GUSTAV STRNIŠA
Bigec
Živel je graščak, ki je imel prismuknjenega sina. Ker je bil oče že star, je svetoval sinu, naj gre po svetu in si poišče nevesto.
Sin, imenoval se je Bigec, se je takoj napotil. S seboj je nesel samo star trnek in. kos kruha.
Ko je dospel pod grad, je srečal starega berača, kl ga je prosil vbogaime. Bigec mu je dal svoj edini kosec kruha. Berač se mu je zahvalil in izginil.
»Ta ima pa urne noge! Pravkar je stal ves reven pred menoj, zdaj ga že ni nikjer!« se je čudil mladenič.                    ,
Prišel je v gosto hosto. Temnilo se je. Zeblo ga je in lačen je postal, vendar jo je rezal dalje. Sredi gozda je zagledal blesteče jezero.
Bigec je vrgel svoj trnek v vodo, da bi kaj ujel. Kmalu je dvignil iz vode nekaj težkega. Ko je vrgel tisto stvar na breg, se je začudil. Na trnek se mu je nataknil velikanski črevelj. Spravil ga je v grmovje in legel počivat.
V sanjah pa se mu prikaže povodnjak in ga prosi: »Vrni mi črevelj! V spanju sem se sezul in vrgel črevlje pol&g sebe. Pa si ti brskal s svojim trnkom po vodi in enega ujel.« »Kaj mi daš zanj?« je vprašal mladenič?
»Biser, ki ti bo svetil po noči, da boš videl ko za dne!« je obljubil velikan.
Bigec je bil zadovoljen. Povodnjak mu je prinesel biser in ga položil poleg njega, a graščakov sin mu je prepustil črevelj.
»Kaj vendar tako blešči, da ne morem spati?« se je vzdramil iz sanj. Zagledal je biser, ki je sijal vanj. Spra* vil ga je v žep in mirno počival do jutra.
Tudi naslednji dan je hodil po sami hosti. Bilo je že pozno popoldne in lakota ga je mučila. Sedel je med grmovje in premišljeval, kaj naj stori. Tedaj je zagledal med tmjem ma< lega možička, ki je bridko jokal:
»Razbojnik krokar me je ukral moji mamici vili. Pomagaj mi!«
Bigec je dvignil trnek in ga vrgel na pritlikavca. Ujel ga je za hlačice in ga potegnil k sebi.
»Rešil si me. Hvala ti! Evo moje darilce!« je dejal pritlikavec in vrgel dečku jabolko:
»Kadar boš ugriznil vanj, boš takoj nasičen!«
Pritlikavec je izginil. Mladi graščak je brž ugriznil v sad in že je bila lakota potolažena.
Naslednje jutro je našel med gr= movjem  pot   in  krepko  jo  je  mahnil proti gradu, ki ga je zagledal na skali pred seboj. Ko je dospel do skale, je hotel kar splezati po njej.
»Ne plezaj po skali! Na palico! Udari z njo trikrat predse!« je začul tedaj znan glas. Pred njim je stal berač, kateremu je bil mladenič dal svoj kruh.
Slušal je in udaril. Že se je razširila pred njim cesta in kmalu je prišel v grad. V gradu je živel najbogatejši kralj sveta z najlepšo hcerko. Sredi, v visoki krasni dvorani, je stal prestol. kjer je sedel kralj, a poleg njega njegova hči. Ko je zagledal Bigca, ga je vprašal: »Kaj hočeš tukaj?« »Daj mi svojo hčer za ženo!«
»Prinesi biser, ki bo sijal lepše ko vsi moji dragulji!« je trdo ukazal kralj, pokazal svoje ogromne zaklade in zažugal mladeniču, da ga bodo raztrgali grajski volkovi, če ne prinese bisera.
Bigec je pa segel v žep in pokazal biser, ki mu ga je podaril po* vodnjak. Vsi dragulji so obledeli pred njim.
Kralj pa še ni hotel dati hčerke. Obljubil je snubcu, da mu jo bo dal, če bo ostal zdrav in živ mesec dni zaprt v grajski ječi. Upal je, da se ga bo s tem iznebil.
Bigec je bil zadovoljen. Slednji dan je vgriznil v jabolko in si s tem potolažil lakoto. Ko je prišel iz zapora, je bil še živahnejši ko prej.
Zdaj se kralj ni več upiral. Napravil je sijajno poroko. Bigec se je v zlati kočiji peljal z nevesto obiskat svojega očeta, ki je bil tako vesel sinove sreče, da je živel še mnogo, mnogo let.