„DOM IN SVET!' 1892, štev. 11.                                   485
čim dalje bolj. Umrl je dne 18. avgusta v Farafeldu kot general, katero čast je imel od leta 1866. Razven omenjenih nedovršenih epskih pesmij so še nedovršene: »Hrvat ili Srbin« in »Iztočne iskrice«; tudi nekoliko prestavljenih pesmij iz druge dobe imamo od njega.
Preradovic je pravi idealist, a pesmi
v
njegove so večinoma domoljubne. Živa vera v božjo pravičnost se vleče kakor rdeča nit skozi njegove pesmice, katere so na nekaterih mestih prepleli spiritiški nazori, a ti nazori so v domoljubnih pesmih jako redki.
Prvi sled teh nazorov se pojavlja v drugi dobi njegovega pesništva v odi »Smrt«; razvijajo se bolj in bolj, tako, da je leta 1865. zložil pesem »Novome suncu«, kjer slavi spiritizem kot prepo-roditelja človeštva, kot novo solnce. Tega leta je izdal tudi na hrvaški jezik prestavljen Kardecov spis: »Spiritizam na prosto razložen, kratak načrt nauka o duhovih i njihovih priobčivanjih.« Da
je bil Preradovic privrženec spiritiških naukov, vzrok je pač ta, da se je mnogo bavil s filozofijo in iskal raznih lepih idej. Skoda, da jih ni iskal vedno v nauku Kristusovem! Prestavil je še na
v
nemški jezik Račkega razpravo »Cija je Rieka?«
Jezik v Preradovičevih pesmih je pravilen, gladek in čist, posebno pa ima obilno izrazov, kakor malo kateri pesnik.
Mnoge pesmi Preradovičeve so postale celo narodne, posebno pa mnogi izreki, kakor: »Tudja zemlja ima svoje, ne spoznaje jade tvoje«, »Stalna na tom svietu samo miena jest«, »Ljudskom srcu uviek nešto treba, zadovoljno ni-kad p os ve nije« itd.
Po njegovi smrti leta 1873. so se izdala njegova »Pjesnička djela« na troške naroda, a »Matica Hrvatska« je jako ustregla svojim udom, da je 1. 1890. izdala »Izabrane pjesme« Preradovičeve, kateri se mora prištevati med največje pesnike slovanske.
Skopuh.
Y
hiši stari starega skopuha Lomi silen kašelj in naduha: Ves že sključen šteje svoj denar, Dolg vknjižuje, smrt pa ni mu mar.
Kosa smrtna brenkne, smrt se zglasi: »Starec skopi, pojdiva počasi! Brž očedi madežev si vest, Dolg odpusti revam in o brest!«
Strese starca v duši in životi, Kaj da njega tudi smrt se loti: »Neža, vstani, vstani mi v pomoč, Smrt seboj me hoče zdaj na noč!
Neža, če me morda smrt pograbi, V rakev vreče dati mi ne žabi, Ki imam jo vedno pod glavo, Spal težko brez nje bi pod zemljo.
In ne žabi z mize bukev vzeti, Meni v roke jih na prsi deti;
Rad sem vanje pisal, rad jih bral, , Prav težko brez njih bi v grobu spal.«
Pa do dobra to ne vzdrami Neže;
Pač se skloni, kima — zopet leže. Ko se spravi starec skopi spat, Zleze mu ledena smrt za vrat — —
486                                                      Še enkrat!
Neža vse stori, kot jej je velel, Starcu v rakev dene, kar je želel; Rakev pa zagrebejo možje, Za denar in knjigo nevede ....
Glas v soseski pa novico javlja, Ta in oni jo trdno ponavlja: V grobu jadno kliče nekedo: »Joj, trdo, trdo — težko, težko!«
Mnogi čujejo te grozne vzdihe, Poprašujejo za svet menihe: Kaj li hoče groba votli glas, Ki vznemirja, straši celo vas ?
Že potekla so nektera leta, Kar se starec skopi ločil s sveta. Zdaj dospejo kopat grob si nov, Na kostnjak zadenejo njegov.
In — o groza, kak prizor kostnjakov! Pod lobanjo kup je srebrnjakov,
Srebrnjaki usta mu maše,
Rebra gola bukve mu teže;
Vzglavje in zatilnik kri obliva, Krvave pod knjigo rebra kriva. —
S prsij knjigo težko mu vzemo,
Pobero denar mu pod glavo.
In kostnjak spoznajo oderuhov, Vknjižene dolge, denar skopuhov; Pozvedo, kedo je pri ljudeh Kaj ostal bil starcu na dolgeh.
Poravnajo krivde oderuštva
In sežgejo pisma vsa skopuštva:
V grobu je utihnil jadni glas,
Pomirila se je plašna vas.
Ant. Hribar.
Še enkrat!
©
brni, obrni na ono se stran! Človeštva nezmerna ti tamkaj je plan.
Ne vidiš, ne vidiš, nevsmiljena smrt, Domovje da moje — le majhen je vrt?
Zasukaj tam brušeno svojo koso, Iztrgaj tam žrtev in vzami s sabo!
Le v mene, le v mene oči ti štrle,
S prejadnim  nasmehom na mene preže.
Jaz ljubim življenja prevzvišen zaklad, Poln sreče, radosti, nadzemeljskih nad.
Za moje v Gospodu ljubeče srce Pomembo zgubilo je davno gorje.
Zatorej živeti prevroče želim In up še negujem, da ti uhitim.
Nemara učakam, da v cvetju povsod Povzdigne se vera in v veri narod —
Tje gledi, tje gledi na tožno ravan, Kjer mnogi iz sveta bil rad bi pozvan!
Zastavi tam koso, potegni roko, Daj samoumorom na zemlji slovo!
A meni odloga, smrt stroga, še daj, Naj vrne nekdanja se moč mi nazaj.
Še enkrat mi v prsih srce zaživi, V molitvi za narod do zvezdic vskipi.
f S. M. Bonaventura.