Književna poročila. 217 Skupna lastnina (skupni pašniki, gozdi in travniki, katerih užitek se menjava (»spolovinske parcele«). b) Posebni članki o ženitvene tn pravu, o obiteljskem pravu. o razmerju moža in žene, o očetovski oblasti in o varuštvu (tutorstvu). c) Domovinstvo. Ubožni zakladi in preskrba ubožnih. aZupan«. »Veča«. Sodišče pod lipo. d) Članek o našem mednarodnem položaju. Principi: I. Za Slovence in Hrvate kolikor možno enake termine, po- sebno pri novih zakonih in pojmih. Izposojevati si moramo drug od drugega, kar je dobrega.' II. Pravna zgodovina (gl. gori A.) se spiše za vsak jugoslovanski narod posebe. III. Koliko imamo opraviti s samoniklim narodnim pravom, njega vplivom na poznejši razvoj ter veljavo v današnjem pravnem življenju? Katera druga prava so bila od Jugoslovanov recipirana ? (Bizantinsko, rimsko, kanonsko, nemško, francosko). Književna poročila. Kazenski zakon in kazenskopravdni red v slovenskem jeziku. Pravnik nam piše: Zadnji čas prinašajo naši listi inserate, s katerimi se ponujata slovenski izdaji kazenskega zakona in kazenskopravdnega reda. Ker mi je bilo znano, da sta dotični izdaji društva „Pravnik" iz I. 1889. in 1890. pošli že davno, sem si priskrbel .novo" izdajo kazenskega zakonika z velikim zanimanjem. Moje presenečenje je bilo veliko, toda ne v dobro stran! Novi so pač oblika, papir, tisek, toda vsebina te 1. 1911. natisnjene knjige je prav taka kakor 1. 1889. in sicer od naslovnega lista dalje do tiskovnih pogreškov na zadnji (426.) strani. V naslovnem listu stoji, da je to knjige I. natis in dalje: V Ljubljani 1889. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila ^Narodna tiskarna". Nobena teh navedeb očitno ni resnična, razen morda zadnja. — Za naslovnim listom so „uvodne besede" marljivega urednika dr. Kavčiča iz meseca julija 1889.! 218 Književna poročila. Radoveden sem, kako da je nastal ta ponatis; kdo ga je povzročil in v kakem soglasju so bili o njem : urednik, izdajatelj in založnik. Nova izdaja te knjige je bila gotovo potrebna in prodalo bi se je še več sto odtisov prcdno stopi v moč kak nov kazenski zakon, kajti prvotni natis je pošel že pred več leti, toda goli ponatis stare knjige kratko — ni dopusten. Goli ponatis 1. 1889. tiskane knjige seveda ne pozna nikakih razveljav in prenaredeb, ki so jih od tedaj doživeli kazenski zakon in drugi v knjigi zbrani zakoni. Ta novi natis ne pozna zakona od 9. aprila 1910. drž. z. št. 73 o visokosti zneskov, odločujočih kazenskopravno presojanje dejanj (pri hudobnem poškodovanju, tatvini, poneverjenju), niti od 16. januarja 1896. drž. z. št. 89 iz 1897. o obratu z živili, s katerima so se premenile, oziroma razveljavile mnoge točke kazenskega zakona. Knjiga ne ve tudi nič o „margarinskcm" zakonu od 25. oktobra 1901. drž. zak. št. 26 1. 1902, niti o vinskem zakonu od 12. aprila 1907. drž. zak. št. 210, niti o zakonu o volilni prostosti od 26. januarja 1907 drž. zak. št. 18, in vsi ti zakoni so s kazenskim zakonom v bistveni zvezi in posebne važnosti za naše javno in prometno življenje. ,Nova' izdaja pa je tudi druge zakonske predpise pustila take, kakor so bili poprej. Pri tisliovnem zakonu kajpada ni nič omenjeno, da je zakon od 9. julija 1894. drž. zak. št. 161 premenil §-e 13. do 16. tisk. zakona o novinski kavciji; zakoni zoper živalske kužne bolezni so natisnjeni tako, kakor so veljali 1. 1889.; zakonu od 6. avgusta 1909. št 177 drž. zak. ter drugim zakonom in ukazom, ki popolno ali delno razveljavljavljajo in preminjajo prejšnje zakone, ni nobenega mesta. Tako prilično polovica knjige uči krive nauke, t. j. take, ki niso več v veljavi! Knjiga torej stvarno ni rabna v obliki, v kakršni je sedaj. Pa tudi z jezikovnega stališča se ne more odobravati, da se je knjiga ponatisnila prav tako, kakor je bila 1. 1889. Tedaj je urednik dr. Kavčič iz ne-povsem upravičenega razloga pustil slab uraden prevod kazenskega zakonika skoro tak, kakor se je bil napravil 1. 