JUBILANT IZ PETELINJ
Ob 80-letnici Rudolfa Kokalja - Pavlihovega ata
Močno zasopel, oprt na palico in z nasmehom krog ust je sivolasi starček prišel na volišče. Bil je eden najstarejših volivcev v naši KS. Pogled se mu je iskril v veselju in radosti, ko je počasi in previdno s tresočo se roko obkroževal imena delegatov.
,,Ali ste seznanjeni z delegatskim sistemom? " sem gavprašala, pa se je počasi vzravnal in odgovoril:
,,Ne, ne vem, kako bo vse to potekalo. Pa še vseh delegatov ne poznam, ker so sami mladi. A prav je, da so mladi; taki, ki iniajo še vse življenje pred seboj pa moč in voljo za ohranitev mitu in boljše življenje v naši domovini. '
Ne ve, kaj je smisel našega novega sistema, a kljub temu je prišel volit, vesel in ponosen, z odsevom zmagoslavja v udrtih očeh. Na seznamu sem zapazila podatke: Rudolf Kokaij, Petelinje. rojen 4. 4. 1894.
,,Torej prav te dni praznuje ta veseli in nasmejani mož svoj 80. rojstni dan," sem si rekla in nekega sončnega popoldneva sem ga obiskala. Takoj po prihodu sem bila presenečena. Kljub tako visoki staiosti je še pripravljal fižolovke. Pa tudi sicei še rad kaj postori na polju ali v sadovnjaku.
RodB se je pred 80 leti v Petelinjah očetu Jožetu in mami Poloni. Poleg njega se je skoz življenje na majhnem posestvu prebijalo še osem bratov in sester ter polbratov. Kot bosonog paglavec se je z otroki podil po gozdiču in polju in stikal za tamkajšnjtm bogastvom.
Končal je šoio v Dolskem. Še prav dobro se spominja učitelja Zupana, ki jim je talorat vtepal v glavo prvo znanje.
,,Solo sem pa dobro okol' pi'nesel. Potem sem šel v pletaisko šolo. Pri 13. letih mi je umrla mati in odslej sem moral krepko pomagati pri domačih opravilih."
Upanje je tisto, kar drži človeka pri življenju in mladi Rudolf se je z vso vnemo lotil dela. Toda usoda je kruta in sovražnik nasilen, svoboda pa je največje bogastvo, je sad, ki ga moramo gojiti vsak dan, da ne zgnije. To je čutil tudi 21-letni Rudolf in se kot prostovoljec udeležil I. svetovne vojne. Bil se je na soški fronti, nekaj časa tiidi na Koioškem.
,,Pa tudi odlikovanje sem dobil, za hrabrost," se je pohvalil.
Vojna se je končala, življenje pa se je kot velika igra odvijalo naprej. Rudolf je prevažal mleko, nato pa se je zaposlil kot progovni delavec, si počasi kopičil denai in začel graditi hišico, da bi vanjo Iahko pripeljal ncvesto.
Preživljal je lepe in tudi nemirne trenutke, v katerih so bledeli nasmehi sreče. Večna pričakovanja so izzvenela v vdano zaupanje usodi.
A končno je srečal njo, Micko, dekle, ki mu je postala zvesta in vdana žena. Njuni duši sta čutili, da se združujeta v en sam koprneč žaiek, ki se trga iz zemlje, iz prahu in se razliva kakor morje po perutih vetra ter kipi gor, naprej. Iz njune ljubezni sta se rodila dva sinova. Otroci store dom prijeten, a žep prazen. In treba je bilo močno delati, da so se lahko prerinili skoz življenje.
Vsa leta II. svetovne vojne sta z ženo aktivno sodelovala s parti-zani, jim nudila zavetje in hrano ter jih obveščala o nevarnostrfi. Po vojni pa so se vsi napotili srecnim dnem v kriJo. Veliko je bilo treba graditi in popravljati, veliko je biio treba storiti, da je na tleh po-rušene domovine zrasla nova Jugoslavija. Tudi Rudolf je veliko pri-pomogel k temu. Leta 1952 je bil invalidsko upokojen. Odslej se je ves posvetii družini in delu na majhnem posestvu. Bil je podporni član gasilcev, danes pa je član SZDL in ZB.
Na siva leta so se mu začele krog nog zapletati niti razburkanega življenja, vivce, ki jih plete človeška strast . . .
Sinova sta se poročila in Rudolt" je postal dedek. Vnuček se mu je ves čas najinega pogovora sukal krog nog in z zanimanjem in nagaji-vimi očki poslušal zgodbo dolgega življenja. Življenje lahko razu-memo samo za nazaj, živeti pa ga moraino naprej in človek začne prav živeti šele, ko se zave, da bo treba umreti.
,,Zelo rad in veliko prebiram. Prelistam vse časopise in mnogo knjig sem že predelal, pa kaj, ko kmalu pozabim, kaj sem bral. Ja, če je pa kaj lepega in resničnega, kaj takega na primer iz vojne, takrat pa tudi vekam."
Krog ustnic mu je zaigral nasmeh, zasanjal se je ob tegobah pre-stanega življeiija in ob lepoti prihodnih dnL
Ko sem ga vprašala, česa se najraje spominja, je odprl srce, z dlanjo pokril oči, da ni videl in čutil življenja težkih dni, se ozrl okrog sebe, nagajivo pomežiknil in dejal:
,,Najbolj vesel sem bil, da sem lahko pil in pel, pa da sem dekle videl."
Zena ga je karajoče pogledala, a v njenih očeh je svetila še vedno iskra tiste nežne in vdane Ijubezni kot pred več kot štiridesetimi leti, ko sta se prvič srečala.
,,Pa ste kaj zalili vašo visoko obletnico? "
Oči so se mu skalile z rahlo tančico solza: ,,Zalili smo že, to pa to. A pravega veselja ni bilo, kajti ravno takrat mi je umrl btat."
Obogatena za spoznanje lepote in tuge človeškega življenja, sem se poslovila od Pavlihovih. Oče pa je veselo zaklicaJ za mano: ,,Ko bom imel sto let, pa spet pridite. Takrat vam bom povedal še kaj več in bolj zanimivega!"
Ali jih bo dočakal? Kajti življenje je tudi kruto, varljivo in ni-komur ne prizanaša.
Ob koncu zaželimo Pavlihovemu atu, čeprav malo pozno, veliko srečnih in veselih, predvsem pa zdravih let.
MARTINA TRDIN