2 : : : : : : : : : : Občina Grad 



KUSTA REPA, DUGI LEN 
Praznovanje pusta ali »fašanka« ima tudi v naših krajih bogato tradicijo in se je navkljub vplivom ter nestrinjanjukrščanskega sveta skozi zgodovino obdržal vse do danes.Pustni ali »fašanski« čas, ki je premakljiv praznik, polnnorčij, smeha, krofov in mastnih ust otrok ter odraslih, sekonča s pepelnično sredo – pepelnica pa pričenja vedno bolj aktualen štiridesetdnevni post in s tem tudi pripravona veliko noč. Na kakšen način je torej ta čas povezan z največjim krščanskim praznikom in zakaj se je začel praznovati ravno v obdobju po božiču? Kako so se začele priprave nata »zimski praznik« in zakaj je moralo že od nekoč nata dan dišati po »kroflnih«. Verjetno ni bil slučaj, da seje v naših krajih prav v »fašanskem času« v preteklostiporočalo največ ljudi. In otroci: komaj so čakali, da bodo nadeli »lorfe« ali maske ter se s pesmico pojoči odpravili»po fašanki«. Se še spomnite katere izmed »fašanskihpesmic«? Kaj pa odrasli – so lahko šli tudi oni na ta dan po hišah ali pa so se raje zvečer podali na veselico?Pa vendar je bil in je ponekod še dandanes »čas fašanka« v našem prostoru tradicionalen še po nečem: to sta zagotovo vsem poznana Borovo gostüvanje, starejši pase morebiti spomnite tudi tako imenovane Korine – pustnega običaja, ki je prav tako podoben »ženitvi z borom«.Vse take norije in še več drugih pustnih običajev smo vnaši občini in širše ohranjali dolgo časa. In tako je še danes, ko na vsakih sedem let določena vas v občini pripravi»zabavo na fašansko soboto ali nedeljo«; seveda moraše prej skupina »fašanskih pozvačinov« občane povabiti na svojo »norijo«. Nekateri se mogoče s tem ne strinjajo,saj je ob obisku fašankov treba nameniti kakšen evro, pavendar se tudi na tak način zberejo določena sredstva, kiv vaseh pustijo in puščajo neizpodbiten pečat.Dandanes je prišlo v navado, da se ženske moškim na pustni torek skušajo oddolžiti z odličnimi krofi in z drobno pozornostjo tudi že za prihajajoče marčevske praznike.»Fašanek« namreč poleg dneva, 40 mučencev (10. marca), 

Spominska fotografija na pustni torek leta 1965 pri Gradu (foto: arhiv Bernarde Ficko) 
mnogokje velja za dan, ko praznujejo moški. Ampak to še
nikakor ne pomeni, da je z moškimi na ta dan kaj narobe.
Nasprotno: na »fašanek« je dovoljeno skoraj vse, tudi to,
da moški in ženska zamenjata svoji obleki.
Pa naj bo »fašanski čas« še naprej to kar mora biti – čas 
maskiranja, smeha, plesa, petja, zabave in mastnih ust.
Z drugimi besedami naj bo to še naprej »norčasti čas«,
ko si enkrat na leto nadenemo nepravi obraz.

Nino Gumilar 

FAŠANSKI ČAS 
Pustni čas ali fašanek dandanes predstavlja za nas priložnost, da se našemimo, se zabavamo in sladkamo s slastnimi krofi. Le redko kdo od nas ve, da pustni čas izvira iz predkrščanskih časov, prevzeli pa so ga potem Rimljani.Tam so v pustnem času po ulicah strašile grozljive maske,ki naj bi predstavljale umrle prednike. Kasneje se je tapraznik pomešal s keltskim praznikom, kjer so maskeže odganjale zimo in naznanjale pomlad. Kasneje s krščanstvom, pa so pust začeli povezovati z Veliko nočjo, sajnaznanja uvod v postno obdobje. Na začetku so se smelišemiti le moški, kasneje še ženske in v novodobnem časutudi otroci. 

Beseda pust je verjetno nastala iz »mesopust«, iz besed meso in postiti se in je v povezavi z italijanskim izrazom carneleva kar pomeni »opusti meso«. Pustni čas je že od nekdaj premakljiv. Glede na Lunine mene se najprej določi Velika noč, ki je vedno prvo nedeljo po prvi spomladanski luni. Potem se od datuma Velike noči odšteje 46 dni, da dobimo pepelnično sredo in dan prej pust. Po krščanskem izročilu je od pepelnične srede do velike noči 40 dnevni post. Nedelje se tukaj ne štejejo zraven, ker sopo krščanskem nauku nedelje Gospodov dan.Prvi zapiski pustovanja na naših tleh izvirajo iz 17. stoletjain ker je Slovenija zelo raznolika dežela, obstaja na našihtleh veliko različnih načinov praznovanja pusta, kot jekurentovanje, laufarija, škoromarija in na naših tleh Bo


  Občina Grad  : : : : : : : : : : 3 



rovo gostüvanje. Pri nas so se na pustni torek (še danes) največkrat v pusta našemili otroci in hodili po vasi odhiše do hiše in odganjali zimo. Pustne maske gospodarni smel spoditi od hiše, ker je to prinašalo nesrečo. Otrociso potem dobili kako sadje, krof ali že tudi kak denar.Ena izmed posebnosti predfašenskega časa so bile tudi poroke. Nekoč so se največ ženili od Svetih treh kraljev dopustnega torka ali od Božiča do Pepelnice. Ta čas je bil v naših krajih najbolj primeren za poroke in veseljačenje,ker je narava mirovala, dela na njivah ni bilo, temperaturne razmere pa so omogočale pripravo izdatnejše hrane za bogato obloženo mizo, ki je potem služila večdnevnemu rajanju. V primeru, da se v tem času v vasi ni nihčeporočil, je imela vas pravico služiti Borovo gostüvanje.Fašanek je bil že nekoč čas norčij, veselja, prelomnicamed zimo in pomladjo. Tako je tudi še danes in tako bo verjetno tudi v prihodnje, kajti glede na tempo življenja potrebujemo tu in tam razlog, da si nadenemo »masko«,za trenutek postanemo nekdo drug in se poveselimo.
Doris Troha 


MASKE NEKOČ 
Nekoč so se maskirali izključno moški. Osnovni pomen,ki ga z masko dobimo, je sprememba identitete.Včasih so maske delali doma iz materiala, ki je bil na razpolago. Največkrat so na vrv nanizali ličkanje, nato pa so si to pripeli okrog pasu, ramen, zapestja in gležnjev. Če seje v to obleklo dekle, si je spletlo še kite. Kakšen poseben pomen tej maski niso dajali. Tako je bilo pred približnosedemdesetimi leti. Nekateri pravijo, da so pust nekoč praznovali na podobennačin kot danes, le da se niso toliko norčevali. Otroci so se oblekli v stare ponošene obleke od staršev: star očetovsuknjič, mamino krilo, na glavo klobuk, v roko pa palico.Hodili so od hiše do hiše in se razkazovali ljudem. Nekateri so tudi na stara oblačila prišili kakšne trakove iz kreppapirja ali iz blaga, po obrazu pa so se namazali s sajami.Če so si izdelali maske, so bile le-te izrezane iz tršegakartona, v katerega so vrezali oči, nos in usta. Masko jena obrazu držala elastika ali pa trak. Na masko so lepilikoščke časopisnega papirja. Ker niso imeli lepila, kakršnega poznamo danes, so si pomagali z mešanico moke in vode, ki je omogočala lepljenje plasti papirja. Maske sose razlikovale med seboj. Nekateri so maski dodali očala,brke, brado. Pred leti so bile maske ženin, nevesta, harmonikarji, zatem so se že začeli kavbojci, ciganke, vitezi, Indijanci. Kasneje, pred dobrimi tridesetimi leti, so že obstajale maskeiz trde plastike. Motivi so bili iz stripov, na primer PikaNogavička, Miki Miška, klovni ipd., ali živalski.Dandanes le še redko kje zasledimo ročno oz. doma izdelano pustno masko. Najlažje je zaviti v trgovino in pustno masko ali kar celoten pustni kostum kupiti, kar paseveda ni niti najmanj izvirno. Tudi po vsebini se maske v današnjem času precej razlikujejo od tistih v preteklo-sti. Ponekod še zasledimo živalske motive, največkrat pa si otroci nadenejo kakšen kostum risanih junakov, ki seprav tako razlikujejo od tistih pred leti. To so največkratkakšni bojevniki z meči in sabljami, medtem ko se deklicenajraje poistovetijo s kakšnimi princeskami. Kakor koli že,namen tega se z leti še vedno ohranja. 

Tadeja Rajbar 

PO FAŠANKI 
Če je v naših krajih veljalo, da mora za novo leto k hiši pritimoški »friškaš«, ki bo prinesel zdravja in sreče, je za »fašanek« k hiši lahko prišel skoradja vsak kdo. Ker kostumov in oblek za maskiranje v preteklosti ni bilo na pretek, seje maska izdelala kar doma, pogosto pa se je fant oblekel kar v dekle oziroma se je dekle obleklo kar v fanta. Takole našemljeni in s pesmijo pojoči so se stari in mladi podali»po fašanki«.
Ker je »fašanek« bil, je in bo vedno padel na torek, je tonajvečkrat dan, ko morajo otroci iti v šolo. Seveda na tadan večkrat ni rednega pouka, lahko pa se tudi zgodi,da ravno »na fašanek« padejo zimske počitnice. Otrociseveda uživajo, ko se lahko enkrat na leto namaskirajo;sploh pred celim razredom. Predvsem mlajši že dlje časaskrivajo, kakšno masko bodo nadeli na pusta.Tudi nekoč se je pogosto pripetilo, da je »fašanek« bilpouka prost dan. Če se je že šlo v šolo, se je prav takorado organiziralo pustovanje, otroci pa so lahko čim prejodhiteli domov oziroma so se še prej s svojimi maskami šli pokazat po širši vasi. Seveda maske ali »lorfe« nisobile podobne današnjim – izdelane so bile doma iz starihoblek, kartona in drugih naravnih materialov. A ne gledena njihovo izvirnost so bile maske namenjene le enemu –zabavi, veselju in nenazadnje kakšnemu »grošu«.Na ta dan je bilo namreč dovoljeno vse. Namaskirali sose lahko dečki in deklice, pogosto pa so se z inštrumenti pojoči, po krof in deci vina, k hiši podali tudi odrasli –predvsem moški. Otroci so pogosto hodili v skupinah.V naših krajih so se ob prihodu v hišo prijeli za roke, sepostavili v krog in zapeli: »Kusta repa dugi len, fašanek 


je cejli den. Ju hu hu!« tudi »Kusta repa dugi len,
baba tuči z ritjo len. Ju hu hu!« (ponekod so namesto len, kar pomeni »lan«, otroci peli tudi ren,
kar pomeni »hren«).
Kasneje se je v naših krajih in v mojem otroštvu 
pojavila še pesmica: »Maškarada, kaj bi rada, liter 
vina kos mesa, da bi lepša muzika bila. Jej jej jej – 
ju hu hu!« Seveda obstaja več variant ali različic
pesmi – od kraja do kraja, od vasi do vasi. 


Otrokom se je na ta dan namenilo nekaj denarja,pogosto pa so pri hiši dobili tudi nekaj za podzob. Veseli in razigrani so peli po vasi ter včasihceli blatni in mastni okrog ust prispeli domov. To je bilo doživetje, pa čeprav je koga, od vročegamastnega krofa, na drugi dan bolel trebuh.Čas, v katerem živimo, nas vedno bolj izolira med štiri stene. Peščico ljudi, s katerimi sobivamo, vidimo redkokdaj ... Gruče otrok, ki so včasih pešhodile v šolo in domov, si lahko zgolj še predstavljamo. Takole zabarikadirani večkrat omejujemonaše sosedske odnose, hkrati pa nasprotno radiobujamo spomine preteklosti, ko je bilo še vsečisto drugače.Tudi praznovanje in čas okrog praznikov, kot jena primer pust, ki je bil že od nekdaj rezerviranza srečo in smeh otroških lic, se je dandanes tudi po naših krajih močno spremenil. Zagotovo sestrinjate, da letos za »fašanek« niste imeli veliko »fašankov«. Če pa je že kdo od otrok sorodnikovali znancev prišel, ni znal več tako zapeti ali zaplesati kot nekoč. Kaj šele, da bi se izvirno našemil ...Naj bo torej pust ali »fašanek« še naprej praznik, ko bomo zveseljem odprli vrata »fašankom«, pa naj bodo to mladi ali stari.Hkrati pa tudi sami obudimo na ta dan »otroka v sebi« in »zlorfo na obrazu« razveselimo koga od bližnjih. Pa čeprav bomo zato žrtvovali naš trebuh in pojedli kakšen masten krof. V tolažbo: naslednji dan je tako ali tako začetek posta. 

