Originalna barva 150 let starega pročelja je bila opečnato rdeča in bela.
Naj se oznaka prezrta kulturna dediščina za slovenske gradove sliši še tako klišejska, je za dvorec, mimo katerega se dnevno pelje na desettisoče vozil, njegovo pročelje pa je bilo, četudi je vmes pogorel, nazadnje obnovljeno pred 150 leti, vsekakor na mestu. Vsem na očeh se tako rekoč sredi Ljubljane počasi poseda vase eden njenih najstarejših gradov.
BESEDiLO iN FOTOGRAFiJi: ROK KUŠLAN
Na mestu današnjega dvorca je verjetno že v 12. stoletju stala kamnita utrdba, ki je bila v lasti plemiške rodbine Egkh. Od sredine 16. stoletja je nato večkrat menjala lastnika. V omenjenem obdobju je imel dvorec pravokotno zasnovo. Leta 1657 ga je kupil ljubljanski poštni mojster Matija Strobl. Nekako v tem času se je okitil z naslovom baron in se poimenoval von Stroblhoff, to ime pa se je prijelo tudi gradu. Verjetno v želji po izkazovanju svoje veličine se je baron von Stroblhoff lotil njegove temeljite prezidave. Razširil ga je v širino in višino, zamenjal okenske okvirje, z opeko obokal prej leseni strop, nad pritličjem in nad vhod dodal stolpič z uro. Takratno podobo gradu je upodobil Valvazor na prvi od dveh njegovih grafik. Na drugi, ki je nastala deset let pozneje, pa sta že upodobljena vogalna stolpa, ki sta bila torej dozidana v vmesnem obdobju. Okrog leta 1700 je bil na severozahodni strani zgrajen velik prizidek s stolpom. Ko se je Eva Frančiška, zadnja lastnica iz rodbine Stroblhoffov, poročila z Wolfom Herbertom grofom Lambergom, je grad prešel v posest Lambergov in v njihovi lasti ostal vse do leta 1817. V prvih desetletjih njihovega lastništva so se zgodile še zadnje večje spremembe v zunanjosti dvorca, ko so prvotnemu delu poleg drugih manjših sprememb prizidali še eno nadstropje, stolpič nad vhodom pa je bil nadomeščen s trikotno atiko z uro.
Grofje Lambergi pa so svoj prestiž izkazovali še drugače. Ob vseh dvorcih, katerih lastniki so bili, so imeli razkošne baročne vrtove, in tudi Bokalce so se ponašale z vrtom parternega tipa, čeravno so ga uredili že Stroblhoffi. Ob vrtu je že na Valvazorjevih grafikah upodobljena tudi velika zidana kašča, ki je, prav tako kot vrt, vidna tudi na franciscejskem katastru iz leta 1825. Na njenih temeljih bi prav lahko stala stavba, mimo katere se tudi danes pride na grajsko dvorišče.
Že omenjeni lastniki Bokalc niso skoparili niti pri okrasitvi njegove notranjosti. Po zaključku gradbenih del naj bi Strobl za poslikavo notranjosti najel nizozemskega slikarja Almanacha, ki je poslikal oboke v pritličju in prvo, tako imenovano gosposko nadstropje, v katerem so bili trije najimenitnejši prostori dvorca. To so bile dolga, odmevna in štukaturna soba. Odmevna soba je bila urejena v prvem nadstropju severnega stolpa. Eden od lastnikov je njeno ime pojasnil takole: »Odmevna soba se imenuje zato, ker se tiktakanje v niši desno od vhodnih vrat v njej dobro čuje v levi niši ob podaljšani steni nasproti srednjemu oknu, dočim se, postavim, sredi sobe ne sliši.« (Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Gorenjska I-V) Kljub tej nekoliko nenavadni razlagi so si različni viri enotni pri njenem poimenovanju. Štukaturna soba je ležala v južnem stolpu in je slovela po masivni štukaturi. Nad prelepimi sobami se je v
GEA | 37
svoji Slavi vojvodine Kranjske navduševal že Valvazor in prav on je avtorstvo fresk pripisal slavnemu nizozemskemu umetniku. Nanj se je naslonil tudi Evgen Muller-Dithenhof, predzadnji lastnik gradu pred 2. svetovno vojno, ki je omenjene freske leta 1922 temeljito popisal. Novejše raziskave, ki so bile narejene na podlagi fotodokumentacije, ki jo je leta 1930 uredil Franc Stele, kažejo, da so bile bokalške freske vendarle delo več različno spretnih avtorjev, ki so se naslanjali na takratne grafične predloge, nastajale pa so med koncem sedemdesetih let 17. stoletja in letom 1693. Motivi fresk so bili predvsem prizori iz antične mitologije in idealizirane podobe narave.
