PROSLAVA v počastitev 40-letnice vstaje jugoslovanskih narodov in narodnosti ter 40-letnice ustanovitve OF slovenskega naroda Ob prazniku Dan borca slavimo letos v okviru praznovanj 4-0--letnice SPLOŠNE OBOROŽENE VSTAJE jugoslovanskih narodov in narodnosti in 40-letnice USTANOVITVE OSVOBODILNE FRONTE slovenskega naroda. Ob teh obletnicah nam misli znova sežejo v čas, ko je slovenski narod - skupaj z jugoslovanskimi narodi in narodnostmi - pričenjal svoj odkriti boj na življenje in smrt za uresničitev zastavljenih ciljev PARTIJE, sprejetih v zgodovinski noči na Cebinah. Neizpodbitno dejstvo je, da je bila v tistih u-sodnih časih sposobna organizirati boj za osvoboditev slovenskega naroda le KOMUNISTIČNA PARTIJA SLOVENIJE skupaj s KPJ. Boj je pričela z ustanovitvijo OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA 27. 4. julija 1981 ob 10. uri na gradu BRESTANICA OD 4. JULIJA 1981 DALJE BO MUZEJ NA BRESTANIŠKEM GRADU NOSIL NOVO IME - "Muzej političnih zapornikov, internirancev in izgnancev Brestanica", SAJ BO NA TA DAN ODPRT NJEGOV DRUGI DEL - MUZEJSKA ZBIRKA O POLITIČNIH ZAPORNIKIH IN INTERNIRAN CI H. . . NAŠ GLAS 1$ 2 INDOK CENTER aprila 19*+1. OF - kot široka organizacija vseh naprednih in demokratičnih sil na Slovenskem - je lahko bila kos svojim izrednim nalogam prav zaradi tega, ker je nastala predvsem kot ljudsko osvobodilno gibanje svojega naroda in ker je bila naravna zveza delovnega ljudstva vselej njeno temeljno družbeno vsebinsko jedro. Slovenski narod je s svojo udarno pestjo -- OF - potrjeval vse tisto, kar je postalo njegovo bistvo: boj za dokončno osvoboditev. Tako si je slovenski narod pričel pisati sodbo sam, kot je napovedal Ivan Cankar. Zbirka dokumentov o političnih zapornikih in internirancih v novem delu muzeja na brestaniškem gradu, ki bo odprt k.julija, za dan borca, skupno z zbirko o slovenskih izgnancih prikazuje, kakšna je bila perspektiva slovenskega naroda, če bi zmagal fašizem. Vsa ta dokumentacija nam ostaja kot trajen spomenik dogodkov, ki so jih preživljali Slovenci v štirih težkih in krvavih letih NOB. Ob letošnjem praznovanju dneva borca pa so naše misli - ob spominih na prehojeno pot slavne NOB in povojne graditve - osredotočene tudi v našo prihodnost. Živimo v burnem času kriznih ekonomskih obdobij, mednarodnih napetosti in vojnih zapletov ter nevarnosti za mir, kar vse ima določen vpliv tudi na naše gospodarstvo in politične razmere. Ker nikoli nismo klonili pred težavami in problemi, ki jih v našem povojnem obdobju socialistične graditve ni bilo malo, bijemo danes odločilno bitko za ekonomsko stabilizacijo, za uresničitev vseh tistih ciljev, ki smo jih zapisali v srednjeročnem planu družbenoekonomskega razvoja naše skupnosti za obdobje 19Š1 - 1985- Ko govorimo o gospodarski stabilizaciji, mislimo na boljše gospodarjenje: z večjim izvozom je potrebno zmanjšati primanjkljaj plačilne bilance države, zavreti je treba vse oblike porabe in uskladiti življenski in družbeni standard z rezultati dela družbe kot celote in vsakega posameznika, to se pravi - uskladiti naš razvoj z resničnimi materialnimi možnostmi. Vse to naj bi odločilno krepilo družbene materialne osnove združenega dela, s tem pa tudi samoupravne odnose, ter ustvarilo možnosti za znižanje stopnje inflacije in uskladilo rast cen z zahtevami stabilizacijske politike. Biti danes borec za tako gospodarsko usmeritev pomeni