JERNEJ JERNAČ:
Jesenski izlet k teti Poloni.
oško je ravno telovadil, kakor.vedno vsako jutro, ko sem stopi] tisto jutro v njegovo sobo: hodil je po rokah okrog mize s kvišku proti stropu štrlečimi nogami.
,,Kaj te spet luna trka?" ga pričnem oštevati. snamem z glave čepico in jo vržem na mizo. ,,Da bi te žaba po možganih! Se iz trebuha mi prični govoriti kakor Sherlok Holmcs, pa bom res zadovoljen s teboj!" A Joško je tako zaposlen s telovadbo, da mi niti odgovoriti ne utegne. Urno koraca po rokah proti vratoin, od vrat proti meni, potem pa zavije proti odprtemu oknu, kjer nekoliko časa postoji in miga z nogami v jasno odprtino. Zunaj na ulici začuiem srebrn otroški smeh; nagJo skočim k oknu in pogledam. Majhen deček hiti spodaj mimo in si pritiska na usta robec. oziraje se proti oknu na migajoče, v zrak moleče noge.
,,Joško, bo dovolj? Vse mesto boš razburil in pohujšal — ti nepri-diprav!" ga pokaram in primem za noge. ,,Pusti noge!"
,3om. ampak začni hoditi po njih kakor drugi krščanski ljudje! Po rekah hodiio kvečjemu na luni ali pa na Marsu. A naš planet ima boli pripravna tla za nogoliodce kakor za rokohodce — čuješ. Joško." ..lzpusti! Slušal te bom."
Izpustim njegove noge. a glej spaka! Še me ne sluša ta presneti Joško, še mu ne da žilica miru. Dvakrat še obkroži na rokah mizo, šele potem se postavi na noge. Utrujen se sesede na stol in si briše oznojena lica in čelo.
,,Hu, to sem se spotil!" stoka, vtikaje si mokri robec v žep. ,,Če bi
pol dneva oral in se z otiko v roki opotekal za plugom, pa bi se težko
tako zmočil, kakor sern se zdaj v nekaj trenutkih. Krasna telovadba to!"
Ko si segrejeva na samovaru čai, srebava počasi iz pisanih por-
celanastih čaš.
,.Kam greva danes?" ,,Kamor hočeš, Joško."
..Dobro! Bova napravila pa iziet k teti Poloni. Teden dni bo že odkar mi je pisala. naj io obiščem. Dolgo časa že nisem bil pri njej — ¦zato bi me spet enkrat rada videla."
Nekoliko trenutkov pozneje že »ečeva po stopnicah navzdol na ulico. ,,Počakava električne, Joško?"
209
,,Kakor liočeš!"
,,Boljše bo tako. bova prej iz mesta."
Skočiva v električno. in že drčimo urno najprvo križkraž skozi mesto. potem pa v ravni smeri proti predmestju. Na obeh straneh široke ceste se zibljejo v vetru vrhovi kostanjev in se šumeč otresajo orutne-nelega listja; tuintam že moli v zrak popolnoma golo vejevje kakor okostnjak. Na cesti se pode za valečim se listjem otroci, kriče in se sme-jejo, izginejo časih za zidovjem, pa se zopet prikažejo izza hiš bosonogi in gologlavi, z razkuštranimi lastni, nekateri rdeči in napihnieni v lica kakor velikonočni pirhi, večjidel pa bledi in tenkokratki, z dolgimi suhinii vratovi in širokimi, navun stoječimi ušesi.
Prej visoke, lično bele in mnogonadstropne hiše prihajajo vedno bolj redke, namesto njih pa se širijo na to in na ono stran nizke, sive hišice delavcev. Tam nekje med temi hišicami se dviga v nebo zvonik s siro-mašno cerkvico poleg sebe: veter. ki nekolikrat močno potegne nad vegastimi streharni, zanese v šumenje široke ulice brneče glasove zvonov. a le za hip: kmalu se zažene v drugo smer, in z niim vred pobegnejo tudi doneči zvoki iz visokih lin zvonika.