1852. To je vzrok, da je naš kazenskopravni jezik še sedaj jako zastaran in slab. Pa če bi bil tudi jezik v kazenskem zakoniku ponatisnjene izdaje ostal neizpremenjen, vendar to ne velja o prevodih tistih zakonov, ki jih je dr. Kavčič za to knjigo prevel na novo. Ako bi bil ta spreten urednik te predpise prevajal sedaj, bi jih prevel brez dvoma bolje in točneje. Še manj se more opravičevati, da je v ponatisu ostal tedanji sedaj zastareli pravopis z nekaterimi oblikami, ki niso več v navadi. Seveda je poleg tega v ponatis zašlo še več novih jezikovnih hib in pogreškov. Opisani ponatis se torej ne more odobravati niti iz stvarnih niti iz oblikovnih razlogov ter izdatelj društvo »Pravnik" in pa urednik se morata pač brez odloga izjaviti, v kaki zvezi sta s tem ponatisom. Društvo .Pravnik" se trudi in bi se imelo truditi, da se naš narod točno pouči o predpisih, tikajočih se njegovega duševnega in gmotnega blagra; predočili bi mu torej moralo sedaJ veljavne predpise in v obliki, da jih narod dobro ume. Ako se pa narodu za drag denar nudijo knjige z napačno vsebino in v manj pristopnem jeziku ter v lažnem ponatisu, tedaj je to početje — vse obsodbe vredno. Pripomnja uredništva: Ni treba posebej poudarjati da društvo „Pravnik" o teh ponatisih ni ničesar vedelo in da tudi odklanja vsako odgovornost. Književna poročila. 219 Dr. Gustav Hanausek: Das gesetzliche trbrecht iind Pflichtteilsrecht der thegatten in den Entwiirfen einer Novelle zum allgemeinen biirgerlichen Gešetzbuche. Stiidien zum oesterreichischen Erbrecht und ehelichen Guterrecht. Wien, Manz. 1910, 82 str. Revizija avstrijskega (lednega prava in pa premoženjskega prava zakoncev morda ni najnujnejša, gotova pa ena izmed najvažnejših reform, ki naj stari, častitljivi državljanski zakonik prilagode zahtevam modernega naziranja. Hanausekovo delo, posvečeno Leopoldu Pfaffu, nam zatorej nudi, dasi se peča le z malim izrezkom iz celega kompleksa vprašanj dednega prava, dobrodošel prinos za reformsko delo, to pa tem bolj, ker je Hanausek vpošteval poleg vladne predloge tudi sklepe pododseka pravne komisije gosposke zbornice v prvem in drugem čitanju, od katerih sklepi drugega čitanja (iz januarja 1910.) splošno niti še niso objavljeni. Preuredba zakonite dedne pravice preživečega zakonca po teh predlogih Hanauseku ne prija, osobito radi tega ne, ker naj bi po vladnih načrtih in sklepih pravne komisije preživeči soprog postal lastnik enega dela dedščine poleg otrok. Užitna pravica bi zadostovala, pa naj bi i zakoncu i otrokom — pristajala pravica, užitek nadomestiti z letno rento. Pač pa je Hanausek za to, da se delež užitka zviša, ako sodeduje preživeči soprog z lastnimi otroci, na četrti del dedščine; ako pa konkurira z otroci iz prejšnjega zakonu umršega soproga, na enak del z otroci (kolikor glav, toliko delov), vendar ne nad četrtino. Tudi s tem Hanausek ne soglaša, da naj dobi preživeči soprog iz dedščine vse premičnine iz domače hiše v last, odnosno, ako so tudi otroci dediči, vse za svojo osebo potrebne premičnine iz domače hiše, kakor predvolilo; imel naj bi le pravico odkupa teh stvari. Doslejšnje določbe, da dobi preživeči soprog, ako ne konkurirajo ž njim otroci, ampak drugi postavni dediči, le eno četrt dedščine v last, Hanausek tudi ne odobrava; ali predlogi novele mu gredo predaleč. Po njegovem predlogu naj bi dedoval preživeči soprog poleg zapustnikovih staršev in njihovih potomcev kakor dedičev četrt premoženja v last, nadaljno četrt v užitek; poleg starih staršev zapustnikovih in le-teh potomcev četrt v last in tri četrti v užitek. Za pravilno pa smatra Hanausek določbo, da hodijo vsi še daljši sorodniki od dedščine izključeni, ako je ostavil zapustnik zakonskega druga. Hanausek ne pričakuje nič dobrega od ustanovitve pravice nujnega deleža za zakonca, ker smatra sistem ločenega premoženja zakoncev za etično najbolji sistem. Pa sicer ne glede na načelno vprašanje, se s podrobnimi predlogi novele ne strinja ter daje svoje nasvete. Takisto mu ne ugajajo predlogi glede vpošle-vanja daril pri izmeri dolžnega deleža in meni, da bi bilo bolje ostati pri določbi §-a 951 o. d. z., kakor sprejeti take predpise. Dotakne se tudi preosnove določeb §-ov 796, 1237, 1243 o. d. z.; preživež (§ 796 o. d. z.) naj bi v prihodnjem zakoniku stopil na mesto pravice nujnega deleža; glede §-a 1237 o.d.z. predlaga, dostavek, da se dedič zakonskega druga ne sme sklicevati na domnevo, ustanovljeno v tem paragrafu, glede vdovnine pa se zadovoljuje s predlogi načrtov. V splošnem je krenil Hanausek na levo od smeri, začrtane v vladni predlogi in v sklepih pravne komisije gosposke zbornice; protivi se i bistveni razširitvi postavne dedne pravice preživečega zai