bedeti nad pridobitvami narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije, sodelovati v veliki samoupravni družbeni preobrazbi, krepiti obrambno sposobnost naše domovine, potrjevati njeno neodvisnost in samostojno pot socialistične graditve, krepiti bratstvo in enotnost kot temelj nacionalne enakopravnosti v SFRJ in se v okviru gibanja neuvrščenih zavzemati za ekonomsko in politično enakopravnost v svetu. To so torej bitke, v katerih se potrjuje današnji borec, sleherni dan, v sleherni organizaciji združenega dela, na delovnem mestu ali pri sprejemanju samoupravnih odločitev, potem pa v uresničevanju teh odločitev dokazuje dejansko pripadnost veliki TITOVI fronti boja in dela za boljšo prihodnost sedanjih in prihodnjih rodov. Ob dnevu borca - k. juliju - iskreno čestitam vsem članom ZZB NOV ter ostalim delovnim ljudem in občanom v svojem imenu, v imenu Občinskega odbora ZZB NOV, ostalih družbenopolitičnih organizacij in Skupščine občine Krško. Stane N U N Č I Č predsednik 00 ZZB NOV Krško NAŠ GLAS 13 INDOK CENTER muzejska zbirka političnih zapornikov in internirancev 4. julija 1981 bo v prvem nastropju brestaniškega gradu odprta druga muzejska zbirka MUZEJA POLITIČNIH ZAPORNIKOV, INTERNIRANCEV IN IZGNANCEV V BRESTANICI, kakor se tamkajšnji muzej imenuje po novem. Pridružila se bo dosedanji muzejski zbirki o izgnancih, ki jo je 1968 pripravil ter kasneje dopolnil zgodovinar dr. Tone Perenc. Druga zbirka bo posvečena zlasti POLITIČNIM ZAPORNIKOM IN INTERNIRANCEM v nemških, italijanskih in madžarskih zaporih v času NOB in je njeno poimenovanje malce ožje, kot bi ga zahtevala prikazana tematika. Zbirko so uredili sodelavci Muzeja ljudske revolucije Slovenije MARJETA MIKUŽ, NATAŠA URBANO, IVO VRANIČAR in arh. VLASTO KOPAČ. V pogovoru z NATAŠO URBANC smo izvedeli osnovne podatke o razstavi, ki obravnava vse oblike okupatorjevega nasilja nad slovenskim narodom v obdobju 194-1 - 194-5: 1200 eksponatov (fotografij, pisanih dokumentov, grafik itd.) bo pretežno razstavljenih na panojih, nekaj pa v vitrinah (obleka, oprema ipd.). Prikazano bo streljanje talcev in ljudi na terenu, požiganje in plenjenje okupatorskih vojska ter trpljenje političnih zapornikov in internirancev. V zbirko so vključeni tudi dokumenti o vojnih ujetnikih in ukradenih otrocih. Zbirka, ki si jo bodo obiskovalci lahko ogledali v sedmih sobah in na hodniku prvega nadstropja, prikazuje najprej napad na OKUPATORJEVO NASILJE NA SLOVENSKEM Po zapisu "Okupatorjevo nasilje na Slovenskem" dr. TONETA FERENCA, objavljenem v vodniku po koncentracijskih taboriščih in zaporih BILI SO - Zaprti; pSEGNani, obešeni, USTRELJENI, NA SUŽENJSKEM DELU - UPORNI. Prve mesece okupacije so si vsi trije okupatorji na Slovenskem - Nemci, Italijani in Madžari - prizadevali uveljaviti svoj okupacijski sistem in ga tudi čimbolj zavarovati pred notranjimi nasprotniki. Nemški in madžarski okuoatorji so imeli za svoje najhujše nasprotnike narodno zelo zaveda in protifašistično usmerjene Slovence ter deloma tudi priseljence po letu 1914, zato sta jih začela takoj zapirati in izganjati s svojega okupacijskega območja. Italijanskemu okupatorju so bili najhujši nasprotniki narodno zelo zavedni primorski Slovenci, politični emigranti s Primorskega, zato jih je začel takoj zapirati, vendar pri tem ni bil tako velikopotezen kot Nemci. NEMŠKI OKUPATOR je kmalu ure- NAŠ GLAS 13 INDOK CENTER našo