323
NIČ SE ZARES NE KONČA
Peter Levec
NIČ SE ZARES NE KONČA
Ob pesnikovi petinsedemdesetletnici
KMALU BO ŠEST
Mesto se kopa v oktobrskem soncu. Dan, ki je svetel. Kmalu bo šest.
Zvoki slovesni donijo v ušesu. Danes dobiva se. Kmalu bo šest.
Tla bodo spet se neba dotaknila. Ne zamuditi. Kmalu bo šest.
Sest je že čez, a vendar ne pride.
Včasih nenadno mora drugam.
Kmalu bo sedem.
Svidenja ni!
Morda bo jutri, ob robu noči.
MORAŠ PRIZNATI
Moraš priznati, da vse je minljivo, krhkemu upanju dati slovo. Kdo bi z roko zaustavil oblake, ki beli drse čez nebo?
Kar je bilo, se ne da ohraniti. Nekaj svetlobe in že se temni. Trpko dišijo cvetovi spominov. Dim bolečine sili v oči.
Čas je nenadoma žal se iztekel. Mile svetlobe poslednji utrip. Svetel oblak, ki v daljavi izginja. Večnost, ki traja le hip.
VELIKI PETEK
Zemlja prazna, prazno je nebo. Črne ure: bog umira, tisti, ki je v srcu bival, svetel kakor prapor jutra nad okopi polteme... Zdaj umira... čudne smrti. (Tudi bog lahko umre).
Izzvenel je vzklik hosana. Trnje v srcu: bog umira. Dan, ko sonce več ne sveti. Kam, o kam, se zdaj opreti? Mrak drhti.
On umira. Lega v grob. Luč vstajenja tu ne sine in ni angela, da odvali težki kamen bolečine.
SREČA
Sreča se ne da kupiti, niti se ne pribori. Dana nam je le kot dar neke višje milosti.
Peter Levec
324
Sreča, zlati dar naključja. Luč, ki ne prši na vse. Toda včasih vendar sine, milostno se v nas ozre. Njen nasmeh — tema izgine. Le nasmeh in vse cvete.
ROMANCA
Zgodba o neki ljubezni, cvetoči na robu teme. Čeprav sta se rada imela, ju skupaj ni videl nihče.
Daleč od tujih oči, v mili naravi sta našla varne samotne poti. Tam sta si našla zavetje, graščino iz vejnatih sten. Povsod se bleščalo je cvetje, pozimi pa biserni sren.
Tja sta pogosto hodila, znova in znova domov, v svojo široko graščino brez strehe in tudi zidov.
Tam sta brezskrbno kramljala in sredi zelenih soban se včasih ozrla čez plan. Njun včerajšnji dom še stoji, tih, kakor včasih blesteč. A njiju že dolgo ni več.
Gmajna ju morda še pomni, a ju še zdaj ne izda. Molčijo drevesa in grmi. Se trava nam nič ne šušlja.
325
NIČ SE ZARES NE KONČA
VEČNOST
Reke nenehoma tečejo dalje. Najsi je dan ali črna tema, reke teko.
Rože cvetijo na pisani loki. Najsi kdo gleda jih ali nihče, rože cveto.
Ptice v grmovju se kličejo s petjem. Najsi se najdejo ali nikoli, ptice pojo.
MESTO, KI NATE SPOMINJA
Mesto, ki nate spominja. Nemi nasmešek daljav. Kot romar po pločnikih stopam, od zlatih spominov svetal.
O sreča - hoditi po tlaku, po ulicah, koder si ti, in gledati hiše, zvonike, ki so jih tvoje oči!
Tu neka preteklost šepeče in siplje svetlobo na pot. Nisem te videl že davno, a tu te srečujem povsod.
Mesto, ki nate spominja. Trg, s tvojim pogledom umit, Romar, postoj na tem pragu! Hvaležno pobožaj vsaj zid.
Peter Levec
326
327                                                                            NIČ SE ZARES NE KONČA
NIČ SE ZARES NE KONČA
Dnevi, ki so zatonili in z njimi je radost odšla. Končano je neko poglavje, a nič se zares ne konča.
Zvonovi predvčerajšnje sreče še vedno od daleč done. Leskeče se rosa spominov, ki svetli so in ne bole.
Neredko še duša kleči poleg dozdevnega groba. A v prsih več žalosti ni, le mir in velika svetloba.