Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani a v Berač ga poprosi, da bi ina pobral meso. a kovač mu ni hotel ‘ T v > pobrati mesa, temveč mahnil ga ie s palico = -ir; \ \ k v t Narodne pripovedke. za mladino. Zbral Dominicus. III. zvezek. V Ljubljani. Založil in izdal Janez Giontini. 1904 . Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju. Kovač Meka mati je imela sina, ki je bil jako j šibek, ali vendar strašno močan. Ko je bil že dosti star, dala ga je, da se je učil čevljarstva. Pa nastavnik (mojster) ga ni mogel imeti na uku; nikoli mu ni bilo drete dosti, — vse je potrgal, celo čevlje je po¬ kvaril včasi, šila, krivce, skratka: vse, kar je vzel v roko, — vse je potrl in pokončal. Moral je torej ostaviti čevljarstvo. »Ti nisi za tako rokodelstvo,” dejal mu je nastavnik, »hodi se rajši učit kovaštva.* Mladi je slušal in šel. Prišel je k nekemu kovaču. Poprosil ga je, da bi ga sprejel; rad bi se učil kovaštva. Kovač pa se je začudil: »Sirota, kaj pa bi s teboj?! — ti nisi za moje delo -— za kovača, kovač mora biti močan človek. “ A mladič je dalje prosil: »Le sprejmite me, saj nisem slaboten tako, kakor se vam xdim, da sem; preverili se boste, da ne. “ 4 „1, pa naj bode, no, pa ostani, saj se lahko precej prepričam, ali imaš kaj moči ali ne.“ Po tej opomnji je kovač vzel prav veliko kladivo v roko in ga dal mladiču, ki je takoj moral prijeti za delo. Naslavnik je svojemu novemu učencu rekel, naj mu po¬ maga tanjšati razbeljen železni drog. Ali mladič je bil še le prvič, drugič mahnil po drogu na nakovalu, a udrlo se je pol na¬ kovala v zemljo. Mnogi kovačevi pomočniki so hodili okrog nakovala in poskušali, kako bi ga izruvali iz tal, pa ga niso mogli ni omajati, a mladič se ga je oklenil — in izdrl ga je kakor kakov kolec iz plota. Kovač je kar ostrmel, tako se je začudil: tako šibek in mlad človek, pa ima takovo moč. Dejal mu je: „Ti si pravi, le ostani pri meni, dokler se ne izučiš, pa še potlej bodeš ti meni dobra pomoč, takega kovača pa še nisem imel doslej.* Mladič je ostal v njegovi ko¬ vačnici in se dobro izučil kovaštva. Ta kovač je imel dvanajst pomagačev. A ker mu je izučeni mladenič delal za-se in za vseh dvanajst pomočnikov, izpustil jih je iz službe, njemu pa je obljubil na leto plačila toliko, kolikor ga je dajal vsem onim in kolikor je sam zaslužil. Že več let je mladenič delal pri tem kovaču, a nastavnik mu ni bil še nič plačal; zato ga je močno skrbelo, kako ga izplača, kedar bode treba. Ali vse je ugodnejše iz¬ teklo, nego je pričakoval. Nekega dne opomni mladenič svojemu nastavniku, da pojde po svetu, naj mu torej da sto goldinarjev za vso njegovo pomoč. Kovač se ne brani, vesel mu odšteje sto gol¬ dinarjev. Pomočnik ga še poprosi, da bi mu dal železno palico, težko pet stotov, da mu bode na potu podpora. Kovač mu je rad tudi palico dal. Pomočnik se poslovi od kovačeve hiše ter odide. Do večera pride do nekove hoste. V tej loži zagleda drvarja, podiral je drevje z nogo in pulil ga kakor navadno korenje. Mladi kovač drvarja opomni: „Jaz sem tudi močan tako, kakor si ti; nujva, izpukniva vsak nekoliko dreves in ponesiva jih tvoji materi na dom, da bode imela drv za kurjavo. “ Res sta izdrla vsak dve drevesi, odnesla ju na drvarjev dom in odšla dalje. Prišla pa sta do nekega mlinarja, ki je mlinski kamen držal na kolcu in klepal ga. Kovač drvarja opomni: „Znaš kaj? — ta nama bi utegnil še na korist biti kdaj, trije močni bi pač kaj učinili.“ — in ogovori mlinarja: Midva sva tudi močna tako, kakor si ti močan, hodi znamal* 6 Mlinar se jima pridruži, ali žalibože, niso znali, kateri izmed njih bode prvi; zato pokaže kovač kamen in svetuje: „Kateri iz¬ med nas bode tale kamen zagnal više, tisti bode prvak, ki se mu bosta morala uklanjati druga dva. * Pa mlinar je kamen zagnal vi¬ soko, tako da ga ves dan ni bilo nazaj. Drugi zažene kamen drvar, a ni ga bilo nazaj dva dneva. Naposled ga zažene i kovač — in kamena ni bilo nazaj tri dni; torej je kovač bil prvi. Šli so naprej vsi trije in prišli do nekega grada, ki je bil izdan ali zaklet. V tem gradu naroči kovač, naj mlinar zaneti ogenj in obed skuha; kedar pa bode kuhano, naj pozvoni, in odšel je z drvarjem vred. Pa prišel je nekov berač in mlinarja poprosil, naj bi mu dal malo mesa, in dal mu ga je, a padlo mu je iz rok na tla. Berač zopet poprosi mlinarja, da bi mu pobral meso; in pobral mu ga je. Ali berač je v tem mlinarju skočil na hi’bet in mu ga zlomil. Mlinar ni po¬ zvonil, ko je bil kuhan obed. Ko sta bila kovač in drvar prišla nazaj, pokara kovač mlinarja, zakaj ni pozvonil, mlinar pa je dejal, da mu je bilo slabo, da ni mogel pozvoniti. Kovač naroči sedaj drvarju, naj kuha obed in kedar bode kuhan, naj pozvoni, pa odide. Ali drvarju se je 7 pripetilo to, kar se je bilo popreje mlinarju dogodilo. Ko je bil kovač zopet prišel nazaj, raz¬ srdil se je ter dejal: „Vidva nista za nič, ostanem pa jaz tu, da bodem kuhali* In res je ostal in kuhal in železno palico je imel pri sebi, drvar in mlinar pa sta odšla. A zopet je prišel stari berač in poprosil ga malo mesa. Kovač mu ga da, ali padlo mu je na tla. Berač ga poprosi, da bi mu pobral meso, a kovač mu ni hotel pobrati mesa, temveč mahnil ga je s palico, berač pa je zbežal v luknjo. Kovač pozvoni, drvar in mlinar se vrneta. Jako sta se mu čudila, ker je bil pozvonil. Kovač jima ukaže, naj začneta luknjo, ki je bil berač pobegnil v njo, kopati in naj iz¬ kopljeta veliko jamo. In izkopala sta toliko jamo, da ni imela ni konca ni kraja. Kovač reče, naj gre mlinar v to jamo, da ga bosta na vrvi spuščala vanjo. Dal mu je zvonec in naročil, kedar mu bode hudo, naj pozvoni. Ko je bil mlinar prišel do srede jame, po¬ zvonil je. Kovač ga popraša, kaj mu je bilo, mlinar pa odgovori, da ga je bilo strah. Tudi z drvarjem je bilo tako. Naposled se kovač spusti v jamo — in ko se je bil pri¬ peljal do srede, prešinila ga je neka groza, pa vendar ni pozvonil, temveč spustil se je 8 do dna. Ta so bila velika vrata, kovač po¬ trka prvič, drugič, a niso se odprla, tretjič pa je kar udaril po ključavnici in po vratih, da jih je razbil. Držala so v veliko zgradbo. V zgradbi je bil hudič, pri hudiču pa je bila zakleta kraljičina. Hudič kovača vpraša: „Kaj hočeš?* Kovač odgovori: „Kaj tebe to skrbi!* Hudič reče: „Poskusiva se!“ Kovač pa ga je s palico udaril tako, da- je bil ves omamljen. Otel je kraljičino, da ni bila več izdana. Hotel jo je po vrvi pe¬ ljati na svet, ali vrvi ni bilo več nikjer. Kraljičina odpelje iz prve sobe otetnika v drugo sobo, iz druge v tretjo, in tu mu je dala prstan in opomnila, da jej bode ta prstan, če se kdaj snideta, priča, da je njo otel; po njem ga bode spoznala. Iz tretje sobe sta prišla v četrto; kraljičina izgine. V tej sobi je bival tisti berač. Kovač mu je ukazal, naj mu gre pokazat pot na zemljo, če ne, udaril ga bode, da ne bo nikoli več ljudi motil po svetu. Berač mu nasvetuje, naj gre in si odreže šibico in kamor bode z njo udaril, povsodi se mu bode odprlo vse. Ali kovač ni hotel iti, temveč primoral je berača, da mu je sam urezal šibico in pot kazal. Berač se vrne, kovač pa pride do nekega morja, ki ni mogel čezenj. A prileti velik 9 orel in vpraša kovača, kaj dela tu. Kovač mu pove, da je na potu na svet, pa ne more priti čez morje. Orel mu reče, naj ga zasede, in kedar bode videl, da se spušča proti tlem, naj na¬ reže prst in mu svoje krvi piti da, in srečno bosta prišla čez morje na svet. Kovač je siušal in prišel srečno nazaj na -zemljo. Šel je in prišel v neko mesto. V tem mestu je pri nekem zlatarju stopil v službo za delavca. V zlatarjevi službi je imel mnogo dragih prstanov, a najlepši in najdražji je bil prstan, ki mu ga je bila dala kraljičina. Prišla pa je nekega dne k njemu krasna devica in vprašala ga, ali bi prodal tisti lepi in dragi prstan. Pomočnik odgovori, da ne more in ne sme prodati ga, ker mu ga je dala krasna kraljičina, ki jo je bil otel nesrečne zakletosti. „ Tedaj si ti tisti, ki si me otel!