


• ‘-T V-Ki'V". ’ s '


: if#

? V;-

‘fr.-fr


M*


f~  J«

' 2  ; -* V %
••fe/ -Vi


J.frV.fr,


Sf---' ' " - \

'V • .?■ /jr .-■; ' frv .

. J,  /.• *T< ' J ' i 'V j'--’ -V

' v' :

^ ;

i-. ' fr ' / r ” / s

-ril:  ’ £>.

* *

&. '. :V«

. ■ ‘

-fr /fr-vfrfr

•’T ‘  v  y !

-y.- v t

y -‘C\

-'fr., :  fr ■. -• . ■ v i

►

■■. -N; ; r '

••:> >:-r r- ?■&_?

•y' v \. < '

fr>-



l m* •

> •

^  ' ■ ;■•■ / «

'MM'*

1

'iV- ^

' ••? - «. $ 3 * v

'• 'fr

/4fry 'V M

■'-?  vif...

'

> -> fr

, ,... ... -v^:;. v.-/-;. s-i.,

, v; O-r “A- •

.

.iv . Vi •• sty>

> • V ,'•• ■' ' fr - - ' ■ » - ■■ • - "■ ’ ••■ . v . ■ " • ■ ..

m&lb>  V 5 fr •' V;., v - , . •. ■ ; v.. ■ V ... -- .fr-; ■ . fr - ' ,fr • -

-

V'. ." -V' ’ ' ■ .


Ne pomaga mu upitje, ne prošnje; palica neusmiljeno
udriha po njem.

Narodne pripovedke

Zbral

Dominicus.

Založil in izdal Janez Giontini.

1000.

Tiskala R. Miličeva tiskarna v Ljubljani.

Deveti mož.

(Slovenska legenda.)

Up o morji se vozijo tri ladje; v jedni se
vozi Jezus naš gospod, v drugi se vozi
sam gospod Bog, v tretji se vozi deveti mož,
žalostni mož. Praša ga Kristus naš gospod:
„Kaj pa je tebi deveti mož, da si tako ža¬
losten ?“ Deveti mož mu reče in pravi: „Kaj
bi žalosten ne bil, imel sem dosti žlahne
stariše, povsod sem jih že iskal, nikjer jih
ni; v svetih nebesih sem tudi bil, v svetih
nebesih jih tudi ni.“ — Tako mu je rekel
gospod Bog: ,,Kaj ti pravim, deveti mož,
pojdi na semenj, kupi gosli in črn lok, pa
pojdi pred peklenska vrata gost; pred peklom
godi let’ in dan in noč in dan. Ob letu pride
satan iz pekla, poreče: „Kaj ti bomo dali
za plačo, ker nam godeš let’ in dan in noč
in dan? Denarjev ti damo, kolikor hočeš,
ali duše ti ne damo nobene. Se od Kristu¬
sovega trpljenja jo zagodi, še drugič pride
satan, poreče, vzemi duš kolikor hočeš, mi
te več ne moremo poslušati / 4  — Sel je de-

4

veti mož ua semenj, kupil je gosli in črn
lok, je šel pred peklenska vrata gost. Pred
peklom je godel let’ in dan, in noč in dan.
Ob letu je prišel satan, pa je rekel: ,,Kaj
ti damo za plačo, ker nam godeš let’ in
dan, in noč in dan? Denarjev ti damo,
kolikor hočeš, ali duše ti ne damo nobene.
Se od Kristusovega trpljenja jo je zagodel,“
še drugič je prišel satan, pa je rekel: ,,Le
pojdi v pekel, vzemi si duš kolikor hočeš,
mi te ne moremo več poslušati.“ — Deveti
mož je šel v črni pekel, imel je dolg plašč,
da se je vlekel za njim. Govori dušam:
,,Prijemajte se, duše, mojega plašča ! 11  Prijele
so se duše vse in nesel jih je iz pekla.
Kadar jih je k varilni prinesel, utrgala se
je njegova mati in tri druge duše ž njo.
Deveti mož pride pred nebeška vrata in pravi:
,,Odpiraj Peter vrata, pekel sem izpraznil,
napolnil bom nebč, pozabil pa sem svoje
matere, moja mati so se utrgali in tri duše
ž njimi, ker so zavidne bile in branile
drugim dušam prijemati se plašča, da bi se
od teže ne utrgal in bi ne padle nazaj
v pekel . 11

M. Kračmanov.

Sveli Aloj.

jp&T oje hodil Kristus z aposteljni po svetu, je
prišel do kovača svetega Aloja. Ko Aloj
konja podkova, mu je Zveličar rekel, naj
konju nogo odreže, in v kovačnici podkuje,
ker konj ž njo ne bo mogel brcati. Aloj je
to takoj storil, in potlej nogo konju nazaj
pritisnil, katera se je po Zveličarjevi vse-
gamogočnosti prijela. Ko je bil Zveličar pri
Aloju, je prišla k njemu stara bolehna žena
in ga prosila pomoči. Zveličar ukaže Aloju,
naj jo v ješi (kovačnici) vrže na kovaški
ogenj, in tako je žena zgorela in iz tega
prahu je vstala mlada, lepa, zdrava deklica.
Aloj si misli: zdaj sem se naučil zložno
konje kovati, in stare ljudi pomlajati; toda
Zveličar je vganil njegove misli, in mu pri
odhodu rekel: ,,Aloj, Aloj! ne delaj čuda
za menoj.“ Ko je bil Kristus odšel, si misli
Aloj: ,,Moja mati so stari, jih moram torej
prevariti in v ognju prekovati." On dene
torej mater v kovaški ogenj in jo sožge;
ali. mati se ni iz ognja vzdignila pomlajena

6

ampak je ostala sožgana. Svet Aloj je bil
torej svojo mater umoril. Ko je umrl, je
bil obsojen, da mora zato, ker je mater
umoril, do sodnjega dne v luni kovati, in
se dvanajstkrat vsako leto z luno v  pomladiti
ali se na novo težavno roditi. Se pravijo
nekateri, da je svet Aloj v luni videti, ko
kuje.

Al. Poženčan.

Oče in sina.

TyJ bog oče je imel dva sina. Potrte grablje
in stara kosa, to mu je bilo vse premo¬
ženje. Imel je že mnogo let; zato je tudi
bolehal'in dan na dan slabel. Vedel je, da
zapusti kmalu svoja sina. Umiraje pokliče ju
in jima govori: „Glejta, ljuba sina! leta so mi
potekla in moram vaju zapustiti. To sama
vesta, da smo bili zmiraj revni; ne zapuščam
vama premoženja. Grablje in kosa — to
mi je vse, kar vama izročam. Ti, Jože,
vzemi grablje! Matevž naj si pa vzame
koso. Služita si z orodjem živeža, kakor
moreta. Ako bosta pridna in pametna, bo¬
deta že živela.“ Izrekšemu te besede zastane
sapa in bilo je po njem. Prihodnji dan iz¬
kopljeta revi očetu jamo in ga pokopljeta
sama, ker nista mogla plačati. Odslej sta
bila sama. Ker nista imela živeža, podasta
se po širokem svetu. V začetku se jima je
godilo slabo, ker so grablje in kosa v naših
krajih znano orodje. Poslednjič prideta v
kraj, kjer so travo strigli in jo z rokami

8

pobirali. Ljudje se jima smilijo in mislita
si: ,,Oj reve; koliko pretrpite, predno po¬
kosite travo in jo spravite!“ Hočeta jim
pomagati. Matevž maha s koso po travniku,
in kmalu je pokosil pol travnika; med tem
grabi Jože pokošeno travo na kopice. Ob-
čudovajc njijino delo, poprašajo ju ljudje,
ne bi li jim hotela prodati orodje? Koj jima
obreko več tisoč, ali ona dva se upirata in
pravita, da ga ne moreta za toliko prodati.
Ko jima ponudijo desetkrat toliko, prodasta
jim orodje. Tako sta postala bogata in naj-
imenitniša v svojem kraju.

J. Plalitarič.

O divjem možu.

i.

f ekdo je šel zvečer v malin, pa je sedel
notri na klopi. Prišel je divji mož,
pa se vsedel k njemu na'klop. Ves je bil
kosmat in z mahom poraščen. Ta se ga je
pa tako bal, da je bil le tiho, in da ga ni
hotel nagovoriti. Ko je nekaj časa sedel, je
pa šel in dejal: ,,Ko bi me bil kaj prašal,
bi ti veliko povedal; ker me pa nisi nič
prašal, ti pa nisem nič povedal.“

2 .

Dražošanje so hodili v Jelovico drv
sekat, so pa sabo jemali kruha pa mleka.
Pa vsaki dan jim je divji mož vse snedel,
tako dolgo, da so zapazili, kdo jim jemlje.
So pa vzeli sabo žganja in vina in so to
vkup zmešali. Potlej je prišel divji mož, je
pa tisto popil, se upijanil in zaspal. Ko so
prišli, so ga dobili in zaprli. In povedal
jim je od tiste železne rude, ki jo še zdaj

10

kopljejo v Jelovici. — Dobra ruda! —
Potlej so ga pa izpustili. Ko so ga izpustili,
jim je dejal: „Imeli ste ga tička v pesteh,
pa ste ga izpustili. Ko bi ga izpustili ne
bili, bil bi vam še povedal, čemu je žica
sred orehovega jedra. 11

1. Tušek.

Ako te jaz ne bi, pa bi te drugi.

ekdaj so potovali po veliki cesti vojaki.

Pri cesti pa je stala hišica revna, v

kateri je prebival siromak, ki ni imel dru¬
gega premoženja, kakor kočo in jedno kravo.
Jeden od vojakov pa pride k njemu v hišo
ter terja od njega kravo. Seveda ga je prosil
siromak, da bi mu jo pustil, ker bi moral
po svetu beračiti, ali pa lakote umreti, če
mu vzame kravo. Vojak pa je bil trdosrčen
in mu le reče: ,,Ako ti jaz ne vzamem
krave, ti jo bodo vzeli pa drugi, ki pridejo
za mano.“ In res mu odžene kravo. In
revež je moral prijeti za beraško palico.

Ta vojak pa je prišel po smrti v pekel.
Ko ga je v peklu zmiraj le jeden hudič
pehal in tolkel, ga vpraša vojak: „Kaj pa
da me ti sam pehaš, drugi pa okolu mene
stoje?“ Odgovori mu hudobec: ,,Ako te jaz
ne bi, pa bi te drugi.“

Janko Vijanski.

O torki.

akor o mori, ve ljudstvo tudi veliko
povedati o torki. Naj povem tu-le to,
kar sem cul v domačem kraji. Pravijo, če
pusti predica kvatrni četrtek zvečer vrvico na
kolovratu, pride po noči torka prest; zatorej
pa tudi ne pozabi nobena predica ta večer
sneti vrvice s kolovrata.

Neka gospodinja pusti pozabljivci kva¬
trni četrtek vrvico na kolovratu ter se od¬
pravi v postelj. Ko ura odbije jednajst, pa
jame ropotati kolesce pri kolovratu, da se
je kar soba tresla. Gospodinja, ki še ni
zaspala, bila bi kmalu strahu skoprnela in
jame na vse grlo kričati. Mož, ki je ležal
v drugi izbi, sliši ženino vpitje in misle,
Bog ve kaj se je zgodilo, priteče brž v
sobo. Tu pa je bilo vse tiho, le žena je
težko sopla pod odejo. ,,Bes te plentaj“,
reče mož, ,,kaj pa ti je, da vso noč rogo¬
viliš, ali . te luna trka?“ — Sedaj prileze
žena izpod odeje ter jame možu pripovedo¬
vati: „Oj, ko bi ti vedel, kako me je bilo

3

strah. ■— Torka je bila tu. — Tako je šel
kolovrat, cla sem mislila, vse se mora zdro¬
biti." Mož ukreše luč ter jame kolovrat
ogledovati, ali ta je bil popolnoma cel in
tudi na vretenu se ni nič poznalo, da bi
bil kdo predel. ,,Hencana baba“, reče mož
smeje se, „saj ni nič napredla, taka predica
ni vredna piškavega oreha. Zmiraj si bila
prismojena, si pa še sedaj, toliko, da me
le zbudiš; najbrže je bila kaka mačka, pa
si mislila, da je torka; le ne vem, da si
tako neumna.“ Mož pogasi luč in gre spat,
žena pa je tudi nekoliko laglje dihala, kal¬
jo je mož potolažil.

Drugo jutro se je zvedelo po vsej hiši,
da je po noči torka predla. Hlapca pa, ki
sta bila bolj pogumna ko drugi, skleneta,
da prihodnji kvatrni četrtek torko v hiši
počakata, da bi jo vsaj videla, kakoršna je.

Ko pride kvatrni večer, rečeta hlapca
gospodinji, naj pusti vrvico na kolovratu,
sama pa zlezeta koj po večerji za peč in
pričakujeta torke. Na čelešnik pripravita
žvepljenke in trsko, da bi koj napravila
luč, kakor hitro bi jela torka presti. Dolgo
sta čakala in jelo se jima je že dremati,
kar se hišne duri do stežaja odpro in v
sobo velika ženska podoba prikoraka. Vsede
se tebi nič meni nič za kolovrat in jame

14

presti. Hlapcema se začno hlače tresti, če
prav sta se po dnevu hrustila, da se cele
kompanije tork ne bojita. Dolgo si nista
upala luči narediti, poslednjič se vender
jeden ojači in prižge trsko, zdajci pa skoči
torka za peč ter raztrga oba.

J. P.

O psu in mačku.

f ekdaj so bili srečni časi na svetu.

Zemlja je rodila vsega obilo, ne da
bi se bilo človeku treba posebno truditi.
Pšenična bilka je bila iz gola klas, kolikor
je je od tal do vrha. A ljudje so se spozabili
v tem obilju, da že niso spoštovali božjega
daru ter ga tratili. Bog se je razsrdil in
proklel zemljo, da že ni rodila. Pšenici je
vzrastla bilka brez klasa in zrna. Prišli so
bili časi, da slabejših še nikoli ni bilo na
zemlji. Ljudje v  so stradali, da se je z njih
lupila koža. Sli so pred Boga in ga pro¬
sili, da bi se usmilil. A ni jih uslišal. Tudi
živali so ga šle prosit, pa ni one niso bile
uslišane. Naposled se tudi pes napoti pred
božji stol. Bil je vroč dan, težko je prispel
in jezik mu je visel iz gobca. Tam pade
pred Bogom ter ga prosi, da bi zemlji povrnil
rodovitnost, kajti s človekom je tudi njemu
stradati, in vender je bil človeku vselej
zvest in veren služabnik. Bog se ga je

16

usmilil, in od tedaj je pšenični klas toli-
košen, kolikoršen je pasji jezik, moleč iz
gobca. Zato je dobro psu dati kruha, a
mačku ne, ker ta je hudoben, ter ako mu
daš kruha, strese ga v gobcu, da bi stresel
iz njega svetega Duha in blagoslov božji.

Fr. Erjavec.

Medved, svinja in lisica.

(Srbska.)

f  družijo se medved, svinja in lisica, pa
se dogovore, da bodo orali zemljo ter
sejali pšenico, da se prežive. Povprašajo
drug druzega, kaj bo kdo delal, in kako
dobojo seme. Svinja pravi: ,,Prevrnila bom
koš, ukradla seme, izorala pa z rilcem . 11
Medved veli: ,,Jaz bom posejal . 11  Lisica pa
reče: ,,Jaz bom s svojim repom povlačila . 11

Izorjejo, posejejo. Pride žetev. Svinja
reče: ,,Jaz bom žela . 11  Medved pravi: Jaz
bom vezal snopje . 11  Lisica reče: ,,Jaz bom
pobrala klasje . 11

Požanjejo in povežejo snopje. Zdaj se
začno dogovarjati kako bodo vršili, (mlatili).
Svinja reče: ,,Jaz bom napravila gumno
(škedenj ). 11  Medved reče: ,,Jaz bom znosil
snopje, in jaz bom tudi mlatil . 11  Svinja reče :
,,Jaz bom pretresala in ločila slamo od
pšenice . 11  Lisica reče: ,,Jaz bom s svojim

18

repom ovejala“, a medved še dostavi: ,,Jaz
bom žito razdelil. 11

Omlatijo. Medved žito razdeli, ali ga ne
razdeli prav; zakaj svinja ga poprosi, no,
on ji da samo slamo, pšenico pa vzame vso
sam, lisici ne dd ničesar. Razsrdi se lisica,
pa gre tožit ter jima zagrozi, da bo pri¬
vedla cesarskega služabnika, ki bo žito prav
razdelil.

Prestrašita se svinja in medved, pa reče
medved svinji: ,,Zarij se ti, svinja, v slamo,
jaz pa splezam na to hruško.“ Zarije se
svinja v slamo, medved pa spleza na hruško.
Lisica odide in najde mačko, pa jo povabi
v društvo, da bi šle na gumno ter lovile
miši.

Ker je mačka vedela, da je na gumnu
dosti miši, gre rada, pa skače zdaj iznad
pota, zdaj izpod pota za pticami. Zapazi ju
medved s hruške od daleč, pa reče svinji:
,,Gorje, svinja, glej lisico, ki vodi strašno
zver; ogrnila je kunin kožuh, pa lovi celo
krilate ptice okolu pota.“ V tem se mačka
medvedu ukrade iz oči, pa pride po travi
na gumno in jame i skaj e' miši šumeti po
slami. Svinja pomoli glavo, da bi videla
kaj je, mačka pa misli o njenem rilcu, da
je miš, pa skoči ter svinjo zgrabi za nos.

19

Svinja se prestraši, zakruli in skoči in pade
v potok; a mačka se prestraši svinje, pa
šine na hruško; medved pa pomisli, da je
že zadavila svinjo ter da gre zdaj nadenj,
od strahu pade s hruške na tla in se ubije,
lisici pa ostane vse žito in slama.

Ned o.

2 ’

O večnem čevljarji.

J5)il je človek, ki so mu rekli Anža. Čevljar
gpp je bil. Tako je bil neusmiljenega srca,
da se mu ni še nikdar nobena reč smilila.
Jezdi skoz gozd in sliši glas: pomagajte!
pomagajte ! Sel je gledat, kdo da vpije, in
dobi starčka vsega zmrzlega. Bil je angelj
v podobi človeški. Ta se mu je vender smilil.
Vzame ga ter ga nese na konja in domu.
Ko ga nasiti, ga pelje spat. Žena seje ne-
izrečno čudila, da se je mož usmilil tega
človeka. Po -noči pa se razsvetli vsa hiša
in angelj je stal pred Anžom. ,,Zberi si tri
reči, Anža! dal ti jih bom, ker angelj ne¬
beški sem jaz.“ — ,,Kaj mi boš dal? saj
nimam kaj želeti. Ej, veš kaj, k meni ho¬
dijo vedno v vas, pa če le s stola ustanem,
jo koj kteri nanj pomoli; naredi, da ne bo
mogel več ustati, ako ga jaz ne rešim.“ —
,,Kaj še hočeš ?“ — ,,Kadar je deževno in
po zimi, je vedno moja bajta polna sitnežev,
ki se vtikujejo v moje orodje; če me ni

21

doma. si koj sami škornje krpajo in jaz
nič ne zaslužim. Naredi, da kdor se bo moje
tružice dotaknil, da ne bo mogel v pred od
nje, predno mu jaz ne ukažem.“ — „Se jedno
reč si izberi, potlej pa grem.“ — „Zdaj pa še
res ne vem, kaj da je kaj napačnega pri
hiši, da bi se popravilo. Je poštalenca!
kmalu bi bil pozabil. Pred vrati imam
hruško. Spomladi se vedno nanjo stegujejo
in cepiče režejo, jeseni jo pa klatijo. Na¬
redi, da ne bo mogel preč, ako se je do¬
takne, če mu ne ukažem jaz.“ — ,,Vse se
bo po tvoji volji godilo.“

Izvolil si je tri reči, ali nebes si ne¬
umnež ni izvolil. Zjutraj se vsede na stol,
da bi šival, pa mu začne po žveplu smrdeti,
in kmalu pride velik repat mož. „No Anža,
zdaj pa pojdeš z mano.“ — „Koj, koj, samo
toliko potrpi, da se nakosim. Vsedi se na
stol, ker vem, da si truden. 11  — Hudobec
se vsede, Anža pa gre po cep ter začne
hudobca mlatiti, da je ves cep stolkel. Hu¬
dobec ga prosi in obeta, da ga več ne bo.
Anža ga izpusti. Drugi dan je prišel nov.
„No, Anža, ali pojdeva?“ „Koj, le toliko
počakaj, da te-le čevlje zašijem, ker baba
je zlo jezična in huda, in če ji ne zašijem,
bo do smrti klepetala. Prosim te, stegni se
v tružico in daj mi šilo, da prej končam.“

22

Hudobec se stegne, Anža pa na pod. „Čakaj
zlomek, včeraj sem jednega samega zbil,
danes ti hočem z dvema hrbet pokrižati."
— ,,Oh Anža! saj jaz nisem tisti", ga
prosi hudobec. Anža pa ne neha prej, da
oba cepca razbije. Ko mu obljubi, da ga
več ne bo, ga izpusti. Gospodar pa je hu¬
dobce zlo kregal in se jezil, da nič ne
opravijo po volji. ,,Zdaj pa grem sam ponj,
ni vrag, da bi ga ne dobil." Ko pride Anža
zjutraj, kakor vedno po navadi, na mala
vrata še v sami srajci, ga že čaka zunaj
hudič. ,,Zdaj pa le z mano". — „Tak-le
ne grem, čakaj, da se napravim." — ,,Kar
ne, le odpravi se." — „Vsaj od žene in
otrok naj vzamem slovo." — ,,Saj si čas
imel slovo jemati vso noč, le pojdi in ne
oprezaj se." — „No, če si že tako nepo-
čakan, pa pojva. Samo to mi še stori, ker
je -spolzka pot, odlomi mi palico od te-le
hruške, da se bom opiral." Hudobec se
stegne ter hoče odlomiti palico, pa ne more
več od hruške. Anža gre okolu vseh so¬
sedov, izposodi si vse cepce in prinese jih
celo butaro ter začne hudobca Ubrati. „Cakaj
me ti, nezvesta duša, ona dva sem le malo,
tebi pa hočem priti do živega. Hudobec ga
prosi za božjo voljo, da naj ga pusti, ker
več ne bo nobeden prišel. Anža ga izpusti.

23

Ali tako se je razjezil in razgrel nad hu¬
dobcem, da je dobil jetiko in umrl. V ne¬
besa ga ni hotel sv. Peter, v pekel so se
ga bali ter so mu ga zaprli, in ni mu bilo
drugega početi, ko hoditi po svetu od kraja
do kraja in ie hodi, in to je „večni šuštar“.

1 Novak.

Jurij kovač.

f ivel je svoje dni kovač Jurij, prav vesel
in smešen možiček. Necega dne stopita
moža k njemu v kovačnico, oprašena in
trudna dolgega pota, ter ga jedi poprosita.
Bila sta Jezus in sv. Peter. Jurij jima po¬
streže. Pri odhodu veli mu mlajši popotnikov,
bil je Jezus, da si voli tri reči, naj si bodo katere
hočejo, pa pristavi, da najboljšega ne pozabi.
Kovač ju od strani ogleduje; vajina obleka,
si misli, ne kaže, da bi obljubo mogla iz¬
polniti, ali ne obotavlja se ter urno reče:
7,Ako tedaj vse voliti smem, volim si mošnjico,
vedno polno dvajsetič. 11

Komaj izgovorih ši, že mu poda Jezus
mošnjico polno dvajsetič. Veselja mu srce
poskakuje, ko vidi lesketajoče dvajsetice.
„No, zdaj si voli drugo, pa ne žabi najbolj-
šega“, veli zopet popotnik.

,,Saj najboljše že imam“, reče Jurij,
„če ste pa tako dobrotni, pa mi dajte pipo,
vedno tobaka polno.“

25

Popotnik seže v žep in mu pomoli pipo.
Zdaj ga opozori še v tretje voliti. ,,Kaj mi
pač še manjka ?“ misli kovač, ,,šencaj že vem!
Dajte mi malho take lastnosti, da bom rekel
,,notri“ in koj bo moral notri biti, komur
bom veleval. Tako mislim se svoje sitne
babure odkrižati, da ne bo zmiraj nad mano
revskala.“ — Potnika mu tudi to dasta ter
odideta.

Vesel in bogat je bil zdaj Jurij. In
zakaj pa ne? Imel je denarja dovolj, denar
pa, to vsak vč, je črez vse na svetu. Pri¬
peti se nekega dne, da gre Jurij k nekemu
daljnemu sorodniku. Seve da svojih treh
reči ne pozabi doma. Ko tema nastaja,
stopi v neki mlin in poprosi za prenočišče.
,,Srčno radi“ mu odgovore, ,,ali še mi moramo
po noči iz hiše bežati, ker pri nas straši / 1
,,Kaj bo to“, odgovori kovač, strahov se
jaz ne bojim, le prenočite me.“

Peljejo ga v prazno sobo in ga puste
samega. Ura odbije polnoči — zdaj jame
po vsej hiši ropotati, daje bilo kaj. Odpro
se duri in notri se privali dvanajst grozovitih
peklenskih pošasti.

„Ti greš z nami ! 11  zarujove največja
med njimi.

,,Ne bo nič 11 , odgovori Jurij, ,,le pobri¬
šite jo, če vas ni več kot toliko . 11

26

„Še jeden ti bo preveč 11 , reče pošast ter
ga hoče zgrabiti, ali Jurij hitro popade
malho in reče: ,,vseh dvanajst notri . 11  Komaj
spregovori, že capljajo v malhi. Zdaj zgrabi
Jurij palico in jo tako nemilo po malhi
libra, da duhovi vsi črni postanejo, in so
od tistega časa še zdaj črni, kakor kmetje
pripovedujejo.

Strese jih zdaj iz malhe. Kakor vihar
jo pobrišejo med tem, ko se kovač smeja
ter pravi: ,,Tako, zdaj poznate Jurija

kovača ?“

Bliža se Juriju smrt. Čudovito mošnjo
prepusti ženi, vedno polno pipo stricu, malho
pa veli pod glavo djati, kadar umrje. Smrt
ga pobere, ni se ravno Jurij pekla bal, ali
raji jo je vender proti nebesom vrezal. Ali
tje prišedšemu sv. Peter vrata zapre ter
pravi: ,,Le pojdi, zate niso nebesa; saj sem
te nekdaj opominjal, najboljšega ne poza¬
biti. Zakaj nisi volil nebes? Ali je kaj
bolj šega ? 11

„Le nikar tako prevzetni ne bodite, me¬
nite, da ste sami? Saj imajo tudi v peklu
dosti prostora, grem pa tje . 11  Ko se približa
peklu, zasliši strašen ropot. Ko se vratom
približa, nekdo vun pogleda in se koj nazaj
umakne. ,,Joj, joj 11 , sliši Jurij notri vpiti,
,,tecite, tecite vrata tiščat! Tisti kovač, ki

27

nas je nekdaj tako naklestil je pred durmi.“
Prestrašeni peklenščaki skočijo k durim in
in tiščijo tako, da kremplji les predero.
,,Ti me pa še dobro pomnijo 11 , misli si
Jurij, vzame kladivo in iz lesa moleče
kremplje zatolče v duri. ,,Kaj bo pa zdaj“,
si misli, „tu se me bojijo, v nebesa me no¬
čejo, nazaj na svet pa ne morem.“

Maline jo zopet proti nebesom. Zopet ga
sv. Peter odpravlja. Jurij malo prosi, potem
pa reče: „Ne bom vam dalje nadlege delal,
le malo vrata odprite, da vidim, kako da
se v nebesih imate . 11

Da bi se le sitneža iznebil, sv. Peter
odpre; ali v tem hipu Jurij svojo malho
notri vrže. ,,Jojmeni, malha mi je notri padla
pustite, da jo poberem . 11  Zgovorivši to, švigne
kovač v nebesa in se vsede na malho. Peter
ga goni. ,,Kaj mi hočeš, mar ne sedim na
svojem ?! 11  Peter se jezi, ga podi — pa vse
zastonj.

