Še nekaj misli iz vrst učiteljstva MNENJE POROCENE UČITELJICE Ali smo res stan, v katerega se sme zaletavati, ob katercga se sme obrcgniti vsakdo in kadar koli se mu to zljubi? — Spomnimo se samo članka g. dr. Igorja Rosine v »Kmetijskom listu«, ki jc jasen dokaz, kaj vse prcnescmo. Zakaj se ne lotijo drugih državnih uradnikov (ic), poštnih, železniških, finančnih itd. Baš učiteljski stan naj bo tarča za streljanje vsakomur? Najmočnejša organizacija smo, a kljub temu moramo poslušati očitke, ki niso na mestu. Prav se nam godi; dokler bomo imeli med sabo ljudi, ki rovarijo in delajo razdor med našimi vrstami. — Poglejmo v druge stanovske vrste in vidcli bomo, da jc drugod kaj takega nemogoče. Vprašanje omoženih učiteljic je bilo že mnogokrat na dnevnem rcdu. Predlogi in nasveti so bili mnogovrstni. — Naj povemo še me, katerih se to v prvi vrsti tiče, nekaj misli o tcm. Hočem se dotakniti predmeta, ki je bil povod, da se je to vprašanje sploh načelo. To je brezposelno učiteljstvo. Brezposelnost vlada v današnjih časih žal v vseh slojih od najvišjih do najnižjih. — Ze 4—5 let je moral vsak gojenec (ka), vstopivši v učiteljišče, imeti pred očmi težko vprašanje svoje bodočnosti. On je vedel, da narašča nadprodukcija učiteljstva z vsakim letom. Od prvega trcnutka je moral videti. da bo le s težavo po tej poti prišel do zaželenega kruha. — Njih položaj je zelo težak in žalosten, nikakor pa ne nepričakovan — nenaden — nego žal predviden. Sedaj pa k dopisu gospoda »B«. — Vaše osebno mnenje, da bi morala vsaka poročena učiteljica dati ostavko na državno službo, je hvala Bogu, samo osebno, kajti po Vaših naziranjih je potem mogoč edino-le celibat učiteljic — pa tudi učiteljev. S to zadevo pa pridemo v konflikt z enim največjih problemov, ki jih stavi v rešitev vsaka država — kako nmogočiti vsai eksistenčni minimum in s tem možnost za sklepanje zakona. Vsaka država si želi naraščaja, izstavlja celo tozadevne nagrade; kajti le zdrav, krepak naraščaj bo lahko služil domovini s svojo duševno in telesno silo, s svojo mladostjo in s svojim zdravjem. Tega naraščaja pa ne bo imela, če ne bo ustvarila vsaj eksistenčnega minimuma za sklepanie zakonov. Kakor v vseh naprednih državah, je bil tudi pri nas ukinjen celibat učiteljic. In zakaj? Ker so uvideli da je ta zakon (krivica proti ženi in njenemu čuvstvovanju — da smo pač učiteljice tudi iz mesa in krvi in da je tudi v nas razvit čut materinstva. Družinsko življenje je bilo učiteljicam do prcklica tega zakona skoraj nedosegljivo. In učiteljice — mlade, nerazsodne so često padale ter jele izgubljati na ugledu. Težke besede! Ali naj se ti časi povrnejo? Mislim, da v interesu našega stanu ne! S tem, da je zakon omogočil zvezo z učitelji —in jo ne samo odobraval, nego jo celo podpiral in priporočal, se jc ugled mladih učiteljev in učiteljic zelo dvignil, ker ravno ti zakoni so največkrat vzgled lepe duševne harmonije in skupnega dela v in izven šole. Po vaših izvajanjih bi prišel za zakon v upoštev še le učitelj ali drug uradnik s kakimi 15—20 službenimi leti v približni starosti 35— 40^ let. Taki vkoreninjeni samci se potem že težko odločijo za zakon in če — to ni več mlad zakon. Učitelj, začetnik s plačo 800 Din, z ženo in eventualnim naraščajem mora živeti v bedi, ker nima eksistenčnega minima, ako ne nastopi izreden slučaj, da je žena od doma imovita. ali pa da sc poroči s kolegico, kar pa Vi izključujete. On si mora svoj dom še le ustanavljati — s čim neki — ko mu šc za najskromnejše življenje plača ne zadostuje. JNTaj pride še potem naraščaj, zopet stroški, ki pač niso v sorazmerju z dohodki. Za dodatek — še mogoče potreba po zdravniku, kar presega v nekaterih krajih tretjino mesečne plače! Pa dalje! — »Vprašanje ročnih del se bo že nekako urcdilo«. Kako — to Vam ni mar! Pomislite! Na eni dvorazrednici bodo sami moški — na