Izza mračnih tvorniških zidov se zalesketajo naposled zeleni. od solnca siiajno osvetlieni travniki. Tedaj stopim za Joškom iz električne in krenem z njim na odprto plan.
Jesen je. Oore. ki se dvigajo zadaj za travniki. lokami, njivami in dobravami, se odevajo s priiazno rumenkasto barvo, ki prehaja mestoma v rdečkasto, mestoma v rjavkasto.
Močno izliojena pot naiu vodi preko ravnega polja. Ljudje sprav-ljaio svoje poljske pridelke s tisto hvalevredno marljivostjo, ki Jo tako radi občudujemo pri mravljah. Močni fantje in zastavna deklela v rdečili rutah okrog vratov kopljejo krompir. Na tistih prostorih, kjer se na tankili, visokih steblih gugajo zrele solnčnične glave, vriska mladina. dečki in deklice. kratkohlačniki in kratkokrilke, vsi s smejočimi se svet-limi očmi in od vetra valujočimi lasmi, vsi veseli in živahni, po trati raiajoči — venec plešočih solnčnih žarkov.
Pokrajina se odpira na vse strani s svojimi nizkimi grički. holmci in dobravami, s svojimi gaji in lokami, goličavami in šumicami, zatem-nicami in prisojnicami. Pot se vije semintja, zdaj na desno, zdaj na levo. zdaj nekoliko navkreber, zdaj zopet složno po klancih navzdol, mimo samotnih selišč. mimo belih hiš, mračnih hlevov in visokih kozelcev. In mimo sadnega drevja. Oj, to sadno drevje. v kakšen kras in blaginjo je poljedelcem! V sencah tega sadnega drevja Je vse polno Ijudi. starih in mladih, žensk in moSkih, dečkov in deklic; eni plezajo na drevje in obi-rajo sočno sadje, drugi pa pobirajo na tleh jabolka in iih devljejo v koše
210
in košarice; nekateri zopet nosijo že napolnjene koše na hrbtih proti domu; tain, tista svetlolasa deklica z žarečimi očmi. kako je vesela, ko dvigne v roke polno košarico rdečih jabolk in hiti z njo domov! —
Joško ne pozna nobene utrujenosti. Koliko časa že hodiva, a on stopa še vedno s tako prožnimi koraki poleg mene, kakor da ie bil šele pravkar stopil iz stanovanja na šumno mestno ulico! Ne govori mnogo, a kar reče, je vse tako polno zvijačnega in obenem presrčnega smeha, ki se Joškn tako neizrečeno poda. Kakor božajoč solnčni žarek se mi zdi njegov smeh.
Nizek griček, poln sadnega drevja, poln belih, izmed vejevja svetli-kajočih se hišic s slamnatimi strehami se dviga za potjo z dobrohotnim smehljajem priljudne starke-babice, zroč na ravan pod seboj. Tak griček. pa naj ga zagleclam kjerkoli, mi je tako ljub, tako drag: pohitel bi nanj in bi ostal na njem za vedno. V družbi lahkonogih otrok bi preživel na njem dni, ki so mi še odločeni na tei zemlji, in bi Rledal vedno smehljuje se na ravan pod seboj...
Hipoma me potreplje Joško po rami.
,,Ali slišiš kai, Tone?"
..Nič. Kaj naj bi slišal?"
,,Ej. poslušaj, natanko poslušaj!"
,,Pa če nič ne slišim!"
,,Pa boš slišal, če boš poslušal!"
Poslušam natanko, in res se mi zazdi, da mi prihajajo na uho gla-sovi zamolklega šumenia iz daljave. Tako šumi le reka s svojim valovjem.
Pred nama se poigrava v vrbah in jelšah lahna jesenska sapa. Sicer pa je pokrajina mirna in tiha.