Mesec bil je še prazen. ,,Pošlji ga v
mesec 11 , veli Jezus in Jurija odpeljejo tje.
Se dandanašnji vidijo slovenski kmetje v
temnih pegah meseca Jurija kovača.

A. Z p.

Kralj Matjaž.

i.

JpŽ" ralj Matjaž ni umrl; on še živi s svojo
črno vojsko pocl neko goro v skalnati
votlini. On sedi pri okrogli mizi, okoli mize
njegovi junaki, nobeden se ne gane, kakor
bi bili okameneli. A kadar se bliža polnočna
ura, potegne britko svojo sabljo iz nožnic
in jo začne brusiti; isto store njegovi vi¬
tezi ; celo uro brusijo sablje, potem jih vta¬
knejo nazaj in zopet nastane tišina. To se
zgodi vsako noč. Ko bo pa Matjaževa brada
trikrat prirasla okolu kamnate mize, vstal
bo kralj Matjaž s črno vojsko. Pod košato
lipo bo zbiral svoje čete in vdaril potem
nad sovražnike krščanske vere, nad Turke.

II.

Korošec je peljal vino iz Ogrskega domu.
Nekega dne se pelje skozi gozd brez konca
in kraja. Pride z vozom mimo visoke gore.
Zagleda kajžico, zidano v skalo, tako da


29

se je komaj videla streha iz skale. Pred
durmi vidi stati junaškega viteza, ki je imel
sabljo opasano. Ko se mu približa Slovenec,
nagovori ga vitez in vpraša: „Prijatelj, ti

si iz vrhnih krajev. Povej mi, ali lezejo še
zmiraj mravlje na tri gore: na Krištofovo,
Magdalensko in Urkovo?“ (Menil je z mrav¬
ljami romarje.) „Da, še lazijo, pa zmiraj
bolj redko 11 , odreže se mu koroški voznik.
»Povej doma“, nadaljuje vitez, „kadar bo
vera tako slaba, da nihče ne pojde več na
one tri gore na božjo pot, potem bom jaz
prišel s črno vojsko.“ ,,Kdo pa si ?“ ga
vpraša Slovenec. „Jaz sem kralj Matjaž.
Stopi bliže in pojdi z mano k oni hišici,
da se prepričaš sam.“ Korošec se mu pri¬
bliža; kralj Matjaž pa reče: ,,Stopi za me
in poglej črez mojo desno ramo skozi okno
v kajžo.“ Uboga ga in y  mu pogleda črez
ramo; pa kaj zagleda ? Širno planjavo, po
kateri je bilo vse črno oboroženih vojakov
in konj; vse je bilo tiho, nihče se ni ganil.
Zdelo se mu je, kakor da bi možje in konji
spali. „To je moja črna vojska“, pravi kralj
Matjaž Slovencu, ki je bil ves začuden. In
nato mu še reče: ,,Še jedenkrat poglej skozi
okno.“ Ko oni zopet pogleda, potegnil je
kralj Matjaž svojo sabljo na pol iz nožnice.
In glej, črna vojska se je oživela. Junaki

30

so vstajali, konji so vzdigovali glave, tresli
grive, razgetali in kopali s podkvami. Kralj
Matjaž pa pravi: ,,Zdaj si videl vse;
ne bo več preteklo veliko let, vstal in po¬
tegnil bom svojo sabljo. Lalma in mila sapa
bo privela in vse ljudi navdihnila z jedno
mislijo. Moji junaki bodo zasedli konje in
črna vojska se bo vnela za sveto vero.“
To mu je odkril kralj Matjaž.


O rojenicah.

i.

i mela je mati sina. Po noči, ko je bilo
dete rojeno, slišala je babica zunaj pod
oknom pogovor treh belih žen, kaj bo dete.
Jedna je rekla: „Mašnik bo druga: ,,ubil
ga bo sovražnik v vojski 41  in tretja je rekla
najglasneje: ,,Ubila ga bo strela, ko bo
osemnajsto leto dopolnil.“

Ko so prinesli dete od svetega krsta,
bili so pri botrinji vsi veseli; samo babica,
sicer silno zgovorna, bila je zoper navado
klaverna; govorila je le, kar je morala.
„Kaj vam je, Maruša ! 41  praša oče boter
babico — ,,da se držite, kakor bi vam volk
mlade pojedel ? 44  — ,,E, kaj ne bi bila ža¬
lostna 44 , odgovori natihoma, da ni otročnica
slišala, ,,dete, katero so danes krstili, bo
strela ubila, ko bo osemnajsto leto dopol¬
nilo. Tako sem slišala nocojšno noč se po¬
govarjati rojenice pod oknom . 44

32

Ostrmeli so vsi nad to novico in žalostno
so se razšli. Oče je kmalu potem hudo
zbolel. Ko čuti, da mu gre bolezen na smrt,
razodene svoji ženi, kar mu je babica pri
botrinji povedala. Umrl je in žena si je to
dobro v glavo vtisnila. Lepo je redila in
učila svoje jedino dete, katero je raslo, da
so bili vsi veseli.

Rajni je zapustil vdovi veliko premo¬
ženje. Ko je bilo sinu sedemnajst let in je
bil brhek mladenič, dala je mati zidati velik
hram. Globoko in globoko so kopali delavci
v zemljo, in ko so vložili temelj, začeli so
zidati obok nad obokom, tako, da so nare¬
dili devet obokov.

Ko je videl sin tako silno zidovje, praša
mater: Čemu zidate toliko trden in globok
hram?“ Mati se ni mogla premagati in s
težkim srcem pove sinu, da zida to njemu.
Sin je bil pobožen. Delal in pomagal je
svoji materi, kolikor je mogel, pa tudi molil
je rad. Ne daleč od hiše je dala mati zidati
znamenje v spomin svojemu rajnemu možu.
K temu znamenju je hodil sin vsak večer
in molil je za svojega očeta in za svojo
ljubo mater.

Bolj ko se je bližal osemnajstemu letu
svoje starosti, tembolj je prihajala njegova

33

mati žalostna. Spolniti je imel osemnajsto
leto. Zidarji so delali hram z deveterimi
oboki. Reče tedaj mati sinn: ,,Preljubi sin!
težko, težko, silno težko me stane zapreti
te živega v ječo; saj si mi moje vse! Pa
kar so rojenice prorokovale ima se sedaj
zgoditi, ko si osemnajsto leto dopolnil. Poj¬
diva še k znamenju Bogu se priporočit,
potem pa pojdi v hram, kjer sem ti vsega
pripravila, česar ti bo treba. “

„Le pojdiva, mati, k znamenju molit, pa
reči vam moram, da imam preživo vero v
Boga, kakor da bi mogel misliti, da mu
morem uiti. Le pojdiva, silno soparno je in
— izidi se božja volja!“

Gresta k znamenju, mati s težkim, sin
pa z mirnim in veselim srcem in z živo
vero v Boga. Ne molita še dolgo, kar po-
temne črni oblaki obnebje, hud vihar pri-
buči, — zabliska se in v tem hipu tudi
zagrmi, da se zemlja zmaja in — oj čudo!
treščilo je v hram z deveterimi oboki in ga
razdjalo, da ni bilo druzega, kakor sip in
razvaline.

„0 mati, božja mogočnost je neizmerna!“
reče sin materi, ,,v svojo smrt bi mi zidali
hram; strela ga je raznesla. Bodi Bogu čast
in hvala! njegova dela so velika!“

3

34

Zahvalila sta se še modremu stvarniku
irt mnogo let sta živela še srečno v pobožnosti
in živi veri v Boga!

Zap. Fr. Malavašič.

II.

Rojenica, ki je stanovala vrh Mladegu
vrha, hodila je s srebrnim žehtarom mlest
Groseljnovih krav, ki so se pasle ondot.
Noben pastir si ni upal, ji tega zabraniti,
ker kdo vč — — —! Zato pa, ker ji niso
rekli pastirji nikoli Žale besede, prinesla je
enkrat h Groseljnu preje in je rekla: ,,To
imate v plačilo svoje gostoljubnosti; vijte
jo in nikoli vam ne bo potekla, ako ne
boste nikoli rekli: ,,Konec je potekel" ali
,,kones sem našel". Raji recite: v Nitka je
potekla," in ,,nitko sem našel". Ce ne re¬
čete tako, bo koj preje konec." — Storili
so po rojeničinem svetu in obogateli so.
Zmiraj so vili in vili, pa preje je bilo vedno
še toliko kot z začetka. Pastir, ki je krave
zvečer domu prignal, je moral vsakikrat
prejo viti do trde noči. Ker so pastirji na¬
vadno leni, stožilo se je tudi temu nekega
večera in ves nejevoljen reče: ,,Da bi bilo
že saj enkrat te preje konec!"

In res že isti večer jo je izvil.

I. Tušek.

35

m.

Bilo je še zgodaj pomladi meseca sušca.
Snega je bilo še na debelo povsod po naših
gorah. Pa vender je klicala vsako jutro
rojenica z vrha Vancovca k nam: ,,Kmet,
bob sej! kmet bob sej !“ — ,,Zakaj, vraga
mi že veleva bob sejati, ko je še toliko
snega!“ čudi se kmet, pa rojenica je vedno
le še klicala, naj kmet bob seje. — Kmetu
se je to čudno zdelo in misli si: ona še ni
nikoli kaj slabega svetovala, moram jo
vendar ubogati. Gre tedaj in obseje njivo
ravno črez sredo z bobom. Ko je obsejal,
pride domu in pravi: ,,Ce tudi nič ne bo,
ni veliko škode; pol mernika boba gori in
doli, mi saj ne bo mogla kljubovati, da je
nisem ubogal.“ Ko je skopnel sneg, obseje
še ostali kos njive za vrhom in za dnom z
bobom. — Glejte čudo! kar boba je sejal
pozneje, ni kar nič mogel rasti, in še to,
kar ga je zrastlo, so snedle mušice; kar ga
je pa bil vsejal v sneg, je rastel, da nikoli
tega; le stročja ni hotel nič delati. Ko je
kmet videl, da ne bo nič pridelal, si misli:
,,Zdaj so debla še mlada, krave bom tedaj
zapodil v bob, da ga bodo popasle;
če čakam zorila, ne bo tu in tam nič.“
Kakor je sklenil, tako je storil. Pa joj, ko

3 *

36

so jele krave stebla odgrizavati, so videli,
da ima na rojenično povelje sejani bob zrnje
v sredi stebla, kakor da bi bilo celo steblo
le en strok. — Hitro tedaj krave z njive.

Ko je bob dozorel, so poželi kravje
ostanke in vendar so še toliko namlatili,
da še nikoli poprej ne toliko s tega pro¬
stora.

I. Tušek.

Tri rožice.

(češka pravljica.)

S  a severnem Češkem je v začetku minu¬
lega stoletja živel ubog, toda slab pa¬
stirček. Roditelji so mu bili že davno odmrli,
njegovi sorodniki pa so bili preubožni, da bi
mu bili mogli kaj pomagati. Vsak dan je
pasel malo čredo ovac pod Borenom, silo¬
vitim hribom, ki visoko iz planjave moli.
Neko nedeljo jutro je solnce prijazno vzha¬
jalo izza kop visocih gor, rožno bliščobo
razlivaje po obližji, katero je krasotila
komaj porojena pomlad. Solnce še ni bilo
vse nad gorami in že je pastirček gnal
svojo čredo proti skalovju. Ko je odmolil,
potem se je radoval prelepega razgleda in
skakal je naposled kakor srna od skale do
skale na planjavo.

Ko pride doli, zagleda na samem košat
grm, na katerem so rasle rože.

Na eni vejici so bile tri lepe rože.
Utrgal je tri rože in pripel si je za klobuk.

38

Nekoliko stopinj je šel strani, pa že zagleda
v steni železna vrata, katerih poprej nikoli
ni videl. Bliža se jim, da hi je odprl, in
glej! bila so prislonjena. Srčno vstopi,
pride v temno, toda prostorno dvorano.

Ko se ozre, vidi tam brleti lučico. Vedno
dalje grede, dospe v prostorno jamo. Nad¬
zemeljska svitloba jo obseva. Po stenah in
po stropu se leskečejo biseri z dragimi ka¬
meni; v sredi pa na zlatem stolu sedi ve¬
ličastna ženska. Grlavo ji objemlje dragocena
krona, ovita z dišečimi cvetlicami; zlati
lasje se ji spuščajo po belem zatilniku;
velike, modre oči svetijo kakor dve zvezdi
na sinjem obnebji in usta se ji žare ko
najpolnejše črešnje. Obleko je imela iz
krasnih srebrnih tkanin, katerim so bile
všite zlate cvetlice; v rokah je držala zlato
vreteno, na katero je sukala srebrne niti.

Mladenču se je bliščalo od te krasne
prikazni; strmel je nad čudeži, katere je
njegovo oko prvič videlo. Ko ga ženska
ugleda, ustavi zlato vreteno, prijazno se mu
nasmehlja in migne mu k sebi. Blaga pri¬
jaznost visoke gospe mu je dala pogum, da
se je bližal in globoko priklonil. Zenska
je odprla usta in govorila, kakor bi žvenk-
ljali srebrni zvončki: ,,Vrl deček si, priden,
zvest in pobožen; zato prejmeš plačilo.

39

Pristopi in vzemi si teh kamenov, kolikor
jih moreš nesti“.

Reče mu ter z roko pokaže sod, ki je
stal blizu nje. Plaho se je deček bližal
ženski, pa s klobukom si igral; zato ni
zapazil, da so mu rože padle na tla. Obo¬
tavljal se je, da mu je morala še enkrat
veleti: ,,Napolni si žepe z dragimi kameni
iz velicega soda.“ Potem hoče oditi, ali
ona mu reče: ,,Ne žabi najboljšega 11  —
On pa ni umel, kaj bi pomenile te besede
in hitel je, kolikor je mogel, proti vratom.
Bil je komaj čez prag in vrata se za njim
zalopnejo, da se je vse potreslo. Ko se
ozrč, ne vidi vrat, ampak same gole stene.
Seže v žepe, ali namesto dragih kamenov
potegne le nekoliko suhega listja. Zdaj šele
ie vedel, kaj je mislila ženska, rekoč, da
je pozabil najboljše; žalosten je ogledoval
zdaj klobuk, zdaj suho listje. Zaradi zlata
in bogastva je bil pozabil rože, tri čiste
bele rože nedolžnosti, ki nam samoedina
deli srečo in blagost.

j. s.

Mačeha in pastorka.

v[p)il je neki udovec, ki je imel dvoje otrok
j^pp sina in hčer. Oženi se na novo in z
ženo preženi tudi hčer. Ta žena je svoje
dete črez vse rada imela, primožena otroka
pa je sovražila in mučila, kar je mogla.
Nazadnje reče možu: ,,Poslušaj me, mož,

jaz tvojih otrok ne morem več gledati,
spravi ju od hiše, če ne, ne bova skupaj
jedla.“ Mož jo tolaži in miri: ,,Ne terjaj

tega, žena! kam hočem ž njima ? 4  ,,Kamor
koli hočeš.“ odgovori žena; ,,pelji ju v pla¬
nino, pa ju tam pusti, delata naj kar hočeta . 44

Nazadnje vender pregovori moža; reče
ji, da bo jutri v planino odpeljal otroka in
ju tam pustil. Vse to pa je slišala njegova
hči in jokaje pove bratu, ki je bil mlajši
od nje: ,,Ljubi brat! jutri naju hočejo oče
v planino peljati in tam pustiti; pa veš kaj
storiva? Napolniva žepe s pepelom in na
poti bova grede za sabo po malem potresala,

41

kadar zmanjka meni, boš počel ti, tako
bova potlej iz planine našla pot do doma.“

Zjutraj se siroti doli splazita in napol¬
nita žepe s pepelom, potem ju oče pokliče
in oba gresta ž njim. Grede tako po dol¬
gem potu sta za sabo posipala po malem
pepela. Ko ju oče pripelje v sredo gozda,
jima reče: „Posedita tu nekoliko; jaz bom
brž tukaj.“ Otroka se vsedeta, oče pa se
vkrade od nju in gre domu.

Ko otroka en čas čakata, začne ju glad
nadlegovali, bliža se tudi noč; tedaj se ona
vrneta domu, grede po poti s pepelom po¬
treseni. Prišedši do hiše, ne gresta precej
notri, temveč se stisneta k steni pod okno
in poslušata, kaj se v hiši dela in govori.

Mož in žena sta bila ravno pri večerji.
Zena pravi po večerji: „Da bi bila naša

dva otroka tukaj, dali bi jima te-le skorje
za večerjo.“

Pri tej priči otroka vikneta skozi okno :
,,Glejte, tukaj sva, mamica-‘ in hitro sko¬
čita v hišo. Ko ju prašajo, kako sta došla
nazaj, sin pove po pravici, da sta si pot s
pepelom potresala in tako došla.

Ko se otroka po večerji vležeta spat,
žena zopet začne naganjati moža, da naj ju
jutri brž odpelje od hiše. Reče mu, da jima
hoče pepel skriti. Otroka tudi to slišita in

42

ko zjutraj vstaneta in pepela ne najdeta, si
žepe napolnita z mekinjami, in ko ju oče
v planino pelje, po poti mekinje trosita.

Oče daleč v gozd ž njima prišedši, naloži <•

grmado in zakuri, vzame bučo in se dela,
kakor bi hotel po vode iti. Eeče jima, da
naj sedita tukaj, ker se bo kmalu vrnil.
Tako se jima ukrade in gre domu, otroka
pa sama ostaneta v gozdu.

Dolgo sta tu sedela in čakala očeta, ker
pa vidita, da ga le ni in ker se mračiti

začne , se napravita proti domu. Gredoča i

tako nekoliko časa po mekinjah, naenkrat J
opazita, da mekinj več ni; pojedle so jih
neke živali. Otroka to vidita se začneta jo¬
kati in se vrneta k ognju. Zdaj od nekod
pridejo neki judje in ko zagledajo ogenj,
stopijo k otrokoma in ju prašajo, kaj tukaj
delata in če imata še koga pri sebi.

Otroka jim povesta vse, kako in kaj,
in judje jima svetujejo, da naj gresta ž
njimi, kjer se jima bo dobro godilo. Otro- j
koma je to povolji in gresta z judi. Ti ju
peljejo v svojo hišo. Doma judje niso imeli
druzega, kakor samo mater; prišedši torej
domu, zaprejo fanta in mu dajo živeža, da
se redi, deklico pa izroče materi, da ji
streže in služi.

43

Ko se je fantič že dobro obredil, se ne¬
kega dne judje napravljajo na neko delo in
od doma grede ukažejo materi, naj jim fanta
speče, da ga bodo pojedli, ko domu pridejo.
Deklica več časa tukaj bivša se je že na¬
učila nekaj judovskega jezika in je razumela,
kar so judje materi zapovedali. Gre tedaj
k bratu in mu reče: „Slišiš ! ko so danes
judje nekam šli, so zapovedali materi, da
naj te speče; pa midva glejva, da babo v
peč potisneva . 11

Popoldne baba zakuri peč in pripelje
fantiča, da bi ga noter porinila; reče mu,
da naj se vsede na lopato. Na to reče de¬
klica: „Mati, on je še mlad in slab, in ne
ve, kako se to storiti mora: sedite najpo-
pred vi, da on vidi.“ Baba je brž priprav¬
ljena in sede na lopato; ona dva pa jo
zgrabita in v peč porineta, da se peče.

Potem otroka pobegneta iz hiše in te¬
četa dalje. Prideta do neke vode. Tukaj je
bil most. Brž skočita čezenj in na oni strani
se skrijeta v gozd. Ko judje zvečer domu
pridejo, kličejo mater, naj jim prinese jesti,
pa v hiši ni nikjer nobenega, le pečenka
jim udari v nos. Ko pečenko iz peči izvle¬
čejo, spoznajo svojo mater, in se hitro od¬
pravijo otroka lovit. Ko pridejo do tiste
vode, se vlije ploha z oblakov in voda

44

odnese most ; ne morejo tedaj črez in se
vrnejo domu.

Otroka pa sta tavala semtertje po gozdu
in naposled prideta do nekega studenca; pri
tem studeneu najdeta ženo in jo nagovo¬
rita: „Pomagaj Bog!“ napijeta se vode in
se vsedeta, da se odpočijeta. Zdaj reče žena
deklici: ,,Hčerka, čaj, da ti glavo položim
v naročje, da mi enmalo poiščeš.“ Deklica
odgovori: ,,Le mati!“

Tako žena položi glavo deklici v na¬
ročje, pa jo praša, od kod sta oba. Jokaje
ji deklica pove vse, kaj in kako, in na¬
zadnje ji reče: ,,Mati, kako vam vender

glava lepo diši!“ Zdaj žena vstane, pogleda
jokajočo deklico in ji reče: ,,Koder bodila,
bodi srečna; kadar jokala, biser bi ti
padal iz oči namesto solz, in kadar govo¬
rila, roža bi ti zlata iz ust izrastla. 11  Potem
žena otrokoma pove, kod bota prišla na
pravo pot; ona dva odideta, žena pa ostane
pri studencu. Otroka najdeta pravo pot in
gresta domu.

Ko deklica zagleda mačelio in očeta,
začne jokati; mačeha videti, da ji mesto
solz biseri iz oči padajo, razpre roke in jo
začne objemati in poljubovati rekoč: ,,Bla¬
gor mi, da si došla! pa kje si tako dolgo
bila?“ Deklica zdaj začne govoriti, ali glej !

45

iz ust ji priraste zlata roža. Zdaj se mačeha
še bolj začudi in jo vpraša: ,,Ali je ta

žena še tam, da tudi jaz pošljem svojo hčer
k njej, da jo obdaruje tako obilo.“ Deklica
ji reče, da je žena ostala še tam. Zdaj
začne mačeha prigovarjati svoji hčeri, naj
gre tje, — ona pa se ustavlja in noče;
nazadnje jo mati vender izprosi in hči gre
k ženi k studencu.

Prišedši k studencu, namesto, da hi jo
nagovorila: ,,Pomagaj Bog!“ ne reče nič,
temveč sama pri sebi misli: ,,Grlej tukaj

tisto baburo, ubil jo Bog!“ Potem se na¬
pije vode in se vsede k studencu, kakor so
ji v veleli. Zena koj stopi k nji in ji reče:
,,Caj, da ti položim glavo v naročje, da mi
enmalo poiščeš.“ Ona ji odgovori: „No le!
Bog ve, kakšno bučo imaš.“ Sedaj začne
jokati in tožiti: ,,Gotovo bi ne prišla sem,
če bi me ne bila moja mati zapodila.“ —
Zena jo pogleda in ji reče: ,,Naj ti krvave
solze iz oči lete, kadar boš jokala, in ka-
| dar boš govorila, naj se ti jezik zavera in
jecljaj, da te ljudje ne bodo mogli poslušati!“
Potem se dekle vrne domu k svoji materi.
Mati jo že čaka in razpne roke pred njo,
i — ali kadar hči začne govoriti, se ji jezik
mede in jeclja, da se mati prestraši, kaj
da ji je. Zdaj dekle začne jokati in tožiti:

46

,,Vi ste mi krivi“ — pa glej! krvave
solze ji teko po obrazu.

V tem času glas o ubogi deklici-pastorki
pride do carja, car pošlje po njo in jo
vzame za ženo svojemu sinu; ona pa vzame
s sabo tudi svojega brata in živela sta prav
srečno.

Druga deklica pa s svojo materjo in
očetom ostane v revščini.

S n e g u r k a.

(Ruska narodna.) *

f ekdaj je živel kmet Ivan; žena mu je
bila Marija, pa nista imela dece. Ivan in
Marija sta živela v ljubezni in spravi. Tako
sta se tudi postarala; ali dece le nista do¬
bila. Silno sta se zato žalostila ter se raz¬
veseljevala le oziraje se po ptuji dečici.

Neki dan, ko je prišla zima, da je za¬
padel sneg do kolena, pridere deca na ulice
igrat se: stari Ivan in stara Marija pa se¬
deta k oknu gledat. Deca je tekala, drvila
se ter začela delati babo iz snega. Ivan pa
Marija jo gledata molče in vsa zamišljena.
Kar se Ivan zasmeje in reče: „Pojdi, žena,
da si narediva tudi tako babol“ Znalo se
je Mariji, da je prevzelo veselje tudi njo.
— ,,Zakaj pa ne?“ — odgovori ona —
pojdiva, poigrajva se na starost! Ali čemu
bi si delala iz snega babo ? — — Narediva
si rajši iz snega dete,  ker (nama) ni Bog

48

dal živega. 11  — „Kar je res, to je res,“
veli Ivan, vzame kučmo, pa odide s staro
na vrt.

Res se lotita narejati si iz snega pun¬
čico; napravita čok z ročicami in z noži-
cami; pritakneta vrh kepo snega ter ogla-
dita iz nje glavico.

,,Bog daj srečo dobro!“ nazove vsak,

kdor je šel mimo.-„Bog daj zdravje!“

odgovarja Ivan. — , r Božja pomoč vsemu
dobremupritakne  vselej Marija, in se
nasmeje.

Not! zdaj sta napravila nosek in bra¬
dico, in izvrtala dve jamici v glavo; ali
toliko da prereže Ivan usteča, kar dahne
detešče iz njih s toplo sapo. Ivan na naglem
roko izmakne, in kar strmi. Jamici pod če¬
lom sta bili že izdolbeni; not, iz njih po¬
gledajo mile oči. Glejte tudi že ustnice, ki
so rdeče, kakor jagode, ter se drže na
smeh.

,,Kaj je to? Bog bodi z nami! Je-li to
kakova prikazen ?“ — veli Ivan in se pre¬
križa. Punčica nagne k njemu glavico —
prav živa, ter zavrti z ročicami in nožicami
na vsem svetu tako, kakor pravo čvrsto
dete v plenicah.

,,Oh Ivan, Ivan!“ zakriči Marija, ki je
zadrktala od radosti, — ,,poglej, Bog nama

49

je dal dete 11 , in začne objemati Snegurko;
s Snegurke pa se je odvalil ves sneg kakor
lupina z jajca, in res je Mariji v naročji
živa deklica. — ,,Oh, draga moja Snegur-
čica!“ zavpije babela, objemaje svoje de-
tešče, ki si ga je želela, pa se ga ni nadjala,
— ter zbeži ž njim v izbo.

