo tuje.288 Tudi danes je aktualna razprava o tem, ali so ljudje z najboljšimi oce­nami z najboljših univerz res najprimernejši za delo v državni upra- vi. S temi izzivi se soocata Japonska in Singapur, ki sta sicer državi z uveljavljenim konceptom meritokracije.289 Diploma ali doktorat na najboljših univerzah in odlicne ocene namrec še ne zagotavljajo 285 Sundell, 2014, str. 4. 286 Meritocracy for Public Service Excellence, Global Centre for Public Service Excellence, https://www.undp.org/publications/meritocracy-public-service-excellen­ce, str. 4. 287 Philipps, 2015, str. 94–98. 288 Vec o tem: Young, 1961. 289 Meritocracy for Public Service Excellence, Global Centre for Public Service Excellence, https://www.undp.org/publications/meritocracy-public-service-excellen­ce, str. 5. tega, da bodo posamezniki dejansko kvalificirani ali, bolje receno, najprimernejši za delo, pri katerem se zahteva empatijo. Za vstop na elitno univerzo imajo naceloma vec možnosti otroci premožnejših in uspešnejših staršev. Pa ne samo zaradi vecjih možnosti, ki se posta­vijo ob bok tistim, ki prihajajo iz revnejših družin! Ko je leta 2019 odjeknila šokantna vest, da je bilo kar 33 staršev udeleženih v afero, v kateri naj bi s podkupovanjem otroci bogatašev imeli s prilagojenimi sprejemnimi testi olajšan vstop na elitne univerze, sta se na spisku znašli tudi elitni univerzi Yale in Stanford.290 Meritokracija v javni upravi le formalna zaveza? Znanje, izkušnje in rezultati dela pa morajo biti vodilo tako pri za­poslovanju kot tudi napredovanju javnih uslužbencev. Kot razpravlja v svoji študiji Kaufman, mora napredovanje zaradi dobrih rezultatov postati glavna doktrina moderne javne administracije, pri cemer sta kljucni vrlini nepristranost in politicna nevtralnost javnih uslužben­cev.291 Chan, Li292 in Zhang ugotavljajo, da kljub nekaterim prizade­vanjem Kitajske za uveljavitev meritokracije še vedno ne obstaja kon­cept politicne nevtralnosti pri zaposlovanju in napredovanju, kar je zelo zaznamovalo polpreteklo zgodovino komunisticne države. Kot navaja Zhang, je v kitajski upravi opaziti izrazito hitro napredovanje nekaterih uslužbencev, vendar ne zaradi kvalifikacij in zaslug, temvec vplivnih staršev (nepotizem) in politicno obarvanih napredovanj. Ob tem navaja primer uslužbenke Wang Qian, ki je zaradi vplivnega oceta zasedla mesto namestnice vodje okrožnega urada za razvoj in 290 Sandel, 2021. 291 Kaufman, 1956, str. 1057–1073. 292 Vec o tem: Chan, Li, 2007, str. 383–396. reforme pri piclih enaindvajsetih letih!293 Cehovin in Hacek ugota­vljata, da imajo politicni funkcionarji v Sloveniji kljub formalnemu obstoju ustrojev uveljavljene meritokracije v državni upravi odlocil-no vlogo pri zaposlovanju in napredovanju državnih uradnikov.294 Vpliv politike na uradništvo ni vsemogocen. Pritrditi gre Zarni­ku, ki pravi, da ima uradništvo, »prevladujoci vpliv na vsebino prav­ne norme v tistem delu procesa, ko je osnutek predpisa v obmocju izvršilne veje oblasti«.295 To velja tudi za druga podrocja operativne­ga delovanja. Koncept meritokracije naj bi bil vgrajen tudi v vrednotenje dela javnega uslužbenca. Na istem delovnem mestu bi moral napredovati samo tisti usluž­benec, ki ima ustrezne ocene, pri cemer se predpostavlja, da ocena temelji na rezultatih uslužbencevega dela. Primer iz preteklosti: slaba ocena za okrajnega sodnika Josipa Lenarta Za segrevanje v razpravo se nam ponuja že omenjena zgodba ne­zadovoljnega javnega uslužbenca z oceno svojega dela. S tem zapi­som se postavljamo v cas, ko je okrajni sodnik Josip Lenart še v rajnki Kraljevini SHS želel v svoji karieri napredovati, vendar ga je njegov nadrejeni – po uslužbencevem mnenju – preslabo ocenil. Ta zgodba gradi na pisni dokumentaciji, ki se je ohranila v Pokrajinskem arhivu v Mariboru, da bi bilo za bralstvo bolj prijazno in zanimivo branje, ki ga bi pritegnilo tudi v branje analize, pa so dodani tudi posamezni dramaturški pasusi. Iz tega kratkega skoka v preteklost bomo lahko 293 Zhang, 2015, str. 278. 294 Cehovin, Hacek, 2014, str. 434. 295 Zarnik, 2011, str. 6. videli, da institut ocenjevanja javnih uslužbencev ni novost sodobne uprave, ampak so ga poznali že pred sto leti: Kvalifikacijska komisija deželnega sodišca v Ljubljani je 7. apri­la 1919 delo okrajnega sodnika Josipa Lenarta ocenila z dobro. Svojo oceno podrobno obrazloži.296 Med drugim tudi navede, da so sodbeni razlogi, ki jih je navajal sodnik v svojih odlocitvah, izredno površni: »Ako spisi obsegajo nad trideset listov, pac ni možno razlogov povedati v dobrih dveh široko pisanih vrstah!« Ocenjevanemu okrajnemu sodni­ku komisija tudi ocita, da nima nobenega opravilnega reda: »Priloge brez opravilnih številk so res nekaj nenavadnega!« Podcrta, da iz ovo­jev tudi ni razvidno, kdaj se je pravno sredstvo oddalo na pošto; višje instance so bile primorane podatke ugotavljati po poizvedbah na pošti. Prav tako mu ocita, da pristojbinskim dolocbam v kazenskem postopa­nju ni posvecal prav nobene pozornosti, postopanje s koleki je sodniku tuje. Na koncu obrazložitve komisija še zapiše, da se take napake redno ponavljajo, zato pa je treba vložiti ves napor, da se odpravijo. Slaba ocena je raztogotila gospoda okrajnega sodnika. In ce je bil deležen ocitka, da ni zmogel spisati razlogov razsodbe vec kot v dobrih dveh široko pisanih vrstah, pa na višje Deželno sodišce pošlje pritožbo, napisano na vec kot dvajsetih straneh! Samo predstavljamo si razbesnelega sodnika, kako se necimrno spa­kuje, ko ob petrolejki z utripajoco svetlobo svoje besede preliva s temno­plavo tinto na porumeneli papir. Gosposki clovek, kvecjemu pri dobrih petdesetih, a že ob ušesih sivih las, ki se mu na celu vidno redcijo in tanjšajo. Nosil je tiste vrste pricesko, pri kateri so bili dolgi lasje na strani glave pocesani cez vso glavo, da bi tako prikril smešno okroglo plešo. Na okroglem in mesnatem nosu, ki je prical o custveni in obcutljivi naravi 296 Vec o tem: obrazložitev ocene kvalifikacijske komisije, spis B1 XII 397/18-5, ar­hivsko gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor. svojega lastnika, so cvrsto zasidrani smešni okrogli naocniki, pogled upi­ra izpod košatih temnih obrvi natanko v tisti list papirja, kjer je bila s pisalnim strojem s crnimi malo tiskanimi crkami zapisana ocena nje­govega dela, ki ga je tako zelo razburila ... V stanju ocitno velike vzne­mirjenosti in nervoze se je lotil pisanja pritožbe na višje deželno sodišce, v katero je zapisal:297 »Ko sem sprejel poslabšani opis, zadobil sem vtis, da je ocividno opi­sana komisija na podlagi kake napacne informacije menila, da sem se jaz v kakem opisu narodno pregrešil. To je veliko bolj verjetno, ker sem veckrat z žalostjo opazil, da je kak hudobnež spletkaril v tem smislu proti meni.« V svoji pritožbi razžaljeni sodnik uvodoma poudari, da so najprej doživljali nemški pritisk na Slovence, nakar so se družbenopoliticne razmere korenito obrnile: »Ob priliki zadnjih sprememb državnih razmer pa se je tega nemškutarja, ki je naš narod tlacil ali izdajal, od­slovilo.« Cas njegovega pisanja namrec sovpada z nastajanjem nove države Kraljevine SHS, risale so se nove meje. V novi državi se je spre­minjalo tudi stanje duha, ki je bilo obarvano politicno, kar se odraža v pritožnikovem ugovoru proti oceni. Pojasnjuje, da se je Slovence, ki so se prej narodno pregrešili, kaznovalo na ta nacin, da se jim je dodelilo slabše mesto ali pa se jih je tako v oceni opisalo, da so jim potem lahko dodelili slabše mesto. Svojo slabo oceno je videl v spletkah nad Sloven­ci, ne pa v svojem slabem delu. Do vsake picle podrobnosti opiše, kako je bila preganjana njegova rodbina. Tudi njegov oce, uradnik, zemlji­škoknjižni knjigovodja v Mariboru je bil po sodnikovih besedah vedno narodnjak, vsled cesar se ga je tudi ovajalo: »Gorje sodniku na Štajer­skem, ce je bil narodnjak, kaj šele pisarniškemu uradniku!« Podcrta, da je imel njegov ata še posebej v Slovenski Bistrici zelo težke case: »Piclo 297 Povzeto po pritožbi Josipa Lenarta. Gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, 1919. število narodnjakov se je takrat veckrat zbralo v narodni gostilni. Ponoci so nekatere zunaj nje pocakali od Nemcev najeti hlapci. Ruskega profe­sorja so ob neki priliki skoraj ubili, a je k sreci iztrgal jednemu hlapcu bikovko in se potem z njo tako dolgo branil, da je prišla na njegov krik pomoc. V cestnem jarku je slišal otrocji jok, ko pa je šel oce gledat tja, so ga od zadaj napadli ...« Opisuje, kako so zasledovali slovensko osebje, o tedanjih casih mu je velikokrat pripovedoval tudi nadžupnik pri Sv. Martinu pri Slovenj Gradcu. Slednji mu je veckrat pripovedoval o casih, ko je tamkaj še Josip Vošnjak zbiral majhno vrsto narodnjakov ... Sodnik Lenart v pritožbi poudari: »Nadžupnik je mi povedal, kako je bilo predsedniku Keinri­cherju žal, in sicer še na smrtni postelji!!!, da mojega oceta ni vklenil ali pa unicil. A kar ni uspelo Keinricherju, je slednjic uspelo Perku, ki je bil predsednik nemškega narodnega sveta.« Na ocetovo in pritožnikovo delovno mesto so cakali nemškutarski uradniki, njegovega oceta je zato pozval, naj se upokoji: »To je zadelo oceta kot strela z neba, ker je bil tako navezan na urad, da se mu je zdela locitev nemogoca ... Spisal je še prošnjo za upokojitev, še isti dan pa je zblaznel in potem tudi v blaznici umrl.« Ali namesto da bi razžaljeni sodnik ovrgel ocitke kvalifikacijske ko­misije, ga v njegovih grudih tišci še nekaj drugega. Krivdo za neuspeh in slabo oceno pripiše nemškim šolam, kamor je še kot otrok moral hoditi, tam so bili ucitelji »zagrizeni« nemškurji, ki so se iz slovenskih otrok norcevali in jih zmerjali z vindišarji. Slabo se mu je godilo tudi pozneje, ko je dal prošnjo za sprejem v službo štajerske vlade. Cakal je kake tri mesece, a zaman, brez kakršnega koli odziva. Tja se je nato napotil tudi osebno in srecal je nekega Nemca, ki mu je rekel, da je prejšnji dan spisal prošnjo, danes pa je že sprejet ... Pozneje so mu pojasnili, da odlašajo z njegovo zaposlitvijo zato, ker je zagrizen Slovenec in rusofil ... Veliko lepše se je po njegovem mnenju godilo sonarodnjakom, ki so v Gradcu vstopili v službo, medtem ko so uslužbencem v Mariboru na­menili najslabše »kvalitete«, ocenili so jih namrec z zadostno, hotelo se jih je odstraniti iz službe ali jih prestaviti na Kranjsko. Ob tem zapiše: »Ce hocete ostati pri sodišcu, morate v nemški okolici nemško govoriti! Tega seveda nisem storil, a v Gradcu je ostala crna pika!« Zelo slikovito opiše politicne pritiske na uradnike in obarvanost uradniškega persona­la: »Perko je imel dobre obvešcevalce, izvedel je natanko, kako je nekdo volil, tudi glede mene je to vedel, izdajalec mi je znan ... Pungrašic se je izrazil po volitvah v uradu nasproti personala: 'Gorje tistim, ki so kot državni uslužbenci volili Reseljna. Perko jim bode že pokazal!'« In to naj bi se, sodec po sodnikovem pisanju, res dogodilo. Še ko je v Mariboru nadomešcal nekega sodnika pri izvršilnem oddelku in je »šef celo delo nanj zvrgel«, je delal v upanju, da si bo izboljšal oceno. A nic ni poma­galo. V igro se je vkljucil tudi neki svetnik, ki je šefa oddelka nagovarjal, da bi sodnika Lenarta kar najbolje ocenil, vendar mu je ta odkrito od­govoril: »Sam sodnika Lenarta ne morem dobro opisati, drugace mene predsednik Perko slabo opiše, imam pac tak ukaz ...« Ko je poskušal v ugovoru s svojimi argumenti ovreci slabo oceno, za­piše, da mu je nadrejeni v nemilostljivem tonu našteval grehe in mu ka­zal napake kot v nalogi prvošolcka. Res je, da je imel nekaj zaostankov, toda vmes je tudi dvakrat zbolel za špansko gripo pa še za dva oddelka je moral soditi in je zelo hitel. Glede skromne obrazlage sodnih odlocitev pa ostaja neomajen v svojem prepricanju: »Jaz še danes menim, da se v naših sodbah prevec piše ... Za jurista je to nepotrebno, za laika nepo­trebno in nerazumljivo, zato samo vpraša, zakaj je bil nekdo kaznovan ..., torej zadostuje kratko pisanje ...« A po prepricanju osramocenega sodnika je ocenjevalna komisija svo­jo oceno utemeljila na temelju opisov prejšnjih nemških kvalifikacijskih komisij in pri tem dodaja: »Seveda je vsak predstojnik upravicen na najstrožji nacin proti podložnemu nastopati, a ce je to zmeraj umestno pa je drugo vprašanje. Veckrat se komu na ta nacin vzame veselje do službe.« K svojemu zagovoru še doda zdravstveno okolišcino v družini: »Vsled razlicnih bolezni v rodbini, imel sem hcerko leto dni in pol bol­no, potem je zopet žena umirala, veckrat po celih štirinajst dni nisem nobeno noc spal, ker je dobila žena histericne napade, postal sem tudi sam bolan na živcih ... Za slabšim opisom tici veckrat kako drugo ne­zaupanje ...« Zaradi slabe ocene je bil premešcen na sodnijo v Ljubljani, v zvezi s tem pa pove: »Jaz sem bolehen in gostilniške hrane ne prenesem, tudi zaradi postrežbe ...!« Iz prej navedene pripovedi je razvidno, da je iskanje najrazlic­nejših izgovorov, ki je nemara staro toliko kot cloveški rod, bilo zelo blizu tudi sodniku Josipu Lenartu. Kljub temu da je bil predstavnik uglednega ceha, mu ni bilo prav nic nerodno pri izbiri najrazlicnejših mogocih in nemogocih izgovorov, da bi opravicil svoje ocitno slabo delo in da bi s svojo pritožbo vplival na predpostavljene, da mu oceno povišajo. Seveda pa v tej pritožbi nikakor ni mogoce spregledati tudi narodnostnega vidika. Sodnik je v tistih casih lahko bil dejansko dis-kriminiran zaradi svojega narodnostnega porekla, vendar pa bi to bil že predmet katere druge študije in analize. Namen predstavitve tega primera je v njegovi slikovitosti in hkrati inventivnosti obrambe pred neugodno oceno predpostavljenih. Tudi izobrazba je lahko razredni sovražnik Že v obdobju Kraljevine Jugoslavije so ocenjevali »civilne dr­žavne uradnike« vsako leto. Za ocenjevanje javnih uslužbencev so ustanavljali vrhovne komisije, ki so bile sestavljene iz treh ali petih clanov.298 Prav dobro so lahko ocenili uslužbenca, ki je izkazal tako strokovno sposobnost, marljivost in zanesljivost kakor tudi uspeh v službi, ki je bilo nad tem, kar je moral izkazati vsak dober in vesten uslužbenec. Odlicno pa je smel biti ocenjen samo tisti uslužbenec, ki se je vidno izkazal nad ostalimi uslužbenci, ki so se ocenili s prav dobro. Komisija je spisala oceno, potem ko je ovrednotila uslužbence­vo strokovno sposobnost, vedenje v službi in zunaj nje, marljivost in zanesljivost v službi ter vrsto poslov, ki jih je uslužbenec opravljal v casu, za katerega se je ocenjeval, in uspeh, ki ga je pri tem pokazal. V FLRJ napredovanje uslužbencev ni vec temeljilo na izpolnje­vanju formalnih pogojev, temvec je Zakon o državnih uslužben­cih dolocil za merilo »dejansko vrednost in strokovno sposobnost uslužbencev«.299 Napredovanje ni bilo vec avtomaticno in mehanic­no, s to dolocbo je bil opušcen star sistem napredovanja. Kljucna za zaposlitev ali napredovanje ni bila niti izobrazba. Tu imamo totalitarne sisteme, ki so celo spodkopavali izobraževalne sis-teme. Vendar pa ni treba po slabe vzglede na daljno Kitajsko, kjer je ko­munisticni revolucionar Mao Zedong300 poskušal popolnoma izniciti 298 Ocenjevanje civilnih državnih uradnikov je dolocal v petem poglavju (od 31. do 44. paragrafa) Zakon o uradnikih, z dne 1. aprila 1931. Izjema od ocenjevanja po tem predpisu je veljala za sodnike, šolnike in uslužbence diplomatsko-konzularnih šol, pri katerih je ocenjevanje potekalo v skladu s podrocno zakonodajo. 299 Vec o tem: komentar k 5. clenu Zakona o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946. 300 Mao Zedong (1893–1976) je bil kitajski komunisticni voditelj in ustanovitelj Ljudske republike Kitajske, ki je bil odgovoren za katastrofalne posledice »kulturne revolucije«. in razvrednotiti celo Konfucijev301 nauk o izobrazbi. Mnogi partijski veljaki v nekdanji Jugoslaviji so bili brez šol ali le s poklicno izobraz­bo, pa so vseeno odlocali o usodi ljudi. Tako je bil politicni komisar Ivan Macek po poklicu tesar, narodni heroj Franc Leskovšek kovino­strugar, vecletni predsednik SFRJ Josip Broz Tito pa kljucavnicar ... Revolucionarji so bili seveda privilegiranci v vseh ozirih. Bili so na spisku upravicencev do zdravljenja v ljubljanski Emoni,302 kjer se jim je zagotavljala »intenzivna« skrb z najboljšim zdravniškim osebjem, nekaterim privilegirancem so bile v brezplacno uporabo dodeljene vile ali elitna stanovanja, bili so priskrbljeni z izbranimi življenjskimi potrebšcinami, med njimi se je znašel celo krompir. Ob neki prilo­žnosti naj bi svakinja Pepce Kardelj zanjo narocila 350 kilogramov krompirja najboljše kvalitete. Na spisku se je znašlo tudi financiranje intimnih kosil partijskih veljakov z njihovimi prijateljicami.303 Z Zakonom o javnih uslužbencih304 se leta 1957 znova uvede ocenjevanje javnih uslužbencev. Ocenjevanje je potekalo vsako leto v marcu za preteklo leto. Posebna komisija za ocenjevanje, ki je bila praviloma kolegij organa, je presojala, ali je javni uslužbenec delo opravil zadovoljivo, uspešno, ali zelo uspešno. Seveda pa dolocbe o ocenjevanju niso veljale za tiste uslužbence, ki jih je postavljal Izvršni svet! History, Mao Zedong. BBC, https://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/mao_ zedong.shtml. 301 Starokitajski filozof in ucitelj Konfucij se je rodil leta 551 pr. n. št. 302 III. oddelek bolnišnice dr. Petra Držaja. 303 Vec o tem: Dokumenti o privilegijih politicnih in državnih funkcionarjev v Slo­veniji v obdobju socializma, 2008. 304 Zakon o javnim uslužbencima, 1957. Vecina uradnikov odlicnih. Ali so res? Iz analize kariernega napredovanja javnih uslužbencev, ki jo je pripravilo Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije (MJU), je razvidno, da je v ocenjevalnih obdobjih v letih 2015–2017 v držav­ni upravi in pravosodnih organih bil delež vseh javnih uslužbencev, ocenjenih z oceno odlicno, okoli 78 %.305 V letih 2015 je bilo natanko 75,9 % odlicnjakov, 2016 jih je bilo 77,9 %, 2017 pa 77,97 %.306 Med-tem ko je v porocilu o ocenjevanju javnih uslužbencev zapisano, da je bilo med vsemi ocenjenimi v letu 2018 kar 80,70 % javnih usluž­bencev ocenjenih z oceno »odlicno«.307 Ocene delovne uspešnosti narašcajo. Vendar pa, ali to pomeni, da imamo v državni upravi res same odlicnjake ali pa je tako ocenjevanje samo preživeli institut, ki se iz­vaja vsako leto avtomaticno? Ce predpostavljamo normalno poraz­delitev po Gaussovi krivulji, gre v našem primeru za precejšnje od­stopanje. Po podatkih MJU je bilo za leto 2018 v organih državne uprave ocenjenih 23.972 javnih uslužbencev, od tega kar 19.345 (80, 70 %) z oceno odlicno, 3.853 z zelo dobro (16,07 %), z dobro 714 (2,98 %), zadovoljivo 51 (0,21 %) in nezadovoljivo devet uslužbencev 305 Analiza kariernega napredovanja javnih uslužbencev. MJU, december 2019, https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=https%3A%2F%2Fwww.gov. si%2Fassets%2Fministrstva%2FMJU%2FPlacni-sistem%2FAnaliza-karierne­ga-napredovanja%2FAnaliza-kariernega-sistema-javnih-usluzbencev-2019. docx&wdOrigin=BROWSELINK, str. 19. 306 Ibid, str. 19. 307 Porocilo o ocenjevanju delovne uspešnosti za leto 2018 in napredovanju v letu 2019 v organih državne uprave. MJU, https://podatki.gov.si/dataset/zbirka-letnih-po­rocil-o-ocenjevanju-delovne-uspesnosti-in-napredovanju-javnih-usluzbencev, str. 3. Podatki o ocenah za leti 2019 in 2020 še niso objavljeni na spletni strani MJU. ali 0,04 %.308 Najvec primerov bi po normalni porazdelitvi moralo biti okrog aritmeticne sredine, bolj ko gremo proc, manj je primerov.309 To pomeni, da bi v našem primeru moralo biti ocenjenih najvec uslužbencev z oceno dobro, in sicer 16.301, najmanj pa z ocenama odlicno in nezadostno. V obeh primerih je to 479 uslužbencev ozi­roma dva odstotka, pri cemer se seveda predpostavlja, da uslužbenci, ocenjeni z oceno dobro, dosegajo pricakovane rezultate, medtem ko so rezultati odlicnjakov visoko nad pricakovanji.310 Zdi se namrec, da je lahko statistika tudi kazalnik nekakšne ko­moditete ocenjevalcev. Da imajo mir in si z ocenami kupujejo sta­novsko birokratsko medsebojno lojalnost, vendar s tem – zavedajoc se ali ne – spodbujajo k profesionalnemu nazadovanju. Mlade ljudi, tudi ce pridejo v službo z navdušenjem in ambicijo, to sili v nekakšno preracunljivost v odnosu do starejših kolegov, ne pa v poglabljanje v vsebino zadev, s katerimi se ukvarjajo. Gradijo lažno pomembnost, s cimer izgrajujejo birokratizem, ne pa dejansko uspešno upravo, ki je naklonjena uporabnikom. Dejansko je ta vsesplošna odlicnost po­polnoma nesmiselna in v resnici dosega povsem obraten ucinek same odlicnosti. Vsesplošna odlicnost v državni upravi je nesmiselna, kar je mogo-ce utemeljiti z mnogoterimi primeri birokratskega zavlacevanja. Vse od nedokoncanih denacionalizacijskih postopkov Auerspergov in 308 Ibid, str. 3. 