Pot prihaja vedno bolj peščena. Vrbe in jelše se množe; grmičje, prepreženo 7. robidovjem. je povsod bohotno nabasano med tankimi debli jelš in trepetlik. Med vejevjem vzprhuta plašen ptič in izgine v sencah goščavja. Nekje plane izpod grma divji zajec: samo zadnji dve nogi m repek sem videl — in že ie kdovekje v daljavi.
Še enkrat naredi peščena pot ovinek. Ooščavje se odpre, in pred nama se vije z Ienobno udobnostjo site kače, ki se ji nikamor ne mudi. mirna, temna reka.
Joško ploskne z-dlanmi.
,,Dreja, Dreja — ali si ti tukaj," vzklikne veselo in hiti navzdol k rcki.
,,Saj si res ti, Dreja!" zavrisne še enkrat.
Tudi jaz pohitim navzdol za Joškotn.
Tik obrežja se ziblje na vodi čoln, in v niem stoji čmolas deček, loveč na trnek ribe.
211
.,Moi bratranec Dreja, ki se zmeraj smeja," mi predstavi Joško dečka črnolaska in potera dečku meae: ,,Moj prijatell Tone, ki i neba mu letijo krone."
Dreja se nasmeje:
.,Ojej, /.daj bomo pa sami bogataši skupaj. Jaz imam vsega skupaj ravno tri ficke v žepu. ln ti, Joško?"
.,Samo dva ficka, Dreja."
,,Uh, to smo bogataši!" kaže Dreia svoje snežnobele zobe med sme-hom. Potem pa nadaljuje: ,,Moj rtbolov je zdaj končan. Deset rib setti ujel danes na trnek, vrhutega pa še dva majhna človečka — hi-hi-hi — pa brez zamere, moja slavna gospoda! Kar precej bom peljal zdaj domov. Ehej, Joško, le primi za veslo še ti, sai znaš še kaj veslati, ne?"
Obadva, Dreja in Joško, pričneta veslati. Kmalu plove čoln naglo po reki navzdol.                                                                                 .
.,Kaj pa teta, je zdrava?" izprašuje Joško.                                    a
.,0, marna so zmerai zdravi. hvala Bogu. ainpak ti, Joško, ali mi dovoliš, da ti nekaj rečem?"
,,Kar reci, Dreja!"
,,Lenoba si, Joško, taka lenoba, da je ni večie pod sokicem. Zakaj nas pa tako dolgo časa nisi prišel nič obiskat?"
,,Sem že povedal. Dreja, zakaj ne. Res sem tako len, da se Bogu usmili!"
,,Pa ne ffovoriva več o tem, Joško — sai razumeš šalo!'' reče Dreja in zamahne z veslom po vodi. ,,Res imaS veliko skrbi. ki te zadržujejo. šola je šola. In šola je prva stvar. Marsikdo. ie že zaradi nje od skrbi osivel. marsikdo že tudi znorel."
,,Dreja, pusti šale!" se obrne proti njemu Joško. ,,To povej, če iinate doma res toliko jabolk, da ne veste, kam bi z njinii. Vsaj tako, če se ne motim, mi je pisala teta."
Dreja veselo zažvižga.
„0, prav res ie tako, Joško. Tako se jih bosta lahko najedla, da vaj« bo bolel trebuh od tega še dva dni pozneje." . :.i., Joško mu požuga s prstom.
,,Šaljivi Jakec! Ali sem te za to vprašal? Ali bi rad tzginil — plosk! — v vodo? ... Jakec, 1i šaljivi Jakec. pa to vaiši povej. če vaša krava dobro molze? Jaz rad pijem mleko."
In Joško zapoie:
Ej. mleko, mleko. mleko.
ti si moja paša.
ti si moja paša,
ej. mleko. mieko, mleko...
m
Dreja se mu prične tako smejati, da izpusti veslo iz rok in se tolče z obema rokama po kolenih; iz oči mu nateče nekai solz, ki pa jih naglo obriše z robcem. Potem prime za veslo in začne peti še sam:
Mi mornarji dobro vemo, kaj valovom upat smemo ...