Ivan — toliko da se je osvestil od ta¬
kega čuda, — a Marija ni vedela sama za
se od veselja.

In glejte, Snegurka raste — ne po dne¬
vih, nego po urah, čedalje bolj. Ivan in
Marija se je ne moreta naveseliti. Veselje
je bilo pri njih doma. Dekliči iz vasi so
nenehoma pri njih; delajo starkini hčerki
kratek čas in jo napravljajo prav kakor
kako punčiko; pogovarjajo se ž njo, pope¬
vajo ji pesmi; igrajo se ž njo vsakatere
igre in jo uče vsega, kako se kaj pri njih
godi. Snegurka je pa tako pametna: na vse
pazi in vse brž pobere, ter se razcvete po
zimi res kakor kakošna trinajstletna deklica;
vse ume, o vsem zna govoriti, in to s tako
milim glasom, da bi jo kar poslušal. In
tako je dobra, pridna in vsem priljudna!
Života je pa belega kakor sneg, — oči
(modre) kakor potočniče, svetlo-beli lasje do
pasa; niti ene rdeče pičice ni nikjer, kakor
da ne bi bilo žive krvi v telesu; pa i brez

i

50

tega je bila tako lepa in brhka, da bi se
bil človek zagledal vanjo; in kakor se ji
je znalo, bila je tako veselega srca, tako
prijetna, da živa duša ne tako. Vsi so si
Snegurko jako priljubili; neizrecno rada jo
je pa imela stara Marija. Večkrat veli možu:
,,Glej, Ivan, dodelil nama je Bog vender
radost na starost! minila je i moja srčna
žalost! . . . Ivan ji je pa odgovarjal: ,,Cast
in hvala Bogu ! ali tukaj veselje ni večno,

— žalost ni brez konca . . .“

Prešla je zima. Lepo ti zasije na nebu
spomladno solnce in ogreje zemljo. Na kop¬
nih mestih zaželeni trava in zažvrgoli škrjan-
ček. Zbrale so se že tudi lepe deklice v
kolo blizu vasi, ter zapojo:

.Pomlad krasna, kak si prišla,

Na čem prijahala? . . .

Na drevesu in na brani,”

Snegurka pa postane jako otožna.

„Kaj ti je, zlato moje dete?“ reče ji
večkrat Marija, božaje in stiskaje jo k sebi

— „nisi li bolna, ker si tako klavrna in
ti je obličje tako upadlo? Ni li te pogledal
že kak zločest človek ?“ —

Snegurka pa ji odgovori vselej: „Nič mi
ni mamica, saj sem zdrava. 41

Not, poslednji sneg je že pregnala pomlad
s svojimi lepimi dnevi. Zacveto vrti in trav-

51

niki; zapel je slavec in vsaka ptica, in vse
na božjem svetu je oživelo ter se veseli.

Presrčni Snegurki se je pa začelo še
bolj tožiti; tovaršic se ogiblje, in se skriva
zmiraj v senci pred solncem, kakor jurjevica
(šmarnica) pod drevesom. Nič druzega se ji
ni hotelo, nego pljuskati pri studencu pod
zeleno vrbo. Snegurki je godila le senca pa
hlad, še bolj pa na vmes dežek. O dežji in
o mraku se je vselej oveselila. In ko se je
neki dan privalil siv oblak, da se je usi¬
pala debela toča, oveselila se je Snegurka
tako, da ne bi bila katera druga tako ve¬
sela ni razsipanih biserov. Kedar je pa pri-
peklo spet solnce ter se toča raztopila, za¬
jokala se je Snegurka za njo tako strašno,
kakor da bi se hotela v solzah utopiti —
kakor se joka prava sestra po bratu.

Grlej, že je pomladi konec! prišel je kres.
Deklice iz vasi so se zbrale na prešet v
log, in so šle k Snegurki, ter stopijo pred
Marijo: ,,Pusti, pusti Snegurko z nami!“
Marija je od straha ni hotela pustiti; Sne¬
gurki se ni hotelo iti ž njimi; — pa se
niso mogli izgovoriti. Vrh tega pomisli Ma¬
rija: morda se njena Snegurka šetaje raz¬
veseli. Potem jo napravi, poljubi in reče :
Pojdi le, zlato moje dete, poveseli se s to¬
varišicami, vi pa dekliči, pazite, glejte na

4 *

52

mojo Snegurko! Saj veste same, da mi je
ona jedro v očesu.“

,,Prav, prav!“ zakriče vesele, primejo
Snegurko in odidejo vse vkup v log.

Tam so si spletale vence, vezale šopke
iz cvetic in prepevale svoie žalostno-vesele
pesmi, Snegurka je bila zmiraj pri njih.

Ko zajde solnce, naložijo deklice grmado
iz trave in drobnega šibja, zažgč jo, ter se
vstopijo vse ovenčane v vrsto, dekle za de¬
kletom, a Snegurko postavijo zad za vse
druge. „Poglej.“ — reko ji — ,,kakor mi
poletimo, tako teci tudi ti brž za nami; ne
zaostajaj!“

Zdaj zapojo Kupalovo pesem in poska¬
čejo črez ogenj.

Ker nekaj za njimi zašumi in žalostno
zaječi. . . V strahu se ogledajo, pa ni ni¬
kogar. Začno se spogledovati, pa ne vidijo
med seboj Snegurke. — ,,0, nemara, da se
je skrila ta neposajenka!“ — pravijo in se
razteko iskat je; pa je niso mogle nikakor
najti.

Klicale, javkale so; ona se ne oglasi. —
„Kam je neki zginila ?“ pogovarjajo se de¬
kliči. — „Morda je pobegnila domu,“ reko,
potem prejdejo v vas; ali Snegurke ni bilo
tudi v vasi.

53

Iskali so jo drugi, iskali so jo tretji
dan; preiskali ves log — grm za grmom,
drevce za drevcem; o Snegurki pa le ni bilo
ni sluha ni duha.

Dolgo sta Ivan pa Marija žalovala in
jokala za svojo Snegurko; dolgo še je ho¬
dila uboga starka vsaki dan iskat je v log
ter klicala kakor nesrečna kukavica:

„Oj, oj. Snegurčica!

Oj, oj, golobica!'

Večkrat se jej je zdelo, da se ji odziva Sne-
gurka: ,,Oj!“ Snegurke pa le ni ter ni! —

Kam je pa izginila Snegurka? ... Jeli
jo huda zver požrla v goščavi? Ali jo je
ujedna ptica unesla k sinjemu morju? . . .

Ne, — ni je požrla huda zver v goščavi,
ni je unesla ujeda k sinjemu morju, nego,
kadar je potekla za tovaršicami in skočila
v ogenj, mahom je spuhtela na vrhu kakor
lahki sopar, zvila se v tenek oblak . . .
in poletela visoko visoko pod nebo.

I. Navratil.

Mačeha in pastorka.

« ivela sta svoje dni mož in žena. Imela
sta edino, prav ljubeznjivo hčer. Zdravo
in milostno kakor rožica je cvela, dokler je
bila roditeljema pod krilom. Ko jej pa
mati umre, mine ji vse veselje, vse dobro.
Namesto umrle matere je dobila mačeho in
po-polu sestro. Pa po-polu sestra jo je hudo
sovražila. Zato je tudi mačeha ni mogla
ne žive videti. Hotela jo je od hiše spraviti;
zaradi tega jej je dajala pičlo hrano, dela
pa črez glavo. Ali ko je bila deklica ne¬
umorno v poslu, in ker je vse mačehino
kljubovanje ni preplašilo ter prisililo, da bi
bila zapustila očetov dom, nakladala jej je
pisana mati še več dela, — celo tacega, ki
ga ne bi bila opravljala brez posebne po¬
moči. Poslala jo je po jagod o Božiču, ko
je najhuje pritiskal mraz, ko je bila zemlja
vsa pod snegom. „Če jih ne prineseš, še
danes mi pojdeš od hiše“, zagrozila se jej

55

je nemilosrčnica. Reva vzame košarnico, pa
gre milo jokaje proti griču, po katerem je
živino pasla po leti in časi dobila največ
in najlepših jagod. Sreča jo na poti neznan
berač, raztrgan in slab. — Bil je Kristus.
Ogovori jo in vpraša, zakaj je tako žalostna,
in kam gre. Pove mu vse od kraja do
konca, kako se jej godi.

Starček jo tolaži: ,,Le voljno trpi, Bog
ti bo že pomagal, vanj zaupaj, pa bo vse
dobro. Idi k studencu, kjer si po leti na¬
pajala živino; tam dobiš jagod do volj.“
Tako jo potolaži in poduči, potlej pa zgine.
Besede beračeve so jo jako osrčile. Moreča
skrb in žalost zapusti njeno srce in sladka
radost jej ga objame. Rahločutno gre, ka¬
mor jej je svetoval berač.

Prišedši k studencu, ugleda vse rdeče
jagod, ki so molele izpod snega. Nabere jih
in nese domu vesela, ker je mislila, da
vstreže ž njimi mačehi; toda goljufala se
je. Mačeha je bila jagod bolj žalostna kot
vesela, ker je videla, da so zastonj vse
nakane.

Zopet je spomlad. Živina hodi na pašo
in pastorka jo pase. Mačehi se ni še ohla¬
dilo srce. Zmiraj je strmo gledala revo, in
mislila, kako bi se je znebila; — in kaj si

56

zopet izmisli! Vzame moke, pa jo zmeša s
pepelom, ter da pastorki, naj ves prah
spravi iž nje na paši. Pastorka jo sicer
prosi — milo prosi, naj se je usmili, ker
tega ne more, pa vse zastonj. „Ali slušaj,
ali pa od hiše!“ — Tako se je zadrla nad
njo in jo spodila za živino na pašo.

Na paši dene pastorka žalostna moko
poleg sebe in bridko se joče, kar si oči ne
izjoče. Spomni se beračevih besedi in za¬
prosi Boga pomoči. Pa čudo! Veter potegne,
pepel se zakadi, in moka je čista, kakor bi
nikoli zmešana ne bila. Ko donese pastorka
moko čisto domu, prevzame to mačeho, ka¬
tera skoro sama sebi ni verjela. Pa če
tudi jo je dimilo to čudo, vender še noče
mirovati. „Se enkrat poskusim”, je djala
sama pri sebi, ,,in ako . . . potlej pa . . .!“
Da jej drobno, kot prah stolčene soli zme¬
šane s sipom enačim soli in veli: „Se to!

s čisti mi to sol, da ne bo nič sipa v njej,
če ne, že veš, kaj te čaka!”

.-Pastorka prosi in se brani, da ne more,
pa mačeha še se ne zmeni zato. Vzame te¬
daj mešanico s sabo in žene živino. Zopet
zdihuje tožna globoko iz v  srca k Bogu, da
jo reši, in — — glej! Čudo! krava se pri¬
bliža, zakašla, sol in puhne v sip se zakadi
iž nje.

57

Ko pastorka prižene živino domu in
prinese sol cisto, razsrdi se mačeha neznano.
Ker vidi, da so brezuspešne vse poskušnje,
spodi jo meni nič tebi nič od hiše. Pastorka
zopet za Božjo voljo prosi, ali prošnja in
vse je le bob v steno. Ker nič ne sprosi,
pobere slaba svoja oblačila, zveže jih v cu¬
lico in gre žalostna in tožna, nevede kam.
Na poti jej primijavka nasproti mačica. Do¬
brika se jej in oteplje jo z repom. Imela
je pastorka nekoliko suhih skorij v žepu in
te jej dh. Pa zopet čudo! Mačica spregovori
in pravi: ,,Idi v oni-le stari izdani grad

črez noč. Pride pa ob enajstih izdanec k
tebi, pa se ga nič ne boj. Hotel bo, da bi
ti plesala ž njim, toda izgovarjaj se. Reci
mu, da nemaš šolfiov in pojde. Prinesel jih
bo in zopet hotel, da plešeš ž njim. Pa ti
se zopet obotavljaj. Le reci, da nemaš zlate
avbe, in zopet pojde in ti jo prinese. Tako
se izgovarjaj do polnoči, potlej pa idi domu
in nič se ne boj mačehe. Obleci se pa vsa
v obleko, katero ti bo dal izdanec! Mačica
pove in zgine, pastorka pa se poda v izdani
grad. V gradu gre v najlepšo sobo, in pri¬
čakuje mrtvaške ure. Ob enajstih se pri¬
kaže človek črn od vrha do tal. Silijo, naj
pleše ž njim, pa ona se izgovarja, kakor
jo je bila naučila mačica. Prinesel jej je,

58

kar je poželela, in nosil noter do polnoči,
o polnoči pa izgine. Pastorka težko čaka
jutra, in ko napoči, poda se domu vsa v
zlatu. Ko domu prišedši stopi prep mačeho,
čudi se ta, ko izve, kako je dobila pastorka
zlato obleko. Huda zavist se jej zbudi v
srcu, toda ni je več gonila pastorke od hiše,
čeravno jej je bila še trn v peti. „Ker je
ta avša kaj tacega dobila, kaj dobiš šele
ti,“ djala je svoji hčeri in jo precej prvo
noč poslala v izdani grad. Hči gre.

Prišla je tudi njej mačica naproti, mi¬
javkala je okolu nje in otepala z repom, ali
ona jo sune z nogo in gre ošabna dalje.
Ko dospeje v grad, vsede se in čaka enajste
ure. Ob enajstih stopi črn mož k njej,
prime jo in začne plesati ž njo. Plesala sta
in plesala, pa črni mož jo vrtel in sukal,
da je raztrgal vso na drobne kosce.

Težko je mačeha pričakovala jutra, in
ko se začne svitati, hodi v enomer gledat
in čakat hčere, pa je ne učaka. Gre tedaj
v grad. Toda ker jo najde vso raztrgano,
se zgrudi in umrje.

In tako je bila pastorka rešena.

Podg-oriški.

k

Vila prijateljica in meseci prijatelji.

eka hudobna ženska primoži s svojim

revnim možem malo deklico z imenom

Marica. Potlej ji Bog da še eno pravo hčer,
katero ljubi in goji več ko svoje oko. Pa¬
storke pa, ki je bila dete dobro in prelepo,
kar ne more s krajem očesa videti; zato
jo preganja, muči in mori, da bi jo poprej
vkončala, meče ji najslabše ostanke jedi in
še to kakor psu; celo kačjiga repa, ako bi
ga bila imela, bi ji ga dala jesti; in na¬
mesto na posteljico, jo pošilja v neko staro
korito spat.

Ko pisana mati vidi, da je deklica pri
vsem tem dobra in potrpežljiva, in da lepše
raste ko njena hči, si misli in misli, kako
bi našla uzrok sirotico spoditi od hiše, ter
si eno zmisli.

Nekega dne pošlje ona svojo hčer in
pastorko volno prat; hčeri da bele volne,
pastorki pa črne, ter ji ostro zažuga: ,,Ako
mi te črne volne tako belo ne opereš, kakor

60

jo bo moja hči, ne pridi mi več domu, sicer
te bom iztepla od hiše“. Ubožica pastorka
milo plače, prosi in govori, da ji tega ni
mogoče storiti; ali vse je bilo zastonj. Ko
prideta na vodo, razprtita svoja bremena
in začneta prati; kar se jima neko lepo
belo dekle od nekod pridruži in ju pozdravi:
,,Dobra sreča, prijateljici! jeli vama treba
pomoči?“ Mačehina hči posmehovaje reče:
„Meni ni treba pomoči, moja volna bo koj
bela; ali tukajle naše pastorke ne bo koj“.
Na to stopi ono tuje dekle k žalostni Ma¬
rici rekoč: „Daj! bove videle, ako se bo

dala ta volna oprati belo?“ Obe počneti
zdaj žikljati in prati, in hipoma se beli
črna volna, kakor mladi sneg. Ko spereta,
spet ona bela prijateljica nekamo zgine.
Mačeha videti to belo volno, se čudi in jezi,
da nima uzroka preganjati pastorke.

Nekoliko časa za tem pride huda zima
in sneg. Hudobna mačeha še zmiraj misli,
kako bi nesrečno pastorko zatiravala; sedaj
ji zapove: „Yzemi košek in spravi se v
goro, ondu mi naberi zrelih jagodic za novo
leto; ako mi jih ne prineseš, ti je bolje, da
ostaneš na gori“. Sirotiea Marica milo plače,
prosi in govori: „Kako bom jaz reva sedaj
v ostri zimi dobila zrelih jagodic ?“ Ali
vse zastonj — mora vzeti košek in iti.


61

Ko hodi vsa objokana po gori, sreča
dvanajst junakov, katere lepo pozdravlja.
Oni prejmejo pozdrav prijazno ter jo vpra¬
šajo: „Kamo laziš, mlada ljuba! po tem
snegu tako zaplakana?“ Ona jim lepo pove
vse. Junači ji rečejo: ,,Mi ti bomo poma¬
gali, ako nam umeš povedati, kateri mesec
celega leta je najboljši ?“ Marica reče nato:
„Vsi so dobri, ali mesec sušeč je najboljši,
ker nam prinaša največ upanja 41 . Oni za¬
dovoljni z odgovorom, rečejo: ,,Pojdi le v
to prvo žlebiče (dolino) na prisolnce, ondu
dobiš jagodic, kolikor te je volja 11 . In res
prinese mačehi za novo leto poln košek naj¬
lepših jagodic, in pove, da so jih ji pokazali
junači, katere je srečala na gori.

Nekoliko dni kasneje, ko je odjenjala
zima, govori mati svoji hčeri: ,,Pojdi tudi

ti v goro po jagode, morda najdeš one ju¬
nake, da ti dajo kakšno srečo, ker so se
že naši umazani pastorki skazali tako čudno
dobrotljivi 11 .

Hči se ošabno obleče, vzame košek, in
skaklja vesela v goro. Prišedši tamo, sreča
res onih dvanajst junakov, katerim napuh-
njeno reče: ,,Pokažite mi, kje rastejo jago¬
dice, kakor ste pokazali naši pastorki 11 .
Junači rečejo: ,,Dobro, ako uganeš, kateri
mesec celega leta je najboljši ? 11  Ona hitro

62

odgovori: „Vsi so hudi, mesec sušeč pa je
najhuji 11 . Ali na te besede se vsa gora hi¬
poma naoblači, in vsa nevremena vdarijo
na njo, da je komaj prisopla živa domu.
Ti junaki so bili dvanajsteri meseci.

Med tem se dobrota in lepota psovane
pastorke razglasi daleč po deželi, in nek
pošten, bogat in mlad gospod sporoči njeni
mačehi, da bo ta in ta dan s svojo žlahto
prišel pastorke za ženo snubit. Mačeha, za¬
vistna tej siroti, ne zine ji ni besedice o
tem, ampak misli svojo hčer v to srečo
potisniti.

Kadar pride napovedani večer, stira
brezvestna mačeha svojo pastorko zgodaj v
korito spat, potlej očisti hišo, napravi ve¬
čerjo, našopiri svojo hčer, kolikor jo naj¬
več more, ter jo postavi s pletilom v rokah
za mizo. Nato se pripeljejo snubači; mačeha
je prijazno sprejme, pelje je v hišo in jim
govori: ,,Tukaj-le je moja mila pastorka 11 .
Ali kaj pomaga, ker so v tej hiši imeli
petelina, ki počne na ves glas in brez pre-
stanka peti: ,,Kukuriku, lepa Marica v ko¬
ritu ! — kukuriku, lepa Marica v kuritu!
i. t. d.“

Ko snubači razbero in razumejo peteli¬
novo petje, vele, naj se jim prava pastorka
pripelje iz korita; in ko jo ugledajo, ne

63

morejo se dosti načuditi njeni lepoti in
ljubeznivosti, ter jo še tisti večer peljejo
seboj; hudobna mačeha in njena hči pa sta
ostali na sramoti pred vsemi ljudmi. Marica
pa je bila srečna s svojim možem in z vso
svojo hišo do velike starosti in lahke smrti,
ker ji je bila vila prijateljica in vsi meseci
prijatelji.

Zap. Iran.

Ubožni mladenič in modra
kraljičina.

S tar kralj je imel hčer, lepo in mlado, a
tudi razumno in modro, da take ni bilo
z lepa. Nje razboritost je zaslula v deveto
deželo. Oče je želel, da se omoži, in ji tudi
često prigovarjal. A ona se je branila in
branila, ter izgovarjala. ,,Saj mi še ni sile,
niti me ne veseli . 41  Nego oča jo sili in sili,
ter se naposled lepa kraljičina uda očetovi
želji. ,,Bodi si po vaši volji,“ reče, ,,ali to
vam povem, udam se samo onemu, kateri
mi zastavi tako uganjko, da je ne bodem
znala uganiti. A tega prosim od Vas, da
.umrje vsak, kateremu uganem zastavico."
Kralj si misli: ,,Kaj bi se ustila! Ženska
glava si, bodisi najbistroumnejša. Na konci
se vender najde mož, ki te nadmodri." In
dovoli ji, česar je prosila.

Zdaj so prihajali snuboki od vseh strani,
iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je
vsake bire, plemenitih in neplemenitih, bo-

65

gatih in ubogih; ali nobeden ni znal zasta¬
viti uganalice, da bi je kraljičina ne bila
uganila. Vsakemu je rabelj odrobil glavo.

V neki vasi je uboga ženica živela
s sinom. Druzega nista imela, nego nekaj
kokoši in golobov. Njen sin je tekel v dvaj¬
seto leto, a bil je čvrst mladenič. Zategadelj
reče materi: ,,Tudi jaz pojdem uganek za¬
stavljati kraljičini. “ Mati mu brani, kakor
vč in zna, prosi ga in zaklinja, da ne bi
hodil nikamor po neumnosti izgubljat mlade
glave. Ali sin se ne da preprositi. Kadar
vidi mati, da ne more preveriti sina, pride
ji na misel, da bi bilo bolje, ako ga umori
sama. Rajši je, da umrje od nje roke, nego-
li od rabljeve. Zato se mu na oči uda in
speče sinu dva goloba na pot. A goloba
je bila otrovala. S sinom je šel tudi domači
pes, kodrasti Grivec. Kadar že delj časa
hodita, vidi mladenič, da je Grivec lačen.
Vrže mu oba goloba. Ta hip crkne zajetni
pes. Mladenič ga ostavi tam in odide. Hode¬
čemu tako se začne pot izgubljati, da na¬
posled ni od njega nikjer sledu. Zatorej se
povrne, ter kadar pride na mesto, kjer je
ležal pes, ni ga že bilo, a namesto njega
je ležalo dvanajst mrtvih vranov. Pobere
jih in gre dalje. Na poti ga ulovi mrak,
da mu je bilo prenočiti v gozdu. A po noči

5

66

pride mimo njega četa razbojnikov, bilo jih
je štirindvajset, in odvedo ga seboj v skri¬
vališče. Mladenič je imel še pri sebi one
gavrane. Oskubel jih je, porezal jim je glave
ter noge in jih dal razbojnikom, da si jih
napravijo za večerjo. In jeli so res ter vsi
poginili.

Drugi dan se mladenič napoti dalje.
Skoraj pride iz gozda na piano ter od daleč
ugleda mesto, a na hribci kraljev grad.
Zdaj začne premišljevati, katero uganjko bi
zastavil kraljičini. Misli in misli ter se na¬
posled domisli, ako ji zastavi to, kar je na
poti do nje izkusil in videl sam. Zatorej se
oglasi v gradu, in hitro ga odvedo pred
kraljičino, katera ga je čakala sredi svojih
devic na kraljevem stolu.

Mladenič stopi neplašno pred njo, ter
kadar mu ukaže, izpregovori in reče: ,,Dva
mrtveca sta ubila živca; a ta ki je bil zdaj
mrtev, ubil je drugih dvanajst, in teh dva¬
najst mrtvih ubilo je drugih štiri in dvajset;
ali on, katerega bi bila imela prva dva ubiti,
še živi. Kaj je to?“ Kraljičina premišlja in
pregleduje vse knjige, v katerih so bile uga-
nalice zapisane. Zunaj je bil že rabelj pri¬
pravil klado, na katero bi mladenič položil
glavo, da bi mu jo odsekal, a notri si je
kraljičina trla glavo ter se na konci udala

67

in priznala, da te zastavice ne more uganiti,
in velela mladenču, da jo raztolmači. On
reče: „Kadar sem se bil namenil k vam,
branila mi je mati, in da bi me vi ne umo¬
rili, hotela me je otrovati s tem, da mi je
spekla dva goloba, katera sem na poti dal
svojemu lačnemu psu, kateri je poginil ma¬
homa. Tega psa je prišlo jest dvanajst ga-
vranov, a gavrane je pojedlo zopet štiri in
dvajset razbojnikov. To je dogodba, ki se
je meni pripetila na poti do vas.

Kraljičina se je udala in še tisti večer
sta se poročila. Kralj je ukazal napraviti
veliko večerjo; a kadar so se najedli in
napili, udaril je ob mizo in rekel, da še
nikoli ni bil tako vesel. Naposled je še plesal
s kuhinjsko deklo, da mu je na glavi od¬
skakovala krona.

Fr. Erjarec.

5 *

Koljučaja Roza.

Ruska narodna.)

f ivel je car s svojo soprogo carico, ki
je bila v resnici plemenitega srca in
časovne lepote. Živela sta drugače prav
srečno; edino to njima je srečo kalilo, ker
nista imela otrok. Zaradi tega sta čestokrat
silno žalovala. Neki dan sedi carica na
brežčku bistrega studenca, ter zre zamaknena
v čisto vodico in vzdihuje. Kar prileze rak
iz vode in pravi: ,,Carica, ne žaluj! Imela
boš kmalu hčerko!“ Začudena nepričakova¬
nega slučaja, hotela se je carica raku srčno
zahvaliti, a predno se je tega domislila, zlezel
je rak urno nazaj v vodo. Kmalu pa se je
njegovo obetanje izpolnilo: carica je v resnici
dobila krasno hčerko. Vesel tega prigodka,
zaukazal je car svetkovati veličastno dan,
na katerega je povabil tudi čarovnice svojega
carstva. Po nesreči imel je car le dvanajst
zlatih okrožnikov. Čarovnic pa je bilo trinajst.
V teh okolnostih ni mogel kar vseh trinajst
povabiti na svetkovanje. Ko so se povabljene
čarovnice od pogostovanja odpravljale in od
carja poslavljale, želele so novorojeni carevni
dati še vsaka en dar. Prva pravi: ,,Bodi

69

dobrodelna 41 , druga: ,,bodi krasnaz  eno
besedo, obdarile so jo z obilnimi darili, za
dušne in telesne potrebe. Pa kmalu se oglasi
tudi trinajsta čarovnica. Nejevoljna pravi;
,,Niste me hoteli povabiti na veličasten
praznik, zato pa se bo carevna, ko bo ji
petnajst let, zbodla na vretenu in takoj
umrla. Na to čarovnica izgine. K sreči pa
je bilo le enajst čarovnic, ki so bile že
carevno nadarile. Prišla je naposled še dva¬
najsta ter pravi užalostenim roditeljem: po¬
tolažite se, prijatelji moji! Hči vaša ne bo
umrla, temveč zamaknila se bo v trdno
> spanje, ki bo trajalo sto let, potem se bo
prebudila in bo srečna . 11  Potolaženi car je
mislil svojo miljeno hčerko rešiti: strogo
ukaže, da se morajo v njegovem carstvu
vsa vretena pokončati. Carevna je dorasla
petnajsto leto, in je bila čudo lepa. Pa kaj
se zgodi? Neki dan gre car s carino in
drugim dvorom od doma. Carevna ostane
sama doma. Pride ji na misel, da bi si
nekoliko ogledala domači grad. Hodi iz sobe
v sobo, ter slednjič pride do malih vratič,
odpre jih — pred seboj pa vidi prav ozke,
dolge stopnice, ki so vodile v visoki stolp.
Dospevši na vrh stopnic, stopi v malo izbico,
v kateri je stara žena na vretenu prela.
Carevna se je ne ustraši, temveč se ji pri-

70

bliža in skrbno gleda, kako prede, Pa želela
je tudi sama delo poskusiti, toda — komaj
začne presti, že se zbode z vretenom v roko;
v tem trenutku pa zadremlje v trdno spanje.
Tudi car in carica, ki sta s svojim sprem¬
stvom ravno v tem času prišla domu, zamak¬
njena sta bila v trdno spanje. Enako so tudi
trdo zadremali: carska straža, konji v hlevu,
golobi na strehi, psi na dvorišču, muhe na
steni, tudi ogenj na ognjišču je ostal ne-
ugasnjen. Kuhar je stoje spal pred ognjiščem,
držeč kuhalnico v roki; enako tudi kuharica,
držeča v rokah na pol oskubljeno perutnino.
Ves dvor je zadremal v globoko spanje.
Popelo se je potem prav gosto trnjevo grmovje
po ozidju čarovnega dvora. Zagrnjen je bil
ves carski grad z okolico v temen gozd.