domovino in razkosanje slovenskega ozemlja med troje o-kupatorjev: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Temu sledijo dokumenti o začetkih vstaje na Slovenskem... Kot vložek se namreč kar štirikrat pojavi tako imenovani "vpogled v NOB na Slovenskem". Ostale teme - poleg vstaje - so še: osvobojeno ozemlje 194-2, kapitulacija Italije, zlom bele in plave garde ter zaključni boji za osvoboditev. Osrednja tematika muzejske zbirke je razdeljena v naslednje sklope: • okupatorjevo nasilje na Slovenskem do kapitulacije Italije, • zapori, taborišča in konfinacija v Italiji, • okupatorjevo nasilje od kapitulacije Italije do konca vojne, • nemška koncentracijska taborišča (kompleksen prikaz), • vračanje internirancev iz Nemčije (prikazano je tudi nekaj grafik, ki so nastale v taboriščih). Namesto kataloga bo zaenkrat služila kar knjiga BILI SO - ZAPRTI, PREGNANI, OBEŠENI, USTRELJENI, NA SUŽENJSKEM DELU - UPORNI oziroma "Vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih, kjer so med drugo svetovno vojno nacifa-šistični okupatorji hoteli, a nikoli uničili svobodoljubnega duha našega človeka". Ob otvoritvi druge muzejske zbirke bodo natisnili le prospekt MUZEJ POLITIČNIH ZAPORNIKOV, INTERNIRANCEV IN IZGNANCEV v skromnejšem obsegu. dil več sprejemnih in preseli-tvenih taborišč (Maribor, Raj-henburg - danes Brestanica, Begunje, Šentvid nad Ljubljano itd.). Največ slovenskih ljudi (več kot 140 tisoč) so Nemci predvideli za izgon, čeprav jih niso imeli za svoje nasprotnike; potrebovali so le njihovo imetje, da bi naselili nemške rojake. Kmalu po OBOROŽENI VSTAJI SLOVENSKEGA NARODA, poleti 1941, so okupatorji storili vse, da bi vstajo že v kali zatrli. Nemški okupator je na Štajerskem in Gorenjskem nastopil z najhujšimi ukrepi - z ubijanjem. Že 30. julija je pri Brežicah ustrelil deset članov krške oborožene skupine (Jože Graber, Peter Jerneje, Rado, Milan in Zdenko Kaplan, Rajko in Prane Kastelic, Anton in Franc Preskar in Ivanka Uran-jek). Potem so se RAZGLASI 0 USMRTITVI TALCEV vrstili drug za drugim; po najnovejših podatkih so na Gorenjskem med. vojno usmrtili 12? skupin s skupno 12?0 ljudmi, na Štajerskem pa 67 skupin s skupno 1590 ljudmi. Aretirani udeleženci narodnoosvobodilnega gibanja in zajeti borci partizanskih enot so že leta 1941 prenapolnili tedanje zapore. Postopek s političnimi jetniki je bil ves čas v pristojnosti tajne državne NAS GLAS 13 INDOK CENTER Bili so le številke, ne ljudje! VARŠAVA © Sobibor Gross -Rosen O, BuchvmM* Theresimstadt * -j deset tisoč. Zanesljivejši 0 podatek, da je nemški okupator samo iz begunjskih zaporov odpeljal v taborišča 5183 oseb. Posebno težka je bila usoda nekaterih sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev. Najpre-tresljivejša je bila ločitev otrok od odraslih (na Štajerskem v avgustu 194-2), ko so otroke odpeljali v Nemčijo in jih ponujali nemškim ljudem, da jih posvojijo (ukradeni otroci), od- NAŠ GLAS 13 6 xNDOK CENTER preiskovalnem zaporu in je mimogrede omenil tudi moje ime... Odpeljali so me v zapore v celjski Stari pisker. Prestal sem trinajst dni najhujšega mučenja. Roke so mi pod koleni speli z lisicami, me takega obesili in tepli z bikovko, vendar nisem ničesar priznal. Ker nisem ničesar priznal, dokazati pa mi zaradi tega, ker so omenjenega sodelavca že ustrelili, niso mogli ničesar, so me po 21 dneh poslali v mariborske zapore, kjer sem kot talec