Nino Gumilar 


HRANA OB PUSTU 
Pustni čas je tudi čas različnih dobrot kot so krofi in prekajeno meso. Pustna hrana naj bo mastna, ocvrta in posuta s sladkorjem. Za pusta se je potrebno do sitega najesti, saj stara šegapravi: »Polni krožniki in bogata hrana ob pustu bodo prinesliobilno letino.« »Tüčen četrtek« je četrtek pred pustom. Ob tem dnevu so gospodinje pripravile nekaj »tüčnega«, kar pomeni mastnega. To jebila po navadi prekajena svinjska glava. Prekajeno svinjsko glavoso gospodinje skuhale, zraven so postregle krompirjevo solato z bučnim oljem ali pa »zafrigano« kislo zelje.Za pustni torek pa so seveda najbolj značilna jed krofi. Gospodinje so krofe pripravljale na pustni torek dopoldan. Poskrbele so, da je bila moka predhodno ogreta. Moko so postavile v kuhinjo že en večer pred pustom. Kuhinja je mogla biti ves čas topla.Zato so takrat po navadi ostalim članom družine prepovedale,da bi hodili v kuhinjo in odpirali vrata. Tudi kuhinjske krpe, skaterimi so pokrivale testo, so predhodno ogrele nad štedilnikom. Pravi krofi pa so seveda morali imeti »venec«. Krofe socvrle v svinjski masti, zato jih na pepelnično sredo niso smelijesti zaradi posta. Danes pa gospodinje krofe pripravljajo tudiv rastlinskem olju.Za kosilo so gospodinje skuhale prekajen svinjski kare s kostmi in kislo zelje na juhi ali pa gosto kislo zelje kot prilogo prekajenemu mesu. Nekatere gospodinje so iz mastne vode, v kateri seje kuhalo prekajeno meso, pripravile mlečno juho z jurčki.Že ob kolinah je gospodar izbral svinski kare, ki ga bo jedla 

Ob pustovanju ženske napečejo raznovrstno pecivo (foto: arhiv družine Gumilar) 


družina ob pustu. Svinjski kare je bilo potrebno sevedaprekaditi. Posamezen del svinjskega kareja s kostjonekateri imenuje »delec«.Po kosilu je gospodinja vzela posamezne kosti in jih položila na lesen lopar na dvorišču. Posamezna kost na lopar-ju je predstavljala posamezno dekle ali fanta iz vasi, ki šeni bil poročen. Nato je zraven poklicala psa in počakala,katero kost bo pes prvo vzel z loparja oziroma pojedel.Kost, ki jo je pes prvo pojedel, je predstavljala dekle alifanta iz vasi, ki se bo prvo oziroma prvi poročil. Pravijo,da šega drži, pa jo preizkusite naslednje leto ob pustu.
Melita Ficko Sapač 

Borovo gostüvanje je pustna prireditev oz. običaj, ki segadaleč nazaj v preteklost. Gre za uprizoritev simboličneporoke z borom (drevesom), pri kateri sodeluje cela vas.Je oblika ljudske igre s pripravljenimi narečnimi besedili in natančno določenimi vlogami likov. Običajno seje prireditev odvijala v vasi, kjer se v predpustnem času(od sv. Treh kraljev do pustnega torka) ali ženitvenihdneh (od božiča do pepelnice) ni nihče poročil. Ta čas je bil namreč v preteklosti na kmečkem podeželju najprimernejši za sklepanje zakonskih zvez .Simbolni pomen vleke bora in poroka z njim pomeni javno sramotenje neporočene mladine, ki si ni uspela najti moža ali žene, zatorej se nevesti išče ženina in to najbi bil ravno podrti bor. Podrti bor vlečejo mlada dekletain fantje iz gozda do gasilskega doma oz. mesta, kjer se odvija veselica. 

Za organizacijo take prireditve, kot je Borovo gostüvanje, je potrebno veliko volje in interes vseh vaščanov. Vpredpripravah na osrednjo prireditev se zberejo ženskein izdelujejo barvne rože iz krep papirja, kot okrasje likom na vabljenju in na prireditvi. Zbiranje prostovoljnih prispevkov za borovo gostüvanje in vabljenje na gostüvanje po sosednjih vaseh se začne navadno mesec dnipred prireditvijo. Oblikuje se več skupin po pet do šestljudi, lahko tudi manj. Obvezno pa je med njimi muzikant, 
6 : : : : : : : : : : Občina Grad 

ki že na daleč oznanjuje, da prihajajo pozvačini (moški inženske, ki vabijo na gostüvanje). Intenzivne priprave naosrednji dogodek pa potekajo teden dni pred borovimgostüvanjem (v gozdu in gasilskem domu). Ženske zbirajo kruh in pecivo, katero je pripravljeno skoraj v slehernem gospodinjstvu.Prireditev je značilna predvsem za Prekmurje, na Goričkem in Ravenskem (okolica Tišine), v zadnjih letih pase Borovo gostüvanje izvaja le še na Goričkem. Običaj je ohranil svojo prvotno obliko, tudi staro prekmursko na-rečje, vendar se s časom spreminja in dobiva sodobnejšoobliko. Borovo gostüvanje predstavlja pomemben povezovalni element vaške skupnosti in lokalne identitete, kerpri organizaciji in izvedbi sodeluje celotna vaška skupnost, prisluženi denar pa se porabi za potrebe javnegainteresa – vaške investicije (gasilska, kulturna, cerkvenainfrastruktura…). 

Težko je določiti pravi izvor, starost in tipične značilnosti Borovega gostüvanja, saj se je pojav, ki čedaljebolj postaja turistična prireditev, skozi čas in v prostoru spreminjal v dodajanju novih likov, drugačnegaoblačenja, novih besedil itd. Ustalilo se je mnenje, da jebilo borovo gostüvanje v Prekmurju prvič izvedeno v Puconcih, leta 1921, ko ga je z avstrijske Štajerske prineselznani borov pop Franc Bükvič.Podatki o Borovih gostüvanjih, ki so se odvijale na ob-močju naše občine, niso ravno zanesljivi. Obstajajo namreč razhajanja glede dejanskih letnic. Vendar pa naj bi Borovo gostüvanje doslej priredilo vseh sedem vasi naobmočju občine, in sicer je bila prireditev doslej organizirana: 
• 
na Dolnjih Slavečih leta 1981 in 1988,

• 
pri Gradu leta 1957 in 1992,

• 
v Kovačevcih leta 1939, 

• 
v Kruplivniku leta 2002,

• 
v Radovcih leta 1962, 1984 in 2000, 

• 
v Motovilcih leta 1961, 


• v Vidoncih leta 1987. Med gostüvanji lahko mine več let, zato so starejši vaščani vedno neizogibni vir podatkov in nasvetov, pomagajo pa si tudi s starejšimi fotografijami, z zapiski in s strokovno literaturo. 



Potek svatbe 
Začne se zjutraj pred vaškim gasilskim domom s fotografiranjem vseh sodelujočih in z iskanjem primernega ženina. Voditelj prireditve povezuje celoten program,usmerja in razlaga obiskovalcem namen prireditve. Ženske zastonj delijo pecivo po gozdu. Nadaljuje se na poti vbližnji gozd, kjer so osrednja dogajanja – izbor, podiranjebora in vleka bora iz gozda. Pri podiranju in vleki bora je potrebno ves čas skrbno paziti, da kdo iz sosednje vasičesa ne ukrade ali uniči. Najbolj sramotno bi bilo, če bijim ukradli borov vrejek (vršič). Iz gozda se povorka (sprevod, parada) z borom, ki ga vlečejo mlada dekleta in fantje, vrne pred vaški gasilski dom, kjer dogodek končajo z veselico. Zdavanje (poroka) je lahko v gozdu ali ob vrnitvik vaškemu gasilskemu domu.V prepletu ženitovanja in pustovanja nastopata dveosrednji skupini likov: ženitovanjska (svatba) in pustna(fašenki). Med ženitovanjskimi liki so ženin in nevesta,oče in mati, starešina in stršinica, posvatbice in družbani,pozvačin, turbaš in pop. Med pustnimi liki srečamo predstavnike raznih obrti in poklicev (lovec, gozdar, brusač,berač, piskrovez, dimnikar, fotograf, zdravnik, sodnik, policist, frizerka, …), ciganke, tatove, hudiče in vile, živalske like (medved) in druge – tudi nove like, ki so odgovor na aktualne družbene razmere. Liki, ki niso del svatbe, med obiskovalci na humoren način zbirajo denar.Vsi ti liki, ki nastopajo pri borovem gostüvanju, pa imajotudi določene naloge: 

Sneja, borova sneja: predstavlja nevesto, po izročilu bimorala biti najstarejše neporočeno dekle v vasi. Oblečena je v belo obleko, s pajčolanom in vencem na glavi,šopkom v roki in šopkom na prsih. Snejo radi sosednjifantje ukradejo. Sneja v gozdu išče ženina, torej bor.Mladoženec: tudi zanj velja, da je bil najstarejši neporočen fant v vasi. Njegova vloga je pasivna, na koncu pred gasilskim domom ali med potjo iz gozda odgovarja ciganici (ciganki), ki ga obdolži očetovstva, hkrati pa, ko hodi vsprevodu s snejo, ima nalogo, da jo pazi pred ugrabitvijo.Oblečen je v svatovsko obleko: praznični suknjič, hlače, naprsih ima šopek, v novejšem času brez klobuka.Oče in mati: sta starša sneje in ji po gozdu iščeta mladoženca – bora, jo pazita pred ugrabitvijo in se pogajata za dediščino. Edino starši, logar in pa lastnik gozda vedo,kateri bor se bo sekal, drugi ne smejo vedeti. Oblečenasta praznično, svatovsko (s temnejšo suknjo, hlačami inklobukom) in s šopkom na prsih.St(a)r(e)šina in st(a)r(e)šinica: oblečena sta praznično,svetašnje oblačilo, na prsih imata šopke. Njuna vloga je paziti na snejo, se pogajati za njo, stršinica nosi v rokahtorto iz lesa ali koruzne moke, okrašeno in oblito s sladkorjem. Stršina je večkrat vodja prireditve. Tudi danesimata stršina in stršinica vodilno vlogo pri obredu poroke,saj sta priči pri sklenitvi zakonske zveze.Posvatbice in drüžbani: imajo nalogo paziti snejo in vlečejo bor, drüžbani pa pazijo tudi posvatbice. Posvatbiceso v novejšem času oblečene v roza obleke, prej so bileverjetno v svetlejše ali bele obleke, v laseh imajo rože ali vence, v rokah prav tako večje šopke. Oboji imajo šopkena prsih na levi strani, od 5-8 parov, odvisno od številamladine. Drüžbani so oblečene v temnejšo, prazničnoobleko, brez klobukov, s kravatami. Turbaš: vodi pustni sprevod v gozd in ima pravzapravpodobno vlogo kot na pravi svatbi. Oblečen je praznično: temen suknjič, bela srajca, temne hlače, pisane trake in bel predpasnik, šörc, v rokah nosi vrtanek in culico ali ceker z vinom. Pop ali farar (borov pop in far): sta najpomembnejši osebi v tem običaju. Gre za vaškega duhoviteža, ki svoj govorsestavi z rimo in na šaljiv način obrekuje vso vas. Vozil se je na lesenem vozu, okrašenem z zelenjem ali trnjem,da ga težje okradejo. V novejšem času ima prižnico natraktorski prikolici ali narejeno v gozdu. V gozdu pridiga neporočenim norosti. Ko naložijo bor na voz, še na potitrikrat ozava (okliče) in na koncu zdava (poroči) snejo in mladoženca. Ciganice: imajo nalogo čim več zaslužiti. To so vedeževalke, šlogarice, ciganica z otrokom, ki podtika moškimobiskovalcem očetovstvo in na ta način služi. Ciganicaz moko v vrečki, ki jo posipajo po obiskovalcih in služijodenar tako, da pokličejo policaje in obsodijo obiskovalca,da ji je hotel ukrasti moko. Največ so zaslužile vedeževalke. Oblečene so v čim bolj pisana oblačila in okrašene z nakitom. 




Sodnija: sodi lopovu in »nepridipravom«, to je obiskovalcem, jim zaračunava odkup iz zapora. Sodnik je oblečen v črno pregrinjalo. V sprevodu peljejo klonjo, to je lesenokletko oz. zapor, kamor zapirajo »lopove«, po navadi paje zapor narejen v gozdu.Lopov: ima po navadi spredaj ali zadaj napis »lopov«,oblečen je v vsakdanjo raztrgano kmečko nošnjo, je poklicni tat, nenehno se giblje med obiskovalci in nastopajočimi ter krade rekvizite. Na koncu zahteva plačilo.Vile: so oblečene v belo, na glavi imajo belo papirnatorožo, v rokah ponekod nosijo košarice s papirnatimi rožami. Vile hodijo z lovcema in harmonikašem po gozdu in prepevajo, služijo tako, da se postavijo okoli obiskovalca in mu zapojejo in za to zahtevajo plačilo.Vrag: je oblečen v temno oblačilo, prelepljeno s perjem.Na licu ima masko iz blaga, kravje rogove in dolg rdečjezik. Pogosteje ga vidimo s plastično masko.V rokah nosilesene vile. Po navadi sta dva in imata nalogo, da čuvata snejo, predvsem pa v gozdu borov vrejek (vršič), na katerega se po padcu tudi vržeta. 

