Gr. Novak: Prijateljem.                                                  473
Prijateljem.
reživel v svetu sem petino veka, Najlepši  čas odbegnil  mi je rano : Mladosti prve doba je za mano, Ob meni zopet brzo  čas poteka,
Prijatelji, mladosti priče moje,
V  usodnih dnovih vam zaupujoče Srce pozivlje  vas v obližje svoje !
Sodružno z nebom zemlja se raduje, Veselo ptičev spev zveni iz gaja, Kadar prirodo solnca luč preraja In z žarnim svitom pomlad   osvetljuje,
Tako v prijateljih ob duši duša
Zajedno  radost v srečnih dneh uživa, Zajedno tipov sladke glase sluša,
Nas  dnij mladosti združili so  vzori; Tedaj  od nas je že slovo jemala,
V   spomin prijateljstvo je nam   podala, Zeleč, da zanje vsem srce" nam gori.
Ljubezen bodi nam vodnica mila,
Ko pot za nami v večno morje gine, Ljubezen ista, ki je nas združila.
V  višavo, kjer nebeško solnce sveti, Mladiče vodi orel ponositi, Tam gori njemu sodbo je vršiti, Ki je težko jo nam ljudem umeti.
Uče v življenji mnogi nas izgledi: Zlat6 ni vse,  kar sveti se blesteče, Verjeti v svetu redko je —  besedi.
V   življenji  časa bič nas  tepe kruti — Ob vas, prijatelji,  cvete blaginja, Bodeče trnje v rože izpreminja, Da noga pota  ostrega ne čuti.
Srce", v bolesti bridki zamorjeno, Zaman povsod življenja bi iskalo, Zdravilo ne pomore mu nobeno.
1.
V življenje,  ki človeku rane  seka,
V  valovja njega burnost nepoznano, Med nami od viharjev razdivjano, Zagnala me je silna časa reka.
Prežili skupaj  dnove smo cvetoče, Sedaj  se resnejša nam pesem poje, A mi le srčni v žitja bitke  vroče !
3-
Zavest zato nikoli nas ne mori,
Da smo teptali, kar mladost sejala : Za vzore mlade stojmo jedna skala, Ne straši  hrup nas ljudski,  nI napori!
Na pragu ona lepše domovine,
Ob grobu v dušo bode nam svetila, O mladih vzorih pravila spomine  .  .   .
Odločnost najbolj  varuje nesreče —¦ Kar podlega v prijateljski je sredi, Jednako v  orlih,  vse naj  se izmeče !
5-
Naj  še tako se viher sila ljuti,
Naj v zlobuosti se svet nam ves zaklinja — Ob vaši strdni varna je stopinja, Od skale vi steber ste nerazsuti !
A naj  prijateljstvo je obsijalo
Sred globino temno,  zapuščeno  — V življenje spet zaupno bode vstalo,
2.
A kadar jesen dežja plohe suje,
Od zemlje k nebu siva megla   vstaja, V nji z zemljo, zdi se,  da nebd se spaja Z njo strnjeno  ob  mračnih dneh toguje
A kadar sreča mčdnje dahne kriva, Src dvojica naj  se spojiti skuša, Kot z nebom strinja zemljo megla siva
4-
Kar v solnce more  orlov  mladih  zreti, Odloči,  da jim slobodno je žiti, Ostale mora  vse ugonobiti, Zamdn kateri skuša se oteti.
474
Igo Kaš:  Dalmatinske povesti.
6.
Da sobice bi na  nebu otemuelo,
In  ž njim bi zvezde  nebne zlatokrile Svetlobo  žarno  svojo  izgubile, Objel  bi smrtni sen   prirodo  celo
Kar  vir hladilni  v gori  vitki srni, Prirodi  sobice, zvezde  so krilate, Kar cvetju rose biseri srebrni:
Med  nami kakor roža je cvetela Ljubezen,  tihe sreče porodica, Ko nam  mladost razžarjala  je lica, In srca mlada so nam plamenela.
Mladi smo  v vzorih gledali svetove,
A kdor v življenji  mladim vzorom služi Osivel starec bode zrl plodove
Po zemlji noč zavladala bi smelo, Teme človeku neodkrite sile Vse stvarstvo s tiho grozo bi polnile, Usihalo, kar v luči je cvetelo.
Ljubezen to je nam,  ki  druži brate; Brez nje osvaja srca mrak si črni, Brez nje nikjer ni v svetu sreče  zlate.
7-
O,  da med nami večno bi živela Ljubezen, vsemogočna vladarica, In ž njo  zvestoba,   verna ji  družica, Da v letih poznih zremo njiju dela !
Prijateljev sebičen duh ne kuži:
Da mirno  gledamo  v bodoče dnove, Z ljubeznijo nas brate delo združi!
Kazveli ndrazen so nas koraki,
Ko poti se življenja nam odprli, A nismo medsebojno mi zamrli Prijatelji,  po  svojstvih   si jednaki!
Na vas spomini,  v srci prebujeni, S slastjo so dušo  tožno mi pojili, In v srci speV se je porodil meni.
Pripluli nadme temni so  oblaki,
Mladosti meni zgodaj svit zastrli . . . Tedaj moj vzplaval duh, sodrugi vrli, Vesel do vas je tja  v nezgodi taki.
Do vas si želel spev je lahkokrili, Pojoč o prešli nadeji vzneseni, Do vas, ki nekdaj z mfoio ste čutili! Gr.  Novak.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo  Kaš.
III. Težavna rešitev.
(Konec.)
adnji udarec je zvrsen,   poslednja bitka izvojevana.   Potol-čeni, razkropljeni so vstaši .  . .
Trdovratno se je branil Risto s četo svojo; ali trdne vrste nasprotnikov so rile neprestano dalje. V zadnjem   boji je zadela   njega,   ki je  dobil že mnogo   lahkih ran, krogla v desno nogo, in samo pogumni žrtvi Grgurjevi se je posrečilo,   da ga je brezzavestnega  prinesel v varno   zavetje;   vsi drugi
v
so ali poginili ali ubegnili v Crnogoro,