JUŽNOAMERIŠKA POEZIJA 20. STOLETJA
Jose Lezama Lima
Narcisova smrt
Danaida tke zlati čas po Nilu, zapreda ustnice, ki so hitele mimo, med ustnice in razpeta jadra. Snežila je roka ali ustnica ali ptica.
V	snegu je bil krog in se je razpiral. Roka brez krvi je bila svila, ki je brisala popolnost, ki umira na kolenih,
se skrije v svojo vnemo in se igra.
Navpično od kipa ni videla čela, ki se je odpiralo v mokri lotos.
V	neskončnem kriku se je širil gozd
k jezljivi podvojitvi v puščici in smrti. Ne hitita morda nad kraljevo čapljo njen mrzli pogled in slabotni hlad večera, krik, ki pomaga bežati v spanec, mrzli plamen in bodičasti jezik?
Popoln obraz, lažniva zanesljivost ogledala. Ogledalo pozabi na glas in noč, svoja vrata le napol odpre spreminjastemu svečeniku.
Maska in reka, ključ sna. Hladni mrtvec in lasje, pregnani iz zraka, ki jih spočenja, iz zraka, ki jim laže, so iz življenja, iztrganega oblaku in odprtim ustom, zanikanim v nemirni krvi.
Krotka je samo, ko se vzpenja v prsih, pozabljena od diha, ki pozablja in prazni. Pozabljen papir, sveži rani se mudi k drhtečemu srcu in nasmehu k školjki. Roka, ki je v zraku širila črte, briše nasmehe, blodeče po snegu. Zdaj prinaša sluh školjki, ta pokopava vztrajni sluh v svilo robnika.
Od toče prezeble melise in reka, zaledenela od jader, čakajo na znamenje žalostnega zlatega lista, dvignjenega v spiralo nad jesenja vrtinčastih voda. Sladki rubin je vzdihoval v svojem begu, poganjajoč se kvišku.
Že hiti jesen po zapuščenih otokih, okrašenih, in osamljena golobica se seli med dva pokopana lista.
Reka z vsemi svojimi očmi je oznanjala to, kar teži luno na ramenih, in dih, ki se je spreminjal v sij.
Plamenice, kot ribe, droben mladenič napravi noč in nebo,
lok in trdnjavo in goreče kače, ledeno svečo in krta.
Vijoličasto peije, ki se ni zmočilo, riba, ki strmi vame,
grob.
Viteški fazani ne opazijo več roke brez odmeva, razprostrt utrip:
prsti v negibnem koledarju in stud na svojem mračnem prestolu. V marmorni vdolbini se počasi rojeva val, se razgleduje po ramenih, ki me nikdar ne vprašujejo, v strupu, ki se nikdar ne skvari, v njegovem grbu ni žrebcev ne fazanov.
Kot se širi odsotnost v oddaljujoči se puščici,
kot diha jagoda, ko snuje svoj kristal,
tako teče jesen, v kateri umirajo njegove ustnice,
tako stre toča pogled v krhkem ogledalu,
ki ga objema in se mu laska s peijem po ustnicah,
labirint in laskanje,
skupaj s studencem, ki namaka sen.
Odsotnost, ogledalo v laseh, ki jih širi po obali,
vprašuje vsak las zase in se zabava.
Lahen list prekipeva v vzpon, ki ga prevzema. Ni korintski zavoj izdaja omiljenih mirabel, ki spet zloži ogledalo ali pa ga prepluje slepi izgnanec?
Se že čuti drhtenje ptice v minljivi roki? Samo ptica omahne, roka, ki razteza ječo, bogovi, potopljeni med kamnom, ognjencem in kačjim pastirjem.
Če odsotnost vprašuje po slabotnem snegu, ne pušča krogov v peiju, ampak le zapuščeno potopljeno pulpo.
Žalost - tesen zavoj v pepelnati čaplji -preleti prostor, ki ga odstirajo roke, odsotno znamenje in oživljeni žafran, nežne podvojitve njegovih skrajnosti.
Poklicani se otepajo spečih, gubajo valove, ki butajo okrog spečega šaha, njegove upepeljene tiare.
Njegov upepeljeni les kroti kljun kipečega laboda. Pomol, ves v blesku: ponarejeni diamanti, spreminjajoče se perje: gladki atlas. Zeleni kriki: valovi se v svojih venah igrajo blisk in krotko smrt.