309 Gaussova krivulja ali normalna porazdelitev. Kreativa, https://www.statistik.si/ gaussova-krivulja-ali-normalna-porazdelitev/. 310 Opozoriti je treba tudi na pomanjkljivosti, ki jih lahko ima v našem primeru oce­njevanje po Gaussovi krivulji. V praksi ni idealne situacije in lahko pride do primerov, ko bo vodja ocenjeval tako, da se bo približal Gaussovi krivulji. Ker pa veliko vodij po tej krivulji ne ocenjuje in vsem uslužbencem dodelijo oceno odlicno, lahko pride do primera, ko so najslabši uslužbenci v organizacijski enoti vodje, ki ocenjuje po Gaussovi krivulji, dejansko boljši od odlicno ocenjenih v drugi organizacijski enoti. Attemsov311 ter drugih nedokoncanih postopkov o denacionalizira­nem premoženju pa vse do propadlih investicijskih projektov, zami­šljenih kot novih pilotnih projektov, ceprav to niso. In mnogoterih primerov, ko se za preprosto investicijo uvede konkurencni dialog, ki traja štiri leta brez vsakršnega rezultata. Gre za besedno dinamiko, ki naj bi kazala na procesno dinamiko, ampak gre samo za formalisticno poslovanje uradništva, ki skriva, zavira in preprecuje pot do rezultata pod krinko besedne inovativnosti, ki pa ni stvarno oprijemljiva. To je birokratizem. Kot so to tudi birokratski nacini pri reševanju vlog strank, ko sam sistem z nerazumnimi zahtevami povzroca strankam nesorazmerno visoke stroške. Ali pa mnoge prekoracitve razumnega roka odlocanja v upravnih postopkih o posameznikovih pravicah in dolžnostih pa vse do oklevanj v pritožbenih postopkih, ko birokrati postavljajo svojo casovno in procesno dinamiko. Uradniki so se iz­kazali za pocasne in nebogljene pri sprejemanju prostorskih nacrtov, ko jih usklajujejo tudi po vec let.312 In tako neucinkovitost je razgalil poseben Zakon o Magni, saj po obicajnem postopku zemljišc ne bi bilo mogoce zagotoviti pravocasno. Veliko podjetij je propadlo, ker niso mogla pravocasno izterjati placil v gospodarskih sporih, sodni postopki pa so bili nerazumno dolgi. In še bi lahko naštevali. 311 Za dolgotrajnost denacionalizacijskih postopkov krivde ni mogoce pripisati iz­kljucno birokratskim zavlacevanjem, temvec sta na to vplivala tudi zapletenost pravnih in dejanskih vprašanj v nekaterih primerih in pa nenaklonjenost politicnih odlocevalcev za rešitev problemov. 312 Vec o tem: Revizijsko porocilo o Ucinkovitosti urejenosti postopka prostorskega nacrtovanja obcin. Racunsko sodišce, 7. 6. 2017, https://www.rs-rs.si/fileadmin/user_ upload/revizija/178/ProstorskoNacrtovanje.pdf. Slovenija in Hrvaška sta otok sredi EU: že pozitivna ocena je pogoj za napredovanje Ocenjevanje ali, bolje receno, vrednotenje dela javnega uslužben-ca poznajo tudi v drugih evropskih državah. Odlicen prikaz ocenje­vanja je za EUPAN v casu predsedovanja Slovaške Svetu EU pripravi-la Staronová. Študija,313 ki vzame pod drobnogled trideset evropskih držav, je pokazala, da delo uslužbencev ocenjujejo v vseh državah, so pa ocitne razlike v namenu vrednotenja in nacinu izvedbe. Zagotovo je namera ocenjevanja v vseh obravnavanih državah boljše delo uradništva in posledicno boljše javne storitve za uporab­nike. Ocenjevanje poteka letno, ponekod sproti ali vsako cetrtletje, v nekaterih državah tudi samo dvakrat ali trikrat v uslužbencevi kari­eri. Ocenjevani so lahko vsi uslužbenci ali izkljucno »top menedžer­ji«. Vecinoma ocenjujejo vodje, ponekod, kjer so ocenjevalne komi­sije, je ocenjevalcev vec. Komisije so lahko notranje ali zunanje, ko se v upravljanju s kadri želijo rešiti vpliva birokracije ali politike. V državah, npr. Avstriji, kjer se za razliko posameznikovega delovanja vrednotijo rezultati celotne organizacije, se preverja, ali so doseženi konkretni cilji in strateške prioritete. Vendar pa se, kot pokaže štu­dija, v razlicnih državah srecujejo s podobnimi pomanjkljivostmi in težavami: »Rezultati ocenjevanja so subjektivni in nepravicni, kar lahko zmanjša moralo, timsko delo in ustvarja ovire med vodji in podrejenimi javnimi uslužbenci.«314 Še vec, v samem procesu vre­dnotenja prihaja do »namerne manipulacije z rezultati, da so lah­ko ti boljši ali slabši, kot si jih uslužbenci zaslužijo, ali pa povzroci igro ocenjevanih, da se osredotocijo izkljucno na naloge, ki prinašajo 313 Staronová, 2017. 314 Ibid, str. 11–12. pozitivno oceno«.315 Tako kot v Sloveniji se tudi drugod »soocajo z visokimi ocenami«,316 ki »ne odražajo dejanskega stanja, saj ocenje­valcem ni osrednje vodilo tocno in objektivno ocenjevanje«.317 Za razliko od Malte in Latvije, ki sta uvedli kvotni sistem, v katerem lah­ko oceno odlicno prejme samo 5 %, zelo dobro 15 %, 70 % dobro, 7 % zadovoljivo in nezadovoljivo 3 % uslužbencev.318 Presenetljivo: samo v Sloveniji in na Hrvaškem javni uslužbenci napredujejo avto­maticno pod pogojem, ce so bili pozitivno ocenjeni! Povsod drugod je ocena le eden izmed pogojev za napredovanje.319 Primer današnje pritožbe na oceno Sto let potem, ko se je dogajal prej opisani slikoviti primer pri­tožbe sodnika na izreceno oceno o njegovem delu, še vedno lahko naletimo na zanimive zapise pritožb, ko se uradniki ne strinjajo z iz-receno oceno nadrejenih. Ob koncu navajamo pritožbo zoper vodjo organizacijske enote, ki je v postopku ugotavljal doseganje kriterijev za dolocitev dela place za redno delovno uspešnost. Dejstvo pa je, da so najvecjih kritik deležni tisti ocenjevalci, ki se vzdignejo iz svoje cone udobja. Vodja organizacijske enote je na enem od ministrstev ocenjeval, ali je posamezni uslužbenec znotraj trimesecja dosegel nadpovprec­ne rezultate ali pa samo pricakovane. V preglednico je vpisoval ali 0 (pricakovani rezultati) ali tocko 1 (nadpovprecni rezultati) po nasle­dnjih kriterijih: 315 Ibid, str. 12. 316 Murphy, v: Staronová, 2017, str. 41. 317 Longenecker, et al, v: Staronová, 2017, str. 41. 318 Staronová, str. 42. 319 Ibid, str. 51. • znanje in strokovnost, • kakovost in natancnost, • odnos do dela in delovnih sredstev, • obseg in ucinkovitost, • inovativnost. Ob tem je dobro tudi pojasniti, da ocenjevanje redne delovne uspešnosti ne vpliva na letno oceno javnega uslužbenca, ki je pogoj za napredovanje javnega uslužbenca. Letno oceno doloca 17. clen Za­kona o sistemu plac v javnem sektorju (ZSPJS),320 medtem ko redno delovno uspešnost ureja Kolektivna pogodba za javni sektor.321 Vodje organizacijskih enot velikokrat avtomaticno dodeljujejo uspešnost brez resnih utemeljitev, merila in argumentacija so nedore-cena in nikjer jasno dolocena. Ko se vodje podrejenim uslužbencem ne želijo zameriti, jim po vseh kriterijih dodelijo tocko za nadpov­precne rezultate, tisti pa, ki tega ne storijo, tvegajo, da bo njihova ocena povzrocila pri zaposlenih nezadovoljstvo in slabšo motivaci­jo. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da je nadpovprecni odstotek odlicno ocenjenih v javnem sektorju bolj posledica ignorance insti­tuta ocenjevanja, sprejemanje tega instituta kot nujnega zla, kot pa treznega premisleka. Vzemimo naš primer: uslužbence organizacijske enote na mini-strstvu je ocenjeval njihov nadrejeni. Za nadpovprecno obremenitev jim je dodelil po eno tocko, v ostalem delu ocene pa je zapisal, da uslužbenci dosegajo pricakovane rezultate. Za vsakega posameznega uslužbenca posebej ni bila zapisa­na nobena utemeljitev. Ocena je sprožila pri nekaterih uslužbencih 320 17. clen ZSPJS. 321 KPJZ. nezadovoljstvo. Na vodstvo ministrstva so naslovili posamicne pri­tožbe, v naslednjih odstavkih pa ena od zgodb, ki še posebej izstopa:322 Uslužbenca, ki se je pritožil v kabinet ministra, zmoti, da so bili rezultati objavljeni, kot sicer to zahteva 33. clen KPJZ in naslednji ugovor visokega uslužbenca z najvišjim uradniškim nazivom je zapi­san v izvornem besedilu: »Tu ne gre za velik denar, gre za to, da se ti podatki javno objavlja­jo. AB je opravil subjektivno ocenjevanje. Se zgodi. Ampak podatki so bili javno objavljeni; ocenjeval je všecnost po svojih parametrih. Dvojko za uspešnost smo dobili: T. K., M. S., E. M., H. O., U. G., K. M. in celo T. C. in D. U. Meni se zdi kot popis rimokatolikov. In potem vodja, ki ni razumel navodil, ljudem, brez katerih bi lahko v delovnem okolju samo zardeval, podeli dvojko in se opravici. In vse je v redu.« V svojem ugovoru še zapiše: »Dvojko se da Kosovarju, ki ima v drugem razredu osnovne šole popravni izpit iz slovenskega jezika, ko pred komisijo pove: »Ime mu je Pajazit. Doma sem uz Kosove.« Takemu pedagog da dvojko, ker ve, da tistega, ki se vsaj malo trudi, ni sprevidno zabiti. Toliko smo bili degradirani ... Ne vem kdo na MJU se je spomnil, da se te podatke objavlja na oglasni deski. To so podatki, ki spadajo v osebno mapo in financno službo. Malo me skrbi, da bo nekdo ocital ministru, da ima okoli sebe same knedlje, ki skoraj nepremicno ležijo na dnu goveje juhe. Samo delovne uspešnosti si je treba pogledati na oglasni deski.«323 V ugovoru še zapiše, naj se ta denar porazdeli enakovredno med zaposlene, tisti, ki pa res izstopajo v neucinkovitosti, pa dobrodel-no namenijo 25 % uspešnosti v solidarnosti sklad za zaposlene. In 322 Pritožbo arhivira avtorica. 323 Citirano besedilo je dobesedno navedeno, brez popravkov. sklene: »Nobenih spiskov ni treba objavljati. Take stvari ljudi raz­burjajo, ce jih primerjajo. Sploh ce vidijo, da niti za drobiž niso oce­njeni. Ne rabimo sramotilnega stebra za postopke, ki se lahko druga-ce opravijo.« Meritokracija je utopija? Pred dobrimi štirimi desetletji je nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter povedal misel, ki zveni, kot da bi bila namenjena slo­venskemu uradniškemu sistemu: »Preprost koncept sistema zaslug je prerasel v zapleteno mrežo zapletenih pravil in predpisov. Vodje so oslabljeni v svojih zmožno­stih nagrajevati najboljše in najbolj nadarjene ljudi ter odpustiti tiste, ki niso pripravljeni delati.«324 Meritokracija je v naši državni upravi utopija. Politika ima velik vpliv na kadrovanje, ampak tudi birokracija se vrti v svojem kolesju udobja in privilegijev. Seveda potem, ko je enkrat nastavljena. Placa in napredovanja niso odvisna od rezultatov dela, slabega uradnika je skorajda nemogoce odpustiti, prva ovira je že v vladni pritožbeni ko­misiji, v kateri o pritožbah uradnikov odlocajo celo javni uslužbenci sami! Takega instituta pri delovnopravnih sporih v zasebnem sektor­ju seveda ni. Že leta se govori o nujnih zakonskih spremembah, tudi o tem, da bi se ocenjevanje ukinilo, vendar kot kaže, resnejših spre­memb ni pricakovati. Niti ni dovolj samo resen strokoven pristop k obravnavani problematiki, ki bi ponudil boljše zakonske rešitve. Krh­ke parlamentarne koalicije in manjšinske ali oslabljene vlade so težko kos spremembam, ki bi izboljšale uslužbenski sistem, da bo v službi ljudi, ne pa sindikatov in birokratskega kolesja. Primerjalni pregled je pokazal, da vecina držav, z izjemo Slovenije in Hrvaške, ocenjuje 324 Vec o tem: Lovrich, et al, 1980, str. 214. svoje uslužbence, da bi izboljšale svoje delovanje v dobro državljanov in ne zaradi napredovanj samih. In s to razliko, da je ocena lahko le eden od kriterijev za napredovanje. Sicer se tudi te države soocajo s podobnimi problemi, ki se zrcalijo v subjektivnosti ocenjevalcev. Tak nacin ocenjevanja spodbuja neracionalno obnašanje uradnikov v iskanju svojih privilegijev. Ne bi bila odvec ekonomska analiza, ki bi pokazala, katera ureditev je lahko najoptimalnejša. Tudi študija, ki bi primerjalno ovrednotila nagrajevanja in napredovanja v drugih državah in bi lahko odpirala novo razpravo, kako izboljšati uslužben-ski sistem. NEDOSTOJNO VEDENJE SODNEGA KANCELISTA RUDOLFA V Zgodovinskem arhivu Celje leži na prašnih policah zanimiv sodni spis325 o sodnem kancelistu Rudolfu, ki se je nedostojno vedel v zasebnem življenju. Vendar bralca ponekod že porumenelega arhi­vskega spisa takoj pritegne živost opisovanja disciplinskega postop­ka; osebe so spet iz mesa in krvi in pred nami zaživi ves prizor, kot se je najbrž odvijal pred sto leti: Neki zimski vecer, ko je drevje pokalo od mraza in je severni veter tulil tako mocno, da je še hišni pes od strahu zlezel pod mizo, je sodni kancelist Rudolf Schildenfeld kvartal v Lagajevi gostilni na Trgu sv. Jakoba v Ljubljani. Igra s hudicevimi, ponekod že nekoliko oguljenimi in od vina nacetimi podobicami, je ob pomoci popitega alkohola mocno nacenjala njegov život in pamet. Srce mu je ob predajanju igralniških strasti zacenjalo mocno razbijati. Tako mocno, kot bi imel v svojih gru­dih boben, nanj pa bi silovito tolkel bobnar, ki je v svojem umetniškem ustvarjanju zapadel v posebno transcendentalno stanje. Strasti, ki se jim je tako kot tisto vecer tudi po navadi prepustil, pa so ucinkovale na njegovo sicer poklicno zadržano naravo in razum, ki je znal ustvarjati, vse dokler mu niso popustile zavore in ga pognale v pogubo. Ko je odložil papir in svincnik ter zapustil imenitne prostore sodne kancelarije, je z veselo drušcino veliko pil in kvartal, zaradi tega pa je zaniceval svojo službo, zapravljal je vec, kot je zaslužil, v navalih 325 Zgodba je napisana in nekoliko dramatizirana na osnovi zapisnika in sklepa D 46/26 Upravnega sodišca v Celju, z dne 7. decembra 1926. Gradivo hrani Zgodovinski arhiv v Celju, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915-1941). kvartopirskih strasti je uporabljal neprimerne besede. S svojo razuzda­nostjo bi lahko nacel avtoriteto sicer omikanega cloveka, ki je dobival kot nižji uradnik, kancelist na Okrajnem sodišcu v Ljubljani, tudi re­dno mesecno placo. Nakljucni opazovalec bi tako lahko podvomil v ci­novnikovo službeno redoljubnost, poštenost in vljudnost ter ne bi mogel ostati ravnodušen do njegovih slabosti. Zlahka bi se našel kak ovaduh, ki bi pazil na krepostnost in bi tistega uradnika, ki bi prestopil okvir konservativne morale, oznacil za krivca zacetka uzakonjanja razpu­šcenosti uradniške gospode, kar bi bilo treba za vsako ceno seveda tudi prepreciti. Onkraj zagledanosti v ozko moralo pa bi se nemara lahko našel tudi kdo, ki bi rekel, naj se zaboga milega vdaja razvratu, kroka in kvarta, ce mu je to pogodu, samo ce to ne ovira uradniškega posla! Vendar pa tistega vecera 1926. leta Gospodovega v imenitni gostilni­ci v Ljubljani ni bilo prav nobenega ovaduha, ki bi pazil na uradnikovo lepo vedenje. V gostilni je bila natakarica Ivana Vrtacnik, ki je gostilni­ške mize polnila s cašami vina. Vecer se je zacel prevešati v noc, ko se je od pijane drušcine poslovil tudi cinovnik Rudolf. A kvartopirski dolgovi in placevanje pijace svojim pivskim prijateljem so v njegovi listnici pov­zrocili vidno tanjšanje! Ko jo je previdno odprl, je iz nje pogledal samo še en bankovec, ki pa ni zadošcal za poplacilo. Natakarici Ivani je bil dolžan natanko 50 dinarjev. Gorece ji je obljubil in dal castno besedo, da bo svoj dolg tudi poplacal. Ker dolga celo pod gentlemansko zaob­ljubo natakarici ni vrnil, ga je prišla 6. aprila tocno ob 9. uri dopoldne terjati kar na dom. Kancelist se je mocno razjezil, saj tocajka ni in ni hotela oditi in to kljub njegovemu zatrjevanju, da nima denarja. Zacel je kricati. Kaj kricati, besneti! Kelnarica pa je še vedno mirno stala pred vrati kuhinje in cakala na vracilo. Zdaj je zacel šele noreti. Gospodicno Ivano je v navalu jeze brcnil v levo nogo in jo odrinil od sebe, da je revica padla po stopnicah in se poškodovala. Z uradnikovo silovito brco se ji je na nogi naredila velika modrica zaradi izliva krvi. Izgledalo je tako, kot da bi se od samega udarca zacele delati klobase. Noga je bila vsa v krvavih podplutbah in je zacela otekati. Preostalo ji ni nic drugega, kot da je stekla proti konjski vpregi, ki sta jo vlekla dva poskocna žrebca. Kot najbolj izkušen kocijaž, ju je z glasnim klicem in pokom bica pognala v dir. Odpeljala se je domov, od tam pa naravnost v bolnišnico, kjer se je zdravila tri dni. Zaradi zavržnega dejanja se ni obetalo nic dobrega kancelistu Schi­eldenfeldu, ki so ga takoj ovadili kazenskemu sodišcu v Ljubljani. Ka­znovan je bil na 100 dinarjev denarne globe, Vrtacnikovi pa je moral placati tudi odškodnino, ki ga je krepko udarila po žepu. Pri sebi je jezno tuhtal, cemu vse se bo moral zaradi te neumnosti odpovedati. Prvotni gostilniški dolg je bil nicelni v primerjavi s tem, za kar ga je prikrajšalo sodišce. Za njene bolecine je moral odšteti 100 dinarjev, za izgubljeni zaslužek 60 dinarjev, za zdravila 10 dinarjev in za dvoje porocil o do­godku delodajalcu Zupancicu 20 dinarjev. Kancelist Rudolf je obžalo­val in se kesal za svoje dejanje; naredil ga je v stanju razburjenosti. Njegov izbruh in necedno vedenje je obravnavalo tudi disciplinsko sodišce, ki pa je smatralo kršitev ugleda le kot nerednost, ne pa hujši pre­stopek, zato je primer kancelista Rudolfa Schieldenfelda iz Ljubljane raje odstopilo neposrednemu starešini v nadaljnje postopanje! Uradništvo izvaja naloge v javnem interesu. Uradnik mora izva­jati naloge politicno nevtralno, profesionalno in skladno s predpi­si, njegovo delo pa mora biti pregledno in pod nadzorom javnosti. Toda, ali je zaradi tega lahko pod drobnogledom javnosti tudi nje­govo zasebno življenje v smislu preverjanja njegove moralne neopo-recnosti? Bo zaradi svoje zakonske nezvestobe, s katero si je nadel javno grajo, ali popivanja po službi svoj posel opravil kaj slabše? In ali bi lahko ljubezenska afera nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona vplivala na to, da svoje predsedniške funkcije ne bi opravil dovolj dobro in bi zaradi nje prebivalstvo Amerike živelo kaj slabše? V trenutku škandala so v ZDA zacele potekati razlicne razprave in seminarji o necednem dejanju predsednika. Mediji so o škandalozni novici redno porocali, skok cez plot je postal glavna tema diskutiranj doma, v šolah, pisarnah, na golfu; tudi najrazlicnejših študij o tem, ali bi moral predsednik zaradi svojega prešuštvovanja odstopiti, ne manjka. Guthrie se sprašuje, zakaj bi zaupali takemu cloveku, ki se je v zvestobi izneveril svoji gospe soprogi; zakaj bi mu potemtakem sploh bile zaupane vecje odgovornosti v sferi javnih služb in vode­nja.326 Tudi ce ne gre mešati javne sfere z zasebno, pa je po mnenju Clappa predsednikovo seksualno življenje »javna zadeva«,327 ker je kristjan. Williams navaja deklaracijo, ki jo je podpisalo kar 140 ucenjakov, v kateri so obsodili nekrepostno predsednikovo pocetje. V njej so izražali jezo in gnus nad Clintonom, ki je zaradi mesenih radosti »kronicni lažnivec, bolezen politicnega telesa in mu ni mo­goce zaupati v nobenem okolju, tako v javnem kot zasebnem, pod okriljem vere ali zunaj nje«.328 Ogorceni podpisniki so bili prepri-cani, da grešni predsednik sploh nima obcutka, da »javni greh zah­teva javno kaznovanje«.329 Edino odrešenje za pregrešno dušo je, da se za sleparja pripravi temeljiti »program cerkvene discipline in kesanja!«330 Proti nekdanjemu predsedniku je senat, ki je zgornji dom dvodomnega kongresa ZDA zacel voditi proces, da ugotovi, ali naj se predsednika umakne s položaja. Samo zaradi tega, ker se je mladi gospodicni pustil oralno zadovoljiti, je postal drugi predse­dnik v ameriški zgodovini, proti kateremu so sprožili postopek ob­ 326 Guthrie, 1999, str. 10. 327 Clapp, 2000. 328 Williamson, 1999, str. 154–155. 329 Ibid, 155. 330 Ibid, str. 156. tožbe (angl. impeachment). Lawrence in Bennett prav v tem vidita ironijo. Bill Clinton je bil eden redkih predsednikov, proti kateremu se je zacel postopek odpoklica, vendar je kljub temu ohranil impre­sivno javno podporo.331 Tudi Sonner, Wilcox, Owen332 in MacCannell333 ugotavljajo po­dobno, da Bill Clinton kljub škandalu ni izgubil podpore javnosti. V ospredje svojega zagovora Clinton postavi tezo, da je afera z gospo-dicno Monico njegova osebna zadeva. V oceh ameriških državljanov in državljank je ostal priljubljeni voditelj in, kot navajata Sonner in Wilcox, so na to vplivali pozitivni ekonomski trendi v državi v casu njegovega mandata: »Višji dohodki, ugodnejši hipotekarni krediti, vecja varnost zaposlitve in kupna moc ...