Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri della Libenta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casella posit.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna štev. 50 lir N A R O Č N INA: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis ŠT. 655 TRST, ČETRTEK 20. JULIJA 1967, GORICA LET. XVI. Vest jih je gnala proti tiranu Današnji dan, 20 julij, je za nemški narod dan ponosa in hkrati bridke bolečine. Na ta dan se spominja Nemčija upora z dne 20. julija 1944, ko je hotela skupina nemških častnikov in politikov odstraniti Hitlerja in vrniti nemškemu narodu čast in svobodo, svetu pa mir. Zaradi nesrečnega slučaja pa se to ni posrečilo in so še sami postali Hitlerjeve žrtve. Nekateri skušajo prikazali upor z dne 20. julija kot poskus reakcionarjev, da bi z žrtvovanjem Hitlerja obvarovali Nemčijo pred popolnim porazom in maščevanjem zmagovavcev, ker so častniki pač spoznali, da je vojna izgubljena. Tako tolmačenje pa je tendenčno in nepravično Upor so zasnovali in sodelovali pri njem možje, ki so hi-li po svojem svetovnem in političnem nazoru že od vedno nasprotniki hitlerjanske-ga totalitarizma in zločinskega nasilja. Dokazano je, da so mnogi med njimi mislili na upor že davno prej, celo že pred izbruhom vojne, kakor npr. župan v Leipzigu Karl Friedrich Goerdeler, ki je že poleti 1939 potoval v Anglijo in Francijo ter spodbujal tamkajšnje državnike k odporu proti Hitlerjevemu nasilju Armadni general Ludvvig Beck, glavni voditelj vojaškega upora, je že lela 1938 odstopil kot poveljnik glavnega štaba nemške vojske, ker se ni strinjal s Hitlerjevimi načrti. Doma je bil iz Porenja in globoko veren. Bil je prepričan, da vodstvo nemške države in nemškega naroda ne sme biti v rokah človeka brez vesti in ozirov. Tudi grof K'aus Schenk von Staufenberg je bil prepričan katoličan Bil je vzgojen v duhu, ki je bil popolnoma nasproten Hitlerjevi ideologiji in nasilju Staufenberg je bil tisti, ki je dvajsetega julija 1944 opoldne nastavil bombo, skrito v aktovki, v Hitlerjevem glavnem stanu v bunkerju »Wolfsschanze« pri Rastenburgu v Vzhodni Prusiji. Bomba ie ubila ali ranila več visokih častnikov Hitlerjevega štaba, toda Hitler sam je ostal po čudnem slučaju živ in niti ne resno ranjen. Morda je bilo v božjih načrtih, da še sam doživi popoln zlom svojih načrtov Toda ker je bil upor preračun na to, da bo Hitler odstranjen, je bil s tem obsojen na neuspeh. Hitler se je strašno maščeval. Še isto noč so ustrelili v Berlinu von Staufenberga in tri druge višje častnike, ki so sodelovali pri uporu Naslednje tedne in mesece je dal Hitler pobiti nad 700 višjih častnikov. Najbolj ugledne med njimi je dal obesiti na klavniške kavlje, potem ko so jih grozno mučili in poniževali. Usmrtitve je dal fil- (Nadaljevanje na 4. strani) Rešitev južnotirolskega vprašanja je nujna Te dni je južnotirolsko vprašanje ponovno stopilo v ospredje zanimanja italijanske jav-osti. Po terorističnem atentatu, pri katerem je žal izgubilo življenje nekaj pripadnikov oboroženih sil, je italijanska vlada razvila živahno diplomatsko dejavnost in tudi sprejela nekaj protiavstrijskih ukrepov z namenom, da bi prisilila avstrijska oblastva, naj tesneje sodelujejo pri izsleditvi in preganjanju teroristov. Očitno je, namreč, da imajo ti svoja oporišča na avstrijskem ozemlju in da prejema:o moralno in finančno podporo določenih avstrijskih (in tudi zahodno-nemških) nacionalistično usmerjenih krogov. Najbolj viden protiavstrijski ukrep je prav gotovo italranski »veto« proti sprejemu Avstrije v Skupno evropsko tržišče. Poleg tega je treba omeniti številne italijanske protestne note avstrijski vladi in pred dnevi tudi bonn-ski vladi. Povod za zadnjo noto je dala znana zahodnonemška revija »Spiegel«, ki je objavila razgovor z Norbertom Burgerjem, znanim voditeljem teroristov, ki je pred' kratkim v Avstriji celo ustanovil novo politično stranko. V intervjuju je Burger med drugim izjavil, da so teroristični atentati v Južnem Tirolu potrebni in upravičeni, češ dai ni drugače mogoče premakniti južnotirolskega vprašanja z mrtve točke. Avstrijska oblastva so spričo teh izjav odredila zaplembo zadnje številke revije »Spiegel« in hkrati izdala zaporno povelje proti Norbertu Burgerju. Se pred tem pa so zastra-žila italijansko-avstrijsko mejo z vojaškimi oddelki, da bi na ta način teroristom preprečila prehode. Vsakdo razume, da so sicer takšni ukrepi potrebni in umestni, vendar se bo vse to izkazalo za nekoristno, če ne pride do pravične in poštene politične rešitve južnotirolskega vprašanja. Za takšno rešitev pa je v prvi vrsti pristojna italijanska država sama Za človeka zdrave pameti in poštenih misli ter namenov je naravnost nerazumljivo, čemu in zakaj se rešitev tega manjšinskega vprašanja toliko časa zavlačuje. Če se je namreč izkazalo, da je treba določene norme posebnega statuta dežele Trentinsko-Južni Tirol, predvsem kar zadeva bocensko pokrajino, kjer imajo Južni Tirolci nesporno večino, popraviti in izpopolniti in sicer v skladu z zahtevami in željami zakonitih predstavnikov nemško govorečega prebivalstva, je treba od besed in obljub preiti k dejanjem, ne pa se s problemom diletantsko poigravati in skušati z najrazličnejšimi bizantinizmi dejansko o-hraniti sedanje stanje. Prav to dvoje, dilentantizem in bizantinizem, sta po našem mnenju glavni vzrok, da še ni videti pravega izhoda iz te krize. Vprašanje meje na Brennerju je po izjavah odgovornih ljudi v Južnem Tirolu in v Avstriji izven vsa-Re razprave, saj si samo kak fantast in skrajnež more predstavljati, da je danes mogoče brez hudih mednarodnih zapletljajev spre' minjati konfiguracijo današnje Evrope. Zato bi morala biti pravična in poštena rešitev južnotirolskega problema enostavna in lahka. Prav gotovo pa drži, da more vsako nadaljnje odlašanje rešitve krepiti v nemškem svetu tiste politične sile, ki se oplajajo in si kujejo politični kapital, sklicujoč se na nacionalna in patriotična čustva ljudskih množic, kot sta pred desetletji ravnala Mussolini in Hitler. S tem spravlja:o v zagato demokratične sile, ki so danes sicer v večini, a ki se utegnejo nevarno ošibiti, glede na hude in trajne očitke nacionalistične propagande. Temeljne koristi evropske demokracije zato zahtevajo, da se čimprej najde ooštena rešitev južnotirolskega problema, k čemur morajo seveda pripomoči tudi avstrijske demokratične stranke, ki imajo tudi same del odgovornosti, če kriza še ni odpravljena. To tembolj