310
Živinozdravilska skušnja.
Ozdravljanje ranjenih členov.
Vsak zdravnik ve, kako nevarne so rane kakega člena, to je, če se člen prebode ali kak dru-gač poškodje tako', da izteka členova maz ali voda (Geienkschmiere). Zdravnik J. B. Mazzini v Mortari priporoča v poslednjem vezku „Repert. d, Thierh." lahak pripomoček takole: „Dobro so mi znane vse zdravila, ki so jih zdravniki dosihmal poskušali zoper nevarne in terdovratne rane na členih; prepričal sem se pa tudi večkrat, da svinčeni kis (Bleiessig) je večkrat pri ranah prav dobro zdravilo. Ker je svinčeni kis za rane tako dober, si mislim enkrat, kaj hi bilo, ako bi poskusil preboden člen (s prebodeno kapično vezjo) ovezati s svinčnim papirjem (Bleiblattern); poskusil sem, in dobro sem jo opravil, in tako še petkrat". Mazzini popisuje dve take rani na prednjih kolenih, ko je neki konj padel in se koleno tako prebil, da je členova voda se iztekala in se je s preiskavnico (sondo) lahko v členovo votlino seglo. Mazzini izmije najprej rano in potem položi tistega svinčnega papirja, v kterega v tobakarijah to-hak zavijajo, tako čez rano, da jo čez in čez pokriva; ko je več tacih svinčnih listkov položil čez rano, jo je ovezal s povojem, da je vez dobro deržala. Čez 24 ur se je prikazala neka černo-sivkasta tekočina izpod rane — to je znamnje bilo, da se je svinec razkrojil. Oveza se je potem odvezala, in če je treba bilo, se zavezala z novimi svinčnimi listi, toda rana se ni odkrila, ampak le čez spodnji svinčni listek so se položili poverh drugi. Še le čez 14 dni se je rana popolnoma odvezala; bila je zaceljena, le divje meso je bilo treba s peklenskim kamnjem po-smoditi. Konj je potem tako dobro hodil kakor popred.