“ dejala je in vzela ga je s seboj v popreje izdani, a sedaj oteti grad; drvar in mlinar sta jima služiia, ona dva pa sta ženitovala in jaz sem na tej ženitvi plesal in radoval se. Jedel sem iz naprstnika, pil iz rešeta, da še imam zdaj moker jezik. Zap t Laop. Gorenjec — Podgoričan. O treh bratih in treh hčerah -Ril je oče, ki je imel tri sine. Prišla mu / je zadnja ura, kakor vsakemu. Poklical je svoje tri sine k postelji in jim rekel: * Premoženja vam zapustiti ne morem, ker ga nimam. Pojdite po svetu službe iskat, boste že kaj našli. Zdi se mi, da boste srečni.* Oče je umrl in sinovi so šli po svetu službe iskat.. Pridejo do belega gradu, in tu so hoteli poprašati, če bi ne bilo zanje kaj službe. Ko stopijo v hišo, vidijo grofa, ki je sedel za mizo zelo, zelo žalosten. Vprašajo ga, kaj mu teži srce. Smili se jim, in radi bi mu pomagali. Pa grof pravi: „Kaj vam bi pravil o veliki svoji nesreči, saj mi ne morete pomagati.* — Dolgo so ga nago¬ varjali, da naj se jim razodene, pa dolgo se ni dal sprositi. Nazadnje vendar pravi: „Naj pa bo! Pomagati mi sicer ne boste mogli, pa človeku je ložje, če komu potožiti zamore. Poslušajte tedaj: Imel sem tri hčere, pa vse 11 tri mi je pobrala divja žena. Imam pa tudi na vrtu jablano, ki vsaki dan rodi zlato ja¬ bolko. Pa nobenega še vtrgal nisem! Vselej kadarkoli ga hočem vtrgati, pride iz tal neka žena, ki me prehiti in jabolko v tla odnese. Kako bi ne bil tedaj žalosten!" Bratje pravijo: „Hčere rešiti res ne vemo kako; pa poskusiti hočemo svojo srečo zoper ženo, in vrag ni, da bi je ne prehiteli!" Poskusil je drugi dan najstarejši brat. Pa komaj je bilo jabolko zrelo, ga je že imela žena v roči. Ko se je danilo, spet je že stal srednji brat na vrtu. Ko je bilo zlato jabolko zrelo, skoči in ga hoče vtrgati, pa kakor bi trenil, se odpro tla, iz katerih skoči žena in ga prehiti, sam ni vedel kako. Spet drugi dan čaka najmlajši brat na vrtu. Jabolko je zrelo — on in žena, ki je bila pri tej priči iz tal, skočita in se oba isti hip stegneta po njem. Pa žena je bila malo prekratka in on jo je prehitel. Žena pa se spusti spet v tla, ki se pa zdaj niso zaprla več za njo, ampak ostala je globoka jama. Sklenili so bratje, da hočejo enega izmed sebe notri spustiti po vrvi, da bo saj videl, kaj je doli. Najstarejši brat je bil koj pri volji. Prinesli so vrv, na njo privezali kamen in nanj se je vsedel brat, ki so mu dali v roko vrvico. To vrvico so privezali 12 za zvonček, ki so ga obesili vrh jame. Ge bi se mu vtegnilo hudo goditi ali če bi rad spet na zemljo prišel, bo tedaj lahko po¬ zvonil. Spustili so ga v jamo in prišel je na drugi svet. Skoči s kamna in hodi okrog. Kar zagleda žensko, ki jo po kratki govorici spozna, da je najstareja grofova hči. Pelje jo k vrvi, posadi na kamen, po¬ tegne za vrvico, — in potegnili so jo na beli dan. Ko so vrv spet doli spustili, so pa še njega nazaj gori spravili. Zdaj se vsede srednji brat na kamen in spustili so še njega doli. Ko stopi na trda tla, gre tudi malo okrog in zagleda srednjo grofovo hčer, katero je tudi spravil na zemljo tako, kakor njegov brat ono hčer. — Njega tudi niso pustili v jami, to se ve! Nazadnje gre še mlajši brat v jamo. Na spodnji svet prišedši, se čudi. da je tukaj doli vse drugačno, kakor gori. Gre tedaj malo ogledovat. Naleti nazadnje na deklico in začne se ž njo pogovarjati. Pripoveduje mu med drugim tudi, da je njen oče na lepšem svetu mogočen gospod; da jo je ukradla neka grda ženska, ki je že pred očeta bila pri¬ pravila ob stareji dve njeni sestri. Mladenič ji pove, da ste sestri njeni že rešeni, in jo pelje k vrvi. Potegnili so tudi njo na beli dan. 13 Tega ne smem pozabili, da mu je bila dala deklica v spomin belo ruto, v katero je bilo všito z rudečimi nitmi njeno ime. Ko so bili vrv doli spustili, da bi še njega ven spravili, in ko se je hotel ravno vsesti na privezani kamen, se odveže kamen in pade na tla tako trdo, da jih je predrl. Naredila se je spet globoka luknja. Mladenič je potegnil za vrv, da so jo bolj doli spu¬ stili. Poprijel se je in spustil v narejeno jamo. Čez dolgo pride spet na drugi svet in najde tam v svoje začudenje tisto ženo, ki ji je bil odvzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Povedala mu je, da je začarana in da mora ljudem kolikor toliko škodovati. Pravi mu pa tudi, da bi jo lahko rešil, če bi hotel. Mladenič jo popraša, kaj da bi storil? Žena mu začne pripovedovati: „Tukaj vidiš jezero, ki je tako široko, da bi ne mogel čez videti, ko bi še tako na¬ penjal oči. Tu ti dam golobčka in tri gra¬ hova zrna. Golobček te bo nesel čez jezero. Vsedi se nanj in v žep daj zrna tri. Kadar te bo že težko nosil, pa vrzi eno zrno v vodo in zrastel bo koj hribček, na katerem bosta lahko počivala. Ko te bo prinesel na oni kraj, boš tam zagledal cerkvico. Pojdi v njo in plačaj mašo z&me. Pa sam moraš tudi iti molit. Ko bo 14 maša končana, bom že stala pred cerkvijo in blagor tebi in meni — rešena bom. Vsedel se je na golobčka, tri grahova zrna dal v žep in golobček je zletel ž njim čez jezero. Daleč ga je prinesel in se jako upehal. Mladenič vrže v vodo prvo zrno, zrastel je hribček in počivala sta. Spet sta letela dalje in golobček se je spet utrudil pod težo, ki jo je nosil. Padlo je drugo zrno v vodo in spet je zrastel zelen hribček in golobček se je oddahnil. Zletel je v tretje in ga nesel dalje. Nesel ga je daleč, daleč, in se utrudil. Mladeniča je jelo skrbeti. Eno samo zrno je še imel, pa kraja ni ni¬ kjer videti, kaj bo! Golobček je pešal in moral je vreči tretje zrno v vodo. Spet je pomagal zelen hribček. Ko sta počivala, ga je spet zadel golobček in letel ž njim naprej, le vedno naprej. Golobček je tako težko nosil, da je že tako se zadeval s perutnicami v vodo, da je bil mladenič ves moker. Kaj bo, kraja le še ni videti! Ravno ko je že one¬ mogel bil golobček in je v vodo padel, za¬ čuti, oj sreča, trdo zemljo pod nogami, zlezla sta popolnoma na suho, akoravno z veliko te¬ žavo. Zdaj zagleda mladenič tudi cerkvico pred seboj, ki mu jo je dozdaj zakrivila gosta megla. Mladenič vesel gre in plača mašo. Ko pride po končani maši iz cerkve, ga že čaka žena in mu iz hvaležnosti podari tri zlate krone. Kam je ženska šla potem, ne vem. Mla¬ denič je pa šel naprej. Ko tako hodi in hodi, se mu dozdeva svet žmiraj lepši in lepši. Pride nekega večera tudi do nekega gradu. Gre vanj in prosi ljudi, da ga naj bi prenočili. Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo zjutraj obhajali ženitovanje starejih dveh grofovih hčeri, in da se je zato sešlo toliko gostov, da še ne vedo, kje in kako bi te potaknili čez noč. Rekli so tudi: „Ne vemo pa tudi, od kod ste in kaj ste? Kaj je vaše opravilo, kaj vas pripelje v ta kraj ?“ Mladenič ni vedel, kaj bi rekel. Pride mu na misel in pravi: Zlatar sem, stare krone po¬ pravljam, pa tudi nove narejam, če mi kdo veli." „Ge je pa taka, bi nam'bili lahko na pomoč. Zlatar še ni prinesel kron nevestama. Če obljubite, da boste naredili dve kroni do zjutraj, ko bo čas k poroki iti, pa ostanite." „Kaj bi jih ne in kako bi jih ne! Pa še druge priprave ne bom potreboval, kakor kla¬ diva in dveh bokalov lešnjakov. Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje umetnije nečem izdati." Prav! Šli so vsi spat in on je tolkel leš- njake cel? noč. Ko so zjutraj vstali, jim po¬ kaže dve kroni od tistih treh, ki mu jih je 16 bila dala ista žena pred cerkvijo. Vse ga je občudovalo in povabili so ga celo, da naj se po poroki k njim za mizo vsede. Rajali so, da je bilo kaj! Z najmlajšo hčerjo je tudi plesal, in veliko plesal. Vroče mu je bilo in obriše si pot s čela. Hči vidi na ruti svoje ime in ga spozna za svojega rešitelja. On je tudi še le zdaj spoznal svoja brata, njih neveste in beli grad, in — kaj bom odlašal povedati! — Kmalu je spoznal tudi mlajšo hčer za svojo nevesto. Bilo je še tisti dan tudi njih ženi- tovanje, če ni bilo že prepozno, da bi bili šli k poroki; če ne, so pa šli še le drugi dan. So bili svatje saj en dan več skupaj. Dolgo, dolgo je živelo vseh šest srečno skupaj na belem gradu, in še zdaj živč, če niso že pomrli. I. Tušek. 17 Deklica in Pesoglavci. 'T'a čas, ko so bili še Pesoglavci po teh J krajih, plela je neki jako lepa deklica sama na njivi. Kar je zagledala, da gre ve¬ liko pesoglavcev mimo. Ker je vedela, da so hudi, in zavoljo svojih pesjih in kosmatih glav strašni videti, zbežala je s polja. Peso¬ glavci vidijo, da je mlada, in pravijo: „Dajmo jo vjeti!