upravičeno trdimo, ker avstrijsko demokracijo presojamo predvsem po njenem ravnanju s koroškimi Slovenci. To ravnanje pa je bilo in je takšno, da ji nikakor ne dela časti, tem manj pa, da bi se z njim pred svetom ii zlasti pred Italijani lahko ponašala. škoda je samo, da se ne naide nihče, ki bi zlasti ob tem avstrijsko-italijanskem sporu znal to resnico glasno povedati mednarodni javnosti. ZAUPNICA VLADI V petek je izrekla poslanska zbornica zaupnico vladi v zvezi s parlamentarno debato o zunanji politiki. Zaupnico so predložili krščanski demokrati, socialisti in republikanci. V besedilu je rečeno, naj bi vlada v prihodnjih tednih in mesecih storila vse, kar more, da bi dosegla pri Združenih narodih in drugod na odgovornih mestih pozitivne rezultate za pomirjenje na Bližnjem vzhodu in začetek pogajanj o Vietnamu. Za zaupnico je glasovalo 287 poslancev, proti pa 207. Potrebna večina je znašala 248 glasov. V združenih narodih je Italija glasovala za pakistansko resolucijo, ki poziva Izrael, naj odneha z vsemi ukrepi za priključitev starega dela Jeruzalema, vendar pa ne zahteva od Varnostnega sveta, naj to izsili. RADIO TRST A » NEDELJA, 23. julija, ob: 8.30 Kmetijska oddaja; 5.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste...; 11.15 Oddaja za najmlajše: Pripovedke iz davnine: »Kako je Poteh iskal resnico«; 12 00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 15.15 Iz ruske folklore; 16.00 »Zupan«, radijska' drama, napisal Nicola Manzari, prevedla Nada Ko-njedic. Igra RO., režira Jože Peterlin; 17.30 Vabilo na ples; 18.30 Simfonične pesnitve; 19.30 Pesniku Alojziju Gradniku v spomin; 19.45 Zbor »Vasilij Mirk« s Proseka-Kontovela, vodi Ignacij Ola; 20.30 Operetne melodije; 21.00 Kromatična fantazija; 22.10 Sodobna glasba. « PONEDELJEK, 24. julija, ob: 11.50 Zvočne razglednice; 12.10 Počitniška srečanja, pripravlja Saša Martelanc; 12.25 Za vsakogar nekaj; 13.30 Pri- l.ubljene melodije; 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 Starokrščanske bazilike v Italiji, pripravil prof. Rafko Vodeb; 19.15 Anketa o Poljski; 21.00 Slike iz narave v slovenskem prinovedništvu: »Edvard Kocbek«, pripravil Franc Jeza; 2120 Znani pevci; 22.35 Samospevi za glas in klavir. • TOREK, 25. julija', ob: 12.00 Iz slovenske folklore — V starih časih: Lelja Rehar: »Tebe ljubim samega, iz muojga srca pravega«; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 Ne vse, toda o vsem; 18.00 Zborovske skladbe Petra Liparja; 18.30 Koncertisti naše dežele; 19.00 »Otok zakladov«. Napisal Robert Lou's Stevenson Prevod Pavla Holečka, dramatizacija Jožka Lukeša. Koncc; 2C.35 Ainilcare Ponchielli: »La Gioconda«. - SREDA, 26. julija, ob: 12.10 Žena in dom; 13.30 Glasba iz filmov in revij; 17.20 Glasba za vaš transistor; 17.50 »Roentgen in njegovi žarki«, pripravil dr. Rafko Dolhar; 18.30 IOWA String Ouartet; 20.35 Simfonični koncert. V odmoru (približno ob 21.05) Obletnica meseca: »Ob 300 letnici smrti velikega arhitekta Francesca Borromini ja«, pripravil Dario Jagodic. • ČETRTEK, 27. julija, ob: 12.00 Antonio Fogaz-zaro: »Mali stari svet«. Prevod in radijska priredba Martina Jevnikarja. Osma oddaja. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu, oddajo vodi Jože Peterlin; 13.30 Glasba po željah; 17.20 Glasba za vaš transistor; 1750 Odvetnik za vsakogar; 18.00 Zbor »Antonio Illersberg; 18.30 Simfonične skladbe našega stoletja; 19.00 Otroci na počitnicah. Pripravila Nerina Švab; 20.35 »Iz dneva v dan«, radijska drama, napisala Marianne Colijn, prevedel Franc Jeza'. Igra RO., režira Stana Kopitar; 2i.l5 Jazzov kotiček; 22.30 Skladbe davnih dob. Madrigali Luca Marenzia. • PETEK. 28. julija1, ob: 12.10 Med tržnimi stojnicami, pripravil prof. Tone Penko; 13.30 Glasbeno notovpnie okoli sveta: 17.20 Glasba za vaš transi-slors 17.50 Kam v nedeljo?; 18.z0 Slovenski solisti; 18.55 Poje zbor »Ljubljanski zvon«. Jože Hanc; 20.35 Gospodarstvo in delo. Urednik: Egidij Vršaj; 21.00 Koncert operne glasbe. • SOBOTA, 29. julija, ob: 11.50 Orkestri lahke glasbe; 12.10 Alpska jezera; 13 30 Semenj plošč; 14.45 Pojeta: Ma.risa Sannia in Alcx Harvey; 15.00 Glasbena oddaja za mladino: 16.00 Avtoradio — Oddaja za avtomobiliste; 16.30 Pravljice slovenskih av-toriev: »Peter iz telefona«. Napisala Mira Mihelič; 17.50 Ne vse loda o vsem; 18.00 Slavospev vinu v slovenskih ljudskih pesmih; 19.00 Počitniška srebanja. pripravlja Saša Martelanc; 19.30 Nastopi žaba rvn ih ansamblov na Radiu Trst; 20.35 Teden v Italiji; 2100 Antonio Fogazzaro: »Mali stari svet«. Prevod in radijska priredba Martina Jevnikaria. Deveta in zadnja oddaja; 21.40 Vaški ansambli; 22.15 Skladatelji, ki so se navdihovali pri ljudski glasbi ; 22.35 Za prijeten konec tedna. TEDENSKI KOLEDARČEK 23. julija, nedelja: Branislav, Brana 24. julija, ponedeljek: Kristina, Ina 25. julija, torek: Jakob. Radoslav 26 julija, sreda: Ana, Nuša 27. julija, četrtek: Natalija. Dušan 28. julija, petek: Zmago, Viktor 29. julija, sobota: Marta, Marina Izdajatelj: Engelbert Besednjak • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni urednik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphi i« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20 — telefon 29-477 •< Arabci pred t< Alžirski predsednik Boumedienne ki je najhujši skrajne/ med Arabci, in iraški predsednik Aref sta priletela v ponedeljek v Moskvo, da bi se kot predstavnika arabskega sveta pogovorila s sovjetskimi voditelji o nadaljnjih načrtih v zvezi s krizo na Bližnjem vzhodu. Predvsem sta obvestila Brežnjeva, Kosigina in druge sovjetske državnike o sklepih in načrtih arabskih voditeljev, ki so imeli zadnji čas vrsto sestankov, zlasti pa o tistem, kar so sklenili na »majhnem arabskem vrhunskem sestanku«, ki se je končal v nedeljo v Kairu Tega vrhunskega sestanka so se udeležili poleg Boumedienna in Arefa seveda Nasser, sirski predsdnik Atassi in sudanski predsednik Azhari. DRUGE VRSTE EGIPČANI Po poročilih, ki jih objavljata egiptovska vojska in radio, bodo Egipčani v sedanjih praskah ob Sueškem prekopu kmalu nadomestili vse, kar so zamudili v vojni proti Izraelu. Po teh poročilih so izraelske izgube v teh praskah ogromne, egiptovske pa minimalne. Za vzgled samo en primer: v eni teh prask so baje izgubili Iziaeici pel letal, osem tankov, deset oklepnih avtov, sedem tovornjakov, dva stražna čolna, enega vlačilca, tri gumaste čolne in dva topa, poleg tega pa sta bili zadeti dve skladišči municije in en hranilnik nafte, kar je