Preteklo je mnogo let; nobenemu ni bilo
mogoče priti do čarovnega grada; temni in
gosti trnjev gozd je branil popolnoma dohod.
Narod je sploh vedel pripovedovati, da je v
globokem gozdu in dolini grad, in notri za¬
čarana carska hči, po imenu: Koljučaja Roza,
ki je krasna ko makov cvet; pa bodeče
trnje zabranjuje priti do nje in videti jo.
Bili so čestokrat hrabri mladeniči, ki so se
napotili v temni gozd, a niso se vrnili: po¬
gubili so se v bodečem trnji vsi, ki so menili
priti do začaranega gradu.

71

Minulo je sto let. Neki dan prijezdi
mimo spečega gozda carev sin. Slučajno
prične mu sivi starček, ki je sedel na po¬
čivališču, pripovedovati o tem gradu, kakor
je slišal od svojega deda: da je v tem
gozdu carski grad, notri pa začarana krasna
carevna, po imenu Koljučaja Roza, da ni
do gradu še nobeden prišel zaradi gostega
trnjevega gozda. Carevič se tega ne ustraši,
temveč sklene rešiti krasno carevno Kolju-
čajo Rozo. Popustil je svojega konja, ter se
odmah napotil v goščavo temnega in bode¬
čega gozda. A gozd se mu ne zdi niti teman,
niti grozen. Na grmovih vejicah so pre¬
pevali veselo ptički, šumljali bistri virčki:
zrak je bil napolnjen najprijetnejše cvetlične
vonjave. Carevič krene k trnjevi ograji, ka¬
tera pa se mu je sama sproti umikala. Na¬
mesto goste, trnjeve ograje vidi le grmovje
belih cvetlic. Carevič se približa gradu in
stopi na dvor. Na dvoru so stali osedlani
konji, okolu ležali psi, pri dverih je stala
carska straža, naslanjajoča se na konje, ki
so menda ravno hoteli v hlev. Videl je vse
to, da je zamaknjeno v globoko spanje.
Golobi na strehi imajoči skrite glavice pod
kreljutami so tudi pospavali. Carevič krene
dalje v carski dvor: muhe na stenah so
spale, ogenj na ognjišču je plamte spal, a

72

ne izgubil najmanjšeda svojega žara. Kuhar
je stoje spal pred ognjiščem ter držal ku¬
halnico v roči. Precej zraven njega je sedela
kuharica, drže v rokah na pol oskubljeno
perutnino. V grajskih sobanah vidi: eni so
spali stoje, tovariši sede, drugi so gledali
skozi okno ali na steno. Naposled zagleda
speča čara in carico. Carevič zapazi v teh
prostorih le neko prečudno tiho dihanje
spečih. Končno pride po ozkih stopnicah v
visoki stolp. Tu je sedela začarana carska
hči Koljučaja Roza, kije bila prekrasne lepote
in milobe. Bila je začarana v trdo spanje.
Njena lepota je careviča tako prevzela, da
jo nehote poljubi na čelo, — pa v tem hipu
se ona prebudi in spregleda. Ravno tako se
tudi v začaranem gradu naenkrat vse pre¬
budi in veseli. Konji zarezgečejo, psi na
dvorižču poskočijo, golobje na strehi za-
golčijo in muhe po stenah zabrenčijo, ogenj
na ognjišču zopet žarno vzplamti, kuhar
veselo obrne kuhalnico in kuharica dalje
puli perutnino. Carevič pride s prekrasno
carevno z visokega stolpa. Car in carica ju
sprejmeta z velikim veseljem. Se tisti dan
je bila imenitna svatba. Carevna Koljučaja
Roza (po slovensko bodeča roža) je živela
s svojim soprogom, prelepim carevičem, še
dolgo let in prav srečna. j os . Vovkov.

Bom padel.

f ekdaj je bil nek jak korenjak, kije sploh
bil velik ,,metavec“, ker straha ni po¬
znaval. Hudo veliko je snedel, tako da se
mu je samemu blodilo po glavi, da gotovo
očetu ni po volji, ako je pri njem. Reče
tedaj očetu: ,,Dajte mi, kolikor se vam zdi,
da je moj ,,odvetek“, jaz grem po svetu,
da vam ne pojem preveč; tudi bi vender
rad zvedel, kaj je strah . 11  Oče mu da, ko¬
liko je mislil, da mu gre, in tako odide,
pa pride za neki čas do gostilne in si veli
jesti dati. V gostilni pa je sedel nek du¬
hovnik, ter ga praša, kam da gre. Odgovori
mu, kakor vemo, da gre stralm iskat. Du¬
hovnik mu na to reče: ,,Kaj mi daš, če ti
pokažem, kje in kaj je strah . 11  Pobotata se,
da mu metavec ima plačati sto goldinarjev,
če ga nauči strahu ; če pa ne, da mu mora
duhovnik našteti ravno toliko. Založita de¬
narje pri krčmarju, in duhovnik ga na večer
pelje na pokopališče ali grobje. Ko je od-

74

bila enajsta ura, vstali so vsi pokopani du¬
hovniki, ter so začeli kegljati. Kegli bile so
kosti, kroglje pa mrtvaške glave. Metavec
se pridruži tudi k njim, a pustili ga niso;
položi v igro sto goldinarjev, pa ga le ne
puste; sedaj zgrabi za eno kost, pa jih začne
goniti in terati okolu cerkve; v tem mahu
odbije dvanajsta, in vsi pahnejo pod zemljo.
Po takem dobivši sto goldinarjev, gre dalje
po svetu. — Pride zopet v drugo krčmo,
kjer je hotel prenočiti: a krčmar se ga
brani, rekoč, da nima prazne izbe; ker je
v prvi on sam s svojimi otroci; druga je
družine polna, tretja pa še je manje za njega,
ker dosedaj nihče v nji črez noč ni ostal
živ. ,,No, to mi je pač kar prav“, odgovori
mu metavec, ,,saj po svetu iščem strahu“.
Leže tedaj spat. Ob enajstih pride nekdo,
ter mu vkaže, da naj vstane, da ga pobrije.
„No to mi je pač kaj prav“, odgovori mu
potnik, „saj sem že itak močno bradat . 41
Ko ga obrije, praša ga metavec, kaj mu je
dolžan, a ko mu grdnež ne da odgovora,
odvrne mu: ,,Pa naj ti plača Bog za to
dobroto . 44  Koj pride drugi z velikimi škarja¬
mi, ki so bile tako dolge, kakor naše svisli
doma; in bilo je ravno tako, kakor z brijačem.

Za neki čas vse vtihne; na enkrat nad
seboj v dimniku zasliši glas: ,,Bom padel . 44

75

,,Padi, kamor hočeš“, zavpije mu metavec.
Zarožlja nekaj skozi dimnik, in na tla pade
ena noga. Opet nekdo zakriči: „Bompadel“.
In on še erez oni glas zavpije: ,,Padi, saj
te ne motim.“ Nekaj debelega ropoče po
dimniku, in na tla se zgrudi zelo veliko
truplo brez nog in glave. In zopet kriči:
,,Bom padel“, in na njegov odgovor; ,,Padi
kamor hočeš“, zgrudi se rusasta glava, skoči
na truplo, noge k truplu, in stal je pred
potnikom grd velikan. Grdo se je držal in
grozil metavcu; ta pa mu ukaže, naj gre
ali pa naj ostane, da ga ni mar za njega.
Ta mu pa zaukaže, da naj gre ž njim, da
mu bo veliko blaga pokazal, če mu bo od¬
piral železna vrata. Pregledata v devetih
izbah veliko, veliko bogastva, srebra, zlata
in demantov. Ali od vsega tega ni hotel
vzeti ničesar; v zadnji sobi pa najdeta čudno
šibo, katera je imela moč vse živo usmrtiti,
vse mrtvo pa oživiti. Vseka metavec s šibo
koj onega velikana; iz njegove glave pa
vstane mož, kateri se mu je zahvalil, da
ga je tako rešil od devetstoletnega pro-
kletstva.

Gre tedaj dalje strahu iskat. Pride v neko
veliko mesto, kjer so vsi ljudje hodili po-
bešene glave, klaverno se drže. Praša jih,
kaj da to pomeni; ali nihče ničesar ne od-

76

govori, kar naenkrat zagleda kraljičino lepo
oblečeno, katero so nekam peljali iz mesta.
Napoti za njimi, ter vidi, kako so jo pri
neki budi, črni jami privezali na pol mrtvo,
in zatem pa vsi pobegli v mesto. Ostane,
da vidi, kaj le bo iz tega; malo za tem
začuje se hudo sopihanje iz jame, 'in iz nje
plane lintvern ali zmaj, da požre kraljičino.
Ali metavec ga vseka po glavi, in zmaj se
zgrudi mrtev. Sedaj šele izve od kraljičine,
da je zmaj vsako leto terjal eno deklico,
drugače pa bi razdrl mesto in poteptal vso
deželo, ter da mu ona po obljubi svojega
očeta rada poda roko v zakon. Oženita se
z velikim hrupom ter sta živela srečno in
zadovoljno. Ko jima je Bog podaril prvega
otroka, sedijo enkrat vsi trije pri potoku;
prikobaca od nekod velika žaba, otrok se
je vstraši in pljusk! pade v vodo. Metavec
se tega tako prestraši, da ni mogel vstati,
da dete vzdigne iz potoka, ter se je skoro
vtopilo.

Malo dete ga je naučilo strahu, ker mu
je bilo milo — pri srcu!

Iv. Macun.

Palica iz torbe!

. v

PDil je oče, ki je imel tri sinove. Prvi je
bil dolg in suh, drugi širok, tretji pa,
tako so trdili ljudje, silno neumen. Ko so
dorasli, pravi jim oče: ,,Tako več ne gre.
Čas je, da se česa naučite 11 . Dolgi si je iz¬
volil mizarstvo, široki mlinarstvo, naj mlajši
pa strugarstvo. Ko se dolgi izuči, reče mu
oče: „Pojdi med svet, da se še bolje pri¬
učiš svojemu obrtu. Pobere torej svoje stvari
ter se odpravi na pot. V nekem gozdu ga
sreča možiček, pa ga vpraša, kdo da je.
Dolgi mu odvrne: ,,Mizar sem in potujem 11 .
,,Pojdi z mano“, de mu možiček, ,,pri meni
se lahko naučiš kaj poštenega 11 . Dolgi gre
ž njim. Črez pol leta mu reče gospodar:
„Ne morem te delj obdržati pri sebi; ker
pa si bil zvest in marljiv, poklanjam ti
to-le mizico. Kadar boš ji velel: „Mizica
pokrij se! imel boš najboljše jedi na nji 11 .
Dolgi si oveseljen oprti mizico ter se na¬
poti proti domu. Med potom se ustavi v

78

gostilni. Gostilničar zapazi precej, da je to
nenavadna mizica, pa mu jo po noči zameni
z drugo slično. Dolgi tudi res vzame za-
menjeno mizico ter odide domu. Tu se je
hotel ž njo ponašati, ter je velel: „Mizica,
pokrij se!“ no, ni se pokrilo, ne, in oče in
brata so se mu posmehovali.

Nato odide široki med svet. I njega
sreča možiček v gozdu in ga vpraša: ,,Kaj
si pa in kam si namenjen ?“ Široki mu
odvrne: „Mlinar sem in potujem". Možiček
pa mu reče: ,,Pojdi z mano, pri meni se

še lahko kaj naučiš". In široki gre ž njim:
Crez pol leta mu reče možiček: ,,Dasi mi
je težko, vender te ne morem delj obdržati;
ker si pa zmiraj delal marljivo, poklanjam
ti za nagrado tega-le oslička. Kadar mu
porečeš: ,Oslek kihaj ! 1  kihal ti bode same
cekine". In mlinar vesel zasede oslička ter
jezdi proti domu. I on jo zavije v isto go¬
stilno, kakor njegov brat, oslička pa postavi
v hlev. Gostilničar vidi takoj, da žival kiha
cekine. Odvede jo torej iz hleva, a mesto
nje drugo pripelje noter. Široki ne opazi
premembe, zasede osla ter odhaja domu.
Hoteč doma pokazati, kaj njegov osel zna
zavpije: ,,Oslek kihaj!“ No osel se še ne
zmeni zato in tudi ne kiha cekinov. In sme¬
jali so se tudi širokemu.

79

Naposled odide i strugar na potovanje.
Kakor prva dva, tako sreča i njega možiček
ter tudi njega vzame s seboj na svoj dom,
kjer je takisto ostal pol leta. Pri slovesu
pa mu veli možiček: „Delal si pridno, zato
ti podarim to palico v torbi. Dostikrat bo
ti koristila v življenju. Kadar jo rabiš, po¬
reci samo: ,Palica iz torbe!‘ in ubogala te
bo“. Zahvalivši se srčno, poda se neumni
proti domačiji. Medpotoma pa zajde tudi
on v gostilno, v kateri sta bila njegova
brata prevarjena. Tu reče gostilničarju:
,,Gospod oštir, varujte se palice, ki jo imam
hranjeno gori v sobici v torbi; kajti, kdor
bi ji velel: ,Palica iz torbe! 1  temu bi se
godilo hudo. Gostilničar pa mu ne verjame
misleč, da ima palica vse drugačno lastnost.
Tiho se splazi v strugarjevo spalnico in
reče: „Palica iz torbe! 11  — No jedva go¬
stilničar izpregovori, že ga palica obdelava
po hrbtu tako, da je joj.

Ne pomaga mu upitje, ne prošnje: pa¬
lica neusmiljeno udriha po njem. Ko pride
na njegovo upitje tudi neumni v svojo so¬
bico in ko gostilničar za božjo voljo prosi
pomoči, češ: ,,Hočem vam vrniti vse, samo
rešite me palice!“ uvidi šele, da je gostil¬
ničar njegova brata prevaril za njiju stvari.
Palica je izborno opravljala svoj posel. Sele

80

tedaj, ko mu gostilničar izroči osla in mi¬
zico, veli palici v torbo, priveže si mizico
na hrbet, zajaše oslička ter odjezdi domu.
Dospevši na dom, pripoveduje kar je doživel,
ter pokaže lastnost mizice, osla in palice.

Kar osupli so vsi strmenja. Imeli so
zdaj vsak dan izvrstno hrano, svetle cekine
ter debelo, grčavo palico za hudobneže. —
Neumnega pa so zanaprej imeli za pa¬
metnega

Nedo.

Trije bratje.

ake pol ure od male vasi je stanoval
skopi grajščak v velikem, lepem gradu;
a družine ni imel veliko zaradi skoposti. V
vasi pa je prebival oče s tremi sinovi; bili
so ubožni in živeli so skromno. Necega dne
reče oče svojim otrokom: ,,Tako ne more

dalje biti, eden mora iti služit.“ Pogovore
se ter sklenejo, da mora najstarejši stopiti
kam v službo. Drugi dan se oče takoj na¬
poti z najstarejšim sinom h gospodu graj-
ščaku, ter ondu da Ivana v službo za hlapca,
kateremu grajščak obeča za plačilo pol
mernika srebrnih dvajsetič toda le s tem
pogojem, če ne bo nikdar jezen, če bode pa
le katerikrat jezen, ali tudi samo nevoljen,
ne dobo ne le nič, ampak moral bode on
njemu dati merico srebrnic.

Tako je govoril graščinski gospod.
„Buzarona, lepo plačilo,“ si misli oče. Oba-
dva sta bila s pogojem takoj zadovoljna.
Da bi Ivan mogel zapasti toliko denarja,
tega si niti oče niti Ivan sam mislila nista.
,,Jutri pojdeš prosa sejat,“ veleva gospod,

6

82

ter odkaže, kje ima proso vzeti, in kam ga
ima vsejati.

Ko je bilo proso vsejano, podorano, po¬
vlečeno in povabljeno, vpraša grajščak Ivana,
če je kaj jezen. „0, kaj hočem biti jezen,
ravno to je moje največje veselje,“ mu od¬
govori hlapec. Grajščak si malo pomisli in
pravi: ,,A sedaj mi pride šele na um, da
nisi vzel pravega semena; bilo je staro in
ne bode kalilo; idi torej in ga poberi!”
Hlapec čudeč se takemu povelju, misli, da
se gospod le šali; a ko mu pa še le ostreje
zapoveduje in si ne da nič dopovedati, jame
žalosten postajati in dopoveduje gospodu, da
posejanega prosa ne more nihče pobrati.
Zdajci vpraša grajščak Ivana, če je kaj
jezen.

,,Kdo bi ne bil jezen, če zapovedujete
take reči, katerih živi človek ne more iz¬
vršiti,” odvrne Ivan nevoljno.

Smehljaje si mane grajščak roke in
pravi: ,,Zapadel si svoje srebrnice!” Hla¬
pec _odide žalosten in nevoljen domu in mora
še skopemu in tako zvitemu grajščaku od-
rajtati merico srebrnic, kakor sta se po¬
godila.

Potem gre pa srednji brat Jurko mesto
njega služit; a tudi njemu se je ravno tako
godilo, kakor Ivanu.

83

Sedaj pa pride vrsta na najmlajšega,
Tomaža; ta pa je bil bolj prebrisan, nego
njegova brata; bil je zvit in muhast. Graj-
ščak mu je stavil iste pogoje in mu obečal
isto plačilo. Sel je tudi on najprvo sejat
proso; in gospod mu veleva ga pobrati, ka¬
kor prejšnjima. ,,Da, gospod, če ni pravo
seme vsejano, se mora na vsaki način po¬
brati,“ se veselo oglasi Tomaž, ,,takoj grem
in ga poberem do zadnjega zrna.“ Gospod
čudeč se hlapčevi poslušnosti, ga vpraša,
če je kaj jezen. „Oj, žlahtni gospod, jaz
prav nič nisem jezen, šele jako vesel sem,
da morem vaši želji vstreči. Juhe, kosmata
kapa, tako malenkost pa kar naenkrat
zgotovim, v dveh urah sem tu“, reče To¬
maž odliajaje. — Ko je Tomaž bil šel prej
s prosom na njivo, ga ni vsejal, nego vedoč
za grajščakove zvite zanjke, ga je v vreči
na njivi zakopal, a gospodu je rekel, da
ga je vsejal. Zdajci pa ga izkoplje ter pelje
domu in pokaže gospodu na iznenadjenje.
Gospod ga zopet vpraša, če je že kaj jezen.
„Zlahtni gospod, to pa ne!“ pravi Tomaž;
pri sebi pa si misli: „Zvit si ko kozji rog,
a jaz te hočem izplačati. 11

,,Gospod, kaj pa bom sedaj delal ?“
vpraša natančni sluga. ,,Nocoj bodeš čuval
ono-le hruško, ki je ponočnjaki hodijo trest;

6 *

84

vzemi pa puško s seboj in kdor se ti na
trikratni poziv ne oglasi, tega vstreli!“ ve¬
leva gospod. Ne pozabi ga pa tudi vprašati,
če ni morda kaj jezen, na kar mu Tomaž
odgovori: ,,Tega pa že ne! milostljivi go¬
spod ; nocoj pa hočem ponočnim postopačem
pokazati, kako se nakradene grajske hruške
peko; boste videli gospod, kako bodem iz¬
učil te vragove!“

Ko se stemni, natrka puško, ter se
spravi med hruškine veje, stiskaje se k
deblu čaka in čaka, a dolgo noče nihče
priti. Zdajci pa se približa neka čudna, bela
prikazen, začne tresti hruške in se noče
oglasiti na čuvajen poziv. ,,Kdo je?“ za¬
kriči čuvaj v tretje z drevesa. Blisk —
pok — beli strah se zvali pod hruško.
Tomaž ni šel gledat, kdo je bil tatinski
strah, nego je hitel zgodbo naznanit svojemu
gospodu. Gospod gre gledat, a kako se
prestraši, spoznavši v beli obleki vstreljeno
svojo kuharico pod drevesom. — Grajščak
je hotel skušati Tomaževo pogumnost, ter
je kuharici velel, naj ga postraši; da pride
do smrti, tega si ni mislil. Togoti se nad
čuvajem, da mu je vstrelil kuharico; a To¬
maž se zadovoljno smeji in zagotovlja go¬
spoda, da je spolnil svojo nalogo, in zvršil
gospodovo povelje. „Cemu je pa ta baba

85

tako predrzna? naj bo pa drugbart vedela,"
dostavi Tomaž. ,,Ali si kaj jezen ?“ ga
vpraša gospod, kakor že njegova navada.
,,Prav nič, gospod, saj se bab ne manjka.“
„Ali mi jo pa moreš nadomestiti? Ti bodeš
od sedaj naprej za kuharja! Znaš li kuhati ?“
,,Da, gospod, znam,“ pritrjuje morilec.
„Večkrat sem že pekel krompir, pa znam
še tudi več, nego peči krompir." ,,Dobro,"
pravi gospod, ,,jutri mi pripravi kosilo,
deni pa v juho tudi malo peteršilčka, da
bode okusnejša." ,,Da, gospod, sem že ra¬
zumel, peteršilčka bodem djal v juho; ali
želite morda gospod, da denem celega v
lonec?" ,,Kako misliš celega, -— morda v
šopek zvezanega?" povpraša gospod. „Se-
veda, zvezal ga bodem — pa bo; šentajte
no, da bi si tega ne upal, saj se ga ne
bojim — saj znam, kar to zadeva, bodite
gospod kar brez skrbi."

Gospod odide po svojem poslu. Tomaž
pa pridno donaša drv, nalije vode v lonce,
podneti ogenj kakor skušena kuharica. Vse
je že k redu, le peteršilčka še manjka. —
Gospod pa je imel psička, ki mu je bilo
ime Peteršilček. Novi kuhar vjame psička,
ga zveže in hajdi v pisker, v že vrelo vodo
ž njim. — Prišedšemu domu, prinese navi¬
han kuhar tako nenavadno kosilo v veliki

86

skledi, kuhanega, a še v koži, kosmatega
psa na mizo. Bil je pečeršilček na juhi
kuhan. „Gromska strela!“ zarenči gospod
nad Tomažem, ko vgleda zvesto, svojo naj¬
zvestejšo živalico na mizi. „Kaj si pa že
zopet učinil ? Si-li nor, ali kaj ti je ?“ „ Jaz
ne!“ pravi Tomaž, „kakor ste ukazali,
žlahtni gospod, le razrezal ga nisem, ker
se mi je smilil.“ Gospod se jezi in rohni
nad Tomažem; a sedaj je že zastonj. Ko se
nekoliko pomiri, vpraša Tomaža, če je kaj
jezen, a ta mu odkimuje. „Za kuharico te
ne morem dalje imeti, bodeš pa za pastirja.
Jutri poženeš krave na planine. Ali si sedaj
kaj jezen, ker bodeš za najslabšega mojih
poslov ?“ „0, gospod, nisem jezen ne, saj
pasti mi bode laglje, nego kuhati, kajti tega
sem bolj vajen.“

Ko druzega jutra rano solnce pokuka
izza gore, napoti se Tomaž s kravami proti
planini. Na poti ga srečata mesarja na se¬
menj gredoča. „Fant, ali prodaš krave?“
vprašata pastirja. „Zakaj pa ne, če mi jih
dobro plačata ?“, reče Tomaž. Kmalu se spo¬
razume. Proda jima razven kumrne Pisane
vse krave, in to za gotov denar. Pisano pa
priveže na vrv, jo potegne na eno staro
brezo in jo ondu obesi: ,,Čakaj, bom te že

87

naučil, kako se proso pobira 11 , misli si Tomaž
dobrovoljno z denarjem v žepu domov grede.

„0, gospod, kako sem bil jaz srečen, še
bolj pa vaše krave! Naenkrat se odpro ne¬
besa in vse krave so šle v nebesa; videl
sem, kako so res lepa nebesa, gor nisem
mogel priti. Pisana je bila prepočasna, ker
je prekumrna, in ko je prišla do vrat, za¬
prla so se nebesa. Sirota Pisana je ostala
na poti proti nebesom na brezi, jaz pa še
celo pod brezo, ker sem bil najzadnji. —
Gospod ves razjarjen gre gledat, kje so
krave šle v nebesa. Tu vgleda kumrno Pi¬
sano med brezovimi vejami za rogova viseti.
— ,,Da bi te vrag . . . .“ jezi se grajščak.
Dolgo časa še se huduje in preklinja; na¬
posled pa zopet vpraša Tomaža, če je kaj
jezen, ko ga prej dobro ošteje. „Ne l  kako
hočem biti jezen za to, ker so krave šle
v nebesa, saj so srečne in jaz tudi!“

„Vidim, da me ob vse pripraviš 41 , pravi
grajščak nevoljno. ,,Nikakor ne“, odvrne
Tomaž, ,,a dovolite milostljivi gospod, da
vas na nekaj skrbno opozorim, klicali ste
prej vraga in kleli zato, ker so vaše krave
tako srečne bile, da so prišle v nebesa —
bojim se, da vam jame vrag zapletke de¬
lati. “ — ,,Bebec neumni, kaj ima vrag z
mano?“ odgovori gospod nekoliko pomišljajoč.

88

,,Kamorkoli te denem, napraviš mi le škodo“,
grozi se grajščak. „Prosim ne zamerite gospod,
jaz le vaše povelje izpolnjujem, in to je vaša
volja in moja dolžnost 11 , dostavi Tomaž. ,,Se
eno stopinjo te bom ponižal. Od danes po¬
staneš svinjski pastir. Ali si sedaj že kaj
jezen ? 11  Tudi sedaj nisem prav nič jezen,
pritrjuje Tomaž.