“ Brž se celo krdelo spusti za njo v dir. Deklica je vedela, da ne uide urnim petam, zato spleza na gosto smreko in se | skrije med vejami. Pesoglavci pa imajo pesjo glavo in oči v tla obrnene, zato ne morejo navzgor pogledati. Tako niso mogli videti, na kateri smreki deklica skrita čepi. Bodli so toraj s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla rdeča kri. Obstopili so tisto smreko in so jo iz¬ ruvali; tako jim je prišla deklica v pest. Zaprli so jo potlej v visoki grad, ki ni imel nič vrat. Tam notri ni videla žive duše, 2 18 kakor včasih Pesoglavce, ki so na noč domu zahajali, po dnevi pa zaklenili njo in eno mačko; samo lino so jej odprto pustili, da je solnce sijalo črez njo. Tam notri je vun in vun jokala ter Boga prosila, da bi še enkrat prišla k očetu domu. Večkrat je mi¬ slila skozi odprto lino na streho zlezti in s strehe skočiti na tla. Pa vselej, ko je nogo vzdignila, skoči mačka na lino in tako jezno začne renčati in parklje brusiti, da je bilo deklico strah. Nekdaj posebno močno joka in Boga prosi. Kar zagleda starega dedca pred seboj. „Kaj ti je, mlada?* na¬ govori jo dedec. „K očetu bi šla rada,* pravi deklica. „Kako boš šla, ali ne veš, da pesoglavski grad nima vrat?" reče dedec. „Vern, ali jaz bi skoz lino šla, pa me ta mačja žival ne pusti,* pravi ona. „Zato te ne pusti, ker ima mačka v repu devet pe¬ klenskih vragov, ki so vsi s Pesoglavci zmenjeni. Dai mački kos mesa in kadar ga bo pobirala, odreži jej rep, vrzi ga črez glavo devet komolcev daleč, črez lino in nič več ti ne bode branila*. Tako je mož djal in je zginil, da deklica ni vedela, ni kedaj ni kam. Storila je po njegovem svetu: dala je mački mesa, v hipu odrezala jej rep, vrgla ga devet komolcev daleč črez glavo in tiho se je huda žival 1 » potuhnila v kot. Deklica spleza precej v mraku črez lino na streho in ko ni vedela, ne kam ne kod doli ob zidu, vidi kosorepo mačko počasi in klaverno lezti po vrhu sle¬ mena na drugi konec poslopja. Leze za njo in pride do drevesa, ki se je s svojim vr¬ šičkom dotikalo strehe, in ko vidi mačko po drevesu priti do tal, pleza še ona in sre¬ čno uteče. I Noč se je bila storila. Pesoglavci pridejo domu in zagledajo kosorepo krvavo mačko. Brž uganejo kaj je to, in dvanajst jih po¬ išče sled in teče za ubežno deklico. Med tem je bila pa ona že blizu očetovega doma pritekla. Oče njen je imel kovačnico pri vodi zidano. Tisto noč ga ni bilo doma, ker je bil šel izgubljeno hčer iskat. Zato povodno kolo, ki je sicer kovaški meh gonilo, ni klo¬ potalo,' ampak vse tiho je bilo. Vrata so bila zaprta, okno z železno mrežo prepre- ženo, zato ni mogla noter. Dolgo je klicala in klicala, pa očeta ni bilo, že je mislila pred kovačnico na klopi zaspati, kar jej pride na misel: morda bi me zasledili Peso¬ glavci in še hujše bi mi bilo. Zato pre¬ mišlja, kako bi noter prišla. Na zadnje jej v glavo pride, da lahko navadno kolo sna¬ me in pri luknji pride v kovačnico, in res tako stori. Komaj se notri oddahne in na- 2 * 20 redi luč, kar zasliši zunaj Pesoglavce govo¬ riti. Po sledu so bili za njo prišli. Brž podpre vrata in še bolj z železom zasloni okno, v roke pa vzame široko sekiro, ki jo je bil oče ravno prejšnji dan naredil in. se vstopi k lini, skozi katero je ,bila sama noter prišla. Kmalu izvohajo Pesoglavci to luknjo in eden prikaže pesjo glavo v ko¬ vačnico. Deklica mahne in mu jo odbije. Potem ga potegne popolnoma noter. Drugi so menili, da je sam zlezel, in pokazal se je še eden in zopet eden skozi luknjo, ka¬ teremu se je vsakemu tako primerilo, kakor prvemu. Ko je drugo jutro oče kovač žalosten prišel domu, našel je hčer in na kupu v kovačnici dvanajst Pesoglavcev, ki jih je >. hči pobila. J. Jurčič. 21 Kaj ni nikoli bilo in nikoli ne bode. rije bratje so se vozili po morju. Nastane pa burja in raznese se jim ladija. Bra¬ tje splezajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tamkaj najdejo studenec, nalove ob kraju rib in v goščavi dobijo tičev. Pa kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Spleza eden bratov* vrh gorice in zagleda onkraj ogenj. Bratje so bili vsi v veselju in precej se zmenijo, tako, da naj gre starejši po ogenj tjakaj. Prvi brat se res napravi na pot črez gorico v drugo doline, kjer je ogenj bliščal. Tam najde kosmatega grozno ve¬ likega junaka, ki je v roki držal grčavo ba¬ tino, betičasto na koncu in stražo stal pred ognjem. „ Kaj bi rad, hlapček?“ vpraša prvega brata. „Ognja," pravi on, »trije bra¬ tje smo, radi bi kurili, a ognja nimamo „Dam ti ga“, reče junak, »samo to mi moraš povedati: kaj ni nikoli bilo, in zdaj in nikoli ne bode?“ Brat nekaj čenča, uga- 22 njuje, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmatin zavzdignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro na¬ metal na hrbet, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. „Pojdi ti pravi dru¬ gemu bratu. Ta gre, a zgodi se mu ravno tako: s palico je dobil po hrbtu, ognja pa nič. Mlajši je bil, kakor kak štramle in rekla sta mu brata: ,1, kaj boš ti hodil, šleva šlevasta, še midva nisva mogla ni¬ česar dobiti, kako bi šele taka štranja do¬ bila, ko si ti!“ Ker je pa prihajala čimdalje večja sila, začneta mu še sama prigovarjati: „Po¬ skusi, morda boš imel srečo, glave nimaš, to znava". Mlajši brat gre tjakaj k junaku, ki je kuril. »Kaj bi rad, hlapček?" ogovori d ga oni. »Ko bi mi malo ognja dali.* »Me¬ nim, že dva trapa sta bila tukaj, obema ga nisem dal, ako boš ti bolje odgovoril, pa ga dobiš. Povedi mi kaj tacega, kar še nikoli ni bilo, ni in nikdar ne bode.“ Mlajši brat pomišlja in si izmisli: „To ti precej povem," pravi junaku, ki je ogenj imel, »le poslušaj me“. „Nekdaj se je bil nekdo boba najel. En bob se pa ni bil v njem razkuhal, ampak je bil napol surov, cel ostal. Želodec ga zato ni maral, temveč ga je iz sebe dal. In i iz tistega boba je vzrastlo veliko drevo, ki je segalo noter v nebesa. Ob eni strani je imelo namesto vej gosto štrclje, kakor pol lestve. ,Kaj bi bilo“, rekel je tisti človek, ki se je bil boba najedel, „kaj bi bilo, ko bi jaz sosede in babo in otroke in ta svet zapustil ter po tem drevesu v nebesa zlezel, ki je vzrastlo iz mojega boba. Nebesa so le nebesa, svet je pa le svet". In ne bodi ne¬ umen, tisti Človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo jih odrine in v nebesih je bil. Boga in svet¬ nikov ni videl. Sv. Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stolcu in proso tolkel, mekine pa so letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh. „Kaj i boš naredil, Sv. Peter? Pšeno? ga vpraša. „ Kašo bi rad jel", pravi Peter, „pa tolčem tu-le za vrati in sproti čakam, kedaj pride kaka duša tu gori, pa že dolgo ni nikogar 44 . Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Pa jelo se je možu v nebesih dolg čas zdeti in želel je na svet nazaj. „Jaz grem domu k babi in sosedom 4 ', pravi Petru. „Stoj, prijatelj!" odgovori Peter, „t,i si prišel po drevesu gori, kaj ne? Drevesa pa ni več, * zakaj ravnokar je prašiča drevo izpodrila, bobek snedla, iz katerega je vzrastlo in vse se je posušilo ter na kup padlo. Kako češ 24 zdaj doli ? 44 „To bo pa napak 44 , pravi ta človek, „ali nimaš nič vrvi ali kaj enakega, tacega, da bi se po njej na zemljo spustil ?“ „Nič nimam 44 , pravi Peter. „Daj mi, daj M mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam splel iz njih vrv 44 . Peter mu da me¬ kin, on pa splete vrv iz njih ter jo pniveže za štekelj pri nebeških vratih in se spusti ' ^ po tej vrvi proti zemlji. Pa vrv je bila pre¬ kratka. Kaj stori človek? Spleza zopet nagfe vzgor, odreže vrv od zgoraj in jo priveže na spodnji konec. Tako dela zmeraj in pri¬ leze že blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. „Ni vredno, da bi še to dovezoval, mar skočim 44 , pravi in skoči na zemljo. Pa bilo je še previsoko, ker vdrl se je bil sedem komolcev globoko g v zemljo in venkaj ni mogel priti. „Gakaj, čakaj , 44 tako je rekel, „saj imam doma rov- nico, grem, pa po njo, pa se odkopljem 44 .