84
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani
Neumnost in vraža — huda reč.
Ta tukaj povedana žalostna pergodba je (de bi tako ne!) popolnama res; nje pisavec je bil sam vpričo in njegovo serce tolikanj ginjeno,   de je ne bo nikoli pozabil.
Neka kmetica, mati petero majhnih otrok, kterih očeta ravno tisti dan ni bilo doma, pravi svojim otroči-čem, de mora iti v posteljo, ker jo glava hudo boli. Na postelji kožuh in drugo težko odejo na se potegne, de se v hudi vročini pari, ker je mislila, de ji bo persiljen pot dobro storil: pa brez mere in pameti persiljena reč ni nikoli dobra. Kakor imajo kmetje sploh to zlo škodljivo navado, de pozimi in poleti v hišah preveliko vročino terpe, tako je bila tukaj nekaj od razbeljene peči, nekaj od ljudi prevelika vročina, ktere uboga žena pod tako težko odejo že clo ni mogla prestati. Pa kaj se zgodi? Kolikorkrat je hotla pretežko odejo znad sebe spraviti ali spod odeje zlesti, so jo zraven postelje stoječe tri sosede z vso močjo in silo nazaj pomaknile in potlačile, ker so tudi menile , de ji bo persiljen pot dobro storil. Ali sila jo je le v veliko nevoljo in v še veči nepokoj perpravila, de se je z vso močjo pa zastonj spod odeje kopala, in v tem je tako omagala, de že ni mogla vee besede umevno izreči; kar le z glavo je zmajevala ble-betaje, in hudo gledala. Zdaj pravi ena sosed: „BIede, le deržimo jo" ; ena pa pravi: ;,Hudobo vidi, ko tako hudo gleda; berž sem žegnane (blago d a rj ene) vode!" In zdaj so jo po vnetim obrazu z vodo škropile ; to ji je pa tako hudo storilo, de jo kar božjast zvije, in per ti priči — brez vse tolažbe, brez svete popotnice, še clo v veliki ne vol j i — umerje!
Neumnost in vraža stori, de je človek sebi in drugim, kterim dobro hoče, neusmiljen hudodelnik!