čakal na streljanje... Le nekaj nas je ostalo živih. Naključje je hotelo, da sem 'odpadel" zaradi tega, ker je moja mati prevzela hrvaško državljanstvo. Po treh mesecih življenja od "aspirinov" - hlebčkov kruha, ki smo jih zaradi njihove majhnosti imenovali tako, in po neposrečenem V vagonih, ki so bili "zaste-kleni" z bodečo žico, so vozili Slovence v koncentracijska taborišča. .. rasle pa so poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so jih večino pomorili v plinskih celicah. Poleti 1942 je bilo okupatorjevo nasilje najhujše in posebej grozovito na Gorenjskem, kjer so nacisti požgali ter zravnali z zemljo kar enajst vasi. Moške, stare več kot 15 let, so postrelili in njihova trupla pometali v ogenj, drugo prebivalstvo pa izgnali v Nemčijo. Nasilje se je spet povečalo pred koncem vojne, ko je nemški okupator zlasti na Štajerskem "čistil" zapore in množično streljal vse, ki jih je osumil sodelovanja v narodnoosvobodilnem boju. ITALIJANSKI OKUPATOR je bil na Dolenjskem in Notranjskem manj uspešen pri zatiranju narodnoosvobodilnega gibanja. Po neuspešnih akcijah policije je bila obramba javne varnosti zaupana vojaškim poveljstvom. Sprva so "nevarne" Slovence pošiljali v konfinacijo v Italijo. Težje kršitve javne varnosti je obravnavalo vojaško vojno sodišče na Sušaku in kasneje njegov odsek v Ljubljani (od decembra 194-1), ki sta izrekla 83 smrtnih obsodb, 412 obsodb na dosmrtno ječo, 3082 obsojencev pa obso- NAŠ GLAS 13 INDOK CENTER poskusu pobega ter (zaradi tega) bivanju v samicah, so me z nekaterimi drugimi poslali v koncentracijsko taborišče DACHAU na Nemškem. Skoraj tri mesece tamkajšnjega okrutnega življenja sem prestal, potem pa so me - kot mnoge druge predstavnike najcenejše delovne sile - poslali v Augsburg, kjer sem dve leti delal po 12 ur v tovarni Messerschmidt. Življenjski pogoji so bili strašni in brez paketov od doma ne bi zdržal; tako kot niso Rusi. Za vsak malenkosten prestop, pobeg, krajo Nikolaj Pirnat: V internacijo dila na zapor do 30 let. Obsojenci so zaporne kazni prestajali v italijanskih kaznilnicah. Po velikem razmahu narodnoosvobodilnega gibanja jeseni 1?A1 in pozimi 1941-1942, to je "OSVOBODILNA FRONTA POSTALA DRŽAVA V DRŽAVI" (Boris Kidrič), navedeni ukrepi italijanskemu okupatorju niso več zadoščali niti za delno vzdrževanje javne varnosti, zato so začeli odganjati civilno prebivalstvo v koncentracijska taborišča. V Ljubljani so lovili prebivalstvo v tako i-menovanih racijah, na podeželju pa v vojaških čistkah. Število ljudi, odgnanih v koncentracijska taborišča Gonars, Rab itd., je po italijanskih ocenah znašalo 20.000, v naši povojni publicistiki pa se je uveljavil podatek 30.000. Tudi italijanski okupator je kot povračilni ukrep za partizanske akcije streljal talce. Ustrelili so 21 skupin s 14-5 talci, med drugim tudi nekaj uglednih kulturnih in javnih delavcev. Poleti 194-2 je bil čas naj-strahovitejšega italijanskega in tudi že belogardističnega nasilja. Gorele so slovenske vasi, množično so streljali civilno prebivalstvo in ujete partizane. Po italijanski kapitulaciji je na nekdanjem italijanskem okupiranem ozemlju izvajal NAŠ GLAS 15 8 INDOK CENTER so nas tepli, mučili na sto načinov, tudi s tem, da smo morali pozno v noč prisostvovati obešanjem sotrpinov. Mnoge so ujeli pri sabotaži; pretepli so jih skoraj do smrti in poslali v krematorij v Dachau... Jedli smo pretežno