Pri obrtnikih oz. likih, ki so se pojavili kasneje (medicina,policaji, novejši poklici, poštar) je nošnja tistega časaoz. časa, v katerem so prisotni in delujoči v vsakdanjem življenju. Ostali, manj pogosti liki starejših in novejšihborovih gostüvanj so še: smrt, pek, mesar, čevljar, bolhač.Borova gostüvanja se med seboj razlikujejo v številunastopajočih, ponekod snejo zaradi varnosti pred krajoskrijejo med vile ali posvatbice in nastopi svojo vlogo šeleproti koncu prireditve. Ponekod se bor licitira, najdemotudi prisotnost različnih sodobnejših likov, mladoženec in sneja se peljeta na boru ali pa se pelje samoeden. Od prireditve do prireditve najdemo različno vsebino fararjevih besedil, okraševanje bora ...Čedalje bolj se opuščajo običaji, ki predstavljajo kulturno dediščino naših prednikov, zato so take prireditve,kot je Borovo gostüvanje, nepogrešljive pri ohranjanjuprekmurskega narečja in krajevnega govora ter življenjav posameznem kraju nasploh, predvsem za poznejšerodove. 
Tatjana Grah 



NOŠENJE KORINE 
Nošenje korine je v naših krajih že nekako pozabljen običaj, ki se ga morda spominjajo zgolj še starejši ljudje. Vpustnem času so se namreč vaščani v povorki sprehodili s»korino« in se ob  tem preoblekli v različne maske. Osrednje vloge so prav gotovo imeli ženin, ki je bil hkrati nosačkorine, posvatbice, drüžbani, stršini, stršinice ter pozvačin.Med drugim je bil namen običaja tudi ta, da so s tem pridobili kakšen denar za določene vaške potrebe. Dolgezimske večere pa so ljudje izkoristili za druženje ob izdelovanju rož iz krep papirja. Iz rož so potem namreč spletliveliko rožo (korino), ki so jo na dan pusta nosili po vaseh.Običaj nošenja korine je podoben borovemu gostüvanju,kjer se je najstarejše dekle v vasi poročilo z borom, pri korini pa se je moral z njo poročiti najstarejši fant v vasi. Korinase je lahko nesla samo takrat, če se v tistem letu v vasi ninihče poročil.Najznamenitejše maske, v katere so se preoblekli vaščani,so bile ciganjice, coprnice, policaji, frizerji, sodniki. Zelo sramotno bi namreč bilo, če bi rožo kdo ukradel, zato so imele določene maske zelo pomembno vlogo (policaji, sodniki).Ker je ženin opazil, da je polno lepih deklet okrog njega,se je korini odpovedal. Zato je bilo potrebno korino datina lecitacijo. Korino je namreč dobil tisti, ki je zanjo dalnajveč denarja. 
Suzana Farič 
(priredila po zapisu J. Fükaš) 


NABIRKE OB PUSTNEM ČASU 
Že v preteklosti so se vaščani borili in skušali najti čim večmožnosti, kako bi pridobili kakšen dodaten cvenk v vasi, dabi lažje preživeli.Tako se lahko zamislimo, kako je potekalamarsikatera nabirka, ki je potekala v času pustnega časa.V preteklosti so se odvijala predvsem borova gostüvanja.Tak močan dogodek s tako veliko nabirko se je sicer odvijalna par let, a je vedno zahteval veliko odrekanj.Gasilci so se v sodelovanju z vaščani trudili na vse pretege,da bi čim bolj uspešno izpeljali nabirko in kot piko na i še organizacijo same prireditve. Tako s spomini iz preteklosti,spoznamo koliko truda in dobre volje je bilo vložene. Ob nabirkah nekoč, ko se je hodilo od hiše do hiše, se ni pobiral ledenar, saj ga v takratnem času še zdaleč ni bilo na razpolago,kot je to običaj v današnjem času.Takrat so bile prisotne šeraznovrstne dobrine, ki so bile vaščanom in gasilcem še takov pomoč. Obdarjeni so bili z jajci,moko,mastjo in podobnimidobrinami.Vse to je bilo takrat velikega pomena a tudi zelotežko breme za pot. Na vsake toliko časa je bilo poskrbljenoza transport, kateri je poskrbel, da so lahko skupine lažje nadaljevale svojo pot, dobrine pa so sproti odvažali.Te dobrineso se potem uporabile za peko, če pa je bilo zbranega velikomateriala, se je le ta odpeljal na kontrolo in se je prodal. 



Danes je vse to nekoliko drugače. Ni več dobrin, z njimi po-gostimo le skupine, ki potrkajo na naša vrata. V današnjihnabirkah se donirajo denarni prispevki. Do teh nabirk jeprišlo predvsem zaradi samopomoči v vasi in predvsem vgasilskih društvih. Da bi si gasilci lahko nekaj ustvarili inšli v kako večjo investicijo, je bila potrebna kakšna večjaprireditev in organiziranost. V tej smeri je razmišljala tudinaša občinska uprava.Tako smo z letošnjo maškarado, ki jepotekala na Dolnjih Slavečih, zaključili že s tretjim krogomprireditev, ki so potekale po vaseh po občini v ta namen.Vsako leto se je tako gasilsko društvo s vaščani potrudilo,da je v vasi potekalo tradicionalno občinsko pustno rajanjez raznim dogajanjem in programi, seveda s predhodno nabirko. Za vse je bila to odlična priložnost, da si lahko načrtujemo kako pridobitev in jo tudi lažje izpeljemo.V društvaso tako prišli malo večji prispevki, ki so pripomogli k nabavizaščitne in reševalne opreme, širitvi voznega parka kakortudi urejenosti gasilskih domov in okolice. Vse nabirke sozadnja leta uspele in tako je danes vsako društvo močnejšein bolj pripravljeno za vse nas v težkih trenutkih. Gasilcemje organizacija prireditve ob pustnih dneh zelo lepa gestakakor tudi dobra priložnost. Z nabirko in dobrosrčnostjoobčanov smo tako močnejši.Upamo, da se bo tradicija nadaljevala in da se bo ta zlata nit nabirke vlekla dalje tudi v zdajšnji občinski upravi.Vidimo lahko, da smo s skupnimi močmi močnejši in pogumnejši. In prav take nabirke s prireditvami nam dajejomoč, da lahko v določenih stvareh gasilci zares uspemo.
Mateja Knap 

PUSTNE DOBROTE 
PUSTNI KROFI 
Sestavine: 
• 
1 kg ostre moke,

• 
1 celo jajce,

• 
6 rumenjakov,

• 
6 dag kvasa,

• 
10 dag margarine,

• 
4 žlice sladkorja,

• 
1 vanilin sladkor, 

• 
mleko po potrebi,



• rum po okusu.Kvas damo v toplo mleko in dodamo eno žličko sladkorja.Počakamo, da vzhaja. Jajca (rumenjake), sladkor in vanilinsladkor stepemo z električnim mešalnikom. V posodo zagnetenje damo moko in pripravljen kvas ter premešamo. Nato dodamo zmehčano margarino, stepena jajcas sladkorjem, rum in mleko. Testo gnetemo približno pol ure. Testo pokrijemo in pustimo vzhajati v topli kuhinjipribližno pol ure. Iz testa ročno izvaljamo krofe. Lahkopa tudi testo razvaljamo in z modelom izrežemo krofe.Surove krofe pustimo, da ponovno vzhajajo in medvzhajanjem jih enkrat obrnemo. Surovi krofi morajo biti pokriti. V večji posodi segrejemo olje ali svinjsko mast.Pazimo, da maščoba ne bo pregreta. Ko so krofi primerno vzhajani, jih cvremo v maščobi. Krofe med cvrtjempokrijemo s pokrovom, ko jih enkrat obrnemo, jih več ne pokrivamo. Ko so ocvrti, jih poberemo iz maščobe. Po željijih tudi nadevamo z marelično marmelado. Preden krofepostrežemo, jih posipamo s sladkorjem. Dober tek.
Melita Ficko Sapač 



KROFI Z VANILIJEVO KREMO 
Sestavine za krofe: 
• 
1 kg moke (pol ostre, pol gladke),

• 
10 rumenjakov,

• 
4 žlice sladkorja,

• 
1 jogurtov kozarec belega olja,

• 
10 dag kvasa,

• 
malo naribane pomarančne ali limonine lupine,

• 
4 dcl mleka, 

• 
sol (mala žlička). 


  Občina Grad  : : : : : : : : : : 9 




Naredimo kvas: 10 dag kvasa, 1 žlico sladkorja in malotoplega mleka (1/2 do 1 dcl) damo v visoko posodo, premešamo in pustimo na toplem, da vzhaja.Olje, preostali sladkor in rumenjake penasto zmešamoz el. mešalcem. Dodamo moko, sol (ob strani) in vzhajankvas ter zamesimo testo. Če je testo pretrdo, dodamoše malo mleka, da bo prožno. Testo takoj razvaljamo inizrežemo krofe. Krofe polagamo na topel prt in jih pokrijemo. Segrejemo olje za cvrtje in ko je vroče, damo krofe cvret. Če prostor (kuhinja) ni dovolj topel, pustimo krofedalj časa vzhajati.
Nasvet: Kdaj so krofi dovolj vzhajani? Krof damo v vročeolje in če se takoj v olju obrne, še ni dovolj vzhajan. 


VANILIJEVA KREMA 
Sestavine: 
• 
7 dcl mleka, 

• 
2 zavitka vanilijevega pudinga,

• 
7 žlic sladkorja,

• 
2 rumenjaka,

• 
25 dag margarine,

• 
15 dag sladkorja v prahu,

• 
1 vanilin sladkor, 


• 2 žlici ruma. Najprej skuhamo puding.V posodo vlijemo mleko, dodamo5 žlic sladkorja in damo kuhat, malo mleka (1/2 dcl) odvzamemo od ostalega za pripravo zmesi.Temu mleku dodamoprašek 2 vanilijevih pudingov, 2 žlici sladkorja in 2 rumenjaka. Dobro premešamo z el. mešalnikom in ko mleko zavre,zakuhamo v mleko (puding je bolj gost). Damo ga hladit.V posodi zmešamo 25 dag margarine, 15 dag sladkorjav prahu, 1 vanilin sladkor in rum. Nato po žlicah dodajamo ohlajen puding. Krofe prerežemo na pol in jih pre-mažemo z vanilijevo kremo. Na vrhu krofe prelijemo sčokoladnim oblivom. 
recept družine Krpič 


ZAHVALA 
Uredniški odbor Informativnega glasila Občine Grad seob vsakem glasilu trudi čim bolj predstaviti našo preteklost, kulturo, navade in običaje. Zato izbiramo teme, kiso aktualne za določen letni čas in jih še nismo raziskaliz namenom, da mladim rodovom približamo čas našihprednikov in opišemo njihovo življenje. Tokrat smo opisali običaje ob fašanskem času, ki so jih imeli in obdržali naši predniki. Ob tem smo vse občane zaprosili za stare fotografije, kajti verjamemo, da se marsikje skrivakakšna dobra stara fotografija, ki nam odstre pogled v nekdanje življenje. Prejete fotografije smo tudi objavili k člankom o fašanku. Vsem, ki ste iz svojih arhivovprispevali fotografije, da bi približali mladim nekdanje življenje, se iskreno zahvaljujemo in vabimo, da še naprej prebirate naše glasilo in nam pomagate ohranjati tradicijo in spomine na preteklost. 
Danijela Krpič, glavna urednica 

NAŠI SNEŽAKI 
Učenci 1. razreda smo dolgo čakali na pošteno pošiljkosnega. In ker ga nismo dočakali, smo se odločili, da sibomo zimo pričarali kar v učilnici.Poiskali smo prazne plastenke, zamaške, časopisni papir in se veselo lotili dela. Po nekaj urah pridnega dela sonastali zanimivi snežaki, ki so krasili hodnik pred našoučilnico. In kot da bi snežaki privabili sneg, ga je zatemnekaj nasulo. Snežaki v šoli so končno dobili družbo pravih, ki smo jih iz snega postavili pred šolo.
                                                                                      Učenci 1. razreda 


AVTOCESTA ŽIVLJENJA 
Vsaka pot nas nekam pelje in vsaka pot se nekje zaključi.Vendar vsaka pot ni vedno ravna in posuta z rožicami.Večkrat jo prekinjajo ostri ovinki, razpotja, križišča termnoge ovire.O tem smo se pogovarjali tudi mi, devetošolci, ko smo izvedeli za natečaj z naslovom Avtocesta življenja. Razdelilismo se v pet skupin, da bi delo lažje potekalo in da bi bil izdelek čim boljši. Prva skupina je pisala o avtocestah na splošno. Iskala je podatke o avtocestah po Sloveniji terpo širšem svetu, o sestavnih delih avtocest, kot so npr.ograje in razdelilne črte. Druga skupina je iskala pozitivnein negativne posledice avtocest. Ugotovila je, da so avtoceste lahko zelo koristne zaradi prevozov v šolo, službo,na dopust, hkrati pa nam lahko prinesejo veliko žalostnihin bolečih spominov. Tretja skupina je pisala o avtocesti naših življenj. Poti v življenju so lahko različno dolge in s številnimi zavoji. Natančneje so se posvetili tudi avtocestinas devetošolcev vse od prvega pa do devetega razreda.Četrta skupina se je lotila veselih, žalostnih, zabavnih in šaljivih pesmi o avtocestah. Toda brez pete skupine dokončnega rezultata ne bi prišli. Oni so namreč vse prispevke pridno zbirali ter jih na koncu lepo uredili. In sedajvsi skupaj upamo na čim boljšo uvrstitev.Z združitvijo skupnega dela smo tako naše ceste združili v eno veliko avtocesto, vendar bo ta avtocesta čez nekaj mesecev ubrala drugo pot. To bo pot z veliko izvozi invsak bo šel naprej po svojem ter na njej zapisoval lepein žalostne trenutke. Vsi pa upamo, da se naše ceste šekdaj za trenutek združijo in naredijo veliko avtocesto, kotsmo jo imeli vseh devet let.