povzročilo hud požar; Egipčani pa so istočasno imeli samo štiri ranjene in so izgubili — en tank. Najbrž so to kakšne druge vrste Egipčani. Na žalost pa so ravno zdaj, ko se je za- Izraelski David Nasserjev protiigralec v sedanjem vročem sporu na Srednjem Vzhodu je Moshe Dayan. Tudi ta ima za seboj burno življenje in je delno tudi od njega odvisno, ali bo prišlo do mirnega sožitja Arabcev in Izraelcev. Oba sta politika in generala. Razlika med njima pa je v bolj odkritem Da-yanovem značaju in pa v tem, da je na bojišču vedno znal poraziti svojega nasprotnika. Moshe Dayan je po rodu »sabre«. S to besedo imenujejo Judje bodeči kaktusov sad v puščavi; pa tudi človeka, rojenega na puščavskih tleh, ki se mora trdo boriti za obstanek. Doma je iz poljedelske naselbine, »kibuca« Degania, kjer se je rodil 20. maja 1915. Tja so se starši priselili iz Ukrajine. šele dvanajst let je imel mali Mojzes, ko se je vpisal v tajno društvo »Haganiih«, ki je imelo takrat, proti volji angleških protektorjev, namen pripraviti izraelsko državo. Štirinajst let star se je udeležil že prvih bojev proti Arabcem. Kmalu so ga Angleži postavili za drugega poveljnika zaščitnih straž. Ko pa so razglasili »Haganah« za nezakonito, je Dayan na svojo roko tajno vežbal judovsko državno gibanje. Zato je bil 1. 1939 obsojen na 5 let ječe. V drugi svetovni vojni je organiziral čete, ki so sc v Arabce preoblečene bojevale proti francoskim odpadnikom v Siriji. Pri tem je dosti doprinesel k zavezniški zmagi. V bojih v Libanonu je izgubil tudi levo oko. Zato ga Nasser zasmehljivo imenuje »sinajski pirat«. tžko odločitvijo čela baje vojna sreča Egipčanom tako nasmihati, prispeli opazovavci Združenih narodov, ki naj bi napravili konec praskam ob Sueškem prekopu. Egipčani imajo res smolo... •- DO SREDINE 1969 BLOKIRANE NAJEMNINE ZA UPOKOJENCE Posebna poslanska komisija je končala preučevanje zakonskega osnutka, ki ga je predložila vlada v Rimu za blokiranje najemnin Komisija predlaga, naj bi blokirali najemnine upokojencev, težkih invalidov in drugih gospodarsko šibkih kategorij do 30. junija 1969, pod pogojem, da družinski dohodek teh ljudi ne doseže 100.000 lit mesečno. V ta predvideni ukrep pa niso vključeni morebitni obrtni in drugi poklicni lokali, temveč samo stanovanja. Poleg tega je komisija predložila še več drugih popravkov k zakonskemu predlogu. PAMETNA IDEJA Neka mati predlaga v koroškem »Našem tedniku«, da bi izdali za naše slovenske otroke zgoščeno napisano knjigo o slovenski politični in kulturni preteklosti »Sicer bo prišel čas, ko bodo tujci, ki se zanimajo za nas, o nas več vedel', kakor pa mnogi naši otroci,« pristavlja. Niti mnogi odrasli npr. ne vedo, da so Slovenci prej ime- li svojo neodvisno državo kakor velika večina drugih evropskih narodov ter da je bila slovenska beseda živega jezika prej napisana kakor npr italijanska. - Moshe Dayan Leta 1948 je Dayan kot brigadni general spet veliko pripomogel k zmagi novoustanovljenega Izraela nad Arabci. Drugič je potolkel Arabce leta 1956 in tretjič zdaj. Dayan je obiskoval višje vojne šole v Ameriki in Angliji. Bil je kot pristaš Ben Gurionove struje tudi že kmetijski minister. Pod njim se je izraelsko poljedelstvo močno razvilo. Obenem je preučeval arheološke vede, kar mu je omogočilo, da je odkril v sinajski puščavi staro tlakovano rimsko cesto. Tudi po njej je v zadnjih bojih spustil svoje tanke. Ko se je letos sklenil arabski obroč okrog malega Izraela, je Moshe Dayan na splošno ljudsko željo sprejel vojno ministrstvo in vrhovno poveljstvo. Svojega naroda ni razočaral. Ko je bila domovina ogrožena, je vsa družina zgrabila za orožje in oče je že drugič kot David rešil Izrael pred orjaškim Goljatom. Iz zraka je v malem letalu vodil svoje čete do Sueškega prekopa in do svetega mesta Jeruzalema, ki naj bi postal v drugič judovska prestolnica, kar je prenehal biti leta 77 po Kr., ko je rimski vojskovodja Tit zavzel mesto in zatrl veliki upor judovskega ljudstva. V tisti vojni je padlo nad milijon Judov, vendar se je judovski narod, čeprav razpršen po vsem svetu in stalno zatiran ali celo krvavo preganjan, ohranil. Zdaj je doživel svoje prerojenje v lastni državi. Zato jo tudi tako hrabro brani. PREJEL/ SMO Spoštovano uredništvo! Nasserjeva ideologija Prosim, da bi objavili spodnje vrstice, ki jih pošiljam v dobri veri, da bodo — s primernim ob-lazložilom (komentarjem) z Vaše strani — pripomogle k razčiščen ju pojmov, v zadevi, ki smo jo zadnji čas vsi zaskrbljeno spremljali po časnikih, tadiu in televiziji. Gre za komaj končano (upajmo!) vojno na Bližnjem vzhodu, med Izraelom in Arabci, glede katere so bila naša čustva in mnenja ponovno deljena, ne oziraje se na uradno stališče razn.h držav do ene ali druge vojujoče se stranke. To je prišlo zlasti do izraza v italijanski republ.ki, v kateri živimo. SFR Jugoslavija je — kot znano — izjavila tudi preko svojega najvišjega predstavnika, maršala Tila, da bo nudila vso pomoč Arabcem ter je odločno obsodila — agresijo njim nasprotnih Izraelcev. E-tiako so se izrekli vodilni državniki komunlstično-socialističnega bloka s Sovjetsko zvezo na čelu, kar nikogar ni presenetilo, še manj pa dejstvo, da se stari marksist (v kolikor se med marksiste še prišteva) Pietro Nenni z njimi ni slrinjai, in sta de-mokrščanska prvaka Fanfani in Moro tokrat raje previdno kolebala. Močno pa je marsikoga začudilo (da ne rečem porazilo!) pisanje mnogih revij in časnikov, kot so Epoca, Figaro in drugi, v katerih ne moremo reči, da ne bi bili objektivni in resni v obravnavanju velikih reči, ki pretresajo svet (četudi izhajajo v takozvanem »kapitalistačnem taboru«, prikrojeni po njegovem okusu). Govora je o nacističnih vojnih zločincih, ki služijo pod tujimi, arabskimi imeni, predvsem v Z AR. Ce gledamo — kot smo vajeni — v Nasserju borca za popolno enakopravnost Egipta in svobodo tlačenih kolonialistov in polkolonialnih narodov, je težko razumeti (v kolikor nočemo biti makiaveli-sti), zakaj se pri tem. poslužuje dovčerajšnjih zatiralcev po isti svobodi hrepenečih evropskih narodov, zverinskih morilcev, katerih roke so krvave od neskončne vrste zločinov nad njimi. So si mar nadeli puščavniško raševino in si potresli pepela na skesane glave, zdaj, ko so na varnem v Nasserjevi deželi? — Kaj še! Zgodba Savla — Pavla se tu ne ponavlja, še otrok bi vanjo ne mogel verjeti! Ko Epoca (št. 873 od 18. junija t. 1.) nič kaj laskavo ne odpravi »papirnatega tigra« Nasserja (kot ga je imenoval