Reka se zdai 5iri, zdaj se zopet oži. Nad njo vzplahutavajo povodne ptice s svetlimi, od solnca obžarjeniini perutmi. Na obeh bregovih raz-prostiraioče se goščavje je mrko in skrivnostno šuineče.
Čoln se ziblje sredi reke in polzi dalje, vedno dalje . . .
JoSko hipoma zakriči:
,,2e vidim našo liišo, Dreja."
Dvigne se na noge in prične mahati z belim robcem proti vasi. Potetn robec skrije in prične mahati še s klobukom.
Na desnem bregn se čimdalje boli svetijo izza košatih jablan vaške hiSe.
Čoln se približa bregii. Z močno železno verigo ga priklenemo k debelemu stebru, poskačemo na kopno in io mahnemo proti vasi.
Skočimo čez nagnit, polomljen plot in iztrinemo v dremotnih sencah velikega sadnega vrta. Na tleh leže med rumenim listjem zrela jabolka.
Skozi gosto veievje, ki se Sibi pod težo sadja, se beli zidovje hiše. To )e hiša tete Polone.
Naglo korakanio med krivenčastimi debli dreves. Dreja poskafcuje z eno nogo. drugo pa vleče malomarno za seboj. Joško pa stopa inoško pokonci in se ozira na vse strani, da bi zagledal kie teto Polono.
Teta sedi na vežnem pragu pred hišo in se nam že od daleč smeje. Najprvo jo zagleda Joško.
..Dober dan. tetka!" jo pozdravi in ji stisne desnico. ..Zdaj sem pa vendar enkrat našel pot k vam. Kakor da bi trešiil z neba — ali ni res tako? . . . Pa kdove, kdaj bom spet treščil!1'
Teta sedi na vežnem pragu pred hišo in se nam že od daleč smeje. Zavita je v sivo črnopikasto ruto. na sebi pa ima toplo zimsko kočemajko. Ko si ogleda Joška pozorno od vrha do tal. postane predmet njenega ogledovanja moja malenkost. Pa sem ji všeč teti Poloni! S prijaznim smehijajem me nieri od nog do glave in mi stiska roko tako presrčno, kakor znajo to !e stare dobre ženice. Kar teti Poloni na meni še prav posebno ugaja. to je moja pisana športna čepica. Ko pa ji Joško naposled še razloži. da sem njegov največji prijatelj. tedai čutim. da je zrastel moj ugled pri njej do višine, s katere ne bo zdrčal tako kmalu izlepa. Njene oči se tope od radosti. oziraje se zdaj na mene. zdaj.na Joška. Pa naj še kdo reče, da teta Polona ni res dobra ženica?! ...   .
213
Dreja sede na prag; kar je nalovil rib, jih je nesel že prej v hišo; zdaj pa čepi na pragu in klone glavo k prsim.
,.Ei. ti šaljivi Jakec. ali si postal truden?" ga vpraša Joško. ..Veste, teta, Dreja je šaljivi Jakec! A ribe pa zna loviti, tnrcina povodna; samo vsaka mn uide, to je njegova nesreča; kadar pa se vrača domnv, teda) pravi, da ima poln čoln rib ..."
,,No, no..." dvigne Dreja glavo in si pomenca oči. ,,Zdelo se mi je, da brenčč muhe okrog mene, pa briješ le ti, Joško, norce iz mene . . . Zaspan sem pa res, ko sem moral peljati taka dva Ooljata kakor sta vidva, ti Joško in pa Tone. Ampak mama. k}e je pa danes Minka? Ali ne bo že enkrat predpoldnice? Saj bo ura že kmalu deset . . . Pa ribe naj nam speče Minka, ribe, ki so tako dobre! . . ."