                                                    Lara Valec, 9. razred 


Z MEDIACIJO REŠUJEMO PROBLEME 
Kaj je mediacija? Ko slišimo izraz mediacija, večina ljudi tega izraza sploh ne pozna. Mediacija pomeni reševanje konfliktov s pogovorom oziroma na miren način.Devetošolci smo zelo veseli, ko lahko sodelujemo nakakšnem natečaju, zadnja leta sploh radi posnamemotudi kakšen filmček. Tako smo naredili tudi pri temnatečaju na temo mediacije. Učenci 9. razreda smoposneli dva zelo zanimiva in dobra filmčka. Za snemanjenismo porabili veliko časa. Snemali smo dve do tri šolskeure. Bili smo pazljivi na kvaliteto, na igranje in govorjenje.Zelo pomembno vlogo je imel učenec v vlogi mediatorja.Moral se je znajti in znati na miren način rešiti nastalikonflikt. Filmčka sta bila tudi zelo uspešna in nagrajena.Glavni igralci so dobili knjige in kape, dobili pa smo tudi brezplačni 64-urni tečaj za mediatorja.
Saša Kovač, 9. razred 

OPIS ŽIVLJENJA GORIČANCEV 

Učenci in učitelji Osnovne šole Grad smo 9. februarjapripravili prireditev, s katero smo obeležili slovenski kulturni praznik. Potekala je v občinski dvorani pri Gradu. S prireditvijo smo želeli prikazati nekaj utrinkov iz življenjaGoričancev, kar nam je tudi uspelo, saj je bila dvorana nabito polna. Obiskovalcem sta se predstavila tudi otroški ter mladinski pevski zbor. Učenci smo s pomočjo učiteljevpripravili štiri krajše prizorčke, s katerimi smo želeli predstaviti spreminjanje življenja ljudi skozi čas. 
Prizorčki so govorili o šoli, hrani, oblačilih in hišah. S pri-zorčkom o šoli smo hoteli predstaviti, kako strogo je bilo nekoč v šolah in da so učenci morali hrano nositi kar s seboj. Prizorček o hrani je govoril, kako so ljudje včasihjedli repo s kašo, kuhano zelje s krompirjem in to brezmesa, danes pa jedo hamburgerje in pico. Sledil je prizorček o oblačilih, ki je pripovedoval, da ljudje včasih oblačilniso prali vsak dan, da so ženske nosile predpasnike pridelu, da se ne bi umazale… S prizorčkom o hišah pa smo želeli sporočiti, na kakšen način so ljudje včasih gradilihiše. Ometali so jih z blatom, pobelili z apnom ter pokrilis slamo, kar pa se zelo razlikuje od današnje gradnje hiš.Prireditev, ki smo jo pripravili, je torej temeljila na starih običajih, ki počasi tonejo v pozabo, zato je bil naš namen,da mladim prikažemo nekaj iz življenja naših babic indedkov. 
Laura Farič, 9.razred 


S PROJEKTOM SI 
POPESTRIMO DAN 

Naša šola že nekaj let sodeluje v projektu Popestrimošolo, pri katerem smo se otroci povezali med sabo, se veliko novega naučili in predvsem zabavali.V prostih urah smo z učiteljico Melito Kosednar izdelovalirazlične izdelke ali pa tekmovali v znanju. Prebirali smo razne knjige, sodelovali na številnih natečajih, igrali smose razne igre in skuhali veliko okusnih jedi. Z mlajšimi otroki smo izdelovali izdelke in z njimi krasili našo šolo.Z nekaj dekleti smo napisali tudi ekopravljico Čebele na protestu. Seveda pa nismo pozabili na okolje, veliko časasmo bili zunaj, izdelovali pa smo tudi oblačila iz odpadnega materiala.Tudi med počitnicami nam ni bilo dolgčas. Otroci smo sešli kopat, drsat in spoznavat različne poklice.




Maja Klement, 7. razred 
OB 70-LETNICI 


2. SVETOVNE VOJNE 
KJE STA ATI IN MAMI? 
Ime mi je Kevin.
Sem kmet, ki služi v nemški vojski.
Moja zgodba se začne dan pred vojno.
Živim na meji Poljske z Nemčijo. Imam majhno 
kmetijo s tremi pujski …
Sedel sem v hiši in lupil krompir. Kozarec na mizi se 
je začel tresti.
Ko sem pogledal skozi okno, sem videl četo vojakov 
in polno tovornjakov ...
Nek vojak stopi iz tovornjaka in koraka v smeri naše 
hiše. 
Želim si, da ne pride k meni, a želja se mi ne 
uresniči. 
Je že pred vrati. Trka. Nekaj me sprašuje, a ga ne 
razumem. Nenadoma me potegne iz hiše in me 
odvleče do tovornjaka. Pahne me vanj in odpelje.
Ko smo prispeli v zbirni center, so me preoblekli v 
nemško uniformo in mi dali puško.
Postal sem del nemške »pešadije«.
In že smo krenili. Pred nami topovi in tanki.
Kam gremo? 
Kaj naj vse to pomeni? 
Pokrajina se mi zdi vedno bolj znana. Nas peljejo 
domov? 
Toda … Zakaj smo oboroženi!
Nenadoma je zagrmelo. Hiše so padale kot domine.
Povsod je gorelo.
Ne! Saj to ni mogoče. Moja vas! 
Pa menda ja ne bom streljal sovaščanov! 
Vojaki so se razpršili po celi vasi in streljali na 
sovaščane. 
Kaj pa jaz? 
Naj streljam ali naj se pustim ubiti? 
Ko tako stojim s puško v rokah in razmišljam, vidim 
ljudi, kako bežijo in vojake, ki jih ubijajo. Vidim matere, ki svoje otroke branijo pred vojaki in smrtjo.
Nenadoma se vame zaleti bivši sošolec. 
Ko mu pogledam v oči, vidim strah, ki se meša z 
obupom.
Nemo me sprašuje: »Zakaj?« 

A že v naslednjem trenutku obleži.
Zakričim? 
Ne vem. 
Kajti v naslednjem trenutku padem tudi sam. V 
nogi me žge. Nato me zagrne tema.
Ko se zbudim, ugotovim, da ležim na postelji, v sobi,
polni ranjencev, povojev in ječanja.
Kje sem?
K meni stopi nek fant in pravi: »Zdravo! Sem Aleksander, vodja partizanov. Bi se nam pridružil?«
Nekega dne pa …
S soborci sem prispel v domačo vas.
A sem lahko le strmel. Povsod so bile ruševine. 
Moja vas! 
Porušena in v plamenih! 
Nekdo me je pocukal za rokav.
Deklica! 
Vprašujoče me je pogledala in zašepetala:«Kje sta 
moja ati in mami?« 

V rokah je držala fotografijo očeta in matere.
Dvignil sem jo v naročje in molil, da se ta morija že 
enkrat konča. 
Sanjal sem o miru, ki bo prišel.
Mora priti! 
Naj se ta nesmisel čim prej konča! 
Zaklel sem se, da bom, če preživim, poskrbel, da 
bodo ljudje bolj strpni, da bodo drug drugemu 
pomagali, se pogovarjali in si čim bolj enakomerno 
porazdelili dobrine.
Kajti z nasiljem, zavidanjem in pohlepom se ne da 
preživeti. 

Barbara Bertalanič, 9. razred 


DR. ANTON VRATUŠA ME JE OBJEL 
Pri dramskem in literarnem krožku smo se v minulih dneh pripravljali na nastop ob 100-letnici akademika dr.Antona Vratuše. Učiteljica Marija nam je pripovedovala onjegovem življenju in delu, mi pa smo, z njeno pomočjo seveda, sestavljali prizorčke in voščila. Člani recitacijskegakrožka so izbirali ustrezne deklamacije.Na koncu smo se odločili, da bomo s prizorčkom predstavili njegovo otroštvo in odhod od doma, s Kajuhovodeklamacijo ga bomo spomnili na čas vojne, voščilo pamu bomo ob spremljavi kitare povedali v verzih.Mene je doletela čast, da gospodu akademiku podarimčešnjevo vejo, ki so jo v spomin na grobove talcev izdelaličlani ročnodelskega krožka.Po deklamaciji Kajuhove pesmi sem tako skočila z odra,da bi gospodu Vratuši voščila za rojstni dan. On pa me je prisrčno objel. Še misliti si ne morete, kako ponosnasem bila.




                                                                Špela Makari, 6. razred 


Božična akcija Anina zvezdica je decembra že drugičpotekala tudi v Pomurju. V akciji so zbirali hrano, da bitako polepšali božične praznike socialno ogroženim družinam v Pomurju. V okviru te akcije je bila 13. decembra na oder kulturne dvorane pri Gradu postavljena tudi gledališka predstava Tipična slovenska družina. Predstavoje odigrala Ljubiteljska gledališka skupina Mokoš iz Bakovcev. Avtor predstave in režiser Edvard Jakšič je na oderpostavil že vrsto gledaliških predstav z aktualno vsebinodanašnjega časa. Tudi predstava Tipična slovenska družina je na komičen način prikazala aktualne dogodke in odnose v družini. Igralci so tako maloštevilne gledalcepri Gradu nasmejali s prigodami in odnosi družinskihčlanov in tako prispevali k dobrodelnosti pod okriljemAnine zvezdice. 
Danijela Krpič 


BOŽIČNI SEJEM 
Božični čas je čas, ko se vsi radi poveselimo ter seza trenutek ustavimo in „kakšno rečemo“ s prijatelji. Čas, ko radi spijemo kakega „kuhančka“ in čas iskanja idej za božična ter novoletna obdarovanja.Zato so se v Kulturnem društvu MIM v sodelovanju sprijatelji odločili, da organizirajo Božični sejem, kjer sodomačim in ustvarjalcem izven občine dali možnost, dase predstavijo s svojimi izdelki na stojnicah. Tako se je v soboto, 20. decembra, pred občinsko stavbo zbralo petnajst različnih razstavljavcev. Ob prijetnem prazničnem vzdušju je bilo poskrbljeno tudi za hrano in pijačo. Zanajmlajše obiskovalce so bile organizirane otroške delavnice, kjer so se lahko preizkusili v ročnih spretnostih.V popoldanskem času pa so se na sejmu predstavili članiMešanega pevskega zbora Cantate, ki so bili pravi balzamza ušesa. Macho in Mejke sta namignila, da imata ideje že tudiza letošnji Božični sejem pri Gradu,k zato se že veselimo časa, ko bodo zadoneli kraguljčki. 
Boštjan Sinic 


V DEŽELI MALINOV 
Tik pred božičnimi prazniki je dobri stari dedek Mrazobiskal otroke. Z darili je 21. decembra prišel v kulturnodvorano pri Gradu in razveselil naše najmlajše občane.Še preden pa se je dedek Mraz prikazal, sta otroke innjihove starše nasmejala navihana Malina v predstavi Praznična Vililandija. Dva Malina sta si za praznike zaželela, da bi bila Velina. Skozi zabavne prigode sČinkušampijem sta na oder povabila tudi naše otroke, ki so ju s pritiskom na bumbke pomagali začarati v Velina.Pomagala jima je tudi mamica Sandra, a žal Malina nistauspela postati Velina. Skozi vse prigode in nezgode staugotovila, da je najlepše biti Malin, se igrati in zabavati v praznični Vililandiji. Seveda pa morata ubogati Veline, kot morajo otroci ubogati starše. Na koncu sta Malina skupajz našimi otroki zapela znano pesem o dedku Mrazu. Zglasnim klicanjem so otroci privabili dedka Mraza, da je prišel v dvorano z velikim košem daril.Z dedkom Mrazom je Občina Grad razveselila 94 otrokiz občine, starih od 1 do 6 let, prav tako pa njihove starše in stare starše, ki so s predstavo in obdarovanjem otrok zakorakali v božično-novoletne praznike. 




Danijela Krpič 


POHOD K POLNOČNICI 
Čez dvajset pohodnikov iz vasi Motovilci, Dolnji Slavečiter Vadarci se je na božični večer udeležilo tradicionalnega pohoda k Polnočnici v farno cerkev pri Gradu. Čas pohoda je minil kot bi trenil, saj je pohodnike spremljalopraznično vzdušje. Božič je namreč praznik, ki napolnisrca ljudi z ljubeznijo, milino in veseljem ter prehojenapot nikomur ni pretežka.Zato sem prepričana, da v društvu tradicije ne bomoopustili in bomo naslednji Božič ponovno preživeli naenak način. 
Tatjana Grah 

OBISK V DOMOVIH 
Zadnja, prijetna in hkrati zelo pomembna naloga iz programa dela društva upokojencev so obiski v domovihostarelih. Opravimo jih vsako leto v decembru, v tednupred Božičem. Tokrat smo obiskali 17 naših občank inobčanov, med katerimi je tudi nekaj nekdanjih članovnašega društva, ki nam radi povedo, kako lepi so spominina čas, ki smo ga skupaj preživeli na mnogih izletih, porazličnih krajih Slovenije in tujine.Starostna razlika med obiskanimi je velika, saj je najstarejša oskrbovanka iz naše občine stara 98 let, najmlajši pa okrog 50 let, toda to nikogar ne moti, saj so vsi tam,ker je bila to v tistem trenutku za njih najboljša rešitev.Tako je bilo tudi z Miliko, ki je po več letih bivanja v domuin po mnogih obiskih z naše strani dejala: »Znaš Nada,če bi ge nej se odišla, me več ne bi bilo, že davno bi bila fertig.« Dušan pa je dejal: »Tako srečen, kot sem tu, vdomu, nisem bil še nikoli.« V domu je že 27 let.Glede na razmeščenost v pet domov se tudi mi razdelimo tako, da vsaka skupina obišče svoje sovaščane, oziroma hodi na obiske v isti dom večkrat, da se z obiskanimi bolje spoznamo in tako lažje komuniciramo.Darila, ki jih prinesemo, so v obsegu 20 evrov, kar dobimonamensko od občine. Od tega damo 15 evrov za tekstilnidel, 5 evrov pa za »sladki del«. Pri oblačilih pazimo, da je vsako leto kaj drugega. Tako je vsaka varovanka že dobilahaljo, pižamo - večkrat, spodnji del trenirke, brezrokavnik,nogavičke – večkrat, ob zadnjem obisku pa smo vsempoleg ostalega kupili še toaletno torbico. Moški so dobiliflanelaste srajce, spodnje hlače in nogavice. 