Dayan), ki kar plava v vzvišenem samoljubju, peklensko žejen časti in slave in si na sanjskih prividih Hitlerjevih lahkih zmag, gradi svojo zamišljeno veličino, ironično ugotavlja, da se je njegovih petnajst let besedne bojevitosti in blufiranja v komaj petnajstih urah žalostno sesulo v nič. Nato dokaj spretno razčlenjuje vzroke njegovega poraza. Res, da se je Sirija na bojnem polju kaj slabo izkazala, pravi, saj je nastopila komaj z nekaj letali (ki so bila takoj uničena) in je obstreljevala kvečjemu kak obmejni kibuc; res, da si jordanski kralj Hussein ni želel Nasser-jeve zmage (vedoč, da bi slednjič obračunal z njim), kar pa je bilo — mimo herojske požrtvovalnosti Izraelcev — ki so se to pot bojevali za goli obstanek — odločilno za izid spopada med Davidom in Goljatom, je treba iskati v samem bistvu Nasserjevega režima in nikjer drugje. Egipčanska vojska je imela samo na Sinajskem polotoku preko stotisoč do zob oboroženih vojakov (s sovjetskimi tanki, Migi in Iljušimi), te vojne pa egipčansko ljudstvo ni želelo ali vsaj ni hotelo iti za Nasserja v klavnico. Diktatorji so vedno prej ali slej žrtve svoje lastne igre. Podložnike silijo, da dele z njimi njih sovraštvo in norčije; ti to hlinijo, ker pač morajo, ko pa izbruhne vojna, je burke konec in na bojišču ostanejo le hiače in čevlji bežeče armade. Pa čeravno iti se bili Egipčani bojevali kakor levi, rezultat ne bi bil drugačen, ker Nasserjev strateški načrt je bil vse prej kot pa genialen. A o njem ne bomo razpravljali. Bolj nas zanima trditev pisca Ricciardettija, da ie nasserizem pravzaprav hitlerizem. Poglejmo zakaj! Prvič, piše »Figaro«, zaradi njegove ideologije, če more sovraštvo do Zidov (ki ga ima v krvi) sploh veljati za ideologijo. Od nacizma' je prevzel vso protijudovsko literaturo. Egipt se ponaša z nič kaj zavidljivim prvenstvom, da je po drugi svetovni vojni razprodal okoli dva milijona (do konca 1956. leta 911 tisoč) izvodov nacističnega evangelija »Mein Kampf« (po arabsko »Al Kifawi«), Drugič, ker je nasserizem sprejel med svoje kadre več tisoč nacističnih kriminalcev. Polkoviik Al Nacker, vodja Službe državne varnosti, je bivši SS-ovski Grossaktionleiter, poveljnik Hitlerjeve straže in tajne policije na Poljskem, Leopold Glcim. j svetovni požar. Njegova pomočnika sta Hasan Soliman in Amman, SS — odnosno SA — Gruppenleiterja Moser in Duble. Polkovnik Hamir Sulejman, vodja državne tajne policije, je bivši gestapovski glavar v Ulmu, Vieinrich Selmann, načelnik političnega oddelka Ben Salem pa je nekdanji Bannfuhrer Bernard Bender. Visoki mesti v Nasserjevcm propagandnem stroju imata še Goebbelsov sodelavec Hans Apler in Franz Bartel, eden izmed glavnih gestapovcev v Katov/cah. Morebiti, da kateri naštetih danes ni več med živimi, vsekakor pa so mu gotovo našli enakovrednega naslednika. Tretjič, vse delikatne in važnejše veje državne uprave Nasserjeve vladavine so organizirali bivši nacistični funkcionarji na njih značilen način, saj ie bilo samo v Službi državne varnosti v letu 1958 kr 6249 »porabljenih« nemških nacistov! Deponirala je vse angleške, francoske in apolidne Zide ter konfinirala njihovo premoženje. Egipčanski Židje so ji bili izročeni na milost in nemilost; njihove osebne izkaznice so posebne (rumene) barve, zanje volja policijska ura in usoda aretiranih (zvečine ponoči, po tolikanj preizkušenem sistemu — »Nacht und Nebel«) so koncentracijska taborišča ali je celo neznana. V enem izmed petih (dokazanih) lagerjev, je vrhovni kirurg Naim Fahim, nekoč strah in trepet — po vivisekciji razvpitega »Desetega bloka«, Hauptstabsarzt Heinrich Willer-mann. Karikature in vinjete smešijo na prostaški način Izraelce in Zide sploh, prav kot v časih zloglasnega Streicherja. Na nedavni tiskovni konferenci na Dunaju je spričo tega nečloveškega ravnanja, ki smo ga nakazali, znani raziskovalec nacističnih grozodejstev, Simon Wiesenthal, protestiral, in ožigosal neodi-skriminacijski delirij nacističnih banditov, ki so — oviti z Nasserjevo zastavo — psihološko in materialno pripravili ta arabsko-židovski konflikt. V interesu vsega miroljubnega človeštva in pravice je, da pridejo tudi ti nacistični kriminalci pred sodišče po zasluženo plačilo, ne pa da pašu-jejo v Nasserjevi senci in kujejo načrte za nov Dušan Bufon, dipl. pravnik Ustanovljena je »Pomorska zveza Slovenije' V Sloveniji so ustanovili pretekle dni Po- jo med drugim slovenske ljudske pesmi in morsko zvezo Slovenije. Namen organizacije je zbrati vse slovenske ljudi, ki jim je morje pri srcu, in gojiti pomorsko miselnost med Slovenci. Morje pa je vez med narodi. V kratkem bo dobila Slovenija železniško zvezo s svojim glavnim pristanom, Koprom, in s tem bo zagotovljen razmah tega mesta kot pristana, pa tudi ves slovenski narod se bo s tem krepkeje in bolj zavestno u- smeril k morju in pomorstvu Sicer pa so j stavniki poslovnega združenja za energeti-Slovenci vedno ljubili morje. O tem priča-1 ko Slovenije. legende, o starodavni pomorski tradiciji Slovencev pa pričajo mnogi pomorski izrazi, ki so prešli tudi v vsakdanji govor, tako da se jih sploh več ne zavedamo. —o— Ameriška družba EPSC se je ponudila, da bi zgradila v Sloveniji na svoje stroške veliko akumulacijsko plinsko-turbinsko e-lektrarno. Te dni je bilo v Mariboru posvetovanje o tem. Niso pa se ga udeležili pred- LEV DETELA Arhimedov je skočil k telefonu in poklical policijo. Fragada je hlipal pri steni, Kvadratnik je zopet vzrojil. »To mi bosta plačala!« Ko so pred vrtom zatulile sirene policijskih avtomobilov, sva si z Arhimedovem zares oddahnila. Policijski komisar je odpeljal oba blazneža na policijo, medtem ko smo z Arhimedovom in nekaterimi policisti pregledali prostore strašne hiše. Povsod smo lahko našli mučilne naprava, bodala, pošastne maske. Spet sem lahko videl nesrečni podstrešni prostor z voščenimi lutkami. Videl sem pošastno masko blaznega morilca, ki me je na smrt preplašil v deževni noči v 'krčmi. Na čudnih hodnikih smo odkrili stare slike, ki so prikazovala usmrčevanja v glavnem mestu. Naslednjega dne so časopisi podrobno poročali o Kvadratnikovem primeru, o Mohamedu, o meni, o zamorcih in Fragadi. Policija |e res odkrila prvotni botanični vrt, polovila divje zamorce In jih internirala na podeželju. Inšpektorji in zdravniki so ugotovili, da profesor Kvadratnik in Fragada nista priserbna, temveč da so ju okužile zelene zvezde verde. Veliko so se tudi mudili ob čudni napravi Mohamedu. Tega je usmerjal Kvadratnik na