kolerabo, ki je - olesenela - vsebovala veliko celuloze. Marsikdo se je ob alarmu umaknil iz vrste in si natrgal detelje, da si z nečim napolni želodec. Marsikdo je brskal med odpadki na smetišču, da bi si našel kaj za pod zob... Ko so zavezniki zbombar-dirali lager, tovarno in Augsburg sploh, so nas poslali v Boimheim ob Donavi, kjer je bila podzemna tovarnica, v kateri smo izdelovali krila za nemško tajno orožje V 2. Tu smo bivali v zemljankah. Komandant nasilje nemški okupator. Iz maščevalnih razlogov je poži-gal primorske vasi in ponekod pobil vse od otrok do starcev. Taborišče, zapor in morišče je postala nekdanja "rižarna" v Trstu, edino nemško taborišče v Italiji s krematorijem. Tudi prebivalci Prekmurja so okusili mnoge oblike nasilja, s katerimi je madžarski okupator skušal uničiti klice odpora - od smrtnih obsodb do bivanja v madžarskih in nemških koncentracijskih taboriščih SLOVENCI SO OKUSILI VSE VRSTE NASILJA, KI SI JIH JE LE BILO MOGOČE IZMISLITI. NEKATERE VRSTE NASILJA SO MED VSEMI OKUPIRANIMI NARODI V EVROPI OKUSILI CELO V NAJVEČJF' OBSEGU, ČE UPOŠTEVAMO ŠTEVIL PREBIVALSTVA. IN S PONOSOM JE MOČ TRDITI, DA JE VEČINA i RTEV FAŠISTIČNEGA NASILJA V IZGNANSTVU, ZAPORIH, TABORIŠČIH ITD. - KLJUB NAJHUJŠI PREIZKUŠNJI - OSTALA ZVESTA SLOVENSKEMU NARODU IN NJEGOVEMU OSVOBODILNEMU GIBANJU. Z izjemo nekaterih vrst (množično izganjanje Slovencev, ukradeni otroci, ubijanje talcev na Štajerskem) to področje zgodovine še ni izčrpneje NAŠ GLAS 13 INDOK CENTER taborišča je užival v "lastnoročnem" kaznovanju. Za vsak malenkosten prestopek je - pri apelu - poklical storilca po številki in ga pogosto pri priči ustrelil s pištolo... Mnogi smo nenehno mislili na beg in snovali načrte, kako bi se čimprej vrnili domov ter se pridružili odporu. V Boimheimu nas je nekaj sto od 3000 jetnikov izkoristilo priložnost, ko so zavezniška letala odvrgla množico rušilnih in zažigalnih bomb. Tudi "našo" tova-rnico so uničili... Sam sem z nekim Ljubljančanom skušal priti do Aug-sburga, kjer sem imel skrito civilno obleko, ki mi jo je prinesla sestra, ko sem bil še v augsburškem lagru. V neki vasi naju je presenetila "vaška straža" (nadalj. na strani 121) proučeno, zato bo velik prispevek k boljšemu poznavanju te tematike pomenila otvoritev muzejske zbirke o političnih zapornikih in lnternira-ncih 4. julija 1981 v brestaniškem gradu, kjer je že od leta 1968 muzejska zbirka o izgnancih. Po novem bo ustanova, delujoča v okrilju Muzeja revolucije v Ljubljani, nosila ime MUZEJ POLITIČNIH ZAPORNIKOV, INTERNIRANCEV IN IZGNANCEV SLOVENIJE V BRESTANICI. X * M UTRINKI IZ ŽIVLJENJA V KONCENTRACIJSKIH TABORIŠČIH A U SC H W I T Z Jugoslovani so bila tretja največja narodnostna skupina (24 tisoč). Med njimi je bilo kakih 4000 političnih zapornikov. Prvi Jugoslovani v tem taborišču so bili španski borci, ki so jih nacisti zajeli v taboriščih v Franciji ali na begu po Evropi, Sled za temi interniranci je povsem izbrisana. Kot se spominja- NAŠ GLAS 13 10 INDOK CENTER BRESTANIŠKI GRAD, KRAJ GRENKEGA SPOMINA Na trnovo pot izgnanstva ,je šlo skozenj 45.000 Slovencev Nastanek brestaniškega gradu sega v prvo polovico 12. stoletja, ko je bila Brestanica v posesti salzburške nadškofije.Lastniki so se hitro menjavali. Najdlje so ga imeli v rokah Raj-henburški vitezi in po njih je tudi dobil ime Rajhenburg. Ob koncu 19. stoletja je bil preurejen v samostan trapistov, ki so