,,Vidiš, Dreja, kako dobro je, da si me spomnil na to stvar! Kako strašno sem pozabljiva, joj, joj!" vstane teta Polona s praga in si popravi očala na nosu ter ruto na glavi. ,,Oddaleč sta prišla, Joško in Tonče, jaz pa . . . Moj Bog! Kakšna grda pozabljivost! Brž v hišo, brž! ... Kje si, Minka? . . . Minka! Minka!"
A kuharice ni od nikoder.
,,Minka! Minka!" kliče teta Poloua z močnim glasom.
Kuharica Minka se naposled vendarle prikaže od nekod Izpod drevja. v belem predpasniku vse polno jabolk. Mlada in hitronoga se s skodnimi koraki bliža vežnemu pragu.
V veliki kmetiški sobi posedemo okrog mize. Teta Polona nam pri-nese na mizo ogromen hleb ajdovega kruha in polič tolkovca.
Pogovarjamo se to in ono, največ o dežju in sadju, potem pa o mestu in šoli. Joško pravi, da se ne more sprijazniti z grščino in da je že zdavnaj uapovedal boj Homerju in njegovim lieksametrom. Dreja mu daje pogum: tudi ribe se ne ujaraejo kar same od sebe, treba iih je loviti; tako nai tudi midva loviva, če hočeva kaj doseči. Joško pa ga zavrne: ,,VeS, Dreja. ti lahko tako govoriš . . . Arnpak jaz imatn v šoli to srečo. da vsak dan ujarnem nekaj kljuk. Da lovim kljuke, za to sem sposoben. zj drugo ne . . ."
Vsi se šmejemo Joškovi razigranosti. Joško nam svetuje. naj se rajši jočemo, ker to. da ni on za nobeno stvar sposoben, da ie tragika časa. ne pa humor dvajsetega stoletja. Pa se mu vseeno še naprej sme-jemo. Teta Polona kuka skozi očala na nas. Hipoma pa vstane s klopi in gre iz sobe, da ošteje kuharico Minko, ker tako dolgo peče ribe. Dreja sedi sključen za mizo in si podpira z dlanmi črnolaso glavo.
,,Pa ne misliš že zaspati, Dreja?" ga potrese Joško. ..Ej, Dreja, poglei, kako hodijo ljndie na luni in na Marsu!"
m,
In Joško prične hoditi po rokah po sobi. Sernintja hodi, iz kota v kot, od okna do okna. Zdaj se Dreja vzdrami in odpre usta, da pripravi pot gromkemu smehu. ki ga že duši v grlu in hoče na vsak način na plano; nedolgo zatem že buta ta njegov gromki smeh križem sobe, zdai v to, zdaj v ono steno, sledeč točno Jošku — rokfthodcu.
Medtem vstopita v sobo teta Polona in kuharica Minka; teta z latvico kislega mleka, kuharica pa s pečenimi ribami na velikem svetlem krožniku, in njega obseg raora zbuditi zadovoljnost takini Brdavsom kakor smo ini mladi junaki okrog mize. Obedve se pričneta Joškovi umetnosti tako smejati, da morata nemudoma postaviti vsaka svojo posodo na mizo, če nočeta, da bi pobirali na tleh črepinje in še kaj dru-gega zraven tega.
„0, Joško, kje si se pa tega naučil?" ga občuduje teta Polona, tresoč se po vsein životu od smeha.
..Jemnastana res. kaj takega pa še nisem videla, še v cirkusu ne! Ti, Joško, si pa pravi ptič!" ga pohvali kuharica Minka.
Joško omahne nazaj na noge in se vzravna; ves rdeč je v lica; sede na klop in si gladi svoje melike kodrčke.
,,7xlai mi bodo pa teknile ribe, zdai! Ce nikoli, zdal vaiu tnoram pohvaliti oba, tebe, Dreja. ker si ribe nalovil, in tebe, Minka, ker si jih spekla . . . in kakor slutim, prav čedno spekla, da je stvar okusna za jezik in vabljiva za želodec . . ."
In Joško seže hlastno po prverii največjem kosu pečene ribe na krožniku.