ubijalne pohode. Tako si je v deževni noči, ki sem jo prebil v zakotni predmestni krčmi, na Kvadratnikcvo .povelje nadel prav Mohamed masko blaznega morilca in me hotel ubiti. Pozneje je pokončal kitajskega zdravnika, ki me je zdravil — zopet na Kvadratnikov ukaz. Fragada je v večernih urah skupaj s svo- jimi zamorci umoril tri dekleta, ki so se vračala domov. Kvadratnik je Fragado večkrat pohvalil zaradi tega dejanja in gotovo bi se zgodilo še marsikaj nezaslišanega, če ne bi z Arhimedovom tako hitro poseglo v dogajanje. Učenjaki so pregledali Kvadratnikove inštrumente in jih uničili, ko so ugotovili, da so močno okuženi z verdi. Kvadratnika in Fragado so vtaknili v bolnišnico in ju zdravili več kot deset let. ! žu-panil Krminu in tudi deloma slovenski njegovi okolici. GORIŠKI UCITELJIŠCNIK1 Ta teden so se zaključili v Trstu uspo-sobljenostni izpiti tudi za goriške učitelji-ščnike. Vsega skupaj je bilo 9 kandidatinj z goriškega slovenskega učiteljišča. Dve kandidatinji, Zavadlav Majda in Devetak Aleksandra, sta uspešno opravili izpite že v tem poletnem roku Dve dijakinji sla bili zavrnjeni. Pet pa je dobilo po nekaj popravnih izpitov, ki jih bodo, tako jim vo-šč-mo iz vsega srca, srečno položile v jesenskem roku. Izidi na klasičnem liceju niso še uradno znani Tz poteka izpitov se pa more sklepati, da so bili še dovolj povoljni. ŠKOFIJSKA PALAČA V pričakovanju novega nadškofa se imi moidoči meščani večkrat ozrejo na častitljivo palačo, kjer stolujejo goriški nad-škofje že več kot dvesto let. Častitljiva je res ta palača, a njeno pročelje ne kaže prav lepega lica. Pred prihodom vsakega novega nadškofa se je v mestu ustanovil kak odbor, ki je poskrbel, da so v naglici pobarvali vsaj železno omrežje na oknih ali nekoliko prepleskali zunanje stene, da se je vsaj začasno zbrisal kak stari sramotilni napis iz fašistov-ske dobe, kot na primer »a M. Sedey« in podobni. Vsako toliko jih je treba spet prebarvati, da vsaj začasno zgine sramota tistih časov. Nadškofijska palača je učakala marsikatero bridko zgodbo in je videla dosti cerkvenih političnih in drugih osebnosti, ki so prihajale v njene sobane. Palačo je dal zgraditi grof Janez Ko-bencel že leta 1587. Kobencli so bili gospodje štanjelslki in večkrat cesarski namestniki ter so se prištevali k najimenitnejšemu plemstvu na Goriškem. Palača Kobenclov, čeprav kaže za današnje čase na zunaj skromen videz, nudi še vedno arhitektonsko umirjeno celoto. V 16. stoletju je pa bila ena najlepših v Gorici, saj je tudi stala v začetku ulice, ki so ji dali ime »contrada nobile«, pozneje Gosposka ulica (via Signori), dandanes Carduccijeva. V prvem desetleju 18. stoletja je prišla palača v last baronov Codelli. Baron Avguštin je ukazal prizidati k stavbi precej veliko kapelo Povišanja sv. križa v rahlem rokokojskem slogu. Baron Avgust Codelli je malo pred svojo smrtjo dal na razpolago palačo in kapelo Mariji Tereziji. Takrat se je že govorilo o ustanovitvi goriške nadškofije, da se av- strijski goriško-furlanski kraji odvzamejo izpod vpliva oglejske in videmske cerkvene nadoblasti. V Gorici pa je manjkala za nadškofijski sedež dostojna palača. Zato je dal baron Codelli svojo na razpolago in je s tdm volilom odločilno pripomogel k ustanovitvi nadškofije. Z bulo papeža Benedikta XIV. je bila dne 6. julija 1751 tudi ustanovljena. Prvi nadškof je bil prof. Karl Mihael Attems, ki je pretrpel tudi precej nasprotovanj od jožefinskega avstrijskega dvora. Nadškofijsko palačo je razširil prvi kardinal iz slovenskih krajev nadškof Missia. Prizidal je 1. 1900 trakt na vzhodni strani dvorišča proti gradu. Na ta način je palača dobila dostojno štirikotno dvorišče z arkadami. V prvem nadstropju novega trakta je bila dozidana zasebna škofijska kapela v beu-ronsko-benediktinskem slogu. V podzemlju pa obširne kleti, kjer je pod Sedejem go spodaril znani »Johann«, nadškofijski stre-žar, oskrbnik in tudi strah mladih gospodov. V svetovni vojni si je rešil marsikateri Goričan ped oboki te kleti svoje življenje. Po vojni so palačo obnovili. Vzidali so nadškofijske in knežje grbe v glavni veži. Leta 1952 so pa bili dodani upravni in pisarniški prostori kurije v levem krilu palače. Od tedaj je ostalo poslopje pri starem in čaka, da se bo pod novim nadpastirjem pojavilo zopet v prejšnjem sijaju. KMETIJSKA ŠOLA NA GORIŠKEM Pokrajinski odbornik Marko Waltritsch nam je poslal dopis o nameravani ustanovitvi kmetijske šole v naši pokrajini. Zaradi aktualnosti povzemamo iz dopisa glavne misli. Pokrajinska uzraiva ima v načrtu ustanoviti v prihodnjem šolskem letu kmetijsko šolo po vzgledu one v Castelfranco Venetu, ki je zasnovana na povsem praktičnih temeljih. Občinski upravniki so st to šolo ogledali in so ugotovili nekaj zanimivih zaključkov. Šola v Castelfranco Venetu je imela v zaključenem šolskem letu približno 1500 dijakov in dijakinj. Vsi ti mladinci, ki prihajtjo iz kmičkih družin, ne zahajajo v eno samo šolsko poslopje; pravzaprav centralnega šolskega zavoda ni, če izvzamemo upravni center šole. Tu pa tam v pokrajini Tre-viso je cela mreža majhnih šolskih poslopij v vsakega izmed katerih zahaja le majhno število dijakov in dijakinj. Šolska poslopja se v večini primerov nahajajo v nalašč preurejenih kmečkih hišah z majhnim posestvom na katerih imajo dijaki na razpolago manjše stroje; v glaivnem tiste s katerimi lahko razpolagajo na domačem posestvu ali pa take, ki jih njihov oče lahko nabavi. Nič velikega šolanja torej, le moderno in predvsem praktično delo. Dijaki sledijo pouku v šoli dva tedna, nalo gredo dva tedna domov na prakso, potem se spet vrnejo v šolo in spet domov, tako skozi vse šolsko leto. V šoli pridobljeno znanje uporabijo takoj na očetovem posestvu. Oa je tak sistem pridobil zaupanje pri starših-kmetih nam, dokazuje že samo število učencev, ki je zelo visoko tudi za tako izrazito kmetijsko pokrajino kot je Treviso. Na Goriškem je seveda položaj drugačen, ker kmetijstvo nazaduje in je tudi vedno manj kmečkih sinov in deklet, ki bi hoteli nadaljevati kmetovanje, čeprav na izšolan in umen način, kot na primer na Danskem. Drugo dejstvo je pa tudi to, dostavljamo mi, da če kaže kak sin kmečke družine večjo nadarjenost, je pač boljše, da študije nadaljuje na višji stopnji. V zamejstvu pač potrebujemo tudi temeljite in samostojne izobražence, poleg strokovno izvežbanih kmetovalcev. Odbornik Waltritsch navaja tudi možnost ustanovitve slovenske podružnice imenovane šole. Pro-(Nadaljevan;e na 7. strani) IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Smrt pesnika Alojza Gradnika 15. julija, prav sredi najlepšega poleija, je umrl v Ljubljani eden največjih modemih slovenskih pesnikov, Alojz Gradnik, naš primorski rojak. Se isti dan dopoldne so se zbrali udje Društva slovenskih pisateljev na žalno sejo, na kateri je govoril velikemu pesniku in dolgoletnemu članu društva v slovo Filip Kumbatovič-Kalan. Rekel je med , drugim, da bo »podoba Alojza Gradnika obstala tudi pred tistimi, ki bodo hote ali nehote zanemarili vse te naše učene in neučone pesniške obrazce, zakaj prisluhnili bodo temu, kar je tako zelo preprosto i/povedano v teh preprostih pesmih preprostega mejaša med dvema nemirnima deželama v našem Sredozemlju — v prastarem sporočilu o tem, da se rodimo vsi iz matere, ki vemo o nji le to, da le vrši ukaz, ki ga je dala svetu slast in sila, ko je spočela prvega cioveni. 