* Gre domu, vzame rovnico in se odkoplje iz zemlje. „Da ta rovnica nikdar nikogar več ne bode odkopala, zato jo v ogenj vržem 44 , mislil si je tisti človek, in zares je vrgel rovnico v žrjavico. Kaj se zgodi. Železna rovnica je zgorela, lesen ročnik pa je ostal v pepelu cel. Tisti mož pa gre domu in med potoma sreča botre, ki so otroka h ' *j krstu nesli. „Koga nesete ? 44 vpraša jih, „čegav je ta otrok?“ „1, to je tvoj oče, otudi-le se je rodil, zdaj pa ga nesemo h krstu“, reko mu botri. Tako je pravil mlajši brat, ki so ga za štramleta imeli, junaku, ki je ogenj pod galico imel. „Dobro si povedal, ognja ti bom gdal,“* reče mu junak, nagrabi utrinkov in ’ ogorkov ter žrjavice v ponev in mu jo da. Bratje so kuhali, pili in pojedali, meni c^a ničesar dali. J. Jurčič. 26 Kako so trije bratje hudiču # so bili trije bratje, ki so vsi skupaj* „ podarili. Oče jim je bil na smrtni- postelji zabičil, da ne smejo zemlje razdeliti ali vsak za-se delati. „Vsi trije delajte za ' enega in eden naj dela za tri“, rekel je, „dobiček in izgubo, vse morate imeti v tisti meri“. Sinovi pak so po očetovi smrti vsi trije slabo gospodarili. Namesto dela, iskali so rajši sence, namesto vode so popivali j[. vino. Ni jim pa dolgo tako dobro šlo. Vse*” so kmalu zapili in nazadnje so jim celo hišo prodali, ker niso imeli s čim dolgov plačevati in so jih pognali po svetu. Tako so bratje po svetu pili in poto¬ vali in bili Židane volje. Pa vsaka reč le nekaj časa trpi, tudi ljudje se treh veselih bratov naveličajo in jih nečejo več s pijačo zakladati. „Pojte služit, saj ste mladi!“ tako jim je veleval vsakdo. Ni bilo drugače, mo¬ rali so službe iskati. Pridejo zvečer v gozd. služili. S * 27 » Srečajo zelenega moža z rdečo kapico na glavi. »Kam pa vi greste?* nagovori jih mož in se vstopi pred nje. „Službe iščemo*, . reko bratje, »Ali ne bi hoteli vi mene slu¬ žiti?* „ Zakaj ne, če plačate, kakor drugi 'ljudje in nam življenja daste, ker živeti se -nimamo s čim*, rekli so bratje. Zeleni mož " z rdečo kapico je rekel: „To pa to, plačam vas dobro, boljše od vsakega druzega. Moja »služba bo kratka in lahka“. „1 nu, smo že pri volji, le povejte, kaj bi radi“, rečejo bratje. „Nič drugega ne boste delali, samo . nič ne smete govoriti, le vsaki te besede: • eden naj reče, kadar ga kdo nagovori: „Mi vsi trije 1 *, drugi „Za denarje”, tretji „To je vse prav”. Bratje so rekli; „Bomo že”. •^Zeleni mož, ki je bil sam hudič z mesom 1 in telesom, jim da denarja, ne vem zatrdno, ^koliko jim je bil dal, samo to se mi zdi, da so bratje veliko dobili, ker je hudič ra- * dodaren, kakor pravijo. i Šli so v prvo krčmo, da bi zopet pili. Krčmar je bil hud mož. „Boste kaj ve¬ čerjali?” jih vpraša. ,,Mi vsi trije”, pravi prvi. „No, bom pa za tri rekel pripraviti”. r ,,Za denarje”, je rekel drugi. „1 seveda za denarje, zastonj se pri meni nič ne dobi”, odgovori krčmar. „To je vse prav”, rekel je tretji. „Jaz tudi vem, da je vse tako prav, ■m ' 28 saj se brez denarja nikjer nič ne dobi 44 . " Tako so bratje zmirom le te besede govorili, kakor jim je bil zeleni mož ukazal in zmi¬ rom so nekaj lahko izhajali. V ravni tisti krčmi je tačas prenočeval tudi grozno bogat gospod. Ko odidejo vsi' spat, vzame krčmar, ki je bil gospodovega^ denarja lakomen, balto in odseka gospodu glavo. Izvedelo se je, da je gospod v tej krčmi^, ubit. Krčmar je rekel: „.Jaz ničesar ne vem, imel sem pa tri grdoglede postopače črez noč pod streho, morda so ga ti ubili, in * nemara, da so ga 44 . Gosposka pokliče brate predse in jih vpraša: „Ali ste vi ubili tega bogatina? 14 ,,Mi vsi trije 44 , rekel je prvi. „Za denar 44 , oglasi se drugi. „To je vse M prav 44 , pritrdil je tretji. „No 44 , pravijo sod- 1 niki, „ker ste sami priznali, da ste ga vsi trije za denar ubili, ne more drugače biti, ampak jutri vas obesijo 44 . Drugi dan jih peljejo vun iz mesta, kjer bi imeli biti obešeni. Krčmarju so veleli, da mora zraven stati, ko bodo prvega obe¬ šali, zato ker je bil ubijalec v njegovi hiši. Krčmarja pa je vest pekla in branil se je bliže stopiti. ,,Morda si tudi ti kaj kriv, kr ; se bojiš 44 , reko sodniki. — ,,0, jaz pa že ne, sto hudičev, me naj vzame, če sem jaz ife -f 29 gospoda ubil“. „Mi ne pravimo, da si ga ubil, a zraven si morda bil, ker se bojiš*'. „Ne, ne, devetindevetdeset hudičev naj me vzame, ako sem bil zraven". „Eden bo za¬ dosti!" djal je zeleni mož — hudič z me¬ som in telesom — ki je prijahal na belem konjiču, in je krčmarja na konja vzel. „Zve- sto ste mi služili in pomagali, da sem tega ubijalca prej v pekel dobil; zdaj le govorite", »rekel je hudič bratom in se je pogreznil v zemljo s konjičem in krčmarjem. » Bratje so zdaj govorili in povedali, da ’ niso gospoda zaklali, ampak, da so le go¬ vorili, kakor jim je bil gospodar, zelen mož naročil. Sodniki, ki so videli, da je krč¬ marja sam hudič vzel, verjeli so bratom in 4 so jim dali polovico tistega denarja. Bratje so šli dalje po svetu, pili in potovali in ve¬ sele volje bili. Meni, ki sem gledal, bili bi morda drugo polovico tistega denarja dali, ali vstrašil sem se bil zelenega hudiča na belem konju tako, da sem noter do sem-le odletel in še zdaj se mi sline cede po tistih denarjih. J. Jurčič. 30 Praprotovo seme. M ed zelišča, ki imajo včasi čudno moč, da J nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo nesrečo preroko¬ vati, spada tudi praprot. Ali cela belina ni zato dobra, le seme se more lahko porabiti. Praprotovo seme pa ima svojo moč ravno o kresu, kadar je najdaljši dan pa najkrajša noč. Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo: Imel je neki gospodar hlapca. Vroč dan je., bil, kosila sta pa celi dan na travniku ter zvečer že trudna prišla domu. Gospodar ukaže hlapcu po večerji, naj oba vola na pašo žene, ker drugi dan pojdejo po seno na najdaljni travnik. Hlapec uboga, čeravno ne prerad, ker rajši bi bil šel spat. Ko¬ maj pride na travnik, kamor je vola zagnal, na pašo, že se truden vsede na kamen in zadremlje. Zbudivši se ne vidi več volov. Hitro poskoči na noge in ju gre iskati. Dolgo je že hodil in ves je bil že truden vsled kratkega spanja, še več pa od slabega 31 pota. Proklinjal je groze se, da bo vola pretepel, ker sta se mu skrila. Ali kmalu k njegovemu veselju ju je zapazil v neki do¬ linici, ki sta med praprotjo mimo ležala in prežvekovala. Stopi polabkoma bliže ter se pripravlja, kako ju bode naj bol,] pretepel. Ali ves se prestraši, ko zasliši glas starega vola, ki je govoril mlajšemu te besede: „Blagor tebi, tovariš, ker boš še dolgo časa živel, in si še dobro klajo pri gospodarju služil, jaz bom pa moral že prihodnjo jesen poginiti, in moje meso bodo ljudje pojedli, kakor je že njih navada". Žalostno je to izrekel proti mlajšemu tovarišu, in debela solza se mu je udrla po licu. »Prihodnjo spomlad pa“, pravi dalje, ,,boš ti z novim H tovarišem za repo oral, ali ko bodete že 1 nekoliko brazd na njivi zorali, prikazala se bo izpod brazde velika in strašna kača. Udrla jo bo za gospodarjem, ki ho ravno plužil ter ga bo v nogo smrtno pičila". — „Pa kaj, ali se mu ne bode moglo poma¬ gati?" vpraša mlajši. — ,,Nobeden drugi mu ne bi mogel pomagati, le samo hlapec", reče na dalje starec. „Hlapee bi mu po¬ magal, ako bi kači, brž ko se bo prika¬ zala, z gorjačo pravo pot do gospodarja ' pokazal. Ali vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že išče in gorje nama, če naju 32 dobi.“. To izreče, vstaneta in gresta proti domu. Hlapec pa je šel miren in pohleven za njima, še ošlatati se ni upal nobenega, tako se je bal. — Ko se je jesen približala, je res gospodar starega vola prodal, in v mesnici je prodani konec storil. Prihodnjo pomlad, ko so za repo orali, zgodilo se je vse tako, kakor je vol na kresni večer go¬ voril. Kača je prilezla izgod brazde ter jo vdrla za gospodarjem z odprtim gobcem.. Ali hlapec je dobro nanjo pazil ter jej z gorjačo črepinjo stolkel. Gospodar videvši, kako čudno ga je hlapec rešil, vpraša ves' zavzet hlapca, odkod da je on to vedel. Ta je pa vse povedal, kar sta se vola pogovar¬ jala. Hlapec pa vendar ni čisto nič vedel, kako da je on ravno takrat slišal vola go¬ voriti. Nič ni vedel, da se mu je bilo pra- protovo seme v škornje vsulo; ko bi bil pa to vedel, bi ne bil nič slišal. A. Benigar. 