Druzega dne žene Tomaž prešiče v Brlog,
bila je močvirna soteska. Tako goni vsaki
dan zaporedoma tja prešiče na pašo. Necega
dne priženo svinjarji tamkaj mimo trumo
prešičev. ,,Fant, ali prodaš prešiče ? 11  ga
ogovore svinjarji, videči lepe grajske pre¬
šiče. ,,Da, zakaj pa ne, če mi jih dobro
plačate 11  odreže se Tomaž moško. S kratka
se pogode in Tomaž proda vse prešiče, iz¬
govori si le, da mu vsaj polovici prešičev
dovole repe porezati. Kakor pogodili, tako
tudi storili. Svinjarji odženo prešiče; Tomaž
pa ostale mu svinjske repe zabije v tla,
tako, da vsak nekoliko iz tal moli. Potem
pa hiti naznanit svojemu gospodu rekoč:
,,Milostljivi gospod! kar sem se bal, se je
zgodilo. Kravam niste privoščili nebes, kli¬
cali ste vraga; sedaj pa je prišel vrag in
vse prešiče potegnil v svojo oblast. Odprlo
se je brezdno in jih požrlo. Tudi peklensko
žrelo ni bilo dolgo odprto, tako da je skoraj

89

polovico prešičev zaprtje prehitelo in jim
repe priprlo, ki še sedaj iz zemlje mole. Kaj
je sedaj storiti ?“ Gospod preplašen, gre gledat
in hoče enega prešiča vragu iz žrela potegnit.
Krepko zgrabi za en rep in dobro potegne
— lop! gospod grajščak pade znak v blato,
prešiču se je rep odtrgal. „Gospod, jaz sem
vas svaril, a bilo je že prepozno 11 , pravi
muhasti Tomaž. Grajščak se trese togote in
ne ve, kaj naj bi storil s Tomažem. „Zadnji
posel imaš pri meni“, reče naposled Tomažu,
„in če mi tega ne izvršiš, dam ti odsekati
glavo!“ misleč Tomaža vsaj na kakov način
od hiše spraviti, ali ga vsaj ujeziti. ,,Storil
bom 11 , reče Tomaž, ,,če je le živemu krstu
storiti mogoče . 11

„Jutri grem od doma in pridem pozno
v noč domu 11 , pravi gospod; ,,pričakati me
pa moraš in mi posvetiti; a pomni si, niti
s svečo, niti z bakljo, niti s svetilnico, kajti
to bi bilo nevarno, moglo bi se kaj užgati . 11

Gospod odide, Tomaž pa premišljuje,
kako to povelje izpolniti in rešiti glavo. A
kmalu jo iztuhta. Ko se že dobro stemni,
zažge Tomaž gospodovo grajščino na vseh
štirih voglih, pri tej luči torej pričakuje
svojega gospoda. Grajščak videti svoj grad
v svitlem plamenu, divji pridere domu ter
v svoji razkačenosti zapove Tomažu, da se

90

ima pri priči pobrati. A Tomaž zahteva še
obečano plačilo — pol mernika srebrnih
dvajsetič, katere mu mora gospod odmeriti,
predno se ga more iznebiti. Tomaž ni bil
nikdar jezen, pa tudi danes ne, ko je iz
službe povračaje se na svoj dom, nesel težko
breme žvenkečih srebrnic. Postal je bogat,
osrečil je očeta in brata. Grajščaka pa niso
nikdar več obšle želje, svojim hlapcem na¬
ročevati, naj vsejano proso do zrna poberejo.

Zap. Tal. Jarc.

Natančni hlapec.

f ekemu hudomušnemu grajščaku je
zmanjkalo hlapca. Pa kdo hi ga bil
tudi služil? Vsak, ki je hotel pri njem biti
hlapec, moral je vložiti sto goldinarjev ter
se z grajščakom tako pogoditi: ako se bo
hlapec prej razjezil, tedaj mu bode gospodar
s hrbta vrezal tri jermene, ako bo gospodar
prej jezen, bode mu pa hlapec storil ravno
tako ter k svojim vloženim sto goldinarjem
dobil še drugih sto. — Plača je bila res
lepa, a kdo bi se ne utegnil zjeziti nad
hudomušnim in zabavljivim grajščakom?
Marsikateri je prišel zdrav in s sto goldi¬
narji v grad, a črez že nekoliko dni ves
razmesarjen in s praznim žepom iz grada.

V revni bajti blizu grada je bival oče
s tremi sinovi, ki so imeli vsak sto goldi¬
narjev zapuščine po materi. Vsi so bili od¬
rasli in k vsakemu delu pripravni. Doma
ni bilo mnogo opravka, pripravne službe pa
nikjer najti, ko grajski gospod da oznaniti,

92

da potrebuje hlapca. Vsak je hotel prvi v
službo, še celo. najmlajši brat, ki je veljal
za precej prismojenega ter vedno tičal v
zapečku in varoval mačko. Tudi ta je prosil
očeta, naj ga pusti v grad. Ker se niso
med seboj zedinili, določi oče, da naj starejši
pojde tudi najprvi h grajščaku služit. Ta
tedaj vzame svojih sto goldinaijev ter se
pogodi z grajščakom.

Drugega dne zarana vzbudi grajščak
hlapca ter mu reče: ,,Danes ideš orat, za-
jutrka ne dobiš nič na njivo; domu pa tudi
ne smeš prej, dokler ne bo šel pes, katerega
ti s seboj dam“.

Hlapec vstane, napreže konje, pokliče
psa, katerega je kuharica prav dobro na¬
hranila in gre orat. Solnce je ravno vzha¬
jalo, ko pride na njivo; pes #e zlegne pod
leskov grm, hlapec pa orje in orje, da mu
pot curkoma teče po licu. Poldne je že mi¬
nilo, želodec mu že kruli, pes pa se le ne
gane z mesta; šele proti večeru se vzdigne
izpod grma in šeče proti gradu, hlapec pa
s plugom za njim.

,,Ali si kaj jezen, da tako dolgo moraš
čakati nazajutrk?“ — vpraša ga grajščak,
ki ga je pred kolarnico čakal.

„„Kaj vraga bi ne bil jezen ?!““ —
huduje se hlapec! ,,,,ves dan moram težko

93

orati, da me zlodej ne vzame, pa še jesti
ne dobim.““

Grajščak potegne nož iz žepa, vreže
hlapcu tri jermene s hrbta in ga spodi.

Drugi dan pride srednji brat; pogodi se
z grajščakom ravno tako, kakor najstarejši
brat, in vloži sto goldinarjev. — Gospodar
mn veli iti orat, a tudi njemu se zgodi
enako, ko bratu; ves krvav in s praznim
žepom pride zvečer domu.

Zadaj gre tretji, najmlajši brat, katerega
so imeli za trapastega, v grad. Ko sta se
z grajščakom pogodila, pošlje ga orat. Hla¬
pec napreže konje, pokliče našičeno ščene
in gre na njivo. Pes se vleže po svoji na¬
vadi pod leskov grm, hlapec pa vreže eno
brazdo tja, eno sem, zgrabi otiko, in jo
zakadi v ščene. ,,Kajon, kajon!“ cvili pes
in gre brž domu, sluga s konji pa za njim.

,,Kaj si že doma?“ -— čudi se grajščak.

„„Saj ste mi rekli tedaj priti domu,
kadar bo pes šel““, — odgovori mu hlapec.

— „,,Saj menda niste jezni za tega voljo?““

,,Kaj še, bo že kdo drugi njive oral“,

— pravi gospodar domišljivši se pogodbe.

— ,,Zdaj pa ženi štiri voli v ograd na
pašo; pa Bog ne daj lese odpreti ali pa
plota presekati; vole pa moraš v ograd
spraviti 14 .

94

„,,Bom že““ — odvrne mu sluga, gre
po vole in vrže drvnjačo (sekiro) na ramo.
Ko vole prižene do plota, vdari z drvnjačo
vsakega po celini (glavi), da se zvrne; po¬
tem je razseka in zmeče v ograd.

,,So voli že v ogradu?“ vpraša grajščak
hlapca.

„„Kajpada““, — odvrne ta.

,,Kako si je pa noter spravil? Morebiti
si leso odprl ali pa plot presekal, ker imaš
sekiro ?“

„„Kajše! Poklal sem je in po kosih
zmetal v ograd. Saj menda niste jezni ?““

„Glej ga no! kaj bi bil jezen? Imam
še več volov. Zdaj pa idi in meso domu
pripelji!“

Natančni sluga gre, naloži volovino na
voz ter jo pelja mimo gradu svojima bra¬
toma na dom.

,,Kam si shranil volovino ?“ vpraša ga
gospodar, ko se vrne v grad.

„„Bratoma sem jo zapeljal, ki nimata
nič jesti; saj vam je menda ni žal?““ —
poroča poslušni sluga.

,,Kaj bi mi bilo žal; saj še imam več
mesa“ — pravi grajščak. — „Zdaj boš pa
stomernično lajto (sod) soržice (mešanega
zrnja) peljal v mlin; samo Bog ne daj, da

bi kdo pomagal lajto na voz ali z voza
spravljati 11 .

Hlapec napreže voz, na katerem je bila
lajta že pripravljena in hodi pomalem proti
mlinu; kogar dojde ali sreča, tega prosi
naj gre ž njim k mlinu, da bi mu pomagal
lajto spraviti z voza in na voz. Dobi jih
dosti, ki mu pomorejo lajto z voza in ko je
bilo zrnje zmleto, spet na voz zvaliti; po¬
tem pa jo zapelje bratoma domu.

,,Kje pa imaš moko?“ — praša graj-
ščak hlapca, ki se s praznim vozom v grad
vrača.

,,,,Bratoma sem jo zapeljal, ki imata
meso, kruha pa ne. Ali vas to jezi ? 1111

,,Kaj bi me to jezilo, saj imam še več
zrnja in moke“, — pravi z zobmi škripaje
gospodar. — ,,Jutri pripelji iz vinske kleti
oni lagev (sod), ki stoji v kotu; a ti si ga
moraš sam na voz zvaliti 11 .

Hlapec se pelje h gorici, ter dobi dovolj
ljudi, ki mu pomorejo sto veder velik sod
spraviti na voz; potem pa zapelje bratoma.

„Kje pa imaš vino ? 11  — praša ga graj-
ščak, ko se vrne s praznim vozom.

,,„Brata ga pijeta; saj veste gospod, da
h kruhu in mesu treba tudi vina. Saj menda
niste zaradi tega hudi ? 1111

96

„Ne boj se; saj imam več vina“, pravi
jeze drgetaje grajščak.

Zdaj pa si zapomni, kar ti naročam.
Zvečer se peljem z gospo v gorico; ker pa
to noč ne sveti mesec, moraš nama ti svetiti,
a ti moraš biti pri kočiji, ko se bova z
doma vozila in ko bova pri vinskem hramu
izstopila. “

„ „Vse bo v redu, gospod," “ odgovori
postrežni sluga.

Zvečer je stala kočija Jpred kolarnico
pripravljena, hlapec pa je žaril za orehovim
deblom velik kos gobe. Grajščak pride z
gospo in se vsede v kočijo, hlapec pa se
vsede zadaj in vtakne ožarjeno gobo v slam¬
nato streho. Crez nekoliko časa je bil ves
grad v ognji. Ko se v gorico pripeljejo, stal
je poslušni sluga že pri kočiji. Ko se od
ondot odpravljajo, porine on spet žarečo gobo
v slamnati kap; svitel ogenj, ki je kmalu
vnel ves vinski hram, razsvetljeval je celo
okolico 'tako jasno, da grajščak ne bi bil
mogel prehvaliti svojega hlapca.

„Kaj si vraga storil, da si mi grad
užgal?“ — zarenči gospodar nad slugo, ko
od svojega grada ne vidi druzega, ko kup
pepela in ogorelega kamenja.

„,,Svetil sem“ “ — odgovori ta. ,, „Saj
menda ne boste jezni?" “

97

„Kaj še!“ odvrne grajščak ves zelen jeze.
— „Saj lahko pri goricah v vinskem hramu
prenočimo. Hajdi v gorico!“

,, „Ne vem, če ho kaj 44  “ — pravi sluga.
„ ,,Saj ste videli, da sem vam domu tudi
svetil . 11  “

„Kaj, tudi tam si zapalil?“ — kriči
grajščak.

,, „No, saj vas menda ne bo jeza zgra¬
bila ?“ “ tolaži ga hlapec in išče noža po žepu.

„Zakaj bi me jeza zgrabila , 14  — miri
se grajščak, kateremu je bila koža draga,
„imam še dosti penez (denarja); gremo po
svetu in ti z nami. Nocoj bo nas že sosed
vzel pod streho . 44

Sosednji grajščak jim da večerje ter
dve sobi za prenočevanje. Hlapec celo
noč ni zatisnil očesa; vedno sta mu dva
stotaka rojila po glavi. Polnoči je minilo že
davno, kar začuje v drugi izbi grajščaka
pogovarjati se z gospo; hitro smukne k
dverom in posluša pri ključavnici.

,,Znebiti se ga moram, četudi bi bil sam
zlodej , 44  reče gospodar svoji ženi. Jutri pri¬
demo do morja; ondu bomo na ladiji pre¬
nočili. Midva se vleževa po dolgem navzgor,
on pa mora nama pod petami poprečki ležati.
Kateri naju se prvi vzbudi, tisti ga bacne
v morje . 44

7

98

„ „Zlodeja boš bacnil, ne mene,“ “ reče
si zviti hlapec in zleze nazaj v posteljo.

Proti večeru druzega dne pridejo do
morja, kjer menijo na ladiji prenočiti. Vle-
žejo se, kakor sta se gospod in gospa zgo-
vorila. Hlapec se vleže na odmenjeno mu
mesto, ter se dela, ko da bi spal. Ko gospod
in gospa zaspita, vstane hlapec, vzame graj-
ščakovo ženo ter jo položi na svoje mesto,
on se pa vleže h grajščaku. Ko se ta črez
nekaj časa prebudi, bacne z vso močjo svojo
ženo v vodo.

,,Hvala Bogu, zdaj sva se ga rešila,“
pravi zraven ležečemu hlapcu.

„ „Kaj še!““ — smeje se ta — „,,žene
ste se rešili, mene pa ne.“ “

„Oj, da bi te gromska strela!“ — za¬
kriči grajščak.

„„Saj morebiti niste jezni zabavlja
mu poredni sluga, ter išče noža.

,,Kaj bi zlodeja ne bil, ko si me spravil
ob vse, še celo ob ženo. Tu imaš dve sto
goldinarjev, pa se poberi. “

„Pogodba je bila drugačna““ — pravi
hlapec, potegne nož iz žepa in vreže tri
jermene z grajščakovega hrbta, potem pa
se odpravi domu, kjer je, kakor poprej, čepel
v zapečku ter varoval svojo mačko. Vsi pa
so imeli zdaj dosti jesti in piti.

Zap. Sretiuski.

VSEBINA

Stran

1. Deveti mož.

2. Sveti Aloj.

3. Oče in Sina.

4. O divjem možu.

5. Ako te jaz ne bi, bi te pa drugi . .

6. O torki.

7. O psu in mački.

8. Medved, svinja in lisica.

9. O večnem čevljarji.

10. Jurij Kovač.

11. Kralj Matjaž 1—2 .

12. O rojenicah 1—3.

13. Tri rožice.

14. Mačeha in pastorka.

15. Snegurka.

16. Mačeha in pastorka.

17. Vila prijateljica in meseci prijatelji

18. Ubožni mladenič in modra kraljičina .

19. Koljučaja Roza.

20. Bom padel.. .

21. Palica iz torbe.

22. Trije bratje.

23. Natančni hlapec.


^ V.



Ko poklice najmlajšega, oglasi se tenak glasek' „Ljuba
mati v urinem oboji sem skrita' 1 .


Narodne pripovedke

za

mladino.

Spisal

Fran Nedeljko.

V Ljubljani.

Založil in izdal Janez Giontini.

1902 .

Natisnil Iv. Pr. Lampret v Kranju.

Od žabe.

7ivela je nekoč grofica. Imela je lep grad
/ in veliko posestvo, a živela je sama,
neomožena, z majhno družino. Stariši bili
so bili jej že davno umrli. Akoravno je bila
grofica, ni je bilo sram dela, kakor je sedaj
sram delati gosposkih hčera. Grofica je sama
kuhala, vodo nosila in drva sekala, sama je
molzla krave in sama jim je skrbela za
klajo. Hodila je za nje žet trave na njivo.

Necega dne je žela grofica tako deteljo
na njivi, a kolikrat je zamahnila s srpom,
tolikrat je bila zelena žabica pod srpom.
Grofica ni mogla tako nažeti ničesar, da ne
bi ranila živalice. Dvakrat jo je torej od¬
nesla daleč v stran, a žabica ji je bila še
vredno pod srpom. Jezna položi grofica srp
na stran, prime zeleno žival in jo odnese
trikrat dalje, kot je jo odnesla prvo in
drugokrat.

»Tukaj bodi! “ — ji reče — „Ko pa
bodeš imela mlade, takrat ti bodem jaz
babica. “

l*

4

Pustila je žabo na prostoru in odšla je
žet. Lahko je žela sedaj in nažela je dosti
trave za živino, kajti žaba ji ni več nagajala.

Preteklo pa je sedem let in grofica je
zopet žela na njivi travo. Mimo nje se pripelja
v črni kočiji gospod v zeleni obleki in z
rudečo kapico na glavi. Ko zagleda grofico
na njivi, vstavi konje, stopi raz voz, se poda
k grofici in jo tako nagovori:

„ Izpolnite sedaj obljubo, katero ste storili
pred sedmimi letmi!"

„„Kako obljubo? Jaz se ničesar ne spo¬
minjam ! * “

„ Obljubili ste pred sedmimi letmi neki
žabici, da ji bodete babica, ko bode imela
mlade! Ali se spominjate?"

■  Spominjam se; in kaj je potem?" “

„Žaba ima sedem mladih in jaz sem
prišel po vas, da ste ji babica!

Temno se je storilo grofici pred očmi,
gospod v zeleni obleki in z rudečo kapico
na glavi — bil je vrag in žaba je bila
njegova žena — prijel je grofico pod pazduho,
peljal jo je k vozu, ter jo posadil v njega.
Sedel' 1 'je sam na voz, mahnil z bičem po
konjih in ti so dirjali kot veter naprej.
Grofica ni videla ničesar, kajti vrag ji je
vzel vid. Bila je grozna burja, a grofica ni
slišala niti čutila ničesar. Vozila sta se pod

5

zemljo tri dni in tri noči. Četrti dan sta
se pripeljala v pekel in tukaj so se odprle
grofici oči. V zapuščenem kraju je stala
vragova palača, pravi pekel. Grofica stopi v
grad in zagleda sedem mladih žab in med
njimi staro, katero je videla na njivi pred
sedmimi letmi. Vsaka žaba je imela nekakošno
orodje v rokah, vilice, žlico, nož, sekiro,
krožnik, kuhačo in burklje.

Ko so žabe zagledale grofico, so jo pri¬
jazno pozdravile. Stara žaba pa ji zapove iti
pogač peč in ji naroči vzeti samo jedno
žlico testa, katerega so imeli v peklu vedno
dovolj, dasiravno niso nosili žita v malin
nikoli. Testo je bilo namreč iz gornjega
sveta, kjer imajo žene navado reči, kadar
jim pade testo iz rok: „Idi k vragu!“

Gospodinj želja se izpolni in tako imajo
v peklu vedno dosti testa.

Grofica je tedaj šla pogač peč, a vzela
je namestu jedne žlice testa dve žlici. Grofica
je napekla obilo pogač.

Sedem dni je morala ostati grofica v
peklu. Ko pa ji je prišel čas, da se je smela
povrniti na drugi svet, govorila je tako
stara žaba grofici:

„Moj mož bo te plačal za to, da si moji
deti babica. Dajal ti bode denarja, kolikor
ga bodeš hotela, a ti ga ne smeš vzeti.

6

Zahtevaj samo one dvoje hlače, ki vise
tamkaj na klinu. Ako se ne daš pregovoriti,
dobila bodeš hlače, dasiravno bo je oddal
težko. Dal ti je bode, a hotel ti jih bo zopet
nazaj vzeti. Zato pazi sedaj, kaj ti bodem
govorila. Hlače deni v predpasnik in dobro
ga pritisni k sebi, kajti moj mož bo
prišel v taki nevihti za tabo, da bo se
podiralo drevje in da bodo letele raz hiš
strehe. Trdno tedaj pritisni k sebi predpasnik,
da ti veter ne odnese hlač. Ko pa prideš
do kake konoplje, uleži se na zemljo in
burja bo jenjala. Tako stori in dobro bode!*

Tako je govorila in svetovala vragova
žena grofici, ko ni bilo moža doma.

N večer se povrne od poslov mož domor
ter vpraša grofico za plačo, da je bila njegovi
deci babica, rekoč:

»Kaj želiš za plačo, da si bila moji deci
babica?*

»»One dvoje hlače, ki vise tamkaj na
klinu!*

„Tega ne, tega ne! Dam ti pa tretjino
drvenke penez!*

'»Jaz želim hlače, ki vise tamkaj na
klinu! “

»Ne, ne! Dam ti raje pol drvenke zlata!*

»»Jaz hočem samo — hlače in nič
druzega!*“

7

„Celo drvenko zlata dam ti namesto hlač!*

Hudič je videl, da se grofica ne da pre¬
govoriti, dal ji je jezen hlače. Grofica je dene
v predpasnik, se poslovi in odide. A ni še
bila daleč, ko je nastala taka burja, da so
se lomila drevesa in da so se ločevale strehe
hiš. Dobro si je zapomnila grofica besede
vragove žene in trdno je stiskala predpasnik
k sebi, da ji ne bi odnesel veter hlač, katere
je nosila v predpasniku.

Ko pa je prišla do prve konoplje, legla
je na zemljo in burja je minila. Vrag sedaj
ni imel več do nje moči in z groznim
rjovenjem se je podal nazaj v svoje kraljestvo.
Grofica pa je potovala sedem let in prišla
je zopet v svojo domovino, na svoj ”ad.
Tukaj je položila hlače na mizo in glej! —
zletela sta dva bela goloba skozi okno proti
nebu. Bila sta to grofičin oče in mati, ki
sta bila v peklu.

Kako je hudič kmetu služil.

J? even, dobrodušen kmet gre na njivo, da
j bi si celino zvozil na ogone. Seboj vzame
kupico žganjice in poslednjo skorijo kruha.
Ko on na drugem koncu dela, pride hudobec
mimo in ker je bil lačen, poje mu kruh in
spije slivovico. Ko pride že blizu pekla,
prileti mu cela tropa tovaršev nasproti in
mu reko: „Kaj si mislil, da si spil onemu
revežu zadnjo pijačo in pojedel slednjo
južino?"

Zdaj pridejo do peklenskih vrat; tu pa
ga stražarji zapode, ter mu reko, da mora
pošteno odslužiti kmetu ukradeno južino,
ker kmetič nič ni preklinjal, da mu je nekdo
pojel južino. Moral je tedaj h kmetu nazaj.

Malo mu manjka, da ga kmet ne zapodi,
ker še sam ni imel kaj jesti. A ker hudoba
ne zahteva plače, vzame ga.

Koj drugi dan zvesta, da hoče nek grof
svoje gozdove dati krčit in da bo plačal
delavcem tri tisoč ranjšev. Hlapec nagovarja
kmeta, da gre in prevzame sam težavno

9

delo. Ta se sicer dolgo brani, a hlapec mu
zagotovi, da se vse dobro izteče.

Drugi dan se napravita v les. Hlapec
pa pregovori kmeta, da gresta prej malo v
krčmo, ko začneta težavno delo. Prej ko si
mislita, je večer in tako gresta domu, pa ne,
da bi le en samkrat s sekiro mahnila.

Prihodnjega dne hoče kmet naravnost v
šumo, pa tudi danes ga zlodej pregolči, da
gresta v krčmo. Ko pride večer, si kmet
trdo zabičuje v glavo, da drugi dan ne pre¬
stopi oštirjevega praga.

Vse zastonj; hlapec reče, da hočeta le
en polič spiti, nato pa iti delat — in kmet
gre ž njim. Polič za poličem izpraznita, kmet
sicer sili na delo, pa oni mu spretno od¬
govarja, in ker v gostilnici čas le prehitro
hiti, je zopet solnce zašlo in ona sta še
sedela za mizo.

Zdaj počne kmet hlapca grajati, ta pa
mu reče, da je delo že dokončano, ker so
njegovi podložni duhovi pridno delali, v tem
ko sta se ona v krčmi krepčala.

Četrti dan gre tedaj kmet h grofu in
mu reče, da je že vse gotovo. Ta se jako
začudi, pa vendar vzame seboj denar in
gre gledat.

10

Vse je bilo v najlepšem redu: drva lepo
zložena in polje skopano. Zadovoljen da
kmetu obljubljeno plačo.

Na to reče hlapec, naj gre kmet vino
vozit, čeravno ima čisto medle konje, on,
hlapec, bo že pomagal rivati. Gresta tedaj
in naložita na voz šest velikih sodov vina,,
pa konji ga ne morejo ganiti. Hlapec pozove
svoje podložne duhove in jim zapove voz
peljati.

V nekem klancu pridejo v veliko blato,
pa voz še vendar jako hitro gre navzgor.
Nasproti se pripelje nek grof s štirimi konji,
pa obtiči v blatu. Ko vidi, kako so kmetovi
konji močni, prosi ga, da gresta s konji
menjat. Hlapec naredi kup in reče, da grof
dobi kmetove konje za svoje, če prida tisoč
ranjšev. Drage volje je grof odšteje.

Zdaj obrne hlapec pol peklenskih po¬
magačev za kmetovim vozom, pol pa za
grofovim, kojega kmetovi konji tako hitro
odpeljejo, da ga na mah ne vidita več,

Zdaj se pa napravita k nekemu grofu
mlatit in mu obljubita vse zmlatiti, če jima
da za plačo toliko zrnja, kolikor oba od¬
neseta. Grof vesel ponudbo sprejme. Drugi
dan pride gledat, kako mlatca mlatita in
meni, da hlapec prerahlo spušča cepič na

11

snop. Hlapec pa počne tako mlatiti, da snop
pod njegovim vdarcem žrjavi.

„Jenjaj!* prosi gospod, „sicer mi vse
zgori! “

Grof odide, hlapec in kmet pa se vržeta
za gumnom v hladno senco in gledata, kako
drugi duhovi mlatijo in snažijo mesto njiju.
Še pred večerjo je vse gotovo. Kmet se od¬
pravi, kakor mu je hlapec naročil, v bližnjo
vas po rjuhe in polnjave*. Iz teh sešije hlapec
veliko vrečo, pa vse žito pograbi v njo.

Zdaj prihiti grof tje in se močno razsrdi
nad močnim hlapcem. Najprej spusti močnega
psa za njim — hlapec pa vzdigne nogo in
pes na torišču mrtev obleži. Grof se še bolj
razjezi in spusti pol divjega bika za njima.
Ko živinče do hlapca prirohni, ga ta za roglje
pograbi in vrže prek rame, pa gre dalje.
Grof pa spusti sod vina za njim; tudi to
vzdigne z eno roko in ga dene na bika.

Domu prišedši, vpraša hlapec gospodarja,
če bi še česa pri hiši trebalo.