Tesni trakovi jim ponujajo neme ustnice. Košare od vzhoda zajemajo vodo lune. Najbolj usnuli so ti, ki se jim najbolj mudi, perje pokopavajo v krik, preoblečeno sikanje med čeli in grebljicami. Zglajeni marmor, kot reka, ki ukrivi in omreži razbite ustnice, toda slepi nihajo. Spirale junaškega tenoija padajo v prsi golobice in tam kljubujejo, dokler ne zablestijo kot puščice v plašču noči.
Puščica švistne, ena rama odpotuje.
Blisk je vijolica, če se zapiči v sneg in kljubujoči
obraz.
Mokra zemlja se vzpne do obraza, puščica obstane.
Lunin prah in mokra zemlja, odlomljeni profil
v oblaku, ki je ogledalo.
Brez žeje se ločijo roke od hladnih peruti
noči in jezljive nemoči školjk v njeni ječi,
ne vprašujejo koral v žlebičkih čebel in se budijo
v skrivnostni zmedi, spominjajo se
upognjenih rok in odslikave čela.
Od včeraj se vprašanja poigravajo ali obmolknejo ob utripu prašnih plodov ali otokov, na katerih taborijo zakladi, ki jih razkriva jeza, se jim laska, jih obtožuje. Dečki se mučijo na orehih in ob svojem glasu in v plamenu studenec spočenja njihove korenine in njihovo bivališče iz pokopanih krikov. Če se oddalji, navpična čebela, uniči ogledalo nemo reko.
Če se sirena potopi do srede ognja, stkejo niti, ki brazdajo zimo, belo telo v vprašanjih zaprašenega kipa.
Zvočno telo čebel, roj, ki ga nagovarjajo neme smreke,
prebujajoč valovanje v jasnih plapolajočih ognjih
in v pridušenih letih, ki jih vodi golobica
brez oči, s kriki, njeno čelo brez nagelj na
je ogledalo valov, ne spominov.
Srečujejo se v očeh, v nageljnu, ne vedno gorečem,
tkejo brezno prečiščenega snega ali tožijo
na podprtem nebu.
Konji, vodijo jih pogledi, če sneg ali baker prečistita prošnjo ali najbolj kljubovalne upogneta do nekdanje nemosti, že brez neba.
Sneg, ki ne prodre v sistre, se prepira v listih, premica stre steklo v sluhu, plahe korale že prižigajo bela gnezda v svojem središču, pobegle dečke na jelenih jeze v njihovih rožnatih gozdovih.
Glasovi spreminjajo koralo in kodrastega dečka, sneg poti, kjer se zvočno telo ziblje s smrekami, jih nežno obroblja.
Toda pogumna smreka je že steber dima, iz vode, da je kanarček njena igla in studenec, v vetru raztočen.
Narcis, Narcis. Rogovje ubitega jelena so ribe, so plameni, so flavte, so ogrizeni prsti. Narcis, Narcis. Lasje, vihteč florete, lomijo profile, ustnice svoje namene, žalostni plameni valov grizejo svoja stegna.
Ribe zelenega mraza, zrak v ogledalu brez žlebičev, grozd golobic, skritih v mrtvem grlu: hči puščice in labodov.
Bela čaplja, školjka v valu, prezrt oblak, pena je visela od oči, marmorna kaplja, ljubki podstavek ni daroval.
Zoreči kriki v snegu, skrivnost v spremenjeni krvomočnici.
Svilena razuzdana belina se razpenja prek ustnic, razkriva pozabo po otokih, meči in trepalnice prihajajo, da prinesejo sen, da uklonijo ogledalo na bregu zemlje in nečiste skale. V školjki ni vlažnih ustnic, ki iščejo pokončno nit, sužnji obrisa in suhih jader grizejo zrak do sončnice, ki spreminja svoj zvok v zlatorumeno sončnico slanega apna, išče školjko glasu v zlatorumenem ogledalu smrti. Če prečka ogledalo, vzkipijo vode in vznemirijo sluh. Če sede na njegov breg ali na čelo, utripa stotnik v njegovem boku.
Če spregovori na glas, preniknejo v pogled in v snu gubajo črke.
Val zraka ovije belično skrivnost, kožo, ujeto na
harpuno, ki ji je hlinjeno obarvano ogledalo
senca spomina in trenutek tišine.