1 i. ki ve le za to, kaj je prezir ponižanih in muka in bolest, uporno delo, skrb in rast in vzgon na zemlji, na tej bridki zemlji, ki jo je pustošil vselej le srd biričev in je ostala vendar plodna za hrano živih in za spomin mrličev, takšna, da kali v nji žetve blagoslov.« Popoldne istega dne sc je Ljubljana poslovila od mrtvega pesnika. Prepeljali so ga v njegov rojstni kraj Medano v Brdih. Naslednji dan popoldne so pesnika pokopali na pokopališče v Medani. Na poslednji poti ga je spremljala velika množica ljudi, mnogi tudi iz našega zamejstva. Na grobu so mu govorili ugledni literarni zgodovinar in pisatelj dr. Anton Slodnjak in predstavniki njegovih ožjih rojakov. V imenu Društva slovenskih pisateljev pa se je od pokojnika poslovil France Bevk. V slovo mu je spregovoril tudi dr. Andrej Budal iz našega mesta. Pesnik Alojz Gradnik je doživel 85 let. Njegove glavne pesniške zbirke so »Padajoče zvezde« (1916), »Pot bolesti« (1922), »De profundis« (1926) in »Večni studenci« (1938). RADIO TRST »A« O PESNIKU ALOJZU GRADNIKU Radijska postaja Trst »A« bo v nedeljo 13. t. m. ob 19.30, ob sedmini pogreba počastila spomin na pesnika in primorskega rojaka Alojzija Gradnika s posebno oddajo, katera bo vsebovala tudi magnetofonske posnetke pokojnikovih avtobiograf- skih izjav, ki jih je pred leti dal za tržaško radijsko postajo. Na oddajo, ki jo je pripravil prof. Martin Jev-nikar, naše čitatelje še posebej opozarjamo. —•— NOVA ŠTEVILKA REVIJE »CERKEV V SEDANJEM SVETU« Izšla je nova, trojna številka pastoralne revije »Cerkev v sedanjem svetu«, 'ki jo izdajajo slovenski škofje. Na ovitku prinaša tokrat fotografijo preustvarjenc notranjosti farne cerkve v primorskih Ponikvah (Ponikve so namreč tudi na Štajerskem). Cerkev sta preustvarila v letih 1951 do 1958 mojster Jožef Plečnik in njegov asistent arhitekt Tone Bitenc. Prejšnja baročna cerkev je bila uničena med vojno, ostalo pa je zidovje, iz katerega je Plečnik »postavil« novo lepo cerkev, ki je tudi umetniško pomembna. Revija prinaša: pismo papeža Pavla VI. vsem Malo pred koncem letošnjega šolskega leta je izšlo »Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju«. Boljše pozno, kot nikoli. Vendar pa upamo, da na »Izvestje« za letošnje šolsko leto ne bo treba tako dolgo čakati. V »Izvestju« za šolsko leto 1965-1966 je objavljena na uvodnem mestu, pred rezultati na šolah, precej obširna in resnično zanimiva razprava prof. Martina Jevnikarja pod naslovom »Delo svetih bratov Cirila in Metoda in hrižinski spomeniki«. Napisana je bila za 1100-letnico prihoda obeh grških bratov med Slovence. Zanimiva pa je predvsem zato, ker Jevnikar v njej postavlja nekatere stvari na prvo mesto in strnjeno prikazuje dosedanje posebno novejše ugotovitve znanosti glede nastanka brižinskih spomenikov. Jevnikar utemeljeno zavrača trditev, da je bila mati Konstantina (Cirila in Metoda) slovenskega todu. Služba njunega očeta je bila preveč zaupna, da bi bil mogel biti poročen s Slovanko. Obširneje pa razpravlja nato o dokumentih najstarejše Škofom o češčenju in posnemanju preblažene Device Marije; članek »Glejte, pošiljam vas« (K dnevu duhovniškega posvečenja 1967); Franc Glinšek, »Pastoralni problemi Ljubljane« (nadaljevanje, avtor pa je v času od prvega nadaljevanja umrl); Jože Krošl: »O pastoralni sociologiji«; Dušan Rueh: »Turistična pastorala«; Marijan Smolik: »Liturgični kažipoti«; Jože Vesenjak: »Zakristijski slog življenja«; S. Steiner: »Cerkev — zakrament odrešenja«; Valter Dermota SBD: »Krščanski starši kot nosilci kateheze v pokoncilski Cerkvi«. Dalje najdemo v tej številki zanimive članke o duhovniškem celibatu, o spovedi, o katehetu in eksistencialni katehezi, rubriko »Dialog« (v njej je objavljeno vprašanje duhovnika, ki se je znašel v moralni stiski glede znanih »pilul«, pa tudi odgovor, ki pa ni posebno prepričljiv). V tej rubriki je obravnavanih še nekaj drugih zadev. Revija prinaša tudi rubrike »Pastoralne izkušnje«, »Naši tečaji«, »lz življenja Cerkve«, »Revije«, »Knjige« in »Naše knjižnice«. Revija je dobro urejevana in živa, tako da jo z zanimanjem bere tudi laik. Želeli bi le, da bi bila imena avtorjev objavljena takoj pod naslovom, da hi nam lako prihranili neprestano obračanje listov raprej, da vidimo podpis. Želeli bi tudi več člankov iz slovensikih pastoralnih razmer, zlasti na podeželju in med mladino. slovenske zapisane besede, o brižinskih spomenikih. Iz njegovih dokazov (in iz dokazov drugih znanstvenikov, ki jih navaja) je razvidno, da so bili brižinski spomeniki napisani, preden sta prišla Ciril in Metod med Slovence in da sta za svoj verski pouk uporabila vsaj delno tudi slovenske verske tekste, ki so jih prevedli iz nemščine že pred njima misijonarji, ki so misijonarili med Slovenci. Eden teh spomenikov (drugi) je služil celo za predlogo nekega spisa Metodovega učenca, sv. Klimenta Makedonskega. Jevnikar tudi opozarja, v skladu z nekaterimi drugimi znanstveniki, da je moralo biti slovenskih verskih spisov (molitev in drugega) še več, iz istega časa kot brižinkki spomeniki — iz 9. stoletja ali celo od prej — a so se izgubili. Važnost brižinskih spomenikov in razširjenost slovenskih spisov v tisti dobi dokazuje dejstvo, da se je celo nemških spovednih obrazcev iz 9. in 10. stoletja ohranilo samo deset (slovenski pa trije). Tako avtor po pravici poudari, da so se uvrstili Slovenci med najnaprednejše evropske narode tistega časa. JEVNIKARJEVA RAZPRAVA 0 BRIŽINSKIH SPOMENIKIH V JZVESTJU' Pokristjanjenje Slovencev Solvendi in Balti Poleg pisanih virov, ki govore o selitvah in bojih