Tolikšne sreče in hvaležnosti, kot jo doživimo ob teh obiskih, se ne more doživeti nikjer drugje. Ne najdem besed,s katerimi bi opisala to hvaležnost, pa to ne samo zaradi daril, ki jih prejmejo, pač pa iz občutka, da se jih še nekdospominja, da niso popolnoma pozabljeni, pa čeprav so iztrgani iz domačega okolja, stran od sosedov in prijateljev,s katerimi so si delili vse dobro in slabo skozi celo svoježivljenje. Težko se je prilagoditi novemu okolju in sklepatinova poznanstva, ko si nemočen, bolan ali pa psihičnoizčrpan, ker si moral s svojega težko prigaranega doma,ki ti je pomenil največ v življenju. 
Kristina Marič 

UPANJE PREBUDI VSAKO MALO DEJANJE 
24. januarja 2015 se je županja Cvetka Ficko odzvala povabilu na praznovanje 90. rojstnega dne naše občankeFrančiške Hüll od Grada in ji ob tej obletnici čestitalater se z njo poveselila. Dogodek je bil čustveno obarvan,kajti gospa Frančiška je bila zelo vesela, da se je županja odzvala povabilu in si vzela čas za njo, »za starega človeka, malega, trpečega«. Včasih je dovolj le nasmeh, topel pogled ali nežen stisk roke in že v mimoidočem spoznaš svojega bližnjega. Tako malo je potrebno dati, tako malenkostne korake storiti, da potolažimo pomoči potrebnega, da osrečimo po ljubezni koprnečega in razveselimov starosti samevajočega. Koliko ljudi je, katerih ramenaso okvarjena pleča upognjena in kolena šibka, ko mimonas nosijo svoj križ.Vsak ima priložnost, da drugemu naredi dobro delo, dejanje ljubezni, mu olajša bremena in hkrati ob tem sam spozna, kako velika milost je – sreča. O tej sreči govoripriložena fotografija. Tvoje breme ni nikoli tako težko, dane bi mogel še drugemu pomagati. 




Mihaela Žökš 


MAŠKARADA NA NAJBOLJ 
ZALJUBLJEN DAN V LETU 

Za vaščane Dolnjih Slaveč je letošnje leto prav posebno.Še preden se je pisalo leto 2015, smo začeli razmišljatiin se pripravljati na pomembno dejanje zimskega časa.Letos smo bili prireditelji tradicionalne občinske maškarade. Minilo je dolgih sedem let in tako je bil spet čas, dazdružimo vse moči. Ker je pustno rajanje letos bilo dokaj hitro na koledarju,smo se začeli družiti že v predbožičnem času in načrtovati potek dogajanja. S pomočjo vaščanov smo gasilciorganizirali lepe in prikupne skupine s harmonikaši, kiso se 17. januarja 2015 podali po hribih in dolinah našeobčine. Potrkali smo na vsa vrata v občini, da bi lahko predali svoje vabilo za veliko maškarado in razkrili namennaše nabirke za naše gasilce, katere iz dneva v dan vsebolj potrebujemo. Narava nam namreč v vsakem letnemčasu zagode s kako nevarnostjo, in še pri vsaki smo začutili prisotnost le-teh.S pomočjo vaščanov smo se tako lotili že tradicionalnenabirke ob pustnem času, katera sredstva smo namenili za nakup nove motorne brizgalne, ki že domuje v našemgasilskem domu. Sedaj čaka le še na svečani prevzem in blagoslov, ki bo potekal 16. maja 2015. Na dan nabirkesmo se tako veselili in ob čudovitem dnevu rajali ter privabljali nasmeh na obraze vseh občanov. Katerih nismo utegnili nasmejati tega dne, smo obiskali v nedeljo. Vsemin vsakemu posebej smo tako hvaležni za dobrosrčnost indobrodošlico, hkrati pa se opravičujemo za vsako prigodo,ki mogoče ni bila ta prava za ta norčav dan. 

Seveda našega velikega dogodka še zdaleč ni bilo konec.Sledila je še veselica z veliko maškarado, ki je letos potekala na najbolj zaljubljen dan v letu, in sicer 14. februarja2015. Obiskali so nas lahko vsi, ki so bili željni pustnihnorčij in rajanja pozno v noč. Zbralo se je zelo veliko obiskovalcev kakor tudi veliko mask, ki so bile zelo izvirne in prikupne. Najlepših 22 je bilo tudi bogato nagrajenih.Vsaka je tako naredila različen vtis na nas in predvsemna komisijo, ki je izbrala najbolj izvirno masko, zato hvalatudi naši komisiji, ki se je potrudila izbrati najizvirnejšo innajbolj aktivno masko. Da smo se lahko naplesali in noreli na pustno noč, je pripomogla skupina Weekend Band,ki nas je vrtela vse do jutranjih ur. Seveda pa ne smemo pozabiti na obisk kurentov, ko so prišli z namenom, daodženejo zimo tudi v naših krajih. Zgleda, da jim je uspelo, saj nas sončni žarki iz dneva v dan bolj pozdravljajo.Organizator PGD Dolnji Slaveči se ob pomoči vaščanov še 



enkrat zahvaljuje vsem občanom, ki so nas dobrosrčnosprejeli v svoje domove, nas postregli z dobrotami ternamenili prostovoljni prispevek za naše varovance. Šepreden pa zaključim o razmišljanju tega prijetnega dogodka, ki je za nami, se v imenu slavečkih gasilcev zahvaljujem vsem vaščanom, da so srčno pristopili k dogodku.Hvala vsakemu posebej, ki je namenil svoje ure, večerein dneve za ta dogodek. Hvala vsem, ki ste poskrbeli zaizdelavo rožic, za peko peciva, za vse priprave v gasilskemdomu in seveda za močno sodelovanje na dan nabirke invso norčavo noč.Takrat se je vaša pomoč še kako poznala.Uspelo nam je, da je vse potekalo, kot smo si zamislili.Upamo, da se bomo veselili in združili moči tudi na naslednji prireditvi, ki nas čaka že naslednji mesec. Vsem šeenkrat najlepša hvala! 
Mateja Knap 


MACHO IN MEJKE KOT PISCA POGREBNEGA GOVORA 
Znana komedianta Macho in Mejke – Boštjan Sinic inMatej Mertük sta tokrat pod režijo in soigralstvom gledališčnika Milivoja Mikija Roša na odru pokazala nekolikodrugačen humor.V petek, 6. marca 2015, je bila v kulturni dvorani Gradpremiera gledališke predstave »Pogreb«, ki je že čez dva dni, zaradi razprodanih vstopnic, doživela prvo ponovitev.Glavna igralca – vsem poznana komedianta Macho inMejke – je tokrat v svoji igri medse povabil znani gledališčnik in režiser Milivoj Miki Roš. Slednji je bil v tejpredstavi prav tako del igralske zasedbe.Komedija, ki bi jo lahko poimenovali »satira o zamolčanem«, gledalcu pričara pogled in spoznanje krute realnedružbe – ko je človek mrtev, je treba o njem povedatisamo dobro. Glavna junaka v zgodbi, Ciril in Metod (Macho in Mejke),sta »profesionalna govorca na pogrebih«, ki se znajdeta v kočljivem položaju: zunaj čakajo pogrebci in duhovnik,onadva pa še nimata napisanega govora. Najhuje pa je to, da sploh ne vesta, komu morata govor napisati. K srečiju ves čas priganja Zvonarov (Milivoj Miki Roš), ki vsaketoliko čase pride k njima in jima izda kakšno skrivnost o pokojnem – vendar ne zastonj. Ciril in Metod tako izvesta,da je bil pokojni v bistvu »nečisti minister«, o katerem nikaj prida povedati. Še več – kot preprodajalec avtomobilov je naplahtal mnogo domačih ljudi. Zgodba se takočedalje bolj zapleta, ko pa pride do vrha, truplo pokojnegaskrivnostno izgine. Zvonarov tako napove, da pogreba nebo, čeprav še ne sluti, da se bo kmalu lahko govor napisalprav njemu. Ciril in Metod pa priliko zagotovo izkoristita,saj imata truplo in s tem tudi pogreb. Vendar je v igritudi denar in ... 
Nepričakovan preobrat mladih amaterskih igralcev, kista že nekaj časa na domači sceni, in sta doslej s svojim »specifičnim humorjem« zabavala občinstvo, sta tokratprevzela čisto drugačni vlogi. Čeprav mnogo katera kritika pravi, da so se igralci tudi tokrat nasmejali do solz,je sporočilo zgodbe čisto drugačno: občečloveško in resnično. Edino, kar igro dela in ustvarja živahno, je pravgotovo domače goričko narečje s politično obarvanimhumorjem. Seveda pa je v igri in v glavnih igralcih pravgotovo prepoznati lik Macha in Mejkija. 
Nino Gumilar 


DAN ŽENA PRI GRADU 
Pomladni mesec marec nam prinaša poleg toplejših dni in sonca tudi praznovanja, ki zaznamujejo predvsemnežnejši spol. Marca praznujejo ženske, dekleta, žene in matere. Ob današnji naglici življenja, ko ženska v sodobnidružbi prav tako hodi v službo, opravlja gospodinjska delain je najpomembnejši člen vsake družine, je prav, da sevsaj enkrat letno posveti nekaj časa prav njej. Da se jiizreče zahvalna beseda za vso požrtvovalnost in ljubezen,ki jo ženska – mati namenja svoji družini. In prav to jenamen vseh praznovanj, ki potekajo pa naših vaseh vmesecu marcu. Počastiti žensko in mater, se ji zahvalitiin jo vsaj en dan v letu malce razvajati.Tudi pri Gradu je bil ta praznik po premoru letos spetobujen. Pred leti je Kulturno društvo France Prešeren od Grada z mladimi vsako leto pripravilo program s skeči in deklamacijami, grački moški pa so kuhali okusnevečerje, da so se ženske ob glasbi lahko zabavale. In topraznovanje so letos vaški odborniki spet obudili. Željovaškega predsednika je podprla tudi županja in tako jena občnem zboru vasi Grad bilo dorečeno, da bo vsako leto pri Gradu potekalo praznovanje dneva žena in mater.Okrog 110 žensk in mater se nas je 7. marca zbralo v gasilskem domu pri Gradu, kjer so nas pričakali grački svetniki in odborniki. Najprej je vse ženske pozdravil vaški predsednik, g. Alojz Šinko, nato pa nas je nagovorila šežupanja, ga. Cvetka Ficko. Otroci so pod mentorstvomMelite Kosednar pripravili program, v katerem so ženskam deklamirali pesmice o materah, odigrali prizor



o stvarjenju ženske in zapeli najlepšo pesem Mamicaje kakor zarja. Na koncu so otroci vsaki ženski podarilitudi šopek zvončkov. Po programu so vaški odborniki in svetniki – seveda sami moški – postregli ženskam večerjo.Ob zvokih Prekmurskega Miša smo se ženske ob plesuzabavale pozno v noč. Še prej pa so nas odborniki obdarili s cvetočimi primulami (trobenticami), ki nam bodoše dolgo cvetele na naših domovih. Ženske smo veselopreživele ta večer, poklepetale in zaplesale ter si seveda zaželele, da bi se naslednje leto spet vesele zbrale in preživele tako krasen večer, posvečen samo nam.
Danijela Krpič 



DAN ŽENA V KOVAČEVCIH 
Po več letih tišine se je tudi v Kovačevcih »prebudil« moški čut, da je žena, mati, sestra, hčerka ali prijateljica vredna tega, da se ji vsaj enkrat na leto izkaže čast, katera ji zagotovo pripada.Na sam mednarodni praznik žena so se prebivalke vasi odta najmanjše pa do najstarejših babic in prababic točno opoldne zbrale v vaško gasilskem domu na mali pogostitvi. Najprej so otroci pripravili krajši kulturni program. Obhudomušnih skečih, deklamacijah o ženskah in mamah se je zabavala cela druščina. Sledila je pogostitev, katero so v celoti pripravili moški in pri tem poželi salve smeha ob razliti juhi ali polomljenih krožnikih. Vsaka vaščanka je prejela tudi simbolično darilce in cvet. Dobra družba,hrana in pijača je bila še podkrepljena z zvokom harmonik izpod prstov Špele in Leona, zadonela je tudi pesem in druženje se je nadaljevalo v večerne ure.Hvala fantom in moškim vasi Kovačevci, da ste tudi prinas počastili ženski spol, a pri tem morate priznati, daste se sami tudi dodobra zabavali. 
Doris Troha 

DAN ŽENA IN MATER V RADOVCIH 
Tudi letos smo se v Radovcih zbrali v mesecu marcu, da bi počastili praznik, ki je v enem mesecu obeležen kardvakrat, Dan žena in Materinski dan. Uvodoma nas je 14.marca 2015 pozdravil svetnik Občine Grad Bojan Bertalanič, ki je skupaj z vaškim odborom prevzel organizacijoizvedbe dogodka.V kulturnem programu smo nagovorili vse ženske, dekleta, matere, očete, babice, prababice in družine. Nastopajoči, ki svojim staršem spoštovanje in hvaležnost za vso dobroto in skrb, ljubezen, razumevanje, lepo otroštvo in brezskrbno mladost izkazujejo dan za dnem, so le to na prisrčen in svojstven način izrazili tudi ta večer v pesmi,deklamaciji, plesu in igri. Upamo, da smo z otroci in mladimi uspeli izbrati prave in iskrene misli, ki so napolnile srca z radostjo in ponosom ter bo ta droben šopek pozornosti še dolgo dišal in lepšal dni.Po programu smo skupaj nazdravili in se predali kulinaričnim užitkom, ki so jih pripravili naši možje in očetje. V prijateljskem vzdušju smo se lahko zavrteli ob glasbi in v spomin na dobro voljo ter prijeten večer na svoj domponesli cvet trobentice. 
Štefanija Fujs 






DAN ŽENA V KRUPLIVNIKU 

»Osmi marec, dan žena, dan vse mamic in deklet, vsaka v roki nosi cvet, vsaka srečno se smehlja…« Nekako tako bi lahko opisali naše praznovanje dneva žena, ki smo ga skupaj proslavile v soboto, 14. marca, v domači gostilniPri belem križu. Pri strežbi in pospravljanju mize so se izkazali nekateri moški (da ne bom izpostavljala le enega) in s temnaredili večer še zanimivejši. Za prijetno druženje inples ob zvokih dobre glasbe je poskrbel glasbenik Peter Avguštin, kateremu so se pridružili še ostali člani»Vinskih bratov« in tako poskrbeli za dobro zabavo dozgodnjih jutranjih ur. Vsaka izmed žena oz. deklet pa jebila deležna majhne pozornosti, ki nam je bila izkazanas podarjenim cvetom. 
Tadeja Rajbar 