Po letu 1735 so ponovno spreminjali notranjost gradu in postavili sedanje triramno stopnišče. V pritlično vežo so postavili Narcisov vodnjak, ki ga je izklesal slavni Francesco Robba, medtem ko so vežo v prvem nadstropju ozaljšali s štukaturami.
V gradu sta bili tudi slavnostna dvorana in kapela, ki so jo uredili v pritličju severnega stolpa, vendar o njunem okrasju ni kaj prida znanega. Popis inventarja, ki je nastal leta 1707 po smrti Wolfa Sigmunda barona Stroblhoffa, omenja 50 platen, ki so verjetno visela v slavnostni dvorani.
TEMAČNA POlPRETEKLA ZGODOViNA
Po letu 1817 se je v Bokalcah zvrstilo kar nekaj lastnikov, posest pa se je zaradi številnih dedičev razdrobila, dokler je ni ob koncu 19. stoletja ponovno združil v svoji lasti že omenjeni Evgen Muller-Dithenhof. A začetek 20. stoletja je vseeno pomenil tudi začetek propadanja dvorca. Najprej je leta 1919 deželna vlada Muller-Dithenhofu Bokalce začasno odvzela. Ko so mu ga leta 1924 vrnili, je bil v njegovi lasti še 14 let, nato pa ga je prodal Vincencijevi družbi, ki je v njem nastanila redovnice. Sledilo je eno najtemnejših obdobij v zgodovini slovenskih gradov, 2. svetovna vojna, ki ni prizanesla niti Bokalcam, saj je bil grad
poleti leta 1942 požgan, zaradi česar je bilo ostrešje povsem uničeno. Grad je dočakal konec vojne v sila klavrnem stanju, po njej pa je bil nacionaliziran. Preden so popravili ostrešje, so nad drugo nadstropje poveznili betonsko ploščo. Zatem so v gradu uredili stanovanja, zaradi česar so dvoranski prostori izgubili pomen in so jih razdelili na več stanovanjskih enot. Poslikave in štu-kature so prekrili z novim ometom in jih izravnali. Nekatera okna so zazidali, ponekod pa prebili stene za nova. Od nekdanjega blišča ni ostalo praktično nič. Z uničenjem je bilo prizaneseno le Narcisovemu vodnjaku, ki ga je že pred vojno odkupila ljubljanska občina in je zdaj kar nekoliko skrit v atriju Magistrata, ter Almanachovi sliki gostije, ki jo hrani Narodna galerija.
Tako urejen stanovanjski grad je bil dodeljen Ljubljanskim mlekarnam, ki so imele v pritličju sedež podjetja, v nekdanjem parku in na drugih delih posestva pa so uredili pašnike. Ljubljanske mlekarne so pozneje svoj sedež prenesle na drugo lokacijo in opustile mlekarsko dejavnost na posestvu, stanovanja v gradu pa so ostala do danes.