gospodarili na gradu vse do aprila 1941» to je do časa, ko so ga začeli nacisti po zasedbi slovenske Štajerske spreminjati v tako imenovano PRESELITVENO TABORIŠČE za izganjanje Slovencev. Prostore v gradu sta preselitveni štab in poveljstvo taborišča uporabljala za svoje pisarne in bivališča, izgnanci pa so morali prebivati v hlevih oziroma lesenih barakah, ki so jih zgradili v ta namen. Spomladi 1942 so taborišče ukinili in nato nekaj mesecev uporabljali le barake na železniški postaji, v gradu pa so bile nato druge nacistične ustanove in urad4 , Po vojni so grad uporabljali za različne namene, največ časa za zapore. Verjetno v deželah, ki so trpele pod nacistično okupacijo, ni objekta, skozi katerega bi šlo na trnovo pot izgnanstva toliko ljudi, kot ravno skozi taborišče na brestaniškem gradu - okrog 45.000. Zato so grad upravičeno izbrali za kraj, kjer je postavljena MUZEJSKA ZBIRKA SLOVENSKIH IZGNANCEV MED II. SVETOVNO VOJNO. Razstavo so odprli leta 1968, uredil jo je zgodovinar dr. TONE PERENC, oblikovno pa ing. arh. FRANCE PILIPCIC. jo prvi poljski ujetniki, so vsi umrli že v prvem obdobju gradnje taborišča, ko so bile tudi razmere najtežje... Ljudje so bile le številke v seznamih delovnih enot in bivalnih barak. Ko so jim pošle poslednje sile, so bili preprosto "saboterji" in so izkrvaveli pod streli stražarjev, pod zobmi dresiranih psov,pod biči priganjačev. Številni so si sami skrajšali življenje na električni ograji... BUCHENVALD______ Z vseh strani, iz Buchenvralda in njegovih podružnic, pa so vsak dan vozili mrliče v šest peči buchenvraldskega kremato- rija. Iz njegovih dimnikov je noč in dan švigal plamen in grozljivo je zaudarjalo po gorečem človeškem mesu. Pripovedujejo, da je včasih med trupli še utripalo življenje, pa so tudi njega dotolkli ali pa ga še živega porinili v peč... j_____D A C H A U______________ J—— ——^———¦———i——m Do skrajnosti izstradanih ljudi je bila sama kost, prevlečena s sivkasto izsušeno kožo, ohlapnih mišic. Njihovi obrazi so spominjali na maske, njihove zenice so bile nenaravno razširjene in njihovi pogledi apatični. Gibali so se neverjetno počasi in se spotikali že ob najmanjši oviri. V Dachauu so opravljali števil- NAŠ GLAS 13 11 INDOK CENTER MUZEJSKA ZBIRKA. SLOVENSKIH IZGNANCEV ponazarja nemške imperialistične pretenzije do slovenskega narodnega ozemlja, priprave na nemško okupacijo, zasedbo in razkosanje Slovenije in najpomembnejše ukrepe nemškega okupatorja, s katerimi je hotel deželo ponemčiti in uničiti slovenski narod kot etnično enoto. Za ponemčenje so smatrali sposobne le narodno mlačne politične omahljivce, zlasti pa rasno dobro ocenjene Slovence, za vSe druge pa ne bi bilo več prostora na domači zemlji - morali bi v izgnanstvo, v koncentracijska taborišča ali celo v smrt. Tako lahko v zbirki spoznamo nacistične načrte in priprave na nasilno izganjanje Slovencev, zapiranje ljudi in odgon v pre-seljevalna taborišča, življenje v teh taboriščih ter izgone v Srbijo, NDH in Nemčijo, kamor so izgnali ljudi prav z našega območja, iz tako imenovanega izselitvenega pasu ob Savi in So-tli, in sicer v času od oktobra 1941 do julija 1942. Zbirka prikazuje tudi nacistično izganjanje slovenskega življa na Koroškem, svojce partizanov in ubitih talcev na Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem ter prebivalcev celotnih vasi po vsej Sloveniji, ki so jih nacisti požgali in