Rožmarin in lovor
foleg lovora je rastel v vsi svoji krasoti rožmarin. NekoČ se lovor obrne k rožmarinu in mu začne govorifi ponosno: nKako majhen in neznaten        si ti poleg mene! Poglej vendar moj veličastni venec. Moje listje krasi čeio       junaka, ki je premagal sovražnika in podjarnil celo kraljestvo."               BToda  tvoji  listi  so   tudi  omadeževani  s krvjo  narodov,"   odgovori
 ponižni rožmarin. ,,Toda venec, spleien iz mojih vejic, krasi glave čistih  devic in mladeničev, ki so premagali sovražnike svojih duš. Če so torej  tvoje vejice znamenje zmage nad drugimi, so moje vejice znamenje zmage      nad samimseboj!"
              Lovor: »Srečni so oni, ki so zaslužili moj venec. Svet jih občuduje in
     spoštuje."
              Rožmarin: ,,Ter jih gleda s strahotn, boječ se njih jeze.   Izvoljenci
     pa, ki jih venčam jaz, uživajo prijateljstvo drugih in vse jih ljubi."                Lovor: nKogar krasi venec, spleten iz mojih vejic, je tudi ljubljenec
      Ijudi. Vse mu prepeva slavo."
              Rožmarin: ,Toda med tem slavospevom  jih mnogo joka in obu-
      puje v bedi. Moj venec pa je znamenje miru in zadovoljnosti."               Lovor:   BImena rnož,   ki jih venčam jaz, vklesavajo v marmor in nji-
      hovo truplo pokopljejo v dragocene grobove."
Rožmarin: BKi jih zob časa poiagoma ogloda in uniči.   Nasprotno pa ostanejo  imena junakov,   ki jih venčam jaz, zapisana v knjigi življenja. Lovor: ,Možje,  ki jih  venčam  jaz,   dobijo  večkrat  za  svoja   dela visoka odlikovanja, celo kronajo jih."
Rožmarin; nA vsa njihova odlikovanja veljajo samo za ta svet; krono
celo večkrat v svojem kratkem življenju — izgube. Toda rod izvoljenih, ki
ga krase moje vejice, dobi neminljivo krono; ta ga čaka v nebesih pri Bogu."
Tedaj   lovor  utihne.   Spoznal  je   resničnost besed,  ki jih je  govoril
rožmarin in uklonil je svojo ponosno glavo . . .           Saturnin