drugi, same ženske. In. imate Vi usposobljene učitelje za ženska ročna dela? Ne! Izmed sto — morda eden! Imate usposobljene učiteljice za vrtnarstvo, drevcsničarstvo, sadjarstvo, čebclarstvo in razne druge panoge kmetijstva? Ne! Vaš »se bo že kako uredilo« bije vsem dosedanjim šolskim zakonom v obraz. Tudi jaz bom govorila odkrito! Zaleteli ste se v celibat vseh državnih uradnic. Mislim, da ne bom jaz edina, ki bo zadevo osvetlila s stališča, ki ga danes zavzema ves kulturni svet. — Danes, ko se ženske uveljavljajo v vseh panogah znanosti (kot doktorice zdravilstva, špecijalistke za otroške bolezni, porodništvo, kot inženjerke tehnike. kemije, kot profesorice filozofije, petrografije itd.) se upate nastopati s predlogom o celibatu vseh žensk v državnih službah. Ali naj me ženske res študiramo le v lastno zabavo in naj ob prvi priliki vržemo vsa svoja spričevala v kot, ne glede na to, da se tudi me lahko udejstvujemo v isti meri kot moški v vseh današnjih poklicih v dobrobit človeštva in napredka, tcr ob prvi priliki zamenjamo vse — s kuhalnico Saj imamo vcndar na stotine dokazov in primerov, da jc žcna v današnjih težkih časih sposobna biti oboje — odlična učiteljica — dobra uradnica in ob enem dobra mati. Izvajati zna oba poklica z enako vnemo ne glede na to, da visi kot »Damoklejev meč« vselej nad njo: redukcija, penzijoniranje in slednjič ob vsaki najmanjši priliki vcčni neupravičen očitek manjvrednosti in polovičarstva v službi. Vprašam, ali bi se razmere, v slučaju da se me nismo poročile, v prid brezposelnemu učiteljskemu naraščaju kaj izboljšale? Nikakor ne, kajti vse bi bile v službi in na svojih službenih mestih kot sedaj — in koga bi potem metali na cesto g. B? Morda tudi neporočenc učiteljice, ki jih smatrate že z nekaj leti službe za »stare«, čim so poročene. A kaj bodo reklc one, osivele, ki so si s svojim dolgotrajnim trudom, v škodo svojih služeni pokoj? Ali naj je ukinitev penzi.ic živcev in zdravja priborile končno težko zaprimerno plačilo za ves življenjski trud in delo za narod in državo? Omenjate samo začasno ukinitev penzije. To pomeni zopetno nagromadenje dolga v državnih financah. Država tudi v boljših časih ne bo mogla poravnati tako ogromnih zaostankov — in končno bi v 4—5 letih zadela ista usoda učiteljice nastavljene na račun redukcije že poročenih aktivnih in penzijonira- nih učiteljic. Zora Dolar - 1 omazic. NI SIIZMISLIL »KOLUMBOVEGA JAJCA« Dejstvo, da živi v dravski banovini nad 500 brezposchiih učiteljskih usposobljencev, je potisnilo enemn od naših kolegov, ko je prečital v »Kmet. listu« del govora nekega poslanca o tcm prcdmetu, v roke pero in je napisal z vevro in elanom članek. Hvalevredno početje je, če skuša kdo najti vsaj delno rešitev problema brezposelnosti vobče in brezposelnosti med učiteljskimi usposobljenci posebej, prav posebno hvalevredno pa še v slučaju, če sc bavijo z zadevo že narodni poslanci. Sedaj pa poglejmo, kako rešuje te probleme pisec omenjenega članka, gospod B. Glavne misli članka so: Pro futuro naj sc uvedc celibat, in sicer ne samo za učiteljice, tcmveč sploh za vse državne uslužbenke. Poročene učiteljice naj sc stavijo takoj na razpoloženje. Država nai jim jamči, da bodo ob ugodnejših prilikab dobile vse, kar jim gre po odsluženih letih. Kar vclja za aktivne poročence, nai velja tudi za upokojene zakonske druge. V obeh primerih seveda pod oogojem, da moževa plača ali pokojnina zadošča za današnjim razmeram nujno potrebno prehrano in dnige neobhodne izdatke. Namesfo odpuščenih učiteljic naj se namestijo mlajšc brezposelne moči s sedanjo plačo, ne pa s plačo 500 ali 600 Din na mesec, kakor je bilo predlagano. Tako torej! B., oče scdmih hčera, predlaga za učiteljice in državne uslužbenke sploh celibat! In še prav samozavestno ga zahteva: pravi namreč: »V tem pogledu mi lahko kdo dokazuje, kar hoče, ne bo me prepričal...