zravnali z zemljo. Kako so ti izgnanci živeli, kakšen je bil njihov položaj v iz-^ gnanstvu, v kolikšni meri so se vključevali v NOB in odporniško gibanje in njihova vrnitev v domovino - vse to prikazuje zbirka, ki jo dopolnjujejo likovna dela umetnikov, ki so ustvarjali v okupatorjevih ječah, taboriščih in v svobodnih slovenskih gozdovih. Obstoječo muzejsko zbirko bo dopolnila od 4. julija 1981 dalje ZBIRKA 0 POLITIČNIH ZAPORNIKIH IN INTERNIRANCIH. Ogled MUZEJA POLITIČNIH ZAPORNOV, INTERNIRANCEV IN IZGNANCEV SLOVENIJE V BRESTANICI bo poslej nudil še bogatejšo sliko o težkih časih. ne poskuse na živih ljudeh: okužbe z malarijo, reakcije človeškega organizma na podhladitev, vpliv nizkih in visokih pritiskov na človeško telo, kirurški posegi itd.. Mnogi od tistih, ki so ostali živi, so bili invalidi za vse življenje. MAUTHAUSEN Interniranca so vtaknili pod mrzlo prho in ga pustili pod vodo , ki je imela 10 do 12 stopinj, kake pol ure. če ni umrl zaradi infarkta, je nekaj dni kasneje podlegel za pljučnico... Molitev na tibetanski način je pomenila, da so interniran-cu vtaknili med prste lesene ali železne paličice, esesovec pa jih je nato stiskal, kar je povzročalo strahotne bolečine. Na ta način so hoteli izsiliti priznanja za dejanja, ki jih interniranci niso storili... ______RAB______________ Na pismeno opozorilo, da v taborišču na Rabu umirajo ljudje zaradi lakote ter da se nekateri vračajo iz taborišča hudo bolni, je pristojni italijanski poveljnik samo pripisal: "Umevno in pravilno, da koncentracijsko taborišče ne pomeni taborišča za debeljenje. Bolan človek je človek, ki da mir!" NAŠ GLAS 1$ 12 INDOK CENTER •imsm M^mimmi^mmm^^^^^^fVtmr^^^ Smrt jim je bila odrešitev... Pri begu preko reke so tovariša ujeli, ker mu ni uspelo splezati iz vode na rečni breg. Sam sem se uspel rešiti. Prenočil sem skrit pod seneno kopo. Naslednjega dne proti večeru sem bil od hoje do kraja izčrpan in sem se odločil za vožnjo z vlakom... Večina prebivalstva je bila do nas sovražno razpoložena in tudi tokrat se je to potrdilo. Neka ženska me je i-zdala sprevodniku, sprevodnik pa je poklical policijo, ki me je brž spravila v pomožno taborišče. Imel sem izredno srečo, da sem se izognil obešenju, s čimer so ubežnike kaznovali,saj je nekdo javil taboriščni upravi, da sem se prostovoljno javil, taki pa so bili - na podlagi prejšnjega poziva - pomilo-ščeni. Drugi pobeg je bil uspešen. Tedaj so nas iz Landsberga, kjer sem okusil najhujši teror, peš napotili v koloni proti Dachauu. Zaradi pogostih zavezniških bombardiranj smo hodili le ponoči. In celo tedaj, če je bila noč svetla, smo se morali ob alarmu umakniti s ceste. Trem nam je uspelo pobegniti. Tri dni smo se skrivali v nekem gozdu, četrti dan pa so tiste kraje že osvobajali zavezniki. Zavezniški vojaki so nas zasuli s hrano in marsikateri od internirancev se je - po dolgem obdobju stradanja - prenajedel, da mu je počil želodec. Mi trije smo sklenili le postopoma povečevati začetne sila skromne obroke in smo pri tem drug drugega nadzorovali. Do Munchna smo šli peš, tam pa smo se pridružili skupini, ki jo je s kolesi ubrala domov.' Krematoriji so noč in dan goltali do kraja izčrpana trupla,ki jih je bila le še kost in koža. NAŠ GLAS 13 JL1 INDOK CENTER IZ PRIČEVANJ INTERNIRANCA Z RABA FRANC ERCEK, 74-letni kmetovalec z Dolge Rake, Je prestal grozote italijanskega koncentracijskega taborišča na