«334 Obtožba zoper Clinto­na ni bila uspešna, ostal je predsednik Združenim državam Amerike! In dalje, ali je zaradi svojih razuzdanosti v zasebnem življenju Fri­edrich Nietzsche manj cenjen filozof ?! V svojem delu O rodoslovju morale335 je razpravljal in zapisal mnogo imenitnih misli o morali in vrednotah. Nietzsche v svojih delih govori o suženjski morali in kritizira religijo kot instrument nadzora, ki povelicuje clovekovo tr-pljenje kot nekaj dobrega. Ceprav je ta filozofski um iskal mesenih užitkov v bordelih in zbolel za sifilisom, so iz njegove misli izhaja­li mnogi poznejši filozofi in drugi misleci; njegova dela pa ostajajo neprecenljiva zapušcina. Ali pa sijajen avstrijski skladatelj Wolfgang Amadeus Mozart, ki v svojih pismih336 pokaže na svojo zapravljivo, hazardersko naravo, zaradi nje kakopak ni danes nic manj cenjen 331 Lawrence, Bennett, 2001, str. 425. 332 Owen, 2000, str. 161. 333 MacCannell, 2000, str. 249. 334 Sonner, Wilcox, 1999, str. 556. 335 Nietzsche, 2003. 336 Mozart, 1991. skladatelj: »Moj položaj je takšen, da sem neizogibno prisiljen izpo­soditi si denar. Toda, o Bog, komu naj se zaupam? Nikomur drugemu kot vam, najboljši moj! Ko bi mi naklonili vsaj malce prijateljstva in mi priskrbeli denar po drugi poti!«337 V mnogo prerani grob je šel tudi avstrijski skladatelj slovenskega rodu Hugo Wolf, ki se je v svo­jem vse prej kot umirjenem znacaju pustil zvabiti v družbo dam, ki so obrtno necistovale in se je pri vdajanju užitkov okužil s sifilisom. Religija in pozneje celo mešcanstvo samo brzdajo clovekovo rav­nanje z moralo; z moralnimi pravili mu poskušajo natakniti uzde v obvladovanju njegovih strasti. Kot to pokaže Tolstoj v svojem li­terarnem delu Ana Karenina. Položaj glavne junakinje, ki je zaradi ljubimca zapustila svojega moža, postaja nevzdržen, ko vidi družba v njenem pocetju zavržno dejanje in jo zavraca kot nemoralno. Dokler se ne vrže pod vlak in konca s svojim trpljenjem. V Cehovem Dvo­boju sta moralno vprašljiva cloveka Lajevski in njegova ljubimka Na-dežda Fjodorovna, ki, namesto da bi s svojim zakonskim možem, živi z razuzdanim ljubimcem. Nacin, kako v delu razpravlja ruski pisatelj Cehov, kaže na odpor, ki ga množica cuti do nezakonske ljubezni in razpušcenosti ter se navdušuje nad clovekovo brezmadežnostjo in cisto ljubeznijo. Ampak tudi družbeno priznana morala je lahko miselno topa in brezobzirna do resnice. Njeni zagovorniki in kreatorji pa hinavci in strahopetni dvolicneži, ki se skrivajo pod krinko moralnih prepo­vedi. Tako François Rabelais v duhoviti parodiji, ki jo spiše v petih romanih skozi prigode dveh izmišljenih velikanov po imenu Gar­gantua in Pantagruel, na vcasih celo vulgaren nacin smeši in oporeka moralnim normam, ki jih ne gre izvzeti izpod religioznega okrilja, saj ta znacaj imajo. Pisec v šestnajstem stoletju poudarja »babje­verno omejenost porocenih lolekov, ki so sprejeli in se pokorili tem 337 Ibid, str. 117. klavrnim, barbarskim zakonom in ki ne vidijo, kar je bolj jasno kot zvezda jutranjica, da so vsi ti porocni predpisi v prid mistagogom, farjem, nobeden pa ne v blagor in korist porocenih ...«338 Niti ne prizanese dvojni morali menihov, ko razpravlja o tem, kako je Panurg služil odpustke in stare babe možil: »Vsaj tri tisoc sem jih porabil za poroke. In nisem mladih možil, take jih še same prvic dobijo, ampak velike stare capajdre, ki niso vec imele zoba v gobcu. Takole sem si mislil: Te uboge babe so lepo iz­rabile cas svoje mladosti, rukale so v pojezdu, rit v zrak molile vsem po vrsti, potlej jih pa naenkrat nihce ni vec maral. Ampak, zaboga, razmigal jih bom še enkrat, preden umrjejo! Pa sem tako dal eni sto goldinarjev, drugi sto dvajset, tretji tristo, kolikor so bile pac odvra­tne, ostudne in ogabne, zakaj bolj ko so bile grozne in nagnusne, vec sem jim moral dati: sicer jih ne bi hotel hudic zajahati.«339 Emile Zola pa v knjigi o pariški kurtizani Nani slikovito podcr­ta dvolicnost mešcanstva pri upoštevanju moralnih pravil, ki jih je v življenje spravilo mešcanstvo samo. Pomenljivo in porogljivo za norme same je, kako k pariški cipi, ki je cipa vseh cip, prihaja silno dostojanstvena gospoda z uglajeno eleganco. Spodobni mešcani, vodja oddelka na ministrstvu, varcni trgovci in grofi, sodniki, advo­kati, strokovnjak za cerkvene spore, nacelnik, lastnik vecjih toplic in pobožnjakarji. Glavna junakinja, cipa boljše družbe, ugotavlja, da pac tudi spodobni ljudje niso zmeraj kdo ve kako cednostni, v re-snici so pravi vlacugarji. Ko odložijo svojo masko, je povsod sama umazanija. Kurtizanin najzvestejši gost je porocen moški, bogati grof Muffat, ki je veljal za sila poštenega in pravicnega, v zakon pa naj bi vstopil celo nedolžen: »S svojimi nazori o posmrtnem življenju, s svojo globoko vero v zvišenost komorniške službe na dvoru, v svojo 338 Rabelais, 1981, str. 698. 339 Ibid., str. 359–360. dostojanstvenost in v svoje vrline ti nosi glavo kakor župnik mon­štranco ...«340 Vendar ga je s svojimi prsmi in s svojimi boki, napetimi od pregrešnosti, kot satan zvabila v pohujšanje kurba boljše družbe, Nana. Medtem ko Alexandre Dumas v svoji Dami s kamelijami, po ka­teri je Giuseppe Verdi skladal Traviato, s prstom pokaže na dvojno moralo cednostnih in pobožnih žena. Tudi Marguerite, mlada kur­tizana s tragicno usodo, pokoncala jo je jetika, je bila ljubica najime­nitnejših mladenicev. Hitro po njeni smrti pa vstopijo v njeno sobo »najbolj krepostne ženske«. Brez sramu so si ogledovale razkošno sobo lahkoživke in kupovale njene predmete. Te »brezgrešne« go-spe so bile seveda vsaj na videz proti lahkotni morali svojega veka in jih je živahnost mlade vlacuge navdajala z gnusom. Ampak s hlasta­njem po njenem življenju in predmetih si odstranijo masko, pod njo pa so navadne bleferke in hipokritke. Iz Samorastnikov Prežihovega Voranca je cutiti moralo, kot so jo videli bogati kmetje. Zato sodijo Hudabivškovi Meti in njenemu pan-krtu, ki je plod prepovedane ljubezni. Namenijo ji pokoro z žganjem prediva na rokah, ki je bila starodavna pravica svobodnih kmetov. S tem se je zadostilo casti hiše, ki jo je nesrecna Meta oskrunila, ker je zanosila z gospodarjevim sinom. Pred njimi bi se morala odpovedati ljubezni in je bila izgnana iz hiše, ker pac na »blagoslovljenem« sve­tu ni mesta za vlacuge. Ne glede na Metine druge vrline, na primer delavnost in poštenost, za take »nicvrednice« tu ni bilo prostora. Disciplinski postopek zoper kancelista Rudolfa Schieldenfelda gradi na starojugoslovanskem Zakonu o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih,341 ki je za hujše prekršitve službe ali okrnitve 340 Zola, 1962, str. 52. 341 Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih, 1923. ugleda dolocal tudi »nemoralno ali nedostojno vedenje v privatnem življenju, kakršno je: opijanje, pijancevanje, potepanje, kvartanje in tem podobno, v javnih lokalih in po družbah in na nacin, ki ponižu­je uslužbencev ugled«.342 Uradnikovo intimno življenje tudi tedanji zakonodajalec pusti zunaj regulacije in se vanj ne vmešava. Po drugi svetovni vojni je moral državni uslužbenec po vstopu v javno službo pred svojim starešino opraviti in podpisati prisego: »Jaz, (rodbinsko in rojstno ime), prisegam pri casti svojega na­roda in pri svoji casti, da bom zvesto služil narodu, da se bom dr­žal ustave in zakonov, da bom varoval in branil ustavni demokratski red Federativne ljudske republike Jugoslavije in da bom svojo službo vestno opravljal.«343 Uslužbenec se je seveda s prisego zavezal, da bo castno služil na­rodu, predvsem pa takratni komunisticni oblasti, in bi bilo lahko kakršno koli vedenje, ki bi bilo uperjeno proti njej, nesprejemljivo. Uslužbenec pa se je bil primoran tudi v zasebnem življenju ogiba-ti vsemu, kar je utegnilo slabiti zaupanje v državno službo ali kar bi škodovalo casti in ugledu državnega uslužbenca. Kot je zapisano v komentarju k 27. clenu Zakona o državnih uslužbencih, so se morali uslužbenci »ogibati vsega, kar bi škodovalo casti in ugledu državne­ga uslužbenca«.344 Uslužbenec se je moral varovati »nemoralnega in nedostojnega obnašanja v zasebnem življenju, kakor sta na primer pijancevanje in kvartanje, zlasti na krajih in na nacin, ki ogroža do-stojanstvo državnega uslužbenca, ker je vse to škodljivo za avtoriteto 342 Podobno dolocilo je vseboval poznejši Zakon o uradnikih (1931), ki je v 13. tocki 188. paragrafa za težje prekršitve službe ali okrnitve ugleda dolocal med drugim tudi »nemoralno ali nedostojno vedenje v privatnem življenju, kakršno je: pijancevanje, igranje na slepo sreco in temu podobno na krajih in v družbah in na nacin, ki ponižuje dostojanstvo državnega uslužbenca.« 343 24. clen Zakona o državnih uslužbencih, 1946. 344 Zakon o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946, str. 35. njegovega položaja«.345 Ce upoštevamo komentar, je bila teža teh dejanj odvisna tudi od položaja, ki ga je imel uslužbenec. Nediscipli­nirano obnašanje javnega tožilca ali sodnika se je kaznovalo strožje, kot pa se je brezvestno ravnanje navadnega uslužbenca. Vecina prestopkov po drugi vojni pa je bilo ideološke narave. V nemilost je padel državni uradnik, ki je bil carinik v Gornji Radgo­ni. Ko je vstopil 12. 1. 1947 v gostilno Berlan v Gornji Radgoni, je gostom zavpil: »Heil Hitler!« Zaradi pozdrava pa se ni znašel samo pred disciplinskim organom, temvec tudi pred kazenskim sodišcem. Kot je povedal pozneje v svojem zagovoru, je opazil pri sosednji mizi družbo kvartopircev, ki so svoj razgovor prepletali z raznimi grdimi nemškimi izrazi kot »jawohl«, »zwo« in slicnim, kar ga je kot naro­dnozavednega Slovenca mocno razburilo. Zategadelj je rekel svojim spremljevalcem, da mu ta zrak ne prija in jih pozval k odhodu. V tocilnici je izjavil, da ta zli duh »Heil Hitler« še vedno tukaj straši in se to doslej še ni iztrebilo. To izjavo pa sta ocitno samo na eno uho slišala dva vojaka KNOJA, ki sta slišala le »Heil Hitler« in ga zaradi tega prijavila. Sodišce je njegovi izpovedi verjelo, saj bi bilo »povsem nerazumljivo iz kakšnih razlogov bi naj slovenski intelek­tualec danes rabil izraz 'Heil Hitler', ki sprico notoricnega dejstva, da je Hitler poginil, danes nima nobenega pomena vec,«346 in ga oprostilo. Medtem ko sodišce ni izkazalo prav nobene milosti ura­dniku na Okrajnem sodišcu na Ptuju, ki je ob neki priliki izjavil, »da ptujski most ni dovolj širok za one, ki se bodo kmalu peljali, pri ce-mer je mislil na predstavnike ljudske oblasti in da je komunizem med okupacijo obljubljal, da se bo delalo samo dve uri dnevno, danes pa 345 Ibid, str. 35. 346 Sodba Okrožnega sodišca v Mariboru, št. Ko 83/47-16, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišce Maribor 1945–1978, Pokrajinski arhiv Maribor. je tako razocaranje, ko moramo toliko delati, zaslužimo pa slabo«.347 Ljudstvu na terenu pa je izjavljal: »Tako, ker ste žito 100 % oddali, dobite sedaj koruzni zdrob ...«,348 s cimer je zakrivil niz kaznivih de­janj zoper ljudsko oblast. Obsojen je bil na dve leti zapora s prisilnim delom in izgubo politicnih pravic. Tudi poznejši Zakon o javnih uslužbencih (1957) je dolocal disci­plinsko odgovornost javnega uslužbenca, ce bi njegovo obnašanje škodovalo ugledu službe,349 ali pa bi se vidno opijanjen vedel nedo­stojno tudi zunaj nje.350 Službenemu ugledu bi lahko škodil s po­nesrecenim izborom izrecenih besed, ki so prekomerno vznemirile takratno oblast. Manj pa v primerih prešuštvovanja ali v dejanjih, ki so bile del njegove družinske sfere. Seveda pa so bile nekatere spolne prakse prepovedane in šele družbeni razvoj je prinesel svobodo tudi v tem pogledu. V casu Avstro-Ogrske je bila homoseksualnost obravnavana kot »nespodobna spolna praksa«. Omeniti velja gradivo, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, ko je bil zapornik Matijas Volcic leta 1892 osumljen, da je pazniku v zaporu, javnemu uslužbencu, »vec­krat kurc ribal«.351 Uradna oseba na direkciji moške kaznilnice v Mariboru mu postavi 123 vprašanj, saj je zapornik Matijas »neci­stoval«: »Si ti pazniku kurc ribal? Si ti zacel cez paznika govoriti? Si bil ti pri spovedi? Zakaj pa nisi ti ta prigodaj, kakor je hišni red, takoj 347 Sodba Okrožnega sodišca v Mariboru, št. K 20/48-14, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišce Maribor 1945–1978, Pokrajinski arhiv Maribor. 348 Ibid. 349 2. tocka 90. clena Zakona o javnih uslužbencih (1957). 350 5. tocka 90. clena Zakona o javnih uslužbencih (1957). 351 Spis H 925/92, fond Okrožno sodišce Maribor, 1898–1941, AŠ 13, Pokrajinski arhiv Maribor. naznanil? Sem bil jaz pri tebi, gospod stražmojster, gospod župnik, gospod hišni zdravnik in ta drugi gospodje velikokrat? [...]«352 Na koncu uradna oseba zakljuci zaslišanje z naslednjim vpraša­njem: »Kako dolg pa je kurc od paznika in ali veš to natancno?« Osu­mljeni Matijas je spolni ud izmeril. Dolg je bil 29 cm. Dejanja pa ni prijavil, ker je bilo »gerdo«. Epilog zgodbe je potekal na Okrajnem sodišcu v Mariboru. V slovenskem jeziku se je ohranilo zaslišanje pri-ce, Petra Verlica iz Selc, ki je izjavil, da je »paznik nekomu za ribanje uda dal nekaj špeha in cikov«.353 Matijas Vocic je bil obsojen na šest mesecev jece z enodnevnim postom enkrat na mesec.354 Nekateri biologi (Steinach in Lichtenstern) pa bi to »bolezen« pozdravili kar s hormonsko terapijo ali s presaditvijo testisov.355 Tudi v SFRJ je bila homoseksualnost kaznivo dejanje vse do leta 1977; v letih od 1951 do 1976 je bilo zaradi homoseksualnosti obsojenih okoli 500 moških.356 Nekatere druge države so bile v presoji nemoralnega ali neprimer­nega vedenja v zasebni sferi še strožje. O'Nell v svoji študiji o zaseb­nem življenju javnih uslužbencev navaja vrsto primerov, ko so javni uslužbenci v ZDA v 70-ih prejšnjega stoletja dobili celo odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nemoralnega vedenja; v teh primerih ni šlo samo za disciplinski prestopek z lažjimi sankcijami, ampak za re-sno kršitev pogodbe o zaposlitvi. Uslužbencevo dostojno obnašanje v zasebnosti je bilo kljucno tudi pri zaposlitvi. Kandidati za zasedbo 352 Ibid. 353 Ibid. 354 Vec o tem: Mulec, 11. januar 2018. 355 Rydström, 2000, str. 261. 356 Biti gej u SFRJ. LGBT news portal, 15. 2. 2016, https://www.crol.hr/index.php/ kultura/7447-biti-gej-u-sfrj-zbog-protuprirodnog-bluda-osudeno-oko-500-muskaraca. delovnega mesta so lahko izpolnjevali vse pogoje in bili prepoznani kot najboljši kandidati, vendar službe niso dobili. Kandidat za polici­sta v Baltimoru je dosegel najvišje število tock. Komisija je nad njim izrazila posebno navdušenje, vse dokler ni v zakljucnem intervjuju omenil, da sta z ženo clana nudisticnega kluba!357 Neporoceni poli­cist iz New Yorka je bil suspendiran, ker je živel v stanovanju s svo­jim dekletom.358 To pa seveda ni edini primer. Podobna usoda je, kot navaja v študiji O'Neil, doletela poštnega uradnika iz San Francisca, agenta FBI iz Washingtona in newyorškega policista! Ni osamljeni primer, ko se je javni uslužbenec predajal mesenim užitkom kar v av-tomobilu in so nesrecneža zalotili pri sramotnem pocetju. Profesor Mulford Sibley iz Univerze v Minnesoti je bil odpušcen zaradi pi-sma, v katerem promovira svobodno ljubezen.359 Uciteljica v Ohiu si je dovolila napisati pismo nekdanjemu ucencu, vsebina pisma pa je bila »groba, vulgarna in žaljiva za vecino odraslih«.360 Uciteljica v Kaliforniji ni smela vec poucevati, ker je pomagala pri locitvi nek­danji ucenki. Veliko federalnih javnih uslužbencev je delilo usodo knjižnicarja na Univerzi v Minnesoti in osnovnošolskega ucitelja v Kaliforniji, ki sta bila odpušcena zaradi spolnega obcevanja z odra-slim istospolnim partnerjem, ki je seveda v spolni akt tudi privolil, dejanje pa se sploh ni vec ponovilo. Šlo je za enkratni ljubezenski eksperiment.361 Javni uslužbenec z imenom Wentworth je imel isto­spolno razmerje z mlajšim moškim. Znašel se je v težavah, ko je nje-gov istospolni partner o njunem razmerju spregovoril s psihiatrom in 357 O'Neil, 1971, str. 70. 358 Ibid, str. 72. 359 Ibid, str. 77. 360 Ibid, str. 76. 361 Ibid, str. 75. kaplanom, beležka o priznanju istospolne ljubezni pa je prišla v roke tudi njegovemu delodajalcu (Defence Department).362 Kamen spotike je bil tudi neurejen videz javnih uslužbencev. Vr-stile so se odpovedi pogodb o zaposlitvi dolgolasih javnih uslužben­cev. Iz policijskih vrst so se zato morali posloviti možje postave iz New Yorka, Alabame in Kalifornije.363 V Kaliforniji, na Floridi in Massachusettsu niso smeli poucevati bradati ucitelji; ce bi kljub bra-di ucili, bi kršili zapovedano moralno normo, grozilo jim bi prene­hanje delovnega razmerja.364 Nic bolj prizanesljivi niso bili do usluž­bencev FBI v Alexandriji in Virginiji, bolj tolerantni niti do gasilcev na Floridi, ki so bili premešceni ali celo odpušceni, potem ko so si pustili rasti brado.365 In kje je razlog za tako puritansko etiko do javnih uslužbencev in državnih voditeljev, ki ostro nasprotuje sprošcenemu odnosu do naravnih cloveških užitkov!? Nemara so te vrste poskusi potlacitve nagona v clovekovem življenju posledica stroge protestantske vzgo­je.366 V nasprotju z odrešenjem samim, ki ga doseže katolik s spove­dovanjem grehov v spovednici, kesanjem in z vsemi prejetimi zakra­menti, kot so krst, obhajilo, birma ter usodni da, ki ga ženin s svojo izbranko dahne pred župnikom. Še vec, »katolik si lahko svoje zveli-canje zagotovi z iskrenim kesanjem celo ob zadnji uri«.367 Zato zanj predajanje zemeljskim užitkom in pregreham nujno ne vodi do pe­kla! Medtem ko je protestantski vernik tisti božji izbranec, ki doseže vecno blaženost v paradižu samo s strogo disciplino in pokornostjo 362 Ibid, str. 97. 363 Ibid, str. 73. 364 Ibid, str. 74. 365 Ibid, str. 74. 366 Vec o tem: Weber, 2015. 367 Weber, 1988, str. 164. strogemu redu v tostranstvu. Brez odpustkov za grehe in kesanja, brez vsakodnevnih molitvic in klecanja pred oltarjem! Svoj celotni življenjski slog mora tak clovek podrediti trdemu delu, skoki cez plot pa so huda pregreha, ki božjim izbrancem ne pritice! In ce je od boga vnaprej izbran368 za vecno življenje, pac mora s trdim delom in disci­plino izražati bogu zahvalo!369 V svojem delu Ozka vrata pa je do puritanstva, ki naj bi ubijal cloveka, na svojevrsten nacin kriticen tudi francoski pisatelj in No-belov nagrajenec André Gide. V ospredje stopi ljubezen med Alisso in Jerome, toda glavni junak se mora s strogo disciplino odpovedati mesenim, posteljnim užitkom. Jerome se resnobno ozre v svojo mla-dost in pravi: »Vzdržnost mi je bila enako naravna kakor drugim predajanje, in ta strogost, kateri so me podvrgli, me je mikala, ne odbijala.«370 Kot zapiše, je precej stroga disciplina težila samo lene in uporne duhove ...371 Aktualni Zakon o javnih uslužbencih (2002) ne vsebuje vec do­locb o morebitnem nemoralnem in nedostojnem obnašanju v zaseb­nem življenju. Intimno in družinsko življenje zadeva izkljucno posameznika in je kot tako tudi ustavnopravno varovano. To velja tako za funkcionarje, 368 Vec o tem: Kerševan, 1990. 369 Seveda so dolocene sodobne študije kriticne do Webrovih trditev. Omeniti velja študijo Klanjška in Flereta o vrednotah »protestantske etike« v sodobni primerjalni perspektivi. Rezultati omenjene študije, v kateri so analizirali prisotnost oziroma od­sotnost nekaterih vrednot protestantske etike po razlicnih obmocjih (protestantske evropske države, neprotestantske evropske države, (post)tranzicijske evropske države, ZDA) so pokazale na odsotnost podpore Webrovi tezi. Vendar pa je treba poudariti, da so se preizkušale izkljucno vrednote, kot so trdo delo, varcnost, gospodarnost, odlocnost in vztrajnost pri delu. Klanjšek, Flere, 2016, str. 215–231. 370 Gide, 2020, str. 21. 371 Ibid, str. 44. ki so absolutno javne osebe in so dolžne trpeti najvec vmešavanj v zasebno življenje, kot tudi relativno javne osebe (javni uslužbenci). Kot zapiše Teršek, so morebitne izjeme mogoce le »ob obstoju nuj­nega ali prisiljujocega javnega interesa (posameznik, okužen s smr­tno nevarno in prenosljivo boleznijo, brezbrižno razširja virus med druge ljudi ...);372 medtem ko morajo biti kriteriji pri relativno javnih osebah glede izjemoma dopustnega poseganja v sfero intimnosti in družinskega življenja še strožji. Zanimiv primer, tako Teršek, je, ko je policist nasilen, njegovi kolegi pa pricajo o njegovi sicer nenasilni naravi, toda ugotovi se, da doma pretepa ženo in otroke.373 Na koncu poglavja velja omeniti Kodeks ravnanja javnih usluž­bencev (2001), ki je med drugim dolocil, da mora »javni uslužbenec skrbeti, da nobena od njegovih politicnih dejavnosti ali sodelovanje pri politicnih ali javnih razpravah ne okrni zaupanja javnosti in nje­govih delodajalcev v njegovo sposobnost, da svoje dolžnosti opravlja nepristransko in lojalno«.374,375 V uslužbencevo zasebnost pa kodeks ne posega. Izjema je prepoved tistih dejavnosti uslužbenca, ki bi bile v navskrižju interesov z njegovim javnim položajem. 