vandalskega (solvendskega ) I j ud- j stva v dobrem poltisočletju od izselitve iz Skandinavije do naselitve na današnjem slo-! venskem ozemlju, nam priča o takratnem do-gajanju zlasti slovenski jezik, ki je v tem 1 razdobju zadobil take ziačilnosti, da ga da-j nes prištevamo v skupino slovanskih jezikov. Upoštevajte te jezikovne spremembe in hkrati pisane vire se da s precejšnjo natančnostjo rekonstruirati zgodovina solvendskega ljudstva v tistem razdobju, ki je bilo tudi eno najbolj odločilnih in viharnih razdobij vse evropske zgodovine, saj padejo vanj razdelitev rimskega cesarstva, propad zahodnorimskega cesarstva, oplenitev in razdejanje Rima po germanskih ljudstvih, med katerimi so bili tudi Vandali, prvi večji nastopi Frankov, ki so postali nosivci novega zahodno-evropskega imperija, splošno razširjenje latinščine kot občevalnega ali ljudskega jezika po večjem delu zahodne in srednje Evrope ter izginotje mnogih narodov, ki so se do takrat krepko pojavljali na odru evropske zgodovine, npr. Sarmatov, Skitov, Gotov, Dakij-cev, Galcev in Ilirov; pojavila pa so se nova, ljudstva, kot npr. Slovani, Huni ali Obri, ki j jih do takrat nikjer ni bilo, in prav tako tu-1 di novi jeziki. In to je tudi tista doba, v kateri je postala Evropa v glavnem krščanska. Predvsem je treba že od vsega začetka naglasiti, da bi bilo popolnoma zgrešeno misliti, da so Solvendci v tistem razdobju opustili svoj nord.jski jezik in prevzeli drugega, iz slovanske jezikovne skupine, V resnici so — lahko rečemo — skoro v celoti obdržali svoj nordijski jezik, toda ta je doživljal v novem okolju in v dotiku z novimi narodi in jeziki take spremembe, da se je začel razvijati drugače kakor jeziki tistih nordijskih ljudstev, ki so ostala v Skandinaviji. Na osnovi sledov v slovenskem jeziku samem lahko sklepamo, da je potekal razvoj nekako takole: Ko so zasedli Solvendci porečje reke Odre in bližnje pokrajine v današnji zahodni Poljski in morda tudi na Pomorjanskem, so naleteli najbrž tudi tam, vsekakor pa v bližnjem sosedstvu na ljudstvo baltskega poko-len;a, ki so ga imenovali — kot že omenjeno — zaradi soseščine Pr-oske (Bližnji ali Pri-Ruski), torej Prusi. Večino pruskega pre-bivavstva na osvojenem ozemlju, ki pa je moralo biti do takrat vsekakor redko nase-l;eno, so najbrž pobili v boju, vsaj moške, ali pa je zbežalo k drugim Baltom. Dejstvo, da se niso ohranili, kot kaže, pri Slovencih ni kaki baltski priimki, ampak skoro samo nordijski, daje sklepati, da je bilo tako. Če so kakšni Prusi ostali, so bili to najbrž sužnji, ženske in otroci, ki so se hitro popolnoma asimilirali. Vendar pa ni izključeno, da je tudi ta majhni del pruskega prebivavstva že nekoliko vplival na solvendski jezik. Gotovo pa je mnogo močneje vplivala nanj soseščina ostalih baltskih ljudstev. V medsebojnem trgovinskem prometu so prevzemali Solvendci mnoge baltske besede in oblike, Balti pa najbrž mnoge solvendske, da so se lažje razumeli. Tako sta se počasi oba jezika znatno zbližala. V tem je skoraj gotovo vzrok tiste jezikovne sorodnosti, ki jo ugotavljajo jezikoslovci med baltskimi in slovanskimi jeziki in ki je celo privedla do domneve, da so si bili ti jeziki nekdaj mnogo bližji kar-kor danes. V resnici si niso bili najbrž nikoli mnogo bližji, pač pa je bilo tako pri Solvendcih kot pri Baltih verjetno mnogo ljudi, ki so zahajali iz trgovinskih ali drugih razlogov k sosednjemu ljudstvu in so se počasi navzeli tujih besed in oblik ter jih tudi obržali in tako nehote vnašali marsikaj tega tudi v govorico svojega domačega okolja. Solvendci so morali vsekakor na dolgi *ronti mejiti z baltskimi ljudstvi, vse od morske obale do južne Slezije; in ker je trajalo to medsebojno jezikovno vplivanje več stoletij, je končno močno spremenilo naravo solvendskega jezika, ne da bi bili Sol-' endci kot rečeno — kdaj dejansko opu-(Nadaljevanje na 7. strani) GOSPODARSTVO Vino v Italiji Pridelek vina v Italiji znaša letno okoli 60 milijonov hi. V malo letih se bo najbrž ta količina povišala na 70 milij. hi, ker tendenca kaže navzgor. Vrednost celotne letine je približno 500 milijard lir. Po kakovosti in namenu lahko razdelimo vino v naslednje skupine: Vina z visoko stopinjo alkohola za rezanje z šibkejšimi vini. Takih močnih vin je letno 8 do 12 milij. hi, največ na Siciliji, potem pa v Apuliji. Ta vina pokažejo 13 do 16 Maliganda, nekatera celo več. Sama po sebi so slabo pitna, zato jih rabi vinska industrija za rezanje s šibkejšimi vini. AMERIŠKO SADJARSTVO IN VRTNARSTVO Pri Amerikancih smo že navajeni na visoke številke in take so tudi te, ki prikazujejo njih sadjarstvo in vrtnarstvo. Leta 1950 so pridelali v ZDA 500 milij. stotov povrtnine in sadja. Pridelek južnega sadja znaša okoli 80 milijonov stotov (leta 1965 78 milij. st ). Agrume izvažajo v naravnem stanju ali pa v obliki sokov. Pridelek jabolk se dviga iz leta v leto in presega sedaj 30 milijonov stotov. Nad tri milijone stotov znaša letina lupinastega sadja. Med povrtnino zavzemajo prvo mesto paradižniki. Kar se zunanje trgovine tiče, je ameriški izvoz sadja in povrtnin velikanski, saj je znašal 469 milijonov dolarjev v letu 1965. Na drugi strani pa je uvoz še večji, saj je isto leto znašal 532 milijonov dolarjev. Vsa ameriška politika glede povrtnin in sadja je usmerjena v dvig pridelka in povečanje izvoza. Podrobni načrt za 1. 1970 pravi, da se mora do tedaj izvoz dvigniti za 40"/o v primerjavi z lanskim. Približno enaka količina je tudi pri pridelku žlahtnih, izbranih vin, ki so zaradi svoje srednje alkoholne moči (10.5 do 3 Maliganda) in zaradi dobrega okusa visoko cenjena tako v Italiji kot v inozemstvu. V to skupino spadajo nekatera bela in črna vina v Toskani, v Piemontu, v Valtellini, v Južnem Tirolu in v Benečijah, zlasti ponekod v Furlaniji in v Goriških Brdih. Predvsem ta vina so zastopana pri izvozu. Glavno količino in to 30-35 milij. hi predstavljajo navadna vina, katerih en del preuredi vinska industrija v navadno točilno (gostilniško) vino, mnogo tega vina pa porabijo kisarne in destilatorji. Kakih 4-5 milij. hi vina porabijo za pripravo maršale in vermuta ter za izdelavo zgoščenih moštov za popravljanje vin. Industrija penečih se vin pridobiva na važnosti, zlasti Asti spumante, katerega tudi izvažajo. Od celotnega vinskega prdelka najde pot v inozemstvo okoli 2.5 milij. hi vina, največ seveda v Nemčijo. Vrednost tega izvoza je okoli 40 milijard lir. Pridelovalci vina sami povžijejo okoli 20 do 25%> pridelka