otoku Rabu: "Ko smo izvedeli, da nas bodo Nemci izgnali v Nemčijo, sem se z družino umaknil na italijansko stran, v vas Grmovlje pri Ško-cjanu. Jeseni 194-2, v času najhujšega okupatorjevega nasilja, so me Italijani zajeli in ko sem zavrnil sodelovanje v beli gardi, sem si napisal "napotnico" za Rab. Pot me Je z mnogimi drugimi vodila skozi belgijsko vojašnico v LJubljani, kjer se Je že začelo stradanje, ki sem ga trpel vse do italijanske kapitulacije septembra 194-3... Bivali smo v šotorih. Ležišča so bila skromna, malo slame in kakšna deka. Interni-ranci so umirali od glada. Skleda motne vode z nekaj zrn ni riža ali par makaronov Je bila poleg koščka kruha za tri dobre ugrize vsa hrana. Spomnim se, kako so otroci brskali po odpadkih in kako žalostno so me gledali s svojimi velikimi očmi, ko sem jim rekel, naj tega ne počno, ker bodo umrli zaradi zastrupitve... Zgodil se je primer, da je mati več dni skrivala svojega mrtvega otroka, da je dobivala hrano še zanj. Videl sem, kako se je oče tresel za življenje svojega sina in si je od že tako skromne hrane pritrgoval, da bi vsaj sin preživel... Decembra 1942 sem bil na koncu življenja. Tehtal sem le še 35 kg. Ženi sem pisal, da se ne vidiva več. Ona je pošto dobila,, jaz pa njenih paketov nikoli; so obtičali v drugih rokah...Rešil mi je življenje paket Rdečega križa, zato sem še danes zvest tej dobrodelni organizaciji. Ko je prišla kapitulacija, smo se z orožjem kmalu začeli vračati proti domovom..." Slane Kumar: Internirani deček, IH43 NAŠ GLAS 13 14 INDOK CENTER Program proslave Proslava na brestaniškem gradu - v soboto, 4. julija 1981 - se bo predvidoma začela ob 10. uri in bo potekala takole: 1. HIMNA, 2. POZDRAVNI NAGOVOR predsednika OK ZKS Krško JOŽETA HABINCA, 3. SLAVNOSTNI GOVOR sekretarja Predsedstva CK ZKS FRANCA ŠETINCA, 4. BILEČANKA, 5- BOHOR, 6. NARODNA PESEM, 7. KONJUH PLANINOM, 8. OB VEČERNI URI, 9. HEJ BRIGADE, 10. JUBILEJNA KORAČNICA, 11. ZASTAVA PARTIJE, 12. SLAVNOSTNA PESEM, 13. NAGOVOR predstavnika Muzeja ljudske revolucije Slovenije OB OTVORITVI MUZEJSKE ZBIRKE O POLITIČNIH ZAPORNIKIH IN INTER-NIRANCIH, 14. ZAKLJUČNA KORAČNICA. V kulturnem programu bodo sodelovali : • GODBA NA PIHALA DELAVSKEGA KULTURNEGA DRUŠTVA "SVOBODA" SENOVO, • MOŠKI PEVSKI ZBOR DELAVSKEGA KULTURNEGA DRUŠTVA "SVOBODA" BRESTANICA in • 4 RECITATORJI - PRIPOVEDOVALCI VEZNEGA BESEDILA. Publikacijo je pripravil in izdal INDOK CENTER OBČINE KRŠKO - Odgovorni u-rednik: Ivan Kastelic -Oblikovalec: Niko Keše III Vrednost obsežnih obnovitvenih del pri pripravi prostorov za novo muzejsko zbi " o na brestaniškem gradu ji znašala nekaj več kot 7,6 milijona din. Zagotovljenih finančnih sredstev je bilo le malenkost več kot polovica, vse ostalo pa je vrednost podarjenega materiala in prostovoljnega dela. Pri tem so se izkazali: organizacije združenega dela • TOVARNA CELULOZE IN PAPIRJA "DJURO SALAJ" KRŠKO in posebej • TOZD TES BRESTANICA, • SOP KRŠKO, • NOVOLES - TOZD "BOR" KRŠKO, • KOSTAK KRŠKO, • RUDNIK RJAVEGA PREMOGA SENOVO, • ELEKTRARNA BRESTANICA, • DES - TOZD ELEKTRO KRŠKO, • IGM "SAVA" KRŠKO, • METALNA SENOVO, • PAPIRKONFEKCIJA KRŠKO in • M - PRESKRBA KRŠKO, zasebni obrtniki PAVLIC, BENJE, RADI, ŽABKAR, RESNIK, BOŽIČNIK, ABRAM, PIRC in BEZJAK, izvajalca nadzora ing. ŠERBEC in ing. KALAN ter udeleženci mladinske delovne akcije, ki so opravili 577 ur prostovoljnega dela pri izkopu za vodovod.