372 Teršek. Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: kritika dveh precedensov, predlog razvrstitve »javnih oseb« in predlog ustavnopravnih standardov, https://www.ip-rs.si/ fileadmin/user_upload/Pdf/clanki/Tersek_Mediji_in_zasebnost.pdf, str. 23. 373 Ibid, str. 23. 374 16. clen Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, 2001. 375 Skupaj z omenjenim kodeksom je leta 2015 vlada sprejela še Eticni kodeks funk-cionarjev v Vladi RS in ministrstvih. Kodeks etike javnih uslužbencev v državnih orga­nih in upravah lokalnih skupnosti pa je sprejel tudi uradniški svet. O SLABI PODOBI URADNIKOV IN JAVNIH USLUŽBENCEV Disciplinski postopki v današnji upravi Že sam termin »javni uslužbenec« pove, da ta uslužbenec dela z javnostjo oziroma za javnost. Mnogoteri stiki s strankami in tako verjetnost nezadovoljnih pritožb na eni in številcnost javnih usluž­bencev v državi na drugi strani na prvi pogled ponuja sklep, da je ver­jetnost velikega število pritožb na njihovo delo ali odnos do strank, kar se na koncu zrcali v disciplinskih postopkih in ustreznih sankci­jah. Vendar ce sledimo uradnim podatkom, je ta hitra ocena precej zmotna. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije je v desetletnem obdobju (2010–2019) obravnavala 115 pritožb iz naslova disciplinskih postopkov zoper javne uslužbence. Od tega je bilo vecina lažjih disciplinskih kršitev po prvem odstavku 123. clena ZJU (70).376 V tem casu je komisija ugotovila 60 kršitev delovnih obveznosti, v preostalih desetih primerih pa je bilo javnim uslužbencem ocitano nedostojno vedenje do strank ali sodelavcev pri opravljanju dela in obnašanje, ki je bilo v nasprotju s kodeksom etike javnih uslužbencev. 376 Na komisijo Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja je bila posredovana pro-šnja za posredovanje podatkov o tem, koliko pritožb iz naslova disciplinskih postopkov je komisija obravnavala v zadnjih desetih letih. Prav tako je se je zaprosilo nanašalo tudi na navedbo razlogov, zaradi katerih so bili vodeni disciplinski postopki. Komisija je svoj odgovor posredovala 29. 7. 2020, dopolnjeni odgovor z razlogi za navedbo pa dne 29. 11. 2020. Ugotovljenih je bilo tudi nekaj težjih disciplinskih kršitev po drugem odstavku 123. clena ZJU (45). Komisija je presojala, ali so uslužbenci storili dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Nadalje, ce so uslužbenci prekoracili, opustili, ali drugace zlorabili pravice in odgo­vornosti iz delovnega razmerja. Nekateri ocitki so se nanašali na ne­zakonito in nenamensko razpolaganje z javnimi sredstvi. Tudi hudo, nedostojno, nasilno, ali žaljivo obnašanje do strank ali sodelavcev je bilo mogoce najti med njimi. Disciplinskih postopkov zoper javne uslužbence tako rekoc ni veliko, saj se posredovani podatki nanašajo tako na javne uslužben­ce, zaposlene na ministrstvih, upravnih enotah, v organih v sesta-vi in vladnih službah, kot tudi zaposlene na sodišcih, tožilstvu ter obcinah.377,378 Podoba uradnikov in javnih uslužbencev v javnosti bi tako morala biti prav gotovo zelo dobra. Pa je temu tudi tako? O stereotipih: uradniki kot necloveški, leni, škandalozni in skorumpirani birokrati Bralec naj se postavi v cas, ki je nastopil s koncem osemnajstega stoletja. To je bilo obdobje, ko niso vec kurili coprnic, ki naj bi po nebu letale s skupkom šcetin, s »štilom«. Bilo pa je to tudi casovno razdobje, ko so slikarji imeli zelo pomembno nalogo pri upodablja­nju politikov ali visokih uradnikov. Veliko dela so imeli s slikanjem 377 V te podatke pa niso zajete pritožbe javnih uslužbencev Slovenske vojske in Mi-nistrstva za obrambo, saj o njihovih pritožbah upoštevajoc 100a clen Zakona o obrambi odloca minister za obrambo oziroma od njega pooblašcena oseba. 378 Omejitev raziskave: Vzorec je napravljen na osnovi pritožb iz delovnega razmerja, saj na MJU ne vodijo evidence o vseh disciplinskih postopkih, ki so bili zaceti v posa-micnem upravnem organu, temvec samo o tistih, v katerih se je javni uslužbenec pritožil. cela, glave in clenkov prstov na rokah raznih veljakov in visokih ura­dnikov. Vse z namenom, da bi lahko naredili take portrete državni­kov in uradnikov, ki bi izražali njihovo inteligenco in druge vrline, kot sta poštenje in velikodušnost. Predvsem pa je bilo treba javnosti sporocati o državniških krepostih, ki se zrcalijo na obrazih oblastni­kov! Ce obišcete galerije v Združenih državah Amerike, boste »take odlike« bržkone prepoznali na portretih pomembnežev. Slikarji so imeli veliko odgovornost: ustvariti abstraktni ideal kakega državnika ali visokega uradnika, mu prekriti hibe in poudariti tiste dele obraza, ki izražajo njegovo dostojanstveno držo, poštenje in inteligenco. Z gledanjem takih portretov naj se bi za delo in poštenje navdušil prav sleherni državljan! To pa ni bila lahka naloga! Zelo skrbno je bilo treba naštudirati obrazne poteze in jih povezati z znacajem. Tu je bila v pomoc slikarjem pri iskanju pravih obraznih proporcev posebna veda, fizionomija,379 napravljene so bile raznovrstne študije, ki so slikarjem pomagale streti trd oreh. Pomembne so bile najrazlicnejše malenkosti, velikost glave, cela in oci, izraz obraza ter sorazmerje med posameznimi deli. Sloviti slikar Gilbert Stuart380 se je pri iskanju ustreznih obraznih proporcev še posebej izkazal s portretom Georga Washingtona. Kot da bi slikarski mojster z Washingtonovim portretom želel ustvariti vtis, da ta izžareva pravi predsedniški karakter, da je njegovo srce od­prto samo za resnico, visoko celo pa izraža predsednikov izjemni cut 379 Ocenjevanje clovekovega znacaja ali osebnosti glede na obrazne poteze. 380 Gilbert Stuart (1755–1828) je ustvaril najbolj trajne podobe Georgea Washing-tona in njegovih naslednikov. Njegov prispevek k ameriškemu portretiranju pa sega ve­liko dlje od slikanja politicnih voditeljev. V portret je vnesel novo prefinjenost in s svojo izbiro poze in izraza dosegel prepricljivo predstavo znacaja. Bil je najbolj iskan ameriški portretist svoje dobe in danes ga uvršcamo med najvecje zgodnje ameriške umetnike. Gilbert Stuart. National Gallery, https://www.nga.gov/ collection/artist-info.1911.html. za razumevanje in seveda inteligenco.381 »Njegov obraz, zlasti profil je tisti, ki kaže na njegov znacaj.«382 Iskanje »pravilnih proporcev« pa vsaj za uradništvo ni obrodilo sadov. V javnosti se je ustvarila sla­ba, celo pokvarjena podoba uradnikov (»spoils image«): v ameriški administraciji uradniki že v 19. stoletju postanejo »nesposobne in prevec placane lenobe«.383 Še vec, to so »idioti brez zdrave pameti, s katero so obdarjeni povprecni državljani«.384 Ne nazadnje se angleška beseda »bureaucratic« rima z angleško bese-do »neurotic«. Kot pojasnjuje Thompson, je »taka oseba nezrela in vztraja pri takojšnjem zadovoljevanju, otrocjih lastnosti ne izgubi niti v odrasli dobi […]. Birokrat si ne prizadeva osvojiti pravil ali nji­hovega namena in zato jih stalno krši«.385 Literati uradnikom dodajo tudi podobo, ki je nesramna in neclo­veška. Tak necloveški obraz svojemu junaku nadene tudi Lev Tolstoj. Mlada Ana Karenina se je porocila s starejšim uradnikom Kareni­nom. Karenin je bil konservativen birokrat. Nic cudnega, da se je mlado in lepo dekle, kot je bila Ana Karenina, zaljubilo v cednega, pogumnega in strastnega mladenica. Vronski je bil pravo nasprotje njenega moža, ki je bil dolgocasen birokrat, gledal je mrko, govoril neobcutljivo, zakonskih dolžnosti se je loteval hladno in brez obcu­tenj. Ana Karenina je od svojega moža zahtevala razvezo, Karenin pa se je na Anino nezvestobo odzval kot pravi birokrat. Vronskega in Ane se je lotil podobno, kot bi se lotil kake uradne zadeve. Tako 381 Odlicno študijo o namenu portretov državnikov je pripravil Lukasik, 2004, str. 413–464. 382 Ibid, str. 436. 383 Kot trdita Holzer in Rabin, 1987, str. 4–6, se pojavi v ZDA stereotip o lenih uradnikih v 19. stoletju. 384 Ibid, str. 4. 385 Thompson, v: DeHart - Davis, 2007, str. 893. kot je deloval v svojem uradniškem svetu, je ta brezcutni mož, ki pri svoji ženi ni vzbujal spolnega poželenja, zdaj postopal v reševanju po­polnoma zasebne zadeve. V njegovem vrednostnem sistemu ni bilo prostora za etiko in moralo, pac pa sta mu bili edini smernici religija in biti všecen pred javnostjo. Ni bil ljubosumen, Anine ljubezenske zadeve niso bile »njegova stvar«, zanimalo ga je samo to, kaj o tem porece javnost. Ano je privedlo do obupa, ko ni privolil v razvezo za­konske zveze. Ker se Ana ne more lociti, pa kljub temu še naprej živi s svojim ljubimcem, jo družba izloci in oznaci za cipo. Njeno trpljenje se stopnjuje, ko ji Karenin prepove stike s sinom. In sedaj se pokažeta hipokrizija, hinavšcina oziroma licemerstvo Tolstojevega birokrata, ki ni bil sposoben odpušcanja: pod krinko religioznega moža in ura­dnika se pokaže njegova mašcevalnost, ko jo muci, ko ji ne podpiše papirjev za locitev in ko jo prikrajša za sina ter jo s tem pahne v smrt!386 Pretresljiva je tudi zgodba Bulgakova v Diaboliadi – zgodbi o tem, kako sta dvojcka pogubila referenta, odpušceni uslužbenec Ko­rotkov pa je postal žrtev sovjetskega birokratskega stroja. Uslužbenec tovariš Korotkov naj bi bil odpušcen »zaradi nedopustno malomar­nega odnosa do svojih obveznosti, ki je povzrocil popolno zmešnjavo v pomembnih službenih dokumentih, ter zaradi prihoda v službo z obrazom, ocitno poškodovanim v pretepu«.387 V boju z birokratskim strojem, ki je v domišljiji glavnega junaka povezan z mocjo pekla, pa Korotkov izgubi in v obupu skoci s strehe vecnadstropne hiše ... Podobo važnega ali celo mrkega birokrata so uradnikom nadeli casnikarji v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji: »Birokrat je prepri-can o svoji neizmerni važnosti za državo in za ljudstvo, ne prizna­va nikake individualnosti, nobene izjeme, se roga altruizmu in si 386 Vec o tem: Zimmermann, 1995. 387 Bulgakov, 2016, str. 184. domišlja, da se more sukati vse prav v takem ritmu, v kakem piska.«388 Uradnik je neživljenjski in crko bralski: »Sila je priden, malenko­stno natancen, a pri tem pikolovec in coklja. Pozna le eno pišcalko: paragraf.«389 Poklicni sodelavci casopisa, casopisci, mu nadenejo za­grenjeno podobo: »Njegovo lice je vedno mrko, govori odsekano, mrzlo ali jezno, kreta se silno pocasno ali silno nervozno, kakršen je pac njegov temperament. [...]«390 V javnosti vlada tudi prepricanje, da so javni uslužbenci skorum­pirani. O korupcijskih aferah tudi sporocajo tako mediji kot tudi stro­kovna literatura. Na dan prihajajo tudi taki odmevni primeri, kot je bil primer v Novi Zelandiji, kjer je bil v afero vpleten celo kontrolor porabe davkoplacevalskega denarja!391 V medijskih sporocilih lahko preberemo, da so oblasti leta 2006 v Šanghaju pridržale 50 visokih državnih uradnikov in poslovnežev, ki so bili domnevno vpleteni v korupcijsko afero z državnim socialnim skladom. So pa tudi aktual­nejši primeri, v katerih naj bi visoki uradnik ministrstva za infrastruk­turo grozil, ker se z njim ne strinjajo o umestitvi vetrnic v prostor. Zdaj se nam postavi vprašanje, ali so javni uslužbenci res lenobe, necloveški birokrati in skorumpirani paraziti davkoplacevalskega de­narja. Ali pa je to le mit, kliše, ali stereotip, ki v obliki sodbe posplo­šeno dojema doloceno družbeno skupino in njene pripadnike? Prvo manipulacijo doživimo kot otroci. Pred televizorjem preži­vimo lep cas že v otroški dobi, kar vpliva na naš razvoj in obnaša­nje. V risankah resda ne nastopajo uradniki, je pa v njih popolnoma jasna vloga žensk in moških. Žene imajo bolj romanticno vlogo, so 388 Miklavcic, 1922, str. 1–3. 389 Ibid. 390 Ibid. 391 Gregory, 1999, str. 68. nališpane in morajo poprijeti za kuhalnico, medtem ko so moški mocnejši in agresivnejši »macoti«.392 Med prebiranjem otroške li­terature, ucbenikov in otroških revij opazimo, da ženske vecinoma skrbijo za dom, medtem ko je možem odprt svet zunaj doma.393 Od tu najbrž še en stereotip: za ženske v javnem sektorju je bolje, da za­sedajo taka delovna mesta, ki niso vodilna. Ker je pac prisoten stere­otip, da so po svoji naravi ženske bolj podrejena in pasivna bitja ter morajo skrbeti za družino, da bo mož zadovoljen in otroci siti. To pa niso lastnosti, ki jih morajo imeti šefi ali uradniki na položaju.394 Stereotipi o javnih uslužbencih, lenih ali necloveških in neucin­kovitih ter povrhu vsega še skorumpiranih birokratih, so že zelo stari in jih lahko najdemo povsod po svetu. To je ugotavljal tudi Manfred Zach v svoji Mali zgodovini birokracije.395 Seveda se poskuša danes 392 Nekateri avtorji trdijo, da imajo risanke resnejši vpliv na delitev spolnih vlog. Vec o tem: npr. Davidson et al, 1979, str. 597–600. 393 V okviru projekta: za kakovost slovenskih ucbenikov (KAUC), ki ga je vodila Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, je bilo ugotovljeno, da bi morali biti pri pisa­nju, izbiri in potrjevanju ucbenikov bolj pozorni na številcno pojavljanje in predstavitev spola. Ceprav so se vsi liki v analiziranih gradivih bolj ali manj udejstvovali v dejavnostih javne sfere, so se ženske v vseh gradivih še enkrat vec kot moški udejstvovale v dejavno­stih zasebne sfere. Kot zapišejo v svojih ugotovitvah raziskovalci, to potrjuje predpo­stavki stroge delitve dela med moškim in žensko, pri cemer je za njega rezerviran trg, za njo pa dom. Vec o tem: Zakljucno porocilo Projekta za kakovost slovenskih ucbenikov (KAUC), https://kauc.splet.arnes.si/. 394 Zanimivo študijo o ženskah v javnem sektorju in stereotipih, vezanih na njihovo zaposlitev, je napisal Neuse. Ugotovil je, da vecino položajnih delovnih mest zasedajo moški, ki naj bi zaradi uveljavljenih stereotipov veljali za sposobnejše. V svoji študiji Neuse to trditev ovrže in ugotovi, da so ženske v nekaterih pogledih na takih delovnih mestih celo bolj profesionalne in aktivnejše. Seveda ne gre ob tem zanemariti dejstva, da se moški tudi veckrat odlocajo za iskanje kariernih priložnosti v zasebnem sektorju, saj je tam placa mikavnejša (Neuse, 1978, str. 438). 395 Zach, 2003. ustvariti nov, pozitivnejši stereotip birokrata, vse za narodov blagor: to je nebirokratski javni delavec,396 ki je kreativen in fleksibilen ter je servis potrošniku! Na to bi naj tudi vplivali novi modeli upravljanja v javnem sektorju – novo javno upravljanje oziroma »New Public Management«! Lenoba kot življenjski ideal O lenobi razpravlja nemški filozof Manfred Koch, ki pravi, da je za Sokrata bila lenoba »življenjski ideal«. Glede na stereotip o le­nem uradništvu se lahko vprašamo, ali je lenoba življenjski ideal tudi za uradništvo. Brezskrbno uradniško delovno mesto je pridržano samo za izbrance. V oceh marsikatere državljanke ali državljana ura­dniki prav lepo živijo, imajo dober standard, lepo placo in varovano delovno mesto, delajo pa skorajda nic! Kohl v svojem delu Lenoba obravnava neokrnjeno idealizacijo ribica, ki se je po »opravljenem jutranjem delu ulegel v coln in zdaj med dremežem uživa v vedno toplejših soncnih žarkih.«397 Kohl še trdi, da tisti, ki živijo preprosto življenje, do tega življenja ne cutijo posebnega spoštovanja: »Mi, turisti, smo tisti, ki trpimo zaradi svoje ubijajoce delovne morale in projiciramo nanje naše hrepenenje po manj napornem in manj zapletenem življenju.«398 O brezdelju kot idealu je pridigoval tudi anticni grški filozof Dio-gen iz Sinopa. Vecji del življenja je preživel v Atenah, na ulici, v veli­kem sodu. Preziral je vsak civilizacijski napredek, preprosto življenje 396 Z javnim uslužbencem kot nebirokratsko osebnostjo se ukvarja DeHart - Davis, 2007, str. 892–903. 397 Kohl, 2013, str. 11. 398 Ibid, str. 13. v sodu pa je oznacil za najvecjo vrlino, h kateri bi moral stremeti sle­herni posameznik.399 Toda iz takega raja, v katerem se ni bilo treba nic kaj naprezati, sta bila izgnana že biblicna junaka Adam in Eva, ki sta bila zaradi iz­virnega greha prisiljena obdelovati polja in pridelovati hrano. Vse za preživetje. Nekaj je torej treba poceti že od zacetkov samega stvarst­va. Vendar pa ljudje že od nekdaj stremijo k idealom brezdelja. Pa saj se že vse zacne s pravljicami! Pravljice nam idealizirajo resnicno živ­ljenje. O zlih pa tudi dobrih in prelepih kraljicnah in kraljevicih, ki do konca svojih dni živijo srecno in zadovoljno. Njim ni treba nic kaj veliko delati. Buce se kar same spremenijo v prekrasne kocije. Tudi iz slovenskih ljudskih pravljic in pesnitev o Indiji Koromandiji izvemo, da je za mnoge ideal za malo dela življenje v izobilju in predajanje užitkom.400 V ljudski pesnitvi Sveti Tomaž noce v Indijo je med dru­gim zapisano, da »na svet ni lepš dežele, ko dežela Indija: nikoli ne kopajo ino tud ne orjejo, pa vendar slednje leto po trikrat žanjejo«.401 O Indiji Koromandiji, deželi užitkov in izobilja, pa se je ohranilo tudi prozno izrocilo o ljudeh, ki so živeli na neki planini in dan za dnem jedli: »Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jedi ve­nomer vrstili. Prvi so prihajali, drugi že sedeli in jedli, tretji pa vstajali od mize, cetrti si rahljali pasove pri hlacah, da se jim ne bi potrgali, 399 Vec o tem: Mark, J. J. Diogenes of Sinope. World History Encyclpedia, https:// www.worldhistory.org/Diogenes_of_Sinope/. 400 Tudi Šmitek v svojem imenitnem delu z naslovom Mitološko izrocilo Slovencev – Svetinje preteklosti, 2011, zapiše, da je izrocilo o Indiji Koromandiji (ime je povzeto po vzhodnoindijski Koromandelski obali) ljudsko blago o Koromandiji kot fantazijski deželi vsakovrstnega, predvsem kulinaricnega izobilja; življenje pa naj bi bilo tam name-njeno le uživanju ..., str. 248 in 251. 401 Besedilo pesmi je objavljeno v Šmitek, 2011, str. 244. in tako ves božji dan. Dan za dnevom je bilo tako ...«402 V drugi raz­licici pa nam pozornost pritegne naslednji zapis: »Indija Komandija je 99. dežela, in sicer pod nami. Rodovitna in lepa dežela je to, v njej se cedita mleko in med, ali krog in krog je z morjem obdana. V Indiji Koromandiji je le malo ljudi in žive med seboj kakor bratje. Ker pa tam delati ni treba, zato se prebivalci te dežele le kratkocasijo ...«403 V srednjem veku postane lenoba najhujši, celo smrtni greh! Ce hoceš priti v nebesa, moraš delati. Pekla in hudica si res noben ne želi nakopati. Peklenšcek, kozlu podobno bitje z rogovi, repom in vilami, ali pa kot peklenskega hudirja nekoliko pozneje opiše Jurcicev lite-rarni junak Krjavelj, »z rdecimi hlacami, zeleno kapico, kosmatimi tacicami in takimi nohti na prstih ko onile kavlji pri vagi«,404 ki cvre lenobe v peklu po smrti, pac ne more biti vec ideal, h kateremu bi si želele verne duše. »Brez dela tudi ni jela« pravi stari ljudski prego­vor. Ali pa »Tako si len, da kar smrdi od tebe«. Toda greh brezde­lja je imel za posledico izgubo božje ljubezni in milosti predvsem za preprosto ljudstvo. Plemici na dvorih so se brez strahu pred Božjo kaznijo vdajali lenarjenju. Krajšali so si urice s plesom in petjem. Na dvorih je kakopak vladalo razuzdano življenje. Spolni užitki, seveda prežeti s spolnimi bolezni, in obilica hrane ter pijace. O lenobi tudi najvecji literati Dvorni uradniki niso imeli lahkega dela. Uradniško delo je bilo treba dobro opraviti. Vse v korist vladarja. Znameniti ruski pisatelj 402 Pripoved o Indiji Koromandiji je objavil Vinko Möderndorfer v svoji zbirki koro­ških pripovedk. Vec o tem: Šmitek, 2011, str. 254. 403 To razlicico iz okolice Gorice je zapisal Anton Pegan. Vec o tem: Šmitek, 2011, str. 256. 404 Jurcic, 2004, str. 48. Aleksander Sergejevic Puškin je bil dvorni uradnik. Že po njegovem vrhunskem literarnem opusu ne moremo reci, da je bil len. Še vec, najvecji literati svetovnega slovesa so bili državni uslužbenci: Ale-ksander Sergejevic Puškin, Nikolaj V. Gogolj, Ivan A. Goncarov, Charles Dickens, Fjodor M. Dostojevski, Branimir Nušic ... Sami odlicnjaki, od kod torej miti o lenobi uradništva? Nekateri pisatelji pišejo o lenobi družbe ali posameznika. Do nje so s svojo ironicno pronicljivostjo seveda kriticni, spretno pa locujejo med brezdeljem in zasluženim pocitkom. Spet drugi v svojih delih smešijo podobo takratnega uradništva. Tako Dostojevski v svojem delu Mladenic zapiše: »Terjati je kaj zoprna zadeva, pa ce gre za placo, ce cutiš kje v koticku svoje vesti, da je nisi do kraja zaslužil.