B. Gorenjko:
Dekliška pomlad.
1.                                               2.
LonČek je ožioel                          V moji gredi
kar čez noč,                                je pomlad,
nagelj v njem vzbrstel je            o mojem srcu
kar čez nočl                               polno nad.

Soeti Jurij ga poklical                 Ptička, ki mimd leti,            
je gredoč,                                    osaka se ustaoi:
ko je šel praznčoat                     »Lepo imaš gredico,
radostno pomlad                          deklica," mi pravi. mimo naših koč.
Sveti Jurij dober je svetnik:       Oj ti ptička, ptičica,
samih rož nam nasadf                da bi ti še videla
sredi trat,                                     rože mojega srca —
v srca mlada pa prinese            potlej bi šele se čudilaf samih nad.
 
3.
,,Fuj cicifuj, deklica, čuj/ Kaj si ukradla cvetje pomladi, da ti tak Hčeca rdijo? Kaj si ukradla jasnost nebesom, da ti tak oČki žarijo? Kaj si škrjančku pesmi ukradta? Deklica, čuj — fuj cicifuj!"
Lahko, sinička poredna, dražiš me zdaj na spomlad!
Kaj pa pozimi?-------
Ko sem nosila prosa ti   — bila pohteuna si/
Vendar pa dritgo zimo spet pridi, ti preporedni fuj cicifuj!
4.
Pa škrjanček sredi polja, kakor živa dobra oolja, poje radosten, oesel — oendar sam ne ue, zakaj.
Deklica pa rože trga, poje drobno pesmico, srce }i je rčdostno — sama pa ne ue, zakaj.
Oj pomlad, pomlad prišla je, pomladila gaje, trate, v njih razsula cuetke zlate — pa škrjanček je vesel.
In kako bi pač ne pela mlada deklica vesela, ko ji v srcu je pomlad lepša kakor sredi trail
5.
»Kukaoica kuka žel — ZdaJ pa bodem šfela, koliko še let bom radostna, vesela."
Kukaoica pa ne čaka, kuka venomer; že nakukala je let več ko petdesef.
In ti, deklica, boš dotlej uesela, dokler lilija u srcu ti ne bo zvenela.