33 Sv. Marjeta. .Qv. Marjeta je imela hudo mačeho, ki jo J je zelo sovražila. Bil je v deželi ondi velik zmaj, kateremu so morali vsako leto dati enega dekleta. Pri¬ šla je tudi vrsta na mačehino hčer. Jame jo zelo skrbeti, misli in misli, slednjič pa jo ugane. Brž gre k pastorki Marjeti in jej ukaže v gojzd, da bi jo zmaj snedel. Sv. a Marjeta se prepaše s zlatim pasom, ki jej ™ je segel devetkrat okoli ledij, in gre v gojzd. * Ko je šla po ravnem polju in se milo jokala, sreča jo njen brat sv. Jurij, ki je po zelenem polju jezdil. Vpraša jo, zakaj je ža¬ lostna in se milo joče. „Oj, ljubi brat!" reče sv. Marjeta, „kaj bi se ne jokala, ker me je mačeha poslala v gojzd, da me bode zmaj snedel." „ Nikar se ne boj," reče sv. Jurij, „saj imaš zlat pas, ki ti seže devetkrat okoli ledij. Ko do jame prideš, odpaši pas in čakaj zmaja. Ko ven prilomasti in te hoče po- ■ 3 žreti, vrzi mu pas na vrat, stori sv. križ in zmaj bode krotak, da še nikdar tak.“ Sv. Marjeta gre dalje v gojzd in se vstopi pred jamo. Zmaj plane ven ter jo hoče po¬ žreti, ta pa mu vrže pas na vrat in zmaj je bil krotak, da še nikoli tak. I. P. 35 r jNekdaj so se kače okoli Osojan tako silna 1 pomnožile, da jih je vse gomezlalo. Hudo so kmete v tisti okolici nadlegovale. V izbe, v hrame, mlečne shrambe in postelje so jim lezle. Še pri mizi niso pokoja imeli, ker so jim gladne kače v skledo silile. Največji strah jim je pa grozno velika bela kača na¬ pravljala, ki so jo večkrat na Osoščici čredo napadati videli. Kmetje niso si vedeli po¬ magati ; procesije so napravljali, in na božja pota hodili, da bi Bog to hudo kazen od njih odvrniti hotel. Pa tudi to ni hotelo pomagati. Ko so ubogi ljudje v taki veliki stiski bili in niso vedeli, kaj bi počeli, da bi se te nadloge znebili, pride neki dan v tisti kraj neznan mož, ki jim vse kače do ene po¬ končati obljubi, če mu le zagotovo povedati morejo, da velike bele kače videli niso. — „Nismo je videli nikoli," mu odgovorijo ne¬ kateri iz množice, ki se je krog tega čud¬ nega moža zbrala. Zdaj je dal okrog visoke 69 smreke veliko grmado napraviti in ko je bil že na vrh smreke zlezel, ukaže celo grmado od vseh krajev zasmoditi in potem hitro v stran bežati. Že je od vseh krajev plamen proti visoki smreki švigal, kar vzame tisti neznani mož koščeno piščalko iz svojega žepa in začne tako močno piskati, da je vsem po ušesih cvililo. Hitro priipatlja in pridere od vseh strani strašna sila kač, ga¬ dov in modrasov h gromadi in od neke čudne moči gnani vsi v ogenj poskačejo in tam poginejo. Naenkrat se pa zasliši še močnejši pisk iz Osoščice, da je vse priču¬ joče strah in groza izpreletela. Mož na smreki to slišavši, groze obledi: „Saj meni ni več pomagati!" tako on zavpije. „Belo kačo sem slišal žvižgati, zakaj ste me tako z vodili? Bodite pa vsaj tako usmiljeni in ne pozabite vsakega leta na ta dan zame siro¬ makom ubogajme dajati". Komaj je ubožček te besede izrekel, se strašna kača z velikim hrupom, kakor dereč potok čez strmo pe¬ čevje privali in se v jezero prekucne, da pene kvišku lete. Kmalu na ono stran jezera priplava in vsa razljučena h goreči gromadi prilomasti, se kvišku na smreko vzpne in revčka v ogenj potisne. Strašno se kača v ognju premetuje in žvižga, pa silni ogenj jo kmalu premaga. 70 Tako je srepa kača, ki je čredam toliko škode delala, s celim gadjim zarodom po¬ ginila. Spet so mogli kmetje brez strahu svoj posel opravljati in pastirji na Osovščici brez skrbi svoje črede pasti. Hvaležni svo¬ jemu dobrotniku še dandanes ne pozabijo obljube svojih pradedov in vsako leto na tisti dan ubogim obilne darove delijo. s**. 71 Povodnji mož. N eki oče je imel tri hčere. Vse tri bi se ' rade omožile. To izve povodnji mož, ki je imel v bližini v nekem jezeru velikanski grad. Pride tedaj k starišem deklico snubit, katera je rada v to privolila in šla ž njim. Ko prideta do velike vode, ga vpraša ona, kako bosta čez prišla. Povodnji mož pa vdari samo s palico po vodi in takoj se je razgrnila, da sta po suhem šla čez. Kmalu dospeta do velikanskega gradu, ki je bil z visokim zidovjem obdan. Drugi dan ji pri¬ nese mož človeško uho in nos, naj mu to v kaši za obed skuha. Ona pa si je mislila, zakaj bi njen mož tako gnjusobo jedel, ter zakoplje kuhano uho in nos v pepel. Ko pride mož domov, mu prinese kuhano kašo na mizo. Mož kašo dolgo meša in ko ne najde mesa v njej, vpraša ženo, ali mu je skuhala uho in nos. Potem gre v kuhinjo in reče: „Uho in nos, kje sta?“ Ona pa mu odgovorita: „Tukaj, v toplem pepelu!* 72 Nato prime ženo, poreže ji ušesa in nos, jih poje, njo pa vrže v globoko pivnico. Zdaj si hitro nekaj zmisli ter gre po drugo hčer, rekoč, da mu je prva zbolela in ta čas naj bi mu ona gospodinjila. Tudi njej prinese človeški nos in ušesa, veleč, naj mu jih skuha. Ona jih sicer skuha, a za¬ koplje jih tudi v pepel. Ko pride mož do¬ mov, mu prinese kašo na mizo. Dolgo meša in meša, ko pa ne najde, česar je iskal, gre v kuhinjo ter zazeva po navadi: »Uho in nos, kje sta?* Ona pa mu odgovorita: »Tukaj, v toplem pepelu!" Nato tudi njo pograbi, odreže jej nos in ušesa ter jo v isto pivnico vrže. Zdaj gre po tretjo hčer in ta gre tudi rada ž njim. Ko prideta do nekega studenca, mu reče ona, da je zelo žejna. On ji pa veti, naj hitro gre in se napije, tistima goloboma pa, ki tam na »dencaii“ sedita, ne sme.dati piti. Ona pa da najprej goloboma piti in potem šele sama pije. Med tem pa ptiča izpregovorita in ji povesta, da sta njen dedek in babica, njen mož pa da je povodnji mož. Preje ni nam¬ reč nobena vedela, kdo je ta snubač. Po¬ vesta ji tudi, da bo on tudi njej prinesel človeško uho in nos. Naj mu jih skuha in potem mački da, katero naj si okoli pasu priveže. Ona. vse to po zapovedi stori. Ko 73 mož domu pride, jo vpraša, ko ušes in nosa v kaši ne najde, zopet po navadi. Uho in nos pa rečeta: „Tu, v toplih črevih sva!“ Nato reče on: „Ker si ti zdaj to pojedla, moral bom jaz zdaj sedem let spati. Ubežati pa mi ne smeš, ker te jaz potem najdem, bodisi tudi med vodami in gorami. “ Ko ona zdaj tako po gradu hodi serntertja in si raznoterosti ogleduje, zagleda skozi neko ključavnico v izbi starega moža sedečega in ta ji veli, naj ga reši, ter ji pove, da ima ključ od te izbe povodnji mož v levem ušesu. Ona gre po ključ in tako reši ubo¬ gega starčka. Zdaj si nanosita dosti jedi in se zapreta v „kištoter se spustita ž njo v studenec, ki je bil sredi gradu ter izvir vsem rekam, kolikor jih je na svetu. Kišta je plavala vedno naprej in ko sta že skoro vse pojedla, prideta v neko veliko jezero, kjer je kralj ravro ribe lovil. Ta zapove svojim ribičem kišto loviti in odpreti. Ko jo odpro najdejo starčka in mlado žensko notri. Ženska se kralju zelo dopade in ta se v njo zaljubi. Ona pa mu pove, da jo pride njen mož čez sedem let iskat in da jo tudi gotovo najde. Kralj ji pa postavi hišo na sredi omenjenega jezera, pri vsakih vratih pa postavi volka za stražnika. Čez nekaj let pride res tisti mož. Na gori blizu jezera 74 je ravno pastir ovce pasel, in ta mož mu vzame ovco in jo vrže na tla, da se v dva kosa razleti. Potem da vsakemu volku kos mesa, gre notri in najde svojo ženo ter jo hoče odpeljati. Ko sta že bila pri vratih, reče ona, da je nekaj pozabila in on naj njo pri vratih počaka. Med tem pa sta volka ravno pečenko pojedla, pograbita divjega moža ter ga raztrgata. Ne dolgo potem je bila svatovščina pri kralju z omenjeno hčerjo in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Priobčil I. Majciger, Divji mož. INeka mati je imela dva sina in hčerko. Sina gresta nekega dne na polje orat, in velita materi, naj njima po sestri obed pošlje na polje. Tako se tudi zgodi. Sestra nese obed mimo velike vode. Na obrežju te vode se je pa vrtelo veliko kolo. Naenkrat se pa kolo ustavi in velik, kosmat mož se prikaže njej. Ta jo prime okoli pasu in jo zavleče v svoj povodnji grad. Brata sta se še zmi- rom zanašala, da prinese sestra obed, ako- ravno je bilo poldan že davno minulo. Ker pa le nihče obeda ne prinese, podasta se domov in vprašata mater, zakaj ni sesti a prinesla obeda. Mati se prestraši in pošlje svojega starejšega sina za njo, zakaj tam se je že večkrat kaj hudega pripetilo. Ko pride do tistega kolesa na obrežju