« — Res imenitno jo je pogodil tovariš B. — namrcč za moške. Učiteljice naj vrše isto službo kot moški, ostati morajo neporočene, vrhutega pa naj plačujejo še uslužbenski davek ter prispevajo s tem del prcmije, ki naj jo prejemajo v obliki rodbinskih doklad njihovi moški kolegi zato, da skrbc prav pridno za naraščaj! Pa naj odgovorim kratko: Učiteljice vršimo isto službo kot očka B., zato pa hočemo imeti iste pravice kot on, pa prav vse iste pravice! O delikatnem vprašanju, v kbliko bi trpela v slučaju uvedbe celibata doslej oficielno še povsod — razven v Sovjetski Rusiji, kjer je priznana svobodna ljubezen — veljavna moralnost, se s kolegonj B. ne bom prerekala. Rečem le: O seveda, celibatarke bodo živele kot rimske vestalke, kakopak — popolnoma v nasprotju z ostalim delom njihovih tovarišic iz mlajše generacije in v vzgled njim! Kar se pa tiče v članku navedene trditve — ki je siccr direktno padla od druge strani — da ovirajo poročeno ženo pri izvrševanju službe, dolžnosti do rodbine, odgovarjam: To velja v enaki meri za poročene moške — v kolikor sploh velja. Čc se uvede celibat za učiteljice, naj se uvede tudi za učitelje! Stara pesem! Proč z dvojnimi zaslužkarji! To je tudi moje mnenje in mnenje vsakega objcktivnega človeka, ki ne pripada temu krogu. Socialna pravičnost pa zahteva prav tako, da se prepovedo vsem državnim uslužbencejn postranske službe. Seveda se pa z gospodom B. ne strinjam popolnoma glede rešitve tega vprašanja. Moje mnenje je: Spričo vsqpovsod vladajoče velike brezposelnosti naj bi veljalo v gospodarskcm življenju v obče kot princip, da naj ima v vsaki rodbini le eden od zakoncev pravico do pridobitnega življenja, pa bodisi to mož ali žcna. Iz tega sledi: Učiteljica ali pa učitclj, ki se poroči z učitcljem, ozirorha z učiteljico ali ipa s kako drugo osebo, ki ima dovolj premoženja ali dohodkov, da bi lahko vzdrževala drugega zakonca in eventualno rodbino, naj se upokoji, oziroma odpusti proti primcrni odškodnini iz službe. Ce se poročita učitclj in učiteljica, naj jima bo evfMtualno na prosto voljo dano, kdo od njiju naj zapusti službo. Učiteljici, ki je poročena z možcm brez zaslužka in premoženja, naj se iprizna rodbinska doklada za moža in otroke ali pa naj se odvzamejo pro futuro te doklade tudi poročenim moškim državnim uslužbencem. Celokupna vsota teh doklad naj bi se razdelila enakomerno med poročene in neporočene kot povišck plače. Spričo omenjene breznoselnosti mcd inteligenco sploh in učiteljskimi usposobljcnci poscbej jc pač tudi v socialnem oziru koristno, čc sc poroči učiteljica z brezposelnim ter mu pripomore s tem do koščka kruha. V očiglcd dejstvu. da moški v obče ni rad materialno odvisen od ženske, bi se itak večina od njih skušala čimprej osamosvojiti. nakar bi nastopilc aori omenjene posledice. Razume se samo po sebi, da naj se mcsta, ki se na podlagi članka tovariša B. izpraznijo, zasedcjo z brezposelnimi učiteljskimi i.sposoblienci s popolno plačo, kot to prcdlaga tovariš B. Torla-nckai je pa kolega B. pozabil: vsi učitelji(ice), ki imaio polna sliižbena 'eta, nai bi se takoj upokoiili — seveda, naj bi se jim pokojnina brez odloga izplačevala. Mislim, da bi v članku »Težka zadeva« iznešcni predlogi le na ta natin okrnjeni ln korigirani odgovarjali današnjsmu socialnemu čutu, joziciji, ki si jo je pridobila žena v socialnem in gospodarskem življenju in clanašr.j-m razmcram sploh. Vsekakor pa menim. da bi ne bilo napak, če bi se bil avtor članka ki prcdlaga za učiteljice uvedbo celibata, lahko podpisal s polnim imenom, čeprav njegpv ilanek ni ravno kako »kolumbovo jajce«. Svetek Pavla. ŠE ENKRAT... Da je zadeva, ki polni naš strokoven list, res težka, pričajo številni članki nanašajoči se nanjo. Mnenja scm, da je pri rešitvi tako težkega problema zavzeti tri točke, ki prihajajo pri tem v poštcv. Mislim namreč