,,Teta. taka-le telovadba dela lakoto kakor nahuljeni oblaki poleti dež in točo . . . Ho-joj. kako znaš speči ribe, Minka! . . . Zdaj born pa 5e pil. Na vaše zdravje, tetka!"
,,In na tvoje, Joško!" mu napije teta Polona Ijubeznivo. ..Tako si pa navit in vseh muh poln. da je veselje."
,,Veselje, da . . ." se smeje Joško: ,.ali bolje rečeno: žalost . . ."
Teta Polona sedi poleg nas za mizo in nas radovedno ogleduje, kako se krepčamo s pečenimi ribami. s kislim mlekom in s kruhom in kako se poslužujemo sladkega tolkovca. Sama ničesar ne pokusi, samo tias gleda in mežika izpod naočnikov s svojimi drobnimi oimi. V tisti svoji kočemajki, tako nam pripoveduje za smeli in kratek čas. se počuti še najbolj dobro. zato jo ima vedno na sebi. Zgodovina njene kočemajke je dokaj dols?a in žalostna — nam razlaga. Dobila jo ie od svoje matere, ta pa od svoje babice. Ko so nekoč pogoreli, je teta Polona komaj rešila to koeemajko. Drugič zopet se je polastila te kočemajke neka drzna tatica; pa ni se ji posrečilo, da bi bila ubežala z ukradenim blagom: teta Polona ie s polenom v roki hitela za njo in ji je iztrttala iz rok kočemajko.
215
(_..................................................________......................................................j
M«
Tatica se je podala v beg, teta Polona pa s kočemajko domov. Od tistega časa dalje je hranila kočemajko v zaklenjeni skrinji in jo je oblekla le ob nedeljah in praznikih. Zdaj. ko je kočemajka na več krajih pošita z znplatami, jo nosi le saino ob delavnikih . . .
Po končani predpoldnici gremo iz hiše na sadni vrt. Dreja vzaine s seboj dolgo lestev, Joško koš in jaz dvoje košaric. Kmalu smo visoko v vrhovju naibolj polne jablane in obiramo jabolka. JoSko in jaz, ki nama je tako lepa prilika redkokdaj dana, napraviva tedaj temu in onemu bolj debeletnu in rdečemu jabolku konec njegovega življenja.
Pa že nas kliče spodaj Minka k obedu!
Zlezemo z jablane po lestvi navzdol in odidemo zopet nazaj v hišo.
Takoi po obedu gremo v hlev. Dreja odveže od jasli čilega vranca in ga zapreže pred koleselj. Potem se zavihtimo na koleselj. se zauič-kamo na mehkih sedežih, Dreja zrahlja vajeti in švrkne z bičem. konj potegne. dvigne ušesi, zarezgeta — kolesa se zavrte . . . in že drdramo po cesti skozi belo vas ...
Kdo ve, kam se peljemo? Nihče. A ne, nekdo je med nami, ki ve to prav dobro. In ta je — Dreja.
Pred kočo godca Nandeta nategne Dreja vajefi, in konj ce ustavi. Joško in jaz ostaneva na koleslju, Dreja pa skoči dol in gre v kočo po dedca.
Kmalu se vrata odpro, in za Drejo stopi na cesto širokopleč in bradat mož s harmoniko v lokah. Dreja potisne moža na koleseli, skoči 5e sam gor. prime vajeti. in — pika. poka, pika. pok! — bič zažvižga po zraku, konj prhne, se vzpne z glavo, da mu zavihra griva na vratu — in že se peljemo po široki cesti nazaj na dom tete Polone. Godec Nande pa raz-te?a med vožnjo svojo harmoniko in igra najbolj poskočne in vesele. da se loputoma odpirajo po hišah okna in se nagibljeio viinkai radovedne ženske glave ter skačejo na podoknice drobceni otročički, mahajo z rokcami in vpijejo za nami s svojimi iokajočinii glasovi.
Teta Polona stoji pred hiSo s široko smejočim se obrazom in z ro-kami. uprtimi v bok.
