—   41   —
Razsajenje.
V Ljubljanskih nemških novicah sim unidan bral te besede:   )?In res je,   de ima  vsaka   vas  na  Krajnskim nar manj eniga, ki nemško dobro razume."    Dragi pisatelj! nikar nič ne zamerite,  če vam  rečem,   de ste resnico zgrešili, ko ste to izgovorili.    Prav bi bilo, ko bi   vsak Krajnc, g-osposki in kmečki,  slovenski   in nemški jezik popolnama  znal;   kar  pa ni,   se pa ne sme reči, de je.   Posebno dan današnji je treba, de se v rečeh, ki naroda jezik   zadevajo,  resnica odkrije, kakor je, de se ne delajo zmešnjave, de se nikomur ne kratijo pravice in de se ne vžigajo prepiri, ki nam vselej   več   škodjejo   kakor  koristijo.     Tedaj   nemški   in slovenski pisavci  ljubljanskih časopisov,   v kterih se semtertje pušice nataknjene najdejo, lepo Vas  prosim: Pamet, pamet, in s hladno kervjo  in z ljubeznijo eden druziga zavračujmo, če se  kdo kaj zmoti.    Strasti no-beniga moža ne  lišpajo ,   in so obdivjanimu   konju   podobne, kteri rad pravo pot zgreši, in nazadnje samiga sebe poškoduje! — De pa   spet k temu nazaj   pridem, kar sim skazati hotel, povem: de jez sim v stanu enajst vasi zapored našteti, kjer nihče nemškiga ne zna. Ko bi si pa prizadeval,   vse   vasi po   Krajnskim  prešteti, ktere so meni znane, de v njih nihče nemškiga ne zna, bi število veliko postalo.   To scer poterdim, de je toliko Krajncov, ki  nemško znajo, de  bi jih  na vsako   vas nekaj prišlo, ko bi se ti na las po vaseh razdelili; sicer pa po veliko veliko vaseh ni clo nobeniga.   To zna tudi res biti, de se v vsaki vasi kdo znajde, ki toliko naj-potrebniših besed ve ,   de bi jih skoraj lahko  na perste preštel, in de zraven  semtertje kaj   maliga  šteti  zna, tacih pa ne bomo imenovali, de   dobro   nemško   znajo ali umejo.    Ravno tako tudi tisti ne znajo še   nemško, ki znajo kako redko reč po nemško poprašati ali odgovoriti, in ki nemške  čerke počasi   zapišejo,   pa se jim mora praviti, ktero naj zdaj ali zdaj narede, ako kako ime podpisujejo,   de ga za   njimi   skor   nihče   brati ne more.    En tak se v vsih zgor opomnjenih   enajstih vaseh znajde, in od teg-a se mora reči, de tukaj največ nemšine ve.    Enkrat je bil en nemški popotnik čez eno teh vasi prišel in vprašal: „Wie viel ist noch bis Fran-zen?"   En   vašan,   ki se je   štel,   de  najbolje  nemško zna, en čas misli in potlej jo možko šterbunkne: „Fiinf jur."    Popotnik je mende  razumel Jahr namest j ur
ali jor, se križa in mermra, ter naglo naprej hiti. Ljudem se je to čudno zdelo , in potlej smo se domenili, de je naš vašan do Vranskiga popotniku pet let hoda napovedal. Koliko je pa še tacih vasi, kjer bi še clo nobeden ne bil vedil, kaj ta popotnik vpraša? Za deset vasi zapored tacih koj jez vem. — Požencan,