„Penez bi še rad“, reče kmet. Napravita
se na pot in prideta do vislic. Hlapec vzame
vešenika raz vislic in ga vtakne v vrečo.
V bližnji šumi zagledata ogenj in gresta tje.
Ondi najdeta mnogo roparjev, ki so pekli

Polnjave so velike rjuhe, na katerih se žito susi.

12

celega junca. Hlapec migne kmetu in srčno
stopita bliže.

»Nama ne daste nič jesti?“ vpraša pre¬
drzno hlapec. „Če nič ne dobiva, si hočeva
sama pečenko pripraviti. “

Tolovaji gledajo vsi osupli, kaj bode.
Hlapec odveže vrečo in potegne vešenika
ven ter ga počne devati na žrjavico. Roparje,
ki to vidijo, popade grozen strah pred tema
ljudožrcema in vsi do zadnjega pobegnejo v
gosto šumo.

Hlapec potegne vešenika iz ognja, tisto
veliko vrečo pa napolni s samimi tolarji,
katerih so imeli tolovaji ondi cel voz. Ko
mu tudi to butaro spravi domu, mu reče,
da je vse to storil za žganje in kruh, kateri
mu je nekdaj povžil na vrateh.

Predno se mu kmet more zahvaliti, že
izgine in kmet ga ni videl nikdar več.

O modrem popotniku.

f otoval je mož po svetu. Vzel je seboj kos
kruha in hlebček sira. Ko je že precej
časa potoval, srečal je Jezusa in sv. Petra,
katera sta po svetu potovala. Ona dva prosila
sta ga, naj jima da kaj jesti, ker sta že
zelo ogladnela. Mož jima je z veseljem dal
svojo borno popotnico. Kristus, hoteč ga
nagraditi, rekel mu je, da si naj izbere štiri
stvari, katere se mu bodejo takoj izpolnile.
Mož je malo pomislil, potem si pa izvolil
vrečo, v katero bode vsaki zlezel, kateremu
bo on zapovedal, palico, katera bode na
njegovo povelje tolkla, puško, s katero bode
vsako stvar, katero bode hotel, zadel in pa
piščalko, katera bode tako piskala, da bodejo
vsi plesali, kateri jo bodejo poslušali. Komaj
je mož svoje želje izrekel, že so se mu

14

izpolnile. Zahvalil se je najlepše Zveličarju
in potoval dalje. Kmalu je dospel v neko
mesto. V mestu je stala visoka, lepa hiša,
v kateri pa ni nobeden prebival, ker so
vragovi po noči vsakega, kateri se je usodil
prebivati v tej hiši, ubili, ali mu pa kaj
drugega žalega storili. Vendar se naš popotnik
ni bal ničesar in šel v to hišo prenočit,
čeravno so mu vsi meščanje branili. Komaj
se je vlegel v posteljo, zaropotalo je nekaj
na stropu in na pod je padla noga, potem
pa še druga, katera se je s poprejšno združila.
Kmalu je palo doli tudi truplo, potem roke,
nazadnje pa še glava. Glava je nekoliko
časa po sobi plesala in se potem združila
z ostalim telesom. Ta prikazen se je postavila
pred našega popotnika, zažvižgala je na
prste in takoj je prišlo šest rogatih. Mirno
jih je povprašal popotnik, kaj hočejo. „Tebe!“
odgovorili so mu vsi. „Mene? Počakajte,
mrcine, jaz vam bodem pokazal, hajd v
vrečo!“ Kakor bi mignil je bilo vseh šest
hudobcev in pa ona pošast v vreči. Popotnik
je zapovedal potem palici, da naj tolče.
Palica je počela mahati po vreči, da se je
vse kadilo. Hudobci v vreči so kričali in
popotnika prosili, da jih spusti. „Ka-aj?“
dejal je popotnik, „palica, le še bolj pritisni
in maži.“ Palica je res izvrstno izpolnjevala

svojo dolžnost. Vendar so vragovi neprestano
prosili in popotniku obljubovali, da ga ne
bodejo nikdar več nadlegovali, če jih spusti.
Res jih je popotnik naposled spustil.

Zelo so se drugo jutro meščanje začudili,
ko so videli popotnika zdravega in čilega in
ga bogato nadarili. Popotnik je potoval potem
dalje. Srečal je debelega, starega Žida, kateri
ga je poprašal, zakaj da mu služi oni kolec,
katerega nosi na hrbtu (mislil je namreč
puško). Popotnika je to vprašanje razjezilo,
pa mu je rekel: „Ne vidiš li, koliko vrabcev
sedi na onem glogovem grmu. Jaz bodem
vse postreljal, če mi obljubiš, da jih bodeš
ti pobral." Žid je bil zadovoljen. S svojo
puško, katera je vsakikrat zadela, postreljal
je popotnik kmalu vrabiče, katere je moral
žid po grmovji pobirati. Vendar komaj se
je žid zavlekel v najbolj gosto in bodeče
grmovje, vzel je popotnik v roke piščalko,
katera je piskala tako milo, da je počel žid
v grmovju plesati, čeravno ga je bodlo. Ko
je bil žid ves krvav, prestal je popotnik
piskati. Žid se je komaj z grmovja izvlekel
in odšel v bližnje mesto, kjer je popotnika
zatožil. Mestni sodniki so ga obsodili eno¬
glasno na smrt. Ko so ga pa peljali k
vislicam, počel je popotnik tako lepo piskati,

16

da so vsi, kateri so ga stražili in spremljevali,
počeli od veselja plesati. To je porabil po¬
potnik, počel se piskaje odmikati in jim je
tako srečno ušel.

ttt 7

Deklica z zlato zvezdo.

.Rila sta oče in mati, ki sta imela tri
j  sine. Sanjalo se je pa obema, da bi,
ako bi te tri sine umorila, dobila hčer,
ki bi imela zlato zvezdo na čelu.

V jutru je rekel mož ženi: „Žena,

ko bi ti vedela, kaj se mi je nocoj-sanjalo.
Ako bi midva svoje tri sine umorila, do¬
bila bi hčer, ki bi imela zlato zvezdo
na čelu. Žena mu je pa rekla, da se ji je
ravno to sanjalo.

Pa dajva sine na kakov način umoriti.
Razbeli peč, jaz bom pa šel v krčmo, potem
bodem pijan prišel domov in bom vse tri
sine v peč pometal.

Ona je peč res razbelila. Ko so pa si¬
novi iz šole domov prišli, dala jim je kruha,
ali se je jokala, ko jim je kruh rezala. Oni
so jo vprašali, zakaj da se joka, ako se ji
kruha škoda vidi, hočejo dati vsak svoj kos
kruha nazaj in so res kruh na mizo polo-

2

18

žili. Ko je ona to videla, se je še bolj
jokala, ter jim nazadnje povedala, kaj bode
oče ž njimi storil. Oni so jo pa prosili,
da jih naj samo po svetu pusti, saj se ne
bodejo nikdar več vrnili, očetu pa naj reče,
da jih je že v peč vrgla.

Ona jih je po svetu pustila, ker so se
ji zelo smilili. Ko je mož prišel domov,
rekla mu je, da je že sinove sežgala.

Ti trije brati so pa potovali in so prišli
do lepe kapelice. V kapelici so se vsi trije
podpisali in svečano prisegli, da se ne bode
nobeden izmed njih ženil. Pa so zopet tri
dni potovali. Prišli so do starega raztrga¬
nega gradu ter so se v njem nastanili,
ker ni bilo nobenega drugega stanovalca v
gradu. V gradu so našli tudi dve puški,
ter so sklenili, da bode zmeraj jeden doma
kuhal, druga dva bodeta pa divjačino lovila.

Preživeli so v tem gradu že nekaj let.
Medtem so pa njihovi stariši dobili hčer,
ki je zlato zvezdico imela na čelu. Ona
je že precej zrasla. Hodila je večkrat k so¬
sedom v vas, ter jih je popraševala, kako
je to, da ona nima nobenega brata. Nobeden
jej tega ni znal povedati, kakor neka stara
ženica. Povedala jej je vse natanko, kaj se
je z njenimi brati zgodilo. Ko je bila deset
let stara, rekla je starišem, da si gre brate

r

19

iskat in se je res nekega dne po svetu
odpravila.

Nekaj časa je hodila, pa je prišla ravno
do tiste kapelice, kjer so se njeni bratje
podpisali. Zapazila je, da so njeni bratje
zapisani na zidu, ter je šla ravno po oni
poti naprej in prišla do grada, kjer so
njeni tri bratje stanovali. Najmlajši brat je
kuhal, druga dva sta pa odšla na lov. Kar
je najedenkrat nekaj iz dimnika zaupilo, da
bode palo, a on se je tako prestrašil, da ni
mogel nič jesti, ko sta brata prišla domov.
Drugi dan je ostal srednji brat doma, ali
tudi s tem se je ravno tako zgodilo. Tretji
dan je pa stareji brat kuhal, ali ko je iz
dimnika nekaj zaupilo, da bode palo, rekel
je: Padi, padi, samo v mojo juho nikari!
Ali komaj je to izrekel, privlekel se je
grdi starec iz dimnika, ter ga je prosil, da
mu naj da kaj jesti. Ta mu je dal košček
mesa, ali starec se je začel tako tresti, da
mu je meso iz rok palo. Prosil je tega, da
mu naj meso pobere. Ali stareji brat je bil
pameten, pa mu ni hotel pobrati mesa, nego
mu je, ko se je starec doli pripognil, glavo
s svojim mečem odsekal. Ko sta pa brata iz
lova prišla, nesli so vsi trije tega starca,
ter so ga tam pokopali. Pri obedu je pa
stareji brat svojim bratom rekel, da je zdaj

2*

20

njihov strah mrtev, da jim se ni treba več
bati. Od zdaj bode pa mlajši brat zmeraj
kuhal, a midva stareja bodeva pa divjačino
lovila. Ta je res doma ostal in kuhal. Drugi
dan je pa ravno, ko je zakuril, da bode
kosilo skuhal, prišla njegova sestra v ku¬
hinjo. On jo je hotel ubiti, ali ko je videl
zlato zvezdo na čelu, spoznal je, da je to
njegova sestra, ni je umoril, nego jo je v
omaro skril. Pri obedu je vprašal svoja
brata, če bi prizanesli svoji sestri, ako bi
k njim prišla. Ona sta mu trdno obljubila,
da ji ne bosta nič hudega storila. Najmlajši
brat je šel sedaj k oni omari, pa je sestro
iz omare spustil. Brata sta bila zelo vesela,
pa sta ji rekla, da bode od sedaj ona nji¬
hova kuharica.

Nekaj dni po tem dogodku je bil god
starejega brata. Sestra bi ga bila rada raz¬
veselila, zato je šla na vrt, da bi mu kakšno
cvetlico utrgala. Ko je pa prišla do groba
onega starca, katerega so bili njeni bratje
na vrt zakopali, našla je na njegovem grobu
tri lepe, lepe rože. Vtrgala je te tri rože,
pa je dala vsakemu bratu jedno od njih v
v kupico, ko je mizo pregrinjala. Ko so
bratje prišli iz lova domov, so se trknili in
vsak svojo rožo poduhali. Ali glej! precej,
ko so poduhali rože, postali so vsi trije

21

krokarji. Ko jim je sestra jesti prinesla, so
vsi trije skozi duri zleteli in so se na
drevo v vrtu vseli. Ko je ona to videla, je
tekla za njimi in jih je jokaje vprašala, kaj
mora storiti, da jih bode rešila. Stareji brat,
zdaj krokar, ji je odgovoril, da bode morala
sedem let, sedem mescev, sedem dni,
sedem ur, sedem minut in sedem sekund
molčati, še le takrat jih bode rešila. Ko ji
je to rekel, zleteli so vsi trije krokarji.

Ona je šla v neko votlo bukev, da bi
tam notri molčala. Prigodilo se je, da je
grof, čegar je bil tudi tisti gozd, v katerem
je rastla ta bukev, velik lov napravil. Psi
so pa, ko so prišli do te bukve, začeli jako
lajati, in grof, da bi seznal, kaj to pomeni,
je šel k bukvi. Ko je zagledal deklico z
zlato zvezdo na čelu, začudil se je in ji je
rekel, da naj gre iz bukve. Ona je res
prišla. Njemu je jako ugajala; vzel jo je
seboj v svoj grad. Tam se je ž njo oženil,
čeravno ni hotela nič govoriti.

Grof je imel zelo hudobno mačeho.
Ona ga je začela jako kregati, ker je to
deklico seboj pripeljal in jo še celo za ženo
vzel.

Grof je nekoliko časa veselo z njo
živel. Prišlo je pa od njegovega kralja po¬
velje, da se mora na vojsko podati. On se

22

je zelo nerad ločil od svoje mlade žene. Kmalu
potem, ko je on odšel, dobila je njegova
mlada žena lepega dečka, kateri je tudi,
kakor i ona zlato zvezdo na čelu imel. Ali
hudobna mačeha se je že poprej zmenila z
malo vredno babico, pa sta ji, ko je
grofica ravno v nesvesti ležala, vzeli sina,
in psička v njegovo zibko dali.

Mačeha je potem pisala grofu, da je
njegova žena psička dobila. Ali on ni hotel
tega verovati, pa je zapovedal, da naj gro¬
finji nič hudega ne store, dokler on domov
ne pride. Ko je on prišel domov, dal je
psa ubiti, grofinjo je pa pomiloval. In
odšel je drugikrat na vojsko, ali med tem
časom je grofica dobila drugega dečka, a
njena mačeha in babica sta zopet s tem
dečkom tako naredile kakor s prvim. Grof
je tudi zdaj grofici oprostil. Ko je pa grof
tretjič na vojsko odšel, ter se je z grofinjo
tako zgodilo, kakor prvikrat, se je zel6
razjezil in zapovedal, da se grofinja na
grmadi sežge. Ali ko so grofico k smrti
peljali, preteklo je ravno sedem let, sedem
mescev,, sedem tednov, sedem dni, sedem
ur, sedem minut in sedem sekund, kolikor
časa je grofinja molčala, da bi svoje brate
oslobodila. Prijezdili so trije lepi vitezi,
ki so bili grofični brati, in vsak je v

23

naročju nosil lepega dečka, kateri je imel
zlato zvezdo na čelu. Zdaj je grofinja že
smela govoriti, pa je grofu povedala vse,
kar se je ž njo in z mladimi grofiči zgodilo.
Grof je sprevidel, da je nepravilno ravnal,
pa je dal namesto grofice, hudobno mačeho
in babico na grmadi sežgati. Potem so pa
šli vsi skupaj v grajščino; tam so napravili
veliko gostijo, jaz sem tudi tam bil in
sem sladko vince pil.

Pravljica o ježku.

7ivela sta oče in mati, a nista imela no-
; benega otroka. Bila sta zaradi tega zelo
žalostna. Nekega dne je rekla žena, da bi
jima Bog vsaj tako velikega sina dal, da bi
bil velik, kakor jež. Res, kmalo potem dal
jima je Bog sina, kateri pa ni bil večji, od
ježka. Ko je malo odrasel, kupil mu je
oče prešiča, da ga bode gonil na pašo.
On je to svinjo gnal na pašo, zdelo mu
je, kakor bi bil jeden dan na paši, pa je
bil dvajset let. Prašiča se je dobro hranila,
pa mu je zmeraj mlade rodila, tako da je
imel od jedne prašiče v dvajsetih letih dvesto
prešičev.

Ko je ježek nekega dne prešiče pasel,
je bil bogat grof na lovu, pa se je zgubil
in je prišel med ježkove prešiče, kateri so
bili jako divji in so ga hoteti požreti. Ko
je grof ježka videl v duplini nekega drevesa,
prosil ga je na vso moč, mu naj živ-

25

ljenje ohrani, da bo mu dal svojo hčer za
ženo. Ježek je pa samo na svojo piščalko
zapiskal, pa so vse svinje mirovale. Potem
je pa šel domov pa, je rekel očetu, da naj
sezida svinjake, da bode polno svinj domov
prignal. Prignal je svinje domov, pa so
bili njegovi stariši zelo bogati. Ježek je
je šel k tistemu grofu, kateremu je življenje
rešil. Grof je rekel trem hčerkam, da mora
jedna izmed njih ježka za moža vzeti, ker
mu je on to obljubil, ko mu je življenje
rešil. Stareji dve ga nista hotele. Mlajša ga
ga je pa rada vzela, ker si je mislila, da je
boljši jež, kakor pa da ostane brez moža.
Prvo noč ji je rekel ježek, da naj dobro
peč zakuri in njega v peč vrže. Ona je to
storila in iz peči je skočil mlad lep mož.
Živela sta srečno skupaj, sestri pa sta žalovali
in se kesali.

Prevzetna turška princezinja.

7  starih časih je imel nek rusovski cesar sina,
ki bi se bil jako rad oženil s hčerjo
turškega vladarja.

Piše ji tedaj pismo, da jo pride snubit,
če sme. Ona pa mu odpiše ponosno, da je
še za njo premlad in tudi ni vreden, da bi
ji trake na čevljih odvezal.

Ko oče cesarjevičev to zve, razsrdi se
močno in reče, da &i mora sin pridobiti
prevzetno dekle za ženo, naj si bo kakor
hoče.

Turški cesar pa je redil že sedem let
veliko miš. Slednjič jo ubije in kožo pribije
na hišna vrata. Kteri snubač bi uganil,
ktere stvari koža bi to bila, ta bi dobil lepo
dekle za ženo.

V. kratkem se znajde dosti imenitnih
snubačev — tudi rusovski princ je med
njimi — a nobeden ne vgane. Ker so vsi
radovedni, kteri bi vganil, ostanejo več
tednov v cesarjevem gradu.

27

Rusovski princ pa si pravo iztuhta;
mislil je: „Domače ženske gotovo vedo,

tedaj — k njim v kuhinjo!"

Hitro se poslovi — na tihem se 'pre¬
obleče v beraško obleko in gre v kuhinjo
beračit jedil. Mirno sedi in posluša.

Kuharica pa počne k deklam jezno be¬
sedičiti: „So pač vsi ti snubitelji neizrečeno
bedasti; skoro jim nimam kaj več kuhati;
teh bebcev pa še nobeden uganil ni — pa
kako lahko bi se to dalo vganiti, da je
koža mišja."

Počasno se počne berač odpravljati iz
kuhinje in gre v sobano, kjer so bili snu¬
bači. Postavi se pred vrata in vpraša; „ Go¬
spodje, ali smem tudi jaz ugibati?" —
„Slobodno!“ smej6 se gospodiči. Dozdevni
berač reče: „Meni je znana ta stvar, ta
velika koža vam je mišja!"

Princezinja, ki je zraven stala, zažene
glasen jok, da bo beračeva žena, njen oče
pa reče: „Kar je, to je, bodi zadovoljna!“
Cesar ji d£ dvanajst vozov blaga, zlata in
srebra, in berač se odpelje ž njo po morji.
Princ pa na skrivnem zapove, da njegovi
vojaki v noči barke odpeljejo kot morski
roparji.

Sedaj še ona bolj joka, on jo pa tolaži.
Ko prideta na suho, ji reče: „Zdaj nimava

28


nič več kot toliko, da ti kupim voz lončene
posodve. Ako boš dobro prodajala, se lehko
preživiva. V tem, ko ti tržiš, grem jaz
beračit. “

V mestu sedi ona na voglu neke ulice
pri posodvi in joka bridko. Cesarjevič pa
pošlje hlapca s konjem, naj isti lončarici
jaha parkrat prek posodve.

Hlapec pridirja, pa naravnost prek njene
posodve. Ko pride mož k nji in vidi, kaj je
s posodvo, reče ji, da tudi on nič izberačil ni,
ker mu pravijo ljudje, da je premlad za
berača.

Potem vzameta veliko krčmo v najem.
Princ odide, pa pošlje celo kompanijo vo¬
jakov v krčmo, ki so vsi jedli in pili, pla¬
čah pač nič. Ko krčmarica plačo zahteva, jo
pobrišejo vojaki iz hiše in odbežijo.

Zdaj pride mož in reče, da se morata
od ondot skriti, ker ne moreta toliko kvara
plačati lastniku iste krčme.

„Zdaj ne vem, kaj bi, “ reče berač svoji
jokajoči ženi, »samo eno še hočem poskusiti.
Tu vem za grad, v kterem bo v kratkem
gostovanje; ondi lehko prideš za kuhinjsko
deklo; pa mi tudi lehko prihraniš polič tople
župe, ker meni se ne bo dobro godilo."

Pelje jo v cesarski grad, kjer so se pri¬
prave vršile za ženitev cesarjevičevo. On pa

r

29

gre v drugo sobo in se obleče v cesarsko
opravo. Ko godba zadoni, prikaže se princ
v kuhinji in reče: „Naša nova, mlada dekla
mora z menoj plesati!* Zastonj ji je hra¬
nitev, zastonj prošnje — on jo prime za
roko in morala je ž njim plesati?" On za¬
vriska veselo: Juhajsasa, ona pa zajavče:
Asasa! Imela je namreč v janjkinem žepu
že skrit piskrič vroče župe za svojega
moža, berača.

Ko jo princ dvakrat zasukne, jo spusti
in reče: „Ali me poznaš? Veš, kako si mi
pisala, da nisem vreden tebi odvezati trakov
na čevljih; jaz sem bil isti berač — in ti
si moja nevesta!*

Ta hip stopi dvanajst dvorjank k nji in
jo odpelje v drugo sobo, kjer jo preoblečejo.
Močno se princezinja začudi, ko vidi ondi
vse svoje lepotije, svoje blago in zlatnino.
Še tisto uro pa se je pričelo gostovanje,
ki je še dolgo trajalo in se končalo z
občnim veseljem.

krilinem.

Grofica in vojak.

Mek vojak vidi lepo grofico v krasen vrt
J  sprehajat se iti. On gre za njo. Ker je bil
jako zalega lica, sklene grofica omožiti se
ž njim. Vojak pa sklene, pred poroko domu
iti in tam vrediti svoje zadeve.

Ko pride čez dolgo časa nazaj, najde
gostovanje, njegova nevesta je vzela drugega.
Ker je snažno oblečen, sme tudi z drugimi
prišleci plesati z nevesto.

Vsak plesalec pa je dalsnehi kak dar;
tudi on ji stisne v roko darilce — zlat
prstan — kojega mu je dala v prejšnjih
časih za spomin. Ona se poda v drugo
sobo, da bi ogledala prstan, ko pa
ga spozna, vsklikne in pade mrtva na tla.

Vse veselje spremeni se nenadoma v
žalost. Nevesto oblečejo v mrtvaško opravo
in jo položijo v cerkvi v grofovski žrf.

Po noči, ko se zbrani gospodje v gradu
pri sedminah gostijo, stoji vojak, ki je bil

31

jako učen, pri cerkvenih vratih in moli,
dokler se vrata sama od sebe ne odpro, on
vstopi in vrata se zaloputnejo za njim.
Gre k žrfu in moli, da se tudi ta odpre.

Ko se tudi rakev odpre, leže vojak brž
na stran mrtve neveste. Rakev se zapre,
on pa moli brez strahu tudi tu; zdaj se
grofica zgane, in malo na to se rakev odpre,
grofica pa vstane, rekoč: „Nesrečni človek,
tako lepo sem spavala, pa me budiš!"

Yojak nič ne odgovori, ampak gre moleč
iz rakve in žrfa, grofica pa za njim.

Ko prideta iz cerkve, se mu grofica za¬
hvali za rešitev, in mu tudi pove, da bi ga
bila na solnčni prah raztrgala, ko bi prej
pobegnil iz cerkve, ali na blagoslovljeni
zemlji le besedico spregovoril.

Nevstrašen vojak gre h gospodom, ki
so bili na sedmini, obrne se h grofičnemu
očetu in reče: „Kako bi vi razsodili: če bi
vrtnar imel drevo, pa bi ga izkopal in vrgel
na cesto, drugi mož pa bi prišel, drevo vzel
in presadil v boljšo zemljo. Gegavo bi zdaj
bilo drevo po pravici?" —

Vsi prisodijo drevo drugemu.

Vojak gre tedaj iz sobe in pripelje seboj
grofico v mrtvaški obleki, pa reče: »Ono
drevo je ta grofica, ktero sem obudil od
smrti! “

32

V kratkem so slavili drugo poroko. Ženil
se je vojak z veselo grofico, ktero so ho¬
teli pri prvi poroki prisiliti z neljubim ji
ženinom. — Veselje novozaročenih si lahko
vsak sam misli.

Zakleta princezinja.

Pred mnogo leti pride nek star vojak
na Poljsko, v kraljevo stolno mesto. Celo
mesto je žalovalo, vse je bilo z modrim
suknom prepreženo.

Povpraša tedaj, kaj vse to pomeni, in
zve, da je princezinja zakleta na prav čuden
način. V cerkvi je bila v žrfu pokopana,
a vsako noč je pred polnočjo nekaj minut
vstala iz groba, prišla v cerkev v podobi
srne in je — o groza — požrla ondi sto¬
ječega stražarja. To se je ponavljalo vsako
noč. Zato taka žalost, taka zmešnjava v
mestu. Star vojak si misli: „Morebiti jo za-
morem jaz rešiti; če pa me tudi smrt dohiti,
saj me ne bode veliko škoda, ker nimam
niti starišev, niti bratov."

Gre tedaj h kralju in mu razodene svoj
sklep. Radostno privoli kralj, veli mu dati
orožje in ga zvečer peljati v cerkev pred
kraljev žrf na stražo. Čel čas pred večerom
se vojak z pobožnostjo pripravlja na te¬
žavno delo.

a

34

Ko se zvečer vrata za njim zapro, vgleda
pri svetlobi večne luči, ki je pred glavnim
oltarjem brlela, v stranski klopi belo oble¬
čenega starca. Ta mu migne in reče:
* Junak, nocoj se pokoplji v kostenjak, če
hočeš živeti!" Zatem izgine.

Tiho stopa vojak h kostenjaku, zloži
skoraj vse večje kosti na-se in čaka.

Nekaj časa pred polnočjo se odpro vrata
kraljevega žrfa, in srna stopi iz njega.
Gre tje, kjer je stala navadno straža, a nocoj
je ne najde. Hodi po cerkvi sem ter tje,
iskaje straže in govore: „Oh, kako mi diši
kristijan! “ Ker pa straže le ne najde, gre h
kostenjaku in počne tako kosti hrustati, da
obhaja vojaka velik strah, da bi ne požrla
vseh kostij nad njim. Že leti vroča sapa na
njegovo bledo lice, kar udari ura polnoči;
hitro se vrne srna zopet v svoj žrf nazaj.

Ko drugega dne ljudje vidijo, da to noč
srna ni pojedla vojaka, zaženejo vesel krik.
Kralj sam povabi vojaka na obed.

Drugi večer gre zopet, vdan v božjo voljo,
v cerkev na stražo in zopet najde belega
starca, ki ga tako-le poduči: „Nocoj pa idi,
moj'"sin, na prižnico."

Ob navadnem času pride srna v cerkev,
obhodi jo na vse strani, gre za vse oltarje
gledat, a straže ne najde in se vrne javkajoč

35

od kostenjaka k žrfu nazaj in v zadnjem
trenutku, ko ura že dvanajst bije, vgleda
vojaka na prižnici.