MOTNA SEDANJOST
Osamosvojitev je tudi gradu prinesla nove čase, ki pa mu niso dali nove podobe. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za Ljubljano na splošno značilno smelo prostorsko načrtovanje, risanje futurističnih podob mesta in postavljanje najrazličnejših maket. Tovrstno navdušenje ni obšlo niti Bokalc. Tako so leta 1994 na seji občine Ljubljana Vič - Rudnik sprejeli odlok, ki je predvideval preureditev gradu v luksuzni hotel za poslovne goste in strokovna, kongresna srečanja. Ob tem so imeli namen rekonstruirati nekdanji park in v hlevu severno od gradu urediti konjušnico za spremljevalno dejavnost. V bližini gradu ob Gradaščici naj bi uredili kopališče ter onkraj obvoznice motel, za dobro mero pa bi pod grad ob obvoznico stisnili še dve bencinski črpalki in povezovalno cesto. Od vsega našte-
Oboki pritlične veže so bili nekdaj ozaljšani s freskami in štukaturami.
38 | FEBRUAR 2013
tega je do zdaj na mestu predvidenega motela nastal le sedanji hotel Mons, ki je verjetno pokopal idejo o preureditvi gradu v hotel.
Med tem je v denacionalizacijskem postopku cerkev dobila v naravi vrnjeno posestvo Bokalce, s katerim ni prav vedela, kaj početi, zato ga je leta 2005 prodala podjetju Givo, d. o. o., kar je ponovno obetalo premike. Omenjeno podjetje ima kar precej referenc pri obnavljanju kulturne dediščine, zato je bilo pričakovati premike na bolje, a je dosedanji rezultat ponovno le lepo-rečenje. Tako smo leta 2007 v časnikih lahko brali, da naj bi v dvorcu uredili predsedniško rezidenco. Istega leta so
na MOL-u pripravili tudi osnutek akta o razglasitvi graščine za kulturni spomenik lokalnega pomena, vendar pa je bil ta pozneje umaknjen z dnevne seje mestnega sveta. Potem pa vse tiho je bilo. Na vprašanje, zakaj je bil osnutek umaknjen, na Zavodu za varstvo kulturne dediščine odgovarjajo, da so sami pripravili predlog o razglasitvi, kar so potrdili tudi na MOL-u, in da so pristojnosti za nadaljnje ukrepe v rokah občine. Tam odgovarjajo, da so ga umaknili zaradi nejasne namembnosti, da pa se do danes ni nič zgodilo, opravičujejo s sprejetjem novega področnega zakona marca 2008, ki je postopek razglasitve precej spremenil.
Prav nič pa o vizijah glede gradu in njegovem trenutnem stanju nočejo povedati lastniki. Na ZVKDS so postregli z informacijo, da so jih prosili za smernice za ravnanje z gradom, kar kaže, da imajo z njim določene načrte in da posestva najbrž niso kupili zgolj zaradi privlačnosti zemljišča, čeprav pripis k sliki z naslovom Grad Bokalce, travnik, ki se nanaša na članek z naslovom Bogati veleposestniki (Finance, 1. julija 2010), namiguje prav na to. Molk lastnikov in sklep MOL-a o umiku osnutka akta o razglasitvi za kulturni spomenik, s čimer bi lastniki lahko kandidirali za namenska sredstva, ter neprepričljiv razlog za nedejavnost občine, da bi se to
vendarle zgodilo, dajejo slutiti na bitko interesov v zakulisju.
Sodeč po eni redkih izjav predstavnice lastnikov z dne 12. maja 2008, ki jo je mogoče najti na spletni strani Radia Aktual, se bodo iskanja vsebine lotili, ko bo rešeno vprašanje stanovalcev. Glede na to, da po njihovih besedah lastniki ne skrbijo niti za minimalno vzdrževanje gradu in da so jim z verigo omejili dostop do zgradbe, očitno računajo, da se bo z naglim slabšanjem bivanjskih razmer omenjeno vprašanje rešilo samo od sebe. In glede na stanje ostrešja bo to kar hitro. To pa je očitno tudi vse, kar se v zvezi z Bokalci lahko zgodi hitro.