VULKANIJA PRESEGLA PRIČAKOVANJA 
Leto 2014 bo vsem, ki smo delali v Doživljajskem parkuVulkanija, ostalo v lepem, a tudi grenkem spominu. Vdvanajstih mesecih delovanja Vulkanije, od otvoritveavgusta 2013 do novembra lani, smo namreč zabeležiličez 20 tisoč obiskovalcev. Uspešno leto pa je decembrapokvaril nesrečen požar, ki nam je zaprl Vulkanijo za nekaj mesecev. A to nam ni vzelo upanja, saj vsi že komajčakamo, da bo Vulkanija ponovno odprta, še boljša inlepša in bo spet privabljala številne obiskovalce, šolskeskupine in družine, ki bodo pri nas doživeli izbruh go-ričkega vulkana, se zabavali ter spoznavali vulkane ingeologijo Goričkega.Doživljajski park Vulkanija je od 1. marca do 23. novembra 2014 obiskalo 15.427 obiskovalcev. Največji obisk jebil v mesecu oktobru, sledita mu avgust in maj. Medobiskovalci je bilo največ šolskih skupin, vendar pa nezaostajajo odrasli, upokojenci in študentje ter družine, ki jih je bilo največ v poletnem času. V celem letuse je odvilo tudi več raznih dogodkov, ki so popestrili obisk Vulkanije in njeno ime ponesli po celi Sloveniji.Med njimi je bil najbolj zvezdniški dogodek Pokerstars zznanimi osebnostmi, ki so maja v Vulkaniji igrale poker.Promocija je potekala preko več različnih medijev, prekozloženk, vabil, oglasov in promocijskih dogodkov.V sklopu doživljajskega parka je tudi geološki muzej inkamnolom bazaltnega tufa, ki so ga obiskovalci obiskalivodeno ali posamezno. Obisk Goričkega smo dopolnjevali z ogledi drugih kulturnih in turističnih znamenitostiter vožnjo s turističnim vlakom. Tako smo z novim turističnim produktom dvignili prihod turistov na Goričko,saj se je povečal obisk tudi na drugih turističnih točkahin pri gostinskih ponudnikih. Svojo ponudbo smo s 1.oktobrom obogatili s skupno vstopnico za grad in Vulkanijo, ki je še dodatno pripomogla k večjemu obisku.Skupne vstopnice so obiskovalci lepo sprejeli in nasplohbili vsi zelo navdušeni nad doživljajskim parkom, ki jeedinstven v Sloveniji tako po tematiki kot po načinu interpretacije.Goričko v zadnjih letih postaja prepoznavno po turizmu,saj je to edina panoga, ki jo lahko razvijamo in tržimo.Zaradi slabe gospodarske slike moramo najti možnosti razvoja prav v naravnih in kulturnih danostih, ki jihlahko v kvalitetnih in zanimivih turističnih ponudbahponujamo obiskovalcem in večdnevnim turistom. Inprav to je cilj zavoda, ponuditi zanimive turistične točke, jih povezovati in promovirati, da bodo v občino privabile čim več turistov. Prihod turistov pa bo vplival narazvoj drugih storitev, ki jih ponujajo domači obrtniki,ponudniki, rokodelci, kmetje in pridelovalci. Z novimizaposlitvami in dvigom turistov bo šel razvoj turizma vnaši občini v pravo smer. In prav to je namen Vulkanijein zavoda. Trajnostno razvijati turizem, skrbeti za kulturne in naravne danosti, jih promovirati, tržiti in takopripomoči k razvoju občine. 
Danijela Krpič 







DOGODKI V KP GORIČKO 
GRAD OBISKALO ČEZ 20 TISOČ OBISKOVALCEV 
Na pragu nove turistične sezone 2015 vnašajo optimizemdosežki lanskega leta, ko smo imeli največji obisk, odkar je grad odprt za oglede. Grajsko poslopje si je ogledaločez 20.000 obiskovalcev, kar je za 49 % več kot leto poprej.Informacijsko središče na gradu Grad je osrednja točkaza obiskovalce na Goričkem. V primerjavi z letom poprej smo v strukturi obiskovalcev zaznali spremembe. V trendu je naraščanje individualnih obiskovalcev, osnovnošolskih in srednješolskih skupin, vse manj pa prihaja večjih organiziranih skupin. Vsako leto našo ponudbo tudi nekoliko obogatimo in razširimo, saj smo poleg klasičnega ogleda gradu, številnih razstav, obnovljenih prostorov»Kukavice« in »Upkača«, doživljajskih vodenj in delavnic za otroke, naravoslovnih in tehničnih dnevov, trideželnega kviza, koncertov, prireditev in sejmov ponujali tudi prenočišča na gradu ter prodajali skupne vstopnice zaogled gradu in Doživljajskega parka Vulkanija. 

Vsi ti obiskovalci bodisi sami ali v skupini, peš ali s kolesom, spoznajo razgibano in pisano pokrajino, kulturnodediščino, naravne danosti in lahko kupijo izdelke domače obrti ter produkte kolektivne blagovne znamke Krajinski park Goričko. Vse to in še več je na voljo v promocijsko-informativnem materialu in v naši informacijskipisarni za obiskovalce. Z obiskom smo zadovoljni, saj po treh letih obiskanost gradu spet raste. Večje število obiskovalcev še vedno prihaja iz domačih krajev Slovenije, iztujine pa jih k nam zaide največ iz Avstrije in Madžarske.Pred nami je že nova turistična sezona, polna izzivov, želja in načrtov, zato vas vabimo, da skupaj še dodatno obogatimo ponudbo in na ta način privabimo več radovednih obiskovalcev na ogled Krajinskega parka Goričko in gradu,ki s svojo legendo o 365 sobah in velikostjo še vedno navduši marsikaterega obiskovalca od blizu in daleč. 
Marina Horvat 

GORIČKO NA TURISTIČNEM SEJMU V LJUBLJANI 
Javni zavod Krajinski park Goričko se je tudi letos skupajz Goričkim drüjštvom za lepše vütro v okviru Pomursketuristične zveze 30. in 31. januarja 2015 udeležil sejmaAlpe Adria: Turizem in prosti čas na Gospodarskemrazstavišču v Ljubljani. Obiskovalce smo nagovarjali zinformacijami o kulturnih, kulinaričnih, sejemskih, etnoloških prireditvah in pohodih ter možnostjo preživljanjaprostega časa na Goričkem. Stojnice so bile bogato založene tudi z rokodelskimi izdelki in goričkimi produkti.Sejem je privabil številne obiskovalce in glede na to, damnogi svoje počitnice načrtujejo že v začetku leta, sebodo nekateri prav gotovo odločili za ogled znamenitosti in prireditev v naših krajih. 
Štefanija Fujs 



SREČANJE Z ŽUPANI PARKOVNIH OBČIN S PODPORNIKI 
V koncertni dvorani gradu smo 9. februarja 2015 na povabilo Cvetke Ficko, županje Občine Grad in Stanke Dešnik,
v.d. direktorice Krajinskega parka Goričko, gostili 7 županov parkovnih občin in mnoge podpornike. Po glasbenem uvodu Julije Fajhtinger na klavirju smo prisluhniliambasadorju krajinskih parkov, akademiku dr. AntonuVratuši, ki je spregovoril o pomembni vlogi trajnostnega razvoja območja. V nadaljevanju je Stanka Dešnik prisotnim spregovorila o dosežkih v preteklem letu ter vizijidelovanja vnaprej. Želi si, da ljudje v delovanju parka ne bi prepoznali le omejitev, ampak ohranjeno naravo kotpriložnost za razvoj, krepitev blagovne znamke Krajinski park Goričko, boljše življenje in sobivanje na Goričkem.Tudi županja Občine Grad si želi trdnejšega sodelovanja s parkom, skupne promocije in razvoja podeželskega turizma. Srečanja so se udeležili tudi predstavniki Ministrstvaza okolje in prostor, Ministrstva za kulturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor ter predstavniki medijev. Dogodek smo zaključili z neformalnih druženjem vprijateljskem vzdušju. 



Štefanija Fujs 



PREGLEDNA RAZSTAVA SLIK AKADEMSKIH SLIKARJEV 
5. marca smo na gradu Grad odprli prvo razstavo v letu 2015, namenjeno obiskovalcem gradu. Razstavljenih je35 slik akademskih slikarjev, ki so jih ustvarili na mednarodnih likovnih kolonijah v preteklih dvajsetih letih v Moravskih Toplicah in okolici. Na otvoritvi je predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar podružnice v Prekmurju, Geza Farkaš, spomnil prisotnena ustanovitev društva pred 21-imi leti. Ustanovljeno je bilo s ciljem, širiti vrednote protestantizma, ki so še kakopotrebne v tem času in ki so bile temelj razvoja v Evropi.Povedal je, da je ideja za slikarsko kolonijo v MoravskihToplicah bila sprejeta že na samem začetku in v dvajsetihletih je v kolonijah ustvarjalo 70 umetnikov in doniralodruštvu 130 slik. Seveda takšnega uspeha ne bi doseglibrez vztrajnega dela umetniškega vodje, akademskegaslikarja Nikolaja Beera, ki je bil rojen na Goričkem v Križevcih in je vsako leto uspel na kolonijo privabiti umetnike iz Slovenije in sosednjih držav ter celo iz Japonske.Umetniško vrednost razstavljenih del na gradu je podal umetnostni zgodovinar mag. Franc Obal, ki ocenjuje celotno zbirko kot bogat fond vrhunskih del, pomembnih in uveljavljenih slovenskih in tujih slikarjev. Ti so v času kolonij ustvarjali pod impresijami krajine Goričkega inPrekmurja, kar je mogoče videti tudi na razstavljenihpodobah. Otvoritev je spremljal glasbeni program Glasbene šole Murska Sobota. Nastopil je trio saksofonov vzasedbi: Maša Grah, Lani Habjanič in Urška Kreft in podmentorstvom Jasmine Dajčman. Razstava bo na graduGrad na ogled do 31. maja 2015. Vabljeni k ogledu.
Stanka Dešnik 


SREČANJE S PONUDNIKI IN IMETNIKI KOLEKTIVNE BLAGOVNE ZNAMKE KRAJINSKI PARK GORIČKO 
V Javnem zavodu Krajinski park Goričko v začetku letapovabimo ponudnike, ki izdelujejo, pridelujejo in predelujejo izdelke in dobrote na Goričkem na delovno srečanje,kjer se pomenimo o uspehih, o sodelovanju v tekočemletu in tudi o novostih ter aktualnih temah. Letos smo 
12. marca v goste povabili Pomursko društvo za kakovost,katerega članica Klementina Kuzmič iz Motovilec nam jeprenesla sporočilo predsednice Danijele Zavec Pavlinić,da društvo pozdravlja aktivnost vseh ponudnikov in jihnagovarja k ohranjanju dediščine rokodelskih spretnostiin izročila. Ugotovili smo, da se je v druščini imetnikovpravice za uporabo kolektivne blagovne znamke Krajinski park Goričko v letu 2014 število povečalo in šteje 63.Od šestih novih imetnikov so se na srečanju predstavili Drago Škodnik z novim izdelkom, Marjetka Škafar - vina Marof in Marko Koščak - izdelki pod znamko Lisička. Srečanje smo zaključili s povabilom na skupne prireditve, ki jih bo organiziral zavod in s katerimi želimo zbuditi pozornost javnosti o priložnostih, ki se v krajinskem parku ponujajo. Sledila je pokušina izdelkov novih imetnikovznamke in sproščeno druženje. 
Stanka Dešnik 





TESARSTVO - KROVSTVO DUŠAN GRAH 

Biti tesar in krovec bo sčasoma postal iskani poklic
Pri Gradu 135A že 12. leto ponuja kakovostna in zahtevnejša tesarska, krovska in kleparska dela manjše samostojno podjetje, Tesarstvo-krovstvo Dušan Grah. Kljub težkim inizrazito nenaklonjenim časom, s katerim se sooča celotnoslovensko gospodarstvo, podjetje nadaljuje s svojimi projekti in načrti. Velik in pomemben trg jim ponuja sosednjaAvstrija, veliko njihovih že dokončanih projektov pa je pravtako last »strank iz sosednje Avstrije«, ki so si v naših krajihpokupili in adaptirali starejše domačije.
Samostojno podjetje, katerega lastnik je tesarski mojster Dušan Grah od Grada 135A, je bilo ustavnovljeno leta2003, čeprav se je Dušan s to obrtjo srečal že veliko prej.Izkušnje, ki jih je pridobival tekom šolanja, priložnostnihzaslužkov doma in v tujini, ter vztrajno in trdno delo zobdelovanjem lesa in kovine, so mladega tesarja poneslev samostojne vode. 

Izkoristiti svoje znanje, pomagati sebi in svojim domačinom do lažje zaposlitve in navsezadnje si prislužiti vsakdanji kruh so tesarja Dušana prepričale, da je ustanovil lastno podjetje. V začetku je njegov »tim« štel zgolj tridelavce, sčasoma pa se je številka povečala tudi na sedem zaposlenih. Podjetje je v teh časih opravljalo vsakršna dela – pa naj so to bile novogradnje v občini aliizven nje, adaptacije stanovanjskih ali drugih objetkovdoma in v tujini, raznorazni nadstreški, prenove, prizidki in podobno.Podjetnik Dušan se je zavedal, da se bo treba ne glede nakakovost in pridne delovne roke, prilagajati tudi trenutnim tržnim in gospodarskim usmeritvam. Tako je tudičas, ki k temu ni bil preveč naklonjen, usmerjal, da se je trg dela spreminjal. Pri nas se je zmanjševal, spet se je odprla Avstrija, zmanjšalo se je število novogradenj in hkratise je povečalo število adaptacij in obnov starejših hiš.Velik in tudi zahteven projekt je skupina delavcev samostojnega podjetja Dušana Graha opravilo ob prenovahkar štirih dotrajanih domačij, ki so jih pri Gradu kupili»avstrijski lastniki«. Delo »pri adaptaciji« starejših hiš je bilo zahtevnejše, saj so novi lastniki v večini hoteli ohraniti tako obliko kot material. Danes so te hiše kot vikendi neprecenljiva vrednost, saj so pred obnovo bile to propadajoče domačije, ki bi prej ali slej postale ruševine. Polegtega pa se je uredila tudi okolica in se je vsaj ponekodustavil vdor zaraščujoče narave. 