reke, udari po njem. Kolo se hipoma vstavi, a njemu se prikaže povodnji mož. Brat ga poprosi za sestro. Povodnji mož ga vzame seboj v stekleni grad ter mu predstavi ko- 76 lač bronca in pol bokala žvepla, rekoč: Ako to poješ in popiješ, dobiš sestro nazaj, če pa ne, te vržem tako, da se v proso razletiš. Brat ne more ne jesti ne piti. Po¬ vodnji mož ga res tako vrže, da se v proso razleti. Sestri pa veli, naj to proso pobere in hrani, ako hoče imeti spomin od svojega starejšega brata. Ker ni tedaj tega domov, pošlje mati mlajšega sina za njima. Tudi ta pride do tistega kolesa, ki se mahoma vstavi, ko udari po njem. Nato se prikaže divji mož in ga vzame seboj pod vodo. Ondi mu pokaže dva kolača bronca in bokal žvepla ter mu zažuga, da ga v prah zdrobi, ako vsega ne poje in ne popije. Ker ne more tega storiti, izvrši povodnji mož, kar mu je bil zažugal. Njegova sestra, jetnica povodnjega moža, pomete prah in ga hrani kot spomin svojega mlajšega brata. Mater popade silna žalost, ko ni nobenega njenih otrok nazaj. Tedaj je pa zmirom Boga pro¬ sila, naj bi ji podaril še enega sina. To se zgodi. Ko je njen tretji sin dorasel, vpraša mater, zakaj je tako žalostna. Njemu se je sanjalo, da je imel dva brata in eno sestro, ki pa je vse povodnji mož polovil. Izmisli si toraj zvijačo ter veli materi, da se mu je sanjalo o denarjih, ki so skriti pod voglom hiše. Tja pelje mater, privzdigne vogel in 77 reče materi, naj seže pod vogel po denarje. Ko mati roko po denarjih stegne, spusti hišni vogel na materno roko in tako pri¬ mora, da mu je vse od konca do kraja po¬ vedala. Zdaj gre najmlajši brat starejše svoje brate in sestro iskat. Ko pride do ti¬ stega kolesa, udari tako silno po njem, da se v male kosce razleti. Povodnji mož pride ves prestrašen izpod vode ter ga vpraša,, kaj bi rad. Ko izve, da bi rad imel brate in sestro nazaj, ga pelje povodnji mož v steklen grad. Tam mu pokaže tri kolače bronca in dva bokala žvepla, kar pa ma¬ homa poje in popije. Zdaj se gresta metat, a povodnji mož je bil slabejši in mlajši brat ga tako stisne v kot, da mu da naenkrat brate in sestro nazaj. Ker ga pa še ni ho¬ tel izpustiti, obljubi mu še, da ne stori od¬ slej nikdar več kaj takega. Zategadelj ni več slišati o povodnjem možu, da bi koga zgrabil, ali da bi kje razsajal. Priobčil I. Majciger. Jug in pasterk. ^il je nekdaj fantič, ki je imel hudo ma¬ čeho. Nekega dne mu reče, naj gre ž njo gobe nabirat. Deček vzame košaro in gre z materjo v gojzd. Mačeha ga pelje daleč v gojzd do jame in mu reče, naj vrže ka¬ men vanjo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal kamen bobneti, nagne se čez globočino, a hudobna mačeha ga sune za kamnom ter odide krohotaje se domov. Do¬ ma pove očetu, da ga je silen medved raz¬ trgal, a ona sama mu je komaj utekla. De¬ ček je med tem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še vender ni prišel. Sled¬ njič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, slednjič se zave in začu¬ den gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je bil padel, je ležala na sredi mesta. Lepe, široke ulice so se razprostirale na vse strani. Hiše ni videl nobene, same prekrasne palače je zrio za- 79 čucleno oko. Največja in najlepša pa je bila ona, pred katero je padel. Velika črna za¬ stava je visela s strehe, a noben vetrič je ni ganil. Povsod je kraljevala mrtvaška ti¬ hota, vse ulice so bile prazne, nobena pti¬ čica ni žvrgolela po zraku. Radoveden se bliža deček palači, raz katere je visela za¬ stava. Velika vrata najde na stežaj odprta. Boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega možaka v čudni opravi, ki je na palico naslonjen zrl nepremično predse. De¬ ček se prestraši in že misli pobegniti; ker se pa vratar ne gane, bliža se mu počasi ter ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamenel. Nato stopa dalje; po širokih stopnicah dospe v široko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili, kakor vratar okameneli. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno gospodo; gospe so sedele na divanih, gospodje so stali v trumah, ka¬ kor bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Sled¬ njič dospe deček v prekrasno sobano, v ka¬ teri se je vse bliščalo zlata, srebra in žlaht¬ nega kamenja. Sredi dvorane je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljičina, obdana od dvanajsterih prelepih devic. V snežno- belih prsih kraljičinih pa je tičalo ostro 80 bodalce. Deček se približa in ji izdere bo¬ dalce iz prsi. Zdaj kraljičina globoko vzdihne in izpregleda. Začudeno upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem čam, odkar je za¬ pustil gornji svet, postal lep mladenič. „Moj rešitelj!* pravi kraljičina. „Kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudob¬ nega čarovnika, ki je mene in celi moj na¬ rod izpiomenil v kamenje? Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož. Kraljeval bodeš čez devet dežel in čez devet morja!* Vse device, ki so tudi že oživele, žele mu srečo ter mu častitajo k nenadni slavi in moči. Nato ga prime lepa kraljičina za roko in ga pelje k oknu. Pa kaka izpre- memba se je vršila med tem v mestu. Ulice so bile polne veselih se šetajočih ljudi in na prostoru pred kraljevo palačo se je zbrala neštevilna množica ljudstva, ki je z glasnim krikom pozdravljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Poprej črna zastava, je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo ženitovanje. Srečno je živel kralj s svojo prekrasno ženo na drugem svetu mnogo mnogo let. Nekega dne se spomni kralj gornjega sveta in po¬ lasti se ga silna želja po svojem domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako otožen. On ji odgovori: „Kaj bi ne bil 81 otožen, imam na onem svetu starega očeta in rad bi vedel, kako se jim godi.“ »Če drugega nič ni,“ odgovori kraljica, „idi in pripelji semkaj očeta. Vzemi tale prstan, po njem te bom spoznala, kadar se vrneš. “ Kralj se napravi na pot. Hodil je devet dni in devet noči po suhem in po morju, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Pa tu je na¬ šel vse tuje; namesto male hišice, v kateri je odrastel, je stala velika, lepa hiša, a v njej so prebivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da so oče žalosti umrli, ko so zve¬ deli, da jim je sina medved raztrgal. Kralj se vrne zdaj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo časa je blodil po goz¬ dih, dokler ne pride do nekega puščavnika. Vpraša ga, ali ve znabiti on za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a znabiti ve zanj kak služabnik. Nato zažvižga in od vseh strani pritečejo vse štirinožne živali, toda pota na drugi svet ne ve nobena. Pu- ščavnik mu reče, naj gre čez devet hribov in devet dolin in prišel bo k drugemu pu- ščavniku, ki gospodari čez vse ptice. Zna¬ biti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne izve, česar bi rad. Zopet mora čez devet hribov in devet dolin do tretjega puščavnika, ki je bil gospodar vetrov. Le-ta pokliče vetrove. Prišel je sivi sever, 6 82 mrzli zdolec, suhi gornjek in nazadnje še prisopiha jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kra¬ ljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil povrnil. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. »Tri dni in tri noči,“ odgovori jug. »Gez tri dni bode tudi kraljičina poroka. “ Zdaj prosi kralj juga, naj ga ponese na drugi svet. »Zakaj pa ne, če le gospodar dovoli,* pravi jug. Puščavnik mu odgovori: „Po- žuri se, sinko, da še o pravem času prideš! “ Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da se ima poroka kmalu vršiti. Naenkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se vrata od¬ prla in v krasnem izprevodu so prišli svatje iz palače. Ko kralj kraljico ugleda, poklekne pred njo in ji pokaže svoj prstan. Komaj ugleda kraljica prstan, spozna svojega so¬ proga in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so pa spodili. Mnogo let je še potem kraljeval stari kralj v srečo in zadovoljnost svojih podložnikov. Priobčil I. Majcigar. 