SRBKINJE IN BOLGARKE*) PRIOBČIL
DR. J. T.
V zgodovini srbskega naroda se blišče
kakor jasni meteori ])osamezne junakinje.
Slavno znana je Ljubica, soproga Miloševa,
ki je v bojih za osvoboditev obvarovala
srbski narod in svojega soproga poraza in
zato nemara zopetnega podjarmljenja. Ko
so se namreč Srbi po Takovskem uporu
(1815.) v Ljubički bitki že umikali in jiii
je Čaja-paša hudo stiskal ter je knezu
Milošu že upadal pogum, stopila je Lju-
bica, ki je spremljala svojega soproga v
boju, z golim mečem pred plašljivce in je
zaklicala svojemu obupajočemu soprogu :
..Maraš li priti pod moj predpasnik ?c Ta
nastop je navdušil može — sram jih je
tudi bilo — in bojevali so se junaško, da
bi popravili svojo malodušnost.
S])loh je Srbkinja pogumna, jja tudi
strastna, kakor kažejo mnogi zgledi. V
nekem takem slučaju je šlo rajnkemu kra-
lju Milanu skoraj za življenje. Ko je nam-
reč 22. okt. 1882. kralj Milan, vrnivši se
s potovanja, šel po navadi v stolno cerkev
k zahvalni maši, stopila je izza stebra
vdova jelena Markovičeva, koje mož je bil
1, 1877. kot upornik ustreljen, ter je ustre-
lila s samokresom v kralja, ali ga ni zadela.
* *) To karakteristiko sem posnel, deloma doslovno,
po zanimivih in, kolikor je nestrokovnjaku mogoče pre-
sojati, objektivnih podatkih v Umlauftovi >Rundschau«,
7. zv. Ker je ta časopis slovenskim bralkam menda
manj pristopen, jim upam s tem malo ustreči. Če se to
upanje vresniči, prinesem še tamcšnjo označbo Rumunk,
Grkinj in Turkinj, ^
149
Zlasti rade ovijajo srbske narodne
pravljice in pesmi svoje poetične vence
okrog sivega zidovja starih gradov, ohra-
njenih in razpadlih. Sezidanje velikega,
zdaj razrušenega grada na hribu blizu
Ripanja (južno od Belgrada) |)ripisuje na-
rodna i)ripovedka „prokleti" Jerini, soprogi
krutega Brankovića. Druga pripovedka
proslavlja gospo jelo, soprogo Prijezde,
Skalaškega graščaka, ker je združena z
možem skočila čez obzidje grada v Moravo,
da bi ne prišla živa Turkom v roke; grad
se je bil dolgo ustavljal Turčinu z junaško
obrambo, ali sovražniki so drli zdaj po
l)odzemskem hodniku vanj.
Srbkinja ljubi svojo domovino goreče
in navdaja jo izrazit narodni ponos ; zato
Se dandanes nosijo mnoge žene tudi iz
najboljših krogov slikovito, dragoceno, a
tudi drago narodno nošo : na glavi ozko,
čepici podobno pokrivalo, nakičeno s ce-
kimi ali biseri ; nadalje posebne vrste
jopič iz baržuna ali adasa, ki je na prsih
odprt in ima obsežne rokave, ki se zlasti
od komolca nav^zdol razširjajo ; pod tem
jo])ičem se nosi kot nekak „fišii" — svilena
ruta ; tudi krilo je svilnato.
Pripovedke in pregovori označujejo
duh narodov. Po srbski narodni pripovedki
je živela v turški dobi blizu sela Djep, ne
daleč od Dupljanskega mosta (v južnem
kotu Srbije) mati s svojo hčerjo. Hčerka
pere ob Moravi perilo ; kar ji zakliče mati,
naj hitro beži, češ Turki prihajajo. Hčerka
pa se je na tihem veselila, da postane
Turkova ljuba, in je ostala. Razjarjena mati
prekolne deklico in okolico : naj se izpre-
menita v kamen — to so tudi zgodi ! Res
se še vidi tam skalnat lik, iz daljave po-
doben dekletu; ljudstvo ga imenuje: dek-
letov („momin") kamen.