«405 Dostojevski potrka na vest mladenica, ki prejema placo za prazen nic. Družbo naj bi tu in tam delal prile­tnemu knezu in zato prejemal placilo. Mladenic sam ugotovi, da to ni prav, vest mu narekuje drugace. Pisatelj je bil do takratne družbe kriticen, družbo je oznacil za lenuharsko z naslednjo mislijo: »[...] današnji cas je cas zlate sredine in ravnodušnosti, strastne navezanosti na nevednost, lenobe, nesposobnosti za delo in potrebe po tem, da je že vse narejeno. Nihce se ne zamisli, redko kdo se je prikopal do kakšne ideje.«406 Dostojevski v svojih razmišljanjih gre še dlje. Postavi razliko med pocitkom in brezdeljem ter o tem s svojimi literarnimi junaki napravi pravo filozofsko razpravo: »[...] tisti, ki imajo brezdelje najrajši, so ravno ljudje iz ljudstva, ki kar naprej delajo!«407 405 Dostojevski, 1966, str. 135. 406 Ibid, str. 181. 407 Ibid, str. 231. Njegovi junaki nadaljujejo s polemicno razpravo: »Pocitek, nic ne recem, ne pa brezdelje.«408 Ideal brezdelja zacnejo enaciti s svobodo: »[...] ne pa ravno brez­delje, popolno postopanje; to jim je ideal! Poznal sem nekega clove­ka, ki je kar naprej garal, dasi res ni bil iz ljudstva; bil je dokaj razvit decko in je znal misliti. Vse svoje življenje, dan za dnem, je najbrž z vso strastjo in custvenostjo sanjaril o popolnem brezdelju in svoj ide­al tako rekoc prignal do popolnosti, do neskoncne neodvisnosti, do vecne svobode sanjarjenja in brezdelnega razglabljanja ...«409 Kronsko delo o lenobi je napisal ruski pisatelj in uradnik na fi­nancnem ministrstvu Ivan A. Goncarov. Na skoraj štiridesetih stra­neh se Goncarov ukvarja z glavnim junakom Oblomovim, ki se po­polnoma zdrav upira temu, da bi vstal iz postelje. Svojo nedelavnost je Oblomov enacil z brezskrbnostjo: »Ampak pisati, pisati, tratiti mi-sli, svojo dušo za malenkosti, menjati prepricanja, kupcevati z umom in domišljijo, posiljevati svojo naravo, se razburjati, vreti, goreti, ne poznati miru in nenehoma hoteti nekam naprej.«410 Ta Goncarovov junak pa opravicuje ležernost in nedelavnost tudi tistih uslužbencev, ki so zaposleni v uradih: »Uradniki enega urada so tovariško tesna skupina, ki nenehoma skrbi za vzajemen mir in za skupne radosti, da zahajanje v urad nikakor ni obvezna navada, ki jo je treba izpolnjevati sleherni dan, in da bodo blato, vrocina, ali kratko malo nerazpolo­ženje zmeraj zadostni in zakoniti razlogi za izostajanje iz službe.«411 Toda to, da je Oblomov iz svojega življenja izgnal delo, ga je pahnilo v pogubo. Doživel je prezgodnjo smrt. 408 Ibid, str. 231. 409 Ibid, str. 232. 410 Goncarov, 1965, str. 66. 411 Ibid, str. 94. Goncarov v Oblomovu brezskrbno, lenobno življenje preslika tudi na uradništvo. Pisatelj tako nacenja zanimivo polemiko med brezskrbnim uradništvom in delom, ki je smoter življenja. V sodob­nih strokovnih slovarjih psihiatrije danes celo najdemo »sindrom Oblomova«. Gre za nezrele posameznike, ki jim je tuja vsaka aktiv­nost, njihov edini smoter pa je poležavanje na kavcu. Nikolaj V. Gogolj je bil državni uradnik. Pa vendar v povesti Nev­ski prospekt mojstrsko obracunava tudi z uradniki, ki gredo cezenj: »[…] Mimo se privlece tudi kakšen zaspan uradnik z aktovko pod pazduho, ki ga pot na urad pelje cez Nevski prospekt […]«.412 Tako jih opiše: »Vse, kar srecate na Nevskem prospektu, je ena sama spo­dobnost. […] Tu boste naleteli na edinstvene zalizke, ki se mojstrsko spušcajo pod vratno ruto, vidite lahko žametne in atlasne zalizke, crne kot soboljevina ali kot oglje, ki pa na žalost pripadajo samo ministr­stvu za zunanje zadeve. Zaposlene na drugih ministrstvih je božja previdnost prikrajšala za crne zalizke, kljub velikemu nezadovoljstvu morajo nositi rdeckaste.«413 S svojo porogljivostjo doda: »[…] tisti, ki jim je zavidanja vredna usoda podelila svecan naziv uradnika za zaupne zadeve, pa tudi uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve, ki se lahko pohvalijo s plemenitostjo svojih nalog in navad. O, bog, ko­liko je cudovitih poklicev in uradov! In kako razvajajo in plemenitijo dušo […].«414 Gogolj nadaljuje svojo povest o ljudeh, ki se sprehaja­jo od osmih do štirih popoldne v okrožju Nevski: »Obstaja cel kup ljudi, ki bodo, ko se boste srecali, obvezno pogledali vaše škornje, ko pa boste že mimo, se bodo obrnili, da bi videli škrice vašega suknji-ca. Do danes še nisem ugotovil, zakaj to pocnejo.«415 In nato ocitek 412 Gogolj, 2010, str. 152. 413 Ibid, str. 153. 414 Ibid, str. 154. 415 Ibid, str. 155. brezskrbnemu, postopajocemu uradništvu: »Najprej sem mislil, da so cevljarji, a dalec od tega: vecinoma so zaposleni na razlicnih mini-strstvih (mnogi izmed njih so sposobni zelo dobro sestaviti dopis in ga poslati na nek drug državni urad) […].«416 Vendar pa nas Gogolj poduci: »Od štirih naprej je Nevski prospekt prazen; takrat boste tam težko srecali uradnika.«417 Ali je lenoba že v genskem zapisu? Prepricanje velikega dela javnosti, »da so javni uslužbenci leni in da nic ne delajo«, zasluži posebno razpravo! Ali je to samo stereotip ali pa je uradniška lenoba zapisana v genih in zanjo nosijo odgovor­nost celo naši predniki! Avstralcem pripisujejo lenobo pri govoru. Ti naj bi govorili z na-pol odprtimi usti in nekaj momljali, kar kaže na »utrujenost celega naroda«!418 O lenobi v govoru Avstralcev velja splošno prepricanje, da gre za posledico »pomanjkanja discipline, slabih komunikacij­skih standardov ter moralne drže«,419 je v svoji študiji ugotavljal Damousi in nadaljeval razmišljanje, da pri navajanju razlogov, zakaj imajo Avstralci težave z govorom, ne gre izkljuciti »niti podnebnih sprememb, ceprav gre momljanje pripisati predvsem lenobi«!420 Vendar so rezultati nekaterih študij naravnost osupljivi. Sodec po zapisih v teh študijah, naj bi bil glavni krivec za lenobo zapis v dezoksiribonukleinski kislini (DNK)! Ali tudi uradniško!? 416 Ibid, str. 156. 417 Ibid, 153–156. 418 Damousi, 2007, str. 84. 419 Ibid, str. 85. 420 Ibid, str. 86. Na eni od univerz v Misuriju421 so ugotavljali lenobo v genskih zapisih podgan. Nekatere podgane so bile zelo živahne in hitre kot strela, nekatere so bile nekoliko pocasnejše, spet druge so omagale že na kratki razdalji, ki so jo morale preteci. Seveda pa podgane za tek niso imele posebne motivacije. Niso imele ljudske motivacije, kot je na primer zavzetost za shujševalno dieto. Prav nasprotno: kot so pri živalih ugotavljali strokovnjaki, lahko v »možganih mehaniz-mi pomembno vplivajo na samo kvantiteto prostovoljnega teka«,422 medtem ko pri »ljudeh vpliva genetika na intenzivnost in raznoli­kost posameznikovih dejavnosti«.423 Vpliv genov na lenobo so ugo­tavljale tudi druge študije.424 Vendar je tarnati nad slabo zapušcino svojih prednikov zmotno, saj vso krivdo genskemu zapisu še zdalec ni mogoce pripisati. Ko so v študiji The Myth of the Teen Brain obravna­vali lenobo in obnašanje nemogocih najstnikov, so prišli do izjemnih odkritij: puberteta je pojav sodobnega casa, ki ni stara vec kot sto let. Krivi smo sami, saj odrašcajoce mladostnike obravnavamo kot otroke,425 kar pomeni, da je tudi na gene mogoce vplivati z našim obnašanjem in custvovanjem. Za pozitivno spremembo imamo na razpolago zdrav nacin življenja: redno meditiranje, dieto, vadbo in umsko delo. In seveda nic cigaret, ki zelo kvarno vplivajo na naše mo-žgane. Zelo podobno, kot ce bi živalim dajali heroin, ali kokain, ali druga opojna sredstva ...426 421 Taka študija je npr. tista, ki so jo spisali Roberts et al, 2013. 422 Ibid, str. 1024. 423 Ibid, str. 1024. 424 Npr. Willetts, Matthew et al, 2018. 425 Vec o tem: Epstein, 2007, str. 59. 426 Ibid, str. 61. Za stereotipe o uradništvu so odgovorni tudi mediji V Kraljevini SHS in pozneje Kraljevini Jugoslaviji je z visokimi uradniki obracunaval tudi takratni tisk. Seveda pa je bil lahko tisti ca-snikar, ki je žalil tako, da je »raznašal nekaj neresnicnega, kar utegne škodovati casti razžaljenega, njegovemu dobremu imenu, družbene-mu ugledu in gospodarskemu kreditu«, obsojen na placilo denarne kazni ali z zaporom do treh let. Razžaljeni uradniki so vlagali zoper žurnaliste tudi tiskovne tožbe.427 Domnevne neresnice naj bi mediji raznašali tudi o državnem uradniku Josipu Vidmarju. Vidmarju so kot dramaturgu v Dramskem gledališcu v Ljubljani v tisku ocitali »svinjstva«. Glavni urednik Slovenskega doma Josip Košicek je bil tožen, ker je dopustil naslednjo objavo: »Pa kaj hocemo, te v filmu se še zdalec ne dajo primerjati s svinjstvi, ki jih ustvarja progresivna umetnost v ljubljanski Drami pod dramaturško taktiko salonskega krasnoslovca gospoda Vidmarja ...«428 Svinjstva naj bi bili izrazi, izreceni v gledališcu, ki žalijo dostojan­stvo, ne vzgajajo in moralno dvigajo: »In mene žgecka samo na enem mestu.«, »poroka je sploh ena svinjarija«, »saj ne morem kar tja preden lec«, »ce si že tako nemoralna, da se množiš«, »kako zna po­tegniti rjuho dami iz najboljše družbe izpod zadnjice«, »bordelska balada«, beseda »kurba« in pa oduren izraz »kosmata mesta«.429,430 Medijski obracuni so bili zafrkljivi in hudomušni, ampak tudi pikri, taka pa je bila tudi podoba uradnikov v javnosti. 427 Vec o tem: Mulec, 2017 a. 428 Filmi, ki jih velja videti ... ali ne videti. Slovenski dom, 7. 2. 1938. 429 Vec o tem: Sodni spis, Kšt 14/38, fond SI AS 307 Deželno sodišce v Ljubljani 1749–1945, ARS. 430 Vec o tem: Mulec, 2017 a. V dandanašnjih stereotipih o lenih uradnikih je seveda tudi kan-cek resnice, so pa tudi taki javni uslužbenci, ki zelo veliko delajo. A bolj malo so pod drobnogledom budnega ocesa zasebna podjetja. Tako ugotavljajo tudi razne študije.431 S stereotipom o lenih javnih uslužbencih vcasih soglašajo politiki v nabiranju novih politicnih tock, medtem ko njihova stališca javnosti sporocajo javna obcila.432 Zatorej ne cudi, da podoba javnih uslužbencev v javnosti ni najlepša. Ob takšnem videzu uradništva v javnosti se seveda zastavlja vpraša­nje, le kdo bi si želel resnejše kariere v državni upravi, z izjemo seveda lenuhov in mediokratov! Res pa je tudi, da je skorajšnja nedotaklji­vost delovnega mesta v javni upravi, potem ko si posameznik zago­tovi delo za nedolocen cas, za marsikoga zelo vabljiva, saj ob rednih napredovanjih skozi leta lahko s solidno placo docaka upokojitev in razmeroma solidno pokojnino. Toda ce povprašate javnost, ali imajo radi gasilce, bi veljal za pre­drzneža tisti, ki ne bi odgovoril pritrdilno. Ampak saj so tudi gasilci javni uslužbenci isto tako, kot so to zdravniki pa tudi uradniki na ministrstvih! V javnosti tako vcasih vlada tudi pojmovna zmeda! Ljudje se od casa do casa soocajo z neprijetnimi nadzornimi in-štitucijami, v katerih so zaposleni uradniki. In njihova izkušnja, ki vzbuja negativne duševne in telesne obcutke, pritrjuje uveljavljenim stereotipom.433 Pa tudi predpisov je cedalje vec, le kdo se lahko znaj­de v tako veliki množici pravil in paragrafov, razen birokratov, za ka­tere bi moralo biti vse to vsakdanji kruh. 431 Demmke, 2005, str. 21. 432 Tudi Gayduschek navaja, da je »birokracija« popolnoma negativen pojav, s ka­terim se identificira predvsem javne uslužbence, ki so tarca kritik javnosti, medijev in politike (Gayduscheck, 2000, str. 721). 433 Katz et al navajajo, da, kadar imajo državljani s kakšnim uradom slabo izkušnjo, to posplošijo na ves javni sektor. (Katz et al, V: Steven van de Walle, str. 12.) Kakšen vpliv so imela sredstva množicnega obvešcanja za uvelja­vitev stereotipa v uradništvu, kaže britanski primer. Zametki razvoja britanske državne uprave spadajo globoko v srednji vek. Toda s pri­hodom Margaret Thatcher za premierko britanske vlade, ki je izvedla obsežne reforme in privatizirala velik del javnega sektorja, nekateri avtorji, kot so Chandler,434 Rhodes435 in Pollit,436 zacnejo govoriti o koncu britanske javne uprave. Presenetljivo: njen »konec« je sovpa­dal z nastankom slabe podobe uradnikov v javnosti. Od dvajsetih let prejšnjega stoletja pa tja do petdesetih let prejšnjega stoletja naj bi dr­žavna služba zlasti na najvišji ravni zaposlovala elito visoko motivira­nih uradnikov. Britansko uradništvo je v javnosti uživalo visok ugled in spoštovanje, ali, kot pravi Dillman, »elita anonimnih, objektiv­nih, politicno nevtralnih uradnikov je lahko ministru dala nepo­sreden in pošten nasvet in je vedno delovala v javnem interesu.«437 Podoba državnega uradnika pa se je skazila v zacetku 80. let prej­šnjega stoletja. Mediji in njihovo senzacionalisticno porocanje, kot trdi Nagler, so postali glavni krivec za pojav stereotipa o »uradnikih, neresnih zabavljacih in brezosebne gospode s klobukom, aktovko in dežnikom, ki v koridorju moci neprestano pije caj in caka na svojo obilno pokojnino«.438 To je kakopak omogocilo, da sta vladi kon­servativne politicarke železne lady in pozneje laburisticnega politika Tonyja Blaira korenito posegli v javni sektor z reformo »neucinkovi­tih javnih uslužbencev«, zato da bi zadržali volilno bazo.439 434 Chandler, 1991. 435 Rhodes, 1991. 436 Pollit, 1996. 437 Dillman, str. 185. 438 Nagler, 1979, str. 128. 439 Vec o tem: tudi Mulec, 2017b, str. 89–113. Boljša podoba v javnosti, manj (pod)povprecnosti Po vsem zapisanem se moramo vprašati, kaj nam je narediti, da bi v javnosti izboljšali podobo uradništva in ostalih javnih uslužbencev. Preprostega recepta seveda ni, cilju pa se lahko približamo postopno in korak za korakom. Prvic, jeza nezadovoljnih posameznikov nad kakovostjo in dosto­pnostjo storitev je vcasih tudi opravicena, zato bi bilo treba v nekate­rih segmentih javne uprave in tudi širšega javnega sektorja povecati ucinkovitost. Le ucinkovit javni sektor bo lahko nudil kakovostne in dostopne javne storitve. To pa bi bilo mogoce samo z zaposlovanjem najboljših kadrov. Pa smo spet na zacetku: nic ne bo z odlicnjaki, ce je podoba usluž­bencev slaba! Morda za delo v javni upravi ni pretiranega navdušenja in zanimanja, saj med ljudmi vlada stigma, da v javni upravi najdejo priložnosti mediokritete, torej taki posamezniki, ki cez povprecje ne sežejo440 ali pa v zasebnem sektorju nimajo nobenih možnosti.441 Nasploh pa se zdi, da tu ni prostora za izvrstne posameznike. O pov­precnosti v vecjih javnih podjetjih piše francoska ekonomistka Co­rinne Maier. Ko je napisala knjigo Dober dan, lenoba – o umetnosti in potrebi, da v podjetju delamo cim manj, so zoper njo v podjetju, v katerem je bila zaposlena, sprožili disciplinski postopek. »Povprec­nost povsem zadošca,« pravi Maierjeva in še dodaja, da »vecina po­klicev ne terja visoke ravni strokovne ali umske usposobljenosti«.442 Maierjeva obracuna tudi z birokratskim besednjakom. Premnogi 440 Jaspers je leta 1961 analiziral obnašanje mladih inženirjev. Med študenti in mla­dimi inženirji je prevladovalo prepricanje, da so zaposleni v javni upravi samo povprec­nih sposobnosti. 441 Tako tudi nekateri avtorji, kot npr. Cohen et al, str. 449. 442 Maier, 2005, str. 48. dokumenti in strategije so po besedah Maierjeve napisani v »zate­ženi birokratski latovšcini«. Neprizanesljivo dodaja, da branje takih nesmislov dokazuje, da strategij ne pišejo ljudje, ki bi bili bistrejše glave.443 Povprecnost uslužbencev povezuje z njihovo lenobo in po­trebo, da v podjetju delajo cim manj. Prav gotovo je pogosto nera­zumljiv in nic kaj privlacen birokratski jezik kamen spotike tudi v današnji javni upravi. Javni sektor je privlacen za te posameznike, manj pa za tiste, ki si obetajo višji dohodek. Place v javnem sektorju so vendarle regu­lirane! Dobri strokovnjaki pac ne išcejo dela v rigidnem in togem birokratskem okolju, v katerem bi povrhu vsega dobili za opravljeno delo slabše placilo. Tudi v Sloveniji že nekaj casa poteka razprava o nespodbudnem placnem sistemu. Uveljavljeni placni sistem je tog; po trenutnih po­datkih ni dovolj stimulativen, placilo pa je premalo vezano na rezul­tate dela, saj se za napredovanje v placne razrede uporabljajo neenaka pravila. Razlike so celo v osnovni placi, in to, ne glede na to, ali gre za enako delo. To pa gotovo ni privlacno za mlade in sposobne posame­znike, ki pricakujejo dobro placilo. Možnosti za fleksibilnejše nagra­jevanje, ki bi gradilo na rezultatih dela, pa skorajda ni. Po dosedanjih praksah so laže napredovali predvsem posamezniki, ki so obcutili politicno bližino z vsakokratno vladajoco politicno elito. Ampak avtorji nekaterih študij444 ugotavljajo: dobra placa ni osnovni motiv za iskanje dobrih priložnosti za delo v javnem sektor­ju. Glavni motivi za delo v javnem sektorju so možnosti nadaljnjih usposabljanj in želja po delu v javnem interesu. Pomembno je sprejeti ukrepe za vecje zadovoljstvo in motiviranost javnih uslužbencev. Ne-izogibno je rotiranje znotraj uprave in ustvarjanje pogojev za boljše 443 Ibid, str. 68. 444 R. T. Borst, C. J. Lako, 2017, str. 876; Demmke, 2005, str. 10; EUPAN, 2018. možnosti za usklajevanje zasebnih in službenih obveznosti. Skratka skrajšani delavniki, fleksibilnejši urniki in delo od doma!445 Res pa delo od doma zastavlja vrsto drugih vprašanj, na katera je v sloven-skem okolju še treba poiskati odgovore in rešitve. Ali je zavest ljudi na dovolj visoki ravni, da ne bo delo na daljavo postalo predmet po­tuhe ali zlorab; ali imamo dovolj razvitih nadzornih mehanizmov, da ga lahko ocenimo; in ali smo že dovolj digitalno pismeni ter ustrezno opremljeni, da lahko brez težav pristopimo k delu od doma. Drugic, podoba bo boljša tudi takrat, ko bo prevladalo zaposlo­vanje po merilih meritokracije! Meritokracija je družbeni sistem, ki omogoca zaposlovanje v upravnih službah na temelju znanja, spo­sobnosti, osebnih lastnosti in integritete posameznika. Posameznik zaposlitve ne bi smel dobiti zaradi lojalnosti do politicne stranke ali s pripadnostjo k dolocenemu lobiju, vezami in poznanstvi, temvec zaradi znanja, izobrazbe, lastnega dela in zaradi osebnih kvalitet.446 Tretjic, za boljšo podobo v medijih. V strokovni literaturi447 je najti najrazlicnejše nasvete, kako podobo v javnosti izboljšati. Kako­pak, odlocilno vlogo imajo pri tem sredstva množicnega obvešcanja in še posebej službe za stike z javnostmi na najrazlicnejših ministrst­vih. Pristopiti je treba k izdaji brošuric o državljanovih pravicah, pripraviti je treba posebno komunikacijsko strategijo za izboljšanje podobe in osvetliti pozitivne dejavnike o delu v javnem sektorju. Tam se vendarle borimo za skupno, javno dobro. Nadalje, zaintere­siranim potencialnim iskalcem zaposlitve je treba predstaviti državo kot možnega zaposlovalca. Sporocanje javnosti o delu in pozitivnih ucinkih za vse prebivalce v državi naj bo raznoliko, ne pa suhoparno. 445 Ibid. 446 Vec o tem: Mulec, Giacomini, 2018, str. 87–112. 