vprašanje brezposelnosti našega naraščaja, socialno stran ter finančni eifekt v našem državnem in narodnem gospodarstvu. Glede namestitve tovarišev abiturientov je prinesla predzadnja številika našega lista že dovolj konkretna predloga: upokojitev tovarišev, ki so dosegli oziroma že presegli predpisano službeno dobo, in izpopolnitev vakantnih mest. S tcm bi prišli gotovo vsi najpotrebnejši kandidati do toliko zaželenega dela in kruha. Pri tem nameščanju bi bilo treba gotovo ravnati skrajno previdno, da se ne nastavijo tovariši (-ice), katerih socialni položaj ne zahteva nujnosti. V bodoče pa bi bilo vsekakor ukiniti privatne učiteljske šole, v državnih pa maksimirati število kandidatov. V nasprotnem slučaju nam grozi v par lctih še hujša brezposelnost. Če pride namreč do ponovncga pojava brezposelnosti v naših vrstah, potem bo pač težko najti ključ za rešitev tega problema. To bi veljalo predvsem za naš stan. Veliko delikatnejše pa je socialno vprašanje. To se pa nikakor ne sme reševati iz ozkosrčnega stališča. Po dosedanjih izvajanjih zastopnikov redukcije poročenih učiteIjic izgleda, da bi to vprašanje izginilo s površja, če se uresniči njihova zahteva po redukciji, kakor bi bile ravno one vzrok vsega tega. V tem pogledu bi bilo pritegniti vse stanove in poklice brez ozira na spol. Tov. B. zahtcva odpustitev vseh učiteljic, ki so poročene in to brez vsake pokojnine. Kratkomalo naj puste službo vse one, ki so pustile v šoli svojo mladost in svoje zdravje. Prepričan sem, da je tudi tov. B. ,sočustvoval s »Hlapcem Jerncjem«, ki je oustil pri gospodarju svojo moč in mladost ter ,se naenkrat znašel na cesti. Uverjen sem, da tudi on sam ne bi hotel doživeti usode, iki naj po njegovem mnenju zadene njegove tovarišice. Pa bi dejal morda drugi, naj se upokoje. Kaj bi bilo pa z onimi našimi tovariši (-icami), ki nimajo zakonite službene dobe za pokojnino? Ti, socialno najšibkejši, bi ostali kratkomalo brez vsega, kar prav gotovo ni v skladu s socialno rešitvijo tega vprašanja. Trdi"*se, da nikakor ne gre prejemati dveh plač. Toda ali je pravičnejše, da prejema samec v višjem položaju 3000 Din in preko, ali pa da prejemata zaikonca, ki sta grešila samo v tem, da sta sc poročila, pa prejemata za to po 2000 Din ali nekaj vcč? Pri redukciji pa bi bila prizadcta ravno ta dva. Namesto, da zgrabi ribo za glavo, jo je zagrabil tov. B. za rep. V poštev bi prihajala še sanacija našega gospodarstva, na čemer bi imela korist gotovo v prvi vrsti država oziroma občina. Po staležu učiteljstva iz leta 1928. je razvidno, da je v dravski banovini poročenih okoli 570 učiteljic. Mirno lahko rečemo, da jih je vsaj 300 poročenih z učitelji. Danes je to število gotovo že daleč prekoračeno. Teh 300 učiteljic nima lastnega stanovanja in tudi ne prejema stanarine niti drv od strani občin, niti ne prejemajo zanje možje do- kladc. Če računamo najmanjšo stanarino 150 Din ter rodbinsko doklado po 140 Din, vidimo v tem pozitivni letni prebitek ca 900.000 Din in to samo v dravski banovini, ne vštevši pripadajoče vsote za ikurivo. Pozitiven prebitek pri redukciji pa je dubiozen, ker moramo vsekakor računati s pokojninami reduciranih in plačo novonameščenih. Mislim, da so to precej realna dejstva, ki jih bo moral vsakdo, ki bo hotel to »težko zadevo« pravično rešiti, vsekakor vpoštevati, ne glede na resna in resnična dejstva, iki so bila iznešena že pred tem. Zadeva, ki dela to »težko zadevo« še težjo, pa je tudi ta, da so zastopniki rcdukcij najbolj energični v naših lastnih vrstah. Dvomim, da bi bili ti tovariši ravno tako odločni, če bi imeli biti pri tem sami prizadeti. Gotovo pa bo imela pri tej odločitvi glavno besedo sekcija JUU, katere predlogi ,so gotovo socialnejsi kot onih posameznikov — ne mislim tu ravno tov. B., iz katerih govori, skoro bi dejal — zavist —, ki niikakor ni upravičena. J.