V gnevu se Srbkinja malo briga za to,
da s krepkimi in zabeljenimi izrazi krši
edketo. Jeziček ji teče ko mlinsko vreteno
in na vse strani prše psovke in zmerjavice,
ki jih ne dobiš — natisnjenih ! ... To je
že tako . . . Kar nevarna pa je ljubosumna
Srbkinja. Strupeno zaseganje, ki se mu
često pridruži tudi delovanje nohtov in
pesti, preganja neusmiljeno obtoženca ali
obtoženko. Če je grešnik zakonski mož
— kako se mu zabeli vsaka žlica njego-
vega obeda! Gorje pa ženskemu bitju, ki
je krivo ljubosumnosti !
Ljubosumna postane Srbkinja hitro ;
saj ima visoko mnenje o svoji le])oti in to
navadno po pravici. Mlade so lepe, tudi
še v poznejših letih vidiš Srbkinje prav
postavne. V mladosti je Srbkinja skoraj
vedno vitke rasti, pozneje se je rada prime
malo razkošna debelost. Pri kmeticah se
to sicer skoraj nikdar ne primeri, ker
opravljajo najtežja dela. Kljub južnemu
značaju dobiš mnogo Srbkinj z najlepšo
belo poltjo ; seveda je brunetk mnogo. —
Na človeka, ki je zrasel na severu, delajo
te žene poseben, pa prijeten vtis z buj-
nimi, izvečine črnimi, pa tudi rujavimi
lasmi, s temnimi zgovornimi očmi, ki jih
obsenčavajo goste obrvi, s pravilnim obra-
zom in živahnim temperamentom.'-')
Kot gospodinja in mati je Srbkinja
kar vzorna. Iznenadi nas lep red in čednost
v vsem gospodinjstvu. Srbkinja-mati je
zelo brižna za uspešen razvoj svojih malčkov
in gorje mu, ki bi kakemu razposajenemu
paglavčku skrivil las I
Ena malih na])ak Srbkinje je — kakor
tudi inih sosester — nagnjenost k onim
ženskim prepirčkom, neizogibnim intrigam,
ki jih moški imenujejo zaničljivo „ženska
posla" . . . Izrecno pa se mora pohvaliti
njih gostoljubnost v najboljšem pomenu
besede.
Srbi so na glasu kot najponosnejši
izmed Jugoslovanov. Ta ponos se morebiti
razteza bolj na ženske kakor na moške,
kajti niti v Belgradu, niti v Nišu niti dru-
god ne gredo srbska dekleta za dekle v
*) žal, da ne morem tu pokazati podobe krasne
Srbkinje — po fotografiji — ki jo ima moj izvirnik.

službo. Ženske služkinje so vseskozi ino
rodke. Ta ponos se  prilično  })revrže  v
trmo in upornost proti — soprogu. Zato
ločitev zakonov ni redka.
Živa fantazija in nedostatek pouka rodi
zlasti pri ženskah nižjih slojev praznover-
nost, ki jo razne „babe", ciganke itd. vrlo
izkoriščajo.
Stališče srbske žene v hiši je različno
po socialnem stanju hišnega gospodarja in
po rodu. V višjih in srednjih slojih ima
žena veljavo kakor v Evropi v obče. Pri
kmetih nosi žena večino bremen ; v so-
glasju s tem je običaj, da se tuintam kupi*)
deklica, ki so si jo starisi zbrali za ženo
sinu, često še le napol doraslemu; redkeje
jo v medsebojnem sporazumljenju ljubimec
— ukrade („otmica").
II. Bolgarke, dasi tudi Slovanke, se
vendar v svojem tipu razlikujejo bistveno
od Srbkinj. Bolgarke imajo bolj inteligentne
ko lepe obraze ; ponašajo pa se kakor
Srbkinje z bujnimi lasmi, ne dičijo jih samo
polne kite in goste obrvi, ampak včasih
tudi temna senčica — pod nosom in nežne
kocin^ice na spodnjem delu — ušesec.