Že prestopa belina navpično neskončnost v suhih
plamenih in v pršečih listih.
Ploha neuresničenih čebel pika vodno brazdo,
jo prosi za bok.
Tako je ogledalo dognalo zamolčano, tako je utekel Narcis ob plimi brez kril.
Paviljon praznine
Z vijakom sprašujem steno, z brezbarvnim glasom, z barvo, ki jo zastira plašč. Toda opotekajoč se in nenadoma oslepljen, komaj zaznam razpoko v steni. Nenadoma se domislim in hočem z nohtom razkriti tokonomo v steni, majhno praznino, ki jo zelo potrebujem. Tja grem vse manjši, da bi se spet pojavil, da bi se spet otipal in postavil čelo na pravo mesto. Majhna praznina v steni.
V kavarni sem,
razmnoževalki naveličanosti,
vztrajni daiquiri
se vrača kot nekoristen obraz,
da bi umrl za pomlad.
Z roko grem po obšivu obleke,
ki se mi zdi hladna.
Nikogar ne pričakujem,
toda vztrajam v misli, da mora nekdo priti.
Nenadoma narišem z nohtom
majhno vdolbino na mizi.
Imam tokonomo, praznino,
izvrstno družbo za pogovor
v kotu »Aleksandrije«.
Z njo grem po Pradu
s skupino drsalcev.
Bil je otrok, ki je vdihaval
vztrajno roso neba
obenem s praznino, kot mačko,
ki nas obkroži s telesom,
s tišino, polno svetlobe.
Z mislijo vztrajati blizu tega, kar nas obkroža, in blizu svojega telesa, da se naša misel in njen ovoj ne končata v majhni praznini v steni
ali v svilenem papirju, napravljeni z nohtom.
Odidem vse manjši,
pika sem, ki izgine in se vrne
in se vsa pogrezne v tokonomo.
Napravim se nevidnega
in na drugi strani dobim naztg
svoje telo, plavajoče ob obali,
obdano z zastavami snega diplomirancev,
z matematiki in igralci z žogo.
Praznina je manjša od igralne karte
in je lahko velika kot nebo,
napravim jo lahko z nohtom
na robu skodelice za kavo
ali na nebu, ki se ugreza na naša ramena.
Začetek se druži s tokonomo,
v praznini se lahko skrije tudi kenguru,
ne da bi izgubil svojo poskakujočo radost.
Nastanek votline
je skrivnosten in še kar naprej
povečuje svojo grozo.
Skriti se tam pomeni bati se:
lovski rogovi odmevajo
po mrzlem gozdu.
Toda praznina je tiha,
privabimo jo lahko z nitko
in napovemo v malenkostih.
Praska v steni, napravljena z nohtom,
omet odpada
kot lupina nebeške školjke. Je dolgočasje v praznini prva ali poslednja možnost? Zaspim, v tokonomo izhlapim še tisto, kar vztraja.
Jose Lezama Lima seje rodil v Havani na Kubi leta 1910. Študiral je pravo. Z devetnajstimi leti je objavil prve pesmi v revijah, ki so tedaj utirale pot moderni kubanski poeziji. Omeniti moramo zlasti revijo Orlgines, okoli katere so se zbirali najsijajnejši mladi kubanski intelektualci in pesniki (Vitier, Marruz, Diego). Vse do svoje smrti je bil Lezama odvetniški uradnik, njegova prava strast pa je vedno bila le poezija, intelektualno razpravljanje, dopisovanje in kajenje cigar. Umrl je leta 1976. Lezama je leta 1937 vznemiril kubansko literarno občinstvo z nenavadno hermetično pesnitvijo Narcisova smrt (Muerte de Narciso). Pojav tega dela je pomenil kubansko literarno revolucijo. Posthumno so leta 1978 izdali Fragmentos a su iman (Drobci k svojemu magnetu), ki je morda njegova najlepša knjiga poezije. Iz nje je tudi pesem Paviljon praznine, ki razkriva všliko obsesijo tega skrivnostnega pesnika. Zadnja leta seje namreč intenzivno ukvarjal s problemom tokonoma, polne praznine, nabite z energijo. Praznina se lahko pojavi nenadoma, potem ko jo vztrajno zasledujemo. Sama po sebi je nekakšen vizionarni trans: skozi črno praznino se lahko odpre vesolje, in tam uzremo nove obale.