Leta 2013 je podjetnik Dušan Grah, ki se je za to potezoodločil že prej, uspešno opravil tudi »mojstrski izpit«. Podelitev tega priznanja je prejel v lanskem letu.Trenutno podjetje Tesarstvo-krovstvo Dušana Graha štejetri zaposlene – poleg mojstra sta v podjetju zaposlenaše Grah Drago in Donoša Karel. Podjetje sodeluje tudi z drugimi okoliškimi obrtniki: s Kleparstvom-krovstvomŠinko iz Skakovcev, Zidarstvom in fasaderstvom Milan Bačič od Grada in s številnimi drugimi. Na ta način sidomači obrtniki med sabo pomagajo, delijo delo in seprilagajajo domačemu in tujemu trgu. Ta je namreč vse bolj odvisen od kratkoročnih projektov, kjer pa zagotovo ne manjka niti tujina.Delavci Tesarstva-krovstva Dušan Grah na pomoč pris-kočijo tudi v nesrečah – tako so med drugim pred letipodprli tudi humanitarno akcijo kleparjev in krovcev, kiso ob požaru pomagali družini Horvat iz Žižkov.Njihovo delo se dotika tudi »sakralnih objektov« - v naši občini so na primer obnovili streho Vukove kapele v Vidoncih, nedavno pa so z delom zaključili tudi pri obnovi strehe na kapeli v Motovilcih.Imeti dolgoročno vizijo in daljne cilje v obrtništvu dandanes je nemogoče. Ves čas se je potrebno prilagajatitrenutnim situacijam, kjer je zagotovo pomembno pokazati kakovost, strokovnost in nenazadnje tekmovalnost.Podjetnik Dušan Grah je tudi mnenja, da je poklic tesarjain krovca še vedno zelo iskan. Tudi sam se sooča s tem, da je težko dobiti in priučiti dobrega »cimermana«. Vnekaj letih bo verjetno še težje, zato bo ta poklic še tolikobolj cenjen. Delo slovenskega delavca ali pa delo tujega delavca pa se bo vedno poznalo na kakovosti. 




K dvanajstletni tradiciji, kolikor namreč letos šteje podjetje Tesarstvo-krovstvo Dušan Grah Grad 135A, želimo ševeliko uspešnih in delovnih let. Kajti ni pomembnejšega,kot je trden domači krov. 
Nino Gumilar 



NAJSTAREJŠA OBČANKA IDA 

V času božično-novoletnih praznikov smo skupaj z županjo obiskali gospo Ido Gjergjek, najstarejšo občankov občini Grad. Ida Gjergjek je bila rojena 21. 12. 1916 na Gornjih Slavečih staršema Mihajlu in Jožefi Bokan. Izhaja iz kmečkedružine, kjer je bilo pet otrok. Ker je bil boj za preživetje težak in neomajen, se je že kot mlado dekle priložnostnozaposlovala v Avstriji in Nemčiji. Po poroki se je preselila na moževo domačijo v Poznanovce, kjer sta si tudiustvarila družino. Žal pa ju je doletela kruta usoda, sajsta izgubila mladega sina. Po smrti moža je Ida ostalasama, zato je hišo v Poznanovcih prodala in se preselila k sestri v Radovce. Ker je bila sestra brez otrok, je po svojismrti hišo zapustila njej. Idi so počasi začele pešati njeneživljenjske moči, zato se je leta 2001 odločila za bivanje vDomu starejših v Rakičanu. Veliko časa je bila samostojnapri opravljanju življenjskih aktivnostih in je tako bivalana stanovanjskem oddelku. Že nekaj časa pa je zaradibolezni odvisna od tuje pomoči in biva na negovalnemoddelku. Kljub temu pa je gospe Idi naš obisk pričaral nasmehna obraz. Našega obiska je bila zelo vesela. To smo lahko nedvomno začutili s toplim stiskom dlani in njenimi besedami »Pa pridite še kaj«. 
Suzana Farič 

Županja Cvetka Ficko ob najstarejši občanki Idi (foto: S. Farič) 

100 LET DR. ANTONA VRATUŠE 

Ob 100-letnici akademika dr. Antona Vratuše 
Akademik dr. Anton Vratuša je luč sveta ugledal 21. februarja 1915 na Dolnjih Slavečih, v občini Grad. Diplomiral jena oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani1941 ter istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon.Leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. Pomembnoje zaznamoval velik del naše zgodovine.Njegovo življenje je močno povezano z narodno osvobodilnim gibanjem, saj se je takoj po okupaciji Slovenije vključil v NOB in do aretacije 1942 deloval v Ljubljani, kjerse je s somišljeniki pripravljal na odpor in osvoboditevslovenskega ozemlja. Italijanske oblasti so mu prišle na sled, ga aretirale ter internirale v taborišče Gonars, nato v Treviso, v Padovo in nazadnje na otok Rab. Tu je dočakalkapitulacijo Italije, se vrnil v Slovenijo in se vključil v NOG.Vodstvo NOG ga je poslalo k italijanskim partizanom,kjer je bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem. Tu si je še posebej prizadeval, dabi nove italijanske oblasti po vojni priznale priključitev Primorske k Sloveniji. Po vojni je opravljal različne funkcije, občasno prihajal med rojake in se sestajal z vodstvomKrajevne skupnosti Grad. Gotovo so njegovi nasveti koristili vodilnim ljudem na področju sedanje Občine Grad.Rojen na Dolnjih Slavečih se je verjetno kaj zgledoval tudipo slavnem rojaku Miklošu Küzmiču, ki se je zavzemal zakulturni razvoj in utrditev narodne zavesti prebivalcev v Slovenski okroglini (Prekmurju).Doktor Anton Vratuša je ubral podobno pot kot njegovslavni rojak in Slavečar, le da je bilo Vratuševo delovanje časovno daljše in mednarodno širše. Oba slavna rojakabosta zapisana v zgodovino kot pomembna mejnikanaše preteklosti in mnogim novim rodovom navdih zasvoje odločitve. Dr. Anton Vratuša bo v zgodovino zapisankot borec proti zatiranju naroda in kot velik humanist, ki je močno presegel domače okvirje. Delovanje letošnjegaslavljenca je tudi lep primer, kaj vse zmore človeški um, čeje za doseganje ciljev močna volja in so cilji jasni.Vratušev opus je velik in za ljudi pomemben. Živel indelal je v času vojnih, družbenih in ekonomskih pretresov. Njemu v čast je bilo organiziranih več prireditev. Na prireditvi ob 95. letnici dr. Vratuše je bivši predsednikSlovenije, Milan Kučan, slavljencu namenil naslednjebesede: »Spoštovani slavljenec, dr. Anton Vratuša, tvojaživljenjska pot je bila bogata po delu, ki si ga opravil včasu svojega dolgega aktivnega delovanja. Zdi se mi, da si ti po bogastvu delovanja največji človek, kar jih je rodilaprekmurska mati«. Morda bi lahko strnili njegovo delo v stavek in ga zapisali na spomenik zgodovine: »Narod svojpa zemlo svojo si jako lüjbo, obema si z rečjof pa delom močno slüjžo.« 




Dr. Anton Vratuša je med prvimi podprl ustanovitevPAZU in je ves čas tudi eden njenih najbolj aktivnih članov. S svojim delom, vztrajnostjo, ugledom in izjemnim prispevkom, si je takoj zagotovil posebno mesto v PAZU.Nesporna sta vsebinski pomen in aktualnost njegovihvsakoletnih prispevkov na konferencah, s katerimi prisotne navdihuje s svetovljanstvom, odličnostjo in analitičnim pogledom na svet. S človeško toplino nas živopopelje skozi dogodke naše novejše zgodovine z vodilom za našo pot v prihodnost. S stalno prisotnostjo inizjemno akademsko avtoriteto, zagotavlja prireditvamPomurske akademije poseben pomen in status, kar prav gotovo marsikoga dodatno motivira, da se nam pridruži.Vsem nam je vzor, ker ne samo, da je vedno poln načrtov,ampak jih tudi ves čas uresničuje, tako da, kot pravimo:»sigdar tke na več statvaj naidnouk«.Akademik dr. Anton Vratuša je velika osebnost, ki se zaradi svoje skromnosti, pokončnosti in izjemnih značajskih vrlin, vtisne sogovorniku v trajni spomin in ga intelektualno obogati. Ni le velik znanstvenik, ampak tudi Človek.Prvih ni tako malo, združeni pa so redki. Ker ima njegov prispevek pri razvoju in delu Pomurske akademije neprecenljivo vrednost in pomen, mu je Pomurska akademija kot prvemu in edinemu do sedaj podelila naziv »častničlan pomurske akademije PAZU«.Močno je povezan tudi s Krajinskim parkom Goričko, skaterim sodeluje že vse od ustanovitve. V znak hvaležnosti za pomoč pri promoviranju Goričkega v Sloveniji,v Evropi in svetu ter za svetovanje o trajnostnem razvojuna Goričkem, je bil ob desetletnici razglasitve Krajinskegaparka Goričko imenovan za prvega ambasadorja Parka.Prireditev je bila ob dnevu Evropskih parkov, 24. maja2013 v osnovni šoli pri Gradu. Sicer pa je dr. Vratuša zaslužen tudi za izid knjižice Goričko - Na zelenem otokupresahlega morja. Gre za vodnik po znamenitostih občinz območja Krajinskega parka Goričko, ki jo je izdala UŠF. 

Gospod Vratuša pa ni le akademik in politik, ampak tudi eden najaktivnejših pobudnikov razvejanega znanstvenega in kulturnega dela, predvsem v Ustanovi dr. Šiftarjeva fundacija v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih,kjer na površini 1,5 ha najdemo eno najbogatejših zbirk raznolikih drevnin na Slovenskem. Prvi drevesi, vrbi žalujki, je pred vhodom v domačo hišo posadila Šiftarjeva mati Apolonija. Spominjali sta jo na sinova, ki ju je vzela 


  Občina Grad  : : : : : : : : : : 23 



vojna vihra. Iz vojne se je vrnil le tretji sin, Vanek, ki je v petdesetih letih zbral čez 600 dreves, grmov in drugihrastlin iz celega sveta. Vrt je posvečen spominu (na mrtve, ki so padli v boju proti fašizmu in nasilju) in opominu(vsem nam, da do take morije ne bi prišlo nikoli več). Po Vanekovi smrti za vrt skrbi Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, katere pobudnik je bil, ob aktivni podpori dr. Vratuše,prav dr. Vanek Šiftar.Akademik dr. Anton Vratuša je bil prvi in dolgoletnipredsednik programskega sveta Ustanove. Vse od ustanovitve se gospod Vratuša neumorno udeležuje vsehznanstvenih, kulturnih in izobraževalnih dejavnosti, kipotekajo v Vrtu.Eden glavnih ciljev Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija pa je tudi ohranjanje in prenašanje kulturnih vrednot namlado generacijo. Akademikova ideja so dnevi spominovin tovarištva, ki v Vrtu spominov in tovarištva potekajovsako leto ob 9. maju, dnevu zmage nad fašizmom. Tu sevsako leto srečujejo učenci in dijaki pomurskih osnovnihin srednjih šol, družijo se z vrstniki iz ožje in širše domovine ter sosedstva, spoznavajo svojo domovino in svetter s svojimi spisi, zgodbicami in razmišljanji skrbijo zauresničevanje gesla: »Vsem mrtvim … v večen spomin,živim v stalni opomin.«Posebno mesto ima na teh prireditvah tudi šola Grad, ki zliterarnimi prispevki učencev sodeluje na vseh srečanjih,bili pa smo že tudi sooblikovalci kulturne prireditve, skatero smo se, upamo, dotaknili akademikove duše.Redkokdaj namreč človek sreča 100-letnika, ki tako dobrorazume in zna prisluhniti mladim, zato verjamemo, daimajo naši – vaši otroci v njegovem srcu posebno mesto.
dr. Mitja Slavinec, Matija Žižek,Marija Štesl, Stanka Dešnik 
Vsak otrok je bolj dragocenin bolj čudovit kakor vsa čudesa tega sveta. S svojim rojstvomprinese staršem kup sprememb, saj začnoizžarevati milino, ljubezen in skrb za malo bitje, ki so ga s toliko ljubezni ustvarili. Saj starševskaljubezen in skrb trajata celo življenje.V letu 2014 se je v naši občini rodilo 18 otrok, 7 deklicin 11 dečkov. Rojenim v lanskem letu se je decembrapridružila deklica Megi, v letu 2015 pa sta svoje starše že razveselila Julija in Tim. S svojim prihodom nasvet so novorojenci prinesli dodatno sonce v življenje svojih staršev, botrov in drugih sorodnikov. Najjim bodo dnevi v krogu ljubečih staršev vedno lepiin veseli. In naj se jim tekom leta pridruži čim večnovorojenčkov. 