V družabnih in etičnih nazorih se
skladajo Srbkinje in Bolgarke ; le redkeje
se udajajo zadnje zabavljanju in manj trdno
se drže starih šeg. Po osvobojenju se je
razširila pod vplivom došlih tujk prava in
— to pristavimo mi — lažieleganca ; dan-
danes že skoraj ni mestne gospe, ki bi ce
še oblačila v narodno nošo. Po nekod se
nosijo tudi po turško, pa brez pajčolana.
*) Kolikor je nam znano, ta trditev, vsaj glede
kraljevine .Srbije, ne stoji. Avtor je menda mislil na
darove, ki jili o poi oki daje ženin, oziroma njegovi ro-
ditelji, nevesti. To je morda še ostanek nekdanjega ku-
povanja.
V stari Srbiji, n. pr. na Kosovem pa zares „ku-
puje" mladenič deklico t. j. on daje denar za nevestino
prijjremo, balo. Ta ..cena" znaša sed.ij — po sporazumu
z vladiko — 500 turš. grošev za dekle. Nekdaj je
znašala ta „cena" mnogo več, za lepo dekle 1000 do
2000 grošev. Prim. ,,IVuča i život na Kosovu", Brani-
slav Nušić, „Kolp" I, 9, Op. ur.
— Raznovrstnejša, pestrejša in zato sliko-
vitejša je noša krasotic na deželi. Bar\'e
menjavajo zelo, v tej pokrajini je kratko
krilo črno, tam snežnobelo, tam temno-
modro, drugje zeleno ali rumeno itd. Po-
leg tega krila nosijo še brezrokaven jopič
in bogato okrašen predpasnik. Pasove imajo
zelo široke, iz usnja ali drugega blaga,
često s srebrom vdelane. Na glavi nosijo
rute, deklice so navadno gologlave. Tudi
turško pokrivalo se vidi ob mejah. Razen
nakit se naobesi okrog vratu in drugod,
da kar cinglja : srebern, zlat, denar, korali,
steklene krogljice itd. Prav izvirne so me-
dene zapestnice kmetic v okolici Sredca :
„oblika in velikost tega nakita spominja
na predhistorične najdbe." Uhani in prstani
se nosijo povsod.
„Veljava žene v hiši je sploh večja
kakor pri vseh ostalih orientalskih naro-
dih." Bolgarka je pomočnica svojemu možu ;
njena naloga je skrb za hišo, otroke, ži-
vino, jed in obleko. Največja hvala se ji
izkaže, če se prizna, da je dobra gospo-
dinja. —
Nenavaden je samostojen in siguren
nastop žen iz nekaterih krajev Bolgarije
in Macedonije. Ker so možje kot vrtnarji,
zidarji, tesarji, pastirji itd. često več let z
doma, gospodarijo doma žene. Nasproti
tujcem se vedejo kmetice naravno in ne-
boječe. Vse so resne, delavne postave, ki'
jim skrb za gospodinjstvo ne pripušča se
udajati lenobi. Le v pretežno turških krajih
pride žena lahko v zadrego, je molčečna
in se prikaže malokedaj.
Zanimive so potomke (najbrž) starih
Pečenegov, torej nebolgarke, zlasti okrog
Varne. „Svezi, rudečelični obrazki z očmi,
ki dajo jasno spoznati ogenj prikrite strast-
nosti, gibčnost teh malih osebic ... to
dela te naše božje sestre prav mikavne.
Kakor govori ustno sporočilo, imajo —
prav mehka srca." Vkljub raznim oprav-
kom veljajo kot manj pridne kakor Bol-
garke. Tudi gledajo baje manj na snago.
151
„Kakor Grkinje ob Črnem morju imajo
navado, da mečejo nesnago, če jih nikdo
ne vidi, le za nekaj hiš dalje, ako mogoče
pred vrata kake dobre — prijateljice."
Pri vseh krščanskih narodih na Bal-
kanskem polotoku nahajamo žene junaki-
nje. Narodne pesmi pojo o hrabrih haj-
dukinjah.
152