189
Politične stvari.
Nekoliko o sedanjem stanu v Evropi.
Kar je bila Francosko-pruska vojska končana ali marveč, kar je po sklepu miru boj orožja prenehal, je stan v Evropi jako nenaraven; črni oblaki vojske gledajo vedno iz za gora, treba je le majhnega krivca, da jih zapodi iz zakotja, in bojna nevihta zabuči po Evropi. Že je slišati sem ter tje zaduhel grom, ki se zlasti po časnikih razlega, in nekako zibanje enako tistemu, ki naznanja, da ima kmalu kak vulkan metati ogenj iz sebe. Pri vsem tem leži nad Evropskimi deželami neka čudna, ^zadušljiva soparica in na kraju Evropske celote,   na Spanjskem res razsaja krvav boj.
Stan v Evropi je toraj popolnoma nenaraven in to zarad tega, ker so si vse države sveste, da imajo med
seboj nekega roparja, ki je nevaren vsem; ta ropar je Prus. On preži v svojem severnem kotu vedno pripravljen za skok bodi-si proti kateri koli državi, da bi ji kaj odtrgal, kakor je odtrgal Francoski lep kos mesa, namreč Alzacijo in Lotarinško. Toda vsakemu roparju se je bati, da bi ne prišel poškodovani nenadoma nad njega in mu ne iztrgal ropa iz krempljev, ga dobro našeškal in mu morebiti kaj vplenil. Pruska ima slabo vest, dobro se zaveda sile in krivice, ki jo je storila Francoski; slaba vest jo toraj tišči, boji se res Francije in zavoljo tega skuša vse, kar bi moglo Francijo motiti v mislih na maščevanje.
S to politiko se popolnoma sklanjajo besede, katere je govoril Pruski poslanec, ko je izročil predsedniku Francoske republike svoje pooblastilo. Rekel je: „Prav srečnega se čutim, da zamorem biti Pruski poslanec pri Francoski republiki", ali z drugimi besedami: „Nam Prusom je veliko ljubši, da je Francoska republika, nego da bi bila monarhija." Te besede so porok, da se Bismark bolj boji monarhije, kakor republike, ker računi takc-Ie: ,,Dokler imajo Francozi republikansko vlado, se bodo stranke med seboj pričkale in pulile, toraj ne bodo mogli Francozi misliti na maščevanje. Ce pa dobijo kralja, potem se utegnejo pomiriti stranke in Francozi se lotijo nas."
Tako misli Bismark, al utegne se motiti. Francozi, naj imajo kakoršno koli vlado, se bodo gotovo maščevali. Kdor prebira obravnave narodne skupščine, če tudi le površno, bo vedel, da goje vse stranke isti srd do Pruske in da ne more dolgo več trajati, da se bo ta srd — ne več z besedami — z orožjem pokazal.
Boj med Francosko in Prusko je toraj gotov in Bismarkova bistroumnost se ta pot moti. Razloček je le ta, da bo boj, ako ga prična kraljestvo, manj krvav, manj divji; ako pa se vzdigne zoper Prusko republika, potem utegnemo doživeti strahovitosti in razuzdanosti, kakoršne so se godile povsod, kjer ni enega vodje, enega poglavarja, marveč suče vojni meč slepo in divje sovraštvo. Da bodo Francozi, republikanci ali monarhisti, dobili družnikov za vojsko zoper Pruse, o tem pri današnjem stanu ni dvomiti, kajti Pruskega orla kremplji se zde vsi Evropi nevarni. Kdor ne bo hotel ali si ne bo upal združiti se s Francozi , bo prisiljen potegniti s Prusi, ali pa varovati z orožjem neutraliteto, ki bo v tem slučaju tudi enaka vojski.
Pruska država je pa tudi taka, da se je vsaki drugi državi po vsi pravici je bati, dokler je mogočna, kajti politika njena je politika roparska; nedavno še (do leta 1700) je bila pohlevna deželica; potem je postala kraljestvo in pomnožila se z delom kraljestva Poljskega. Pozneje (1. 1866.) je ponižala Avstrijo, prej mogočnejšo od nje in vrgla jo iz ,,nemške zveze"; zdaj je razrušila tudi nemško zvezo, čes, ,,Nemčija — to sem jaz!" S tem pa ni še zadovoljna, rada bi namreč rekla: „Evropa — to sem jaz", ali: „Vsa Evropa je Nemčija."
Država s takimi roparskimi načeli — se ve da — je pač med drugimi Evropskimi državami to, kar jastreb med kuretino ali volk med ovcami; če je ropar v vasi, so povsod vrata zaprta in orožje pripravljeno in nihče si ne upa mirno zaspati. Zato pa Pruska tudi nikdar ne miruje, marveč povsod podžiga in podpihuje, da potem v splošni zmešnjavi za-se kaj vpleni. Leta 1866 je podkurila na Laškem, in ko je doli gorelo, napadla je Avstrijo na severu in vjela za se lep plen* Potem je vtikala se v Spanjske homatije in spravila po konci Francoze, katerim je vzela dve lepi deželi. Zdaj se jej sline cede  še  po   kakem  lepem  kosu Av-
190
strije in če bi se ji posrečilo tudi tej odtrgati, kar bi rada imela, potem bi Pruski orel re3 lahko ošabno kričal: ,,Evropa je moja." In to bi gotovo tudi rekel, kajti v Evropi je ni bolj absolutistične vlade od Pruske; cesar Viljem je samovoljen vladar in Bismark o svobodnosti se pičice slišati noče. Tudi je Pruska prva, ki je začela preganjati katoliške škofe in s tem pričela javno boj zoper katoliško cerkev; Pruska vlada hoče toraj vladati v vsem samovoljno in ne trpi nobenega druzega vladarja zraven sebe.
Iz vsega, kar smo rekli, se toraj lahko vidi, da je stan v Evropi nenaraven, da ne more toraj dolgo biti tako in da bo prej ali pozneje kje počilo. Na katero stran bo stopila v takem slučaji Avstrija, o tem , mislimo, ni dvoma; na strani Pruski gotovo ni njeno mesto.