447 Vec o tem: OECD, Public sector – An Employer of Choice? Report on the Com­petitive Public Employer Project by Kirsi Aijala, 2001. Novi mediji in družbena omrežja omogocajo širok in cenovno ugo-den dostop uporabnikom storitev javnega sektorja, kar se še vedno premalo izkorišca. S široko paleto sodobnih nacinov komuniciranja z uporabniki lahko na zanimiv in preprost nacin predstavimo delo v javnem sektorju, da se bo uporabnik laže znašel v posamezni situaciji. In koncno, za boljšo podobo je treba digitalizirati javni sektor. Digitalizacija seveda ni vec le skeniranje dokumentov in njihovo re-produciranje v elektronski obliki. Ce se bodo javni uslužbenci ustrez-no usposobili za delo z umetno inteligenco in digitalizacijo, bodo cakalne vrste krajše, zadovoljstvo uporabnikov storitev pa vecje. S tem bodo tudi delavci, ki so na oceh javnosti, pridobili prijaznejšo podobo. Seveda pa vsaka novost s sabo prinaša tudi doslej neznane pasti in digitalizacija ter umetna inteligenca sta lahko tudi orodje za zlorabe. Zato potrebujemo tudi posebno obravnavo eticnih in druž­benih vidikov uporabe umetne inteligence! SKLEP Ce na koncu vsa poglavja v monografiji povežemo v sklepno mi-sel, potem vidimo, da so doloceni problemi v uradništvu obstajali v preteklosti in se v nekoliko spremenjeni podobi pojavljajo tudi da­nes. To nam lahko govori tudi to, da so konec koncev spremembe na podrocju uradništva pocasne ali pa je uradništvo kot rigiden podsis­tem družbe težko spreminjati. Tako po vsej verjetnosti tudi vsa prica­kovanja o digitalizaciji javne uprave ne bodo prinesla pricakovanega rezultata in bodo marsikoga razocarale, saj spremembe ne bodo tako hitre, kot bi kdo pricakoval. Seveda pa ob tem ni mogoce spregledati dejstva, da se tudi na strani nekaterih kategorij uporabnikov stori­tev odnos do uporabe novih digitalnih rešitev spreminja zelo pocasi. Kljub novim platformam bodo doloceni problemi še dolgo casa osta­li isti, kot bi bili vecni. Že pred sto leti so obstajali doloceni pravni instituti, ki jih v ne­koliko spremenjeni obliki poznamo tudi danes. Kljub crtanju dolocb o disciplinskem postopku v ZJU se te za javne uslužbence še vedno izvajajo, ceprav je pomen tega instituta bistveno manjši, kot je bil pred sto leti. To lahko zakljucimo tudi iz analize pritožb, ki jih je v skoraj de­setletnem obdobju (2010–2019) obravnavala Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije. Obravnavanih je bilo 115 pritožb. Od tega je bilo vecina lažjih disciplinskih kršitev po prvem odstavku 123. clena ZJU (70), v 45-ih primerih pa je šlo za težje disciplinske kršitve po drugem odstavku 123. clena ZJU.448 448 Na komisijo Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja je bila posredovana pro-šnja za posredovanje podatkov o tem, koliko pritožb iz naslova disciplinskih postopkov je komisija obravnavala v zadnjih desetih letih. Prav tako se je nanašala tudi na navedbo Pri tem se nam ponudi zakljucek, da je disciplinski postopek kljub crtanju dolocb v ZJU449 še vedno prevec zamuden, saj morajo biti izvedene vse faze (izdana morata biti sklepa o imenovanju disci­plinske komisije ter o uvedbi disciplinskega postopka z navedbo oci­tanih kršitev; izvesti se mora ustna obravnava z zagovorom uslužben-ca, v katero se po navadi pritegne tudi sindikat; šele nato se odloci o kršitvi), kar obicajno traja tudi do tri mesece. Nezadovoljen javni uslužbenec (z izjemo zaposlenih v javnih zavodih) pa se lahko na od­locitev upravnega organa, v katerem je zaposlen, pritoži na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije. Ce z odlocitvijo pritožbene komisije ni zadovoljen, lahko toži deloda­jalca pred sodišcem, pristojnim za delo. Dolgotrajni postopek tako ne odtehta obicajno ocitane mu lažje kršitve delovnih obveznosti. Kadar gre za težje kršitve delovnih obveznosti, ima delodajalec na voljo druga pravna sredstva, in sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Predpisi iz obdobja med obema vojnama pa so zelo podrobno do-locali disciplinski postopek.450 Tako je Zakon o uradnikih razlikoval med navadnimi nerednostmi (disciplinskimi) prekrški in pa disci­plinskimi prestopki, kadar je šlo za »nerednost vecjega obsega«.451 Uslužbenec je v primeru manjših kršitev (navadne nerednosti) lahko dobil ali pismeni opomin, ukor, ali denarno kazen. Kazni so v tem primeru izrekale neposredne starešine. Vendar pa se je moralo kljub razlogov, zaradi katerih so bili vodeni disciplinski postopki. Komisija je svoj odgovor posredovala 29. 7. 2020, dopolnjeni odgovor z razlogi za navedbo pa dne 29. 11. 2020. 449 V Zakonu o javnih uslužbencih so crtane dolocbe o disciplinskem postopku, se pa v postopkih ugotavljanja disciplinske odgovornosti do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti uporabljajo dolocbe Zakona o javnih uslužbencih. 450 Vec o tem: Zakon o uradnikih, Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne 1. aprila 1931, št. 73/XXII/150, 183–247. paragraf. 451 183. paragraf. lažjim kršitvam uslužbenca zaslišati in opraviti ustno obravnavo, od­locba o kazni z razlogi vred pa je bila pisna. Za težje prekršitve službenih dolžnosti je šlo v tistih primerih, ce je uslužbenec ali pristransko, ali nevestno, ali malomarno opravljal svoje delo; izsiljeval za kakršno koli nagrado bodisi zase bodisi za ko-gar koli drugega; prejemal podkupnino; neredno prihajal v službo. Za težjo kršitev je šlo tudi takrat, kadar je namerno nedosledno ob­vešcal o službenih zadevah in preziral navodila nadrejenega, izdajal službene tajnosti ter razsipno trošil službeni material. Nedostojno ali surovo ravnanje s strankami pa tudi nevljudno vedenje podrejenih napram nadrejenim ter napravljanje ali zmede, prepira, ali nesložno­sti s tovariši v službi so bili prav tako povod za uvedbo disciplinskega postopka. Celo kadar se je državni uradnik nemoralno ali nedostoj-no vedel v svojem zasebnem življenju, ker je pijanceval, igral na slepo sreco na krajih in v družbah na nacin, ki je poniževal dostojanstvo državnega uslužbenca, ter se lahkomiselno zadolževal, ga je lahko do-letela disciplinska kazen, s katero so se mu zmanjšali prejemki, usta­vilo napredovanje, ali pa se ga je celo prisilno upokojilo z zmanjšano pokojninsko osnovo in v najslabšem primeru odpustilo iz službe. Tako kot danes bi lahko kršil konkurencno prepoved tisti uslužbe­nec, ki je opravljal stransko službo brez privolitve pristojnega stare-šine. Seveda pa bi lahko bil ob službo tudi zaradi nedopustne kritike vlade ali agitacije zoper idejo državnega in narodnega edinstva. Disciplinske kazni so za razliko »kazni za nerednost« izrekala samo disciplinska sodišca. To so bila upravna sodišca, ki so odlocala v oddelkih treh sodnikov, in državni svet, ki mu je bilo posebej po­verjeno sojenje o kaznivih dejanjih državnih uslužbencev. Na Sloven-skem je bilo za državne uslužbence pristojno Upravno sodišce v Cel­ju, ki je lahko predhodno odredilo disciplinsko preiskavo. Na strani delodajalca je v procesu nastopal disciplinski tožilec. Ves disciplinski postopek je kratko malo spominjal na kazenski postopek z obtožen­cem. Toda procesni roki so bili zakonsko natancno doloceni in so bili zelo kratki, kar je pomenilo, da so se postopki tudi hitro kon-cali. Zelo pomenljivo: pred sodišcem so se za težje kršitve postopki koncali enako ali celo prej, kot pa se danes zakljucijo postopki zoper javnega uslužbenca pred disciplinsko komisijo. Nekateri pogoji za vstop v uradniško službo so bili v obdobju med obema vojnama strožji. Kandidat za zasedbo uradniškega de­lovnega mesta je moral skladno s takrat veljavnimi predpisi opraviti državni strokovni izpit. Iz gradiva, ki se je ohranilo, izhaja, da sta bila ustni in pisni izpit, med izpraševalci pa so bili tudi zelo ugledni prav­niki in univerzitetni profesorji. Uspešno opravljeni izpit je bil pogoj, da je uslužbenec po treh letih dela v državni službi dobil stalno za­poslitev. Strokovni izpit so morali opravljati tudi državni uslužbenci v FLRJ. Ce pripravnik po izteku pripravniške dobe strokovnega izpi­ta ni opravil, je dobil odpoved. Tudi v SFRJ so strokovni izpit morali opravljati pripravniki ob koncu svojega pripravniškega staža, ki je trajal dve leti. Kdor izpita ni opravil, mu je delovno razmerje prene-halo. Strokovni izpiti so bili »nujno sito« za vstop v upravo tudi v samostojni državi Republiki Sloveniji. Na tak nacin naj bi se v upravi zaposlovalo po nacelih meritokracije, torej na temelju znanja in na sposobnostih posameznika, ne pa politicnih in drugih poznanstvih. Vse dokler ni bil v »duhu odprave administrativnih ovir« državni iz-pit ukinjen, nadomestila pa so ga nekajdnevna usposabljanja. Vendar rešitev ni zadovoljiva. Glede na to, da se danes srecujemo z erozijo preverjanja znanja novopecenega uradništva, so bili pred casom pri­pravljeni novi zakonski predlogi z rešitvijo, ki smo jo poznali že pred stotimi leti. Z državnim izpitom. V obdobju med obema vojnama so imeli posebni status državne­ga uradnika ljudje najrazlicnejših poklicev, kar zagotovo ne spada vec v našo percepcijo o uradnikih. Ko govorimo o uradnikih, takoj po­mislimo na uradništvo, zaposleno na ministrstvih in vladnih službah. Ampak svetel poklic poželenja so takrat opravljali tako zaposleni v oblastnih uradih, financni upravi kot tudi tisti, ki so izvajali naloge v direkciji pošte in železnic, direkciji »šum« in celo v državnih zdra­vilišcih. Zakon o uradnikih je veljal tudi za uslužbence v Državnem svetu in na kasacijskem sodišcu. Posebni položaj so imeli zaposleni v državnih podjetjih, profesorji, strokovnjaki – inženirji pri gradnji železnic, cest in pristanišc. Pa tudi upravnik klinicne bolnišnice, rav­natelj gledališca in šef lekarne. Po drugi svetovni vojni se skladno s komunisticno doktrino spremeni samo pojmovanje in zahteve za za­sedbo uradniškega delovnega mesta. Državni uslužbenci postanejo »ljudski uslužbenci«, za zasedbo uradniškega delovnega mesta pa ni vec nujna »ustrezna« izobrazba! Del državne uprave so bili tudi ljudski uslužbenci administrativnega aparata državnih gospodarskih podjetij. To so bili inženirji, tehniki, tehnicni vodje, vodje proda­je, komercialni vodje, statistiki, knjigovodje, blagajniki, arhivarji in strojepisci. Za državne uslužbence se je tudi takrat štelo uslužbence vseh organov državne oblasti in državne uprave, javnega tožilstva in javnih ustanov. Danes razumemo pod uradništvom tiste uslužbence, ki pripra­vljajo predpise, izdajajo odlocbe in se na ministrstvih ukvarjajo z drugimi administrativnimi zadevami. Uradniki na položaju so na primer generalni direktorji in generalni sekretarji na ministrstvih pa tudi nacelniki upravnih enot. Zakon o javnih uslužbencih torej ureja položaj uslužbencev zaposlenih v državni upravi in obcinskih upravah. Vsi ostali so javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje v širšem javnem sektorju in jih ZJU zavezuje k dolocenemu ravna­nju samo v spoštovanju skupnih nacelih. Tako so javni uslužbenci tudi tisti posamezniki, ki svoje delo opravljajo v javnih zavodih, na raznih inštitutih, v lekarnah, bolnišnicah, zdravstvenih domovih ter ucitelji in profesorji v šolah in na fakultetah. To so tudi varuhi javnega reda – policisti in vojaki, niso pa to delavci v javnih podjetjih. Javni uslužbenci so tudi zaposleni na Radioteleviziji Slovenija (RTV). Za njih veljajo posebni predpisi. So javni uslužbenci, vendar z drugac­nim sistemom napredovanja. V obdobju med obema vojnama izrazov, kot so »mobing«, ali »stuffing«, ali »bossing«, niso poznali. Kljub temu je bil lahko po­vod za uvedbo disciplinskega tudi nemoralno in nedostojno vedenje v službenem casu, kakršno je ustvarjanje zmede, prepira in nesložno­sti s tovariši v službi ter širjenje neresnic o sodelavcih v službi. S takim vedenjem je državni uslužbenec kršil takrat veljavne predpise, saj je sodelavcem odrekel spoštovanje in posegel v njihovo cast in dosto­janstvo. V razpravi o podkupovanju se nam ponuja sklep, da je podkupo­vanje že zelo star pojav, saj je bilo prisotno v razlicnih obdobjih in kulturah. Kot kažejo raziskave, je koruptivna praksa vecja v državah s kolektivisticno kulturo, na primer v Indiji. Medtem ko je v individu­alisticnih kulturah, v Skandinaviji, ZDA, zahodni in srednji Evropi obcutek osebne odgovornosti vecji. Kulturno ozracje tako bolj ali manj vpliva na pogostnost koruptivnega obnašanja. Vendar pa se v vsakem kulturnem okolju koruptivno obnašanje pojavlja pogosteje pri enih, kot pri drugih posameznikih. Ce sledimo razlagam s podro-cja psihologije, so bolj dovzetni za podkupovanje in korupcije tisti posamezniki z osebnostnimi motnjami, ki se lahko povežejo z visoko stopnjo egoizma, manipulacije, brezvestnosti, s pomanjkanjem soci­alnega cuta in empatije pa tudi z visoko stopnjo negotovosti, labilno­sti in že rizicnega obnašanja. Iz analize slovenske sodne prakse pa izhaja, da podkupova­nje v naši državi ni tako zelo razširjeno, kot je prisotno v razgretih gostilniških debatah. Ampak vsekakor ga je vec, kot kažejo podat­ki, saj je korupcijo težko razkrivati. V korupcijskem odnosu sta dva; prvi, ki daje, in drugi, ki sprejema, oba pa sta udeležena v kaznivem dejanju in bosta šcitila drug drugega. Zgodovinski vpogled nam pokaže, da so doloceni podatki sodili v sfero tajnosti že pred stotimi leti in tudi takrat so bile iz tega naslova beležene kršitve. Za uradno tajnost se je štelo vse, kar je uslužbenec izvedel v službi in pri svojem poslu in kar bi utegnilo, ko bi se razkri-lo, izpodnesti uspeh državne službe ali bi bilo drugace škodljivo za državo. Seveda je moral uradne tajnosti uslužbenec varovati v FLRJ in nekoliko pozneje v SFRJ; takrat so se uveljavili tudi z vidika var-stva clovekovih pravic sporni tajni uradni listi. Uradne, davcne, ali državne, ali zdravniške tajnosti pa mora javni uslužbenec varovati tudi danes, ne glede na to, kako je za njih izvedel, dolžnost varovanja pa velja tudi po prenehanju delovnega razmerja. V dolocenih pri­merih lahko pomeni njihova izdaja celo kaznivo dejanje, ce je bilo dejanje izvršeno iz koristoljubja. Seveda pa je izdaja tajnih podatkov lahko tudi koristna, in sicer ce nekdo pod oznako »tajno« skriva kriminalna dejanja ali celo dejanja, ki bi lahko ogrozila varnost lju­di in države. Vendar pa za mnogotere tajnosti ni vec prave potrebe, prav tako pa je v obdobju, ko doživljamo digitalno revolucijo in se soocamo z iznajdljivimi hekerji, take zaupnosti vedno teže obdržati v domeni tajnosti. Temelji kariernega sistema javnih uslužbencev na osnovi ocenje­vanja so bili postavljeni že v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji. Delo slehernega javnega uslužbenca je vrednotila ocenjevalna komisija in samo najboljše ocenjeni javni uslužbenci so lahko tako kot danes na­predovali v višji naziv in placni razred. Že za oceno prav dobro se je moral izkazati uslužbenec s svojo strokovno usposobljenostjo, mar-ljivostjo in zanesljivostjo in nasploh je moral imeti boljši uspeh kot vsak dober in vesten uslužbenec. Prav tako pa se mora tudi danes iz povprecja dvigniti in dosegati rezultate, ki so visoko nad pricakova­nji, tisti uslužbenec, ki želi pridobiti prav dobro ali celo odlicno oce-no. S to razliko, da danes uslužbenca ne ocenjuje vec komisija, tem­vec njegov nadrejeni. Vendar pa iz razpoložljivih podatkov izhaja, da gre trend v smeri narašcanja odlicnih ocen delovne uspešnosti, kar precej odstopa od normalne porazdelitve po Gaussovi krivulji. Tudi danes je slabo ocenjeni uradnik pripravljen uporabiti vsa razpoložlji­va pravna sredstva in poiskati najrazlicnejše izgovore samo za to, da dobi oceno odlicno. To nas pripelje do zakljucka, da vecinoma vodij izvaja vrednotenja vsako leto karseda avtomaticno. Tudi primerjalne študije kažejo na to, da so rezultati subjektivni, ocene pa tako kot danes ne kažejo dejanskega stanja. Ocenjevanje ni pošteno, saj dobijo slabi in dobri enako oceno odlicno. Ocenjevanje je krivicno do tistih, ki so dobri, ker so tudi slabi ocenjeni z odlicno. Primerjalni pregled je prav tako pokazal, da vecina držav ocenjuje svoje uslužbence zato, da bi izboljšale svoje delovanje v dobro državljanov, ocena pa je lahko le eden od kriterijev za napredovanje. V Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji je bilo nedostojno ve­denje v zasebnem življenju razlog za uvedbo disciplinskega postopka. Za težje prekršitve službe ali okrnitve ugleda državnega uradnika je šlo v tistih primerih, kadar se je nemoralno ali nedostojno vedel v zasebnem življenju. To se je nanašalo predvsem na pijancevanje in igranje na slepo sreco na nacin, ki je poniževal dostojanstvo državne­ga uslužbenca. Vendar pa se tudi tedanji zakonodajalec v uradnikovo intimno življenje ni pretirano vmešaval. V nasprotju z nekaterimi primerjalni ureditvami, ko so celo nekaj desetletij pozneje zahtevali od javnih uslužbencev zgledno družinsko življenje; vsakdo, ki je kršil pravila take puritanske etike, pa je lahko bil ob službo. Danes velja intimno in družinsko življenje za izkljucno pravico posameznika. To velja tudi za absolutne javne (funkcionarje) in tudi relativne javne osebe (javni uslužbenci). Morebitne izjeme so mogoce le ob obstoju nujnega ali prisiljujocega javnega interesa. Seveda pa mora biti prag sprejemljivosti poseganja v zasebnost najvišjih funkcionarjev v državi višji, kar potrjuje tudi sodna praksa. V zadnjem poglavju knjige je tekla beseda o slabi podobi uradni­kov in javnih uslužbencev. V javnosti še vedno prevladujejo stereotipi uradnikov, da so necloveški, leni, togi in koruptivni birokrati, ceprav razpoložljivi viri pokažejo na majhno število disciplinskih postopkov zoper javne uslužbence, ki vkljucujejo tudi nedostojno ali žaljivo ob-našanje do strank. Za stereotipe so tudi danes v veliki meri odgovor­ni mediji, s stereotipom o lenih in pristranskih javnih uslužbencih pa nemalokrat soglašajo tudi politiki z nabiranjem novih politicnih tock. Boljša podoba pa bo tudi takrat, ko bo v javni upravi prevla­dalo zaposlovanje po merilih meritokracije. To pomeni uveljavitev družbenega sistema, ki omogoca zaposlovanje v upravnih službah na temeljih znanja, sposobnosti, osebnih lastnosti in integritete posa­meznika. LITERATURA SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE Alighieri, D. (2005). Od mracnega gozda do raja. Popotovanje po Božanski komediji. Prevod Andrej Capuder. Ljubljana: Mohor­jeva družba. Andric, I. (1963). Prekleto dvorišce. Prevod Pavle Flere. Ljubljana: Državna založba Slovenije, IV. knjiga. Aristotel (2016). Nikomahova etika. Prevod Kajetan Gantar. Lju­bljana: Slovenska matica. Aristotel (2004). Fizika, Knjige 1, 2, 3, 4. Ljubljana: Slovenska ma-tica. Avbelj, M. (ur.). (2019). Komentar ustave Republike Slovenije. Lju­bljana: Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta. Barrett, A. A. et al. (2019). The emperor Nero, A guide to the anci­ent sources. Princeton University Press. Biondich, M. (2000). Stjepan Radic, The Croat Peasant Party, and the Politics of Mass Mobilization, 1904–1928. University of To­ronto Press. Bosworth. R. J. B. (2011). Mussolini. London, New York, New Del­hi, Sydney: New edition, Bloomsbury Publishing. Brodski, J. (1989). Izbrani eseji: Prevod Janko Moder. Ljubljana: Cankarjeva založba. Cankar, I. (1936). Zbrani spisi, devetnajsti zvezek. Ljubljana: Nova založba. Bulgakov, M. (2016). Morfij in druge zgodbe. Prevod Lijana Dejak. Novo mesto: Založba Goga. Compte-Sponville, A. (2002). Mala razprava o velikih vrlinah. Pre­vod Matej Leskovar. Ljubljana: Založba Vale Novak. Cowen, T. (ur.). (1992). Public Goods in Market Failures, A Critical Examination. New Brunswick, New Jersey: Routledge. Damousi, J. (2007). »The Australian Has a Lazy Way of Talking«: Australian Character and Accent, 1920–1940. ANU Press. Demmke, C. (junij 2005). Are Civil Servants Different Because they are Civil servants. Luxembourg: European Institute of Public Ad­ministration. Dostojevski, F. M. (1979). Zlocin in kazen. Prevod Vladimir Lev-stik. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Dostojevski, M. F. (1966). Mladenic. Prevod Janko Moder. Ljublja­na: Cankarjeva, prvi del. Dostojevski, M. F. (1966). Mladenic. Prevod Janko Moder. Ljublja­na: Cankarjeva založba, drugi del. Dragnich, A. N. (1. januar 1974). Serbia, Nikola Pašic, and Yugosla­via. Rutgers University Press, First Edition. Goethe, J. W. (2002). Izbrane pesmi (Ausgewählte Gedichte). Pre­vod: Štefan Vevar. Ljubljana: Mladinska knjiga. Koch, M. (2013). Lenoba: težavna disciplina, prevod: Seta Knop. Ljubljana: Študentska založba, Ljubljana. Kolundžic, Z. (1968). Politika i korupcija u Kraljevskoj Jugoslaviji, Zagreb: Ognjen Prica. Konfucij (1988). Pogovori. Prevod in spremna beseda Maja Milcin-ski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Flere, D. (ur.) (1977). Francoski moralisti. Ljubljana: Mladinska knjiga. Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje, Nastanek zapora, knjižna zbirka Temeljna dela. Ljubljana: Založba Krtina. Fogelquist, A. (2011). Politics and Economic Policy in Yugoslavia, 1918–1929. Los Angeles: Global Geopolitics Net. Fromm, E. (2003). Umetnost življenja. Prevod Milan Štrukelj, Lju­bljana: Mladinska knjiga. Gide, A. (2000). Ozka vrata. Prevod Božo Vodušek. Ljubljana Be-letrina. Gogolj, V. N. (2010). Izginulo pismo. Prevod Urša Zabukovec in Bo-rut Kraševec. Ljubljana: Študentska založba. Goncarov, A. I. (1965). Oblomov. Ljubljana: Cankarjeva založba. Goršic, I. (1962). Rogaška Slatina. Rogaška Slatina: Turisticno dru­štvo Rogaška Slatina. Guštin, D. (ur.) (2006). Za zapahi. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Hibbert, C. (1965). Zgodovina zlocinstva in kazni. Ljubljana: Can-karjeva založba. Harris, S. (2014). Catalonia is not Spain. A Historical perspective. Barcelona: 4Cats Books. Hegel, G. W. F. (december 2013). Oris filozofije pravice. Temeljna dela. Ljubljana: Založba Krtina. Jurcic, J. (2004). Deseti brat. Ljubljana: DZS. Keršic, M., Stres, N. (ur.). (2008). Dokumenti o privilegijih politic­nih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma. Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje. Konfucij (1988). Pogovori. Prevod in spremna beseda Maja Milcin-ski. Ljubljana: Cankarjeva založba. Laertski, D. (2015). Življenja in misli znamenitih filozofov. Prevod Živa Borak, Gregor Pobežin, Matej Hriberšek. Ljubljana: Bele­trina. Lebniz, G. W. (2004). Izbrani filozofski spisi. Prevod Mirko Hribar. Ljubljana: Slovenska matica. Maier, C. (2005). Dober dan, lenoba. O umetnosti in potrebi, da v podjetju delamo cim manj. Prevod Marko Madžarevic. Ljubljana: Orbis. Moličre (1974). Izbrana dela (Gospod Prasetnik, Sijajna snubca, Žlahtni mešcan, Skapinove zvijace, Ucene ženske, Namišljeni bolnik). Ljubljana: Državna založba Slovenije. Mozart, W. A. (1991). Pisma. Ljubljana: Založba mladinska knjiga. Mulec, B. (2017a). Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci. Ljubljana: Nova obzorja. Nielsen, C. A. (2014). Making Yugoslavs, Identity in King Aleksandar's Yugoslavia. University of Toronto Press. Novak, F. (1927). Jovo Omišanin u Rogaškoj Slatini. Rogaška Slati­na: Naklada pišceva u Rogaškoj Slatini, Nietzsche, F. (2004). Jutranja zarja, Misli o moralni predsodkih. Pre­vod Alfred Leskovec. Ljubljana: Slovenska Matica. Nietzsche, F. (2003). The Genealogy of Morals. New York: Dover Publications, INC. Mineola. Ordine, N. (2015). Koristnost nekoristnega, Manifest. Prevod Irena Trenc - Frelih. Ljubljana: Cankarjeva založba. Perovšek, J. (2013). O demokraciji in Jugoslovanstvu. Slovenski libe­ralizem v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za novej­šo zgodovino. Petek, M. (2010). Sovino gnezdo. Maribor: Založba Pivec. Petek, N. (2021). Bhagavadgita, Onstran vezi, tostran svobode. Ma-ribor: Založba Pivec. Platon (2009). Zbrana dela II. Prevod in spremna beseda Gorazd Kocijancic. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Platon (2009). Zbrana dela IV (Država, Timaj, Kritija). Prevod Go-razd Kocjancic. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Pohar, R. (ur.) (1931). Zakon o uradnikih. Ljubljana: Založba Mer-kur. Sovrč, A. (2002). Predsokratiki. II. ponatisnjena izdaja iz leta 1946. Ljubljana: Slovenska matica. Rabelais, F. (1981). Gargantua in Pantagruel. Ljubljana: Cankarjeva založba. Rahten, A. (2009). Izidor Cankar, diplomat dveh Jugoslavij. Ljublja­na: ZRC SAZU. Stare, J. (2010). Upravno poslovanje. Ljubljana: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani. Spinoza, B. (1963). Etika. Zvezek VI. Prevod Primož Simoniti. Lju­bljana: Slovenska matica. Sovrč, A. (2002). Predsokratiki. Druga ponatisnjena izdaja iz leta 1946. Ljubljana: Slovenska matica. Sovre, A. (2006). Stari Grki. Ljubljana: Slovenska matica. Staronová, K. (2017). Performance Appraisal in the EU Member States in the European Commission. EUPAN (European Public Administration Network), Government Office of Slovakia. Šmitek, Z. (2011). Mitološko izrocilo Slovencev – Svetinje preteklo­sti. Ljubljana: Študentska založba. Tolstoj, L. (1999). Ana Karenina. Ljubljana: Mladinska knjiga. Van de Walle, S. (2004). Perceptions of Administrative Performan­ce: The Key to trust in Goverment? Dissertation at the Chato­lic University of Leuven. URL: https://www.researchgate.net/ publication/28359655_Perceptions_of_Administrative_Perfor­mance_The_Key_to_Trust_in_Government, 22. 9. 2023. Voltaire (2020). Filozofski slovar, Temeljna dela. Prevod Kravanja, A., ur. Kravanja. Ljubljana: Založba Krtina. Vrišer, S. (1991). Uniforme v zgodovini, Civilne uniforme na Slo­venskem. Ljubljana: Založba Park. Young, M. (1961). The Rise of Meritocracy, 1870–2033: An Essay on Education and Equality. Harmondsworth, New York: Pengu­in Books. Zach, M. (2005). »Gauner, Pinsel, Chicaneure« Eine kleine Ge-schichte der Burokratie. Tubingen: Klopfer und Mayer. Zarnik, S. (2011). Politicna filozofija uradništva. Ljubljana: doktor-ska dizertacija. Zola, E. (1962). Nana. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Zupancic, B. M. (2006). O spoštovanju, Pismo iz Strasbourga. Zbir­ka Pravna praksa, 4. Ljubljana: GV založba. Žontar, J. (1973). Obvešcevalna služba in diplomacija avstrijskih Habsburžanov v boju proti Turkom v 16. stoletju. Ljubljana: In-štitut za obco in narodno zgodovino. Weber, M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljublja­na: Studia Humanitatis. Wratislaw, A. H. (1873). Life, Legend, and Canonization of St. John Nepomucen, Bodleian Libraries. London: University of Oxford. CLANKI V REVIJAH Bannet, E. A. (marec 2005). »Secret History«: Or, Talebearing In­side and Outside the Secretoire. Huntington Library Quarterly, Volume 68, Issues 1-2, pp. 375–396. Ben-Ami, S. (januar 1977). The Dictatorship of Primo de Rivera: A Political Reassessment. Journal of Contemporary History, Volu­me 12, Issue 1, Sage Publications, pp. 65–84. Borst, R. T., Lako, C. J. (2017). Proud to be a Public Servant? An Analysis of the Work Related Determinants of Professional Pri­de among Dutch Public Servants. International Journal of Public dministration, Volume 40, Issue 10, pp. 875–887. Chan, H. S., Li, S. E. (2007). Civil Service Law in the People's Repu­blic of China: A Return to Cadre Personnel Management. Public Administration Review, Volume 67, Issue 3, pp. 383–398. Chandler, A. J. (1991). Public Administration: A Disciplin in De­cline. Teaching Public Administration, Volume 11, Issue 2, pp. 39–45. Clapp, R. (2000). God Cannot be Privatized. Discernment, Volume 6, Issue 1, pp. 6–7. Cohen, A., Zalamanovitch, Y., Davidesko, H. (zima 2006). The Role of Public Sector Image and Personal Characteristics in Determi­ning Tedency to Work in the Public Sector. Public Administrati­on, Volume 29, Issues 3-4, pp. 445–480. Cehovin, M., Hacek, M. (2014). Kriticna analiza politizacije dr­žavne uprave v Sloveniji. Teorija in praksa, letnik 51, št. 2-3, str. 434–457. Cernetic, M., Brožic, L. (oktober 2003). Potrebe po novih znanjih – varovanje tajnih podatkov v Evropski uniji in zvezi NATO. Or-ganizacija, letnik 36, št. 8, str. 575–581. Davidson, S., E., Yasuna, A., Tower, A. (junij 1979). The Effects of Televisions Cartoons on Sex Role Stereotyping in Young Girls. Child Development, Volume 50, Issue 2, pp. 597–600. DeHart - Davis, L. (september–oktober 2007). The Unbureaucratic Personality. Public Administration Review, Volume 67, Issue 5, pp. 892–903. Dillman, D. L. (2008). Whither the Common Good? Public Admi­nistration Review, Volume 68, Issue 1, pp. 184–187. Epstein, R. (april in maj 2007). The Myth of the Teen Brain. Scienti­fic American Mind, Volume 18, Issue 2, pp. 56–63. Gayduschek, G. (januar 2003). Bureaucracy: is it Efficient ? Is it not? Is that the Question? Administration and Society, Volume 34, Is­sue 6, pp. 700–723. Graupera, J. in Garcia-Mila (2017). Katalonija v primežu represi­je: To naj bodo poslednje žrtve! Revija Dignitas, št. 75-76, str. 33–42. Gregory, R. (januar–februar) 1999. Social Capital Theory And Administrative Reform: Maintaining Ethical Probitiy in Public Service. Public Administrative Review, Volume 59, Issue 1, pp. 63–75. Guthrie, S. (1999). The Link Between Private Lives and Public Lea­dership. Discernment, Volume 6, Issue 1, pp. 10–11. Holzer, M., Rabin, J. (1987). Public Service: Problems, Professiona­lism, and Policy Recommendations. Public Productivity Review, Volume 11, Issue 1, pp. 3–13. Kaufman, H. (1956). Emerging Conflict in the Doctrines of Public Administration. American Public Science Review, Volume 50, Is­sue 4, pp. 1057–1073. Kerševan, M. (1990). Max Weber in sociologija religije: temelji mo-dernega duha in vprašanje postmoderne. Družboslovne razprave, let. 7, št. 9, str. 7–17. Klanjšek, R., Flere, S. (2016). Vrednote »protestantske etike« v so-dobni primerjalni perspektivi. Teorija in praksa, let. 53, posebna številka, str. 215–231. Kukman, V. (1937). Katere spremembe je prinesla nova uredba o ob­cinskih uslužbencih? Samouprava, št. 1, str. 8–12. Lawrence, G. R., Bennett W. L. (2001). Rethinking Media Politics and Public Opinion: Reactions to the Clinton-Lewinsky Scandal. Political Science Quarterly, Volume 116, Issue 3, pp. 425–446. Ledinek, M. (1948). Držimo cvrsto uslužbenski sistem in sistem plac. Ljudska uprava, št. 4-5, str. 159–164. Lonza, N. (2007). OBLITI PRIVATORUM PUBLICA CUARA­TE: A Ragusan Political Epigraph and its Historical Backgro­und, Original paper, Dubrovnik Annals 11, pp. 25–47. Lovrich, P. N., et al. (1980). Do Public Servants Welcome or Fear Merit Evaluation of their Performance? Public Administration Review, Volume 40, Issue 3, pp. 214–222. Lukasik J. C. (2004). The Face of the Public. Early American Litera­ture, Volume 39, Issue 3, pp. 413–464. Mauro, P. (1995). Corruption and Growth. Quarterly Journal of Economic, Volume 109, Issue 3, pp. 681–712. Mazar, N., Pankaj, A. (17. 6. 2011). Greasing the Palm: Can Col­lectivism Promote Bribery?, Psychological Science, Volume 22, Issue 7, pp. 843–848. MacCannell, J. F. (Autumn, 2000). Politics in the Age of Sex: Clin­ton, Leadership, Love. Cultural Critique, Issue 46, pp. 241–271. Mulec, B. (12. julij 2018). Spolitiziranost proti meritokraciji. Pravna praksa, letnik 37, št. 27, str. 3. Mulec, B., Giacomini, I. (2018). Konflikt med politiko in uradni­štvom pri zaposlovanju javnih uslužbencev v Sloveniji in Italiji. Dignitas, št. 77-78, str. 87–112. Mulec, B. (10. jan. 2019). Okrogle zgodbe jetniških dvorišc. Pravna praksa, letnik 38, št. 1-2, pril., str. II-VII. Mulec, B. (11. januar 2018). Spolno vprašanje na sodišcu. Priloga Pravne prakse, št. 1, letnik 37. Mulec, B. (2017 b). Vpliv in posledice Brexita za razvoj javnih uprav držav clanic Evropske unije. Dignitas, št. 75-76, str. 89–113. Nagler, N. (1979). The Image of the Civil Service in Britain. Public Administration, Volume 57, Issue 2, pp. 127–142. Neuse, M. S. (1978). Professionalism and Authority: Women in Pu­blic Service. Public Administration Review, Volume 38, Issue 5, pp. 436–441. O'Neil, M. R. (1971). The Private Lives Of Public Employees. Ore­gon Law Review, Volume 51, pp. 70–112. Owen, D. (Mar. 2000). Popular Politics and the Clinton/Lewinsky Affair: The Implications for Leadership. Political Psychology, Volume 21, Special Issue: Response Latency Measurement in Te­lephone Surveys, pp. 161–177. Petkovšek, R. (2016). Filozofsko- antropološki pogledi na cloveka. Prirocnik Teološke fakultete, elektronska izdaja. Ljubljana: Teo­loška fakulteta. Pierce, C. A., Byrne, D. in Aguinis, H. (1996). Attraction in Organi­zations: a Model of Workplace Romance. Journal of organizatio­nal behaviour, Volume 17, Issue 1, pp. 5–32. Philips, E. (2015). Meritocracy and Public Service Excellence. Inter­national Journal of Civil Service Reform and Practice, Issue 1, pp. 94–98. Pollit, C. (1996). Antistatist Reform and New Administrative Di­rections: Public Administration in the United Kingdom. Public Administration Review, Volume 56, Issue 1, pp. 81–87. Roberts, D. M. et al (2013). Phenotypic and Molecular Differences between Rats Selectively Bred to Voluntarily Run High Vs. Low Nightly Distances. American Journal of Phisiology, Volume 304, Issue 11, pp. 1024–1035. URL: https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/23552494/, 13. 5. 2022. Rhodes, R. A.W. (1991). Theory and Methods in British Public Ad­ministration. The View of Political Science. Political Studies, Vo­lume 39, Issue 3, pp. 553–554. Rydström, J. (2000). Sodomitical Sins are Threefold: Typologies of Bestiality, Masturbation and Homosexuality in Sweden, 1809– 1950. Journal of the History of Sexuality, Volume 9, Issue 3, pp. 240–276. Rupnik, V. (1947). Nacela uslužbenskega prava po uredbah o stro­kah in prejemkih državnih uslužbencev. LP II, št. 9-10, str. 302– 313. Sandel, M. J. Toppling the Myth of Meritocracy. The Harvard Ga­zette, 5. 1. 2021. URL: https://news.harvard.edu/gazette/sto-ry/2021/01/the-myth-of-meritocracy-according-to-michael--sandel/, 22. 9. 2023. Svetek, L. (1957). Ob osnutku novega zakona o javnih uslužbencih. LU, št. 5-6, str. 194–222. Seleim, A., Bontis, N. (2009). The Relationship between Culture and Corruption: a Cross-national Study. Journal of Intellectual Capital, Volume 10, Issue 1, pp. 165–184. Sonner, W. Molly in Wilcox, C. (1999). Forgiving and Forgetting: Public Support for Bill Clinton during the Lewinsky Scandal. Political Science and Politics, Volume 32, Issue 3, pp. 554–557. Stimilli, D. (2012). Secrecy and Betrayal on Kafka and Welles. The New Centennial Review, Volume 12, Issue 3, pp. 91–114. Svetek, L. (1946). Državni uslužbenci po novem zakonu. LP I, št. 7, str. 221–231. Svetek, L. (1957). Ob osnutku novega zakona o javnih uslužbencih. LU, št. 5–6, str. 194–222; Zhang, Z. (2015). Crowding Out Meritocracy? Cultural Constra­ints in Chinese Public Human Resource Management. Austra­lian Journal of Public Administration, Volume 74, Issue 3, pp. 270–282. Zimmermann, G. (1995). The Civil Servant as Educator: »Effi Bri-est« and »Anna Karenina«. The Modern Language Review, Vo­lume 90, Issue 4, pp. 817–829. Willetts, M. et al (2018). Statistical machine learning of sleep and physical activity phenotypes from sensor data in 96, 220 UK Bi-obank participants. Scientific Reports, Volume 8. URL: https:// www.nature.com/articles/s41598-018-26174-1, 22. 9. 2023. Williamson, T. (1999). Monica, Bill and Ethics. Volume 49, Issue 2, pp. 153–163. PRISPEVKI V ZBORNIKIH, ENCIKLOPEDICNI SESTAVKI IN POGLAVJA V KNJIGAH Dobovšek, B. (ur.) (2002). Povzetek posveta. V: Korupcija v javni upravi/Dobovšek, B. (ur.). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, str. 5–13. Dobovšek, B., Minic, D. (2005). Korupcija, lobiranje in neformalne mreže. V: Korupcija in politika/ Dobovšek, B. (ur.). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve, str. 9–60. Gršak, I. (ur.). (1865). Poducilni list za slovenski narod. Gradec: Leuschner in Lubenski, str. 1–288. Melik, V. (1998). Zacetki ženske volilne pravice. V: Carnijev zbornik (1931–1996), Cindric, A. (ur.). Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 253–255. Mulec, B. (2022). Ocenjevanje in nagrajevanje uradništva v birokratskih omrežjih. V: Državna uprava, ustavna demokracija in mednarodno pravo. Liber Amicorum Anton Jerovšek/ Jambrek, P. (ur.). Nova Gorica: Nova univerza, znanstvena založba, str. 119–137. Samec, M. (1876). Možgani. V: Letopis matice slovenske za leto 1876, ur. Pleteršnik, M. Ljubljana: Matica slovenska. Stavbar, V. (ur.). (2006). Casopis za zgodovino in narodopisje/ Review for History and Ethnography, Letnik 77. Maribor: Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo v Mariboru. PRAVNI VIRI Kazenski zakonik (KZ-1). Uradni list RS, št. 50/12 – uradno precišceno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20 in 95/21. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. Ur. l. RS, št. 8/01. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPZJS). Uradni list RS, št. 57/08, 23/09, 91/09, 89/10, 89/10, 40/12, 46/13, 95/14, 91/15, 21/17, 46/17, 69/17 in 80/18. Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo z dne 12. septembra 1923, št. 299/86. Zakon o uradnikih, Službene novine kraljevine Jugoslavije z dne 1. aprila 1931, št. 73/XXII/150. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih uslužbencih – prva obravnava. EVA: 2008-3111-0006. URL: http://www2.gov.si/zak/Pre_Zak.nsf/54642c97b77478c6c125 66160029d25d/8066d30fdb02839dc1257401003a6f2f ?Open Document, 22. 9. 2023. The Code of Hammurabi, ur. Robert Francis Harper. URL: https://oll-resources.s3.us-east-2.amazonaws.com/oll3/store/ titles/1276/0762, 22. 9. 2023. Zakon o državnih uslužbencih s komentarjem, 1946. Zbirka zakonov FLRJ, št. 57, Izdaja uradnega lista FLRJ. Zakon o javnim uslužbencima. Izdanje službenog lista FNRJ, 1957, Zbirka saveznih propisa, br. 152, Izdanje »službenog lista FNRJ«. Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO). Ur. l. RS, št. 15/90, 2/91-I, 5/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 – ZRPJZ, 70/97, 87/97 – ZPSDP, 38/99, 56/02 – ZJU in 8/20. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju. Ur. l. SRS, št. 35/85. Zakon o tajnih podatkih (ZTP). Ur. l. RS, št. 50/06-uradno precišceno besedilo, 9/10, 60/11 in 8/20. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU). Ur. l. RS, št. 56, z dne 28. 6. 2002. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU). Ur. l. RS, št. 63/07 – uradno precišceno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 40/12 – ZUJF, 158/20 – ZIntPK-C in 203/20– ZIUPOPDVE. Zakon o sistemu plac v javnem sektorju (ZSPJS). Ur. l. RS, št. 108/09 – uradno precišceno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11 – ORZSPJS49a, 27/12 – odl. US, 40/12 – ZUJF, 46/13, 25/14 – ZFU, 50/14, 95/14 – ZUPPJS15, 82/15, 23/17 – ZDOdv, 67/17 in 84/18. Zakon o javnim službenicima, Zbirka saveznih propisa, br. 152, 1957. SPLETNI VIRI Analiza kariernega napredovanja javnih uslužbencev. MJU, de­cember 2019. URL: https://view.officeapps.live.com/op/view. aspx?src=https%3A%2F%2Fwww.gov.si%2Fassets%2Fmin istrstva%2FMJU%2FPlacni-sistem%2FAnaliza-kariernega--napredovanja%2FAnaliza-kariernega-sistema-javnih-usluzben-cev-2019.docx&wdOrigin=BROWSELINK , 22. 9. 2023. Andrejka plemeniti Livnogradski, Rudolf (1880–1948). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstve­noraziskovalni center SAZU, 2013. URL: https://www.sloven­ska-biografija.si/oseba/sbi129727/, 22. 9. 2023. Biti gej u SFRJ. LGBT news portal, 15. 2. 2016. URL: https://www. crol.hr/index.php/kultura/7447-biti-gej-u-sfrj-zbog-protupriro­dnog-bluda-osudeno-oko-500-muskaraca, 22. 9. 2023. Boris Koprivnikar: Kar 95 % javnih uslužbencev napreduje z najvišji-ma ocenama 4 in 5. MMC RTV portal, 31. 1. 2017. URL: https:// www.rtvslo.si/slovenija/boris-koprivnikar-kar-95-javnih-usluz­bencev-napreduje-z-najvisjima-ocenama-4-in-5/413543, 22. 9. 2023. Ce que pense la pape du cinema. URL: https://gallica.bnf.fr/ ark:/12148/bpt6k991322n/, 22. 9. 2023. Charlie Chaplin (16. 4. 1889–25. 12. 1977), angleški komik. URL: https://www.charliechaplin.com/en/articles/biography, 22. 9. 2023. Collectivism and Bribery: The more Collective Feeling in a Society, the more its Members are Likely to Offer Bribes. University of Toronto Scarborough, 5. 11. 2011. URL: https://www.science­daily.com/releases/2011/10/111005131717.htm , 22. 9. 2023. Corruption Perceptions Index. Transparency International. URL: https://www.transparency.org/en/cpi/2022?gclid= Cj0KCQjw1aOpBhCOARIsACXYv-dMzTsv8ggP7SrC­WyaHGdw0jayXzWb6yZM-3qPII_ImrVYL1h0MykoaAua0E­ALw_wcB&gad_source=1, 22. 9. 2023. Czettler, A. Politische Betrachtungen eines Konservativen Un­garn. URL: http://epa.oszk.hu/01500/01536/00013/pdf/ UJ_1984_1985_075-115.pdf, 22. 9. 2023. Davidovic Ljubomir - Ljuba. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. URL: https://krlezijana.lzmk.hr/clanak.aspx?id=1428, 22. 9. 2023. Demmke, C. Are Civil Servants Different because They are Civil Servants? Luxembourg: European Institute of Public Admi­nistration, June 2005. URL: https://www.dgaep.gov.pt/me­dia/0601010000/lux/civilservantsdifferent.pdf , 22. 9. 2023. Dwiputrianti, S. Challenges with Implementation of the Merit Sy­stem in the Open Recruitnment of Government High Position: The Case in Indonesia. Asian Association for Public Administra­tion Annual Conference, 2018. URL: https://www.researchgate. net/publication/325729663_Challenges_With_Implementati-on_Of_The_Merit_System_In_The_Open_Recruitment_Of_ Government_High_Positions_The_Case_In_Indonesia, 22. 9. 2023. EUPAN, New Way of Working in Public Administration, Austrian Presidency of the Council of the European Union. Federal Mini­stry for the Civil Service and Sport, 2018. URL: https://www. eupan.eu/wpcontent/uploads/2019/05/Study_New_Way_of_ Working_in_Public_Administration.pdf, 22. 9. 2023. Erich Fromm. URL: https://www.erichfromm.net/, 22. 9. 2023. Ferdinand I. Romunski. URL: https://www.britannica.com/bio­graphy/Ferdinand-I-king-of-Romania, 22. 9. 2023. Gaussova krivulja ali normalna porazdelitev. Kreativa. URL: https:// www.statistik.si/gaussova-krivulja-ali-normalna-porazdelitev/, 22. 9. 2023. Gilbert Stuart. National Gallery. URL: https://www.nga.gov/col­lection/artist-info.1911.html, 22. 9. 2023. GLAVNJACA, CENTRALNI ZATVOR STAROG BEOGRA­DA: Otkrivamo gde se nalazila ova zgrada Glavnjaca, centralni zatvor starog Beograda. URL: https://www.telegraf.rs/vesti/ beograd/2432512-glavnjaca-centralni-zatvor-starog-beograda--otkrivamo-gde-se-nalazila-ova-zgrada-foto, 22. 9. 2023. History, Mao Zedong. BBC. URL: https://www.bbc.co.uk/histo-ry/historic_figures/mao_zedong.shtml, 22. 9. 