83 Jug in Zlatolas. Živel je nekdaj tam v deveti deželi kralj, 1 ki je kmetico vzel za ženo. Ta mu je obljubila poroditi sinka z zlatimi lasmi in zlato zvezdo na prsih. Kralj pa je moral na vojsko. Medtem mu porodi žena dete z obljubljenimi lastnostmi. Stara kraljica pa, ki je grdo gledala sinaho, je dala kralju po¬ ročati, da mu je rojen pes. Kralj je odgo- voril na to, naj se mu žena pobere, da je ne bo videl nikdar več. In sirota je morala zapustiti kraljev dvor. Blodila je po svetu brez aomovja, dokler ni v revščini umrla. Pred smrtjo pa je rekla te besede sinu: »Poišči očeta in daj mu ta prstan.* On pa je hodil okrog po svetu, da je prišel do ze¬ lene gore, na kateri je našel mladeniča pre¬ krasne postave in s cvetjem ovenčanega. Vpraša ga: „Kdo pa si ti, mladenič s cvet¬ jem ovenčan?* „Jaz sem jug,“ mu odgo- 6 * 84 vori krasni mladenič. Zlatolasec mu potoži svoje gorje in jug ga je zanesel v svojem naročju v kraljevo mesto, kjer je našel očeta in srečo. I. Majciger. 85 / Jug in dobra hčerka. Živela je nekdaj uboga ženica s svojo ' hčerko v samotnem kraju, daleč od dru¬ gih ljudi. Akoravno ste na vsem pomanj¬ kanje trpeli, živeli sta vendar zadovoljno. Kar mati hudo zboli. Deklica se je trudila postreči jej v vsem, da bi le ljuba mati ozdra¬ vila. Delala in kuhala ji je zdravila iz vseh cvetlic, katere je bila mati v preteklem po¬ letju nabrala. Pa vse ni nič pomagalo. Mati je postajala od dne do dne bolj slaba. Ma¬ homa se izmisli, da bi ji jagode mogle po¬ magati. Pa kje jih vzeti? Bila je ravno huda zima. Ko hčerka to materno željo zve, napravi se brž v goro materi jagod iskat. Ker jih pa v trdi zimi nikjer ni mo¬ gla najti, začela je milo jokati. Zdaj zagleda starega, sivobradega moža.Bil pa je to sever. Ta jo vpraša, zakaj da tako milo joče. De¬ klica mu vse razloži in upira proseče svoje oči v resnobnega starca. Sever se je res usmili in jo pelje k vetru jugu. Ta prime deklico za roko in jo spremi v dolinico, kjer 86 je bilo vse polno zrelih rudečih jagod. Hitro si jih nabere polno košarico in jih odnese veselega srca bolni materi domov. Ko bol¬ nica jagode použije, ozdravi v kratkem in obe sta še dolgo časa veseli skupaj živeli. I. Majciger. 87 Jug dobrotnik in jug maščevalec. 'Rila je hudobna mačeha, ki je imela dve ' hčeri, eno lastno, drugo pa pastorko, katero je preganjala in trpinčila, kolikor je le mogla, svojo pravo hčer pa je ljubila čez vse. Neko hudo zimsko jutro pride mačeha zgodaj zjutraj s palico nad pastorko, rekoč: »Tu imaš tarčo (okrogel pletarček) in kos kruha in spravi se v goro pa glej, da mi nabereš tarčo polno jagod, če ne rajši se ne vrni.“ Uboga pastorka si ne vč pomagati, vzame tarčo in gre jokaje v gozd. Hodila je že dolgo po gozdu. Zeblo jo je strašno. Zdaj zagleda štiri može v daljini, ki so jej prišli naproti. Najstarejši izmed njih, v velik kožuh zavit, jo vpraša: »No, deklica, zakaj se pa jočeš?* »Kaj bi se ne,“ odgo¬ vori ona. »Moja mati so me nagnali, da bi jim zdaj, v tej zimi jagod nabrala, če ne ne smem več domov. Ali kje sem v stanu do- 88 biti jih zdaj?" „Ti si revna," odgovori sta¬ rec. , Ali veš morda, kateri veter je naj¬ boljši?" „Ranjka dobra mati so mi pravili, da so vsi dobri, a jug je najboljši. In tako rečem tudi jaz." „Ti uboga sirota," jo mi- luje najmlajši, ki je bil še mlad junak, „daj meni tarčo in idi v tisti hišo, da se malo pogreješ, čez tri dni pa pridi semkaj." Ko je bil mlajši to izgovoril, so izginili mahoma vsi štirje možaki. Pastorka pa gre v hišo, na katero je mladenič pokazal, a ni bilo žive duše v njej. Na ognjišču v kuhinji pa je plapolal ogenj in v kotu pri peči je sedela mačka. Pastorka ne pomišlja dolgo, vzame pisker z bližnje police, napolni ga z vodo in pri¬ stavi k ognju; začela si je večerjo kuhati. Ko je bila večerja gotova in je začela ona večerjati, skočila je mačka k njej ter jame milo mijavkati. „Ti sirota, ti moraš tudi nekaj večerjati," dejala je pastorka mački in dala ji je dober del svoje večerje. Tako je pretekel prvi in drugi večer. Ko sta se pastorka in mačka tudi tretji večer nave- čerjali, izpregovori mačka, rekoč: Vedi, de¬ klica, nocoj o polnoči pride k tebi mož, ki te bo vabil na ples, ti pa nikar ne idi, am¬ pak izgovarjaj se, da nimaš obutelji, ne obleke in slednjič, da ne znaš plesati." 89 In res, jedva je ura odbila enajst, stopi v izbo mož, kateremu so se oči svetile ka¬ kor ogenj, rekoč: * Pastorka, pojdi na ples!" »Nimam škorncev, bosa sem in ne morem plesati/ odgovori pastorka. Mož izgine, a čez malo časa se vrne in prinese lepo iz¬ delane čevljičke, katere pastorki ponudi, re¬ koč: ,Pastorka, pojdi na ples/ „Raztrgana sem, ne morem iti/ odgovori ona. Mož ji prinese čez malo časa lepo narejeno obleko in jo vabi na ples, a deklica se izgovarja, da ne zna plesati. Ali zdaj je ura odbila dvanajst, mož izgine, pastorka pa v lepi obleki sladko pri peči zaspi. Ko se zjutraj prebudi, zagleda na oknu pletarček poln jagod. Veselega srca pride pastorka domov in pove, kaj in kako se ji je na poti godilo, a o hiši in o plesu se ni upala povedati in je rajši vse zamolčala. Mačeha ji je zavidala to srečo, poljubila je svojo hčerko in dejala: „Moja hčerka bode pa še več dobila, kakor ti.“ In res, drugi dan je prava hčerka že šla v lepem in toplem oblačilu po gozdu ter med potom prepevala. Kar ji pridejo naproti štirje možje in najstarejši jo vpraša: »No, deklica, kaj si pa tako vesela ? 4 »Zakaj bi ne bila ve¬ sela ? 4 odgovori ona. »Ljuba mati so me poslali po jagode, katerih je pred nekimi dnevi L 90 naša umazana pastorka toliko nabrala.* „ Dobro, “ odgovori jej zopet poprejšni starec, „ali morda veš, kateri je veter najboljši?" „Čudno vprašanje! Vsi skupaj niso vinarja vredni, najmanj pa še Jug." *Dobro tedaj," reče zopet starec, „ vidiš tam v daljini ono hišo, tja idi in počakaj tam tri dni." To rekši izginejo štirje možaki. Deklica pride v hišo in začne, ker ne vidi drugega pri hiši raz ven ene mačke, ki je v kuhinji pri peči ležala in dremala, kakor Jtaka do¬ mača gospodinja. Ko si je večerjo skuhala, sedla je k mizi ter jela večerjati. Tu pri- skače mačka ter milo mijavka. „Beži, ti pri- studna stvar, “ reče jej ter jo pahne od sebe. Mačka gre zopet na stari svoj prostor. Tako je bilo tudi drugi in tretji dan. Ob enajsti uri v tretjej noči, ko je še deklica pri peči slone bedela, vstopi skozi duri črn mož, ki jo vabi na ples. „0 prav rada grem plesat," odgovori mu deklica, takoj tukaj se zasuk- niva, da poskusim, ali še nisem pozabila plesati." In res, zasukala sta se v prostrani izbi v ples, a jedva se je z njim sprejela, ni se zavedla več, kje je. Ko se je materi predolgo zdelo, da hčerke ni domu, šla jo je iskat. Prišla je tudi do tiste hiše, kjer je bila hčerka, in že od daleč vidi skozi okno, kakor da bi jo 91 hčerka klicala in se jej smejala. Ko pa bliže pride, vidi hčerkino glavo, katera je bila vsa razmesarjena in v oknu na ogled razpostav¬ ljena. Žalostna mati noče samemu pogledu verjeti, stopi v hišo, da bi se o resnici pre¬ pričala. Pa komaj stopi v izbo, pokne strašno in zagrmi in vsega ni bilo več. Ko je poz¬ neje pastorka šla iskat obeh, ni našla ni matere ne sestre pa tudi hiše ne, ki je bila takrat v gozdu, ko je šla jagode nabirat. Vrnila se je sama domu ter tam dobro gospodinjila do pozne smrti. Priobčil I. Majciger. 92 Sever maščevalec. ■pilo je neki jesenski dan. Megla je celi ' božji dan solnce zakrivala in mrzli Sever je zelo pritiskal. Ker pa terici ali terilji to ni bilo po godu in veter le ni od- jenjal odnašati jej povesmi, začne terica Sever neizmerno preklinjati. Zdaj se jej pri¬ bliža star možek s palico v rokah in po lici ves razmesarjen. Ko pride do terice, vpraša jo, kaj želi od njega. Stari mož pa je bil Sever sam. A terica še vedno preklinja in zmerja. Zdaj reče mož: * Vidiš, ti hudobna žena, tisti, ki ga ti preklinjaš in zmerjaš, sem jaz. Poglej moj obraz, kako sem raz¬ mesarjen, ker se moram skozi vsak grm in trn prevleči. Ti me pa preklinjaš. Ti morda misliš, da jaz navlašč hudo razsajam, a volja božja je tako.“ Ko žena to sliši, pre- , straši se vsa in samega strahu jej govor zabegne, da ni mogla ne besedice ziniti več, pade pred njega na kolena, Sever jo pa vzdigne in odnese črez hribe in planine in od žene ni bilo več ne duha ne sluha. Priobčil I. Majciger. 