„Le čakaj, jutri se mi ne skriješ, ne¬
srečni kristijan!* se mu zagrozi in žrfova
vrata se zapro.

Zarana ga pričakuje še večja množica,
ki ga še z večjim veseljem sprejme. Sedaj
ga kralj celi dan gosti.

Zvečer najde v klopi zopet starca, ki ga
tudi danes poduči: ,Nocoj imaš najtežjo
nalogo izpolniti; najprej se skrij za lesenega
svetnika na oltarji. V tem ko bo srna šla
na prižnico, podaj se ti v žrf in lezi v njeno
rakev. Ko pride nazaj, ne daj se omečiti
skozi njene prošnje, sicer je ne rešiš, in
ona te raznese na solnčni prah; ne veruj
jej, dokler bo srna!*

Vojak se po starčevem nasvetu skrije za
svetca in ko prištorklja srna iz žrfa in gre
na prižnico, hiti on v žrf in leže v rakev.
Srna stoka po cerkvi, od gladu po kristijan-
skem mesu trpinčena, in govori: „Nesrečni
oče, niti straže mi ne pošlje več, kar bi se
vendar za kraljevno spodobilo. Oh, kako mi
diši kristijansko meso! *

Zdaj ura udari polnoči. Srna pricoklja k
rakvi in zakliče: „Ah, tukaj si, nesrečni
kristijan, ven iz moje postelje!* Vojak pa

36

se niti ne gane. „No, prosim te, idi ven!
stoka srna dalje. „Saj ti sedaj nič ne storim,
ker je polnoči proč, idi — idi!“

Vse zastonj, vojak pa niti okom ne trene
— kar zagrmi, zemlja se strese in raz za¬
klete princezinje pade srnina koža.

Hvaležna pade na kolena in reče junaku:
„ Večno hvalo tebi, sedaj si me rešil grozne
zakletbe, sedaj slobodno vstaneš, da se po¬
dava pred oltar in se tam Bogu zahvaliva
za srečno rešitev, mojo in tvojo!*

On vstane trepetaje in občuduje krasno
dekle ter se poda ž njo pred oltar.

Tam molita do ranega jutra. Sedaj ljud¬
stvo vrata odpahne in čuda ostrmi, ker mesto
jednega človeka ugledajo dva. Tudi kralj je
bil zraven. Vojak pa se je prestanega strahu
tako izpremenil, da ga nikdo ni spoznal;,
imel je vse lase bele.

Nekaj dni pozneje se je zaročil skraljevno
in ž njo zadovoljen in srečen živel do svoje
pozne smrti.

Od kralja Matjaža.

Star pastir je pasel svojo drobnico na
skalovitem holmu; nakrat pa mu izgine
ovca v razpočeno pečino. On se splazi za
njo, pa pride skoz dolgo luknjo v širno
dvorano, kjer najde kralja Matjaža spečega.
Dolga brada mu je rasla krog miznih nog.
Zraven njega pa so sloneli še drugi gospodje.
Pa tudi ovca je bila ondi. Pastir hitro po¬
grabi ovco in odhiti iz čudnega prostora.
Od tedaj pa je slišal večkrat v hribu za¬
molkel grom in ni se več upal črede goniti
na oni holm.

*

V onem kraji so nekemu krčmarju po¬
stajale svinje na neznan način debele.

Hlapec neko noč ne more spati, pa gre
gledat okoli hlevov. Iz svinjaka pridejo na
tihoma svinje in gredo naravnost čez travnik;
on pa hiti za njimi. Ko pridejo do holma,
zginejo ondi svinje v neko luknjo. Hlapec

38

gre za njimi in pride po svetli dolini v
visoko dvorano.

Na sredi je bil velik kup žita, tu so
imele svinje svojo večerjo; za hlapca se še
niti ne zmenijo. Na drugem koncu dvorane
je bila še jedna votlina. Skoz to pride hlapec
v drug prostor, kjer je bil kup svitlih sabelj
in mečev. Gre še dalje skoz drugo luknjo
in dospe v tretjo dvorano.

Tu vgleda kralja Matjaža se svojimi
ministri pri dolgej mizi sedeti. Njegova črna
brada mu je že večkrat prirasla krog mize
— a ko priraste sedmikrat, bo konec sveta.

Tedaj bo zbral kralj Matjaž svoje včrne
ministre in vojake v senci jednega samega
oreha. Mahnil bo s svojim mečem na štiri
vetrove, prihrumeli bodo od vseh strani verni
podložni k njemu in on bo vse zopernike
premagal.

Hlapec si tedaj ne upa dalje, ampak se
obrne in tiho odide.

Ko pride domu, najde svinje že v hlevu.
Drugi dan gresta s kmetom z velikim vozom
pred breg po zrnje. — Pa kako se začudita,
ko ne moreta najti niti znamenja, kjer je
nekedaj luknja bila.

Pa tudi svinje so zginile prvi večer la¬
komnemu kmetu.

Dva dijaka.

Bila sta nekdaj dva djiaka, ki skleneta k
vojaškemu stanu prestopiti. Nesreča je hotela,
da v kratkem nastane hud boj. Prijatelja si
obljubita, da pokoplje tovarša po krščanskem,
kteri bi živ ostal. V bitki zadene krogla
staršega v srce. Mlajši poprosi svoje višje,
da bi mu dovolili, tovariša pokopati. Napoti
se tedaj na bojišče nazaj in odnese mrtvega
prijatelja na hrbtu proti bližnjemu obraše-
nemu griču. Na podnožji počne kopati
jamo, pa začuje nekje v zemlji žensk glas.
Posluša natančneje, pa čuje, kako neka ženska
kliče: „0 Bog v nebesih, ne morite me!“
— On se prestraši in hoče zbežati, pa vender
še ostane in koplje dalje. Kar prikoplje do
podzemeljskega hodnika. Stopi vanj in vidi,
da pelje v roparsko stanovanje, kjer je gorel
velik ogenj. Hitro hoče nazaj, a že ga ro¬
parji pograbijo in peljejo pred poglavarja.
Pred tem je klečala mlada, bleda žena, ki
je prosila tolovaja za svoje življenje. Tu


40

se obrne zdaj k mladenču in reče, da mora
umreti, ker bi znal drugače ovaditi njihovo
skrivališče. Mladenič mu priseže, da hoče
vse svoje življenje molčati in mu tudi raz¬
loži, zakaj je isto jamo kopal. Tako zvestemu
prijateljstvu se tolovajski glavar močno za¬
čudi in mu življenje pusti. Zdaj pa počne
tudi za dekle prositi, rekši, da niti njim,
niti njemu njena smrt kaj ne koristi. Tolovaj
mu tudi njo da.

Z dekletom gresta ven in pokopljeta
mrtvega tovariša. Dekle pa mu pripoveduje,
da je bogatega štacunarja hči, da so jo ro¬
parji že v dvanajstem letu odvedli in da je
že ravno toliko časa v tej temnici morala
bivati, da bi postala kedaj žena glavarjeva.
A ko ni nikakor privolila, hoteli so jo umoriti;
tedaj pa je ravno on tja prišel in jo rešil.

On piše njenim staršem in ti se pri¬
peljejo po njo, ob jednem pa tudi njega
oprostijo vojaščine. On ostane tri leta pri
njih; v tem času se je vse pripravljalo na
veliko gostovanje, ker oče rešenega dekleta
mu jo je obljubil za ženo.

Bil je pa pri štacunarji hlapec, ki je
nevoščljivo meril tujega mladeniča ter sebi
samemu želel lepo dekle. Sklene tedaj od¬
straniti tujca, na kakršni način si bodi.

41

f

Blizo hiše je bilo veliko jezero, tu se je
nekdanji dijak rad vozil v čolnu. Nekega
dne ponudi se mu hlapec, da ga hoče za
kratek čas voziti po jezeru. Ko odrineta od
brega in se daleč pripeljeta, plane ljubo¬
sumni sluga nad začudenega mladenča in
ga vrže v vodo. Hitro obrne čoln in odvesla
z vso močjo nazaj.

Mladenič plava daleč, pa močij mu
zmanjka. Na veliko srečo naleti na veliko
blanjo, leže na njo in plava dalje. Na smrt
zdelan dospe na skalovit otočec. Na celi
skali ni bilo nič živega kot on sam in neka
čudovita jablana, ki je na eni strani cvela,
na drugi strani so pa že jabelka dozorevala,
a na tretji strani padalo je listje raz vej.

Tu je živel tri leta in se vedno hranil
od sladkih jabelk. V tretjem letu pa se počne
jablana sušiti. Prišel je čas, ko je vse listje
popadalo raz vej, ko se več noben cvet pri¬
kazal ni, ko je poslednje jabelko stresel z
drevesa. Velika žalost se ga polasti in lačen
leže, da bi umrl. V spanji se mu prikaže
mrtev tovariš in mu naroči, kje najde po¬
treben čoln za prepeljavo in ga tudi pouči,
naj si na kopnem vreže v prvem grmu be¬
raško palico, v drugem bo našel beraško
obleko in v tretjem beraško torbo.

42

Nesrečni mladenič prebudivši se gre iskat
čolna in v veliko veselje ga kmalu najde.
Brž sede vanj in se srečno prepelje. Na.
suhem si vreže v prvem grmu palico, v
drugem se obleče in v tretjem najde torbo.
Hvaležen pomoli za ranjega tovarša. Na to
se poda proti štacunarjevi hiši. Ko pride
bliže, sliši veselo godbo. Stopivši med dru¬
žino, ga nikdo ne spozna, on pa zahteva
govoriti s hčerjo. Družina mu reče, da je
to nemogoče, ker snaha, ki se bo prihodnji
dan možila se starim hlapcem, ne govori z
nobenim. On pa le sili in prosi, tako da pride
slednjič bleda snaha k njemu. Gresta v po¬
sebno sobo in ondi jo vpraša dozdevni
berač, ali ni imela že kedaj drugega ženina.
Ko ona pritrdi, pokaže ji prstan, kterega
je še imel od nje. Pove ji, kako ga je ne¬
zvesti hlapec hotel končati, kako se je na
čuden način preživil na pustem otoku in
kako se mu je prikazal pokojni prijatelj,
pri kojega pogrebu je rešil njo.

Ona mu reče čakati, sama pa gre v
gorenje sobe h gospodi. Te ogovori tako-le:
»Gospodje, presodite sedaj! Če bi imel kdo
dober ključ, pa bi ga zgubil ter si dal no¬
vega narediti, zatem pa bi se zopet našel
stari ključ — razsodite: kteri bi sedaj po pra-

43

vici rabil se, novi ali stari?" —Vsi gospodje
jednoglasno reko: Stari.

Zdaj povzame zopet snaha besedo: „Prvi
moj ženin je oni berač v spodnji sobi, on,
moj rešitelj; ta pa, s kojim me zdaj silite,
je nesramnež, ki je hotel umoriti mojega
ženina v jezeru."

Berač stopi v izbo in vsi v njem spo¬
znajo mladega vojaka, ki je otel nesrečno
dekle iz rok tolovajskih.

V pravični jezi obsodijo zanikrnega hlapca
k smrti — štirje junci so ga raztrgali.

Mnogo skušani dijak pa vzame zopet
veselo in cveteče dekle za ženo.

Ciganica in njen sin.

Neki ciganici umre sinek. Ko pride v
bližnji grad, najde tam speče dete, ki je
bilo njenemu podobno. Hitro obleče svojemu
lepo obleko onega, ono pa zavije v ciganske
cunje. Na to jo pocedi. Ko dete nekaj odraste,
ne more več med cigani živeti ter si odide
službe iskat. Njegov oče, grajščak sam, vzame
ga za pastirja. Pozneje mu služi za hlapca.

Imel je smešno navado, da se je pred
vislicami niže odkrival kot pred križem. Ko
ga prašajo za vzrok, reče: „Kristus je bil
jedini na križi, na vislice pa pride mnogo
nedolžnih — zato se niže odkrivam pred
vislicami! “

Grof, njegov oče, ga da zategadelj k
smrti obsoditi. Pride pa stara ciganka in
pove, da je ta hlapec grofov sin. Ta ga
spozna, mu odpusti in mu izroči vse posestvo.

Dva brata in čarovnica.

Pri nekem kmetu služila sta dva brata
za hlapca. Starejši bil je konjar, mlajši pa
kravar. Prvi je spal pri konjih v hlevu, ta
pa v hiši za pečjo. Dasiravno sta imela oba
jedno in isto hrano, postajal je mlajši vender
zmeraj slokeji in slabeji, v tem ko je konjar
bil vedno zdrav in čil. Vpraša ga torej,
zakaj je vedno tako slab in bled; ta pa mu
reče, da ne more tega nikomur z beseda
razodeti, ampak vsak mora le sam doživeti,
če hoče vedeti, kako hudo se njemu vsako
noč godi.

Konjarju se zdi slednjič čakanje preveč,
dela se torej bolnega in leže zvečer na ono
klop, kjer je spal prej brat: ta pa mora h
konjem, da jim položi v noči krme.

Starejši na klopi ne more zaspati in
mirno čaka, kaj pride. Okoli desete ure
vstane stara kmetica, opravi se tiho in
izmuzne iz sobe; čez nekaj časa priplazi se
zopet v sobo, mrmra par besed in vrže

46

hlapcu krog šinjaka uzdo. On se spremeni
hipoma v bistrega konja, ona pa na njega
skočivši zakliče: „Frnk v beli grad!“ in
šla sta ko veter, bolj po zraku ko po zemlji,
dokler ne dospeta v beli grad.

Ondi so se zbirale vse čarovnice in se
veselile pri pojedinah. Po veselici zasede
zopet kmetica konja in dospe še pred solnčnim
izhodom domu. Druzega dne hlapec ne upa
nič reči kmetici, le bratu šepne, da zdaj
ve, zakaj je tako slab. Drugi večer sklene
še ostati.

Ko pa po noči kmetica zopet pride, hoče
se on prekrižati — a prepozno — imel je
že uzdo čez vrat, baba je že zavpila: „Frnk
v beli grad! “ in zopet sta pričela divji beg.

Drugega jutra sklene konjar maščevati
se nad kmetico, ki je tako grozno njega,
še bolj pa njegovega brata mučila. Zvečer
vzame uzdo seboj in jo drži cel čas pri¬
pravljeno. Komaj baba zopet stopi v sobo
in svoj motvoz naravnava, vrže ji hlapec
uzdo čez glavo in čarovnica se hipoma
spremeni v staro kobilo. Tiho jo vleče hlapec
iz hiše in jo skrije za nekaj časa.

Ko prihodnjega dne ni bilo kmetice
nikjer, vpraša hlapec gospodarja, kje je
njegova žena. „Naj bo, kjer hoče,“ reče ta,
saj tako ni nič prida."

47

Bil je pa čaš setve. Kmetje so začeli
orati in sila je bila za živino. Hlapec torej
reče, da morajo vsaj še jedno kobilo imeti,
da bodo oranje povlačili in da si lahko omi¬
slijo tako za malo denarja; pet goldinarjev
namreč in dosti bi bilo. Hlapec dobi peneze,
odpravi se od doma ter prižene kobilo iz
skrivališča. Zatem jo d£ podkovati, dasi je
jako brcala in grizla in jo odžene na njivo.
Tam je morala hitro vlačiti brano, a pri
vsem tem hlapec biča vender pozabil ni.

Ko kmet svoje polje vredi, gre še drugam
orat in tudi tja mora stara kobila vlačit.
Ko je vse delo dokončano, vzame hlapec
uzdo kobili raz gobec in reče kmetu; »Glej,
ta je tvoja žena, ki je kot čarovnica jahala
vsako noč mojega brata v beli grad in nazaj.
Mene samega je dobila dvakrat v svojo
oblast — a povrnil sem jej.“

Kmetu pa se odviše studi prejšnja žena,
ki je imela sedaj na rokah in nogah pribite
podkove. Zatorej se nji za vedno odpove,
vrže ji v jezi uzdo zopet čez glavo, pa jo
kot kobilo stira v šumo, kjer so jo v krat¬
kem raztrgali gladni volkovi.

'V

Čarovnice v vinski kleti.

Neka kmetica, vdova, je imela krojače.
Mojster se ji počne prilizovati, ker je sumil,
da je čarovnica. Znal je tudi, da hodijo
coprnice po noči na pojedine, zatorej ji obljubi,
da jo hoče za ženo vzeti, ako ga zvečer
vzame seboj na veselico. Ker je bil prijet¬
nega obraza, kmetica koj privoli.

Nekaj je zmrmrala in oba zletita na
brezovi metli pred grajsko klet, iz ktere se
je že slišalo mrmranje. Zlezeta skozi klju¬
čavnico v klet, kjer je že dosti coprnic bilo,
in se pomešata med nje. On hoče iz vsa¬
kega soda vino pokusiti; najnazadnje najde
pa še malo omarico, v kateri je bilo več
steklenic, napolnjenih z vinom.

'Teh se ne dotakni," svarijo ga vse
čarovnice, „tu je janževec." — Krojač si
ne more kaj, pa izpije v svoji pijanosti
nekaj kupic janževca.


49

Ko se je približalo jutro, odlete čarov¬
nice skoz ključavnico — on pa ne more in
ne more; njegova gospodinja sama mu ne
zna pomagati in ga vsa obupana zapusti,
Drugega dne pa pride grof v klet, in
zdaj mu mora krojač imenovati vse ča¬
rovnice, koje je poznal.

Grajščak je da, vse poloviti in zapreti v
temno, globoko ječo. Ni mu mnogo liasnilo,
drugega dne je bila prazna — vse so odišle
po svoji navadni poti — skozi ključavnico. —
Krojač pa je zapustil čarovniško družbo
in ni hotel več ž njo občevati.

4

Trije bratje.

Cirotnašen oče je rekel nekoč svojim sino-
/ vom: »Jaz sem siromašen, ne morem
vas več živiti; pojdite po svetu in služite
si kruh kakor veste in znate. Tu imate vsaki
hlebec kruha, kajti več vam ne morem dati.*
Od teh treh bratov je bil najmlajši slep.
Ona dva sta mu rekla: »Daj sem svoj hlebec;
pejedli bodemo prvo tvojega, potem pa še
najina dva.“ Dal jima je. Ali ko so pojedli
njegov hlebec, zapodila sta ga po svetu.
Siromašni slepec je tipal naprej, kar najeden-
krat zasliši iz neba glas: »Kdor se v tej vodi
umije, spregleda.* Slepec to slišati, pritipa
do vrelca, umije se ž njegovo vodo in po¬
stane gledajoč. Vzel je seboj še steklenico
te lekovite vode. — Na svojem potovanji
je sfečal bučelo, katera je bila jako žalostna.

»Kaj ti je bučelica, da si tako žalostna?*
vprašal jo je popotnik.

»»Kako bi ne bila žalostna, ker sem
slepa. “ *

51

»Temu se lahko pomaga*, odvrnil je
mladenič, izvlekel iz žepa steklenico in na¬
mazal čebelici oči, katera je bila precej
ozdravljena.

»»Zahvaljujem se ti lepo, ker si me
ozdravil; kadar me bodeš rabil, pa me po¬
kliči dejala je čebelica in je veselo od¬
brenčala.

Potem je srečal miško. Tudi ta je bila
slepa. I njo je na isto način ozdravil.

Zdaj je pa srečal slepega volka, katerega
je tudi ozdravil.

Ko se je storil večer, prišel je v vas.
Šel je k jednemu gospodarju, da bi tam
prenočil ter mu je povedal, da službe išče.
Gospodar mu je rekel, da ravno potrebuje
hlapca in mladenič je ostal pri njem.

Rekel pa mu je, preden je odišel spat,
da mora čez noč iz voska napraviti kapelico,
ako tega ne stori, dal ga bode ubiti. Hlapec
je bil čisto klavern, ker ni vedel, kako bi
si pomagal. Šel je iz sobe in začel je jokati.
Ali zdajci se je zmislil na čebelo, da mu je
obljubila svojo pomoč. Poklical jo je hitro.
Priletela je, pa mu je rekla, daj naj gre le
brez skrbi spat, da bode do jutri vse gotovo.

Drugi dan je res gospodarju pokazal ka¬
pelico iz voska. Nastopni dan mu je dal
zopet težko delo. Velel mu je šestdeset kdp

4 *

52

pšenice omlatiti čez noč, zvejati in očistiti.
Zdaj mu je prišla miš na pomoč, katera je
pripeljala mnogo tovaršic, ki so pšenico do
jutra zluščile iz klasja in lepo očistile.

Tretje delo, katero je gospodar hlapcu
naložil, bilo je to, da bi moral vse volkove
pripeljati na gopodarjevo dvorišče, ako tega
ne bi izvršil, izgubil bi gotovo glavo.

Hlapec je pozval volka, pa ga je prosil
pomoči. Jz  srca rad,“ dejal je volk, „samo
ti ne smeš z gospodarjem priti na dvorišče,
ker bi te inače raztrgali, kakor bodejo njega. u

Ko ga je gospodar vprašal, je-li njegovo
zapoved izvršil, rekel mu je, naj le gre po¬
gledat. Nespametni gospodar je šel, ali jedva
so ga volkovi zagledali, skočili so vsi proti
njemu in so ga na drobne kosce raztrgali.

To je bilo njegovo plačilo, hlapec pa je
odsedaj na gospodarjevem posestvu gospo¬
daril, a gospod Bog dal mu je srečo, de¬
narjev in vsega zadosti.

Nečem biti župan.

Vi veli so trije bratje, živeli so skupaj, a niso
)  se imeli radi po bratovsko. Starejša
brata sta črtila mlajšega, ker je vse sam
podedoval po očetu. Skleneta ga necega dne
umoriti, ali bolje, utopiti. Zavezala sta ga
v veliko vrečo in ga zanesla k vodi. Bila
pa je ravno nedelja in ljudje so ravno ob
isti uri šli tam mimo od božje službe.
Hudobna brata tedaj hočeta počakati, da bi
odšli mešarji* in pustila sta vrečo z bratom
ob cesti, povrnivši se sama domov. A brat
v vreči ni vedel kaj početi, začel je sam s
seboj govoriti; „Nečem biti župan!“

To sliši nek mimo gredoč mešar, se poda
k vreči in pravi:

* Od meše idoči.

54

jf j)Pa bom jaz župan, če ti nočeš biti?
prepusti županstvo meni, pa ti dam vso to
goved, ki se tukaj pase. Moja je."*

„Dobro!" — odvrne oni v vreči —
* odveži vrečo, pusti me na prosto in pojdi
sam noter! Moja brata bodeta prišla in po¬
stavila te bodeta za župana!*

Kakor sta se pogodila, tako sta tudi
storila. Oni je šel v vrečo in brat je gnal
čredo domov. Bratov ni več načel pri hiši,
odišla sta in vrgla vrečo z lakomnikom v
vodo. Povrnivši se domov, prestrašita se zelo,
ker sta dobila brata z govedo na dvorišči.

„Kje pa si dobil to čredo?* vprašata ga.

„„1 kje drugje, kakor v vodi, kamor sta
me vrgla?**

„Ali bi še hotel nama pripraviti tako
lepo živino?*

„„I zakaj pa ne! Le pojdita z menoj
k vodi!**

Peljal ju je na tak kraj, kjer se je ravno
pasla živina ob vodi, tako da se je videla
na dnu reke.

»Glejta, kako lepa je ta čreda, glejta,
kako lepo se pase!*

55

Brata sta veselo zažvižgala in skočila v
reko, a se nista nikoli več prikazala na svetlo.

Kako se je pozneje godilo ostalemu bratu,
ne vem, ker nisem bil poleg. Ljudje pravijo,
da dobro.

Mesarje? vol.

Mesar je kupil vola, pa ga je prignal
J  domov. Šel je v hišo po nož, vola pa je
pustil zunaj nezvezanega. Hotel ga je za¬
klati. Med tem pa je vol ušel ter se je
napotil po svetu. Hodil je že dolgo, pa je
srečal psa, kateri ga je vprašal, kam da
gre. Vol mu odgovori, da gre po svetu
sreče iskat.

„ Vzemi še mene seboj “, pravi mu pes.
„„Kaj hočeš ti z mano hoditi, ““  odvrne
mu vol, „„ker, ako bi jaz le jedenkrat
mahnil s svojim repom, zacvilil bi ti, da
bi vsa zverjad pritekla skup.““

„ Mar misliš, da jaz nič ne znam/ pravi
mu spet pes, »kogar jaz s svojimi zobmi
primem, ta me dobro pozna, kdo sem.“
„„Ako je taka, pa hodi z mano““,
reče vol.

57

Potem sta šla dalje, pa sta srečala
oslička, katerega sta tudi vzela seboj. Po¬
tovali so dalje in prišli so do mačka, kateri
jih je tudi prosil, da bi smel potovati ž
njimi. In vzeli so ga seboj. — Ko so pa
prišli do neke vasi, srečali so petelina, ka¬
teri se je tudi ž njimi podal po svetu.

Tako so zdaj vol, osel, pes, mucek in
petelin skupaj potovali, pa so prišli do
jedne velike hoste. Ker se je ravno zmračilo,
niso mogli nikjer prenočišča dobiti. Dogo¬
vorili so se torej, da pojdejo tje, kjer bo¬
dejo videli kakšno luč. Zatorej so poslali
muceka in petelina gledat. Maček je splezal
na bukev, petelin pa je zletel na hrast in
res sta zagledala v bližnji grapi luč. Na¬
potili so se do tiste hiše. Tam pa so sta¬
novali roparji, ki so ravno imeli veliko po¬
jedino in veselico.

Popotniki pa so se zmenili že poprej,
da bode vsak šel pred jedno okno, pa bodejo
začeli vsi skupaj vsak svojo pesem peti.
— In res; ko pridejo do hiše, postavijo se
vsak pod svojo okno, pa začnejo gdsti: vol
je tulil, pesek lajal, osel rigal, mucek mi¬
javkal, a petelin kukurikal. Roparji v hiši
so se jako prestrašili te nepričakovane
zdravice, pa so začeli na vse strani ven iz
hiše bežati.

58

Kakor hitro so pobegnili, odpravila se
je nova družina v hišo na pojedino. Pa so
jedli in pili, da jih je bilo veselje gledati..

Med jedjo so se začeli pogovarjati, kaj
jim je storiti, kam naj bi šli spat.

»Jaz grem v hlev,“ pravi vol, „ti pesek
boš na dvorišči, osel pojdi v hlev za vrata,
mucek v peč, a petelin pa na kljuko
hišnih vrati*

Rečeno, storjeno. Roparji so hoteli zve¬
deti, kaj se je na njihovem domu zgodilo,
pa so zato jednega poslali gledat.

Ta gre na dvorišče, toda ko je prišel
tje, vgrize ga pes, kateri je ondi ležal, več¬
krat v noge in ga zapodi v vežo. Ko je
stopil na vežo, videl je v peči žrjavieo, pa
si je hotel prižgati luč, da bi pogledal bolj
natanko, kaj se je zgodilo. A v peči ni
bilo žrjavice, nego so se muckine oči tako
svetile. Ko ga je pa ropar misleč, da je to
žrjavica, sunil v oko, razjezil se je maček,
pa mu je skočil na glavo in ga je do dobra
opraskal. Ropar ni vedel, kaj mu je storiti;
hotel je pobegniti v sobo, toda ko je zgrabil
za kljuko, da bi odprl vrata, skočil mu je
petelin v obraz, ki je ondi sedel ter ga je
hudo okljuval in s perutmi obtolkel, toliko
da mu ni oči skljuval. Zdaj se ropar obrne
nazaj, beži čez dvorišče, kjer ga je spet

59

popadel pes, in skoči v hlev. Ali tukaj je
še le naletel na pravega. Vol ga je namreč
s svojimi rogi iz kota v kot metal, osel pa
s kopiti tolkel. Vsemu krvavemu in obtol¬
čenemu se vendar na zadnje posreči, da
srečno uteče k svojim tovarišem, kateri so
ga že težko čakali. Ali zdaj so se še le pre¬
strašili, ko so zvedeli te grozne novice.