,.Polič tolkovca si boš zaslužil, Nande!" — zavihti godcu desnico v pozdra\'. .,Veš. Nande, Joško me je prišel obiskat, pa bi rada. da bi bil vesel te urice. ki jih niisli preživeti še danes pri meni. Oba, Joško in Tonče, morata biti vesela pri meni. Saj sem tudi jaz vesela, ker sta me obiskala!.,. Ti, Nande. pa igraj. igraj!"                                               ,
ln Nande sede za peč, kakor se to spodobi za godca, in nam igra na harmoniko do popoldnice.
217   .
,,Zdaj pa pojdeva, tetka!" pove Joško. ,,Zadnji čas je — ura ie že štiri. Fot v mesto je dolga, midva sva pa tako ustvarjena, da rada lezeva poeasi kakor dva polža."
..Ojej. kako bo pa zdaj dolgčas, ko te ne bo več pri nas, Joško!" zavzdihne teta Pnlona. .,Pa vsaj toliko še počakajta, da prinesem po-poldnico in da vama dam nekai za popotnico! In vrečo jabolk boš tudi vzel s seboj v mesto, Joško, kajne, da boš... Učil se boš, kajne, in zra-ven tega jabolka iedel. To boš imel za spomin od mene, Joško. Kadar boš vgriznil v jabolko, pa se boš spomnil na mene, na tetko Polono — kajne, da se boš, Joško!"
,,Av! Koliko skrbi mi nakopavate na glavo, tetka!" zaječi Joško med smehom. ,,Da boste imeli pa tudi vi nekai za spomin od mene, kadar vas
bo napadla žalost. pa bi bili radi veseli, tetka-------počakajte še neko-
liko, saj se nama ne mudi tako..."
!n Joško se mahoma prekobali na roke in prične hoditi po njih kri-žem sobe. Teta Polona pa v smeh! Takoj mora sesti na klop, tako se že stresa ves njen život od smeha. Pa tudi drugi se smejemo Jošku. Kuha-rica Minka vije rokc nad glavo in hipoma vzklikne:
..Jejhata, Joško... kar tukaj pri nas ostani — kaj bi hodil nazaj v mesto? Se bom časih vsaj še Iahko katerikrat nasmejala do solz ... 0, ti Joško ti!"
,,Šalobarda!" jo krcne teta Polona s prstom po roki. ,,Ali misliš, da bo Joško vse svoje življenje hodil po rokah? Zakaj pa ima noge?"
,,Tisto je, da... Zakaj pa ima nnge!" ji potrdi kuharica Minka. in roke ji omahnejo nazaj na kolena, ko izprevidi neizvedljivost svoiih visokoletečih, iz hipnega upa porojenih načrtov.
Nande nam mora še zaigrati nekaj poskočnih. Tako zahteva teta Polona pri popoldnici. ki je jako obilna. V tanke kose narezana gnjat nam gre jako v slast; pa tudi sira in ocvrtih jajec se ne braninio. In polič kroži veličastno od ust do ust.
..Dreja. zdaj se pa le pripravi, da naju popelješ s čolnom do tistega kraja. kjer si včeraj tako dostojanstveno ribaril!" pomežikne Joško Dreji po popoldnici in se dvigne s stola.
Teta Polona postavi predenj vrečo, nabasano z jabolki.
,,Na, Joško... to je tvoje!"
Skrivoma mu stisne v dlan srebrn tolar in mu vtakne v žep neka| klobas mesenic, dobršen kos gnjati in dvoje svežili, še gorkih maslenih pogač. Meni pa da veliko okroglo klobaso. tolikšno. da bi skoraj glavo lahko vtaknil skozi njo.
,,Naiide, tukaj imaš še en polič tolkovca!" stopi teta Polona h godcu. ,,Zdaj — za slovo — zaigraj. pa če ti poči magari meh!"
818
Poslavljamo se. Joško in jaz se zahvaljuieva za prejete dobrote tetine.