ali 12 do 16 milij. hi. Vsa ostala množina vina pride v roke velikih trgovcev in industrialcev za »izdelovanje« bolj »trpežnih« vin. Glede pridelka in porabe vina so po provincah velikanske razlike. Ene province imajo preveč pridelka, druge premalo. Na čelu provinc, ki ne pridelajo dovolj in morajo uvoziti vino od drugod, je Lombardija (Milan), ki z domačim pridelkom (3 milij. hi) pokrije komaj 1/3 svoje potrebe. Premalo vina pridelajo tudi v Liguriji (Genova), v Campaniji (Napoli) in tudi v Kalabriji. Velik preostanek vina pa je zlasti v Apuliji in na Siciliji, pa tudi v Benečijah. KMETIJSKA ŠOLA NA GORIŠKEM (Nadaljevanje s 5. strani) slor naj bi imela nekje v slovenskem delu goriških Brd. Za' šolo bi bilo dovolj 15 dijakov. Toda tudi te je treba poiskati. Dopisnik pravi, da je bilo letos v tretjih razredih slovenskih šol le malo dijakov iz kmečkih družin, štirje (dva iz štandre-ža, eden iz Gaberij, eden z Oslvja) so obiskovali slovensko siednjo šolo v ulici Randaccio; eden (iz Štandreža) je obiskoval italijansko šolo v ulici Roma; eden (iz Podgore) je obiskoval šolo v Drevoredu XX. sentembra; eden (z Jazbin) šolo v Loč-niku. Poleg sedmih fantov imamo še devet deklet, :n sicer sedem (dve iz Števerjana, ena iz Doberdoba, ena iz Poljan, ena iz Dola, ena iz Gaberii, ena' iz Štandreža), ki so obiskovale slovensko šolo ulici Randaccio. ena (s solkanskega polja) itali-iansko šolo v ulici Virgilio in ena (iz Jazbin) italijansko šolo v Ločniku. To so slovenski fantje in dekleta, ki so letos obiskovali tretji razred nižje srednje šole. Malo iih je: le šestnajst! Ne vem. koliko izmed niih se namerava posvetiti življenju na kmetiji. Niti ne vem, če bi kdo izmed tistih, ki so obiskovali italijansko šolo (ne razumem jih ko vendarle živijo na vasi v čisto slovenskem okoliu) šel na slovensko kmetijsko šolo. Trenulno niti ne vem če je v nižjih razredih število dijakov, ki prihajajo s kmetov. večje ali manjše.« Zanimivi dopis se zaključilie s pripombami da hi bilo mogoče, tudi s pritokom dijakov s Tržaškega ustanoviti eno slovensko kmetiisko šolo praktičnega in modernega tina na Goriškem. Pokrajinska uprava se je že odločila za tip šole po vzeledn one v Castelfrancu naša javnost seznani s prizadevanji pokrajinske uprave in z možnostjo tudi slovenske kmetijske šole. Gospodu odborniku VValtritsehu smo pa hva-ležn; za pojasnila. Pokristjanjenje SloVenceV I Nadaljevanje s 6. strani) stili svoj jezik in sprejeli drugega. Spremembe, ki se je dogajala z njihovim jezikom, se niso niti zavedli, ker je potekala naravno in postopno, zelo verjetno v taki obliki, kakor opažamo to danes pri Slovencih na Tržaškem, ki sprejemajo zaradi branja italijanskih časnikov ali gledanja italijanske televizije številne italijanske besede, a jim dodajajo slovenske končnice in predpone ter jih sklanjajo ali spregajo po pravilih slovenskega jezika. Enako so slovenili na Štajerskem in Koroškem nemščino. (Dalje) tfpomini '12 pioe Svetovne UH i V RUSKEM UJETNIŠTVU i Inž.-J. R. ■ ■ ■ Vesel je pogledal ravnatelja in praporščaka ter rekel: »Končno sem le spoznal njegove trike in zato mi sedaj ni mogel do živega. Prav zadovoljen sem. Vam pa časti-tam k dobri igri.« Jaz pa sem si mislil: Pridi mi še enkrat v roke, pa te tako zmaličim, da ne boš vedel, kako se pišeš. Še kozarec čaja in en piškot z brusničnim kompotom, pa sta se začela komisar in praporščak odpraviti, šel sem poklicat kočjaža in kočija je bila kmalu zaprežena. Hotel pa sem se tudi peljati z njim, vsaj do ravnateljevega stanovanja. Bom vsaj lahko rekel, da sem se vozil v gubernatorskem vozu. Ko sta že sedela v kočiji, smo se prijazno poslovili, praporščak pa mi je dal za kakšnega pol funta tistega dobrega tobaka in papirja z vtisnjeno glavo avstrijskega cesarja. Ravnatelj mi je rekel, da bi bil komisar podivjal, če bi bil izgubil še tretjo igro. A jaz da sem jo zelo inteligentno zapravil. Potem je dodal, da bi moral marsikaj pretresti z menoj, a da je sedaj truden. Kaj ne bo truden, če pa je bil polnih 7 ur skupaj s kišinevskim komisarjem! Tudi jaz sem bil truden, a moral sem kljub temu v rastlinjak, da napojim še zadnja dva lonca soje. Pa tudi ta dva sta bila trudna in zlasti eden je jasno pokazal, da ne mara nič več: njegova teža sc v 24 urah ni nič spremenila. Drugi lonec bi bil želel še malenkost, mogoče 3-4 grame vode, a mu je nalašč nisem dal. Naj bo kolegialen s tovarišem. V par dneh ju vzamem iz loncev. Šel sem domov in povedal fantom, da se odpeljemo v nedeljo k maši v Kišinev in potem da bomo hodili tja najbrž enkrat na mesec. Zelo so bili veseli tega sporočila, a takoj se je primešala kaplja grenkobe. Niso imeli denarja. Na preizkuševališču jim ni še nič dozorelo, prejšnjega pa jim učitelj in pop še nista plačala. Obljubil sem, da bom o tem govoril z ravnateljem in če ne bo nič, naj ravnatelj da predujem. Takoj so začeli sestavljati vsak svoj zapisnik, kaj najbolj nujno potrebujejo. Potrebovali bi bili marsikaj, a končno so se potrebščine skrčile na zobno pasto in krtačice, na iglo in malo sukanca, malo mila in če bi bilo mogoče — nožič, da ne bi bilo potrebno nohtov grizti. Skromne so zahteve vojnega ujetnika! Povedal sem jim, kako je bilo s partijami šaha. šah, saj res! Moramo si ga napraviti. Pavlovec bo poskrbel za šahovnico, Gorjan in Kresina bosta figure bolj na debelo pripravila, finejša rezbarska dela pa opravi Si-rotič. A šele ko prinese iz Kišineva nožič za katerega še nima denarja. Povedal sem tudi glede dobrovoljstva vse, kar mi je praporščak raztolmačil. Tudi to jih je razveseljilo razen Blaževiča, ki je postajal bolj otožen. Na vprašanje po vzroku otožnosti, je odgovoril, da mu je zelo žal, a da on nam ne bo mogel slediti k prostovoljcem, ker je telesno preslab in pa zaradi družinskih razmer: Ima namreč staro mamo, ki je zelo navezana nanj. Pomiril sem ga rekoč, da saj še ne gremo ne danes ne jutri. »Saj tudi vidiš, da si komaj pripravljamo šahovnico.« Vprašal sem jih, kako se jim dopadc »Njiva«. Vsi so bili veseli, da jo imamo, a želeli bi bili tudi bolj sveže številke in pa kakšen časopis. To sem tudi jaz zelo pogrešal in zato sem toliko rajši obljubil, da bom tudi o tem govoril z ravnateljem. (Dalje) Ircčfefl | Riše ANDREJ NOVAK ■■ 14 Piše TONE FORNEZZI na podstre ^ *rt rt ClM m S- rt ^ d>u t M ** C u v .£ o +-* La U ^ T rt 5 ^3 S 'S (/) >y) V tzi n. »O rt rt O m G X) O TJ > >o rt c ^ 'm ~ 'v c: rt rt p. n u v) rt d) tb CZ >N J o S c c - c o a «•->£< Hl9l o TJ >N 1*5 O O L-