„Ko sem prišel na dvorišče," začel jim
ropar pripovedovati, „vgrizla me je neka
majhna žival tako v noge, da sem mislil,
da mi jih bo odgrizla. Da se ji umaknem,
hitro skočim v vežo, kjer sem mislil nare¬
diti luč. Segel sem zategadelj v peč, ali
ondi je spet sedela čudna stvar. Ko jaz po¬
molim roko v peč, da bi vzel žrjavice, sko¬
čila mi je spet neka druga žival meni nič,
tebi nič v glavo in me do živega opraskala.
Hotel sem pobegniti v sobo, ali na kljuki
čakalo me je spet nekaj, skočilo mi v glavo
in me z nekakšnim perjem in trnjem strašno
otepalo. Prestrašil sem se ter skočil v hlev,
a ondi me je nekdo zasadil na gnojne vile,
metal me iz kota v kot ter me s kovaškimi
kladvi nabijal, da je bilo joj! Svetujem vam,
ako hočete zdravi in veseli biti, ne hodite
nazaj; kajti, če se vrnete, bo še vse huje.
Pa če tudi vi greste, mene tje ne spravite
drugače, kakor mrtvega; kajti jaz predobro

60

vem, kako je ondi. Prestrašili smo dosti
ljudi in jih pregnali, a to se ne da pre¬
gnati! Ko so roparji to slišali, začeli so be¬
žati in še dandanes beže po hosti, če se niso
kje ustavili. — Vol, pesek, osliček, mucek
in petelin pa so še dolgo živeli v tistem
kraji ter se gostili s stvarmi, ki so jih ro¬
parji tje nanosili.

Vrag in kmet.

Kmet in vrag sta šivala hlače. Kmet je
šival bele, vrag pa črne in kmet je vzel
kratki konec (nit), vrag pa dolgi, tako, da
ga je moral skozi okno vlačiti. Kmet je
sešil že cele hlače, vrag pa še le do ko¬
lena. Ker je videl, da kmeta ne dohiti,
odsekal je hlače pri kolenu. Na to je rekel
kmetu: „Hodi, zdaj greva pa pokat na bič.“
In vrag je tako pokal, da je šlo kmetu vse
skozi ušesa in da bi skoro oglušil. Potem
pa pravi kmet; »»Zdaj pa daj bič meni;
jaz bom še bolj pokal, pa si zaveži oči, da
ne boš videl, kako bom pokal. ““ Vzel je pa
mesto biča drog in je vraga tako udaril po
glavi, da je videl tri solnca. In priznal je vrag,
da je kmet boljše pokal, ker mu je vse po glavi
šumelo. Rekel je vrag dalje: »Zdaj se pa
pojdiva tepst." Šla sta v mlin. Vrag je
zagrabil drog, kmet pa samo poleno. Vrag
ni mogel kaj z dolgim kolom, ker je bil
mlin nizek, kmet ga je pa dobro naklestil.
Potem je opomnil vrag: »Zdaj sva bila v mlinu,

62

hodi, bodeva se poskusila zunaj!" Zdaj je pa
bilo ravno narobe: vrag je vzel poleno, kmet
pa drog, pa je zopet vraga pošteno naklestil.
Potlej je rekel vrag: »Hodi, idiva žita žet!“
Kmet je odvrnil; »»Dobro! Jaz bom pobral
samo ono, kar je zgoraj, ti pa imej vse,
kar je zdolaj."" Na ta način je dobil kmet
dosti žita, vrag pa le samo slamo.

Rekel je vrag: »Zdaj bodeva pa naredila
narobe." Šla sta krompirja kopat: vrag je
vzel cimo, kmet pa krompir. Pa je bil zopet
vrag prevarjen. Potem pa sta šla svinj
kupovat. Vrag jih je nakupil mnogo, a kmet
samo nekoliko. Vrag jih je prvi gnal domov.
V krčmi se je ustavil, svinje zaprl v hlev,
sam pa šel pit. Za njim je prignal kmet,
pa je tudi svoje svinje zaprl v isti hlev.
Stopil je v krčmo in je rekel vragu, da je
svoje svinje tudi zaprl k njegovim. — »Se-li
ne bodejo pomešale?" vprašal je vrag
kmeta. »»Kaj se bodo pomešale,““ zavrne
ga kmet; »»jaz svoje dobro poznam. Moja
ima vsaka zavit rep.““ — In tako so vse
svinje bile kmetove, samo jedna bolna ne;
bila- je vragova, ker ni imela zavitega repa.

Potem pa je prosil kmet vraga, naj mu
posodi mernik denarja. Zanesel je pa mernik
na streho ter mu izbil dno. Vrag je zmiraj
nosil denar in ga vsipaval v mernik, pa ni ga

63

mogel nasipati do roba. Rekel je, da nima ve.č
denarja, samo nekoliko plesnivih cekinov
še ima in prinesel je še tiste, pa mernik še
vendar ni bil poln. — Vrnil mu je pa poln
mernik, ko je zopet djal dno notri. — Na
to reče vrag; „Hodi! idiva hrastov pripo¬
gibat/' In prijel je hrast za vrh, in ga je
pripognil. Kmet je zgrabil za vrh, pa ga je
vrh vzdignil v zrak, tako da je na drugi
strani padel zopet na zemljo. Potem se je
bahal kmet, da je hrast preskočil. Za tem
je vrag stisnil kamen, da se je ves zdrobil,
kmet pa sir in je trdil, da je močnejši, ker
iz njegovega kamena teče voda. — Vrag
je uvidel, da je kmet pametnejši in moč¬
nejši, pa se je žalosten pobral domov v pekel.

Zakleta deklica.

Tjvela je nekoč deklica, katera je imela jako
)  hudobno mačeho. Nekega jutra se je
deklica baš spletala, ko je mačeha na njo
zavpila, naj gre po vode. Ona ji odgovori,
da bo precej šla, samo naj se prej splete.
Tako je trikrat na njo zavpila, ko pa še
ni šla, zaklela je mačeha, da naj bo ovca.
To se je tudi v resnici zgodilo, ko je prvič
s škafom vodo zajela. To je pa videl nek
mladenič, ki je šel do studenca za njo, da
bi se ž njo razgovarjal. Ona je vzdignila škaf
na glavo in ga je počasi nesla domov. Ko
je to opazil mladeneč, prisegel je, da jo
hoče rešiti, ker se mu je dekle smililo. Šel
je k njeni mačehi ter jo je prosil, naj bi
mu dala to ovco za ženo. Mačeha se je
dolgo branila, nazadnje pa je vender pri¬
volila. — Po noči se je pa vsakikrat ovca
slekla, pa je bila spet v človeški podobi. Ne
dolgo potem in obhajali so ženitovanje. Ko
so legli vsi spat, delal se je tudi ženin, kakor
da bi spal, da bi videl, kaj bo njegova žena

65

naredila. Ko je ovca videla, da vsi spe, slekla
si je kožo, djala si jo pod glavo ter sladko
zaspala. Ko je ženin to opazil, vzel je tiho
kožo, pa jo je vrgel v peč, da je zgorela.
Ko se je ona zjutraj zbudila in ni mogla
kože najti, začela je britko jokati. Ženin
se je pa razveselil ter ji povedal, da je kožo
vrgel v peč. In tako je bila njegova žena
rešena mačehine zakletve.

5

Dva popotnika.

f otovala sta nekoč dva popotnika po svetu.

Dospevši v jedno krčmo, sta pila
polič vina, a nista ga mogla plačati, ker sta
imela premalo denarja. Zaraditega jima je krč¬
marica vzela klobuka ter ju zapodila iz hiše.
Nista vedela ni kod ni kam, pa sta prišla
na pokopališče. Ker je pa hudo dež lil, sto¬
pila sta v mrtvašnico. Jeden se je vlegel v
rakev, drugi pa je vsel v kot ter se tam
naslonil. O polunoči pa je dospelo dvanajst
roparjev, ki so prinesli dosti denarja. —
Glavar reče onemu, ki je na novo prišel ž
njimi in prinesel največ denarja, podavši
mu svoj meč: „Ako onemu v kotu se¬
dečemu na mah odsečeš glavo, boš od danes
naprej ti moj meč nosil!“ Ropar z mečem
zamahne, popotnik pa, ki je sedel v kotu,
skoči po koncu in zavpije: „Pomagajte

mi vsi mrtvi. “ Njegov tovariš v rak vi se
vzbudi in vrže pokrov doli na tla; roparji
se prestrašijo in zbeže in ves denar pustijo
v mrtvašnici. Čez nekoliko časa pošljejo


67

jednega nazaj pogledat, kako da je. In ravna
med tem sta se pogovarjala popotnika, kako
srečna bodeta in koliko denarja bo jima
ostalo, ako roparjev ne bo nazaj. „Kako bo¬
deva midva srečna zaradi tistega krajcarja,
ki nama ga je manjkalo pri računu, zaradi
katerega naju je krčmarica spodila!“ In to
je slišal ušesa nastavljajoč ropar, pa je
razumel vse narobe. Povedal je svojim to¬
varišem, da je toliko mrtvecev prišlo skupaj,
da pride od njihovega denarja na vsakega
samo pol krajcarja, ker ravno so sklepali račun.
— Od tistega časa še zmiraj roparji okolu
kradejo, bogatinom pa ni treba potovati.

5 *

Prodani sin.

7ivel je nek vbog ribič. Svojo ženo,
/ svojega jedinega otroka in sebe je preživljal
le z ribarstvorn. Ribe, katere je vlovil na
trnek ali v mrežo, je nosil v mesto na
prodaj in z denarjem je kupoval kruha in
soli za skuho. Če pa ni mogel ničesar pro¬
dati, ali pa, če ni nobene ribice vlovil,
morali so vsi stradati. Taka nesreča se mu
je pripetila večkrat in zato je bil zelo otožen.
Tako se je pripetilo tudi nekega dne. Šel
je namreč na vse zgodaj ribit; ribil je celi
božji dan, a vjel ni nobene ribe. Otožen
je korakal skozi tihi gozd proti domu. Sreča
pa ga neki gospod v zeleni obleki in ga
prijazno ogovori:

„No, očka, kaj pa vam je, da taka
klavrno gledate v tla

Ribič se začudeno ozre na prišleca, ka¬
terega prej ni videl niti ne slišal.

69

„Kaj mi je? Kaj bom vam pravil, saj
mi tako ne morete in nočete pomagati, če
bi tudi zamogli! “

„Le povejte, le povejte! jaz vam rad
pomagam, ker vam lahko pomagam.*

»No, pa naj bo! Glad me mori, pa ne
samo mene, ampak tudi ženo in otroka
doma. Gel dan sem lovil in nisem nobene
ribice vlovil, da bi nesel za kruh naprodaj;
kruha pa že nimam več dni. Pomagajte mi,
de mi morete, gospod! “

„Vidiš, jaz ti lahko pomagam. Denarja
ti dam kolikor hočeš.*

„Ali kako bom pa povrnil, ker nimam
ničesar?*

»Povrniti ti ga ni treba tako kmalu,
ampak še le čez dvajset let. Povrnil pa mi
ne bodeš denarja, ampak nekaj takega boš
mi dal, za kar še ti sam ne znaš, da imaš
pri svoji hiši. Ali si zadovoljen?*

»Tako sem že zadovoljen, če ste vi
gospod, zadovoljni. Kaj bi jaz imel pri hiši,
da sam ne bi znal ? Nič! tedaj vam ne bodem
ničesar dal. “

»Nekaj že imaš pri hiši, za kar še sam
ne znaš! Vendar pa, če si zadovoljen, pod¬
piši svoje ime s svojo krvjo na ta list!*
Na to mu je ponudil beli list in pero.
Ribiču se je to vse čudno zdelo in začel

70

je nekaj časa premišljevati. Spomnil pa se
zopet žene in otroka in revščine svoje; vzel
je iz žepa nožič, vrezal se je na roki, po¬
močil je pero v kri in podpisal se je.

„ Dobro !* je rekel tuji gospod, ko mu
je oddal listek. ,,Tukaj imaš vrečico denarjev.
Na večer pa še dobiš, kolikor zahtevaš!“
Na to je potegnil iz žepa denarje in dal jih
je ribiču.

„Hvala lepa, Bog vam plati!“ se za¬
hvaljuje ribič neznanemu gospodu, ko je
videl lepe cekine v vreči, a gospod ga ni
dolgo poslušal, ampak izginil je v gozdu.

Tudi ribič se poda s težko vrečo vesel
domov.

Doma je milo jokal otrok, kakor je slišal
ribič že od daleč.

„Čakaj, sedaj ne bodemo več stradali,
sedaj bomo živeli, kakor gospodje!“ pravi
ribič sam pri sebi in pospeši korake.

Ko je bil že blizu hiše, zaklical je vesel :
„Žena, draga moja, sedaj ne bodemo ved
stradali; jaz imam mnogo denarja!“

Nihče mu ni prišel nasproti, kar pa ni *
bila navada.

Stopil je črez prag v majhno sobico in
zagledal je svojo ženo v postelji in pri njej
malo dete, staro komaj kakih šest ur.

71

„Moj Bog, moj Bog!“ — je pričel kli¬
cati. — „Kaj sem storil? Za to dete nisem
znal in prodal sem ga!“

Na to vrže vrečo z denarji v kot in
začne, kakor da bi izgubil pamet, letati sem
ter tje po sobici.

,,Moj Bog, kaj pa ti je, ali si zblaznil ?“
izpregovori prestrašena žena.

Ne, ne, nisem zblaznil, ampak prodal
sem lastno dete, za katero še nisem znal,
samemu vragu!“

Žena se tako prestraši pri teh besedah,
da pade v nezavest in starejši sin začne se
križati, ko je slišal besedo vrag.

Kmalu pa sta se pomirila mož in žena
s tolažbo: Bo že Bog vse predrugačil!

Dete pa je raslo in raslo in začelo je v
šolo hoditi — postal je iz deteta otrok —.
Pri krstu mu je bilo dano ime Jože in sta¬
rejšemu France. Obema je oče kruha rezal
za šolo in oba je zelo rad imel. Vendar pa
je bil njegov obraz takrat čisto drugači, ko
je rezal kruha Francetu, kakor takrat, ko
ga je rezal Jožetu. Ko je videl Franceta, se
je veselil, ko pa Jožeta, se mu je prikazala
solza na otožnem obrazu. France je to spre¬
membo vsigdar opazil, ko mu je rezal kruha.
Bil je otožen, ker je mislil, da ga lastni
oče sovraži. Dolgo je trpel, a upal ni očeta

72

vprašati. Vedel pa bi vendar rad za vzrok
očetove toge. Vprašal je mater, ali ona mu
je odgovorila: „Dragi moj sinko, oče te ljubi,
a zakaj je otožen, ti še povedati ne smem!“
Jože je bil sedaj zelo radoveden in nadle¬
goval je vsaki dan svojo mater s prašanjem
svojim. Milo se je jokal, ker mu ni hotela
povedati. Sinove solze so kmalu ganile mater
in povedala mu je pod tem pogojem, da ne
bode povedal očetu. Fantič je radovedno
poslušal mater in ko je končala, se je na-
smijal, rekoč: „Mati, nič se ne bojte! Dajte
me v mesto v šolo, da bom se učil za maš-
nika. Rešil se že bodem potem!“

„Ti si bistra glava, moje dete! Povedala
bodem to očetu in ti moraš v mesto!“
Hitro sta pretekli dve leti in Jože je šel
v mesto. Hitro pa so pretekle tudi Jožetu
leta v mestu. Bil je že dvajset let star in
nosil je že talar jedno leto, Približa se dan,
ko misli priti škrat po Jožeta. Ta je po¬
pustil svoje učenje in podal se je domov.
Oče in mati in brat, vsi so jokali tako, da
so se delali potoči iz solz.

,,Nič ne plakajte, vse bo dobro! - ‘ jih je
tolažil Jože. Vzel je debelo knjigo in šel je
na oni prostor, kjer ga je oče prodal škratu.
Hudič je sam tako zahteval. Od daleč so
mu sledili oče, mati in brat jokaje. Jože je

73

odprl debele bukve, naredil je okoli sebe
krog in začel je iz knjige moliti. .

Nastal je hud vihar in šumenje, zemlja
se je odprla in prikazal se je hudič v svoji
pravi podobi. Jože se ga ni vstrašil, nje¬
govi pa so vsi padli v nezavest. Jože je
molil in molil, hudič pa je skakal, kakor
lev okoli kroga . . .

„ Jenjaj brbljati, ti si moj! “ je zavpil
hudič.

»Ne jenjam, dokler mi ne daš podpisa
nazaj! “ je zavpil Jože in branil se je pred
hudičem z blagoslovljeno knjigo.

»Jenjaj brbljati, ti si moj!“

»Ne jenjam, dekler mi ne daš podpisa
nazaj!“

»Jenjaj brbljati, ti si moj!“

»Ne jenjam, dokler mi ne daš podpisa
nazaj ! 4  je zavpil Jože tretjič.

Na to je razkačen hudič vrgel listek s
očetovim podpisom tako v Jožeta, da ga je
pahnil čez hribe in doline v deveto deželo.

Tukaj je bil čisto sam, srečal ni žive
duše. Otožen in vesel je šel naprej. Mislil
je na svoje stariše, in bil je otožen, mislil
je na svojo prostost in bil je vesel. Tako pre-
mišljevaje je korakal dalje in dalje. Solnce
je že začelo zahajati, ko od daleč zagleda
lepe hiše in med njimi visoki grad. Srce

74

mu je začelo hitro biti od veselja in po¬
spešil je svoje korake. Kmalu je dospel v
lepo mesto. Hodil je semtrtje po mestu, a
srečal ni nobenega človeka. Hiše so bile
skoraj vse zaprte. Če pa je v katero odprta
stopil, ni mu prišla živa duša nasproti.
Videl je povsodi kamnate kipe.

Prišel je do visokega grada, ki je bil
odprt. Pred gradom so stali kamniti vojaki,
videl je kamnate pse i. t. d. Zvedel je takoj,
kje da je, da je v okamenelem mestu. Brez.
strahu je stopil v grad in pregledal je vse
sobe. Koliko blaga je bilo tukaj, koliko stvari
je videl! Čudil se je vsemu, a dotaknil se
ni ničesar. Vstavil se je v najlepši sobi in
vsedel se truden na stol, ki je bil iz čistega
zlata. Dolgo so vse občudovale njegove oči,
dolgo, dolgo, dokler mu jih ni zatisnil za¬
spanec. Spal je do polnoči. A o polnoči ga
izbudi nek šum; skočil je po koncu in za¬
gledal je tri velike kače. Začel je moliti in
ni ga bilo strah. Ura je bila dvanajst in
kače so zopet izginile. Jože že se je sedaj
bolje čudil in zaspati ni mogel prej, kakor
v jutro.

Ko se je izbudil, je šel zopet po mestu
in še le na večer se je vrnil v grad. Kakor
prvo noč, se je zgodilo tudi drugo in tretjo.

75

Kače tri so se priplazile v sobo. Tretjo noč
pa, glej čudo! ko je bila ura dvanajst, so
se spremenile tri kače v tri lepe prince-
zinje, jedna lepša od druge. Jože je strmel
in tresel se je po vsem telesu. Princezinje
pa so se mu lepo nasmijale, začele so ga
objemati in poljubovati in klicale so: „Naš
odrešenik, naš odrešenik!* Jože je še bolje
strmel. Začele so mu pripovedovati, koliko
let so že bile kače in kako se je zgodilo, da
je mesto okamenelo. Pravile so mu o nekšni
pregrehi, a pripovedovale so mu tako, da
ni mogel ničesar razumeti. Bile so namreč
preveč vesele.

„No, sedaj ni časa, da bi pripovedovale
vse to, sedaj mora naš odrešenik najprej
dobiti plačo!* je pričela jedna princezij.

,,Prav govoriš, draga sestrica! On bo
sedaj kraljeval deželi, katero je rešil. Jedna
od nas bo stopila ž njim v zakon. On si naj
kraljico izvoli sam!“

„Rešil nas je s tem, da je prečul tri
noči v gradu, rešil je nas in celo mesto, in
za to mu moramo biti hvaležne in pokorne.“

Na to je Jože volil ženo in kraljico, iz¬
volil si je najlepšo med vsemi in postal je
kralj. Kako srečen je bil, ni moči povedati.
— Kraljeval je že nekaj let v lepi deželi.

76

Bil je srečen in zadovoljen. V sreči pa vendar
ni pozabil svojih starišev, vedno je mis lil
na nje in hrepenel je po domovini. Zato
reče necega dne kraljici, svoji ženi:

,,Draga moja, ti veš, kako sem prišel
sem in kaj sem bil prej, ti veš, da še imam
stariše, katere ljubim. Rad bi jih še videl,
rad bi jih pripeljal sem, ali pota domov
ne vem. Kaj hočem storiti ?“

„ Jaz pa ti pokažem pot, če hočeš!“ pravi
na to kraljica.

,,Oh, prosim te, draga moja, pokaži
mi ga!“

„Vzemi ta prstan in natakni ga na prst.
Prstan bo te vodil domov. Povem ti pa,
ne hvali me nikjer, če hočeš priti domov
in če hočeš zopet nazaj. Ko boš me hvalil,
bo izginil prstan iznad prsta. Sedaj pa
pojdi in vrni se kmalu! Ako pa te
ne bode za pet let nazaj, bom se jaz
zopet možila, ker bom vedela, da si izgubil
prstan in da te ne bode več nazaj. Srečno
hodi!“ Na to sta se poljubila. Jože je vzel
nekaj reči s sabo in odšel je iz mesta.
Spremljalo ga je daleč ljudstvo. Tri dni je
že hodil in dospel je v neko mesto. Ljudstvo
je veselo vrelo po ulicah semtrtje in se je
vstavljalo pred neko lepo podobo z obču-

77

dovanjem, Tudi Jože se je vstavil pred sliko
neke princezinje in gledal jo je dolgo.

„A kaj? -<  reče slednjič, „moja žena je
desetkrat lepša, kot ta le!“

Pozabil je, kar mu je rekla žena in po¬
hvalil jo je. Prstan mu je izginil in Jože ni
vedel dalje pota proti domu. Šel je naprej,
kamor so ga nesle noge, in tako je dospel
necega dne do neke utice, ki je stala na
na majhnem griču. Glasen kreg se je slišal
iz koče. Jože stopi notri in zagleda tri brate,
ki so se hudo psovali. Vpraša jih za vzrok
njihovega prepira in oni so mu odgovorili,
da so podedovali po očetu klobuk, ki dela
človeka nevidljivega, če ga dene na glavo,
take čevlje, da ž njimi lahko stopi tri „pošte"
daleč, in kolač kruha; sedaj pa se ne mo¬
rejo razdeliti. „Jaz bom vam dobro razsodil!"
pravi na to Jože. Idite na bližnji holm in
takrat, ko vam dam znamenje, pritecite k
meni. Kateri pride prvi, dobi čevlje, drugi
klobuk in tretji kolač kruha. Bratje so bili
zadovoljni in so odšli.

Jože pa tačas obuje čevlje, vzame klobuk
in odide naprej. Hodil je hitro. Na potu
sreča velikana, ki je tekel hitro naprej in
je strašansko pihal.

„Kam pa, kampa, prijatelj, tako hitro?"
— vpraša Jože — ,, Čakaj, jaz hočem s tabo!“

78

„Kaj, šema, ti bi rad šel z mano? Ti ne
moreš tako hitro hoditi! Ali ne veš, da sem
jaz Jug! Jaz grem proti vshodu!“

„Čakaj, pajdašila bova!“

,,Le pojdi, če moreš!“

,,Na to sta šla. Jože ni zaostal. Tako
je zopet dospel v deveto deželo, dospel je
nazaj v svoje mesto po petih letih. Mesto
je bilo okinčano z zastavami in z raznobojnim
cvetjem. Vse je bilo v praznični obleki. Jože
vpraša necega meščana, kaj da vse to po¬
meni in meščan mu odgovori, da se kra¬
ljica zopet moži.

,,Aha!“ pravi na to Jože sam pri sebi
— „ne bo, ne bo!“

Na to je djal čudapolni klobuk na glavo
in stopil je v grad. Ko je šel mimo ku-
kinje je potegnil z roko po „znublu“ (istejah)
in tako je stopil v sobo, kjer je sedela nje¬
gova žena z novim ženinom. Nihče ni
opazil novega gosta. Jože očrni z roko lice
kraljičino. Čutila ona ni nič, a opazili so
jo drugi gosti in opozorili so jo na to.
Kraljica stopi v drugo sobo, da bi se pred
zrcalom obrisala. Ko pogleda v zrcalo,
prestraši se in zavpije: „Jože, ali si v
resnici, ali v duhu?“ „V resnici, v res¬
nici !“ odgovarja Jože — „le obrni se in

79

potiplji me.“ Kraljica se obme in objame
najdenega Jožeta.

,, Čakaj, sedaj pa mi ostani tukaj! jaz
se še moram pogoditi z novim ženinom."

Pri teh besedah je zaprla vrata za sabo.

„Častiti moj ženin in slavni gostje ! nekaj
vas hočem vprašati in prosim vas, da bi
dobro sodili. Kaj stori vratar z novim ključem,
če je starega našel?"

,,Novega obesi na steno in s starim
zopet odpira vrata!" odgovarja ženin in
drugi pritrdijo.

,,Tako! sedaj si sodil sam sebi. Našla
sem svojega moža Jožeta in ž njim bom
zopet živela."

Vse se je čudilo in ni hotelo verjeti
kraljici.

Stopil je Jože iz sobe in pozdravil vse
zbrane, ki so ga veselo sprejeli, razun
mladega ženina. Ta je zapustil hitro goste,
ki so se še dolgo, dolgo veselili.

Kmalu potem pa se je podal Jože zopet
na pot iskat svojih starišev. Zvesto se je
ravnal po naročilih svoje žene in dospel je
po dolgi hoji v domačo vas. Stariši so še
živeli in spoznali so svojega sina, po ka¬
terem so že pretočili mnogo solza. Kako
veselje je bilo, še praviti ni treba.

80

Sin jim je moral povedati vse od konca
do kraja, kako se je godilo ž njim. Ko pa je
končal svoje pripovedovanje, zapustili so
vsi staro hišico in podali so se na pot v
deveto deželo. Srečno so dospeli tja in
Jožetova žena jih je veselo sprejela, kakor
sprejme hči svoje stariše.

Velika pojedina se je pripravila, ki se
je končala z občnim veseljem.

vC

NARODNA IN UNLVfcKZl I h L NA
KNJIŽNICA

00000511795

C>;