Joško prime naglo za polno vrečo in jo naprti kuharici Minki na rame, rekoč:
,,Ta-le vreča jabolk se ti pa kaj lepo poda na plečih. Minka... Če ne verjameš, kar poglej se v ogledalo! No, tii res tako?... Zato jo boš pa nesla z nami do reke, Minka. kajneda? Za napitnino, na. tu — dva ficka, vse moje imetje!"
,,Pa adijo že enkrat, tetka!" stisne Joško teti Poloni še enkrat des-nico. ,,Pišite mi kaj, da mi ne bo dolgčas!"
,,Bom; pa tudi ti mi piši, Joško!"
,,Bom; pa zbpgom še enkrat, tetka!"
Že sfopamo pod drevjem; hiSa in z nio vred se nam odmika tudi teta Polona v daljavo.
,,Joško, Joško!" zakliče še za njirn teta Polona. ..Kadar boš jabolka snedel. pa me spet obišči! Pa hiti jesti, da se bomo prej videli in da ti bom vrečo spet nahasala z jabolki — ali slišiš. Joško?"
,,SIišim, tetka! Zbogom!" ji maha Joško z robcem v slovo.
še jo vidim teto Polono. kako stoji pred hiSo v tisti svoji kočemajki. s sivo črnopikasto ruto na glavi. Obrisi njene postave prihajajo pa vedno bolj nejasni. Naposled mi jo drevje popolnoma zakrije.
Zbogom, teta Polona!
Hitimo proti reki navzdol. Kmalu se zablišči pred naini svetlo vo-dovje. Dreja odpne verigo od čolna. Minka postavi vrečo z jabolki v čoln in si popravlja lase na glavi. Hitro se poslovimo.
,,Jemnastana, Joško, samo kmalu nas spet obišči!" reče še Minka med slovesom. ,,Saj je teta takn dobTa... In po rokah boš moral hoditi takrat, ko nas obiščeš ... Olej, da tega ne pozabiš, Joško!"
Vsi trije primemo za vesla in plosknemo z njimi po vodi. Čez nekaj trenutkov že režemo urno po reki navzgor.
..Sredno pot!" vpije za nami s svojim zvonkim glasorn Minka.
Na bregu stoji, z belim predpasnikom na sebi, vsa obžarjena od milega sijaja podvečernega solnca. Stoji tam, scleda za nami na reki in si senči z dlanjo oči.
Dreja vesla z žilavo vztrajaostjo mladega mornarja. Srajco ima pod vratom odpeto, in vidi se njegova zagorela koža. Oči se mu svetijo. ko se ozira čez reko, lasje mu vihrajo v vetru; in poteze njegovega obraza so odločne in moške. Opazujem ga od strani in si misliin: ,,Ta bo še enkrat mornar, da mu ga ne bo para."
%10
Še bolj se posvetijo Dreji oči. Vzravna se z zgorniim životom, na-pne prsi in zapoje s svojim lepim glasom:
Barčica po morju plava, valovi se zigravajo ...
Zdaj pritisneva še Joško in jaz:
Oj, le naprej, oj, le naprej, dokier je še vetra kej...
Lahen vetrič zapiše nad reko. Vrbe in jeiše na obeh bregovih za-šume skrivnostno s svojimi vrhovi. Čoln pušča za seboj zlate brazde; z vsakim zazibom užiga ob sebi nove svetle kolobarje.
Dreja in jaz utihneva in se zazreva v daljavo predse. Krasen dan je. nebo nad nami čisto kakor pogled device. Vseokrog samo mrKolenje s snlnčnimi žarki poljubljaiočega se tihega vodovja, na bregovih šelestanie vrb in ielš, nad našimi glavami nagel prliutajoč vzlet ptice, ki |o je prepodilo iz pobrežnega grmičja enakomerno ploskanje naših vesel. in pa Joškov zategli, nad valovi tresoči se glas:
O), le naprej, oj. le naprej!...