2023. Jambrek, P. Zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci v vecstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samo­bitnost in uveljavili svojo državnost, 2002. URL: https://e-kurs. si/komentar/zgodovinsko-dejstvo-da-smo-slovenci-v-vecsto­letnem-boju-za-narodno-osvoboditev-izoblikovali-svojo-naro­dno-samobitnost-in-uveljavili-svojo-drzavnost-2/, 22. 9. 2023. Je hrana v zaporih res tako slaba? Siol, 27. 4. 2018. URL: https:// siol.net/novice/slovenija/je-hrana-v-zaporih-res-tako-slaba-vi­deo-466038, 22. 9. 2023. Kleiner, K. Are Collective Cultures Prone to Bribery and Corrupti­on? University of Toronto, 25 August 2011. URL: https://utsc. utoronto.ca/news-events/archived/are-collective-cultures-pro-ne-bribery-and-corruption, 22. 9. 2023. Kranjec, S. Korošec, Anton (1872–1940). Slovenska biografija. Slo­venska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. URL: https://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi290163/, 22. 9. 2023. Kranjc, F. M. Balticevi. URL: https://view.officeapps.live.com/ op/view.aspx ?src=https%3A%2F%2Fvojastvo -militar y. si%2Fwp-content%2Fuploads%2FBalti%25C4%258Devi1234. docx&wdOrigin=BROWSELINK, 22. 9. 2023. L' ena. URL: https://www.ena.fr/, 22. 9. 2023. Les missions du Conseil d'État. Conseil d'État. URL: https://www. conseil-etat.fr/qui-sommes-nous/le-conseil-d-etat/missions, 22. 9. 2023. Ljubo Davidovic. Uciteljski tovariš, letnik 80, št. 8, 1940. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C9N9JU6N, 22. 9. 2023. Meritocracy for Public Service Excellence. Global Centre for Public Service Excellence, 5. 2. 2016. URL: https://www.undp.org/pu-blications/meritocracy-public-service-excellence, 22. 9. 2023. Malhar, B. Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokra­cijo. URL: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­-NW8XIRLC, 22. 9. 2023. Mark, J. J. Diogenes of Sinope. World History Encyclpedia, 2. 8. 2014. URL: https://www.worldhistory.org/Diogenes_of_Sino­pe/, 22. 9. 2023. Manual of Mental Disorders, fifth edition, DSM-5. URL: https://re­pository.poltekkes-kaltim.ac.id/657/1/Diagnostic%20and%20 statistical%20manual%20of%20mental%20disorders%20_%20 DSM-5%20(%20PDFDrive.com%20).pdf, 22. 9. 2023. McCourt, W. The Merit System and Integrity in the Pu­blic Service. Institut for Development Policy and Mana­gement, University of Manchester, 2007, str. 1–13. URL: https://research.manchester.ac.uk/en/publications/ the-merit-system-and-integrity-in-the-public-service, 22. 9. 2023. Papež Pij XI. (junij 1922). Vertec, letnik 52, številka 5-6. URL: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WCPL2B2C, 22. 9. 2023. Papež Pij XI (15. 2. 1939). Slovenski gospodar, letnik 73, števil­ka 7. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc­-M96Q32KS/d55e49b2-d96b-4e98-a4bd-25d03e98577b/ PDF, 22. 9. 2023. Pogovor z nekdanjim zapornikom: »Hrana je bila dobra, zredil sem se za nekaj kil«. Metropolitan, 28. 9. 2022. URL: https://www. metropolitan.si/novice/slovenija/pogovor-z-nekdanjim-zapor­nikom/, 22. 9. 2023. Porocilo o ocenjevanju delovne uspešnosti za leto 2018 in napredo­vanju v letu 2019 v organih državne uprave. MJU. URL: https:// podatki.gov.si/dataset/zbirka-letnih-porocil-o-ocenjevanju-de­lovne-uspesnosti-in-napredovanju-javnih-usluzbencev, 22. 9. 2023. Program za delo koalicije 2022–2026. Vlada Republike Slovenije. URL: https://www.levica.si/wp-content/uploads/2022/05/ GS-SD-Levica-Program-za-delo-koalicije-2022-26.pdf , 22. 9. 2023. Revizijsko porocilo o Ucinkovitosti urejenosti postopka prostorske­ga nacrtovanja obcin. Racunsko sodišce RS, 7. 6. 2017. URL: https://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/revizija/178/Pro­storskoNacrtovanje.pdf, 22. 9. 2023. Standardna klasifikacija poklicev 2008. Statisticni urad RS. URL: https://www.stat.si/skp/Docs/MetodoloskaPojasnilaSKP08. pdf, 22. 9. 2023. Svetozar Pribicevic. Hrvatska enciklopedija. URL: https://www.en­ciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=50294, 22. 9. 2023. Svi srbski premijeri. Mondo, 28. 6. 2008. URL: https://mondo.rs/ Info/Srbija/a103300/Svi-srpski-premijeri.html, 22. 9. 2023. Sundell, A. Nepotism and Meritocracy, Working paper series 2014. University of Gothenbourg, str. 1–29. URL: https://core.ac.uk/ download/pdf/43558817.pdf , 22. 9. 2023. Teršek, T. Neznosnost legalisticne ignorance (17): zmotna presoja vprašanja o javnosti rezultatov študentskih anket. IUS – INFO, 9. 3. 2015. URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/ko­lumne/137988, 22. 9. 2023. Teršek, A. Svoboda medijev in varstvo zasebnosti: kritika dveh pre­cedensov, predlog razvrstitve »javnih oseb« in predlog ustav­nopravnih standardov. URL: https://www.ip-rs.si/fileadmin/ user_upload/Pdf/clanki/Tersek_Mediji_in_zasebnost.pdf, 22. 9. 2023. Zgodovina vrhovnega sodišca. URL: https://www.sodisce.si/vsrs/ objave/2016122011481573/, 22. 9. 2023. Za neposredno zaposlitev in proti »outsourcanju«! Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. URL: https://www. sviz.si/za-neposredno-zaposlitev-in-proti-outsourcanju/, 22. 9. 2023. Zakljucno porocilo Projekta za kakovost slovenskih ucbenikov (KAUC). URL: https://kauc.splet.arnes.si/, 22. 9. 2023. Welch, M. T. J. Thales of Philip II under the Roman Empire: Aspects of Monarchy and Leadership in teh Anecdotes, Apophthegma­ta, and Exempla of Philip II, A thesis submitted for the degree of Doctor of Philosophy at The university of Queensland, 2016. URL: https://web.library.uq.edu.au/files/37675/Word, 22. 9. 2023, str. 159–168. DRUGO ARS, fond SI AS 67, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (I.) Obci (Splošni) oddelek, 1919–1941. Deržic, I. (17. februarja 1923). Naša država in njeni uslužbenci. Nova pravda, Narodno-socijalisticni tednik, leto V, številka 7. Glynn, P., Kobrin, S., and Naim, M. (22.–24. maj 1997). Globa­lization of Corruption, paper presented at the Southern Africa Eco­nomic Summit, Cape Town. Filmi, ki ih velja videti ... ali ne videti. Slovenski dom, 7. 2. 1938. Informacija Vrhovnega tožilstva o kazenskem pregonu kaznivih dejanj 261–264. clen KZ-1 od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2020, z dne 26. 7. 2021. Korenini, A. (1929). Kontraktualni uslužbenci, bivši pisarniški oficijanti in novi pokojninski zakon. Naš glas, 11/29, 12, str. 2–3. Magnetogram 45. redne seje Odbora DZ RS za notranjo politi­ko, javno upravo in pravosodje, 4. junija 2008. Miklavcic, J. (1922). »Birokrat in uradnik«. Naš glas, leto 4, št. 2, str. 1–3. Ob 15-letnici obstoja Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnicarjev v Ljubljani. (10. januarja 1921). Spomenica 1922– 1937. Ljubljana: Priloga k Zadrugarju, št. 4, str. 10. Obcinsko uslužbensko pravo. (22. novembra 1932). Slovenski narod, št. 42, str. 2. Obrazložitev predsednika vlade LRS k predlogu osnovnega za­kona o državnih uslužbencih. (23. junija 1946). Ljudska pravica, št. 144. Obtožnica državnega tožilstva /Kzp 140/40/ z dne 16. 4. 1940, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. Public sector – An Employer of Choice? Report on teh Compe­titive Public Employer Project by Kirsi Aijala, OECD, Pariz, 2001. Odlocba Upravnega sodišca v Celju z dne 27. 4. 1940, D 11/40­5, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske bano-vine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. Odlocitev Upravnega sodišca v Celju, z dne 23. decembra 1940, D 11/40/30, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dra­vske banovine v Celju 1915–1941, Zgodovinski arhiv v Celju. Odlocba Upravnega sodišca v Celju z dne 1. marca 1928, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Ce-lju (1915–1941), Zgodovinski arhiv v Celju. Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Sresko nacelstvo Murska Sobota (SI_PAM/0089), letnik 1925. Pravnomocna sodba z dne 17. 5. 1940, Kzp 140/40/16, fond SI_ ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju 1915-1941, Zgodovinski arhiv v Celju. Po pripovedovanju domacinov in zbirateljev ljudskega gradiva (Nani Polanec in Robert Reich). Sodba Okrožnega sodišca v Mariboru, št. Ko 83/47-16, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišce Maribor 1945–1978, Pokrajinski arhiv Maribor. Sodba Okrožnega sodišca v Mariboru, št. K 20/48-14, fond SI_PAM/0725 Okrožno sodišce Maribor 1945–1978, Pokrajinski arhiv Maribor. Steska, H. (1. junija 1922). K uradniškemu zakonu. Slovenski na-rod, leto 55, št. 99, str. 6. Sodni spis, št. 196/26, fond SI_ZAC/0907, Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Spis 409/34, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis, št. 1/1, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Sla­tina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Spis H 925/92, fond Okrožno sodišce Maribor 1898–1941, AŠ 13, Pokrajinski arhiv Maribor. Spis 35/1-36, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Spis Preds 94/14/21, fond SI_PAM/0645/004/00509 – oblacila paznikov: gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, AŠ 18, Pokrajinski arhiv Maribor. Spis Preds 354/16/30, Prehrana jetnikov po pravilniku, izdanem 25.4.1930, fond SI_PAM/0645/004/01968 gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, AŠ 1230 (vsebina: korespondenca gle­de nabave hrane, stroškov, kolicine dnevne porcije), Pokrajinski arhiv Maribor. Spis su 91/17/31, pritožba jetnikov v ptujski jetnišnici zaradi hrane, mraza in paznikov, fond SI_PAM/0645/004/010114, Po-krajinski arhiv Maribor. Spis Preds 467/17/24, Klobucar Slava – pritožbe zaradi hrane v sodnih zaporih v Ormožu, fond SI_PAM/0645/004/00864: gradi­vo sodne uprave Okrožnega sodišca MB, AŠ 24, Pokrajinski arhiv Maribor. Spis Preds 1052/14/25 – uredba o uniformiranju in oborožitvi pravosodne straže, fond SI_PAM/0645/004/00730 gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, AŠ 22, Pokrajinski arhiv. Sodni spis, št. 72/20, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Slatina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis 449/26, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Sla­tina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis 443/26, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Sla­tina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis 493/27, fond SI_ZAC/0907 Zdravilišce Rogaška Sla­tina med letoma 1926–1933, Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis, D 47/26, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za ob-mocje Dravske banovine v Celju (1915–1941), Zgodovinski arhiv v Celju. Sodni spis Kšt 14/38, fond SI AS 307 Deželno sodišce v Ljublja­ni 1749–1945, ARS. Spis B1 xii 397/18-5, arhivsko gradivo sodne uprave Okrožnega sodišca Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor. Urbancic, K. (1919). Glas poštnih uradnikov. Naš glas, št. 1, str. 4. Teržan, J. (1940). Vinicarji, mali uradniki in poluradniki. Vecer­nik, letnik 14, št. 185, str. 4. Tercek, J. (1929). Uradniki in cinovniki. Glas Naroda, št. 37, str. 207. Slovenski uslužbenci v hrvaški banovini. (1940). Slovenija, let. 9, št. 4, str. 2–3. Zapisnik in sklep D 46/26 Upravnega sodišca v Celju, z dne 7. decembra 1926, fond SI_ZAC/0721 Upravno sodišce za obmocje Dravske banovine v Celju (1915–1941), Zgodovinski arhiv v Celju. Železnice rabijo uradnikov. (1922). Ljubljana: Glasnik željeznic­kih cinovnika, št. 10, str. 83. Železniški uradnik, njegova izobrazba in njegov posel. Glasnik željeznickih cinovnika, št. 10-12, Ljubljana, 1925, str. 57. Ženska kot uradnik. (1921). Naš glas, letnik 3, št. 26, str. 1–2. IZ RECENZIJ Monografija dr. Brede Mulec z naslovom Uradniki niso angeli: disciplinski postopki skozi stoletje ponuja poglobljena spoznanja, ki te­meljijo na metodi zgodovinske analize položaja uradnikov v Kralje­vini SHS in Kraljevini Jugoslaviji. Analiza personalnih map tedanjih državnih uradnikov je avtorico pripeljala do zanimivih, predvsem pa izvirnih ugotovitev o, kot bi to oznacili z današnjim kategorialnim aparatom, socialnem položaju in integriteti tedanjih uradnikov, o oblikah kršitve integritete in nezdružljivosti opravljanja uradniške­ga poklica z dolocenimi oblikami ravnanja in vedenja. Ugotovitve avtorice v sklepnem delu pripeljejo tudi do razmišljanj o posledicah digitalizacije na ugled uradniškega poklica. Glede na navedeno bo monografija pritegnila širok krog bral­cev, tako laicnih kot tudi tistih, ki se z vprašanji javnih uslužbencev ukvarjajo poklicno, ali strokovno, ali raziskovalno. Bralce bo torej našla v akademski in strokovni javnosti, zanimivo in poucno branje pa bo tudi za laicne bralce. Za akademsko in strokovno javnost ima pomen kot referencno delo in kot tako predstavlja odlicno podlago za nadaljnja raziskovanja v monografiji obravnavane in z njo pove­zane materije na podrocjih prava javnih uslužbencev, politicne in kulturne zgodovine ter politicne psihologije. Seveda bo na navede­nih podrocjih tudi odlicen pripomocek študentom univerzitetnega študija. Monografija je delo, ki je na obravnavanem podrocju eden te­meljnih znanstvenoraziskovalnih prispevkov. Kot taka zagotovo predstavlja celovit in izvirni prispevek na podrocju zgodovine ura­dništva z obravnavanih aspektov. Predstavlja torej celovit in izviren prispevek v metodološkem in vsebinskem smislu. izr. prof. dr. Janez Cebulj Monografija dr. Brede Mulec z naslovom Uradniki niso angeli: disciplinski postopki skozi stoletje je izvirno znanstveno delo, ki bo pri­tegnilo zelo širok krog bralcev. Knjiga temelji na izvirnih spoznanjih avtorice, ki je pri svojem delu uporabila razlicne znanstvene metode, pri katerih seveda ne gre spregledati metode zgodovinske analize. Monografija bo našla pozornega bralca v akademski in strokovni jav­nosti, saj je kot temeljno delo odlicna podlaga za nadaljnja raziskova­nja. Delo je zelo zanimivo za raziskovalno sfero in za tiste bralce, ki se s take vrste vprašanji ukvarjajo poklicno, hkrati pa tudi zakonodajal-ca, saj ponuja odgovore na mnoga aktualna vprašanja, ki so predmet regulative. Knjiga je prav tako odlicen pripomocek za študente uni-verzitetnega študija. Glede na to, da je delo ponekod tudi literarno obogateno, bo z avtoricinimi pronicljivimi zapisi in zanimivim opi­sovanjem prav gotovo pritegnilo tudi širše bralstvo. Številna upravna in tudi narodnokulturna ter družbenopoliticna vprašanja, ki se ob tem porajajo, Breda Mulec razclenjuje v kontekstu družbenopoliticnih in kulturnih odnosov, etike in še posebej uprav­nopravne znanosti ter razvoja sistema javnih uslužbencev. Lahko pri­trdimo avtorici, da se lahko s primeri iz preteklosti, ki se dotikajo disciplinskih postopkov, aplicira na raznolika vprašanja iz sedanjosti, ki zadevajo razlicne institute uslužbenskega sistema in nakazujejo ra­zvoj uslužbenskega prava. Monografija je tako po vsebini kot tudi metodološkem smislu izvirni in celovit prispevek na podrocju zgodovine javnih uslužben­cev in reševanj aktualnih problemov, s katerimi se na tem podrocju soocamo, obravnavan iz razlicnih vidikov in kot tak eden temeljnih prispevkov na podrocju razvoja sistema javnih uslužbencev. izr. prof. dr. Gorazd Trpin O AVTORICI Breda Mulec (roj. 1975) je pravnica, doktorirala je na temo Ko­hezijska politika EU in problemi njene implementacije s posebnim pou­darkom za Republiko Slovenijo ter države Jugovzhodne Evrope. Svojo poklicno pot je zacela v Državnem zboru Republike Slovenije, nato je službovala na razlicnih ministrstvih. Piše znanstvene in strokovne clanke, med znanstvenimi mono-grafijami velja omeniti knjigo Ponižani in razžaljeni funkcionarji, uradniki in javni uslužbenci. Je tudi predavateljica na Fakulteti za državne in evropske študije in Evropski pravni fakulteti Nove uni-verze. Kot gostujoca profesorica je predavala na razlicnih fakultetah v Španiji, Makedoniji, Franciji, Latviji, na Ceškem in Madžarskem. V zadnjem casu se posveca pisanju povesti z zgodovinsko tematiko in otroški literaturi. Pri založbi Didakta je leta 2019 izdala otroško knjigo Aleksander in vurberški zmaj, leto dni pozneje pa pravljico Aleksander in vurberški zmaj v deželi nenavadnih bitij. Pravljica Ale­ksander in zmaj Vurko v Postojnski jami je izšla leta 2022 pri založbi Litera. Leta 2022 je pri založbi Litera izšla tudi knjiga z naslovom Vaški godec. IMENSKO KAZALO A Aguinis, H. 222 Alighieri, D. 119, 213 Andrejka plemeniti Livnogradski, R. 47, 50, 228 Andric, I. 92–93, 213 Aristotel 120, 122, 139, 213 Avbelj, M. 213 B Bannet, E. A. 135, 219 Barrett, A. 46, 213 Ben-Ami, S. 21, 219 Bennett, W. L. 168, 221 Biondich, M. 35, 213 Byrne, D. 222 Bontis, N. 117, 223 Borst, R. T. 199, 219 Bosworth, R. J. B. 43, 213 Brodski, J. 104, 213 Brožic, L. 132, 219 C Cankar, I. 93, 213, 217 Cindric, A. 225 Chandler, A. J. 197, 219 Chan, H. S. 146, 219 Chaplin, C. 19, 228 Clapp, R. 167, 219 Cohen, A. 198, 219 Compte-Sponville, A. 214 Cowen, T. 214 Czettler, A. 229 C Cehovin, M. 147, 219 Cernetic, M. 132, 219 D Damousi, J. 193, 214 Davidesko, H. 219 Davidson, S. E. 186, 220 Davidovic, L. 37, 39, 229, 231 DeHart - Davis, L. 183, 187, 220 Demmke, C. 196, 199, 214, 229 Dillman, D. L. 197, 220 Dobovšek, B. 120, 225 Dostojevski, F. M. 104, 136, 190, 214 Dragnich, A. N. 34, 214 Dwiputrianti, S. 144, 229 E Epstein, R. 194, 220 F Flere, D. 96, 127, 178, 213–214, 221 Flere, P. 96, 127, 178, 213–214, 221 Flere, S. 96, 127, 178, 213–214, 221 Foucault, M. 215 Fogelquist, A. 34, 36, 215 Fromm, E. 60–61, 215, 229 G Gayduschek, G. 196, 220 Giacomini, I. 55, 63, 144, 200, 222 Gide, A. 178, 215 Goethe, J. W. 59, 214 Gogolj, V. N. 190, 192–193, 215 Goncarov, A. I. 190–192, 215 Goršic, I. 75, 78, 215 Graupera, J. 46, 220 Gregory, R. 185, 220 Guštin, D. 100, 215 Guthrie, S. 167, 220 H Hacek, M. 147, 219 Hamurabi 140 Harper, R. F. 226 Harris, S. 46, 215 Hegel 140, 215 Holzer, M. 183, 220 J Jambrek, P. 43, 144, 225, 230 Jerovšek, A. 144, 225 Jurcic, J. 189, 215 K Kaufman, H. 146, 220 Kerševan, M. 178, 221 Keršic, M. 215 Klanjšek, R. 178, 221 Kleiner, K. 117, 230 Koch, M. 187, 214 Kolundžic, Z. 112, 214 Konfucij 61–62, 154, 214–215 Koprivnikar, B. 105, 228 Korošec, A. 24, 34, 36, 39–40, 43, 230 Kranjec, S. 24, 230 Kranjc, F. M. 47, 231 Krleža, M. 229 Kukman, V. 86, 221 L Laertski, D. 215 Lako, C. J. 199, 219 Lawrence, G. R. 168, 221 Leibniz, G. W. 122 Ledinek, M. 88, 221 Li, S. E. 146, 219 Lonza, N. 130, 221 Lovrich, P. N. 162, 221 Lukasik, J. C. 183, 221 M MacCannell, J. F. 168, 221 Maier, C. 198, 216 Malhar, B. 231 Mark, J. J. 188, 231 Mauro, P. 117, 221 Mazar, N. 117, 221 McCourt, W. 144, 231 Melik, V. 20, 225 Minic, D. 120, 225 Moličre 115–116, 216 Mozart, W. A. 168, 216 Mulec, B. 2–3, 55, 63, 93, 144, 175, 195, 197, 200, 216, 221– 222, 225, 238–240, 249 N Nagler, M. N. 197, 222 Neuse, M. S. 186, 222 Nietzsche, F. 118, 168, 216 Nielsen, C. A. 34, 216 Novak, F. 48, 64, 67, 71–72, 74, 76, 84, 214, 216 O Ordine, N. 60, 216 O'Neil, M. R. 176, 222 Owen, D. 168, 222 P Pankaj, A. 117, 221 Perovšek, J. 35, 216 Petek, M. 120, 139, 216 Petek, N. 120, 139, 216 Petkovšek, R. 120, 222 Philips, E. 222 Pierce, C. A. 106, 222 Platon 59, 140, 216–217 Pleteršnik, M. 225 Pohar, R. 217 Pollit, C. 197, 223 Pribicevic, S. 35, 233 R Rabelais, F. 169–170, 217 Rabin, J. 183, 220 Rahten, A. 37, 217 Rhodes, R. A.W. 197, 223 Roberts, D. M. 194, 223 Romunski, I. F. 41, 230 Rydström, J. 175, 223 Rupnik, V. 88, 223 S Samec, M. 57, 85, 225 Sandel, M. J. 146, 223 Seleim, A. 117, 223 Sonner, W. 168, 223 Sovrč, A. 132, 217 Spinoza, B. 59–60, 217 Stare, J. 132, 217 Staronová, K. 158–159, 217 Stavbar, V. 225 Stimilli, D. 135, 224 Stres, N. 215 Stuart, G. 182, 230 Sundell, A. 145, 233 Svetek, L. 87, 89–90, 223–224 Š Šmitek, Z. 188–189, 217 T Teršek, A. 58, 179, 233 Tolstoj, L. 169, 183, 217 Tower, A. 220 Van de Walle, S. 217 Voltaire 130, 217 Vrišer, S. 94, 218 W Weber, M. 177, 218, 221 Welch, M. T. J. 113, 233 Willetts, M. 194, 224 Williamson, T. 167, 224 Wilcox, C. 168, 223 Wratislaw, A. H. 114, 218 Y Yasuna, A. 220 Young, M. 145, 218, 220 Z Zach, M. 186, 218 Zalamanovitch, Y. 219 Zarnik, S. 147, 218 Zedong, M. 61, 153, 230 Zhang, Z. 144, 146–147, 224 Zimmermann, G. 184, 224 Zola, E. 170–171, 218 Zupancic, B. M. 104, 218 Ž Žontar, J. 137, 218 Breda Mulec URADNIKI NISO ANGELI Glavni urednik: izr. prof. dr. Boštjan Brezovnik Urednica: Tonja Jelen Jezikovni pregled: Tonja Jelen Platnice: Kristijan Robic Tehnicna obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin Izdajatelj: Inštitut za lokalno samoupravo Maribor Za založbo: izr. prof. dr. Boštjan Brezovnik Soizdajatelj: Založba Litera, Maribor, 2023 Za založbo: Orlando Uršic Tisk: Demat, d. o. o. Naklada: 500 izvodov