NOVOROJENCI 
V OBČINI 
Danijela Krpič 

BISERNA POROKA GIZELE IN JOŽEFA GODAR 
Starejši zakonci vedo povedati, da se v zakonu vedno ne cedita med in mleko. Mnogokrat nam življenje postavi na pot razne preizkušnje. Vendar sta zakonca,Jožef in Gizela Godar iz Kruplivnika 33, le-te premaga-



Dr. Anton Vratuša februarja 2015 ob proslavitvi 100-letnice v 
M. Soboti (foto: S. Dešnik) Biseroporočenca Gizela in Jožef Godar (foto: T. Rajbar) 
24   : : : : : : : : : : Občina Grad 



la na skupni življenjski poti, katero sta sklenila pred 60-imi leti. Poročila sta se 19. januarja 1955 v domačižupnijski cerkvi, kamor še danes rada zahajata.Jožef se je rodil 22. 10. 1930 kot edinorojeni otrok vKruplivniku, katerega je že v zgodnjih mladostnihletih doletela izguba enega izmed staršev. Pri dopolnjenih 13-ih letih je ostal brez očeta, ki je izgubilbitko z življenjem v vojni. Tako je kot edini »moški«pri hiši moral poprijeti za razna opravila, katerimmorda tedaj še ni bil kos.Gizela je bila rojena 22. 11. 1933 pri Gradu, kjer jepreživljala svoje otroštvo skupaj s tremi brati. Poporoki z Jožefom sta si ustvarila topel dom na Jožefidomačiji v Kruplivniku, kjer jima je kmalu življenjepolepšalo rojstvo hčerke Marije, zatem pa se je družini pridružil še sin Drago. Da bi svojima otrokomavedno nudila le najboljše, sta skrbno obdelovala zemljo in se preživljala s kmetijo, Jožef pa je medtemtudi opravljal sezonska dela v Avstriji. Še danes pase oba poslužujeta pregovora, da delo krepi človeka.In tudi njuna obraza zasijeta ob zavedanju, da še zmoreta. Leta so minevala in čez čas sta se Jožef in Gizela razveselila vnukov Boštjana in Gorazda. Kot zglednastara starša sta se trudila, da bi njuno otroštvo biločim lepše, danes pa skušata le-to omogočiti svojimtrem pravnukinjam: Neli, Lani in Megi. In ob temše zmeraj zmoreta skrbeti za svojo majhno kmetijo.Pravita, da je za tako dolg in trden zakon potrebnoveliko dobre volje in smeha, Gizela pa še dodaja: »nese kregati«, v življenju je namreč treba potrpeti inskupaj premagovati ovire. 
Tadeja Rajbar 


V BESEDAH IN DEJANJIH TUDI PO 50-IH LETIH 
Zakonca Marija in Jože Grah od Grada 132 letos obeležujeta častitljiv jubilej – 50 let skupnega življenja.V besedah in dejanjih, kot sta si to obljubila predBogom in pričami leta 1965, še danes živita trdnozakonsko življenje. »Ko si poročen, si le poročen in sivezan drug na drugega. Življenje na ta način postanedrugačno, a hkrati tudi bogatejše in lepše. Če tegav mladosti ne odkriješ, se zna zgoditi, da v starostiostaneš sam.« Tako sta zlatoporočenca mnenja, dabi tudi mladi morali v poroki videti prednost in večjopovezanost, tako kot so to dojemali pari v času njunemladosti. Marija in Jože sta temu po »petdesetihletih skupnosti« gotovo močan vzgled. 
Jože Grah od Grada 132 in Marija roj. Rajbar prav tako od Grada 12 sta drug za drugega v času svojega otroštva in mladosti že dobro vedela. Nekoč sose mladi na vasi družili več, in čeprav je bilo pri hišipet, šest pa tudi več otrok, je vsakdo poznal vsakega. Če ni bilo priložnosti druženja ob delu, se je tozgodilo na veselici. Tako sta se tudi Marija in Jožepodrobneje spoznala na vaški veselici, kjer je gotovopreskočila iskrica ljubezni, ki ju je hitro popeljala naskupno življenjsko pot.Civilna poroka je potekala med tednom, in sicerna praznik svetih treh kraljev, 6. januarja 1965 namatičnem uradu pri Gradu, cerkveni obred pa 17.januarja v domači cerkvi Marijinega vnebovzetja.Poroka, kot se je za tisti čas spodobilo, je trajala večdni – od praznovanja in slovesa neveste na nevestinem domu do prihoda neveste in ženina na njegov dom. Seveda vmes ni manjakala postojanka vdomači gostilni.Marija in Jože se svojega poročnega dne še zdaj živospominjata. Posebej jima je v spominu ostal dogodek cerkvene poroke, ki je potekal v nedeljo, v časurane sv. maše. Svatba je nato šla v gostilno Klement,kjer pa ni bilo skorajda vaščana, ki jima ne bi prišelzaželet vse dobro na njuni skupni zakonski poti. Tadogodek jima je takrat in jima še danes pomeni zeloveliko. Marija in Jože sta si po poroki dom in družino ustvarila na domačiji Jožetovih staršev pri Gradu, kjer živita še danes. Življenje sta podarila petim otrokom:Marjanu, Bernardi, Dušanu, Viljemu in Vladimirju.Žal kruta usoda sinu Viljemu ni bila naklonjena.V skrbi za dom in družino sta zakonca poprijela zavsako delo – tudi v tujini, kjer sta si priložnostnozaslužila dodaten živež. Marija je skrbela predvsemza dom in kmetijo, Jože pa se je kasneje podal vmizarske vode ter tudi na ta način družini pripomogel k lažjemu življenju. Želja, da bi se otroci izšolaliter upanje na njihovo boljšo in lepšo prihodnost, je zakonca vselej usmerjala in vodila naprej. Tudi stem namenom, da nekoč postaneta dedek in babica.Tako sta se močno razveselila prihoda svojih prvihvnukinj in vnuka: najprej vnukinj Tadeje in Simone,nato vnukinje Anje, v lanskem letu pa sta dobila tudiprvega vnuka Danijela.Na jesen življenja skušata zakonca Grah po svojihmočeh z delom in pridnimi rokami prispevati k življenju domačije na »Rajbarovan Bregi«. Vesela staobiskov svojih otrok in vnukov, če pa čas in zdravjedopuščata, se rada podata tudi na krajši izlet – takoznotraj društva Skouriš kakor tudi na pobudo drugih.Naj bo skromna želja, ob njunem častiljivem »zlatem jubileju«, polna besed zdravja, radosti in veselja.Da bi še naprej v besedah in dejanjih bila in delovala kot eno. Iskrene čestitke ob zlati poroki in še namnoga skupna leta. 




Nino Gumilar 


ZLATOPOROČENCA KOZEL 

»Ljubiti, ne pomeni gledati drug drugega, ampak
skupaj gledati v isto smer!«
(Antonie de Saint-Exupery) 



V isto smer gledata že 50 let tudi Hedvika Kozel(roj. Šabrla) in Franc Kozel iz Motovilcev 62, ki sta
14. januarja 2015 obeležila 50 let skupnega življenja in tako dočakala častitljivi jubilej – zlato poroko.Cerkveno sta se poročila 14. februarja 1954 v župnijski Cerkvi Marije Vnebovzete pri Gradu, kamor šedanes rada zahajata. 
Kot pravita, je bilo za časa njune mladosti, primnogih parih in tudi pri njiju, »borovo gostüvanje« tisto, ki ju je združilo. Spoznala sta se prav naomenjeni prireditvi v Motovilcih, leta 1961. Od takratnaprej sta pričela trajno ljubezensko razmerje inse kasneje tudi poročila ter si ustvarila družino naženinem domu v Motovilcih. Hedvika je bila edinka, zato sta jo mati Marija inoče Alojz od vsega začetka določila za naslednicokmetije. Še pred poroko se je podala s trebuhomza kruhom po Sloveniji in v tujini. Kot prvo služboje še zelo mlada opravljala v Jablah pri Trzinu, kjerje ostala le eno leto. Kasneje je dve leti opravljalapomožna dela v gozdu na Planini pod Golico (priJesenicah). Enajst let je hodila na sezonsko delo vsosednjo Avstrijo. Po enajstih letih se je vrnila domov in sama intenzivno razvijala kmetijstvo, vse dodanes. Kasneje pa se ji je pri tem pridružil še možFranc. Franc se je rodil materi Mariji in očetu Alojzu. Skupaj z bratom Alojzom, ter sestrama Ano in Marijo,je odraščal na kmetiji v Motovilcih vse do služenjavojaškega roka. Po vojski, leta 1961, ga je pot zaneslav Ljubljano, kjer je kot delavec v podjetju Slovenijaceste služboval dve leti. Kot marsikoga v takratnem času, je tudi Franca vleklo na tuje za boljšimzaslužkom. Zato je leta 1962 odšel na delo v sosednjo Avstrijo, kjer je ostal do leta 1966. Leta 1970 pase je odločil zapustiti domovino za daljše obdobje.Tako je bil vse do leta 2001 zaposlen v tovarni pohištva in opreme za bolnišnice ter zobne ambulantev Nemčiji. Domov se je seveda vračal bolj poredko.Po 33-ih letih službovanja v Nemčiji, se je upokojilin ostal doma na kmetiji. Njuna kmetija sodi danesmed edini dve v vasi, ki se še intenzivno ukvarjata zživinorejo oz. s kmetijstvom nasploh.V zakonu se jima je rodil sin Janko. Slednji, ki je pravtako edinec, si je z ženo Majdo ustvaril družino nasvojem domu ter poleg redne službe, nadaljuje tradicijo svojih staršev. Kot vsaka babica in dedek, statudi onadva ponosna na svojega že odraslega vnukaGorana. Mnogi si na jesen svojega življenja vzamejo veččasa zase, saj jim ga je v življenju mnogokratprimanjkovalo. Onadva pa, kot pravita, sta še vednozelo aktivna, češ da ju delo drži pokonci. Včasih stase udeleževala tudi raznih izletov in romanj. Poredni zaposlitvi sina Janka, pa jima čas, žal, tega večne dopušča.Srečen zakon je najboljša stvar, ki ti jo lahko ponudiživljenje. Skozi leta se nalaga opeka na opeko, zacementirajo jih trenutki nežnosti pa tudi razdraženosti. Tudi Hedvika in Franc sta verjetno prebrodilaže veliko preprek, vendar sta ostala trdna in zvesta svojim zakonskim zaobljubam. Zato danes lahko sponosom dajeta zgled vsem poročenim parom.Ob jubileju jima tako izrekamo iskrene čestitke injima želimo še veliko lepih skupnih trenutkov! 



Tatjana Grah 


vati, so se njune poti v času mladosti zopet križale in ju na koncu združile za vedno.Poroka in poročno slavje je potekalo 6. februarja 1965pri Gradu. Ženinova priča je bil njegov brat BauerFranc, nevestina priča pa njen brat Gredar Jože. Mladoporočenca sta se v začetku svojega zakona, takokot vsi mladi pari, hotela čim prej postaviti na lastne noge – sploh pa zato, ker sta medse povabila tudinovi življenji. Leta 1965 se jima je najprej rodila hčerkaBreda, nekoliko kasneje, leta 1978, pa še sin Boštjan.S trdim in neustavljivim delom sta Kristina in Avguštin izpolnila svojo veliko željo. Pri Gradu sta leta1967 odkupila gradbeno parcelo, kjer je z leti začelrasti in nastajati njun skupen dom. Dom, po kateremsta oba hrepenela in toplo ognjišče, v katerem bosta rasla njuna otroka. Najprej sta na delo v Avstrijo odhajala oba – Kristina predvsem sezonsko, Avguštinpa je bil kot šofer v Avstriji redno zaposlen vse odleta 1961 pa do leta 1999. Z željo, da bi svoja otrokadobro vzgojila in jima dala možnosti izobraževanja,hkrati pa spoznanje, da skupen dom ne bi sameval, jeKristina takoj po rojstvu sina Boštjana ostala doma;mož Avguštin pa se je še naprej vsak konec tednavračal na delo v Avstrijo.Družinsko veselje pa je z leti postajalo in kar naenkratpostalo vse večje – družina se je sčasoma razširila.Hčerka Breda si je družino ustvarila pri Gradu, sinBoštjan pa v Krogu.Čeprav sta otroka odšla na svoje, je toliko lepše, ko ses svojima družinama vračata nazaj. Še posebej pa stavesela prihoda in obiska vnuka Dejana in vnukinjeArijane.Skrb za dom in okolico je zlatoporočencema tudi na jesen njunega življenja v veliko veselje. Predvsem Kristini, ki je dan za dnem »kot pridna mravljica« okrog svoje hiše, čeprav prizna, da si kako uro ali dve vzametudi za svojo najljubšo nadaljevanko. Avguštin pa še vedno rad priskoči na pomoč hčerki Bredi v trgovini,ali pa sinu Boštjanu pri urejanju njegovega doma.Pravita, da če je le mogoče, rada pomagata svojimbližnjim in jih razvajata, oni pa seveda vračajo to nazaj. Večkrat na leto se tako skupaj odpravijo na kosilo,večerjo, izlet ... najlepše pa je takrat, ko drug drugemu pripravijo presenečenje. Pa ni nujno, da je razlog rojstni dan, obletnica ali kaj podobnega. Razlog zaskupno druženje in veselje si je treba enostavno poiskati – vsak dan med letom. Naj bo še naprej čim več takih razlogov za lepe trenutke, ki jima bodo, tako kot do sedaj, v neizmernoradost in veselje – tako znotraj zakonske zveze kottudi znotraj širše družine.  Ljubezen pa naj ostane še dolgo velik cvet, ki bo rastel in dišal še mnogo skupnih let. Vse najboljše ob zlati poroki. 
Nino Gumilar 


V
sem želimo blagoslovljene praznik
e 
in trdno zagotovilo, 
da dobro vedno zmaga in 
da je zlo vedno poraženo. 

Naj svetloba vstalega Kristusa prežene 
vse temine in bolečine. 
Naj bo za vas, vsak dan, vsak
o jutro vir novega veselja 
in razlog za zahvaljevanje. 

Globok
o doživeto obhajanje velik
onočnih skrivnosti 
ter blagoslovljenih dobrot! Aleluja!