93 Sever dobrotnik. f rve dni meseca sušca je Sever zelo pri¬ tiskal. Ljudje so že mrmrali. Nekega dne zapove oče svojemu starejšemu sinu, naj gre in zadela luknjo, iz katere veter piše. Sin izpolni očetovo povelje. Sever pa je v luknji tičal in prosil, naj ga izpusti. Sin se ga usmili in dobi od njega za darilo škatljico, v kateri mu ne bode nikdar denarja zmanj¬ kalo. Med potjo se poda v krčmo, kjer krč¬ marju skrivnost svoje škatljice razodene. Ta mu zamenja škatljico za drugo. Ko pride domu, pove očetu in bratoma, kaj je storil in kako škatljico je za darilo sprejel. Ali oni so se mu posmehovali in imeli se tudi prav, kajti pravo škatljico je imel krčmar. Drugi dan ide srednji sin, da bi vetru luknjo za¬ delal in dobi za darilo osla, ki je same čiste zlate kihal. Domu grede stopi v isto krčmo in gostilničar tudi njemu zamenja. Ko pride domu, pove, kake lastnosti ima njegov osel. 94 A tudi njemu so se smejali, in to po pravici, kajti pravega zlatega osla je imel krčmar. Po¬ slednjič gre najmlajši sin, ki je bil pa malo be¬ dast in dobi od vetra palico, ki je začela sama od sebe vsakega tolči, kdor jo je v roke vzel. Če je pa sin z njo po durih udaril, odprle so se same od sebe. Tudi to mu poskusi gostilničar zamenjati, pa o joj! palica ga začne neusmiljeno tolči. In tako je le najmlajši dobil zasluženo plačilo. I. Majeiger. 95 Strah v cerkvi. Na strmem hribu je stala prijazna cerkvica. ' A le malokedaj se je ondi na oltarju služil najsvetejši dar; bila je jako zapuščena, ljudje so jo neradi obiskovali. Govorilo se je med preprostim ljudstvom, da ni varno hoditi krog tega svetišča, zlasti po noči ne. Marsikaj se je vedelo povedati o strahovih, ki po noči tu sem k maši zahajajo. Pravili so, da se sleherno kvaterno nedeljo dobi v oltarnem prtu vtisnjeno krvavo obličje. Vse¬ lej ga je moral cerkovnik zameniti z drugim. Najsrčnejši fantje iz okolice so se skrajema zapirali v cerkvico, tako so pripovedali stari očanci, a strah in groza jih je prešinila, da so vselej še pred polnočjo zbegali z nje, le eden je bil toliko srčen, da je obstal. Našli so ga pa. drugi dan mrtvega. Pre¬ teklo je dokaj let, a nihče ni prišel strahu, ki je bival v cerkvi, do zoba. Naposled so skoraj na to pozabili. Bila je kvaterna sobota. — Prijazno je luna svoje mile žarke lila na zemljo, in drobne zvezdice so migljale po nočni tihoti. Vse že počiva. Le tropa vasujočih fantov, nikdar ugnana, zbrana je pod vaško lipo. Daleč se razlega glas domačih pesmi. Na- 96 zadnje pa vtihnejo in jamejo se razgovarjati. Govorica je nanesla nocoj na strahove. *Kaj misliš, Miha, je li res, kar govore ljudje o našej cerkvici, ondi le na strmini?" vpraša eden poleg ležečega tovariša, ki je goste oblake dima vlekel iz turnčikaste pipe. „Kaj pak, da je res; ondi se po noči gode čudne reči, izlasti na kvaterno soboto. Bes te plentaj, ravno danes je. Ko bi bil vedel popred, tovariši, ne bi bili vedeli Škan- drovega Miha nocoj v svoji druščini!" „ Ha ha! sram te bodi! “ zavrne ga Blaže, krepak mladenič, kojemu ni bil kos nikdo v treh vaseh. „To so reči, s katerimi matere plašijo neposlušne otroke, ne pa kar si bodi. Halo ! nocoj grem jaz in pogledam, kaj se bode godilo v cerkvi. Kdo gre z menoj?" Vsi molče, nikdo se mu ne ponudi za sprem¬ ljevalca. „Ne bodi šlevast, Blaže," pravi Miha. »Pravijo, da noč ima svojo moč; nikar ne skušaj Boga! Dobro ti je znano, da so ne¬ kdaj fanta, ki jo bil tako drzen, kakor ti, našli drugi dan mrtvega v cerkvi. Pojdi, gremo rajši na bokal vina, potem pa spat." »Ste li vi fantje? Sram vas bodi, da ste take babe. Pa Zaljševi Blaže ne bode nocoj spal doma pod streho. Še enkrat, kdo gre z menoj?" Nihče se ne oglasi. 97 „Dobro, torej grem sam." Zastonj mu tovariši odsvetujejo; zastonj mu pritrjujejo, da ni strahotepec; zastonj — Blaže se ne da odvrniti. Ura na zvoniku bije ‘Ml. — Blaže jo krene proti cerkvici, tovariši pa se strahoma vračajo vsak na svoj dom. Zarijejo se v se¬ nena ležišča, a nobeden zbog strahu ne more zatisniti očesa. „Bom le videl, kak je ta strah!" pravi Blaže, zapre cerkvena vrata in se poda na kor. Pred velikim oltarjem gori večna luč; čudno odseva njeni lesk podobe svetnikov in dela velikanske sence. Vse je tiho. Guje se le enakomerno tiktakanje stare zvoniške ure, ki dalje in dalje pomika svoje kazalo ter kaže blizo polnoči. Zdajci udari dvanajst. Pri zadnjem udarcu votlo zahršči. Daši korenjak, začno se Bla- žetu vendar hlače tresti, ko vidi, da se sredi cerkve vzdigne plošča iz tal. — Spomni se, da je nekdaj še otrok čul, da so za starih časov pokopavali mrliče pod cerkvijo ter jih po vrvi spuščali skozi tisto luknjo v globino. Iz luknje pa zdajci prileze kmetiški fant. Odkrije se, sleče telovnik in sezuje svoje vihalaste škornje. Odloživši te reči na zra¬ ven ležečo ploščo, poklekne ter se po kolenih drsa do velikega oltarja. Ondi moli nekaj 7 98 časa, potem se pa poda zopet po kolenih okoli oltarja. Smrtne težave so mu utisnjene na obrazu in debele krvave srage mu teko po lici. Blaže se ojači, ko to vidi, misli, da je kak slepar. „A to ti jo bom podkuril," si misli. »Skazati se moram zjutraj, kacega strahu sem videl." — Tiho se splazi s kora, gre k plošči ter vzame klobuk, telovnik in škornje, ne da bi ga bil zapazil pred oltar¬ jem klečeči. Podavši se zopet na kor si misli: „če je pa vendar kak mrtvec?" Naredi torej na vsako stopnjico z roko znamenje sv. križa, češ, tako ne more blizo do mene. — Potem se usede na klop in gleda, kaj bode dalje pričel okradeni strah. Ravno se je bil oni v tretje priplazil po kolenih krog oltarja, ko ura eno udari. Zdajci vstane, prime za oltarni prt ter obrisaje si vtisne svoje kr¬ vavo obličje vanj. — Potem se poda k luknji. Ko pa svojih reči tu ne najde, jame divjati po cerkvi ter premetavati klopi. Ko Blaže to zagleda, se jame posme¬ hovati, misle, zdaj sem duha vjel. Strah je ravno na leči in ondi preiskuje, ko Blažeta glasen smeh posili. Hipoma pa je mrtvec pri korovih stopnicah. Pa tu naenkrat ostrmi. — Zdajci pa zdirja v svoje podzemeljsko stanovanje. Kmalo vidi Blaže, kako se je pognal iz grobne luknje, in — strah — in 99 groza, — na rami nese mrtvaško trugo. Pri- šedši do korovih stopnic, jo šiloma ticščinatla, da se vsa razleti. Pobravši deske jih poklada na stopnice, in strahoma zapazi Blaže, da po njih lahko hodi in se mu bliža bolj in bolj. — Zopet izgine v luknji in prinese drugo trugo in tako dalje. — Že nese zadnjo in potem sta skupaj, a hipoma skoči Blaže k zvonovi vrvi ter je jame potezati. Glasno zvonenje se začuje. Mrtvec pa telebni trugo na tla, skoči v luknjo in plošča ga pokrije. — Blaže pa gre pol mrtev od strahu iz cerkve. Zunaj ga že čakajo tovariši. Nikdo ni zamogel spati. Ko začujejo v tako nenavadni uri zvonenje, se ojačijo ter teko k cerkvi, kjer se snidejo. Kmalu pride tudi Blaže ter pripoveduje, kaj je doživel. Da se prepričajo, pokaže jim mrtvaški klobuk, telovnik in škornje ter jih pelje v cerkev, kjer je bilo videti vtisnjeno krvavo obličje v oltarnem prtu. Blaže se je pa preveril, nikdar več ne skušati se s strahovi. Od te dobe pa je bil v cerkvici mir, in nikdar več se ni čulo, da bi bil cerkov¬ nik dobil še kedaj v oltarnem prtu krvavo obličje. Tako govori ljudska pripovedka. 100 Vsebina. Kovač. O treh bratih in treh hčerah . . . Deklica in pesoglavci. Kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo Kako so trije bratje hudiču služili Praprotovo seme. Sv. Marjeta. Sv. Martin . Sv. Štefan . Sv. Til. Češke legende: ' Jezus in otroci. Tič krivokljun. Jokajoča devica . Kristusovo vino. Jezus in tiči pevci . Jezus in vrana . Beg v Egipet . Pravljica o kurantu. Od kod je krompir . Kako je Pavliha kukca prodal . . . Kako je Pavlihovo stanovanje pogorelo Kako je Pavliha obogatel .... O beli kači. Bela kača.’ • Povodnji mož . Divji mož. Jug in pasterk. Jug in zlatolas. Jug in dobra hčerka. Jug dobrotnik in jug maščevalec . . Sever maščevalec. Sever dobrotnik. Strah v cerkvi . . Stran 3 10 17 ‘41 26 80 33 35 37 ,39 41 42 43 44 45 46 48 50 52 54 59 63 66 68 71 75 78 83 85 87 92 93 95 I NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA | j hS ■ :!v.'-''. :i !v'/.•'•!•'•!'.■. S . . •šMšMm IS šli glil: »fl lili! sni iliiiH HssašasS